Avtor: marko

Ali naj ob napakah drugih samo molčimo in trpimo?

Napisal marko na 16. avgusta 2018. Objavljeno v Pisma.

Marija je v Fatimi dala naročilo, naj molimo in delamo pokoro. A če se ozremo vase in okrog sebe, lahko vidimo, kako zelo pozabljamo na to. Ob branju knjige Klici fatimskega sporočila, se mi je porodilo nekaj vprašanj.
Marija je naročala vidcem, naj vdano prenašajo trpljenje. Otroci so zato vztrajno zagovarjali resnico, čeprav je iz tega sledilo trpljenje. Prav gotovo bi jih bilo treba posnemati. Slišala sem, da je Lucijin oče začel piti in da je Lucija mirno prenašala težave, ki so zaradi tega nastale. Majhno dekle najbrž ni mogla storiti za očeta nič drugega, kot da je mirno prenašala njegovo ravnanje. Toda ali je za odraslega človeka (zakonca, brata, sestro …) res najbolj prav, da ob sočlovekovih napakah in škodi, ki jo povzroča, molči in trpi? Ali ni bolje, da poiščemo pomoč za sočloveka in tako uredimo razmere, saj se zaradi napak in zablod posameznikov širi zlo po svetu? In če se razjezimo na začetku, obstaja možnost, da se bo manj razširilo.
Marija priporoča pokoro. Za pokoro najbrž lahko vzamemo izpolnjevanje vsakdanjih nalog (zlasti če so manj prijetne) ter razreševanje težav in sicer tako, da vse delamo čim bolj mirno, brez jeze, slabe volje in godrnjanja, z veseljem.
Marija je priporočila tudi prostovoljne žrtve, odpovedi. A če se pogovarjamo o odpovedih, prav hitro slišimo ugovor: Zakaj ne bi uporabljali dobrin, ki so nam na razpolago in nam omogočajo normalno življenje? Če sem lačen, sem nerazpoložen in težko delam. Je res bolj prav, da se nečemu odpovem, a sem zaradi tega siten, ali pa da po potrebi uporabljam dobrine? Kaj komu koristi, če se nečemu odpovem, pa to nima finančnega učinka, tudi v bližnji okolici ni nikogar, ki bi mu prihranjeno izročil in gre potem hrana v smeti? Ali Bog hoče, da trpimo tudi takrat, ko ni potrebno?
Na prva vprašanja je najbrž mogoče odgovoriti že s človeško logiko: Če se nečemu odpovem, s tem sam sebe preizkusim, kako sem sposoben preživeti in delati v manj ugodnih razmerah. In če bom prišel v okoliščine, v katerih določenih dobrin ne bom mogel ali smel uporabljati (dieta), bom že imel izkušnjo, da je mogoče tudi v takšnih okoliščinah preživeti. Kaj pa vprašanje: Ali Bog hoče, da trpimo? In še, kako velike žrtve Bog pričakuje od nas? Najbrž ne tako velikih, da bi ogrozile zdravje in sposobnosti za vsakdanje delo in dolžnosti?
Anita

Začnimo razmišljanje z “vdanim prenašanjem trpljenja”. Marijin namen gotovo ni bil, da bi otroci ali kdorkoli drug trpeli po nepotrebnem. Trpljenje samo ni Božja zamisel in ga zato Bog tudi ne more zahtevati ali si ga za nas želeti. Trpljenje je po svetopisemskem razodetju posledica greha in se pojavi torej naknadno. Že iz tega sledi prvo načelo, da je treba trpljenje preprečevati, predvsem pa ga ne dodatno povzročati. Ker pa je očitna zgodovinska izkušnja, da vsega trpljenja, ki je posledica zla, ni mogoče ne preprečiti ne odpraviti, je drugo načelo, da naj bi kristjan ne vračal trpljenja s povzročanjem novega trpljenja. Če namreč na zlo odgovorimo z zlom, začaran krog zla in trpljenja samo nadaljujemo in stanje le poslabšamo. Če “vdano prenašanje trpljenja” pomeni prekinitev tega začaranega kroga zla, je smiselno in Bogu po volji. Zato je ob v pismu navedenem konkretnem primeru alkoholika v družini, gotovo treba storiti vse, kar je v moči domačih, da pripomorejo k zdravljenju alkoholika in ne le pasivno opazovati in trpeti. Izraz “razjeziti se na začetku” bi pa zamenjal z odločnim in neomajnim ukrepanjem, a brez jeze, marveč iz ljubezni do alkoholika. Lucija poroča, da trpljenja ob očetovem alkoholizmu ni samo vdano prenašala, ampak je tudi zanj molila in Marijo prosila za pomoč – in končno je ta pomoč tudi prišla. Kratko lahko povzamemo, da potem, ko smo vse storili, da bi trpljenje odpravili, pa kljub temu ostaja, nastopi okoliščina, ko to trpljenje lahko “vdano sprejmemo in prenašamo”.
Pod ‘pokoro’ ne razumemo opravljanja rednih nalog, saj to spada k normalnemu rednemu življenju kristjana (sicer govorimo o lenobi, ki pa je greh – odpraviti greh, pa ni pokora), ampak nekaj, kar lahko vsak sam ali po spovednikovi naložitvi doda rednim stvarem. Lahko bi pa bila pokora nadpovprečno dobro izvajanje sicer rednih nalog. Pokora, ki nam je naložena pri zakramentu sprave, torej ‘cilja’ na odpravljanje časnih posledic grehov in na zadoščevanje, ker je greh povzročil duhovno škodo in prizadel Boga in vse ljudi ter celotno stvarstvo. Prostovoljno naložena pokora pa je lahko tudi pomoč drugemu pri tem opravilu; tudi pri tem smo lahko solidarni med seboj.
V pismu je tudi ugotovljeno: “Marija je priporočila tudi prostovoljne žrtve, odpovedi.” Da. A ugovori, ki so nato navedeni, ‘ciljajo mimo’. Prostovoljne žrtve ali odpovedi niso zaradi zavračanja ali omalovaževanja dobrin, ki jih sicer Stvarnik ustvarja in nam jih daje; niti niso ‘trening’ za dosego določene sposobnosti (kar je sicer tudi lahko namen odpovedi). Imajo namreč povsem drugačen pomen in namen. Tudi misel, da bi se postili in zaradi tega hrano metali proč, povsem razvrednoti smisel posta in bi bilo celo nekaj grešnega; in enako če bi zaradi postenja bili nato sitni in bi drugim povzročali dodatne težave. Prostovoljne žrtve in odpovedi morajo biti izraz odnosa do Boga in ne izraz odnosa do dobrin, ki se jim odpovemo, in še manj neko samodokazovanje, češ kako smo dobri in česa zmožni. Saj nam je Jezus to jasno povedal: »Ko se pa ti postiš (ali moliš, ali daješ miloščino), pomazili glavo …« (Mt 6,16-18) Kot med seboj ljudje izražamo odnose ljubezni s pomočjo simbolnih dejanj, tako velja isto za odnos do Boga. Žrtev in odpoved je lahko (ni edino) takšno simbolno dejanje – in vemo, da tudi medsebojno ljubezen ‘merimo’ po tem, koliko je kdo za koga pripravljen svobodno žrtvovati. Glede velikosti žrtev je treba reči, da Bog gotovo ne pričakuje, da se bomo uničevali po nepotrebnem. Tudi zdravje je vrednota, za katero je treba po pameti skrbeti. Zanimiv je dogodek iz fatimskih prikazovanj, ko je Marija pastirčke učila tudi odnosa do zdravja. Za prostovoljno žrtev, kot izraz svoje ljubeče podpore pri spreobrnjenju ‘ubogih grešnikov’ (ker so vedeli, da je to tudi Jezusova velika želja – saj je zanje dal celo svoje življenje), so pastirčki pričeli nositi okoli pasu zadrgnjeno grobo vrv, ki je povzročala bolečine in celo krvavenje. A Marija jih je poučila, da ponoči te vrvi ne smejo imeti okoli pasu, da to Jezusu ni všeč. Tako jih je naučila, da so tudi pri takšnih odločitvah možna pretiravanja, ki niso po Božji volji in se jih je treba varovati.
Vendar je potrebno še nekaj dodati. Prostovoljne žrtve in odpovedi morajo biti v sorazmerju z dobrinami ali vrednotami, ki jih izražajo in ki jih želimo z njimi doseči. Jezus sam nam je na primer s svojim zemeljskim življenjem pokazal, da je večno življenje večja dobrina kot zemeljsko in če gre za izbiro med njima, ima prednost večno življenje in ni neprimerno zanj darovati ali zastaviti zemeljskega.
TURNŠEK, Marjan. (Pisma). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 8, str 38-39.

“Tisti od spodaj”

Napisal marko na 14. avgusta 2018. Objavljeno v zgodbe.

Včasih, ko kaj mrzlično iščem, si rečem: “Staraš se! Vsi stari ljudje kar naprej nekaj iščejo, kot je to počela teta Ivica.”
Druga svetovna vojna je pri nas povzročila veliko gorja in mnoge je odgnala od doma. Množica njih je morala bežati, da si je rešila golo življenje. Nekateri pa so šli za njimi, da je ostala družina skupaj – ali za večji kot kruha.
Tudi v našem sorodstvu je bilo nekaj na silo izgnanih, med njimi teta Ivica. Proti koncu vojne je zbežala na Koroško, od tam pa v daljno Ameriko.
Domov si dolgo ni upala priti, ko pa so se časi in ljudje nekoliko umirili in so nehala preganjanja in zasliševanja, je tudi ona prišla domov. Večkrat je bila nekaj tednov gost v naši hiši.
Ko je tako prihajala leto za letom, smo opazili, kako postaja stara, zmedena, pozabljiva. Strah, ki ga je vse življenje nosila v sebi, je počasi plahnel.
Tisto leto je bila pri nas celo poletje. “Rada bi bila pokopana v domači zemlji,” je vedno govorila.
Pripravili smo ji sobo kot običajno in dobro jo je napolnila s svojimi stvarmi.
»Kaj pa je, teta, kaj godrnjate, je kaj narobe?« sem jo vprašala nekega dne, ko je bilo iz njene sobe slišati prerekanje, čeprav je bila v njej sama.
»Spet je bil tukaj!« je rekla skoraj smeje.
»Kdo? Nikogar nisem videla priti v hišo,« sem se začudila.
»Njega ne moreš videti,« mi je odgovorila teta.
»Kdo pa je in kako veste zanj?« me je zanimalo.
»Tisti od spodaj je. Spet mi je skril očala,« je bila teta odločna v svoj prav.
»Bog ve, kje ste jih spet pustili,« sem jo hotela pomiriti, saj nisem mogla verjeti da bi Tisti od spodaj hodil k njej prestavljat in skrivat njene stvari.
»Dobro se spominjam, da sem jih odložila na omarico, zdaj jih je pa nekam skril!« se teta ni dala.
Taki in podobni pogovori so bili na dnevnem redu. Po nekaj mesecih prerekanj o Tistem od spodaj sem začela tudi sama vse pogosteje za vse nerodnosti in nezgode kriviti njega: če mi je prekipelo mleko, če se je kaj prevrnilo, če nisem našla, kar sem iskala …
Čas, ki ga je teta Ivica odmerila bivanju pri nas, se je iztekel. Na prvi šolski dan v septembru smo jo pospremili na letališče in vso pot je lilo kot iz škafa. Spet je bil kriv Tisti od spodaj. Odletela je v svoj dom v Ameriko, mi pa smo se vrnili v svoje vsakdanje življenje.
Otroka sta šla že zgodaj zjutraj v šolo, mož še pred njima v službo in ostala sem sama v hiši. Pogrešala sem teto in tisto njeno večno iskanje nečesa.
Bilo je jutro v pozni jeseni in bila sem sama doma. Skuhala sem si kavo, vzela v roke pletenje in v miru začela plesti nogavice, saj so se bližali mrzli dnevi. Nenadoma je v tišini prazne hiše nekaj zaropotalo. Zamolklo, od daleč je bilo slišati nenavaden glas, kot da bi prihajal iz neke zaprte posode. Odložila sem pletenje, po glavi pa so se mi začele poditi razne misli. “Kaj je to? Kaj pa če je Tisti od spodaj?” Srh me je spreletel in lasje so se mi naježili.
Previdno sem začela preiskovati prostor za prostorom. V pritličju nisem opazila nič nenavadnega. Glas pa je še vedno prihajal in zdaj sem vedela, da iz kletnih prostorov. S težkimi nogami in srcem, ki je divje razbijalo v prsih, sem se oprezno spustila po stopnicah. Ropot je utihnil, se spet oglasil in bil vedno bližje. Na hodniku sem postala in prisluhnila. Nobenega dvoma ni bilo – moj strah je bil v kmečki peči!
Približala sem se. Za vratci, skozi katere se peč kuri in je napeljan dimnik,je nekaj plahutalo in se zaletavalo v kovino vrat in železni zaslon, ki loči notranjost peči od dimnika. Moj strah je bil velik in nisem se mogla odločiti, ali bi sploh odprla in pogledala v peč. »Moram, saj ne bom mogla ves dan prenašati tega ropotanja in se tresti od strahu. Teta Ivica mi je čisto zastrupila misli s Tistim od spodaj. Saj vem, da je ta prisoten, pa menda se ni kar naselil v našo hišo. Še malo, pa se bom bala lastne sence!« sem si dajala poguma in se tolažila.
»Sveti križ Božji! Marija Pomagaj!« sem poklicala pomoč in odločno prijela za ročko ter odprla vratca. V prostoru pred vhodom v peč je bilo nekaj črnega, sajastega, le dvoje rumenih očes se je svetilo iz tistega kupčka in me srepo gledalo.
“Tresk!” sem hitro zaprla vratca. Vsa sem se tresla in mrzel pot me je polil. Nisem vedela, kaj naj naredim. Po nekaj trenutkih mrzličnega razmišljanja mi pride na misel: “Mar ni bila tista črna kepa , ki čepi tamle v temi, podobna ptiču?” Ob tem spoznanju mi je malo odleglo, da ni nisem več tako panično begala z mislimi.
Za vsak slučaj sem šla odpret vhodna vrata. Svetloba je prišla v prostor. Nekoliko bolj pogumno in odločno sem še enkrat odprla tista nesrečna vratca in hitro stopila na stran. Iz peči je planil in veselo odletel črn, sajast ptič in s seboj skozi vhodna vrata odnesel iz hiše tudi moj strah.
“Neumnica! Toliko strahu si zaužila zaradi enega ubogega ptiča, ki je padel skozi dimnik v peč. Teta Ivica te je čisto poneumila; še nekaj tednov njene šole, pa bo tudi pri tebi vsega kriv Tisti od spodaj, sem se jezila nad svojim paničnim obnašanjem.
Kaj pa, če le ima povsod prste oziroma kremplje zraven? Ko nekaj izgubiš ali ti gre kaj narobe, si slabe volje, se zadiraš na druge, morda začneš celo preklinjati – in Tisti od spodaj je dosegel svoj namen.”
Heli. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 8, str. 68.

Veliki Draški vrh

Napisal marko na 12. avgusta 2018. Objavljeno v Predlogi za razgibavanje.

Veliki Draški vrh se strmo dviga nad dolino Krme v grebenu V od Tosca, z mogočno S steno, ki jo plezalci zelo cenijo, v Bohinjsko dolino pa kaže svojo značilno piramidasto obliko. Nenavadno je, da nanj ni speljana nobena označena pot, čeprav gre prav mimo njega vsem dobro znana ‘triglavska magistrala’, vendar je malo takih, ki ga opazijo in vedo, da je z J strani lahko dostopen in ima tudi za poletne popotnike ‘lepo besedo’. Najlepši pristop pelje čez JV greben (s Studorskega prevala), s sestopom (Na konte) si lahko naredimo zanimivo krožno turo. … “mimogrede” lahko “naberete” še štiri pokljuške dvatisočake (Ablanca, Tosc, M. Draški vrh in Viševnik) …

kako je to uspelo v enem “zamahu” … si lahko preberete na naši spletni strani, kjer je tudi zemljevid, še več drugih izhodišč … zanimivosti

Čuk. Marko, Razgibaj se, odpri oči, v: Ognjišče (2018) 08, str. 98.

Vsak ima svojo pot

Napisal marko na 9. avgusta 2018. Objavljeno v Knjižne izdaje založbe Ognjišče.

»Smrt se zasluži z življenjem,« je zapisano v uvodu življenjepisa patra Maksimilijana Kolbeja izpod peresa poljske pisateljice Marije Winowske, ki je v slovenskem prevodu izšel pod naslovom Moč ljubezni (Žepna knjižnica Ognjišča 2, Koper 1967). Življenjepis nam predstavlja izrednega človeka, kristjana, redovnika, duhovnika, domiselnega misijonarja in organizatorja sodobnega apostolata.
Minilo je že skoraj osemdeset let od tistega velikega dne (14. avgusta 1941), ko je v peklu človeške zlobe in sovraštva, v koncentracijskem taborišču Oswiecim (Auschwitz), v popolni predanosti Bogu, katerega je ljubil v svojem bratu – kot naroča Kristus – umrl Maksimilijan Kolbe. Njegovo življenje se ni moglo končati drugače. Ta sedeminštiridesetletni mož, ki je na zgleden način uresničeval ideal sv. Frančiška Asiškega, katerega duhovni sin je bil kot član minoritskega reda, je umrl kot duhovnik.

Ko ga je »krvavi Fritsch«, popolnoma razorožen ob tem, ko je videl, da se je prostovoljno javil, da gre v »bunker lakote« namesto družinskega očeta, ves zmeden vprašal: »Kdo si?«, je Maksimilijan Kolbe preprosto odgovoril: »Katoliški duhovnik.« Kot duhovnik je spremljal skupino devetih soobsojencev. Ni se izpostavil samo zato, da reši desetega; želel je biti v pomoč devetim in jih spremljati v zadnji uri. Od trenutka, ko so se za obsojenimi na strašno počasno umiranje zaprla vrata, pa se je čutil odgovornega ne samo za to deveterico, ampak tudi za vse druge, ki so v grozi in obupu počasi od lakote umirali. Njihovi kriki in nečloveško rjovenje je vsakemu, ki je šel mimo »bunkerja lakote«, pognalo strah v kosti. Dejstvo je, da se od trenutka, ko je bil med temi nesrečniki oče Maksimilijan Kolbe, ti niso več čutili same, zapuščene in brez pomoči. »Krike obupa je zamenjala molitev, pričakovana smrt je pomenila odrešenje in upanje, tako da so celo poskušali zapeti,« je dejal nekoč tedanji krakovski nadškof kardinal Karol Wojtyla. Ko je kot papež Janez Pavel II. 7. junija 1979 obiskal Oswiecim, je svojo homilijo med mašo, pri kateri je sodelovalo okoli milijon ljudi, začel takole: »To je zmaga, ki premaga svet: naša vera. Te besede iz pisma svetega Janeza mi prihajajo na misel in silijo v srce, ko stojim na tem kraju, kjer je dosegel človek posebno zmago z vero. Z vero, ki rodi ljubezen do Boga in bližnjih: edino ljubezen, ‘največjo’ ljubezen – tako, ki je pripravljena, da ‘da svoje življenje za svoje prijatelje’. Torej zmaga po ljubezni, ki oživlja vero do skrajnega pričevanja. To zmago po veri in milosti je izbojeval na tem kraju človek, ki mu je bilo ime Maksimilijan Marija, s priimkom Kolbe, ‘po poklicu’ (kakor je bilo o njem napisano v taboriščnih registrih) katoliški duhovnik, sin svetega Frančiška, sin preprostih, delavnih, bogaboječih staršev, tekstilnih delavcev iz okolice Lodza, po milosti božji in sklepu Cerkve razglašen za blaženega. To zmago po veri in ljubezni je izbojeval ta človek na tem kraju, ki je bil postavljen, naj bi zanikal vero – vero v Boga in vero v človeka, z namenom, da do kraja poteptajo ne samo ljubezen, marveč tudi vse znake človeškega dostojanstva, človečnosti, ki je bil osnovan na sovraštvu in zaničevanju človeka v imenu blazne ideologije, ki je bil osnovan na krutosti. Kraj, kamor še vedno vodijo vrata s posmehljivim napisom: ‘Arbeit macht frei’ (Delo osvobaja). Toda ta resničnost je bila v popolnem nasprotju z vsebino tega napisa. Na tem kraju strahovitega mučenja, zaradi katerega je umrlo štiri milijone ljudi različnih narodnosti, je oče Maksimilijan Kolbe izbojeval duhovno zmago, podobno zmagi Kristusa, s tem, da je šel prostovoljno v smrt – za svojega bližnjega. Ta bližnji še danes živi na poljski zemlji…«
Zmagovalca iz Oswiecima je za blaženega razglasil skorajšnji svetnik, papež Pavel VI. 17. oktobra 1971; Janez Pavel II., prvi slovanski papež in svetnik, sad mučeniške krvi Maksimlijana Kolbeja, pa ga je 10. oktobra 1982 slovesno prištel med svetnike katoliške Cerkve. Knjiga vam iz bogate zakladnice Kolbejeve zapuščine ponuja nekaj njegovih misli, ki naj bi pomagale globlje spoznati tega svetnika današnjih dni. Videli bomo, da se je vse, kar je v preroški slutnji zapisal, uresničilo v njegovem življenju, katerega krona je bila mučeniška smrt iz ljubezni do bližnjega. (p. Maks Klajnšek v spremni besedi)

iz vsebine

V poslušnosti smo modri in močni
V poslušnosti Bogu se dvigamo nad lastno omejenost, ker ravnamo po načrtu neskončne Modrosti, božje Modrosti. Gospod Bog nam ponuja svojo neskončno modrost in razumnost, ki naj vodi naša dejanja. S poslušnostjo smo brezmejno močni, kajti kdo bi se mogel upirati božji volji? Samo ta pot – in edino ta – je zares pot modrosti, razumnosti, neomejene moči. Le ta način delovanja daje Bogu najvišjo čast. Ko bi bila možna druga, boljša pot, bi jo Jezus s svojo besedo ali zgledom učil. Toda v Svetem pismu izrecno beremo o tridesetih letih njegovega skritega življenja: »In bil jima je pokoren«; kot tudi iz časa njegovega javnega delovanja večkrat zvemo, da je prišel izpolnjevat voljo nebeškega Očeta.

Božja Mati
Človeške besede ne morejo izraziti, kdo je bila tista, ki je resnično postala Božja Mati. Gotovo, tudi ona je le stvar; toda z božjega vidika je tako vzvišeno bitje, da si moram priklicati v spomin, kdo je Bog, da bi tako lahko razumeli, kdo je Božja Mati. Vera nas uči, da je Marija resnično Božja Mati. Ni pa mogoče biti le mati enega otrokovega dela. Marija je mati celega Jezusa, Boga-človeka, zato je božja Mati. Čeprav je dostojanstvo njenega Božjega materinstva pravzrok vseh njenih prednosti, je vendar kot prvo milost prejela od Boga brezmadežno spočetje, kar pomeni, da je od prvega trenutka svojega življenja prosta vsakega madeža, tudi madeža izvirnega greha.

Genij in svetnik
Genij lahko prinaša človeštvu korist, pogosto pa tudi škodo. Napoleon je bil gotovo genialen vojskovodja, a koliko solza je povzročil, koliko krvi prelil in kako oslabljeno je zapustil svojo državo! Danes se prek tiska in drugih sredstev namesto kulture pogosto seje seme laži in moralne gnilobe. Koliko literarnih talentov se trudi zmešati red in bralce odtujiti njihovemu Stvarniku! Koliko mladih duš zastrupljajo njihove knjige in spisi! Svetnik pa po Jezusovem zgledu hodi okoli in deli dobrote. Kamor koli pride, zaseje resnico in srečo. S svojim zgledom kaže na večno dobroto. Vsak ne more biti genij, pot do svetosti pa je odprta vsakomur.

Kako naj molimo?
Z molitvijo in s trpljenjem si lahko izprosimo veliko milosti. Zunanja dejavnost milosti samo pripravlja pot, milosti same pa ne prinaša. Kako naj torej molimo? Jezus sam nas je učil s temi besedami: »Moj Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene, vendar ne, kakor jaz hočem, ampak kakor ti« (Mt 26, 39). Smemo torej moliti za odvrnitev trpljenja, a vedno le tako, da se istočasno vdamo v božjo voljo. Obstaja molitev, ki zanesljivo ustreza božji volji: to je prošnja za lastno posvečenje in za posvečenje drugih. Napoleona so nekoč vprašali, kaj je potrebno, da dobi bitko. Odgovoril je: »Denar, denar in spet denar!« Ko gre za posvečenje duš, bi morali reči: »Molitev, molitev in spet molitev!« Brez molitve duša oslabi. Čim več črpamo iz tega zaklada milosti, tem več milosti bomo imeli.

Izročitev
Brezmadežna Kraljica nebes in zemlje,
pribežališče grešnikov
in naša preusmiljena Mati,
jaz, nevredni grešnik,
padam k tvojim nogam
in te ponižno prosim:
vzemi me vsega v svojo last
ter stori z menoj
in z vsemi mojimi sposobnostmi
duše in telesa,
z vsem mojim življenjem in smrtjo
in za mojo večnost
tisto, kar je tebi všeč.

Misli »zavetnika našega stoletja«, zbrane v pričujoči knjigi, nam bodo odkrile bogastvo njegovega duhovnega življenja. Življenjepis izpod peresa Silvestra Čuka in izbor fotografij nam bosta približala življenje in delo svetega Maksimiljana.

pripravlja: Marko Čuk

Veliki Draški vrh (2243 m)

Napisal marko na 9. avgusta 2018. Objavljeno v Razgibajmo se.

Nadaljuj z branjem

Spolnost je zame sopomenka za fizično in psihično bolečino

Napisal marko na 3. avgusta 2018. Objavljeno v Pisma.

Pišem vam v obupu, ker imam namreč težave, pri kateri ne vem več, na koga se lahko še obrnem. Bližam se tridesetemu letu. Z možem sva skupaj slabih deset let, poročena pa dobra tri leta. Oba prihajava iz vernih družin, zato sva že kmalu po začetku skupne hoje sklenila, da se poročiva takoj po končanem študiju. Ker nama vera v življenju predstavlja najvišjo vrednoto, sva se odločila, da tudi s spolnimi odnosi počakava do poroke.
Vse lepo in prav, potem pa tu nastane težava, ki traja že od poroke, oziroma odkar sva začela s spolnimi odnosi. Težava je v tem, da se meni spolnost upira. Dobesedno gabi. Pravijo, da so spolni odnosi nadvse prijetni. Cel svet je zasvojen s tem. Zame je sopomenka za spolni odnos bolečina. Huda bolečina. Tako fizična kot psihična. Niti enkrat v vseh letih odkar sva poročena, nisva imela spolnega odnosa, ki me ne bi bolel. Poskusila sva vse, kar je možno, da bi to popravila, a se stvar niti za malo ne izboljša, pravzaprav se mi zdi, da samo še tonem globlje. Spolnost jemljem zgolj in samo kot zakonsko dolžnost, zato pač nekajkrat v mesecu potrpim zaradi njega. Ni težava v tem, da me ne bi privlačil mož, ker sigurno tudi s kakšnim drugim moškim moj odnos do tega ne bi bil drugačen. Naj omenim, da imam resnično razumevajočega moža, ki mi res stoji ob strani, me posluša in razume mojo težavo. Večkrat omeni, da raje potrpi, kot da meni prizadene bolečino. Pa vendar … bojim se, da bo moj zakon zaradi tega kmalu razpadel. V nedogled to namreč ne bo šlo. Kako bova v vsej tej bolečini spočela otroka, tudi iskreno ne vem … Želim si biti mama, a me kar mine ob misli, da je za spočetje otroka potreben spolni odnos in da bo spet grozno bolelo …
Prebrala sem mnogi knjig na to temo in v teoriji mi je povsem jasno, kakšna čudovita, od Boga dana stvar je spolnost, ki jo je podaril dvema, ki se odločita ljubezen potrditi z zakramentom. Iskreno si želim tudi jaz v svojem zakonu čutiti vsaj delček te ‘svete spolnosti’.
Naj dodam še to, da sem bila v najstniških letih spolno zlorabljena (večkratno posilstvo) in sem imela dolga leta zaradi tega izjemno slabo samopodobo, dajala sem se v nič, bila sem na meji depresije. Nato pa sem pred leti osebi, ki je počela te grozne stvari, v srcu odpustila in od takrat se je začela popravljati tudi moja samopodoba. Gre zelo počasi, vendar gre. Zavedam se, da je to verjetno vzrok za moj pogled na spolnost. Telo teh grozovitih dejanj ne pozabi. Potem pa sem pozneje ugotovila še to, da je moj sedanji mož (bil) precej zasvojen s pornografijo (ki je zame najbolj nagnusna stvar, ki jo lahko počnejo ljudje), kar je še dodatno izkrivilo moj pogled na spolnost. Vem tudi, da bo to verjetno njegov vseživljenjski duhovni boj, ker nas hudič vedno preizkuša tam, kjer smo najbolj šibki. Molim, da ga Bog obdrži na pravi poti.
Če povzamem, sem resnično obupana, ker sva toliko let preživela v vzdržnosti z namenom, da bi spolnost lahko živela v zakonu, pa danes to ni mogoče. Vse, kar si želim je, da bi lahko razvila normalen odnos do spolnosti, do tiste prave spolnosti, takšne kot si jo je za nas zamislil Bog in da bi lahko to prakticirala tudi v praksi. Prosim za kakršen koli nasvet kam se lahko sploh še obrnem po pomoč.
Jasmina

Hvala za vaše zaupanje! Iskreno sočustvujem z vami v vaši bolečini, saj sem tudi sama šla skozi podobno preizkušnjo. Zloraba, ki ste jo doživeli v mlajših letih, je pustila v vaši duševnosti posledice, ki še vedno vplivajo na vaše življenje, še posebno na doživljanje spolnosti. Po takšni travmi gre vedno za dolgotrajen proces duševnega zdravljenja. Odnos spolne zlorabe traja mnogo dlje kot je trajal sam dogodek zlorabe.
Pišete, da ste storilcu odpustili. Verjamem, da ste mu želeli oprostiti, da bi s tem razbremenili sebe in druge, izboljšali svoje počutje, toda vaša duševnost še ni ozdravljena, zato se upira. Morate si prisluhniti! Najbrž se posledice kažejo tudi drugje, ne le v postelji z možem. Pomislite:
– se hitro prestrašite, ko vas preseneti nenaden zvok, glas, koraki …?
– se sredi noči prebudite z razbijajočim srcem in prepoteni, v krču strahu?
– se tesnobno počutite tudi v situaciji nedolžne bližine, na primer, če se morate sami peljati v dvigalu z neznanim moškim ali če se neznanec zastrmi v vas?
– se bojite ostati sami v prostoru, posebno ponoči?
– trpite občutke lastne krivde zaradi dogodka?
Če prepoznate vsaj nekaj od tega, ima storilec še vedno moč nad vašim življenje, ne gre le za težave v spolnosti z možem. Prvi korak, ki ga morate zato storiti, je v tem, da odvzamete moč storilcu. Pri tem pomaga, da si vsak dan znova prikličete pred oči podobe lepih dogodkov in odnosov na vaši življenjski poti: iz narave, iz knjig, iz otroških iger, iz prijateljstva … Ni se vam dogajalo samo slabo, mnogo je bilo lepega! Ne gre za to, da bi zlorabo pozabili (pozabili ne boste nikoli, ne bo pa vas več ovirala v življenju), ampak za to, da jo predelate in pustite za seboj.
Drugi korak je zelo boleč, a nujen: obdelava spomina na travmatični dogodek. Verjeti morate svojemu takratnemu doživljanju, svojemu zaznavanju in svojim občutkom. Med napadom ste, da bi preživeli, notranje pobegnili, zato morate spet stopiti v stik s svojimi takratnimi občutki nemoči, strahu in groze, obupa, jeze, gnusa … To, da si prikličete v doživljajski spomin in si priznate, kako ste se med travmatičnim dogodkom počutili, je za ozdravljenje pomembnejše, kot to, kar ste telesno pretrpeli. Strategija vsakega storilca posilstva in drugih spolnih zlorab je namreč strategija nadzora, nadmoči in nadvlade nad žrtvijo. Bolj kot samo spolno dejanje, je bil storilcu pomemben občutek, da vas je (z nasiljem) nadvladal. Občutki jeze in besa nad takim dejanjem in nad storilcem so povsem upravičeni, ne sramujte se jih. Bili ste žrtev, toda danes se hočete tega osvoboditi. Zaradi sebe! Recite si: Tako je bilo, toda odslej imam nadzor in moč nad svojo osebnostjo le jaz sama! Svoje življenje hočem imeti v svojih rokah. Tako mi Bog pomagaj!
Zdaj pa še glede spolnosti z možem. Pišete, da sta z možem že poskusila vse, pa vama ni uspelo brez bolečin. Če ste na ginekološkem pregledu izvedeli, da ste drugače zdravi, vas spolni odnos boli zato, ker si odnosa ne želite, ker se vam gnusi, ker čutite odpor. Suhost nožnice povzroča vaše psihično počutje, vzrok pa je nepredelana zloraba.
Če se z možem drugače dobro razumeta, se imata rada, če sta prijateljska in ljubeča drug do drugega, če vam je sicer kot moški privlačen, če si zaupata in se spoštujeta, če je mož do vas pozoren in nežen, lahko uporabite preprosto ukano: spolni odnos načrtujte vnaprej. Nanj sami sebe vnaprej fizično in psihično pripravite. Več o telesni pripravi lahko osebno odgovorim, če pošljete svoj ‘kontakt’ na uredništvo Ognjišča (za rubriko Pisma). Psihično se pripravite tako, da rečete sebi v ogledalu: “Lepa sem! Želim si moža!” Pojdite k možu z nasmehom, osredotočite se na svoja pozitivna čustva do njega, spoznavajte svoje in njegovo telo, vzemite si čas, ne hitita. Ne bo vedno lahko in ne bo vedno enako, a bo sčasoma boljše.
Še to! Spolnost je res povsod, a kar je vsem dano na ogled, je narcistična poza: “Glejte me, kako znam, kako uživam, kako je vse super.” Večinoma je vse skupaj daleč od resničnega uživanja. Človek je preveč celostno bitje, da bi ga zadovoljila samo telesnost.
Kar sem opisala, bi laže prešli s terapevtko ali terapevtom, ki bi ji ali mu povsem zaupali. Poudarjam pa, da je proces osvobajanja dolg, zato morate biti potrpežljivi s seboj. Če ne boste zmogli sami, se še vedno lahko obrnete na strokovno pomoč, le obupati ne smete nad seboj.
Barbara S. (Pisma). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 8, str 39-40.

Borelioza

Napisal marko na 2. avgusta 2018. Objavljeno v Narava in zdravje.

Slovenija je ena tistih držav, kjer obstaja visoka verjetnost okužbe s povzročitelji bolezni, ki jih prenašajo klopi. Najpogostejša med njimi sta lymska borelioza in klopni meningoencefalitis, proti kateremu se lahko učinkovito zaščitimo s cepivom.

Klopi prezimijo v listju, v skorji drevesnih debel in površinskih zemeljskih plasteh. Ko se temperatura tal poviša, postanejo aktivni. Aktivnost klopov je odvisna od zunanje temperature, zato so v naših podnebnih razmerah najbolj aktivni od februarja pa vse do novembra. Dobimo jih predvsem v gozdni podrasti, v grmovju vlažnih mešanih gozdov, v travi in celo na vrtu. Največ klopov živi do nadmorske višine 600 m, v višjih legah jih je manj.
Klopi, ki so prenašalci borelije, so razširjeni po vsej Sloveniji, klopi, okuženi s povzročiteljem klopnega meningoencefalitisa pa so razširjeni na Gorenjskem, Koroškem in v ljubljanski regiji.

BORELIOZA
Lymska borelioza je v Sloveniji daleč najbolj pogosta in razširjena bolezen, ki jo prenašajo klopi. Povzročitelji so bakterije, ki se imenujejo borelije: Borellia burgdorferi sensu lato, Borellia afzelli, Borellia garinii, Borellia burgdorferi sensu stricto in Borellia spielmani. Borellia burgdorferi sensu lato je povzročiteljica lymske borelioze pri ljudeh. V Sloveniji letno beležijo več kot 6000 novih primerov bolezni in sodimo med najbolj ogrožene populacije v svetu.
Cepiva proti lymski boreliozi pri ljudeh ni. Pred okužbo se lahko zaščitimo le s primernimi oblačili, uporabo repelentov ter odstranjevanjem prisesanih klopov. Klopa pravilno odstranimo z uporabo koničaste pincete, tako da klopa primemo čim bližje koži in ga z enakomernim gibom izvlečemo. Pri tem ne smemo vrteti pincete levo ali desno, ampak potegnemo naravnost navzgor. Za odstranjevanje klopov s kože ne uporabljamo olja, kreme, petroleja ali drugih mazil.

ZNAKI IN POSTAVITEV DIAGNOZE
Borelioza običajno poteka v treh fazah. V prvi fazi bolezni (3-32 dni po ugrizu okuženega klopa) se pojavijo značilne spremembe na koži. Na mestu vboda nastane rdečina, ki se postopno veča, začne na sredini bledeti in dobi obliko obroča, ki se širi navzven. Kožna sprememba traja od nekaj dni do več mesecev, običajno nekaj tednov. Če se rdečina pojavi takoj ali v prvih 24 urah po vbodu klopa, je verjetno posledica alergičnega ali toksičnega odziva na pik in ne odraz lymske borelioze, pri kateri od vboda do začetka izpuščaja, praviloma poteče nekaj dni. Kožna sprememba je lahko ena sama ali pa jih je več na različnih delih telesa. Kožne spremembe niso vedno prisotne.
V drugi in tretji fazi bolezni (lahko tudi več mesecev ali let po okužbi) se pokažejo znaki prizadetosti številnih organov ali organskih sistemov: kože, živčevja, sklepov, mišic, tudi oči in srca.
Nekatere vrste borelij npr. Borrelia miyamotoi povzročijo vročinsko bolezen, izpuščaj oziroma rdeči kolobar okoli mesta ugriza klopa se običajno ne pojavi, zato je težko prepoznati to obliko borelioze. Posledice nezdravljene bolezni so lahko zelo hude in vodijo v hude poškodbe živčnega sistem brez tipičnih znakov okužbe z borelijo, to je brez kolobarja. Podobno kot pri povratni mrzlici traja povišana temperatura nekaj dni, stanje se izboljša, potem se vročina povrne in ponovno traja nekaj dni.

LABORATORIJSKI TESTI
Laboratorijsko se lahko okužba dokaže neposredno, z dokazom povzročitelja, ali posredno, z dokazom protiteles proti boreliji. Protitelesa proti Borellii burgdorferi sensu lato nastajajo zelo počasi. To je razlog da je odstotek pozitivnih testov odvisen od časa trajanja okužbe. V začetnem obdobju, ko je prisotna rdečina, je pozitivna le četrtina bolnikov. Pri kronični obliki, pa so pozitivni skoraj vsi bolniki. Nekateri bolniki pa se na okužbo ne odzovejo s tvorbo specifičnih protiteles. Diagnostično je pomemben le test, pri katerem so protitelesa v dovolj visokih koncentracijah (titer protiteles). V endemičnih krajih so lahko protitelesa prisotna v nižji koncentraciji tudi v krvi zdravih ljudi.

ZDRAVLJENJE
Boreliozo se zdravi z različnimi vrstami antibiotikov.

PATOFIZIOLOGIJA BORELIOZE
Na mestu prisesanja
Klopova slina vsebujejo snovi, ki zavirajo imunski odziv gostitelja na mestu ugriza. To ustvari zaščitno okolje za borelije, da se lahko razmnožujejo. Borelije nato potujejo navzven od tega mesta in vnetni odziv gostitelja na bakterijo povzroči značilno spremembo na koži. Zaradi zavrtega delovanja krvnih celic, ki so pomembni pri imunskem odzivu, to so levkocitov nevtrofilci, borelije preživijo in se nemoteno razmnožujejo ter potujejo v različne dele telesa.
V krvnem obtoku
V dnevih ali tednih po ugrizu se borelije raznašajo preko krvnega in limfnega obtoka po drugih organih, kot so srce in sklepi ter obkrajno in osrednje živčevje, kjer povzročijo različne simptome diseminirane okužbe. V primeru nezdravljenja so lahko bakterije prisotne v telesu več mesecev ali celo let v sklepih, koži in živčevju.
V živčevju
V možganih lahko borelije sprožijo okvaro živčevja. Izločajo lahko kvinolinsko kislino in različne citokine (beljakovine, ki delujejo kot posredniki v imunskem sistemu), kar se klinično odraža kot utrujenost in slabost.
Okužbe z borelijo lahko povzročijo kronično izločanje stresnih hormonov, kar vodi do zmanjšanega učinka živčnih prenašalcev (nevrotransmiterjev) in povzroči moteno izločanje stresnih hormonov, ki je povezan z nevropsihiatričnimi simptomi pri nekaterih osebah z Lymsko boreliozo.

BORELIJSKI LIMFOCITOM
Je modrikasto-rdečkasta, nekaj cm velika zatrdlina, sestavljena iz limfocitov-celic imunske obrambe. Pri otrocih se največkrat pojavi na ušesni mečnici, pri odraslih tudi drugje.
Povzročiteljica borelijskega limfocitoma naj bi bila ena od vrst borelije (B. afzelii ali B. garinii). Iz limfocitomskega tkiva so največkrat osamili B. afzelii.

KAKO OKUŽENI KLOPI VPLIVAJO NA NAŠE ŽIVLJENJE?
V poznem stadiju borelioze, ki se lahko razvija nekaj mesecev ali let, pride do kronične prizadetosti živčevja, sklepov, kože (acrodermatitis chronica atrophicans), mišic, srca, oči, hude utrujenosti in kroničnega glavobola.V

dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2018) 07, str. 94.

Svetova nista dva, svet je eden (7)

Napisal marko na 2. avgusta 2018. Objavljeno v MP Ucinki IKT.

Ko sem se odločil za nakup kolesa, sem ga izvedel preko neznanega prodajalca na spletni strani ebay.com. Ko potrebujem prevoz, se preko spletne strani prevoz.org pridružim neznancu v avtu, ki me odpelje do želene lokacije. Prenočišče v ZDA sem poiskal preko spletne aplikacije Airbnb in se za nekaj dni vselil k popolnemu tujcu. Ko nisem bil zadovoljen z diagnozo, ki mi jo je postavil osebni zdravnik, sem za drugo mnenje povprašal neznance na spletnem forumu, katerega tema so zdravstvene težave. Nanizani primeri so v popolnem nasprotju s tem, kar so nas kot otroke učili starši, učitelji in ostale za nas pomembne osebe, namreč da tujcem pod nobenim pogojem ne smemo zaupati. Kaj se je torej zgodilo z zaupanjem v današnjem času in kaj ima pri tem informacijsko-komunikacijska tehnologija?

ZAUPANJE JE MAZIVO SOCIALNEGA ŽIVLJENJA
Priznani avtor s področja poslovanja Frank K. Sonnenberg je zaupanje primerjal s krvnim tlakom. Je tiho, pomembno za dobro zdravje in, če ga zlorabimo, je lahko tudi smrtonosno. Zaupanje je torej neke vrste mazivo, zaradi katerega odnosi med ljudmi gladko tečejo. Na zelo splošni ravni je zaupanje odraz posameznikovih pričakovanj o tem, da bodo drugi, s katerimi je v odnosu, delovali skladno z družbenimi vlogami, ki jih imajo. Računica je torej izjemno preprosta; če so tovrstna pričakovanja izpolnjena, posameznikova stopnja zaupanja narašča, če niso, pa upada. Pomembno je tudi dejstvo, da zaupanje deluje na podlagi zgodovine: dobra izkušnja iz preteklosti poraja zaupanje v sedanjosti. Poleg tega je stopnja zaupanja do posameznika, s katerim stopamo v interakcijo, odvisna od vrste različnih dejavnikov, med katerimi so tudi njegove vizualne značilnosti, kot so na primer etnična pripadnost, spol, starost … Izhajajoč iz tega v kibernetskem prostoru oz. na svetovnem spletu sploh ni mogoče govoriti o zaupanju, saj tam niso izpolnjeni osnovni pogoji, na katerih temelji.

ZAUPANJE, NEZNANCI IN SVETOVNI SPLET
Neznanec in zaupanje se v fizičnem prostoru v veliki večini primerov izključujeta. V kibernetskem prostoru pa velja ravno obratno. Kot sem nakazal že z nekaj uvodnimi primeri, se ljudje v vsakdanjem življenju velikokrat zanašamo ravno na informacije, nasvete in storitve, ki jih na svetovnem spletu (pri)dobimo od popolnih neznancev. Takšen preobrat v kontekstu zaupanja bi lahko označil kar za kulturno spremembo. Slednja vsekakor temelji (tudi) na prefinjenih socialnih mehanizmih (sistemi ocenjevanja ponudnikov in potrošnikov) ter algoritmih (hierarhično razporejanje informacij spletnih iskalnikov), ki delujejo po sistemu kazni in nagrad. Vzpostavitev zaupanja na internetu omogoča nekaj digitalnih orodij, ki nas spodbujajo in nam omogočajo, da zaupamo ostalim neznanim spletnim uporabnikom. V nadaljevanju bom v kontekstu spletnega nakupovanja in pridobivanja nasvetov oz. informacij preko iskalnikov predstavil, kako delujejo mehanizmi zaupanja na svetovnem spletu.

Eno izmed najbolj priljubljenih področij iskanja informacij na svetovnem spletu je zdravje. Ko se pojavi določena zdravstvena težava ali simptom, ga enostavno poguglamo. Čeprav zdravstveni strokovnjaki to početje odsvetujejo, saj naj bi bila večina objavljenih informacij netočnih, se ga kljub temu večina ljudi poslužuje. Po podatkih Googla že vsak dvajseti uporabnik tega iskalnika išče informacije v zvezi z zdravjem. Obenem pa iskanje zdravstvenih informacij lahko pripelje do psihološkega stanja, ki se ga označuje kot kiberhondrija (skovanka besed kiber in hipohondrija), saj ljudje velikokrat naletijo na (napačne) informacije, zaradi katerih so prepričani, da imajo veliko resnejše zdravstvene težave kot v resnici.

MEDSEBOJNO OCENJEVANJE
Ko se s prijatelji pogovarjamo o najnovejših nakupih preko eBaya, se vedno najde kakšna nezaupljiva oseba, ki postavlja vprašanja, o katerih sploh ne razmišljamo več, na primer na podlagi česa kupci verjamemo, da: (a) prodajalec želeno stvar dejansko ima, (b) ustreza stanju na priloženi fotografiji in opisu ter (c) bo stvar resnično odposlana, ko bo plačilo izvedeno? Verjetno si je bilo ta vprašanja smiselno postavljati pred dvaindvajsetimi leti, ko je podjetje začelo delovati; danes, ko ima približno 171 milijonov uporabnikov, pa so popolnoma odveč. Stvar namreč funkcionira in to zelo dobro. Spletni portal eBay izpostavljam namenoma, ker je bil eno izmed prvih internetnih podjetij, ki je delovalo na zaupanje med popolnimi neznanci. Skratka, če ne bi bilo eBaya, verjetno danes ne bi poznali niti svetovno uspešnih, na platformah temelječih podjetij, kot sta na primer Uber in Airbnb, ali vsaj ne v takšni obliki. Delovanje tovrstnih internetnih storitev namreč temelji predvsem na medsebojnem ocenjevanju ponudnika in uporabnika, kar je kot prvo uvedlo podjetje eBay. In prav tovrstno ocenjevanje je ključni mehanizem vzpostavljanja zaupanja med prodajalcem in kupcem.

USTVARJANJE ZAUPLJIVEGA OKOLJA
Živimo v obdobju, ko nam je zakladnica človeškega znanja ob vsakem času in kraju dostopna na konicah naših prstov. In veliko ljudi pri vsakodnevnih odločitvah deluje na podlagi informacij ter nasvetov, ki jih (pri)dobi s svetovnega spleta. Pa četudi so dvomljive kakovosti. Posledica tega je, da spletne informacije pomembno vplivajo na ravnanje posameznikov, kar se odraža tudi na nivoju celotne družbe. Eden izmed razlogov, da smo ljudje dokaj zaupljivi do informacij, ki jih pridobimo preko iskalnikov na svetovnem spletu, se nahaja tudi v t. i. filtrirnem mehurčku. Bistvo slednjega je, da iskalnik (npr. Google) uporabniku na osnovi predhodnih iskanj in osebnih informacij ponuja vedno bolj personalizirane zadetke. Filtrirni mehurčki so v prvi vrsti namenjeni pospeševanju prodaje na internetu (npr. Amazon nam na podlagi predhodnih nakupov in ogledov priporoča druge izdelke), žal pa so prodrli tudi v druge sfere svetovnega spleta, kjer uporabnikom omejujejo pridobivanje novih in raznovrstnih informacij. S takšnim prirejanjem iskalnih rezultatov težko izvemo kaj novega – ujeti smo v majhen mehurček svetovnega spleta, v katerem pa se zelo dobro počutimo, saj postaja vse bolj podoben našemu notranjemu svetu. Zaradi tega informacijam, ki jih tam najdemo, tudi vse bolj zaupamo. Ljudje smo nagnjeni k temu, da zaupamo tistim, ki so nam podobni, in enako velja tudi za informacije. Če se skladajo z našimi osebnimi prepričanji, smo do njih veliko bolj zaupljivi kot v nasprotnem primeru.

SKLENJEN KROG ZAUPANJA
Brez dvoma so informacijsko-komunikacijske tehnologije spremenile naš pogled na zaupanje do tujcev tudi v fizičnem prostoru. Toda za utemeljevanje te trditve bi bilo potrebno izvesti bolj poglobljeno razpravo oz. raziskavo, ki presega okvirje tega prispevka. Posamezniki smo namreč še vedno precej nezaupljivi do neznancev na ulici, medtem ko jih na svetovnem spletu sprašujemo za nasvete glede zelo osebnih zadev ali sprejemamo njihove argumente glede naših naslednjih investicij v nepremično ali premično premoženje. Mogoče so vzrok temu ključne značilnosti svetovnega spleta, kot so odsotnost fizičnega kontakta, (iz)menjav neverbalnih informacij in relativna anonimnost uporabnikov, kar nam daje občutek, da nimamo opravka z ljudmi, temveč z nezmotljivo tehnologijo. Toda ne pozabimo, da delovanje te tehnologije usmerjajo algoritmi, te pa so sprogramirali posamezniki, ki jim na koncu prav tako zaupamo. In s tem se krog zaupanja med ljudmi sklene.

LENARČIČ, Blaž. (Učinki informacijsko-komunikacijske tehnologije), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 7, str. 80-81.

brat Roger Schutz

Napisal marko na 30. julija 2018. Objavljeno v V spomin.

Prvi dan dvajsetega svetovnega dneva mladih v Kölnu, 16 avgusta 2005, je tamkaj zbrane mlade pa tudi vso svetovno javnost pretresla vest, da je neka 36-letna Romunka umorila devetdesetletnega brata Rogerja Schutza. Brat Roger je bil ustanovitelj ekumenske skupnosti Taizé v Franciji, kamor romajo mladi z vsega sveta, verni in iskalci resnice. Vse življenje si je prizadeval za spravo in ekumenizem. Že nekaj desetletij je Taizé cilj poletnih romanj številnih mladih iz Slovenije. Brat Roger je dvakrat obiskal našo domovino: leta 1981 je s svojo pričevalno navzočnostjo obogatil slovensko mladino na srečanju v Stični, maja 1987 pa se je udeležil “romanja zaupanja na zemlji”, ki je bilo v Ljubljani. – Brata Rogerja smo v Ognjišču prvič predstavili že januarja 1968 v rubriki Živo bogoslužje. V kratkem sestavku (V zapuščeni hiši živi velika družina) smo opisali nastanek protestantske skupnosti Taizé, rojene leta 1949 … v štiridesetih letih našega Ognjišča pa smo še večkrat pisali o delu taizejske slupnosti, obširneje ob obisku brata pri nas (…) v devetdesetih pa smo v besedi in sliki redno predstavljali novoletna srečanja mladih – evropsko srečanje mladih – ki so se ga udeleževali tudi mladi iz Slovenije … le mesec pred smrtjo pa smo brata Rogerja tudi predstavili v rubriki Pričevanje. Leta 1987 smo pri Ognjišču izdali tudi knjigo Brat Roger in Taizé (avt. Kathryn Spink), ki predstavi življenjsko pot, zamisli in razmišljanja brata Rogerja v osemdesetih … (morda se najde še kje kakšen izvod) … konča pa se z njegovo mislijo: “V naši cerkvi imamo ikono Kristusovega krsta. Janez Krstnik kaže s prstom na Kristusa, ne nase. Bolj ko gremo naprej, bolj razumemo, kaj se od nas zahteva: kazati Kristusa v občestvu.” (…)

več o bratu Rogerju

nekaj njegovih misli:

Vsa tvoja preteklost, tudi trenutek, ki je ravnokar minil, je s Kristusom použit in potopljen v vodi krsta. Ne oziraj se nazaj. Edino pomembno je to, kar šele pride.
Živeti v sedanjosti Boga. Gledati ta danes brez strahu, vendar vsako jutro zgrabiti dan, ki prihaja. To velja tudi za težke dneve.
»Moje kraljestvo je v tebi.« Celo ko srce ničesar ne občuti, evharistija stalno obuja te Jezusove besede, celo za tistega, ki se na to komaj upa pomisliti.
Pridejo trenutki, ko sploh ne moreš moliti. Imaš še vedno možnost, da nekoga prosiš, naj moli zate. To je lahko tudi kakšen zelo star človek, v jeseni življenja.
Kadar je ‘da’ Kristusu za vse življenje potrdila oseba, ki ti je znala prisluhniti, potem pojdi po tej poti.
Mnogo je otrok Luči, ne da bi oni sami za to vedeli. Z lahkoto jih prepoznamo: polni so skrbi za sočloveka bežijo pred deli teme.
Nekaterim ljudem, ki so prepričani, da je njihovo življenje polomija, lahko zagotovimo, da v Božjem srcu ni nič izgubljeno.

pripravlja Marko Čuk

sv. Pavel VI.

Napisal marko na 30. julija 2018. Objavljeno v V spomin.

(* ob obletnici) Spominjamo se sv. Pavla VI. (Giovanni Battista Montini) – * 26. september 1897, Concesio, † 6. avgust 1978, Castelgandolfo; papež od 4. novembra 1963 do smrti), ki je vodil Kristusovo Cerkev v letih 1963–1978. V tem času se je nadaljeval in zaključil drugi vatikanski koncil. Pavel VI. je kot prvi učitelj Cerkve napisal več okrožnic. Največ pozornosti in nasprotovanja je vzbudila njegova okrožnica Humanae vitae (1968) o človeškem življenju. Pomembna je tudi socialna okrožnica O napredku narodov (1967). Znamenit je stavek, ki ga je Pavel VI. zapisal v svoji apostolski spodbudi O oznanjevanju evangelija (1975): »Današnji človek raje posluša pričevalce kot učitelje, če pa posluša učitelje, jih posluša zato, ker so pričevalci.« S temi besedami morda najbolje označil svoje življenje in poslanstvo: bil je učitelj, predvsem pa pričevalec.
19. oktobra 2014 ga je papež Frančišek prištel med blažene. Njegovo svetost je Bog potrdil s čudežem, ki se je zgodil na njegovo priprošnjo leta 2001 v ZDA. Razglasitev papeža Pavla VI. za blaženega je bila ob koncu škofovske sinode, ki je razpravljala o družini. Takrat je bil za njegov god določen 26. 9.
V začetku leta 2018 je vatikanska Kongregacija za zadeve svetnikov priznala še en čudež, ki naj bi se zgodil na priprošnjo Pavla VI. Na srečanju s kardinalom Angelom Amatom, prefektom te kongregacije, 6. marca 2018 je papež Frančišek sklenil: »Pavel VI. bo svet še letos.« To se je zgodilo med zasedanjem škofovske sinode v Rimu 14. oktobra 2018. Papež Frančišek je določil, naj bo spomin sv. Pavla VI. vključen v splošni koledar Cerkve rimskega obreda, saj gre za splošno pomembnost tako njegovega delovanja kot zgleda svetosti za Božje ljudstvo. Dan obhajanja naj bo 29. maj, ki je datum njegovega mašniškega posvečenja leta 1920 in sicer zato, ker je 6. avgusta, na dan njegovega rojstva za nebesa, praznik Gospodovega spremenjenja.
Sv. Pavel VI. bi tako lahko postal zavetnik nerojenih otrok (tako je predlagal postulator v njegovem postopku), oba čudeža, ki ju pripisujejo priprošnji bl. Pavla VI., sta namreč povezana z nerojenimi otroki: »Pavla VI. bi torej lahko častili kot zavetnika nerojenega življenja.« Nekdanji papež Pavel VI. je namreč v znameniti okrožnici Humanae Vitae zapisal, da prekinitev nosečnosti, še posebej namerna, tudi iz terapevtskih razlogov, nikakor ne sme biti zakonito sredstvo za uravnavanje števila rojstev. Prav tako je okrožnica potrdila nasprotovanje katoliškega nauka umetni kontracepciji in sterilizaciji.

nekaj misli:

Če je naša dolžnost ljubezen do bližnjega, moramo dobro vedeti, da je tudi Cerkev bližnji, celo naš najbolj bližnji.
Človek more najti pravo srečo, po kateri hrepeni z vsem svojim bitjem, samo če spoštuje zakone, ki jih je Bog zapisal v njegovo naravo.
Veselje, da smo kristjani, povezani s Cerkvijo, v Kristusu, v stanju milosti, v prijateljstvu z Bogom, je v resnici sposobno do vrha napolniti človeško srce.
Po svojem bistvu je krščansko veselje duhovna deležnost pri neizmerno globokem božjem in obenem človeškim veselju, ki je v srcu poveličanega Kristusa.
O Kristusu ne bi hotel nehati govoriti … On je kruh in vrelec žive vode, ob katerem si tešimo lakoto in žejo.
Z vero bomo prosili za mir. Prosili bomo s čistim glasom, zvonkim in močnim glasom Nje, ki je svetu prinesla Rešenika, Kneza miru.
V Božjem načrtu je vsak človek poklican k razvoju, zakaj vsako življenje je klic. Človek je obdarjen z razumom in svobodo in tako odgovoren za rast, kakor za svoje zveličanje.
Svet je bolan. Zlo je v tem, da ni bratovskega duha med ljudmi in med narodi.
Nihče ne more ostati brezbrižen do svojih bratov, ki še tičijo v bedi. Kakor Kristusovo mora čutiti tudi kristjanovo srce to bedo: »Množica se mi smili.«.

več o sv. Pavlu VI.

Avtor: marko

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing