Avtor: Marko

Kako biti usmiljen v današnjem času, če ne dovolimo, da bi začutili usmiljenje tudi mi sami, če usmiljenja sploh ne poznamo?

O usmiljenju ne moremo razmišljati ali govoriti, ne da bi v to vključili tudi zakrament svete spovedi, ki ga lahko imenujemo tudi zakrament Božjega usmiljenja. Logika tega sveta nas je oddaljila od prave vsebine Božjega usmiljenja, zato je ta knjižica napisana v obliki pogovora s p. Andražem Arkom in vabi bralce, da bi odkrili nove razsežnosti Božjega usmiljenja, svete spovedi … in tako prepoznali Božjo logiko, ter se po njej ravnali tudi v vsakdanjem življenju.

Knjiga V šoli usmiljenja nas spodbuja, da bi opustili določene napačne vzorce in predstave o zakramentu svete spovedi, ki smo si jih morda ustvarili skozi leta in desetletja, ter se odpravili v šolo. Ker živimo v času, ko se od nas zahteva vseživljenjsko izobraževanje in odprtost za pridobivanje znanja, je ta knjiga namenjena tako najstnikom, ki šele začenjajo bolj zavestno razvijati svoj odnos do zakramenta svete spovedi kot tudi starejšim. Razmišljanje p. Andraža bo gotovo vzbudilo kakšen nov vidik v spoznavanju in v razumevanje zakramenta svete spovedi, morda se nam bo posvetilo … Pogovori so bili pripravljeni in objavljeni v rubriki V šoli usmiljenja v reviji Ognjišče v letu 2016.

»Na usmiljenje pozabimo zaradi samoljubja. V svetu se to kaže v iskanju zgolj lastnih interesov, ugodij in časti, združenih v željo po kopičenju bogastva, v življenju kristjanov pa se kaže v hinavščini in posvetnosti. Dejanja
samoljubja so tako številna, da jih pogosto niti ne prepoznamo več kot skrajnosti ali kot grehe. Zato je nujno priznati, da smo grešniki.” (papež Frančišek)

P. Andraž, kakšna je bila vaša osebna izkušnja leta usmiljenja?

Najprej to, da sem si – predvsem v srcu – uspel bolj poglobljeno ozavestiti, da je Bog usmiljen z nami, torej tudi z mano. To je seveda vodilo predvsem k temu, da moram postati bolj usmiljen tudi do samega sebe. Ne glede na to, da sem duhovnik, redovnik, sem slednjič samo Andraž. Andraž, z vsemi svojimi slabostmi, pomanjkljivostmi, šibkostjo, omejitvami, grešnostjo. Da nisem noben Superman in mi to tudi ni treba biti, da tega tudi Bog ne pričakuje. Da sem človek, ki moram znotraj danih možnosti in s talenti, s katerimi me je Bog obdaril, narediti največ, kar se da, in delovati v svojem realnem dometu vključno z vsemi omejitvami, šibkostmi in grešnostjo.
Pozitiven vidik tega leta vidim v tem, da lahko živim svoje življenje v radosti, veselju, in to je verjetno posledica zavedanja usmiljenja, ki ga ima Bog do mene. Bolj ko se zavedam in poskušam živeti usmiljenje do samega sebe, bolj se mi zdi, da lahko to odmeva tudi v odnosih z drugimi. Koliko sem pri tem res uspešen, pa vprašajte druge, predvsem moje sobrate.

Pravilno razumevanje zakramenta spovedi je: da pridem k Bogu in mu priznam, da mi je žal, da sem se oddaljil, da sem ga zatajil, da sem ga kje polomil … S tem izrazim, da želim z Njim še naprej sodelovati pri njegovem načrtu, biti bliže Njemu in sebi. A ta korak vedno vključuje mojo ponižnost in krotkost – tako v odnosu do Boga kot tudi do bližnjega.

V kakšnem odnosu sem jaz z Bogom? Če verjamem, da je Bog dober, in verjamem, da me ima rad, je jasno, da mi želi dobro. Pa dojemam Boga na ta način? Eno od sporočil leta usmiljenja je gotovo tudi to, da Bog ni sadist, ki bi se izživljal nad mano, me teroriziral in mi kot diktator prepovedoval to in ono. Nasprotno – Bog me ima rad in mi želi dobro!

Če svoje doživljanje, razmišljanje, posnetke … objavljam na spletu, na blogih, Facebooku, je to prej stvar iskanja lastne potrditve in neke vrste razkazovanje. Pri spovedi gre za nekaj drugega – za potrebo po osebnem stiku. S tega vidika lahko rečemo, da imajo nekateri raje spoved z odprto mrežo v spovednici ali celo v kabinetu – iz oči v oči, saj jim to omogoča bolj oseben vstop v zakrament in spoved zanje dobi bolj oseben značaj.

V veliko pomoč pri procesu odpuščanja nam je lahko tudi knjiga kanadskega duhovnika Jeana Monbourquetta Kako odpustiti, ki je izšla pri Ognjišču/Slomškovi založbi, saj ponuja tudi možnost konkretnih vaj in dejanj odpuščanja.

pripravlja Marko Čuk

Knjiga je posvečena Božji služabnici Cvetani Priol (1922–1973), za katero se je pričel škofijski postopek za razglasitev med blažene. Mariborčanka Cvetana Priol je s svojo duhovnostjo Božjega otroštva podobna sv. Tereziji Deteta Jezusa in predstavlja posebno za mlade v Sloveniji vabilo na pot svetosti. Svoje življenje je povsem darovala Bogu  za duhovnike in Cerkev, za ohranitev vere v slovenskem narodu.
Knjiga prinaša del duhovnega dnevnika Cvetane Priol, njene duhovno poglobljene prozne spise in pesmi, esej prof. Adolfa Mežana o duhovni podobi Cvetane Priol ter številne zapise in pričevanja o tej slovenski ‘Mali Cvetki’.

S Cvetano Priol sem se srečeval kot dijak na klasični gimnaziji v Mariboru, kjer je študirala eno leto za menoj, vendar se pobliže z njo nisem spoznal. Šele ko sem pripravljal za tisk njen duhovni dnevnik »Darovana«, sem z začudenjem ugotavljal samosvojo duhovno podobo te nekdanje gimnazijske sošolke, poznejše profesorice glasbe, ki je svoje globinsko izkustvo srečanja z Bogom doživela kot 17-letno dekle spomladi leta 1939 v mariborski stolnici (v Križevi, sedaj Slomškovi kapeli), ko se je povsem in za vedno darovala Bogu, da bi kot laikinja v ljubezni služila Kristusu v njegovi Cerkvi, posebej med svojimi slovenskimi rojaki, z željo, da bi ostali zvesti veri in krščanskim vrednotam. (Stanko Janežič, 2003)

Mnogi ste mi večkrat izrazili željo po ponatisu knjige »Cvetana Priol na poti svetosti«. Z veseljem pozdravljam pripravljenost, da Ognjišče – Slomškova založba to knjigo z manjšimi dopolnitvami ponovno izda. Človeka bolj nagovori pričevanje kot pa množica zgolj lepih besed. Življenje Božje služabnice Cvetane Priol je bilo preprosto in iskreno življenje po evangeliju, sredi vsakdana. Temelj njene vere je bil globok osebni odnos z Bogom. Ta odnos je bil pri njej domač, otroško preprost, iskren in predan. Mnogi ob Cvetani kaj hitro najdejo podobnost z nam tako drago svetnico sv. Terezijo Deteta Jezusa, ki je svoj odnos z Bogom popisala v knjigi »Povest duše«. (nadškof Alojzij Cvikl)

iz vsebine:

Mariborčanka Cvetana Priol je bila izredna osebnost. Šele zdaj, trideset let po njeni smrti, polagoma odkrivamo njeno veličino, njene junaške kreposti, globino njenega duhovnega življenja. Bog ji je bil vse. Iz vere v neskončno svetega, neskončno dobrega, vsemogočnega Boga je živela, iz te vere je črpala moči za strašno, dolgotrajno trpljenje, za hude preizkušnje, ki jih je morala prestajati. Iz sebe je izklesala svetal krščanski lik, ki je velik vzor nam vsem. Za naš narod pa ima Cvetana še poseben pomen zaradi tega, ker je Bogu ponudila svoje življenje, da bi Bog Slovencem ohranil vero in Cerkev. Dosegla je tako visoko stopnjo popolnosti, da se je zdaj pričel zanjo postopek razglasitve za blaženo.

Cvetana je bila umetniška duša, a je bila hkrati zelo stvarna, trezna. Po poklicu je bila glasbenica. Študirala je klavir in solopetje. …
Cvetana je bila tudi pesnica. Njene pesmi so v veliki meri verskega značaja. V njih se zrcali njena globoka vera, velika ljubezen do Boga, Marije, svetnikov, do Cerkve, do Božjega kraljestva, njena velika apostolska gorečnost.
Cvetana je bila tudi izvrstna pisateljica. To je dokazala predvsem s svojim čudovitim duhovnim dnevnikom.
Cvetana je raznim ljudem pisala tudi izredno lepa pisma; nekatera so še ohranjena.
Cvetana pa je preko Kristusa hotela živeti še za druge, za vse ljudi. Takole piše v dnevniku: »Jezus, daj , da bom živela le za druge! Daj mi srce, v katerem bo imel prostor vsak človek in vsi ljudje! O, daj, da bo vsakdo, ki bo iskal mene, našel v moji bolniški sobi samo tebe – Kristusa!« In res se je Cvetana vedno trudila ustreči, pomagati drugim. Bila je zelo požrtvovalna, nikoli egoistična.
Cvetana je bila vsa evharistično usmerjena. Evharistija ji je pomenila srčiko njenega življenja. Sveto mašo je doživljala tako močno z vsem svojim bitjem, da se je to odražalo tudi na njenem obličju, posebno pa v življenju. Čutila je, da more daritev svete maše prenoviti svet. Brez obhajila enostavno ni mogla živeti.
Vsa Cvetanina duhovnost je bila prepojena z Božjo močjo, ki jo je obilno delila vsem, ki so se z njo družili. V duši je nosila svetle ideale in je vseskozi ohranila veder pogled na življenje in posluh za težave drugih.
Cvetana je bila zelo čuteča in je veliko dobrega naredila za ljudi. Tudi to je bilo povezano z njenim apostolatom. Najprej na duhovnem področju. Kjer je opazila duhovno in moralno revščino, je ljudi poučevala, jim kazala pravi smisel in cilj življenja (veliko z lastnim zgledom).
Cvetana je bila slovensko narodno zavedna. Ljubila je svoj narod. Za ohranitev vere med Slovenci je darovala svoje trpljenje in življenje. To narodno zavest ji je še posebno poglobilo nemško zatiranje slovenskega naroda. Takole govori v svojem dnevniku Bogu: »Hvala ti, da si nam dal leta vojne, da smo se naučili ljubiti svojo domovino, ta mali košček slovenske zemlje, kamor si nas postavil, kot si ti ljubil svoje rojake, svojo zemljo.«

V sestavku Molitev (dnevnik, 1947) pripoveduje: »Iskal si me, Gospod, pred mnogimi leti in klical si me že v mladosti. Izbral si otroka zase in ga vodil skozi jasnino in temo, srečo in dvome. Po dolgih letih si mi pokazal sedaj moj cilj in poklic.« In na ta Božji klic Cvetana odgovarja: »Hočem živeti za Boga, za Njegovo čast in ne za svojo tolažbo. Hočem ostati v temi, hočem trpeti samoto in zapuščenost… Hočem ljubiti Boga pod križem.«

Bog ji je postal vse, vsa njena moč, vse njeno srčno hrepenenje. Sama pravi: »O moj Bog! Daj mi spoznanja, da si ti sam moje plačilo, ker tistim, ki vse zapustijo in hodijo za teboj, si ti vse. Moj Bog, bodi še meni vse: mir in sreča in ljubezen.« Svoje življenje je popolnoma usmerila vanj.

Kristus stopa skozi mesto,
v vetru plašč njegov vihra,
roke širi, plašč odkriva
plamen mu kipi iz Srca.
Srce Božje, v svojem ognju
tudi meni vžgi srce,
da v molitvi kakor v delu
mi gori, Gospod, za te! (Cvetana Priol)

pripravlja Marko Čuk