Avtor: Marko

»Sam se bom pripel, babi!« vzklikne moj še ne petletni vnuček Matic, ki se že vešče vzpenja na svoj sedež v avtu.
»To bo pa trajalo,« polglasno zamrmram in potegnem varnostni pas na doseg njegove roke.
»Ne bo dolgo trajalo, saj sem že velik,« užaljeno pripomni in se kar nekaj časa trudi s pripenjanjem. Ko mu končno uspe, me zmagoslavno pogleda in ponosno pove: »Vidiš, pa sem se!«
»Bravo, Matic!« ga pohvalim in hočem zapreti vrata.
Z roko se upre v vrata in me navihano pogleda. »Babi, saj tudi vrata lahko sam zaprem.«
»No, pa jih zapri sam,« se vdam in pogledam na uro.
»Se nama spet mudi?« me preseneti s svojim vprašanjem.
»No, ja,« se nasmehnem, »če boš hiter, bom imela še dovolj časa, da pred službo skupaj s Karmen spijeva kavico.« Z vso močjo potegne vrata, ki se res zaprejo.
»Neverjetno,« rečem začudeno, ko si tudi sama pripenjam varnostni pas. »Pa ni neverjetno, babi. Povedal sem ti, da sem že velik,« resno pove in v isti sapi nadaljuje: »Bova danes pela ali molila?«
»Pela sva že dopoldan, torej zdaj lahko ponoviva kakšno molitvico,« predlagam, ko zavijem iz vasi na glavno cesto.
»Molitvico Sveti angel znam že čisto celo. Ti jo povem?« Še predno mi uspe pritrditi, začne: »Sveti angel, varuh moj …« Petje in recitiranje v avtomobilu sta med vožnjo postala najin vsakodnevni obred. Zavzeto poslušam fantiča, ko razločno izgovarja črko r, ki jo je pred kratkim osvojil. Ko brezhibno odmoli Sveti angel in ga, kot vselej, pohvalim, skoraj zahteva: »Povej mi še enkrat tisto pesmico, ki si mi jo povedala včeraj.«
»Katera je že bila?« se skušam sprenevedati, a me takoj ustavi.
»Saj veš, babi. Tista, ki si se je naučila od svoje mame in si jo potem ti naučila mojo mamo.«
Še vedno se sprenevedam in se ob tem silno zabavam. »Aha,« vzkliknem, kot bi se šele sedaj domislila. »Misliš tisto molitvico za mamico?«
»Tisto, ja,« vzneseno pritrdi.
Pogledam v vzvratno ogledalo in vidim, kako globoko zavzdihne, češ ali bo že kaj s to molitvico. »No, pa dajva,« resno rečem in pričnem:
Jezušček tam gori, v svojem zlatem dvori
sveti križ držiš, z angelčki sediš.
Prve hlačke nosim in kleče te prosim,
daj zdravja moji mami, ki me zjutraj drami.
Češe me, umiva, srajčico mi šiva;
sladkih jabolk reže, rada s kruhom streže.
Zjutraj zgodaj vstaja, ž’vinico napaja;
mleka piti daja, da ga še ostaja.
»Še enkrat, babi!« zahteva Matic , ko je molitvica pri kraju.
»Mi boš pomagal?« vprašam in spet pogledam v ogledalo.
»Samo čisto malo,« resno reče in doda: »Saj veš, da sem še majhen.«
Moram se nasmehniti ob misli, kako zna biti še ne petleten otrok enkrat velik in spet drugič majhen. Znova začnem z recitiranjem, Matic pa mi pomaga tako, da v vsaki vrstici ponovi le zadnjo besedo.
Ko se v Begunjah peljeva mimo cerkve, že vem, kaj bo sledilo: »Maša, babi,« se zasmeji in čaka na moj odziv.
»To je cerkev,« ga popravim, kot že tolikokrat doslej.
»Maša pa je v cerkvi, kajne, babi?«
»Tako je, Matic. Kadar si z mano v cerkvi na koru, si pri maši.«
»Ja,« izgovori nekam odsotno in nato čez nekaj časa nadaljuje: »Babi, kaj so tiste umazane rdeče pike ne Jezusovih rokah?«
»Umazane rdeče pike??« presenečeno vprašam in mrzlično razmišljam, kaj neki misli s tem vprašanjem.
»Ja, umazane rdeče pike. Zakaj jih ima Jezus na rokah? Se je udaril?«
Nenadoma me prešine, o čem sprašuje. Za trenutek ostanem brez besed. Kako naj tako majhnemu otroku razložim, da so to Jezusove rane? Matic mi ne pusti prav veliko časa za razmislek.
»Povej, babi!«
Globoko zajamem sapo in mu povem, da so to Jezusu storili hudobni ljudje.
»Zakaj so ljudje hudobni, babi?«
Ojoj, pomislim, zdaj pa v pasti! Mrzlično iščem odgovor, medtem ko gledam v vzvratno ogledalo. Matic je nagnjen naprej in pričakuje odgovor. »Morda so hudobni zato, ker jih ni imel nikoli nihče rad,« rečem po kratkem premisleku.
»Potem pa mi nismo hudobni,« pove čez nekaj časa s tolikšno gotovostjo, da se ozrem nazaj in ga ljubeče pogledam.
»Kdo, mi?« sem radovedna.
»Mi, saj veš: jaz, ti, mama, deda, Mojca …«
»Kako pa veš, da nismo hudobni?« vprašam, ko parkiram pred Klančarjevo domačijo.
Matic vešče odpne varnostni pas in me začudeno pogleda. »Saj veš, babi. Zato, ker se imamo radi.«

KORENČAN, Palmira Melihen (zgodbe) Ognjišče (2013) 06, str. 44

Srečali smo lansko poletje. Sredi Ljubljane. Gospa Anica mi je pred dvema letoma, ko sem v neki reviji predstavil knjigo o njeni mami, pisala, da bi me rada spoznala. Knjiga mi je prišla v roke prav po naključju in me je tako prevzela, da mi je narekovala zapis o tej pogumni ženi Mariji, ki je v težkih letih po vojni sama vzgajala hčerko, garala po raznih službah in gradila hišo, ki pa jo je zapustila in s hčerko odšla za možem v Kanado. Zdaj se je njeno plemenito srce ustavilo.
Dobili smo se pred Prešernom. Bil sem v skrbeh, da se ne bomo spoznali, ko smo se po telefonu dogovarjali za srečanje. Pa je bila skrb popolnoma odveč.
»Ste vi …?« so naju vprašale besede in oči, ko sva se približala spomeniku.
»Seveda sem.«
Kratko predstavljanje: Anica, mož Andrej, sestra Marta. Predstavim ženo in pogovor je sproščeno stekel, kot da se poznamo že od nekdaj. Vsi trije govorijo čudovito slovenščino, čeprav so bili rojeni v Kanadi. Najprej seveda steče beseda o pokojni mami, o tem, kako sem prišel do knjige in kaj me je nagnilo, da sem jo predstavil. Potem pa nas je vedno bolj zajemal sedanji čas.
Povedo, da so čez nekaj dni namenjeni na Triglav in da Andreja skrbi, če bo zmogel ta vzpon, saj še ni bil na vrhu. Gospa Marta pripoveduje, da imajo naši rojaki v Kanadi dramsko skupino, nimajo pa primernih iger. Takoj pokličem kolegico, tudi Marto, ki povsod, kjer le more, ustanavlja dramske krožke. Obljubi, da bo poiskala in poslala primerna besedila.
V gostilni blizu stolnice so med cesto in pločnikom postavljene mize. Pred vrati stoji natakar. Povemo mu, da bi radi kaj pojedli. Zelo vroče je, vendar najini gosti naročijo tipične slovenske jedi, ki pravzaprav niso najbolj primerne za ta letni čas: pečenice, krvavice, repo, zelje, štruklje. Tako prijetno domače se počutimo!
Beseda steče o Sloveniji, naši in tudi njihovi državi. Čuti se, da ste še mlada država, menijo, zato še v marsičem neizkušeni in morali se boste še veliko naučiti.
Iz torbe vzamem svojo knjigo kratkih zgodb. Gospe Anici sem jo obljubil. Upa, da jo bo razumela, pravi, in potoži, da pogosto težko razumejo naše časopise – razumejo sicer skoraj vsako besedo, vsebine pa ne. Obljubi, da mi bo sporočila, kako bo šlo z branjem.
Čez nekaj dni je prispela elektronska pošta: da so bili na Triglavu in da so pri Aljaževem stolpu po gorniški navadi ‘krstili’ Andreja, ki kar ne more verjeti, da je bil res na vrhu.
»Ko smo zvečer sedeli pred Domom Planika in je zahajalo sonce, smo opazovali, kako so se prižigale luči v Ljubljani in na Brniku. Zdelo se nam je, da smo v nebesih in da od tam gledamo dol na to našo čudovito deželo. Bogu smo hvaležni, da smo jo lahko doživeli.« Napisala je še, da bo njihov režiser po zaslugi kolegice Marte lahko izbiral besedila iger. Pripisala je tudi, da je bila njena skrb, da knjige ne bi razumela, odveč.
»V zgodbi Njegov prijatelj ste se vprašali: “Je Bog, ali ga ni?” Moram vam povedati, kaj se mi je zgodilo v desetem razredu, ko sem bila stara štirinajst let. Učiteljica verouka nas je vprašala: “Ali je Bog, ali ga ni?” “Seveda je!” smo vsi odgovorili. “Kako pa to veste?” je spraševala naprej. “Bog vendar je in za kristjana to ni nobeno vprašanje,” sem si mislila. Celo pot domov sem premlevala to misel, a nikomur nisem povedala, kaj me bega.
Po večerji sem šla v svojo sobo pisat domačo nalogo. Čez kakšne pol ure je prišla v sobo mama. Prinesla je zlikano perilo in ga zložila v omaro. Potem se je usedla na posteljo in mi začela pripovedovati, koliko sta ji v življenju pomenila vera v Boga in molitev, kako ji je Mati Marija stala ob strani in kako ji je vse to pomagalo v viharjih življenja. Še nikoli dotlej si nisem zastavljala tega vprašanja, ko pa se mi je porodilo prvič, je prišla k meni ona in mi povedala, kaj je njej pomenil Bog, kot da bi vedela, da sem v dvomih. Za mene je bil to pravi čudež! Po tistem si nikoli več zastavljala vprašanja, ali Bog je, ali ga ni. Šele čez trideset let sem ji povedala, kaj je meni podarila tisti večer. V neki otroški povesti sem nekoč zasledila misel: “Ker Bog ne more biti povsod navzoč, je ustvaril mame.” Seveda ni napisano prav, saj je Bog navzoč povsod. Ampak tako je bilo napisano v otroški povesti,« je napisala gospa Anica.
Ko berem to iskreno osebno izpoved, premišljujem: svet se res ne vrti čisto tako, kot ga slikajo pravljice. Zamotane misli poenostavijo tako, da jih lahko razumejo otroci, ki so odprti za dobroto. Zaradi tega jih imajo tako radi. Pa tudi zato, ker jim jih ponavadi pripovedujejo mame, poslane od Boga.
Janko Jarc-Smiljan
Ognjišče (2013) 06, str. 21

Kamor koli greš, se srečaš z avtomati za razne napitke in hrano. Avtomati so postavljeni v zdravstvenih domovih, trgovskih centrih, na avtobusnih in železniških postajah, na črpalkah, v trgovinah, skratka povsod, kjer se zadržujejo ali hitijo mimo ljudje. V naglici si kupiš sendvič, sladki prigrizek ali napitek. Še preden tak avtomat zagledaš, ti iz njega zadiši – seveda, če je to tisti, iz katerega se točijo topli čaji, kakav ali kava.
Avtomat za tople napitke imamo tudi v našem podjetju. Iz njega si postrežemo s prvo kavo takoj, ko pridemo na delo. V hladnejših dneh topli lonček najprej podržimo v rokah, da si jih malo pogrejemo, potem pa nam je še prijetno toplo, ko napitek popijemo. Ker nas je več takšnih, ki imamo radi dišečo kavo, si ponavadi vzamemo svojih pet minut hkrati tudi za druženje.
Tako smo se kar nekako oblikovali v skupino petih in se dogovorili, da vsak dan eden izmed nas priskrbi kavo za vse. V tednu dni se tako vsi lepo zvrstimo.
Nekega dne pa kave ob določeni uri ni bilo. Čakali smo, kave pa od nikoder! Milan je bil ves iz sebe in prvi je stresel jezne besede: »A tako! Zdaj se bomo pa delali francoze? Če je na vrsti, je na vrsti. Kaj se pa ta sedaj gre – stiskač! Vedel sem, da on ni za našo skupino. Ko je on na vrsti, se na kavo vedno čaka.« Milan je bil jezen. Poskušala sem ga pomiriti, češ naj še malo počaka, pa nisem imela uspeha. Še nekaj trenutkov je grdo gledal okrog sebe, potem pa jezen odšel, da bi si natočil kavo.
Pri avtomatu pa je ugotovil, da utripajo samo rdeče lučke, kar pomeni, da avtomat ne deluje. S kavo ni bilo nič. Ves skesan je prišel k meni, me poklical stran od drugih in me prosil, naj bom tiho pred našo druščino. Naj jim ne povem, kako se je jezil in po krivem obsojal.
Poklicali smo na številko, napisano na aparatu. Še isti dan so prišli in popravili pokvarjeno reč. Z Milanom pa sva še nekajkrat imela pogovor, saj mu je bilo še vedno žal za vse grde misli in besede, s katerimi je tako hitro obsodil sodelavca, da je stiskač.
Ob tem dogodku sem se spomnila, da tudi sama večkrat obsodim druge. Še posebno mi je na duši obležal dogodek izpred mnogih let in Milanu sem povedala zanj.
Teta me je, deklico staro šest ali sedem let, vzela s seboj v sosednji kraj, kjer so blagoslovili obnovljeno podružnično cerkev. K sveti maši sem takrat že redno hodila, razumela pa ne veliko. Sem pa zato mirno sedela in opazovala dogajanje okrog sebe. Tudi tokrat je bilo tako.
Med mašo se mi je pogled ustavil na dečku približno istih let. Pritegnili so me njegovi svetli, skoraj beli lasje. Ves čas se je nemirno stiskal k mami, ji šepetal in se ji obešal na roke takoj, ko smo med obredom vstali. Mama ga je božala, jemala v naročje, mu dajala bombone in ga nekako poskušala pomiriti in zamotiti.
Ko je prišel čas po pridigi in je cerkovnik s košarico odšel med ljudi, je mama iz žepa vzela denarnico. Ven je jemala kovance (bogve kakšna valuta je že bila takrat) in vsakega obračala med prsti, ga otipavala, pospravila in vzela iz denarnice drugega … In tako kar nekaj časa. Enega od kovancev je dala sinu, drugega pa je izbrala in ga sama darovala v košarico.
Zdelo se mi je grdo to njeno izbiranje. Da je toliko časa tehtala vsakega. »Je pa res stiskaška!« sem mislila sama pri sebi.
Na poti domov se nama ni preveč mudilo. Šli smo počasneje kot za tja in ves čas sva lahko klepetali.
»Si videla tistega dečka z belimi lasmi?«
»Seveda sem. Zdi se mi, da je tvojih let …« mi je odvrnila teta.
»Ampak veš, da je njegova mama res čudna. A si videla, da je vsak kovanec večkrat obrnila, preden je izbrala prava dva?«
»Seveda sem videla. Ampak to ni nič čudnega. Ta gospa je slepa. In slepi ljudje si pomagajo s tipom. In če si videla, je toliko časa iskala med kovanci zato, da je našla največjega. Si videla, da je imel veliko številko pet? Ti si dala veliko manj. Desetkrat manj.« Tako me je podučila teta.
Kako me je bilo sram. Teti sem priznala, kako sem tisto ženo obsojala. Bila je kratka: »Stokrat premisli, preden izrečeš kaj slabega, pa tudi preden koga obsodiš v svojem srcu.«
Velikokrat se spomnim na ta dogodek, saj nas življenje kar naprej uči strpnosti in prizanesljivosti do sebe in drugih. Mogoče pa mi je večkrat pred očmi tudi zato, ker je ta svetlolasi deček čez mnogo let postal moj svak. Ampak takrat ni bilo več njegove mame. Umrla je, ker je tumor v glavi, zaradi katerega je najprej oslepela, po dobrem letu pretrgal nit njenega življenja.

Katarina. (zgodbe) Ognjišče (2013) 06, str. 21

Vsak večer, kadar sta mamica in očka v službi popoldan, čuva in da spat svoji dve vnučki Leno in Matejo babica Neža. Ko Lena pride iz vrtca, Mateja pa iz šole, sta do večera sami, le kdaj pa kdaj pokuka v stanovanje babica zaradi varnosti, čeprav je Mateji že petnajst let, pa vendarle, da ja ne bi bilo kaj narobe. Še sreča, da stanujejo v isti hiši in da sta tako starša mirna in brez skrbi v službi. Oba delata v tovarni in včasih, ko pride veliko dela, delajo tudi ob sobotah, kdaj pa celo ob nedeljah – ‘na štiri izmene’, rečejo. Takrat gredo k maši samo one tri in pomolijo tudi za starše.
Zvečer, ko je treba iti spat, Mateja odhiti v svojo sobo, Lena pa posedi ob babici. Prebere ji pravljico za lahko noč, potem pomolita in Lena utone v sladke sanje. Najraje posluša Zvezdico zaspanko.
»Pa saj ne moreš skoraj vsak večer poslušati ene in iste pravljice!« jo je pred nedavnim opozorila babica.
»Kaj pa si ti poslušala, ko si bila majhna?« jo je nekoč vprašala Lena.
»Veš, Lena, meni je babica umrla, ko sem se komaj rodila. Odpeljali so v taborišče, bilo je namreč med vojno, in od tam se ni več vrnila. Mama pa zame ni imela časa, oče je bil tudi v vojski, potem še pri vojakih in za vse je bila sama. Pet otrok nas je bilo pri hiši in zvečer smo pri mizi zmolili rožni venec, potem me je položila v posteljo, me pokrižala in odšla. Dolgo sem se spraševala, zakaj mi ne pove pravljice ali zapoje uspavanko za lahko noč, pa sem šele pozneje spoznala zakaj – preutrujena je bila za pravljice, peti pa ni mogla, preveč je bilo žalosti v njenem srcu. Pa sem si pravljice izmišljala kar sama, jih pisala v zvezek, pa ne samo pravljice, tudi druge zgodbe, Pa še kakšno pesmico sem zlila na papir. Ko boš večja, ti jih bom dala, da jih prebereš,« jo je pobožala po licu.
»Veš, babica, ko bom jaz tako velika kot Mateja, mi ne boš več brala za lahko noč, takrat bom že imela fanta, kot Mateja. Vsak večer se pogovarjata po telefonu,« ji je pošepetala mala.
Otrpnila je – Mateja, pa fanta! »Moj Bog, saj ima šele petnajst let!« je z grozo pomislila in na mah ji je postalo jasno, zakaj se vsak večer, kadar so same, zaklene v sobo.
Kar pognala se je kvišku, pobožala Leno, ki je že zaspala, in stopila do Matejinih vrat. Prisluhnila je – razumela ni nič, slišala je le šepetanje in hihitanje. Potrkala je. »Mateja, odpri!« je rekla napol tiho. »Ne morem, babica, telefoniram,« se je oglasilo dekle. »Odpri, boš pozneje govorila naprej,« se ni dala. »Te bom poklicala kasneje, mi babi nekaj teži,« je rekla in odklenila vrata.
Vstopila je, kot da je prvič v njeni sobi, njen pogled je objel prostor. Nekaj posterjev, polica s knjigami, televizor in računalnik, nad posteljo pa gobelin angela varuha, ki ga ji je izvezla ona, na nočni omarici pa v majhnem okvirju slika, ki jo je Mateja hitro skrila pod blazino.
»Je to tisti fant, ki si se z njim pogovarjala, ko sem ti prišla težit?« jo je pogledala. Dekle je zardelo in povesilo glavo.
Babica pa je stopila k oknu, vzela s police lonček z vijolicami in sedla na njeno posteljo. Molčali sta. Ona je strmela v cvetove, dekle pa vanjo. Potem je odtrgala cvet, ki se še ni razprl, samo popek je šele bil, ga nekaj časa držala med prsti, potem pa ga spustila na tla in stopila nanj.
Dekle je začudeno strmelo vanjo, potem pa vsa osupla vprašala: »Zakaj si utrgala cvet in ga pohodila – niti razcvetel se še ni, kaj šele, da bi bil suh?«
»Mateja, ti si kot ti cvetovi, kot ta cvetni popek, komaj začela živeti. Šele čez čas boš razprt cvet, potem pa odcvetel, suh, kot sem jaz zdaj. Če ne boš pametna in previdna, te bo nekdo prezgodaj utrgal in te onesrečil, preden boš dorasla, kot sem jaz utrgala ta cvet. Prezgodaj, veliko prezgodaj je zate, da imaš fanta. Lahko imaš prijatelje in prijateljice za pogovor in poštena druženja, za kaj več pa ne. Počakaj, da odrasteš; še prekmalu boš okušala težo življenja, ob večerih pa raje preberi kaj lepega, namesto da večne čase telefoniraš!«
»Ali naj berem pravljice?« se je zasmejala čisto otroško, iz srca. »Ali pa ti jaz preberem katero,« jo je stisnila k sebi. »Tisto o Zvezdici zaspanki, kot Leni vsak večer,« sta obe prasnili v smeh.
»Babica, oprosti za tisto, da mi težiš, zelo te imam rada in skušala te bom ubogati,« je rekla. »A vseeno sem zaljubljena malce vanj,« je vzela sliko izpod blazine. »Zelo dober fant je,« ji je pokazala najstnika, nekaj starejšega od nje. »Tudi veren je, hodi k veroučni skupini, skavt je, po gimnaziji bo študiral geografijo,« je hitela naštevat.
»Te bo že minilo, Mateja, saj te razumem. Tudi meni je bil eden všeč, ko sem bila tvojih let, pa sem to vedela samo jaz, nihče drug, tudi on ne.« »Je bil to dedek? jo je vprašala. »Oh, kje pa!« se je zasmejala. »Ko sem odrasla, mi pa ni bil čisto nič všeč, preveč se je postavljal z neumnostmi. Še danes ga včasih vidim. Nikoli ga ne bi hotela imeti za moža. Tvoj dedek je čisto nekaj drugega, tvoj dedek je to, kar sem iskala in tudi našla. Zato ne hiti. Počakaj, da se razcvetiš kot ti cvetovi.« Vstala je, jo pokrižala, kot prej Leno, in tiho odšla. »Babi, hvala,« je zaslišala za sabo, »hvala, ker si mi zaupala, da si bila tudi ti v mojih letih taka.«
»Moj Bog, kako te včasih življenje preizkuša in kako hitro gre vse naprej. Najlepše je bilo Mateji takrat, ko sem ji še brala Zvezdico zaspanko. Pa tudi meni – nič me še ni skrbelo zanjo,« si je obrisala solze in utrujena legla k možu, ki je mirno spal. Ona pa je še dolgo v noč molila, da bi se vse srečno izteklo – kot v pravljici.

KUMER, Anica. (zgodbe) Ognjišče (2013) 06, str. 21