Avtor: marko

Deset korakov več

Napisal marko na 22. junija 2018. Objavljeno v MP kolumna.

Še se spomnim tistega trenutka, kot bi se zgodil včeraj. Filmski prizor. Zavidljivo lepo dekle s pisanim klobukom in sončnimi očali je iz plastičnega lončka po slamici srkalo ledeno mrzlo oranžno pijačo. Ozadje ni bilo tako pravljično, zabojniki s smetmi so ji delali družbo. A glej ga zlomka, prav v tistem trenutku je oranžnega napoja zmanjkalo, in dekle je, malce žalostno nad tem nepreklicno resničnim dejstvom, v trenutku iztegnilo svojo mično roko ter se kar je bilo mogoče hitro znebilo svojega plastičnega bremena. In svetleči lonček je izginil v temno tišino gnijočega listja, ostankov paradižnika in ostalih pomij, ki so jih ljudje odvrgli med biološke odpadke.
Enako huda sveta jeza me je zgrabila pretekli teden, ko sem iz cerkve izpred oltarja prinesel povsem izmučeno cvetje in v enakem rjavem zabojniku odkril prazne pločevinke piva. Težko verjamem, da zaradi barvne slepote nepridipravi niso vedeli, za kateri zabojnik gre, ali pa da je nekdo resnično mislil, da imamo na tržišču tudi kaj takega, kot so samorazgradljive pločevinke. Čisto preprosto, šlo je za malomarnost, nič drugega. Nekomu se pač kot tisti mladenki sredi Rima ni ljubilo narediti desetih korakov več, ni se mu ljubilo potruditi se. Mu pač ni bilo do tega. Se mu pač ni zdelo pomembno.
Od takih lažjih izbir se naš planet kopa v plastiki. In od takih lažjih izbir človek postopoma uniči svoje življenje. Ker se nam ne ljubi narediti desetih korakov več za nekaj dobrega, lahko v našem življenju postane vse slabo. Ljudje današnjega časa smo obupali nad svetom, postali smo brezvoljni, ne ljubi se nam več početi kaj dobrega, ker pogosto ne vidimo rezultatov svojega truda. Dobrota je sirota. Saj, lahko je res tako in prav mogoče smetarji res stresejo vse skupaj v isto kanto. Morda res na koncu vse pristane na istem kupu. Toda saj ne gre za rezultat, gre za to, da naredim, kar morem. Da se potrudim, to je vse, s čimer koli, kar zahteva od mene nekaj napora. Ker je, tako mi je nekoč rekla neka stara gospa, to, kar čutimo kot napor, vedno znamenje, da delamo nekaj pravega in nekaj pomembnega: spreminjamo sebe.
In za to gre, ko nekaj terja od nas, da naredimo deset korakov več: da se nekam premaknemo, naprej, tja, kjer še nismo bili, ker je tam tisti naš jaz, proti kateremu moramo stopiti, kar moramo postati. Ker je to naša naloga v tem svetu, naše poslanstvo, narediti nekaj korakov več.
To pišem predvsem sebi, ko stojim pred začetkom novega šolskega leta. Skoraj zagotovo me čakajo napori, ki jim ne bom videl smisla, ker je tako vsako leto. Zato si pišem. Da se bom spomnil, ko bo s kakim človekom težko zdržati, ko bo šel moj trud v prazno, ko se bom tolkel po glavi, zakaj sem tak bedak, da se trudim, četudi drugim sploh ni mar za to. Vsak korak šteje. In ljubezen, ki se skriva v naporu, ta ljubezen nekaj ustvarja, čeprav majhno in nevidno, saj sem to, kar sem danes, predvsem zato, ker se je nekdo trudil z menoj.

RIJAVEC, Marko. (MP kolumna). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 9, str. 88.

Koliko stane človek

Napisal marko na 22. junija 2018. Objavljeno v MP kolumna.

Oni dan sem se to vpraševal, oni dan, ko se je med najin pogovor vtaknil telefon. Vendar sem trmast človek, hotel sem si ga priboriti nazaj, dalje sem ga spraševal, nadaljeval sem, kakor da se ni nič zgodilo. Potem sem postal siten, hotel sem prevzeti pozornost, ki jo je namenjal svoji mali napravici, pa mi ni uspelo. Pogovarjal sem se z njim, on pa je vztrajno gledal na ekran, ne da bi me medtem enkrat samkrat pogledal. Potem je vendarle dvignil pogled, ko sem ga vprašal, koliko stane njegov telefon, in me osupnil s številko blizu pol tisočaka.
Visoka cena za telefon in precej majhna za človeka.
Vsaj nekaj manj moram biti vreden zanj, da se mu ne splača, da bi me pogledal, vsaj sto evrov manj moram biti vreden, ker je sto evrov prva vsota, ki se pozna. Tako v svojih mislih pridem do denarja, ki ocenjuje mojo vrednost, štiristo evrov, »krasno ceno, s katero so me ocenili.« (Zah 11,13) Razmišljam, koliko bi ameriški trgovci pred dvema stoletjema odšteli za tako šibkega zamorca, kot sem sam, mislim si, da ne veliko, a da bi spričo močnih meč in stegen vendarle ponudili več kot štiri stotake. In sem malce razočaran. Je res škatla pred mano sposobna dati več kot moje besede, moja prisotnost, moj iskreni nasmeh? Bi za petsto evrov s to srebrno napravico res dobil več? Ne znam obirati bombaža, niti hitro računati, niti ne vem za vse rezultate tekem, ne znam se boksati in ne prinašam bonus točk. Znam pa poslušati, te objeti in pobožati, se ti nasmejati, znam ti narediti lep spomin. Ni vse to, kar imam in kar znam, ni vse to vredno vsaj petstotih evrov ali več? Mogoče petnajstih minut pozornosti? Klica, ki zvoni v prazno? Preslišanega sporočila? Ustavljenega posnetka?
Mogoče pretiravam. Mogoče pa molčeče pare na kavi z osvetljenimi obrazi, morda zdolgočasene otroke ob starših, ki drsajo po telefonu, ko jih peljejo z vozičkom na sprehod, mogoče starše, ki svoje pozornosti lačne otroke utišajo s sijočo tablico, in najstnike, ki panično trepljajo svoje žepe, razumem čisto pravilno. Da je mogoče res prišlo do neke čudne inflacije in smo ljudje dandanes preveč poceni ali pa so naši telefoni preprosto predragi. Ali pa smo cene pomešali med seboj in ne vemo več, katero je dražje, katero vrednejše in katero pomembnejše. Nekje so nas prinesli okoli, morda so se pri reklamah zlagali. Tako plačujemo preveč za stvari, zaradi katerih si ne moremo privoščiti tistega, kar res potrebujemo. Kot da ne bi vedeli več, da ti vožnja z mercedesom pri kruljenju v želodcu prav nič ne pomaga.
Morda pa je ravno to krivo, da mu zame ni bilo treba plačati, da sem prišel v njegovo življenje kot sonce, kot morje, kot tihe zasnežene gore nad mlado zelenim travnikom, kot barve zahoda. Morda mi je to zmanjšalo vrednost. Ker smo ljudje pozabili, da so stvari neprecenljive vrednosti vedno zastonj.

RIJAVEC, Marko. (MP kolumna). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 5, str. 88.

Razmišljanje po človeško ali po Božje?

Napisal marko na 16. junija 2018. Objavljeno v Pisma.

Ob blagoslovu župnijske kapele v enem od poletnih mesecev, so se me dotaknile besede, “razmišljajmo bolj po Božje in ne toliko po človeško”, katere nam je v srce položil jezuitski pater, ki velja za izredno globoko mislečega človeka.
Človeškega razmišljanja se poslužujemo prav vsi, tako tudi funkcioniramo v življenju, navsezadnje smo tako in tako samo ljudje. Če začnemo razmišljati po Božje, pa postane naše razmišljanje vse bolj obširno, kar je v popolnem nasprotju s človeškim razmišljanjem, ki je naravnano zelo na ozko. Pri človeškem razmišljanju razumem, da gre zgolj za uresničevanje lastnih želja, doseganje ciljev, skrb za rutinske in življenjske potrebe, predvsem na materialni ravni. Včasih me kar žalosti, da ljudje tako ozko razmišljajo ter svoje življenje vse bolj želijo osmisliti z bogatenjem materialne ravni. Življenjsko spoznanje, da smisel življenja ni le v materialnem smislu, temveč v predajanju Božji volji in v Božjem razmišljanju, ni dano doumeti vsakemu človeku. Božje razmišljanje nam daje neskončno širino. Daje nam moč.
Pa se res poslužujemo Božjega razmišljanja tudi takrat, ko nam je hudo, ko se v naša življenja prikradejo razne preizkušnje? Prav v težkih preizkušnjah, ki nam jih pošilja Bog, pogosto klonemo in ne razmišljamo po Božje. Takrat se pokaže naše ozko človeško razmišljanje, še huje, Boga krivimo za nastale težave. Veliko lažje nam je po Božje razmišljati, ko nam je lepo, ko smo veseli, ko nam vse teče gladko. Spoznanje, da ni vedno enostavno razmišljati po Božje, je pa pomembno, da si osebno prizadevamo v to smer razmišljanja. Pri tem si neizmerno veliko lahko pomagamo z osebno molitvijo, s skupno molitvijo z zakoncem, z branjem hvalnic/večernic, z rednim udeleževanjem pri svetih mašah, z izpraševanjem vesti …
Vrhunec dosedanjega mojega razmišljanja po Božje, pa je spoznanje, da vse težave in probleme rešujmo z Božjo voljo. Čeprav nam je včasih tako zelo hudo, da smo popolnoma na tleh, je najbolje vse prepustiti delovanju Božje volje. Če to ni Božje razmišljanje?
Gabrijela

Ker v pismu ni direktnega vprašanja, ampak bolj razmišljanje na temo ‘Božjega’ in “človeškega” razmišljanja, še malo skupaj nadaljujmo to razmišljanje. Vedno je pomembno poznati celoten kontekst nekega pojma, ki ga kdo uporabi, saj so pojmi velikokrat dvoumni ali pa lahko imajo še več pomenov. Z omenjenima pojmoma je gotovo tako. ’Človeško’ razmišljanje lahko pomeni zgolj to, da razmišlja človek. In človek ne more razmišljati drugače kot človeško; torej človek ne more dobesedno razmišljati po ‘božje’, ker ni Bog. Ko poskušamo poglobiti dojemanje človekove sposobnosti razmišljanja, nam svetopisemsko razodetje in nato teološka razglabljanja razkrijejo, da je Bog človeka ustvaril kot umno, misleče bitje, ki je sposobno razmišljanja že po naravi; a takoj po stvarjenju je Bog človeka postavil v ‘rajsko stanje’ dodatne milosti, ki je vse njegove sposobnosti še oplemenitilo. Zato je bilo njegovo razmišljanje v raju še posebej prodorno in razsvetljeno. A to milostno sposobnost razsvetljenega razuma je z drugimi darovi z grehom izgubil, kar pomeni izgon iz raja. Še več, iz besedil lahko zaznamo, da ni samo izgubil ‘dodatnih’ rajskih darov, ampak da so se poslabšale tudi naravne sposobnosti, ki jih je prejel po stvarjenju. Tako govorimo od padca v greh naprej o zatemnjenem razumu in o oslabljeni volji, ki je nagnjena k slabemu. Tako smo spoznali že dve vrsti ‘človeškega’ razmišljanja: rajsko in po padcu v greh. In tega slednjega smo po deležnosti na izvirnem grehu in njegovih posledicah deležni vsi. A je Bog obljubil pomoč pri premagovanju teh posledic že na samem začetku (1 Mz 3,15), kar se je z učlovečenjem Božjega Sina in njegovim učenjem ter odrešenjskim delom na enkraten način uresničilo. Prav preko Jezusovega Duha, lahko človek ponovno svoje razmišljanje in spoznavanje usmeri v prvotno smer, seveda spet s pomočjo milostnega Božjega daru. In kadar nam uspe razmišljati v okviru evangeljskega oznanila in Jezusovega vzgleda življenja ter v skladu z naukom Cerkve, ki razkriva evangeljske vidike v novih situacijah, ki jih v Jezusovem času še ni bilo, lahko rečemo, da človek razmišlja ‘po božje’. Kar pomeni, da bi podobno razmišljal tudi Jezus, ki je v svoji človeški naravi razmišljal po človeško; ker pa se je učlovečila druga Božja oseba, je bilo to njegovo človeško mišljenje tudi ‘Božje na človeški način’. In verjetno je tudi to eden izmed razlogov Božjega učlovečenja, da je tako ‘Božje’ prišlo do človeka na človeški način in postalo tako človeku dosegljivo. Zato je mogel Pavel zapisati, da v Kristusu “telesno biva vsa polnost božanstva” (Kol 2,9). Ker pa so posledice greha še naprej dejavne, tak način razmišljanja ni enostaven in se je potrebno zanj nenehno očiščevati s pomočjo branja in premišljevanja Božje besede, z molitvijo, z obhajanjem zakramentov in prebiranjem verskih besedil, ki razlagajo izkušnjo in nauk Cerkve. Zlasti primeri svetniških življenj nam lahko pri tem veliko pomagajo. Sicer lahko ponovno drsimo v ‘posvetno’ razmišljanje, ki ga največkrat razumemo kot nasprotnega prej omenjenemu, in je egoistično usmerjeno. Zato Pavel spodbuja Rimljane in seveda nas: »Ker je torej Bog tako usmiljen, vas rotim, bratje: Darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno žrtev; to je vaše smiselno bogoslužje. In nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se tako preobražajte in prenavljajte duha, da boste razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno,« (12,1-2).
Glede težkih trenutkov v življenju pa poznamo različne reakcije. Nekateri v njih res še bolj zdrknejo v razmišljanje, ki se oddaljuje od evangeljskega ali Kristusovega, ki je prav zato vzel nase najhujše človeško trpljenje, da bi nam v njem dal zgled pravilnega mišljenja in ravnanja. Nekaterim pa prav situacije trpljenja odprejo um in srce za skrivnosti Božje bližine, ki se je oklenejo.
Glede ravnanja po ‘Božji volji’ pa bi opozoril samo na nevarnost, da si jo lahko tudi preveč po ‘človeško’ predstavljamo in v imenu ‘Božje volje’ uresničujemo svojo voljo ali voljo kakšne skupine. Ker se je v zgodovini že dogajalo, in se še, da je kdo v imenu ‘Božje volje’ celo ubijal ali teptal človekovo dostojanstvo drugim ali sebi, nam je razumljivo, da ni vedno vse, kar posamezniki imenujejo ‘Božja volja’, res nekaj, kar je v skladu s krščanskim razodetjem. Da bi to preprečili, je potrebno vedno razločevanje duhov, v katero je vključeno tudi občestvo Cerkve, ki zagotavlja skladnost odločitve s svetopisemskim razodetjem in celotno tradicijo Cerkve.

TURNŠEK, Marjan (Pisma). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 6, str 39-40.

Krst otrok

Napisal marko na 15. junija 2018. Objavljeno v Papež spodbuja.

Krst omogoči Kristusu, da živi v nas, nam pa, da živimo združeni z Njim za sodelovanje v Cerkvi, vsakdo po svojih zmožnostih za prenovitev sveta. Krstna kopel, ki jo prejmemo samo enkrat, razsvetljuje vse naše življenje in vodi naše korake proti nebeškemu Jeruzalemu. Imamo stanje pred krstom in po krstu. Zakrament predpostavlja pot vere, ki ji pravimo katehumenat, seveda takrat, ko za prejem krsta prosi odrasla oseba. Že od prvih časov krščanstva pa so krščevali tudi otroke v veri staršev. In glede tega bi vam rad nekaj povedal. Nekateri mislijo: čemu krstiti otroka, ki ne razume? Upamo, da bo zrasel, da bo razumel in bo sam zaprosil za krst. Toda to pomeni, da nimamo zaupanja v Svetega Duha, kajti ko otroka krstimo, v tega otroka vstopi Sveti Duh in Sveti Duh spodbuja v tem otroku, na njemu primeren način, rast krščanskih kreposti, ki se bodo kasneje razcvetele. Vedno je treba dati vsem, vsem otrokom, to možnost, da imajo v sebi Svetega Duha, ki jih bo vodil v življenju. Ne pozabite krstiti otrok! Krsta nihče ne zasluži, saj je vedno zastonjski dar za vse, odrasle in novorojene. Kakor se dogaja s semenom, ki je polno življenja, ta dar vzklije in obrodi sad v okolju, ki ga napaja vera. Krstne obljube, ki jih vsako leto obnovimo na velikonočno vigilijo, je treba poživiti vsak dan, da nas krst naredi podobne Kristusu, nas spremeni v Kristusa in da res postanemo drugi Kristus.

Pri obredu krščevanja otrok krščevalec in otrokovi starši naredijo na čelo otroka znamenje križa. Tukaj bi se malo ustavil in vas vprašal: Ali vaši otroci znajo lepo napraviti znamenje križa? Neštetokrat sem srečal otroke, ki se ne znajo pokrižati. Vi, očetje, matere, dedki, babice, botri, botre morate otroke naučiti lepo narediti znamenje križa, ki je ponovitev tistega znamenja križa, ki so ga prejeli pri krstu. Ste me dobro razumeli? Naučite otroke, da lepo naredijo znamenje križa. Če se bodo naučili kot otroci, ga bodo naredili dobro tudi kasneje, kot odrasli.

Kateheza papeža Frančiška o krstu pri splošni avdienci na Trgu sv. Petra 11. aprila 2018.

ČUK, Silvester (Papež Frančišek spodbuja) Ognjišče, 2018, leto 54, št. 6, str. 41.

Jezus ponuja polnost življenja

Napisal marko na 15. junija 2018. Objavljeno v Papež spodbuja.

Evangelist Marko poroča o srečanju Jezusa z mladim človekom, ki je padel pred njim na kolena in ga vprašal, kaj naj stori, da bo deležen večnega življenja (Mr 10,17-21). V tem vprašanju je izziv za sleherno življenje, tudi naše: želja po polnem, neskončnem življenju. Toda kako naj ga dosežemo? Po kateri poti? Živeti zares, živeti plemenito … Koliko mladih si želi živeti in si potem uničijo življenje, ko se odločijo za prazne stvari.
Nekateri mislijo, da bi bilo bolje ugasniti to težnjo po polnem življenju, ker je tvegana. Posebej mladim bi rad povedal: naši najhujši sovražniki niso konkretni problemi, čeprav so resni in zapleteni: največja nevarnost življenja je nezdrav duh prilagodljivosti, ki pa ni krotkost ali ponižnost, temveč povprečnost, malodušnost. Ali je povprečen mlad človek lahko človek s prihodnostjo ali ne? Ne! Obtiči tam, ne raste, ne bo uspešen. Tisti mladi ljudje, ki jih je strah vsega, ne bodo napredovali. Nič malodušnosti, nič povprečnosti! Treba je živeti, ne pa životariti. Povprečneži životarijo. Treba je prositi nebeškega Očeta, da podeli današnjim mladim dar zdravega nemira … Življenje mladega je iti naprej, biti nemiren, zdravo nemiren, sposoben, da se ne zadovoljiš z življenjem brez lepote, brez barv. Če mladi ne bodo lačni resničnega življenja, se sprašujem, kam bo šlo človeštvo? Kam bo šlo človeštvo z mladimi, ki so ravnodušni in niso nemirni?
Vprašanje mladeniča iz evangelija, ki smo ga slišali, je v vsakem od nas: kako najti življenje, življenje v izobilju, srečo? Jezus odgovarja: “Zapovedi poznaš” in mu našteje del Božjih zapovedi. To je vzgojni postopek, s katerim ga hoče Jezus privesti na določeno mesto; že iz njegovega vprašanja je razvidno, da ta človek nima polnega življenja, išče nekaj več, je nemiren. Torej kaj mora doumeti? Odgovori: »Učitelj, vse to sem izpolnjeval od svoje mladosti« (Mr 10,20).

Kako preidemo od mladosti do zrelosti? Takrat, ko začnemo sprejemati svoje meje. Odrasli postanemo, ko se zazremo vase in se zavemo tega, kar nam manjka. Ta človek je prisiljen priznati, da vse tisto, kar lahko stori, ne presega zgornje meje, ne gre čez rob.
Kako lepo je biti možje in žene! Kako dragoceno je naše življenje! In vendar je neka resnica, ki jo je človek v zgodovini zadnjih stoletij pogosto zavračal s tragičnimi posledicami: resnica o njegovih mejah.
Če bi imeli možnost izbirati med originalom in kopijo, mar bi se kdo odločil za kopijo? Tukaj je izziv: najti original življenja, ne kopije. Jezus nam ne ponuja nadomestkov, temveč pravo življenje, pravo ljubezen, pravo bogastvo! Kako nam bi mogli mladi slediti na poti vere, če ne vidijo, da se mi odločamo za original, če vidijo, da vztrajamo v polovičarstvu? Grdo je naleteti na polovične kristjane – dovolim si reči – ‘palčke’; rastejo do neke mere, potem pa ne več; kristjane s skrčenim, zaprtim srcem. Ni lepo naleteti na vse to. Potrebujem zgled nekoga, ki me povabi na ‘preko’, na ‘več’, da nekoliko zrastem. Sveti Ignacij je ta ‘več’ imenoval ogenj, gorečnost v dejavnosti, ki predrami tiste, ki so zaspali.

Kateheza papeža Frančiška o Božjih zapovedih pri splošni avdienci na Trgu sv. Petra 13. junija 2018

ČUK, Silvester (Papež Frančišek spodbuja) Ognjišče, 2018, leto 54, št. 7, str. 31.

Celice ubijalke

Napisal marko na 15. junija 2018. Objavljeno v Znanost in vera.

»V našem telesu vsak dan nastane po nekaterih ocenah tudi milijon rakavih celic.« Moja tokratna sogovornica je Mateja Prunk, mlada raziskovalka z Odseka za biotehnologijo na Inštitutu Jožef Stefan. Vas zanima, zakaj večinoma vseeno ne zbolimo za rakom? Odgovor se glasi: zaradi celic ubijalk.

TUDI V NAŠEM TELESU SO NEKATERE CELICE SEBIČNE
Imunski sistem ima vsak od nas, a po navadi nanj (slabe volje) pomislimo šele, ko zbolimo. V resnici se naš imunski sistem vsak dan spopada s patogenimi organizmi, kot so virusi in bakterije. A to seveda ni vse. Imunski sistem nas ščiti tudi pred našimi lastnimi celicami, ki so skrenile s prave poti – ki so postale rakave. »Naše celice delujejo tako, da pripomorejo k dobremu delovanju našega telesa, rakave celice pa so sebične: ne opravljajo več svoje naloge, ampak se samo delijo, porabljajo hrano in rastejo,« mi razloži Mateja Prunk. Ker se rakave celice pospešeno delijo, kmalu nastane tumor – masa celic, ki ji zdravniki postavijo srh vzbujajočo diagnozo: rak.

CITOTOKSIČNI LIMFOCITI T ALI CELICE UBIJALKE
Danes številni znanstveniki po vsem svetu iščejo načine, kako preprečiti nastanek raka. A za ustrezno rešitev je najprej potrebno poznati mehanizem, ki vodi do njegovega nastanka. In si odgovoriti na še pomembnejše vprašanje: kako rakave celice odstraniti?
»Imunski sistem je zelo široko področje. Moja doktorska disertacija je omejena na eno vrsto celic imunskega sistema. To so citotoksični limfociti T,« mi zaupa mlada raziskovalka, ki je pred nekaj leti glasbeno kariero zamenjala za znanstveno. Prosim jo, naj mi razloži, kaj sploh pomeni beseda citotoksični. Mateja prikima: »Beseda citotoksični je sestavljena iz dveh besed: cito pomeni celica, toksični pa strupen. To torej pomeni strupen za celice.« V naslednjih minutah izvem, da so citotoksični limfociti T celice našega imunskega sistema, ki ubijajo druge celice. A ne vseh, ampak samo tiste, ki jih prepoznajo kot tuje. Drugega imena zanje ni težko uganiti: celice ubijalke.

KAKO CELICE UBIJALKE ODSTRANIJO RAKAVE CELICE?
Naše telo ima številne mehanizme, ki preprečujejo nastanek rakavih celic. Eden izmed njih so tudi celice ubijalke. »Citotoksični limfociti T na različne načine ubijajo tuje celice. Mi preučujemo način, pri katerem uporabljajo litična zrnca,« mi pove moja sogovornica, medtem ko sediva v laboratoriju, kjer potekajo raziskave, o katerih se pogovarjava. V litičnih zrncih so različne molekule, ki lahko ubijejo tujo celico, na primer rakavo. Najpomembnejše molekule so perforini in grancimi. Perforini v celično membrano naredijo poro, skozi katero lahko v rakavo celico vstopijo grancimi. Ti v rakavi celice sprožijo mehanizme, ki vodijo v njeno smrt. Zveni zapleteno? To je šele začetek … »Perforini in grancimi so v celicah ubijalkah shranjeni v neaktivni obliki,« razlaga Mateja in pojasni, da se tako celice ubijalke zaščitijo pred lastnim orožjem. Če bi bile namreč te smrtonosne molekule v celicah ubijalkah v aktivni obliki, bi to pomenilo njihov samomor.
»V našem telesu je ključno ravnotežje in delovanje imunskega sistema, da nas ohranja zdrave. Ne samo pred prehladi, ampak tudi pred razvojem rakavih obolenj,« sklene najin pogovor Mateja.

– Pred začetkom intervjuja ste mi omenili, da ste tudi glasbenica. Kako ste zašli v naravoslovne vode?
V otroštvu me je zanimalo ogromno stvari in ker sem igrala flavto, sem se po končani gimnaziji vpisala na Akademijo za glasbo. Potem sem vzporedno vpisala še Laboratorijsko biomedicino na Fakulteti za farmacijo, ker sem pogrešala naravoslovni način razmišljanja. Dolgo sem mislila, da bom glasbenica, potem pa sem ugotovila, da mi je naravoslovje bolj všeč. Zdaj je glasba moj hobi. Dolgo časa sem sicer poskušala usklajevati obe področji, vendar sem v nekem trenutku ugotovila, da je bolje, da se osredotočim na eno stvar. In sem izbrala laboratorijsko biomedicino. Zaključila sem magisterij, po njem pa je imel prof. dr. Janko Kos na Inštitutu Jožef Stefan mesto za mladega raziskovalca. Ker me je ta tema že prej zanimala, sem se prijavila.
– Kako vzdržujete ravnotežje med delom, družino in prostim časom?
To ni tako preprosto. Februarja sem se vrnila s porodniške, tako da imam še čisto majhnega otroka. Še vedno se učim, kako uskladiti tako družinsko kot raziskovalno življenje. Za flavto mi trenutno zmanjkuje časa, ker vse proste trenutke namenjam družini. Skupaj hodimo na sprehode in izlete, se igramo.
– Kako vidite vlogo žensk v znanosti?
Sama nisem nikoli imela občutka, da me obravnavajo drugače, ker sem ženska. Seveda je zelo odvisno od tega, kje delaš. Se mi pa zdi, da materinstvo najbolj vpliva na razliko med znanstveniki in znanstvenicami, saj večino bolniških za nego otroka izkoristijo slednje. In tu se pojavi problem: če nisi v laboratoriju, ne moreš delati poskusov. To je dejstvo.
– Ali imate kakšne izkušnje s tujino? Veliko mladih znanstvenikov gre po doktoratu v tujino, ker doma ne dobi priložnosti …
Med študijem sem celoten eksperimentalni del magisterija opravljala v Zagrebu. Zdaj vsako leto hodimo na konference v tujino. Kaj bo naprej, še ne vem. Sama si zaenkrat zelo želim ostati v Sloveniji, saj mi je tu zelo lepo. Zelo rada sicer potujem, a še rajši pridem spet domov. Nikoli nisem čutila želje ali nuje, da bi šla v tujino, da bi doživela nekaj novega.
– Kaj vas pri vašem delu najbolj navdušuje?
Zanimivo se mi zdi, kako izgleda naše telo na nek način čisto preprosto, po drugi strani pa je tako kompleksno, da se zdi, kot da še ničesar ne vemo. Nekje sem prebrala misel: če bi bili naši možgani tako preprosti, da bi jih lahko razumeli, potem bi bili mi tako neumni, da jih ne bi mogli razumeti.

CISTATIN F PREPREČI DELOVANJE SMRTONOSNIH MOLEKUL
V našem telesu je mnogo regulatornih mehanizmov, ki skrbijo, da procesi v celicah potekajo normalno. Se še spomnite perforinov in grancimov, smrtonosnih molekul, ki ubijejo rakave celice? V naših celicah so prisotne tudi snovi, ki njihovo delovanje zavrejo. »Cistatin F je molekula, za katero menimo, da prepreči aktivacijo perforinov in grancimov,« mi razloži Mateja Prunk. »Zaradi tega se sposobnost ubijanja pri celicah ubijalkah močno zmanjša.« Posledično so celice ubijalke manj uspešne pri odstranjevanju rakavih celic, zato se v določenem času lahko razvije tumor. Ali ste vedeli, da tudi rakave celice izločajo cistatin F in tako zmanjšajo ubijalsko zmožnost celic ubijalk? Ja, naše telo sploh ni tako preprosto, kot se zdi na prvi pogled.

ŠOLN, Katarina. (Znanost in vera), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 6, str. 64-65.

Zlati jubilej naših romanj

Napisal marko na 14. junija 2018. Objavljeno v Priloga.

Leta 1993 je v knjižici Četrt stoletja naših romanj urednik Ognjišča Franc Bole zapisal: »Marsikdo se je čudil, da Ognjišče, ki je namenjeno mladim, začenja z romanji invalidov, bolnikov in ostarelih na Brezje. Zadeva je zelo preprosta: Ognjišče hoče svoje bralce vzgajati v duhu evangelija. Najboljši način vzgoje so dejanja. Narediti nekaj za bližnjega, zlasti za tistega, ki je v stiski in potreben pomoči. To pomeni tudi pomagati invalidom priti do cerkve, do romarskega svetišča. Za vzor nam je bil Lurd. Če Marija sprejema bolnike in invalide v Lurdu, zakaj jih ne bi tudi na Brezjah? Rodilo se je romanje invalidov, bolnikov in ostarelih v osrednje slovensko Marijino svetišče, ki je kmalu postalo največje vsakoletno romanje v Sloveniji. Za vodstvo romanja smo vedno prosili enega od slovenskih škofov. Nekatere župnije so za pomočnike pri romanjih zaprosile mlade, nekateri so se priglasili sami. Tako so se izoblikovale skupine z voditelji, ki skrbijo za razna področja. Največja nagrada za vse, ki se z romanjem trudijo, je sreča invalidov, bolnikov in ostarelih.« V tem duhu in s tem namenom se naša romanja nadaljujejo do danes.

Prelistajte prilogo – ki je objavljena v junijskem Ognjišču (06/2018)

I. 19. avgusta 1969

Prvo romanje je vodil koprski škof dr. Janez Jenko. Cerkev se je napolnila z romarji. Spredaj so bili invalidi na vozičkih, ob njih spremljevalci. Po romanju smo prejeli veliko zahval naših invalidov.

II. 18. avgusta 1970

Voditelj romanja je bil ljubljanski pomožni škof dr. Stanislav Lenič. Zbralo se je okoli 700 invalidov, bolnikov in spremljevalcev, ki so bili od sreče do solz ganjeni.

III. 21. avgusta 1971

Romanje, na katerem je bilo čez 1000 samo bolnikov in invalidov in ne dosti manj spremljevalcev, je vodil mariborski pomožni škof dr. Vekoslav Grmič. Po maši je škof med petjem litanij blagoslavljal bolnike z Najsvetejšim.

IV. 26. avgusta 1972

Romarska maša, ki jo je ob somašnikih daroval mariborski pomožni škof dr. Vekoslav Grmič, je bila prvič na velikem dvorišču pred cerkvijo, kjer je bilo okoli 800 sedežev. Za bolniško osebje je poskrbel p. Marjan Šef.

V. 19. avgusta 1973

Na petem romanju, ki ga je vodil ljubljanski nadškof dr. Jožef Pogačnik, se je zbralo blizu 7.000 romarjev, za katere je bilo na trgu pred cerkvijo 1150 sedežev. V imenu romarjev je pri darovanju spregovorila invalidka Tilka Pajk.

VI. 17. avgusta 1974

Romanje je vodil mariborski škof dr. Maksimilijan Držečnik. Zbralo se je nad 6.000 romarjev, ki so prejeli spominske podobice in knjižico s pesmimi. Po pridigi so prvič na našem romanju škof in duhovniki podelili zakrament bolniškega maziljenja.

VII. 21. junija 1975

Sedmo romanje je bilo že junija namesto avgusta, da se izognemo poletni vročini. Vodil ga je koprski škof dr. Janez Jenko, ki je očetovsko nagovoril 5.000 romarjev.

VIII. 26. junija 1976

Sveto mašo je za okoli 10.000 romarjev daroval ljubljanski pomožni škof dr. Stanislav Lenič. Na parkirišču so našteli 73 avtobusov, 543 osebnih avtomobilov, mnogi so prišli z rednimi avtobusi ali z vlakom.

IX. 9. julija 1977

Somaševanje številnih duhovnikov iz vseh treh slovenskih škofij je vodil ljubljanski pomožni škof dr. Stanislav Lenič. Romarji – več kot 7.000 – so dobili kovinske spominske priponke: bolniki rdeče, spremljevalci modre.

X. 8. julija 1978

Jubilejno deseto romanje je vodil ljubljanski nadškof dr. Jožef Pogačnik, ob njem sta bila koprski škof dr. Janez Jenko in ljubljanski pomožni škof dr. Stanislav Lenič. Za več kot 10.000 romarjev je skrbelo okoli 200 večinoma mladih pomočnikov.

XI. 14. julija 1979

Na “najlepši dan v življenju trpečih” se je pred svetiščem Marije Pomagaj zbralo nad 12.000 romarjev. Množica se je z molitvijo rožnega venca in s petjem pripravljala na mašo, ki jo je daroval koprski škof dr. Janez Jenko.

XII. 28. junija 1980

Na romanju, ki ga je vodil ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar, se je zbralo rekordnih 15.000 romarjev: pripeljali so se s 110 avtobusi in nad 1000 osebnimi avtomobil. Prvič je bil med somašniki urednik Ognjišča Franc Bole, oče naših romanj.

XIII. 20. junija 1981

“Zdravi in bolni enakovredno gradimo svojo Cerkev” je bilo geslo tega romanja, ki ga je vodil novi mariborski škof dr. Franc Kramberger. »Naše romanje je srečanje z našo Materjo,« je dejal 10.000 romarjem.

XIV.12. junija 1982

Leto 1982 je bilo Mednarodno leto ostarelih, zato so bili na tem romanju, ki ga je vodil ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar, posebne pozornosti deležni ostareli. Med 12.000 romarji je bila tudi 87-letna nadškofova mati.

XV. 25. junija 1983

Sveto leto odrešenja (ob 1950 letnici Jezusove smrti) je na Brezje priklicalo okoli 12.000 romarjev. Ob ljubljanskem nadškofu dr. Alojziju Šuštarju so bili pri oltarju koprski škof Jenko, ljubljanski pomožni škof Lenič in mariborski pomožni škof Smej.

XVI. 23. junija 1984

Na prostranem dvorišču pred brezjansko cerkvijo in v parku nad njim se je zbralo okoli 10.000 romarjev. Ljubljanski pomožni škof Jožef Kvas je v svojem nagovoru dejal, da štirinajsti postaji križevega pota sledi petnajsta – vstajenje.

XVII. 22. junija 1985

Voditelj romanja je bil ‘sveže posvečeni’ koprski škof pomočnik Metod Pirih. »Zavedamo se, kako mi zdravi potrebujemo vas in kako vi potrebujete nas,« je izpovedal pred množico okoli 10.000 romarjev.

XVIII. 21. junija 1986

Leto 1986 so Združeni narodi razglasili za Mednarodno leto miru, zato je ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar naše romanje na Brezje imenoval “mirovni shod trpečih”, ki gradijo stavbo miru, povezani s trpečim Kristusom.

XIX. 20. junija 1987

V Marijinem letu 1987–1988 je romanje njenih trpečih otrok vodil novi beograjski nadškof dr. Franc Perko. Romarjev je bilo okoli 10.000. Pri darovanju je invalidka Stanka Glavan prinesla k oltarju Marijino sliko, ki jo je narisala z nogami.

XX. 18. junija 1988

Romanje ob dvajsetletnici je vodil ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar, ob njem pa je bilo še pet slovenskih škofov. Vsi romarji (okoli 9.000) so kot spominek na to jubilejno srečanje dobili razglednico s slikami vseh slovenskih škofov.

XXI. 24. junija 1989

Pred svetiščem Marije Pomagaj, ki je to leto prejelo naziv bazilike, se je zbralo blizu 10.000 romarjev. Romanje je vodil ljubljanski pomožni škof Jožef Kvas, ki se je po maši ustavil ob invalidih na vozičkih.

XXII. 23. junija 1990

»Mariji se grem zahvalit, da mi pošilja križe, ki jih sprejemam kot dar: darujem jih Bogu, da bi moji otroci ohranili vero vanj,« je rekla žena, ki se je že petnajstkrat udeležila tega romanja. Tokrat je bil voditelj koprski škof Metod Pirih ob svojem predniku dr. Janezu Jenku.

XXIII. 22. junija 1991

Naše romanje v letu 1991, ko je bila razglašena samostojna država Slovenija, je vodil mariborski pomožni škof dr. Jožef Smej. Armada trpečih molivcev je premagala vojsko, ki je prišla nad nas s tanki in topovi.

XXIV. 20. junija 1992

Romanje je vodil upokojeni beograjski nadškof Alojzij Turk, ki je množici romarjev na lastnih doživetjih prikazal, kako Marija nagrajuje zaupanje vanjo. Ob teh srečanjih se romarji spomnijo tistih, ki jih ni več med nami. – Za srebrni jubilej leta 1993 smo izdali knjižico Četrt stoletja naših romanj s kratko zgodovino in opisom dotedanjih romanj.

XXV. 19. junija 1993

Voditelj ‘srebrnega’ romanja, ki se ga je udeležilo okoli 9.000 romarjev, je bil ljubljanski nadškof metropolit dr. Alojzij Šuštar, ob njem pa še sedem škofov, od teh kar štirje Alojziji: apostolski nuncij Pier Luigi Celata, upokojeni beograjski nadškof Turk, ljubljanski pomožni škof Uran in naslovni škof Grmič. Za bližnji god (21. 6.) so prejeli voščila in šopke. Nadškof Šuštar je Mariji “položil v usta” prošnjo nebeškemu Očetu za trpeče romarje: »Glej, zdravja nimajo!«

XXVI. 18. junija 1994

Romanje je vodil mariborski škof dr. Franc Kramberger. Svojevrsten pečat našim romanjem daje množica mladih in starejših pomočnikov, ki se z ljubeznijo posvetijo trpečim. »Nihče ne more Bogu reči naš Oče, če ne reče brat, sestra,« je dejal urednik Ognjišča pred molitvijo očenaša.

XXVII. 17. junija 1995

Na romanju se je ob Mariji Pomagaj zbralo nad 10.000 njenih ljubljenih otrok. Radio Ognjišče je romarsko slavje prvič ponesel v slovenske domove. Višek romanja je bila sveta maša, ki jo je daroval ljubljanski pomožni škof Alojz Uran s 65 somašniki.

XXVIII. 22. junija 1996

Romanje v letu prvega obiska papeža sv. Janeza Pavla II. v Sloveniji je bilo prvič ‘mokro’, odpadla je ‘lurška’ procesija z Najsvetejšim. Vodil ga je ljubljanski pomožni škof Jožef Kvas. Popoldansko pobožnost je obogatil vokalni kvartet bratov kapucinov Mir in dobro.

XXIX. 19. junija 1997

Ob Mariji, Zdravju bolnikov, se je zbralo okoli 8.000 romarjev. Skoraj polovico zbirnega prostora so napolnili vozički. »Trpeči bratje in sestre so izziv za pristnost naše vere,« je poudaril ljubljanski nadškof dr. Franc Rode v svojem mašnem nagovoru. Trpečim pa je dejal: »Vi pričujete za vrednost človeškega življenja.«

XXX. 20. junija 1998

Trideseto romanje je vodil ljubljanski nadškof dr. Franc Rode, med številnimi somašniki so bili beograjski nadškof dr. Franc Perko ter ljubljanska pomožna škofa Jožef Kvas in Alojz Uran. »Človek, ki sprejme trpljenje, notranje zori,« je dejal nadškof Rode. Franc Bole, oče romanj, se je na koncu zahvalil romarjem, sodelavcem, duhovnikom ter gostiteljem patrom frančiškanom.

XXXI. 19. junija 1999

V mednarodnem letu starejših je romanje več kot 7.000 bolnikov, invalidov, ostarelih in njihovih spremljevalcev vodil koprski škof Metod Pirih. Romarji so dobili v dar knjižico Zdravje in odrešenje z odlomki govorov papeža sv. Janeza Pavla II. ob srečanjih z bolniki.

XXXII. 24. junija 2000

“Slovenski dan bolnikov” v svetem letu odrešenja je vodil beograjski nadškof dr. Franc Perko. Člani “trpeče Cerkve na Slovenskem” so se na Brezje pripeljali s 70 avtobusi in nad 500 osebnimi avtomobili. Mariji so prinesli vse gorje, vse tegobe, ki jih spremljajo vsak dan. »Ko molim, se z Marijo tudi prepiram, toda vedno zmaga Ona.«

XXXIII. 23. junija 2001

Zbralo se je okoli 7.000 romarjev. Ljubljanski pomožni škof Andrej Glavan, voditelj romanja, je v pozdravu izrekel prošnjo, “da bi doumeli in poglobili zavest, da smo vsi, posebej trpeči, zapisani v Marijinem srcu”. Škof se je spomnil tudi mednarodnega leta prostovoljcev in izrekel zahvalo vsem navzočim pomočnikom.

XXXIV. 22. junija 2002

“Marija Pomagaj je tvoje ime” je bilo napisano nad oltarjem pred narodnim Marijinim svetiščem na Brezjah. Tam se je zbralo okoli 6.000 vernih in trpečih. »Ko čutimo svoj križ, se zavedajmo, da ta ni cilj naše poti, cilj je odrešenje in večno življenje,« jih je nagovoril upokojeni ljubljanski pomožni škof Jožef Kvas.

XXXV. 21. junija 2003

Več sto spremljevalcev, skavtov in drugih prostovoljcev je invalide na vozičkih vozilo na prizorišče pred cerkvijo. Tam se je zbralo okoli 5.000 romarjev. Koprski pomožni škof dr. Jurij Bizjak, voditelj romanja, je trpeče nagovoril: »Omehčajte svojo voljo in jo združite s pogumom Kristusa.«

XXXVI. 19. junija 2004

Romanje, ki ga imenujejo tudi narodni dan bolnikov, je vodil mariborski pomožni škof dr. Anton Stres. Potekalo je na god Marijinega brezmadežnega Srca. Več kot 5.000 romarjev je razveselil apostolski nuncij Santos Abril y Castello, ki je prinesel pozdrave svetega očeta.

XXXVII. 18. junija 2005

Romarsko mašo za okrog 7.000 bolnikov, invalidov, ostarelih in spremljevalcev je vodil ljubljanski nadškof metropolit Alojz Uran. »Tu se počutimo doma,« je pozdravil množico. Romanje je potekalo v znamenju štiridesetletnice revije Ognjišče, ki to srečanje pripravlja.

XXXVIII. 17. junija 2006

Pri Mariji Pomagaj se je zbralo okoli 5.000 romarjev, ki so se z vseh koncev Slovenije pripeljali z 61 avtobusi in nad 500 osebnimi avtomobili. Romarsko slavje je vodil ljubljanski pomožni škof dr. Anton Jamnik. Za lep potek so poskrbeli velikodušni pomočniki. »Če greš na romanje, je lepo, da ga skleneš z večernicami,« je dejal eden od romarjev.

XXXIX. 16. junija 2007

Sveto daritev je za več kot 5.000 bolnikov, invalidov, ostarelih in njihovih spremljevalcev z množico somašnikov vodil prvi murskosoboški škof dr. Marjan Turnšek. »Treba je vse storiti, da se trpečim stanje olajša, a tudi vse storiti, da bi zmogli takšno stanje sprejeti in ga posvetiti.«

XL. 21. junija 2008

Posebnost tega jubilejnega romanja je bil obisk milostnega kipa Fatimske Gospe, ki je bil tiste dni na obisku v Sloveniji in so ga za trpeče romarje pripeljali iz Stične. Romarsko mašo, ki je bila prvič na preurejenem trgu pred baziliko, je vodil ljubljanski nadškof metropolit Alojz Uran, romarje je nagovoril mariborski pomožni škof dr. Peter Štumpf. Med somašniki pri oltarju sta bila koprski pomožni škof dr. Jurij Bizjak in urednik Ognjišča zlatomašnik Franc Bole.

XLI. 20. junija 2009

Romanje, ki ga je vodil mariborski nadškof metropolit dr. Franc Kramberger, je zaradi močnega dežja namesto na prostranem trgu pred baziliko potekalo v cerkvi, ki je sprejela invalide in bolnike, drugi romarji (vseh je bilo okoli 4.000) pa so mašo prek zvočnikov spremljali v samostanskih prostorih ali kar v avtobusih. Nadškof je svoj nagovor povezal z evangelijem o usmiljenem Samarijanu.

XLII. 19. junija 2010

Voditelj romanja, upokojeni ljubljanski nadškof Alojz Uran, ga je imenoval “mali evharistični kongres” za bolnike, invalide in trpeče, kot odmev na slovenski evharistični kongres, ki je dober teden poprej potekal v Celju in se ga ‘udeležila’ tudi milostna podoba Kraljice Slovencev. Romarjev je bilo okoli 4.000.

XLIII. 18. junija 2011

Ob bolnikih, invalidih in ostarelih so bili na 43. narodnem romanju njihovi domači ter številni prostovoljci iz vrst skavtov, malteških vitezov in drugih. Vseh je bilo okrog 4.000. Romanje je vodil celjski škof dr. Stanislav Lipovšek. Skoraj vseh romanj se je udeležil invalid Tone Planinšek s svojim fotografskim aparatom. »Slikam za Prijatelja in se zavedam, da slikam drugače kot nekdo, ki je zdrav.«

XLIV. 16. junija 2012

Romanje je vodil upokojeni koprski škof Metod Pirih, ki je prisrčno nagovoril 4.000 romarjev, številnim pomočnikom pa se je zahvalil z besedami blaženega škofa Slomška: »Kdor rad bolnikom streže, si rajski venec veže.« Daritveni oltar je krasil ‘lurški’ prt iz 584 kosov čipk, ki ga je na pobudo Tanje Oblak ustvarjalo več kot 500 klekljaric.

XLV. 15. junija 2013

»V trpljenju se izkaže resnica o človeku,« je v svojem nagovoru poudaril voditelj romanja ljubljanski nadškof metropolit dr. Anton Stres. Romarjev je bilo več kot 4.000. »Za mnoge invalide in bolnike je to romanje morda edina pot iz domačega kraja,« je v svoji zahvali po maši poudaril Franc Bole, ‘oče’ romanj.

XLVI. 21. junija 2014

Koprski škof dr. Jurij Bizjak, voditelj romanja, je svoj nagovor 5.000 romarjem zaključil s spodbudo: »To romanje naj utrdi v nas vero v Božjo previdnost, v njegovo očetovsko skrb za nas, v njegovo navzočnost med nami, v njegovo brezkončno ljubezen do nas.« Maša je bila prvič ‘pod šotorom’. Po zaslugi Radia Ognjišče se je romanje ‘dogajalo’ po vseh slovenskih domovih.

XLVII. 20. junija 2015

Ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore, voditelj romanja, ki je bilo povezano s 50-letnico Ognjišča, je v svojem nagovoru trpečim bratom in sestram dejal: »Marija vas danes sprejema s posebno ljubeznijo, ker v vas vidi trpljenje svojega Sina Jezusa. Na koncu je romarje prosil, naj molijo za naš narod, da Bog zaceli njegove rane, za družine in za nove duhovne poklice.

XLVIII. 18. junija 2016

Romanje v jubilejnem svetem letu usmiljenja, ki ga je vodil mariborski nadškof metropolit Alojzij Cvikl, je potekalo po ustaljenem redu, k čemur so pripomogli številni pomočniki in sodelavci. Nadškof Cvikl je med molitvijo rožnega venca pred mašo mnogim romarjem segel v roke, v svojem mašnem nagovoru je med drugim dejal: »Kako lahko mi živimo usmiljenje? Tako, da imamo spoštljiv in sočuten odnos do vseh, ki trpijo. Po pridigi je z navzočimi duhovniki delil zakrament bolniškega maziljenja, po obhajilu pa v procesiji z Najsvetejšim blagoslavljal romarje. Na koncu je blagoslovil klekljano slovensko zastavo za 25 let slovenske samostojnosti.

XLIX. 17. junija 2017

Več kot 4.000 bolnikov, invalidov in ostarelih z njihovimi spremljevalci je prišlo v naše narodno marijansko svetišče s svojimi križi in prošnjami. Ljubljanski pomožni škof dr. Franc Šuštar je romarje nagovoril: »Na sliki brezjanske Marije Pomagaj vidimo, da ima v svojem naročju poleg Jezusa prostor še za enega – za mene in tebe. Tako kot Jezusa želi tudi nas objeti z vso svojo materinsko ljubeznijo, nas potolažiti in usmeriti na svojega Sina Jezusa: na njegovo besedo in na njegov način življenja.« Za to narodno romanje, ki ga Ognjišče ob velikodušni pomoči mladih, zlasti skavtov in skavtinj, pa tudi starejših, malteških vitezov in drugih, številni bolniki in invalidi ‘živijo’ celo leto v pričakovanju novega srečanja s starimi znanci. Ob zaključku lanskega romanja smo se poslovili z besedami: »Nasvidenje prihodnje leto na zlatem, 50. romanju!«

ČUK, Silvester. Zlati jubilej naših romanj. (Priloga). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 6, str 50-57.

sv. Vid (15. junij)

Napisal marko na 13. junija 2018. Objavljeno v Svetniški domovi.

Sveti Vid je eden najbolj češčenih svetnikov na Slovenskem, o čemer pričajo številne njemu posvečene cerkve; nekatere segajo v začetke krščanstva na naših tleh. V poznem srednjem veku so ga uvrstili med 14 pomočnikov v sili in se mu priporočali v številnih težavah in stiskah. O življenju in mučeništvu sv. Vida se ni ohranil noben star zgodovinsko utemeljen spis, vendar je prič o njegovem češčenju iz zgodnjih časov toliko, da je dvom o njegovi zgodovinski osebnosti neutemeljen. Že ob koncu 5. stoletja je v Rimu stala njemu posvečena cerkev. Sveti Vid spada med tiste mučence, ki so jih kristjani dobro poznali, zato o njih niso poizvedovali. Njegovo ime in mučeništvo sta zanesljivo ugotovljena. Za čas mučeništva smemo vzeti krvavo preganjanje za časa cesarja Dioklecijana (okoli leta 303), za verjeten kraj njegovega rojstva otok Sicilijo, za kraj mučeništva pa mesto Salerno južno od Neaplja. Po legendi, ki je ‘olepšala’ zgodovinska dejstva, je zvestobo Kristusu izpričal v zgodnji mladosti. (sč)

Sv. Vidu je pri nas posvečenih 44 cerkva: bazilika na Brezjah, (4) 16 župnijskih, 27 podružničnih in 2 kapeli. – V LJ nadškofiji je sedem ž. c.: Duplje, (1) Ljubljana – Šentvid, (2) Lučine, (3) Preserje, (5) Sv. Vid nad Cerknico, (6) Šentvid pri Stični (11) in Želimlje; pet je p. c.: Šentvid (Brdo), Martinjak (Cerknica), Kompolje (Dobrepolje – Videm, Rakitnica (Dolenja vas), Visoko (Šenčur); na Planini (Zg. Tuhinj) je Vidova kapela. – V KP škofiji je pet ž. c. sv. Vida: Črniče, (9) Podnanos, (ovitek) Šentviška Gora, (8) Vedrijan (7) in Vojščica; (10) prav toliko je tudi p. c.: Hrušica (sv. Vid), Nova vas (Jelšane), Spodnje Nekovo (Kanal), Socerb (Klanec) in Šembije (Knežak). – NM škofija nima nobene ž. c., svetniku pa je posvečenih kar 10 p. c.: Čatež ob Savi (sv. Vid), Doblička Gora (Črnomelj), Dolnja Topla Reber (Hinje), Ljuben (Novo mesto – Šmihel), Bosljiva Loka (Osilnica), Griblje (Podzemelj), Lazi pri Predgradu (Stari Trg ob Kolpi), Jugorje (Suhor), Ravne (Sv. Duh – Veliki Trn), Gor. Mokro polje (Šentjernej). – V MB nadškofiji sta dve ž. c. sv. pomočnika v sili: Sv. Vid nad Valdekom (14) in Sv. Vid pri Ptuju, (15) dve pa sta tudi p. c.: Dravograd (sv. Vid) in Sveti Vid (Vuzenica). – V CE škofiji imajo dve ž. c.: Sv. Vid pri Planini (12) in Šentvid pri Grobelnem, (13) poleg teh pa še pet p. c.: Janžev Vrh (Bizeljsko), Vidovica (Sv. Ema), Hudinja (Vitanje), Šentvid pri Zavodnju in Kostanjek (Zdole). – V MS škofiji nimajo nobene ‘Vidove cerkve’, v Strehovcih (Bogojina) pa imajo njegovo kapelo. (mč)

Podnanos (Št. Vid – Šembid)

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2018) 06, str. 115.

Sveti Anton, vrni mi moža!

Napisal marko na 11. junija 2018. Objavljeno v zgodbe.

Milka je bila še mlado dekle, ko je na gasilski veselici spoznala prijaznega, nekoliko starejšega fanta Andreja iz sosednje doline. Iskra je preskočila in med njima je vzplamenela močna ljubezen. Kmalu sta se poročila, si ustvarila dom in vse je bilo kot v pravljici. Tudi otrok se je najavil in nestrpno sta ga pričakovala. Dobila sta deklico. Milka je bila vesela in Bogu hvaležna, da je rodila zdravega otroka. Andrej pa je požrl cmok in se tolažil, da bo naslednji gotovo sin. Pa ni bil in niti tretji ne. Cmok je bil že tako velik, da ga ni mogel več kar tako pogoltniti. Odšel je v gostilno in si takoj našel nekaj prijateljev za popivanje. Popival je tri dni in vsa klapa z njim. »Kakšno ženo pa imaš, da ti rodi same babe?« so ga neprestano dražili.
Ko je s tretjo hčerko prišla iz porodnišnice, Andreja še dolgo ni bilo domov. Prišel je pozno ponoči, smrad po alkoholu in cigaretnem dimu je prinesel s seboj. Doživela je sprejem, ki si ga niti v najgrših sanjah ne bi mogla misliti. Začel jo je preklinjati in jih pripeljal nekaj krepkih klofut. »Sina hočem! Daj mi sina ali pa se poberi s temi svojimi babami!« je kričal.
Vedno pogosteje je bil pijan in vedno bolj nasilen do nje. Večkrat je morala bežati s hčerkami in prespati na senu nad hlevom. Preveč jo je bilo sram svojega gorja in moževe zaslepljenosti, da bi za pomoč prosila sosede.
Spet se je oglasil otrok pod njenim srcem. »Moj Bog, prosim te, naj bo tokrat sin, ko si ga Andrej tako zelo želi.« Mož ni prenehal s pitjem, njegova klapa ga je spet podžigala in prilivala olje na njegov vedno goreči ogenj sumničenja do žene Milke. »Spet bo baba, boš videl! Kdo ve, kje jih dobi, saj ti, tak dedec, bi gotovo naredil sina!« Ko je prišel domov, je bil ravno toliko pri močeh, da je lahko še hudo pretepel svojo ženo, ki je naslednji dan izgubila otroka. Bil je fantek.
Andrej je bil tako zaverovan v svoj prav, da ni pomislil, kaj ji je storil, kaj je storil svojemu nebogljenemu otroku. Tonil je vse globlje v omamo, v vrtinec, iz katerega ni našel in niti ni iskal izhoda.
Milka in hčerke so trpele in molile zanj. Nekoč je Milka nekje prebrala, kako je neka žena, ki je imela moža pijanca, peš romala v Padovo k svetemu Antonu, da je pred njim izlila svoje gorje in na njegovem grobu prosila za treznost svojega moža. Ko je po daljšem času prišla domov, je bil mož trezen. Trezen pa je bil že od tistega dne, ko je klečala v cerkvi svetega Antona in ga goreče prosila za pomoč.
»Če je pomagal njej, bo tudi meni, čeprav ne morem k njemu v Padovo. On bo prišel k nam!« je zaupala in večkrat dolgo klečala pred kipom svetega Antona ter ga prosila: »Sveti Anton, vrni mi tistega moža, ki me je imel tako rad na začetku najine skupne poti. Pomagaj mu, da bo nehal zastrupljati svoje telo in svoje misli in bo spet mir v našem domu.«
Andrej je zbolel. Zdravnik mu je odločno povedal: »Pusti alkohol ali pa se pripravi na smrt!« Andrej se je bal umreti. Po dolgem času je bil spet trezen in misli so se mu počasi bistrile. Nič ni hodil s svojo klapo v gostilno. Kmalu so ga pivski tovariši pozabili. Trezen zanje ni bil več zanimiv.
V družino se je naselil mir. Še vedno pa je bil prisoten strah, da se ne bi povrnil pekel, a vedno manj. Vedno bolj pa so bili v skrbeh za očetovo zdravje.
Nekega dne sta se pri njih oglasila daljna sorodnika iz Amerike, mož in žena. Potovala sta po svetu in si ogledovala lepe kraje. Vsepovsod sta že bila, pa sta prišla pogledat še ta košček sveta, od koder so prišli njuni predniki. Z očmi sta kar požirala lepe deklice, Andrejeve in Milkine hčerke. Povedala sta, kako zelo sta se trudila, koliko denarja, časa in moči sta porabila, da bi imela vsaj enega svojega otroka, pa jima ni bilo dano.
Andrej je začel premišljevati: »Glej, ta dva bi dala vse svoje ne majhno bogastvo za eno tako deklico. Jaz, ki sem tako neumen in nehvaležen, pa imam kar tri! Namesto da bi se Bogu zahvalil za ta dar, sem jih pretepal, preganjal – bil sem najslabši mož in oče. Le kaj me je prijelo, da sem jim vse to storil? Kako sem bil zaslepljen! Mi bodo lahko odpustile to gorje, ki sem ga v svoji pijanosti povzročal? In moja Milka, ki sem jo imel v začetku tako rad, da bi zanjo storil vse, nazadnje pa sem jo zmerjal in pretepal! Kaj me je zmešalo, da sem postal taka zguba? O Bog, pomagaj mi! Odpusti mi moj strašni greh!«
Bolezen Andreja ni hotela izpustiti iz svojega primeža. Vedno bolj ga je izčrpavala, mu pila moči. Nazadnje je nemočen obležal. Postal je popolnoma odvisen od drugih. Milka in hčere so mu z ljubeznijo stregle. Storile so vse, da bi mu olajšale trpljenje.
Ko je Andrej videl njihovo skrb in občutil njihovo ljubezen, ga je bilo sram in govoril jim je: »Nisem vreden, da tako lepo skrbite zame. Toliko hudega sem vam storil! Življenje sem vam spremenil v pekel! Mi boste lahko kdaj odpustile?«
Preden je za vedno zatisnil oči, je vse štiri še enkrat prosil odpuščanja. Objele so ga in mu povedale: »Oče, rade te imamo! Vedno smo te imele rade, samo ti tega nisi videl.«
Heli. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 6, str. 45-46.

Franc Ksaver Lukman

Napisal marko na 11. junija 2018. Objavljeno v Obletnica meseca.

* 24. november 1880, Loke pri Sv. Juriju ob Taboru, † 12. junij 1958, Ljubljana

»Lahko rečem: ni ga med nami, ki bi s podobno temeljitostjo pa tudi ljubeznijo preiskoval, premišljeval in zapisoval dogodke iz življenja velikih mož, kakor pokojni profesor dr. Franc Ksaver Lukman. Slonel je ure, dneve, mesece in leta nad deli cerkvenih očetov, črpal iz njihovih zakladov zase in za druge. Velikani: sv. Avguštin, sv. Ciprijan, sv. Janez Krizostom in drugi so mu postali tako rekoč bratje. Z enako ljubeznijo je preiskoval neumorno tudi pomembnost svojih rojakov – Slovencev, ko je v stolpcih Slovenskega biografskega leksikona postavljal z enakim spoštovanjem spomenike revnemu in zaslužnemu slovenskemu misijonarju ali poznanemu kulturnemu delavcu – velikanu.« S temi besedami, izrečenimi ob odprtem grobu na ljubljanskih Žalah 14. junija 1958, je škof Anton Vovk nakazal dvoje velikih zaslug dr. Franca Ksaverja Lukmana, profesorja dogmatike, dogemske zgodovine in zgodovine starokrščanskega slovstva na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani: prevajanje spisov cerkvenih očetov in urejanje Slovenskega biografskega leksikona. Vendar je bila dejavnost tega učenega, a žlahtno preprostega moža, ki se ga spominjamo ob 60-letnici smrti, mnogo širša.

SIN PONOSNE SAVINJSKE DOLINE
Doma je bil v Lokah pri Sv. Juriju ob Taboru na robu srednje Savinjske doline, kjer je bil rojen 24. novembra 1880. V trdnem kmečkem domu je v mladosti pil ljubezen in vernost svojih staršev. Po ljudski šoli pri Sv. Juriju je obiskoval gimnazijo v Mariboru, zadnji dve leti tudi glasbeni pouk v šoli Filharmoničnega društva. Po maturi (1899) ga je škof Mihael Napotnik poslal v Rim, kjer je na papeški univerzi Gregoriana študiral filozofijo in teologijo in študij kronal z dvojnim doktoratom. Mašniško posvečenje je prejel leta 1905. Po vrnitvi iz Rima je bil dve leti kaplan v Slovenski Bistrici, hkrati pa je na graški univerzi študiral klasično jezikoslovje, ki mu je odprlo vrata v svet starokrščanskega slovstva. V letih 1908–1919 je bil profesor moralne teologije na mariborskem bogoslovnem učilišču, vsa ta leta pa je tudi poučeval verouk na šolah, ki so jih vzorno vodile mariborske šolske sestre: osnovni in meščanski šoli ter dekliškem učiteljišču. Kot bogoslovni profesor je urejal prvo slovensko bogoslovno revijo – Voditelja v bogoslovnih vedah. Leta 1919 je pri Narodni vladi v Ljubljani postal referent za verske zadeve. Od leta 1920 do upokojitve (1952), dejansko pa skoraj do smrti, je kot profesor na Teološki fakulteti novoustanovljene Univerze v Ljubljani predaval dogmatiko, dogemsko zgodovino in zgodovino starokrščanskega slovstva. Dvakrat je bil dekan Teološke fakultete, leta 1926/27 rektor Univerze v Ljubljani. Leta 1940 je bil izvoljen za dopisnega člana AZU, njegova izvolitev v SAZU je bila leta 1948 potrjena. Umrl je 12. junija 1958 v Ljubljani, kjer je tudi pokopan. »Mož učenjak je bil mož neprestanega dela, zraven pa mož velikanske skromnosti. Zdi se mi, da kar nikdar ni koga užalil,« se mu je ob odprtem grobu poklonil škof Anton Vovk.

PREDSTAVIL NAM JE CERKVENE OČETE
Franc Ksaver Lukman je bil široko razgledan po teološki literaturi svojega časa. Bil je strokovnjak za starokrščansko slovstvo in za zgodovino teologije v antični dobi. Največ truda in pozornosti je posvetil prav starokrščanskemu slovstvu. Bil je tenkočuten prevajalec cerkvenih očetov, ker je temeljito poznal njihovo teološko misel in tudi klasično jezikoslovje. Poglabljal se je vanje in jim v marsičem postajal podoben. Tudi zanj v določeni meri velja, kar je zapisal o sv. Avguštinu: »Velik je kot prečiščena, čudovito ubrana osebnost, v kateri se občudovanja vredna bistrost duha spaja s tako plemenitostjo in nežnočutnostjo srca.« V spominskem govoru ob njegovi smrti je tedanji dekan Teološke fakultete Stanko Cajnkar o Lukmanu dejal: »Bil je resničen aristokrat, aristokrat v čisto krščanskem smislu: človek, ki zaupa v zmago in vlado najboljšega, najlepšega in najčistejšega.« Lukman je cerkvene očete (Avguština, Ciprijana, Hieronima, Janeza Krizostoma) vztrajno prevajal v slovenščino in si s sodelavci v okviru Bogoslovne akademije prizadeval za natis prevodov, katerim je napisal uvod le s predstavitvijo avtorja in pomena njegovega spisa. Pri Družbi sv. Mohorja v Celju je leta 1938 zasnoval zbirko Cerkvenih očetov izbrana dela. Med vojno je nekaj zvezkov izšlo pri Bogoslovni akademiji v Ljubljani, veliko prevodov pa je ostalo v rokopisu. Leta 1934 je celjski Mohorjevi izdal knjigo Martyres Christi (Kristusovi pričevalci), ki prinaša izbor poročil o mučencih prvih krščanskih stoletij (razširjena izdaja 1983). Iz rokopisne zapuščine je leta 1984 pri isti založbi izšlo Pastoralno vodilo papeža Gregorija Velikega. Na Lukmanovo pobudo je Anton Sovre mojstrsko prevedel znamenite Izpovedi (Confessiones) sv. Avguština, biser svetovne književnosti (1932).

“BIL NAM JE BLIZU, KER JE BIL BLIZU KRISTUSU”
Lepo pričevanje o Lukmanu kot učitelju in vzgojitelju je podal Stanko Cajnkar, takratni dekan Teološke fakultete, v spominskem govoru ob njegovi smrti. »Najbrž je bil že kot katehet in kot navaden pridigar predvsem in najbolj profesor, učitelj Božje modrosti, zaprisežen Božji resnici in do konca odvisen od nje. Takšen je pred menoj tudi kot katehet na ljudski in meščanski šoli v Mariboru in kot profesor verouka na ženskem učiteljišču pri mariborskih šolskih sestrah: učen in vendarle čudovito preprost, poln znanja, a še bolj dobrohotnosti in vneme za majhne in velike šolarje in študente … Bil nam je blizu, ker je bil sam blizu Kristusu.« Škofu Antonu Vovku, nekdanjemu Lukmanovemu študentu, se je vtisnila v spomin njegova ljubeznivost. »Kot profesor je znal tako izpraševati, da je bila z vsakim vprašanjem združena tudi ljubezen.« Profesor dogmatike in dogemske zgodovine ter patrologije (o cerkvenih očetih) je bil več kot trideset let. Njegova predavanja so bila izvirna po zamisli in obliki, izpiljena v izrazu in v sodbi dognana. Predaval je po tujih učbenikih, šele zadnja leta je pripravil slovenska skripta. Študenti bogoslovja so kot skripta uporabljali tudi njegov Oris zgodovine prvih krščanskih stoletij, ki ga je pripravil za tisk, pa ni izšel. Kot razgledan znanstvenik je sodeloval tudi v mnogih tujih znanstvenih listih. V Mariboru je urejal Voditelja v bogoslovnih vedah (1909–1916), v Ljubljani pa Bogoslovni vestnik (1921–1944), kot predsednik znanstvenega društva Leonova družba je bil sourednik njenega glasila Čas. Od svojega znanstvenega dela se je odpočil, ko je sedel za harmonij in v notni zvezek zapisal kakšno prijetno melodijo. Povezan je bil z rojstno župnijo. Ob svoji zlati maši (1955) je župnijski cerkvi ‘podaril’ krstilnico po načrtih arh. Jožeta Plečnika (končana je bila leta 1970).

ČUK, Silvester. (Obletnica meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 6, str. 42-43