Avtor: marko

Kristusov duhovnik bs. Jakob Ukmar

Napisal marko na 11. julija 2018. Objavljeno v V spomin.

(* ob obletnici) Jakob Ukmar, duhovnik, katehet, bogoslovni profesor, govornik, duhovni pisec, teolog, publicist, narodni voditelj (toliko “poklicev” mu daje Primorski slovenski biografski leksikon, pa še niso vsi!), se je rodil 13. julija 1878 v skromni železniški čuvajnici na Opčinah nad Trstom. Jakob je po osnovni šoli na Opčinah šel na nemško gimnazijo v Trst; zatem je študiral bogoslovje v Gorici in bil 14. julija 1901 posvečen v duhovnika. Njegove prve duhovniške postaje so bile: Bazovica, Rojan, Ricmanje (v času spora te župnije s tržaško škofijo), pri Starem sv. Antonu v Trstu, katehet na nemški gimnaziji v Trstu. Med prvo svetovno vojno (v letih 1915-1917) je na Dunaju študiral pravo in študij končal z doktoratom. Po vrnitvi v Trst in priključitvi Trsta in Gorice Italiji je postal ravnatelj tržaškega semenišča in opravljal druge pomembne škofijske službe. Duhovniki so ga cenili in spoštovali, sam pa si je zelo prizadeval, da bi Slovencem in Hrvatom vrnili pravico do svojega lastnega jezika, ki jim je bila za časa fašizma odvzeta. Pisal je škofom, kardinalom, papežu, se na cerkvenem sodišču v Benetkah srečeval s patriarhom Angelom Roncallijem, kasnejšim papežem Janezom XXIII. Leta 1947 je zaradi dogodkov v Lanišču v Istri, kjer ga je nahujskana sodrga kot birmovalce pretepla, domačega župnika Bulešiča pa umorila, prišel v spor s škofom Santinom, ki ga je vseh služb razrešil. Ukmar je od jeseni 1919 bival v škofijski hiši v Škednju, kjer je ves čas pomagal pri slovenskem dušnem pastirstvu. V pripravi na drugi vatikanski koncil je papežu Janezu XXIII. poslal svoje predloge za prenovo Cerkve, ki naj bi imela več posluha za narodne manjšine. Gôvori, ki jih je imel Jakob Ukmar na tržaškem radiu, so izšli v treh knjigah. Odmevni sta bili tudi deli Mariologija in Eshatologija. Umrl je 2. novembra 1971 v Škednju in vstajenja čaka na tamkajšnjem pokopališču. Tržaška škofija je 5. februarja 2002 začela postopek za njegovo beatifikacijo in ga 17. junija 2009 uspešno končala; zdaj se nadaljuje na Kongregaciji za svetnike v Rimu. Po smrti msgr. Dušana Jakomina (2015), tedanjega škofijskega postulatorja za beatifikacijo Božjega služabnika Jakoba Ukmarja, postopek spremlja dr. Serenella Del Cinque, njegova tesna sodelavka.

“Temeljnega pomena je molitev: v postopku za razglasitev blaženosti in kanonizacije ima namreč zelo važno vlogo sloves svetosti. Potrebno je, da verniki Božjega služabnika prepoznajo za zgledno osebnost, v kateri je že prepoznaven klic svetosti. Potrebno je spodbujati, da med ljudmi napreduje vedenje o svetniških lastnostih kandidata. Ne glede na to, da je potrebno za dosego blaženosti predstaviti tudi dokaze o enem čudežu, za kanonizacijo pa dokaze za dva čudeža, je predhodno potrebna molitev in zato priprošnja Božjemu služabniku”. (dr. Del Cinque).

Jakob Ukmar je bil odličen, izobražen duhovnik, preudaren, moder človek, h kateremu se je vsakdo zatekel. Bil je naš najbolj preganjan duhovnik. Svoboden človek, ki je trpel že za časa Avstrije, nato pod fašistično Italijo in najhuje pod komunisti. Leta 1915 je preživel pet tednov v zaporu v Ljubljani, češ da je oskrunil cesarsko veličanstvo. V zaporu je v miru pripravil tezo za doktorat. V času fašizma je bil pod neprestano kontrolo. Ob birmovanju v Istri so ga leta 1947 v Lanišću komunisti hudo ranili, njegovega sobrata duhovnika Miroslava Bulešića pa ubili. Na obletnico napada, 24. avgusta, je večkrat daroval sv. mašo za napadalce.Bil je velik izobražen duhovnik, v čistosti je živel svoje zasebno življenje, posvečal se je študiju. Predvsem pa je bil klen, jasen in značajen. Ni bil naš lider, bil pa je naš vodja. Človeku je vedno znal pokazati pravo smer, zato so se k njemu zatekali duhovniki in laiki. Njegova beseda je nekaj veljala. 17 let sem bil z njim, opazil sem njegovo svetniško življenje. Poleg preizkušnje, ki se je zgodila v Istri leta 1947, tudi vsak njegov dan. Boris Pahor pravi, da bi bil Ukmar lahko zavetnik vseh manjšin. (nekdanji postulator Dušan Jakomin)

njegove misli:

Nadvse važno je, da v svojem življenju, naj bo že daljše ali krajše, Bogu pošteno služimo, vedno pokorni njegovi postavi.
Pameten človek se drži stare modrosti, ki veleva: moli in delaj. Kratka iskrena molitev, resno delo, vdanost pod križem in pravočasen oddih, to je dnevni program pametnega človeka.
Za vsakega izmed nas bo smrt resnično konec sveta, pa naj pride tako imenovani ‘konec sveta’ s svojimi strahotnimi pojavi čez tisočletja ali čez milijon let.
Kdor nikoli ne misli na Boga, kdor se nikoli ne pogovarja z njim v molitvi, se bo srečal z Bogom kot s tujcem, in to v odločilnem trenutku svoje eksistence.
več:

Molimo za njegovo beatifikacijo:

O Bog,
v Jakobu Ukmarju
si dal svojemu ljudstvu
zvestega pastirja
in pogumnega pričevalca za vero
v času preizkušenj.
Prosimo te,
proslavi ga pred vesoljno Cerkvijo,
da bo pred nami
še močneje zablestel njegov zgled
in bosta ob njem rasla naša vera
v tvojo očetovsko previdnost
in zaupanje v Marijino varstvo.
Po Kristusu, našem Gospodu.
Amen..

več:
S. Čuk, Jakob Ukmar. “Bodimo majhni in skriti pred svetom …: Pričevanje, v Ognjišče 9 (2009), 18-19.
B. Rustja, Jakob Ukmar, Svetniški kandidati, v: Ognjišče 11 (2023), 99.
G. Čušin, Ljubi moj Jakob: S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 11 (2023), 98.

na spletni strani Ognjišča

pripravlja Marko Čuk

Biserna maša Franca Boleta

Napisal marko na 8. julija 2018. Objavljeno v Dogodki.

Šestdeset let (in dva dneva) po svoji novi maši – prvi sveti daritvi v občestvu svoje domače župnije Postojna, ki jo je daroval 6. julija 1958, je msgr. Franc Bole, ustanovitelj in “polstoletni” urednik Ognjišča in direktor Radia Ognjišče, 8. julija 2018 s slovesno mašo v koprski stolnici obhajal svoj biseromašniški jubilej. Slavja so se udeležili številni duhovniki, njegovi sobratje, sodelavci, sestra Lea in nečaki, drugi sorodniki …bralci Ognjišča, poslušalci in prijatelji Radia Ognjišče, ki je slavje tudi prenašalo … njegovi znanci, verniki …

Jubilanta in vse navzoče je nagovoril koprski škof Jurij Bizjak, ki je življenje in delo Franca Boleta povezal s sedmerimi darovi Svetega Duha, ki jih je Gospod poslal nad svojega maziljenca in so obrodili bogate sadove v dušah ljudi, ki jim je z ljubeznijo, potrpljenjem, navdušenjem in z vztrajnostjo služil. Najprej kot župnijski upravitelj v Postojni, potem v Bertokih in v Sv. Antonu in v stolni župniji v Kopru, kjer je še zdaj pomočnik. Na poseben način pa je naš zlatomašnik služil Cerkvi na Slovenskem kot ustanovitelj revije in radia Ognjišče, kot izdajatelj na stotine knjig, kaset, videokaset, zgoščenk in drugih publikacij.

»Vse moči in svoje znanje je posvetil širjenju duha modrosti in razumnosti med ljudmi: S svojim mnogovrstnim oznanjevanjem z govorjeno in pisano besedo se je velikokrat noč in dan trudil, … da bi dosegel tudi vse obrobne in oddaljene, vse izgubljene in iskalce.« Bil je tudi poln Duha svéta in moči, saj je od začetka svojega delovanja videl cilje in poti, ki jih mnogi drugi niso niti videli niti opazili. Oral je ledino tudi na področju karitativne dejavnosti in dobrodelnosti … in “koliko reči je danes samoumevnih po zaslugi očeta Franca, ki je v svojem času videl pravo smer in z močno roko utiral pot delom krščanske dobrodelnosti in krščanskega usmiljenja”… . … Gospod pa ga je (kot apostola Pavla) učil strahu Gospodovega: »Koliko različnih preizkušenj in pasti in groženj je na svoji dolgi poti uspešno prebrodil naš slavljenec, vedo vsi njegovi bližnji sodelavci, za mnoge pa seveda ve samo on. (…) Z Duhom spoznanja (preseganja zakonitosti tega sveta in stegovanja po zakonitostih nebeškega kraljestva) pa se je slavljenec Bole vse življenje trudil, da dovrši sluižbo, ki jo je prejel od Gospod Jezusa in izpriča blagovest o Božji milosti” … brez tega brez tega bi življenje zanj ne imelo nobene vrednosti …

Msgr. Franc Bole je v zahvali najprej razmišljal, kako nekaj izrednega je biti Jezusov prijatelj (Ne bom vas več imenoval služabnike ampak prijatelje) “tudi če bi bil to samo en dan, samo na novi maši. Če pa to pomnožimo z dnevi, ki so v šestdesetih letih in z mašami, ki jih v tem času opravi duhovnik, lahko samo strmimo nad Jezusovo dobroto, nad čudežem Jezusove dobrote.” … potem pa je spomnil, da ima Jezus v načrtu življenja vsakega duhovnika nedopovedljive milosti. Sam se zaveda, da spada med tiste duhovnike, ki jim je Bog dal posebne naloge v življenju. »Še marsikaj je skrito in vseh milosti ne vidimo. Sam se vse življenje čudim, da mi je Bog dal toliko svojih darov in prijateljev, ki so mi stali ob strani. Njemu in vsem vam prisrčna hvala! Vem, da nisem na vse te načrte odgovoril, kot bi moral, zato se priporočam v vašo molitev, da bi Bog ob svoji sodbi ne bil preveč strog z menoj.«

Sodelavci Ognjišča so slavljencu izročili šopek rož, radijci pa so dodali še »tehnološki šopek,« ki so ga sestavljali, oblikovali in zavijali leto in pol. To je sodobna spletna stran, sestavljena iz cvetov radijskih oddaj oziroma arhiv radijskih oddaj. Odgovorni urednik radia Tadej Sadar je spomnil, da nam je tudi tehniko dal Bog in prav tehniko, od ciklustila, do radijskega mikrofona, je cenjeni biseromašnik do konca izrabil samo za en cilj, oznanjati Boga in Njegovo besedo prinašati ljudem.

uradna osebna izkaznica Franca Boleta:

Franc Bole je bil rojen 9. avgusta 1932 v Koritnicah pri Knežaku. Po končanem študiju teologije je leta 1958 postal duhovnik. Novo mašo je imel v Postojni, kamor se je njegova družina medtem preselila. Postojna je bila tudi kraj njegove prve duhovniške službe in tam je leta 1965 začel izdajati list Farno Ognjišče, ki je v nekaj letih postalo najbolj razširjen slovenski mesečnik. In prav v okviru urejanja te revije je razvil vrsto dobrodelnih, človekoljubnih in karitativnih pobud. Leta 1990 je postal prvi direktor Slovenske Karitas in to službo opravljal tri leta. Po osamosvojitvi Slovenije in demokratizaciji naše družbe je iskal poti, kako uresničiti zamisel “katoliškega”. Junija 1994 se je oglasil Radio Ognjišče iz koprskega studia, proti koncu novembra istega leta pa iz ljubljanskega studia. Njegovi blagoslovljeni valovi pokrivajo celo Slovenijo in so številnim poslušalcem nepogrešljiv družabnik. …

Francov spomin na mlada leta:

Moj rojstni kraj so Koritnice pri Knežaku. Tam sem hodil tudi v osnovno šolo, ki je bila v italijanščini. Hvaležen sem staršem, ki so mi dali dobro krščansko vzgojo, podprto z osebnim zgledom. V družini nas je bilo pet otrok, eden je umrl še kot dojenček , tako, da smo ostali štirje, midva z bratom in dve sestri. Sestri sta bili starejši in sem ju moral pridno ubogati.

Brat, ki je od mene starejši, je bil v malem semenišču na Reki. Ta šola ni bila tako strogo namenjena duhovniškim poklicem, kot nekatera mala semenišča. Šel sem za njim, ko mi je bilo kakšnih dvanajst let. Pouk je bil v italijanščini . V šoli so bili v glavnem dečki z Reke, ki so italijanski jezik dobro obvladali. Po priključitvi leta 1947 so se mnogi Italijani izselili, med njimi tudi reški škof in mnogi fantje semeniščniki, ki so odšli v mesto Piso, znano po poševnem stolpu. Nas pa so poslali v Pazin, kjer so po vojni ustanovili semenišče. Tako sem en tuj jezik – italijanski – zamenjal z drugim – hrvaškim. V tem obdobju sem se tudi bolj jasno odločil za duhovniški poklic. Pravzaprav ta odločitev ni bila tako težka, ker sem veliko bral in se zanimal za krščansko socialno misel. Navdušenje za socialno dejavnost Cerkve je utrjevalo mojo pripadnost Cerkvi in odpiralo pot moji odločitvi.

Živ sem bil res, prav tako drži, da se nisem posvečal samo študiju. Tudi v Ljubljani sem ogromno bral, skripta in snov za izpite pa sem v nekaj dneh in nočeh dal skozi«. Sem pa redno obiskoval predavanja in tudi drugim pomagal pri študiju. Filozofija me je pritegnila. V semenišču smo zmeraj nekaj snovali. Na ciklostil smo razmnožili nekaj manjših knjig; izdali smo npr. prevod francoske knjige Daniela Ropsa o maši z naslovom Missa est (K maši, bratje) in jo celo opremili s fotografijami, ki smo jih sami izdelali. Med bogoslovnim študijem mi je uspelo dobiti vizo in tako sem cele tri počitniške mesece »štopal« po Franciji. Takrat je bila Francija vzor v liturgični obnovi, imela je najbolj sodoben in prodoren verski tisk, med mladimi duhovniki je bilo zelo veliko pobud, navdušenja. Napolnil sem si kovčke s časopisi, izrezki, revijami, z vsem, kar bi mi lahko koristilo pri bodočem pastoralnem delu. Takrat nisem niti sanjal, da bo to dejansko moje bodoče delo.

priljubljeno: (leta 2002)

TV oddaja: Obzorje duha
film: Zvezdne vojne
radijska oddaja: Sobotna iskrica
glasba: verske popevke
knjiga: Maksimilijan Kolbe
barva: modra
jed: pašta in fižol
pijača: stil-limona
konjiček: tehnika-elektronika

največja

sreča: biti duhovnik
žalost: ne uspeti uresničiti vseh načrtov
ljubezen: delo z mladimi in za mlade
najsrečnejši dogodek: nova maša

nekaj “zgodovinskih” misli slavljenca

Na mizi leži šest številk Farnega ognjišča … to je naše delo in skromen uspeh minulega leta … Veseli smo tega skromnega uspeha in ponosni smo nanj. Vsaka številka skriva celo zgodovino … pri eni nismo dobili papirja, pri drugi ni bilo barve, spet druga je čakala na popravilo ciklostila … Vsaka številka je bila napravljena z udarniškim delom. Naše geslo je bilo: medsebojna ljubezen, vzajemna pomoč. (1965)

Novo ime OGNJIŠČE…staro slovensko ognjišče, ki je potrebno tudi mladim . Ognjišče ni le list, ki ga prebereš in vržeš proč, ampak list, ki povezuje v veliko družino vse, ki želijo graditi prihodnost … Ognjišče hoče prinesti mladim luči, ogreti s toploto, povezati z ljubeznijo .,..(1966)

Velikokrat me sprašujejo, kako smo prišli na zamisel, da bi izdajali ta list. Stvar je bila zelo preprosta. Kot postojnjski župnik sem se večkrat srečeval s prijateljem Bojanom Ravbarjem, tedaj kaplanom v Kopru, sedaj koprskim župnikom. V skupnem iskanju pastoralnih sredstev je prišla na dan tudi zamisel, da bi se prek tiska bolj približali zlasti mladim. Nihče takrat ni mislil na list, ki bo dosegel več kot 80.000 naklade. K sreči je bil ravno to leto Postojni kot nedeljski kaplan dodeljen Silvester Čuk, vešč v pisanju in dober risar. Razdelili smo si delo. Koper naj bi poskrbel pretežno za razmnoževanje in mladina v Kopru se je z velikim navdušenjem lotila tega dela, seveda ob podpori nekaterih starejših „izkušenih” vernikov. (1975 – ob 10-obletnici Ognjišča)

Pomembno je verovati v neke ideale in biti pripravljen žrtvovati se zanje. Treba je imeti oči odprte za znamenja časa. Po naravi, sem optimist, zato me težave zlepa ne spravijo na tla. (1995)

Vseskozi sem veliko bral. Za branje sem se navdušil že doma: otroci smo imeli Zamorčka, v družini pa sta bila tudi Bogoljub in Mohorjeve knjige. Romanov nisem veliko bral, zanimale so me bolj filozofske in praktične knjige. V Pazinu sem zelo nerad hodil na sprehode ali na dvorišče. Tudi med odmori sem navadno ostal v učilnici, pa je prišel vzgojitelj in me napodil ven. Navadno sem vzel knjigo in šel na kakšen zidek na dvorišču in naprej bral. Dolgi sprehodi so mi bili največja muka. (1995)

Živel sem v težkih in prelomnih (odgovornih) časih. V mladosti druga svetovna vojna, ko smo na gimnaziji na Reki živeli v stalnem strahu pred bombardiranjem. Pomanjkanje hrane. Jezikovne težave, osnovno in nižjo gimnazijo v italijanščini, višjo gimnazijo v hrvaščini (semenišče v Pazinu). Bogoslovje v Ljubljani, ne da bi imeli en sam tuj časopis ali revijo, z veliko volje po znanju in načrtih za bodoče delo na župniji. Bil sem med prvimi študenti, ki smo dobili vizo za tujino. V dvojnih počitnicah sem v treh mesecih z avtoštopom prekrižaril Francijo, Belgijo, Švico. Odkrival sodobni francoski verski tisk. Prvo službeno mesto: župnik v Postojni in sedem let dela z mladino, kljub vsem oviram, zasliševanjem, zaporu. Zamisel o mladinskem časopisu, ki ga nobena tiskarna ni hotela sprejeti v tisk. Tiskanje prvega letnika v lastni “režiji” na ciklostil (1965). Ob navdušenem sprejemu bralcev tedanjega Farnega Ognjišča, končno le sprejetega v tiskarni v Kopru in s premestitvijo na “obalo”, za župnika v Bertoke in potem za urednika v Koper, se začenja moja doba dela za tisk in medije (Ognjišče, knjige, Radio Ognjišče, TV3, avdio in videokasete…) (2002)

Za duhovnika ni počitka ali pokoja, dokler še lahko dela. Vedno sem delal z drugimi, v ekipi, vsi uspehi in neuspehi so bili skupni. Bog mi je dal dobre sodelavce, brez katerih bi ne bilo nič tega, kar smo naredili. Ta ekipa se krepi in pomlaja, prevzema bremena z mojih ramen in skupaj delamo še več in še bolje. Upam, da bo teh sodelavcev še več. (Franc Bole leta 2002)

več o Francu Boletu

pripravlja: Marko Čuk
foto: Benjamin Pezdir

Virgil Šček

Napisal marko na 5. julija 2018. Objavljeno v Obletnica meseca.

* 1. januar 1889, Trst; † 6. julij 1948, Ljubljana

»Tista tri leta so bila leta neutrudljivega dela in morečih skrbi, kakršnih ne privoščim nobenemu človeku. Zakaj? V normalnih dobah je državni poslanec prirejal tu pa tam kakšen shod, priobčeval v časopisih tu pa tam kakšen članek, imel v parlamentu nekaj govorov, vložil nekaj interpelacij ter tu pa tam interveniral pri ministrih v korist volivcev. Zame pa je bilo vse drugače. Bil sem poslanec goriške dežele. Volili so me samo Slovenci, toda po izvolitvi nisem bil ozkosrčen: smatral sem, da imam dolžnost tudi do vseh Furlanov ter do pripadnikov vseh političnih strank brez razlike. To so ljudje tudi čutili. Name so se obračali vsi ljudje, ki so potrebovali mojega posredovanja.« Tako je o svojem triletnem poslanskem delu v italijanskem parlamentu (1921–1924), ki pomeni vrh njegovega javnega udejstvovanja, povedal Virgil Šček. Svoje izredne darove je postavil v službo ljudem kot duhovnik, poslanec, narodno obrambni delavec, urednik in pisec. Predstavljamo ga ob 70-letnici smrti.

DUHOVNIK MORE ZA NAROD NAJVEČ STORITI
Virgil Šček se je rodil 1. januarja 1889 v rojanski župniji v Trstu kot peti od sedmih otrok v družini železničarskega strojevodja Jožefa Ščeka z Gradišča pri Vipavi in Vinke Kante iz Velikega Dola pri Komnu. Od otrok sta poleg Virgila dočakali zrela leta sestri Marica (1891–1992) in Frida-Breda (1893–1968), ki se je uveljavila kot skladateljica. Virgil je rad povedal, da se ima očetu zahvaliti za natančnost in točnost, ki naj odlikujeta vsakega javnega delavca, mami pa, ker mu je dala dve trdni opori za hojo skozi življenje: krščansko ljubezen do bližnjega in veliko ljubezen do materinščine in slovenskega naroda. Osnovno šolo in prve razrede (nemške) srednje šole je obiskoval v Trstu, končal pa v Gorici, kjer se je vključil v cvetoče kulturno življenje s pisanjem v razne liste in s predavanji po deželi. Seznanil se je s številnimi odličnimi duhovniki. Prevzelo ga je predvsem njihovo socialno in kulturno delovanje za duhovni in družbeni dvig našega ljudstva, kar je vplivalo na njegovo življenjsko odločitev. Po maturi leta 1909 je odšel na Trgovsko šolo v Gradcu, a se je kmalu vrnil v Gorico ter se vpisal v tamkajšnje bogoslovje. Ob rednem študiju se je ukvarjal z mnogimi drugimi zadevami. V duhovnika e bil posvečen 7. julija 1914 v tržaški stolnici sv. Justa, novo mašo je daroval 9. julija v Marijini cerkvi na Blejskem otoku. Na vseh svojih duhovniških ‘postajah’ je deloval z izvirnimi prijemi, s katerimi je osvojil srca ljudi, predstojnikom pa včasih niso bili všeč. Nastopil je kot kaplan pri Sv. Ivanu v Trstu, nadaljeval pri Starem sv. Antonu v Trstu, po treh poslanskih letih je deloval najprej na Goriškem, zatem pa je bil župnijski upravitelj v Avberu in nazadnje pomočnik v Lokvi pri Divači.

ZBOR SVEČENIKOV SV. PAVLA – POSLANEC
Proti koncu leta 1919 je Virgil Šček z dvema drugima duhovnikoma dal pobudo, da se obnovi nekdanji Zbor svečenikov sv. Pavla, ki je bil ustanovljen leta 1899. S tihim privoljenjem nadškofa Sedeja so januarja 1920 pripravili občni zbor v Sežani. Zbor je bil glasnik vse slovanske duhovščine (slovenske in hrvaške) v Italiji. Do leta 1930 je bilo njegovo delovanje javno. Prirejali so občne zbore in delovali po odsekih. Izdajali so glasilo Zbornik svečenikov sv. Pavla. Mnogi duhovniki, ki so bili dejavni v Zboru, so bili somišljeniki Janeza Evangelista Kreka in drugih krščanskih socialistov na Slovenskem. Na prvem občnem zboru je bil Šček izvoljen za tajnika in je tako postal eden glavnih organizatorjev verskega in narodno obrambnega dela med slovenskim življem v krajih, ki jih je leta 1918 zasedla Italija. Pisal je članke v vse tedanje goriške in tržaške časopise in revije, predaval ter ustanavljal zadruge po Krasu in v Istri.
Na prigovarjanje sobratov in po pristanku tržaškega škofa Angela Bartolomasija je sprejel kandidaturo za državnozborske volitve 15. maja 1921 in bil izvoljen za dobo treh let. V svojem prvem nastopu v parlamentu je ostro obsodil nasilje nad slovenskim in hrvaškim prebivalstvom. Na koncu se je obrnil na svoje italijanske kolege – v isti klopi je sedel slavni Alcide de Gasperi – z besedami: »Slovani, ki so postali italijanski državljani, hočejo in morajo biti most za popolno spravo med Jugoslavijo in Italijo, postati utegnejo tista duhovna gonilna sila, ki bo na tej zemlji oživila čut višje človeške solidarnosti.« To lepo ‘voščilo’ se ni uresničilo, kajti že poldrugo leto zatem je v Italiji zavladal fašizem, ki je brezobzirno teptal temeljne pravice Slovencev in Hrvatov na zasedenih ozemljih.

RAZGIBANA ŽUPNIJA AVBER IN VEČER V LOKVI
Po izteku poslanskega mandata je Šček nekaj let deloval v Gorici. Bil je tajnik Katoliškega tiskovnega društva, pobudnik Goriške Mohorjeve družbe, poskrbel je za izdajo številnih molitvenikov, zlasti otroških, s čimer je skrbel tudi za jezikovno in narodno vzgojo otrok. Na začetku leta 1927 ga je nadškof Sedej odslovil iz Gorice. Tržaški škof Alojzij Fogar ga je poslal v kraško vas Avber, vendar ni postal župnik, ampak le upravitelj, ker tržaški prefekt ni dal pristanka. Takoj se je lotil dela, že spomladi 1928 je poklical mladega umetnika Toneta Kralja, da je poslikal cerkev v svojem značilnem (ekspresionističnem) slogu, ki je pri enih vzbujal navdušenje, pri drugih popolno zavračanje. Sezidal je Katoliški dom, kjer je imel verouk za otroke, sestra Breda pa pevske vaje. Posebno dobro je organiziral dekleta, ki so se zbirala na predavanjih, duhovnih vajah, romanjih. Pri mašah je vpeljal ljudsko petje. Pridno je zapisoval vse, kar se je dogajalo, beležil zanimivosti iz starih časov in sodobnosti in tako je spisal 14 debelih zvezkov svojih Paberkov. Na fašistični pritisk je moral leta 1941 iz Avbera ‘izginiti’.
Najprej se je umaknil v Trst, maja 1941 ga je kot “upokojenca brez pokojnine” sprejel dr. Tone Požar, župnijski upravitelj v Lokvi. Tam je ostal sedem let in kljub slabemu zdravju pridno pomagal. Zaradi spora s škofom Santinom so ga zadele hude cerkvene kazni. Ko je bil na bolniški postelji, ga je 12. maja 1948 obiskal administrator, poreški škof Nežić, ki je s svojim blagim nastopom premostil prepad med Ščekom in Cerkvijo. Konec junija 1948 se je odpravil v bolnišnico v Ljubljano. Operacijo je prestal, ni pa si več opomogel. Njegovo veliko srce se je ustavilo 6. julija 1948. Vstajenja čaka v grobu poleg očeta in matere pod lipo, katero je bil sam zasadil.

ČUK, Silvester. Virgil Šček (1889−1948) (Obletnica meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 7, str. 42-43

Kako premagati zaskrbljenost

Napisal marko na 3. julija 2018. Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

Veliko je danes stvari, ki povzročajo ljudem skrbi. Strokovnjaki pravijo, da je (pretirana skrb (stres) povzročitelj štrevilnih zdravstvenih težav našega časa. Bog pa ne želi, da bi svoje dni preživljali v zaskrbljenosti.
Če dobro premislimo, lahko ugotovimo, da je malo tistega, kar nas vznemirja, vredno, da bi bili zaradi tega zaskrbljeni. Jezus nam v evangeliju (prim. Mt 6,25-34) podaja različne rešitve iz zaskrbljenosti.

Sam Bog, ki je Stvarnik in začetnik našega življenja, lahko poskrbi za podrobnosti v življenju. Po preroku Izaiju nam Gospod govori: »Mar pozabi žena svojega otročiča in se ne usmili otroka svojega telesa? A tudi če bi one pozabile, jaz te ne pozabim. Glej, na obe dlani sem te napisal, tvoje obzidje je vedno pred menoj.« (Iz 49,15-16).
Zaskrbljenost zaradi prihodnosti ovira naše današnje napore.
Zaskrbljenost je bolj škodljiva kot koristna.
Bog ne zapusti tistih, ki so odvisni od njega. Če imaš hrano v hladilniku, obleko v omari, streho nad glavo in prostor za posteljo, si bogatejši od 75 % ljudi na tem svetu. Če imaš prihranke v banki, bankovce v denarnici, si med 8 % dobrostoječih na svetu. Če si se to jutro zbudil bolj zdrav kot bolan, si bolj blagoslovljen kot milijoni, ki ne bodo preživeli tega tedna. Če nisi nikdar izkusil nevarnosti vojne, osamljenosti v zaporu, trpljenja pri mučenju ali lakoti, si na boljšem kot 500 milijonov ljudi na tem svetu. Če se lahko udeležiš maše in hodiš v cerkev ne da bi se zaradi tega bal, da te bodo preganjali, zaprli ali umorili, si bolj blagoslovljen kot tri milijarde zemljanov.
Zaskrbljenost je znamenje pomanjkanja vere in napačne predstave o Bogu. On je naš ljubeči oče, mi smo njegovi ljubljeni otroci. Potrebna je otroško zaupljiva vera. Otrok se ne ubada ves dan z mislijo, ali bodo ob prihodu iz šole domov starši pripravili obed. Na podoben način morajo kristjani zaupati v Boga, da nam bo dal, česar potrebujemo. Utrdi svojo vero.
Ko si zaskrbljen, te to odvrača od tega, da bi se osredotočil na to, kar Bog želi od tebe. Vsakdo lahko naredi kaj, toda ni vsakdo pripravljen vztrajati, se žrtvovati ali biti pripravljen kaj storiti. Nehaj skrbeti, kaj misliš, da bi lahko naredil in osredotoči se na to, kaj boš naredil. Pomisli znova, kaj so prednostne naloge v tvojem življenju.
Dejstvo, da živimo za današnji dan, nam pomaga, da nas ne ugonobijo skrbi. Ne skrbi za jutrišnji dan. O tem boš mislil jutri. Vsak dan ima dovolj svojih težav. Ni dobro preveč razmišljati o jutrišnjem dnevu. Morda ne bo imel težav, ali pa ga sploh ne bo. Če boš skrbel zaradi jutrišnjih težav, ne boš pozoren na blagoslov, ki ti ga prinaša današnji dan. Kontroliraj svoje misli.

Jezus se je soočal s številnimi izzivi, a ni dopustil, da bi ga prevzelo malodušje. Preprosto je vse izročal v Očetove roke, tudi mi lahko naredimo enako. Premislimo, kaj nas najbolj skrbi. Izročimo to v roke Nekoga, ki je večji in modrejši od nas.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 7 (2018), 41.
v knjigi: Vodi me, dobrotni Duh, Ognjišče, Nova seroja 3, Koper, 2019, 31.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Za zaskrbljenost ni znižane cene

Napisal marko na 3. julija 2018. Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

Hudič je na razprodaji ponudil svoje pripomočke: sovraštvo, nevoščljivost, zlo, privoščljivost, ošabnost … K vsakemu je napisal znižano ceno. En pripomoček – zaskrbljenost je bil najbolj obrabljen, vendar pa brez popusta. Hudiča so vprašali, zakaj je tako drag. Odgovoril je: »Zato ker je zaskrbljenost uporabnejša od drugih. Z njo vstopim v človekovo zavest in za svoje orožje jo lahko uporabim tako, kot se mi zdi najprimernejše. Lahko jo uporabim skoraj pri vsakem, ker zelo malo ljudi ve, da zaradi nje pripada meni.«

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 7 (2018), 30.
knjiga: V preizkušnji mi bodi blizu, (Zgodbe za dušo. Nova serija 4), Ognjišče, Koper, 2020, 55.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Svetova nista dva, svet je eden (6)

Napisal marko na 2. julija 2018. Objavljeno v MP Ucinki IKT.

Imam 422 prijateljev, vendar sem osamljen. Govorim z vsemi, vendar me nihče izmed njih resnično ne pozna. Moja težava je v tem, da ne vem, ali naj gledam v njihove oči ali imena na ekranu. /…/ Ozrl sem se naokrog in spoznal, da so mediji, ki jih imenujemo družabni, vse prej kot to. Ko odpremo računalnik, zapremo vrata svojega doma. Vsa tehnologija, ki jo imamo, je zgolj iluzija skupnosti, tovarištva, občutka vključenosti /…/.

To je uvod v daljšo poezijo, ki jo je napisal Gary Turk in jo pred štirimi leti v obliki videa objavil na internetu. Avtor v njej razmišlja ali bolje rečeno svari pred tehnologijo, ki obljublja večjo stopnjo povezanosti, in to z minimalnim naporom, vendar nas v realnosti (po njegovih besedah) vedno bolj potiska narazen.

KAJ SO POVEZAVE MED LJUDMI?
Definicija omrežja pravi, da je to povezava med vsaj tremi točkami. Socialno omrežje strokovni izraz in pomeni povezavo med vsaj tremi posamezniki, organizacijami, skupinami. V vsakdanjem življenju posameznikov ima naslednje vloge: pretok informacij (npr. medsebojno obveščanje), socialno priporočilo (povej mi, s kom se družiš, in povem ti, kdo si) ter nadzor nad informacijami (npr. določene informacije zadržimo zase in jih uporabimo v svojo korist). Socialna omrežja so torej izjemno pomembna, ker nem pomagajo razumeti kako delujejo trgi, skupnosti in nenazadnje kako se spreminja družba. Socialna omrežja so nastala s povezovanjem ljudi, torej so stara kot družba. Njihovo znanstveno preučevanje se je pričelo v 19. stoletju. Največji razcvet in razvoj pa to področje doživlja v sedanjem obdobju z izjemno razširjenostjo in priljubljenostjo aplikacij za medsebojno povezovanje posameznikov.

Antropolog Robin Dunbar je na podlagi preučevanja velikosti človeških možganov (neokorteksa) v prvi polovici devetdesetih let prejšnjega stoletja razvil enačbo, s katero lahko izračunamo prag velikosti skupine ljudi, ki jo je posameznik še sposoben obvladovati, da ne pride do preobremenitve z odnosi. Prišel je do števila 147,8, ki se ga zaokrožuje na 150. T. i. Dunbarjevo število predstavlja zgornjo mejo posameznikov, s katerimi smo lahko v pravem odnosu. Robin Dunbar je razložil, da so to ljudje, katerim se nam ne bi bilo nerodno nenapovedano pridružiti pri pijači, če bi slučajno naletel nanje. Dunbarjevo število velja kot zgornja meja števila prijateljev, ki jih ima lahko povprečen posameznik.

FACEBOOK ≠ SOCIALNO OMREŽJE
V angleškem jeziku se je za aplikacije, namenjene povezovanju posameznikov na strokovnem in poljudnem področju, uveljavil termin social network sites, ki v slovenščini (še) nima uradnega prevoda. Prav to je razlog, da se je za poimenovanje teh aplikacij pričelo uporabljati besedne zveze socialna omrežja, družbena omrežja in družabna omrežja. S pravilnostjo in (ne)smiselnostjo uporabe zadnjih dveh poimenovanj se na tem mestu ne bom ukvarjal, bom pa izpostavil napačno uporabo termina socialna omrežja. Socialno omrežje je uveljavljen znanstveni termin z bogato teoretsko in raziskovalno tradicijo, ki označuje natančno določen družbeni pojav. To pa nikakor niso Facebook, Twitter, You Tube, niti katera izmed ostalih popularnih aplikacij, ki so zgolj pripomočki, namenjeni povezovanju posameznikov.
Z vsakim na novo ustvarjenim profilom se svet zmanjša
Glede na to, da ima na Facebooku danes več kot četrtina svetovnega prebivalstva ustvarjena uporabniška imena oz. profile, se kar samo od sebe postavlja vprašanje, kakšna je verjetnost, da se dva naključno izbrana uporabnika med seboj poznata. S podobnim vprašanjem sta se v kontekstu fizičnega sveta pred desetletji ukvarjala Jeffrey Travers in Stanley Milgram, ki sta izvedla odmeven eksperiment. Njun primarni namen je bil poiskati odgovor na t. i. problem majhnega sveta. Ideja, ki stoji za tem, je, da svet postane majhen, ko nanj gledamo z vidika števila korakov oz. posrednikov, ki so potrebni, da določena oseba pride do katere koli druge osebe na svetu. Eksperiment je bil zastavljen tako, da sta naključno izbrala 269 posameznikov iz ZDA ter vsakemu izmed njih poslala pismo, v katerem sta bila ime in naslov borznega posrednika iz Bostona. Sodelujoči so morali pismo poslati prijatelju ali znancu, za katerega so menili, da ga bo dostavil čim bliže ciljni osebi. Ideja eksperimenta je bila na podlagi analize seznama imen iz pisem, ki pridejo na cilj, ugotoviti, kako blizu sta si naključno izbrana posameznika iz vzhodnega in zahodnega dela ZDA. Izmed vseh poslanih pisem jih je na cilj prispelo 64 (29 %), in to v 5,2 koraka.
V zadnjem času so bile izvedene raziskave, ki so problem majhnega sveta preučevale na primeru uporabnikov Facebooka. Rezultati so pokazali, da sta bila dva naključno izbrana uporabnika leta 2008 med seboj oddaljena 5,2 koraka, leta 2012 se je s povečanjem števila uporabnikov razdalja zmanjšala na 4,7 koraka, leta 2016 pa na 3,5 koraka, in to na ravni celega sveta. Zmanjševanje števila korakov v razdalji med uporabniki teh aplikacij nima posebnega vpliva na intenzivnost njihovih medsebojnih odnosov, ampak v prvi vrsti predstavlja bližnjice pri vzpostavljanju stikov z določenimi ljudmi (t. i. socialne bližnjice). Da se med dvema osebama razvije prijateljstvo, je še vedno potrebno veliko več kot zgolj vzpostavitev vezi med njima.

Eden izmed vodilnih raziskovalcev velikih (socialnih) omrežij je dr. Jure Leskovec (pogovor z njim je bil objavljen leta 2012, v februarski številki revije Ognjišče). Raziskovalno pot v ZDA je pričel z analizo povezav uporabnikov Microsoftovega sistema za izmenjavo besedilnih sporočil Messenger (MSN). Sistem MSN je v času njegove raziskave (tj. junija 2006) uporabljalo 240 milijonov ljudi, ki je opravilo približno milijardo pogovorov na dan. Na teh podatkih je dr. Leskovec med drugim preveril teorijo o šestih stopnjah ločenosti. S tem namenom je izbral tisoč̌ naključnih uporabnikov aplikacije MSN ter izračunal, koliko poznanstev jih loči od preostalih 180 milijonov. Pokazalo se je, da dva naključno izbrana uporabnika aplikacije v povprečju loči 6,6 koraka oz. posrednika, kar je zgolj 4 desetinke več od rezultata Milgram-Traversovega poskusa.

POPOLNI TUJCI
Prijatelj je opredeljen kot oseba, ki je z nekom v iskrenem, zaupnem odnosu, temelječem na sorodnosti mišljenja in čustvovanja. Vendar se danes to besedo uporablja zelo ohlapno, pri čemer ima zasluge predvsem aplikacija Facebook, saj daje v isti (prijateljski) koš vse vrste povezav med posamezniki (znance, nekdanje poznane, ljudi, ki smo jih spoznali pred desetimi minutami, ljudi, ki jih sploh ne poznamo, in tudi prave prijatelje). Ta zmeda zelo dobro kaže, kako so aplikacije za povezovanje posameznikov postavile na glavo stoletja uveljavljene družbene in psihološke norme, tako da so spremenile določeno besedo ali njeno bistvo. Dejstvo je namreč, da med ljudmi obstajajo različne vrste povezav, od katerih ima vsaka svojo vlogo, pričakovanja ter stopnjo zaupanja. Temu primerno tudi vsaka povezava zahteva določeno stopnjo napora in časa, ki ga moramo vložiti v posamezen odnos. Ohranjanje statusa najboljšega prijatelja (močna vez) zahteva ogromno čustvene energije, časa in napora, zaradi česar je njihovo število temu primerno nizko. Vložek v vzdrževanje statusa znanca (šibka vez) pa je relativno majhen, včasih zadostuje že pozdrav, kar pomeni, da je njihovo število v socialnem omrežju posameznika lahko izjemno visoko. In velika večina facebook prijateljev sodi v to kategorijo. Čeprav je zelo težko priti do točnih podatkov števila prijateljev povprečnega uporabnika aplikacije Facebook, so bile preverjene ocene za posamezna leta naslednje: leta 2009 je imel povprečni uporabnik Facebooka 120 prijateljev, dve leti kasneje 190 in leta 2016 že 370. Predstavljajte si, kako naporno bi bilo vzdrževanje tako velikega socialnega omrežja brez Facebooka. Kolikšen psihološki, čustveni in časovni napor bi morali vlagati v te odnose, da bi jih ohranili? S Facebookom in ostalimi podobnimi aplikacijami pa je to dokaj enostavno in hitro. Že avtomatiziran opomnik o datumu rojstnega dne prijatelja pomembno prispeva k ohranjanju stika oziroma določenega odnosa med dvema uporabnikoma. Da ne omenjam preprostega klika na gumb všeč mi je pod objavo prijatelja, s čimer mu sporočim, da je prisoten v mojih mislih. Seveda pa pravo prijateljstvo terja napor in čas. Naši najpomembnejši odnosi niso nastali preko aplikacij, ampak skozi številna osebna srečanja ter dolgoletne napore. In tega nikakor ne bi mogli izvesti preko Facebooka, ne glede na to, kolikokrat bi kliknili gumb všeč mi je.

NAMIŠLJENI PRIJATELJI
Ste se kdaj vprašali, s koliko prijatelji, ki jih imate na seznamu svojega profila, se dejansko tudi pogovarjate preko te aplikacije? Kot kaže raziskava nekdanjega Facebookovega sociologa Camerona Marlowa, večina uporabnikov objave svojih prijateljev zgolj spremlja in ne glede na to, ali imajo na svojem seznamu sto ali petsto prijateljev, se pogovarjajo z največ desetimi izmed njih, največ štiridesetim pa sledijo v smislu pregledovanja objav. V čem je torej smisel imeti veliko število prijateljev na Facebooku? Mogoče se odgovor skriva v tem, da želimo imeti veliko občinstvo, ki komaj čaka, kaj bomo objavili. Nam mogoče veliko število prijateljev daje občutek priljubljenosti? Verjetno nekaj šteje tudi dejstvo, da veliko število prijateljev na Facebooku danes pomeni višji družbeni status.
Ne glede na to, kateri izmed ponujenih odgovorov vam je bližji, se morate zavedati, da prevladujoča potrošniška logika, po kateri je količina pomembnejša od kakovosti, pri prijateljstvu popolnoma odpove. Če torej parafraziram Garyja Turka, svojim facebook prijateljem namesto všečka raje podarimo ljubezen.

Marca 2018 je imel Facebook 1,45 milijarde dnevnih uporabnikov in 2,20 milijarde mesečnih uporabnikov.
Facebook je bil ustanovljen 4. februarja 2004. Ta dan so v podjetju razglasili za dan prijateljstva, ki se ga vsako leto obeleži na poseben način (letos so uporabnikom omogočili podeljevanje posebnih nazivov prijateljem, npr. vedno mi krije hrbet, levjesrčni, najboljši).
Facebookov profil je z 208138200 prijatelji/všečki najpopularnejša stran aplikacije.
Uporabniki Facebooka preživijo na aplikaciji povprečno 20 minut na dan.
Facebook ustvari 4 petabajte (4294967296 MB) podatkov na dan.
Na Facebooku je vsak dan objavljenih 350 milijonov fotografij.

LENARČIČ, Blaž. (Učinki informacijsko-komunikacijske tehnologije), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 6, str. 80-81.

sv. Tomaž (3. julij)

Napisal marko na 30. junija 2018. Objavljeno v Svetniški domovi.

Vsako leto na drugo velikonočno nedeljo poslušamo evangeljski odlomek, v katerem apostol Janez poroča, da se je Jezus po svojem vstajenju prvi večer prikazal svojim učencem in pregnal njihov strah. Tomaža ni bilo med njimi in ko so mu drugi polni veselja o tem pripovedovali, jim ni verjel. Čez osem dni jih je vstali Gospod spet obiskal. Jezus se je posebej obrnil do Tomaža in ga zaradi tega grajal, nakar je Tomaž izpovedal vero z vzklikom: »Moj Gospod in moj Bog!« Zaradi svoje nevere je Tomaž postal ‘slaven’, vendar pa o njem malo vemo. Preden ga je Jezus poklical, je opravljal ribiški poklic ob Genezareškem jezeru. Evangelist Janez trikrat navaja Tomažev vzdevek Dvojček, kar je prevod njegovega imena, ki izhaja iz aramejske besede ‘toma’ (dvojček). Staro izročilo ve povedati, da je Tomaž po Jezusovem vnebohodu in prihodu Svetega Duha oznanjal evangelij na Bližnjem Vzhodu in prišel celo do Indije, zato indijske kristjane včasih imenujejo ‘Tomaževi kristjani’. Umrl naj bi kot mučenec v kraju Mailapur pri Madrasu. (sč) – Na sliki: Sv. Tomaž vtika prst v Jezusove rane, freska, 1492, p. c. sv. Tomaža v Stomažu pri Vrabčah (žup. Vrabče).

Sv. apostolu Tomažu je pri nas posvečenih 34 cerkva: sedem župnijskih, 27 podružničnih in ena kapela (oratorij). – V LJ nadškofiji imajo dve ž. c.: Krašnja (1) in Ljubljana – Zadobrova (2) ; kar 13 pa je p. c.: Topol (Begunje pri Cerknici), Sp. Draga (Ivančna Gorica) (8) , Bitnje (Kranj – Šmartin), Češnjica (Ovsiše), Zg. Pirniče (Pirniče), Britof (Predoslje) (12), Planinca (Preserje), Rateče – Planica (pokopališče) (11), nad Praprotnim (Selca), na Vrhu (Stari trg pri Ložu), Brode (Škofja Loka), Loke (Šmartno v Tuhinju) (10), nad Vel. Poljanami (Vel. Poljane). – V KP škofiji najdemo štiri ž. c. sv. Tomaža: Novaki (5), Osp (6), Pliskovica (3) in Stomaž (4) ; šest je p. c.: Vrhpolje (Hrpelje – Kozina), Koprivišče (Kal nad Kanalom) (16), Idrsko (Kobarid) (7) , Vrsnik (Ledine) (17), Stomaž (Vrabče) in Famlje (Vreme); v starem delu Kopra je tudi Tomaževa cerkvica (kapela). – NM škofija nima nobene ž. c., apostolu pa je posvečenih pet p. c.: Tanča Gora (Dragatuš) (14), Vrh pri Hinjah (Hinje), Gor. Stara vas (Šentjernej) (15), Velike Poljane (Škocjan pri NM) in Gor. Straža (Vavta vas) – V MB nadškofiji je ena ‘Tomaževa’ župnijska cerkev (Sv. Tomaž – pri Ormožu) (spodaj) in ena p. c. – v Tomaški vasi (Šmartno pri Slovenj Gradcu).(9) – V CE škofiji imajo dve p. c. sv. Tomaža: Brecljevo (Šmarje pri Jelšah) in Sv. Tomaž nad Vojnikom (Vojnik) (13) – V MS škofiji nimajo nobene apostolu Tomažu posvečene cerkve. (mč) (OP.: v reviji je nekaj cerkva napačno označeno (številka) – tu so popravki – se opravičujemo!)

Sv. Tomaž (pri Ormožu)

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2018) 07, str. 115.

Urednikova beležnica julij 2018

Napisal marko na 29. junija 2018. Objavljeno v Beležnica.

Julijska številka je prva počitniška številka, zato boste v njej našli več namigov za poletno branje. Najprej sta dve strani s 17 knjigami, ki vam jih ponujamo s posebnim popustom. Gotovo boste našli med temi knjigami tudi kakšno zase. Ponudbo si lahko ogledate na str. 90.

Prav tako si lahko ogledate nekaj predlogov za poletno branje na str. 30, kjer predstavljamo Zbirko Graditelji slovenskega doma po polovični ceni. V naši spletni trgovini in v naših knjigarnah, pa je ponudba še bolj pestra, z bogatim izborom knjig, mnoge tudi po izredno ugodnih in privlačnih cenah.

Ne pozabimo, da je poletje odličen čas, da vzamemo v roke kakšno knjigo. Večkrat se pritožujemo, da med letom nimamo časa za branje knjig, ko pa pridejo počitnice, oziroma dopust, tega časa ne izkoristimo za branje. Pri Ognjišču vam za to nudimo veliko priložnosti..

Druga posebnost letošnje junijske številke je priložen strip Indijanček. Mnogim se je Indijanček priljubil že v otroštvu in ni malo tudi znanih osebnosti, ki so kot otroci začeli brati Ognjišče ‘od zadaj’, od Indijančka. Osem strani iz novega stripa, smo priložili junijski številki, da bi vas povabili k nakupu celotne revije, kjer je zbranih 100 duhovitih Indijančkov iz polstoletne zgodovine Ognjišča. V tej prilogi je tudi posebna naročilnica, s katero lahko naročite Indijančka. Ne dvomimo, da bo to primerno razvedrilno ‘branje’ za vroče poletne dni.
Ker pa boste to posebno izdajo hitro ‘prebrali’, vam priporočamo še dve dosedanji posebni izdaji: Rad te (se) imam (za mlade) in Radost zrelih let (namenjena starostnikom in tistim, ki jim strežejo ali stojijo ob strani).

Strip Indijanček se je zelo priljubil bralcem, zato smo povabili ilustratorja Marjana Marinčka, da nam kot gost meseca spregovori o pomenu stripa in podobe, pa tudi o Indijančku in njegovi umestitvi v svet stripa.
Počitniško je obarvana tudi tema meseca v mladinski prilogi, ki govori o plezanju. O njegovi privlačnosti in nevarnostih, pa tudi o njegovi duhovni razsežnosti.

Izšlo je Krstno Sveto pismo – darilna izdaja. Mnogi poznate ‘osnovno’ izdajo tega Svetega pisma, saj se vam je mnogim zelo priljubilo. Na željo kupcev je sedaj na voljo njegova nova, darilna izdaja. Je večjega formata, vezana v belo usnje in ima srebrn napis na platnicah. Razveselila bo tiste, ki bi ob krstu radi kupili lepo darilo novokrščencu ali njegovi družini. Več o knjigi si lahko preberete na str. 114.

16. junija je na Brezjah potekalo 50. jubilejno romanje bolnikov, invalidov in starejših. Vsem, ki ste kakorkoli sodelovali pri njem, se najlepše zahvaljujemo in kličemo nasvidenje prihodnje leto. Več o tem romanju pa tudi o ozadjih romanja si lahko preberete na str. 61.

Poletje ni samo čas razvedrila, ampak je tudi čas za duhovno poglobitev. Prevečkrat to pozabljamo in poletnih mesecev ne izkoristimo dovolj za duhovno rast. O tem govori tudi tokratno pismo meseca. Duhovno lahko rastemo tudi ob knjigi in tako rast vam pri Ognjišču tudi izredno toplo priporočamo.

RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 7, str. 4.

Ognjišče julij 2018

Napisal marko na 29. junija 2018. Objavljeno v Novo Ognjišče.

Izšlo je novo Ognjišče, za mesec julij, … prelistajte ga za pokušino … in naj vas spomnimo, da je naročnina na versko revijo lahko tudi odlično darilo. Tako ‘darilo’ bo razveselilo vašega obdarovanca kar dvanajst krat v letu! Ostanite zvesti naročniki Ognjišča in ga priporočite tudi drugim.

Prelistajte:

Naročite se na revijo Ognjišče

og 07 2018 3D

iz vsebine julijskega OGNJIŠČA:

pismo idealnemu otroku – zgodba o intelektualni nadarjenosti, pridnosti, vestnosti, marljivosti, ubogljivosti, spoštovanju staršev in prijateljev
ilustrator Marjan Manček o pomenu podobe in tudi stripa … o spremljanju bralca v domišljijski svet
več namigov za poletno branje – 17 knjig s posebnim popustom – gotovo kaj tudi za vas
zbirka o tihih delavcih za slovenstvo (Graditelji slovenskega doma) po polovični ceni
vsak je vrednost v nepoonovljivosti svoje osebnosti – v svoji poklicanosti … modrujeta Neža in Janez v gnezdu Gržanovih razmišljanj
voditeljski pari iz gibanja Družina in življenje: odločitev je prinesla v njihov zakonski odnos veliko novega in kvalitetnega …
kam gre Jezus na počitnice … mi smo tisti, ki poskrbimo, da se bo imel dobro … saj gre z nami
ste že slišali za ormoške lagune … mokrišče 3 km od Ormoža, kjer živi 266 vrst ptic (gnezdilke in selivke), poplavni gozd, vidre, vodni bivoli …
mama Kristina vzgaja sedem otrok za hvaležnost … v trajni zavezi z Bogom
kako naj se z depresijo sooči starostnik in kako tisti, ki skrbijo zanj …
ena najstarejših invalidk iz naše rubrike je doživela več slabega kot dobrega …
Jezus ponuja polnost življenja – ali: kako preidemo od mladosti do zrelosti
Marko Rijavec o pomenu romanja, poeziji, duhovnosti, Božji navzočnosti, sreči, osvoboditvi, spraševanju in odgovarjanju
le v Bogu je zavetje čiste odrešujoče Ljubezni, v ljubezni si spet otrok, Ljubezen zdravi …potrebno je oditi dlje od krivde
kritičen pogled na oratorijsko dogajanje: ali je “igratorij” ukinil mladinske skupine, se je izgubil pogovor o veri, zanimanje za duhovne vaje … kdaj postati animator?
kje iskati tolažbo po samomoru najbližjih? – Kdo je Jezus za Jude danes?
Virgil Šček je postavil svoje darove v službo ljudem kot duhovnik, poslanec, narodno obrambni delavec, urednik in pisec …
predsednik KD Miran Jarc Škocjan, organizator prireditev v Poletnem gledališču Studenec in tisti, ki skrbi, da se nabere dovolj sredstev … Alojz Stražar
svetniki so med nami – priloga o papeževi spodbudi Veselite in radujste se … kako jo uresničevati v vsakdanjem življenju …
praznik naših preizkušanih bratov ob zlatem, 50. romanju bolnikov, invalidov in starejših pri Mariji Pomagaj na Brezjah
kdo se boji črnih kvasovk in kakšna je resnica o njih …
potrebuješ poleti kakšen izziov …preizkusi se v športnem plezanju, ki od tebe zahteva nekaj drznosti, odločnosti …
bi radi sami odločali o svoji svobodi – kako se naravnavati na pravo valovno dolžino s starši …
na duhovnih vajah v Želimljem – priložnost za duhovno rast in dejavno sodelovanje mladih …
kaj se je zgodilo z zaupanjem v sedanjem času in kaj ima pri tem informacijsko-komunikacijska tehnologija …
Skromni band izvaja slavilno glasbo … živi na polno, živi naglas, ne boj se življenja …
nadaljevanka o prvih korakih osebnega računalnika (1970-1985)
človek bolj kot od lastne moči živi od trenutkov, ko ni ničesar dosegel, ko je imel čas odpreti prazne roke … in se pustiti napolniti
poletna bralna osv ežitev Ognjišča prinaša popuste (od 10 – 40 % – a le za imetnike kartice zvestobe Ognjišča.
kako se zaščititi pred lymsko boreliozo in klopnim meningoencefalitisom … s cepivom?
ste že slišali za malinov tiramisu, vas zanima, kakšen je tatarski biftek iz tune … šef Valerio vam bo pokazal kako?
gremo na Kukovo špico, na V zaključek visokih Martujljških gora … po brezpotju, ki pa ga, v lepem vremenu, zlahka obvladamo …
drobni romarski biseri družine Pezdir z zahodne španske obale, Santiaga, Dobri Jezus z gore in Fatima…
kako besede spreminjajo svoj pomen?
Indijanček tokrat smuča na vodi … tu je še križanka, morda kakšen res “smešen” vic in še kaj
kaj mislite, koliko cerkva je pri nas posvečenih apostolu Tomažu? ste uganili?
poglejte

pripravlja MČ

… da ti brez Božje pomoči ne bi uspelo”

Napisal marko na 29. junija 2018. Objavljeno v Pismo meseca.

Dragi moj sin!
Končuješ devet let osnovnega šolanja. Septembra boš šolanje nadaljeval v drugem kraju v klasični gimnaziji. Polniš svojo posodo še z zadnjimi dogodki osnovnošolskega dogajanja – valeta, zaključna ekskurzija, nastop v glasbeni šoli, nastop s pevskim zborom …, hkrati pa si z mislimi že v novi šoli, novih sošolcih, profesorjih.
Čestitam ti, da si šolanje končal z izjemnim učnim uspehom. Zelo sem ponosna nate in kar bojim se, da sem ti to premalokrat znala povedati in pokazati. Tvoji profesorji so mi večkrat dejali, da si bil ob uspehih tako skromen. Čudili so se tvoji razgledanosti, vedoželjnosti, širini, vedrini, optimizmu, … Spraševali so me, kako je mogoče vzgojiti takšnega fanta. Tudi sama se sprašujem, kako nama je z možem bilo dano dobiti takšnega otroka. Vem, da sva nate vplivala midva z najinim medsebojnim odnosom, zgledom. Imel si dobre ‘podnebne pogoje’. Ravno prav sonca, vlage, toplote in si rasel. Pa tudi to sem povedala tvojim profesorjem, da ti brez Božje pomoči ne bi uspelo. Velikokrat, ko sem se zvečer ustavila ob tvoji postelji in si že spal, si imel ob njej molitvenik in rožni venec. Pa ne za okras. Pogovarjal si se z Jezusom. Zahvaljeval si se, prosil za moč za premagovanje vseh preizkušenj in naporov naslednjega dne. Pogosto sem se ti čudila, kako si zmogel ‘pomesti’ z vso konkurenco. Zdaj vem, da največkrat nisi tekmoval z drugimi. Tekmoval si sam s seboj. Premagoval si samega sebe in bil srečen, da ti je uspelo izboljšati rezultat v teku. Steno tvoje sobe krasijo zlata priznanja z različnih državnih tekmovanj. V devetih letih si napolnil mape z različnimi priznanji s področja športa, glasbe, matematike, slovenščine … Zanima me, na kaj si najbolj ponosen, kje si se moral najbolj boriti, dokazovati, premagovati svoj napor. Mnogokrat si moral sesti pred polno dvorano in brezhibno zaigrati skladbo. Premagoval si dolge kilometrske razdalje in moral iz sebe iztisniti vse moči. Vse to je bila šola za življenje. Ob sobotah in nedeljah nisi poležaval dolgo v dan. Ni ti bilo težko v nedeljo zjutraj vstati in s kitaro spremljati petje pri maši. Sobotni popoldnevi so potekali v znamenju skavtskih srečanj in druženj.
Pred teboj je dva meseca in pol zasluženih počitnic. Vem, da jih boš napolnil z lepimi dogodki, druženjem s prijatelji ob skavtskem ognju, pesmijo, oratorijskimi dnevi, branjem knjig. Dopusti si, da boš kmalu odmislil šolo, natrpan urnik. Želim ti, da se odpočiješ. Da boš imel tudi kakšen dan, ko ti bo malce dolgčas. Da boš pobrskal po stvareh, za katere med šolskim letom nisi imel časa. Seveda ti bodo žoga, knjiga, telefon, računalnik, sestra, brat tudi delali družbo. Tudi pri vsakodnevnih opravilih doma malo računam nate.
Napolni, okrepi se z novimi močmi. Kajti postavljen boš pred nove naloge, izzive, nove odgovornosti. Zastaviti si boš moral nove cilje, poiskati nove prijatelje, najti svoje mesto v novi razredni skupnosti. Zaupam ti, da boš znal to dobro opraviti. Ohrani svojo vedrino, preprostost, skromnost, vedoželjnost in zaupanje v Boga.
Pa lepe in brezskrbne počitnice!
tvoja mama

Malo je takih pisem, kakršno ste poslali vi. Lahko bi rekli, da je to skoraj pismo idealnemu otroku. Všeč mi je, da otroka v pismu pohvalite, mu poveste, da ga imate radi in da ste ponosni nanj, a mu obenem ne vcepljate mišljenja, da je nekaj več in da daleč presega druge. V vašem otroku se je pač združilo tisto, kar se ne združi vedno pri otroku: intelektualna nadarjenost, pridnost, vestnost, marljivost, prava ubogljivost, spoštovanje staršev in prijateljev.
“Pogosto sem se ti čudila, kako si zmogel ‘pomesti’ z vso konkurenco. Zdaj vem, da največkrat nisi tekmoval z drugimi. Tekmoval si sam s seboj,” ste zapisali in s tem opozorili na pomanjkljivost današnje vzgoje, ki velikokrat poudarja tekmovalnost, celo rivalstvo. Tako vzgajamo bodoče egoiste in karieriste, namesto da bi poudarjali vrednost dobrega uspeha in osvojitev znanja, a obenem tudi pomen skrbi za sočloveka, v šolskih letih pa predvsem pomen pomoči sošolcem, ki težje osvojijo znanje.
V vašem pismu se me je posebej dotaknila verska razsežnost sinove rasti: “Tvojim profesorjem sem povedala, da ti brez Božje pomoči ne bi uspelo. Velikokrat, ko sem se zvečer ustavila ob tvoji postelji in si že spal, si imel ob njej molitvenik in rožni venec. … Pogovarjal si se z Jezusom.” Nekateri danes poudarjajo samo pomen intelektualne rasti. To je splošna težnja v družbi. Važno je, da bo dober v šoli. Osebna, zlasti duhovna rast, pa sta zanemarjeni. Imamo pa tudi posameznike v duhovnih gibanjih, ki poudarjajo le pomen molitve, ne pa tudi vestnega dela. Obe skrajnosti nista pravilni. Pri vašem sinu ni tako. Skladno je napredoval v modrosti in v duhovni rasti. Molil je on in prepričan sem, da so njega spremljale tudi molitve staršev.
Izredno lepo mi je bilo prebrati stavek: “Ni ti bilo težko v nedeljo zjutraj vstati in s kitaro spremljati petje pri maši.” Seveda je otrok najprej videl vas in vašega moža, kako gresta nedeljo za nedeljo k maši. Prepričan sem, da brez tega zgleda ne bi mogel on privzeti takšne življenjske drže.
Poleg vašega zgleda je pomembna tudi duhovna rast v skupini. Sin se je vsako soboto udeleževal skavtskih srečanj, igral kitaro in pel v župnijskem mladinskem zboru. Mlad človek bo laže duhovno rastel, če bo imel ob sebi podobno misleče prijatelje, mlade, ki jim je tudi vera vrednota. Sveti Janez Pavel II. je nekdanjemu koprskemu škofu dejal, da bo danes mlad človek težko ostal kristjan, če se bo udeleževal samo nedeljske maše. Vero bo lažje ohranil, če se bo vključil v kakšno skupino (mladinska veroučna skupina, svetopisemska ali molitvena skupina …). Tudi vaš sin to dokazuje.
Skupaj z vašim sinom bodo mnogi mladi začeli počitnice. Žal bodo te nekaterim samo čas počitka (če ne že lenarjenja), avantur, tudi nezdravih in nemoralnih. Počitnice pa so čas tudi za duhovno rast, za pomoč v družini (tudi vi računate na sinovo pomoč pri domačih opravilih) pa tudi za pomoč sočloveku. Staršem, zlasti tako odgovornim, kot ste vi, bi priporočal, naj v počitnicah otrokom priporočijo in omogočijo duhovne vaje. Mladi ljudje se bodo razvijali v skladne osebnosti, če bodo tudi počitnice izkoristili tako, da bodo krepili vse razsežnosti svojega življenja.

RUSTJA, Božo. (Pismo meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 7, str. 6-7.

Avtor: marko

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing