Avtor: Marko

Tistega leta je bila čudovita jesen – sončna, topla in pisanih barv. V sadovnjakih je zorelo sadje in brenčanje žuželk se je mešalo z vonjem zrelega in dozorevajočega sadja. Prve hruške in jabolka so bila že pobrana in porabljena, zdaj pa so na obiranje čakale še pozne sorte, ki jih bomo spravili v kleti in jih hranili za zimski čas.
Sosed, kljub letom tik pred upokojitvijo še zelo aktiven, je hrepeneče gledal svoj sadovnjak. Sadje je dobro obrodilo in treba bi ga bilo pospraviti, pa je bil tako zaposlen, da mu vsega ni uspelo postoriti. Neporočen, sam za vse, se je trudil, da je za silo postoril, kar je bilo najnujnejše, manj pomembne stvari pa je odrival in postavljal na pozneje. Tolažil se je, da bo že našel čas za to in ono, čeprav je že vnaprej vedel, da dejansko najbrž ne bo tako. Služba ga je vsega zaposlila, zato je veliko reči čakalo nedokončanih.
Vedel je, da sončni dnevi ne bodo trajali v nedogled, zato je želel obrati dozorela jabolka, kvalitetno staro sorto, ki se prav uleži šele krepko po novem letu in ostane do pozne pomladi.
Kljub želji, da bi delo v sadovnjaku opravil, je vedel, da bo bolje, če dobi pomoč. Z možem sva se odzvala njegovemu povabilu.
Skupaj smo obirali jabolka, jih trgali iz nedrja stare jablane, ki je že klicala po sadjarju, da bi spomladi temeljito porezal odmrle in pregoste veje. Zaradi njih je bilo obiranje zamudno, pa kljub temu smo z veseljem in hvaležnega srca za obilen sad, opravili delo.
Na koncu naju je sosed prosil, da bi mu pomagala jabolka še prebrati in razvrstiti po debelosti. »V tale zabojček bomo izmed vseh nabranih jabolk zložili najdebelejše,« je pred nas postavil prazen zaboj. Pričeli smo z delom, saj je v družbi vsak delo narejeno kar mimogrede in z večjim veselje, kot če si za vse sam.
Zabojček najlepših jabolk je bil kmalu napolnjen. Za slovo smo popili še dišečo kavico in z možem sva se namenila domov. Vesela sva bila, da je bilo delo opravljeno in da nad sosedom ne bo več viselo še eno nedokončano delo.
Tedaj pa je sosed pred naju postavil zabojček najlepših jabolk: »To je za vajino pomoč.«
Branila sva se: »Saj kakšno stvar pa človek mora narediti tudi za boglonaj! Saj ni treba, da se vse plača! Z veseljem sva vam pomagala.«
Nič ni pomagalo. Vztrajal je pri svojem. Kar vroče mi je bilo ob misli, kako sem iskala in izbirala najlepša jabolka, čeprav ne vedoč, da jih odbiram zase.
Na koncu je obveljala sosedova beseda in z možem sva se odpravila proti domu z zabojčkom najlepših, najdebelejših jabolk.
Tiho, zatopljena vsak v svoje misli, sva odhajala proti domu.
»Zakaj si tako tiho?« me je vprašal mož.
»Premišljujem.«
»Ja, se vidi.«
+++
»Pa mi ne bi povedala, o čem premišljuješ?«
»Lahko,če me želiš poslušati in si vzameš nekaj časa.«
»Seveda, sama ušesa so me,« me je spodbujal.
V mislih in pripovedi sem se začela vračati za nekaj let nazaj.
Tudi takrat je bila lepa jesen, sončna in topla. Prelepe barve so sicer že izgubljale moč in se oblačile v rjavo, vonj jeseni pa je bilo čutiti na vsakem koraku. Tako lepe in barvite jeseni že dolgo ni bilo.
Vesela sem bila lepe jeseni ne samo zase, ampak tudi za svojo mamo, ki je bila bolna in je toplo sonce tako blagodejno ogrelo njeno mrzlo telo. Rada, čeprav s težavo, je prišla na sonček in se prepustila njegovim toplim žarkom. Hvaležna je bila za toplo jesen.
Težko mi je bilo, ko sem morala v službo, rada bi bila ob njej. Skupaj bi se greli na jesenskem soncu in klepetali o marsičem, dokler bi ji moči dopustila, potem pa bi potonila v dremež. Resničnost je bila žal drugačna, morala sem v službo.
Vso pot do službe sem bila v mislih z mamo, zanjo sem molila in jo izročala Bogu v varstvo. Molitev je kar vrela iz mene in v vrsto pred božji tron sem postavila veliko zahval in prošenj.
Dnevi v tednu so se hitro vrstili in ob vseh prošnjah, ki sem jih naslavljala na Boga, se mi je ena še posebej zajedala v srce in je bila namenjena naši župniji.
»Ljubi Bog, prosim te za dušo tistega, ki bo prvi umrl iz našega kraja. Sprejmi jo k sebi v nebesa. Prosim te tudi za vse, ki jih bo ta smrt prizadela. Pokojnemu podeli večni mir in veselje pri tebi, žalujočim pa pošlji Svetega Duha Tolažnika, da jim bo olajšal slovo.«
Že drugi teden me je Nekdo nagovarjal k molitvi in ubogala sem ga. Vsak dan sem se odpravila v službo in zavidala sestri, ki si je lahko vzela dopust in bila ob mami.
Bila je sobota, zadnja v novembru, mrzla in meglena. Neko turobno razpoloženje je leglo med nas in nas tiščalo k tlom. Delovni dan v službi se je že začel in z delom smo si skušali popraviti razpoloženje.
Zazvonil je telefon. »Zate je, svak te kliče,« mi je sporočil sodelavec, ki je dvignil slušalko.
»Halo, kaj bo dobrega?« sem kljub turobnosti hotela biti vesela.
»Moram ti sporočiti: mama ti je umrla.«
»Ja, kako? Saj ne more biti res. Saj je včeraj šla v bolnišnico, da bi ji pomagali. Pa saj ni bila tako slaba, da bi morala umreti …« sem na vse načine hotela zanikati žalostno novico.
»Veš, saj ni trpela. Ponoči je mirno zaspala. Tako so sporočili iz bolnišnice.«
Preplavila sta me žalost in mir, nenavaden mir. In ta mir je kljub žalosti in solzam slovesa lebdel nad mano in me ščitil še dolgo po pogrebu.
In ko sem se nekoč v molitvi spet obračala k Bogu s prošnjo, naj k sebi sprejme dušo prvega umrlega farana, potolaži vse žalujoče, sem se iznenada spomnila: pa saj takrat, preden mi je umrla mama, sem v bistvu molila zase, pa tega nisem vedela. In Bog me je uslišal, zato sem bila tako mirna.
Tako kot takrat, tiste lepe jeseni, nisem vedela, da molim za svojo mamo in zase, tudi tole jesen nisem vedela, da najlepša in najdebelejša jabolka odbiram zase.
Le kaj mi bo še vse tako počasi in postopoma odkrito – pa ne samo tukaj, tudi potem v večnosti?
Katarina. (zgodbe). Ognjišče (2015) 10, str. 36

»Zakaj nosiš očala?« je Kaja presenetila mamico, ki je sedela pred računalnikom in bila z mislimi pri delu.
»Da bolje vidim,« je mimogrede odgovorila Simona s stavkom, ki ji je od nekod ostal v spominu, ne da bi odtrgala pogled z ekrana.
»Saj te nisem vprašala, če vidiš ali ne. Zanima me, zakaj nosiš očala?«
Mamica je samo presenečeno pogledala iznad očal in ni vedela, kaj naj ji odgovori.
»Ali z očali vidiš, česar jaz ne vidim?« jo je Kaja pozorno gledala s široko odprtimi očmi.
»Joj, kako ti pride kaj takega na misel! Česar ni, se ne da videti,« ji je hitro odgovorila z glasom, ki je dal vedeti, da bi rada delala naprej.
»Tudi z očali ne?« je vztrajala Kaja.
»Saj ni pomembno!« je bilo čutiti nejevoljo v njenem glasu. »Pa ravno sedaj me moraš…« Sredi stavka se je ustavila. Pogledala je na ekran, nato pa Katjo, ki ni umaknila pogleda z njenega obraza. Simona je v sebi zaslišala stavek, ki si ga je tolikokrat ponavljala: Tudi jaz bom takšna mamica!
+++

Morda je bila malo večja kot je sedaj Kaja. S starejšim bratom sta se vračala od nedeljske maše. Pritekla je v kuhinjo. Mama, ki je bila z očetom pri jutranji maši, je stala pred štedilnikom in nekaj rezala.
»Mami …« je plaho začela.
Mama jo je mimogrede pogledala in delala naprej.
»Mamica,« je ponovila z malo bolj odločnim glasom.
Mama je začutila, da se skriva v njenem glasu nemir. Poiskala je zajemalko, na hitro pomešala po posodi, ki je bila na štedilniku, primaknila stol, se usedla in vzela Simono v naročje. »Kaj si mi hotela povedati?«
Simona je malo počakala, kot da zbira pogum. »Ko sva se z Gašperjem vračala od maše, sva se lepo pogovarjala. Potem pa sta naju dohitela dva fanta …« ji je sredi stavka zmanjkalo glasu.
»Katera fanta?« je vprašala mama in pohitela k štedilniku, ker se je začelo iz ponve kaditi.
»Eden je pri maši ministriral, drugega pa ne poznam.«
»In …?«
»In potem se je Gašper pogovarjal samo z njima,« je šlo Simoni že malo na jok.
»O čem so se pogovarjali?«
»Saj ne vem. Ničesar nisem razumela. Meni je bilo pa dolgčas.«
»In …?«
» … in na križišču so se ustavili in še kar naprej klepetali. Rekla sem, da hočem iti domov, pa me niti slišal ni. Potem sem mu rekla …« je malo počakala, »da je tečen … in da ga ne maram.«
»To si mu rekla?« se je začudila mama. »Gotovo se je razjezil?«
»Ne, ni se razjezil. Samo rekel je …« je Simona povedala med jokom, »da sem nemogoča in da zato jeseni ne bom smela z njim hoditi …« Krčevito je stisnila mamino roko. Besede kar niso mogle iz nje. Kot da je je strah že same misli. »Da ne bom smela hoditi z njim v šolo, ko bom šla v prvi razred. Tako je rekel.« Skozi solze je zrla v mamin obraz. »Potem sem pa kar stekla domov,« je še dodala.
Mama je skrila nasmeh, stisnila Simono k sebi in jo pobožala po laseh. »Ti moja punčka ti,« je mama počasi začela, »tega mu pa ni smela reči.«
»Če mi je pa bilo dolgčas.«
»Vseeno. Saj obe veva, da ga imaš zelo rada.«
»Seveda ga imam. In gledal ni čisto nič jezno,« je z olajšanjem dodala.
»Vidiš, dobro poznam Gašperja in vem, da ni mislil resno.«
»Kaj pa če je?« je šlo Simoni spet na jok.
»Najbrž je tisto rekel zaradi onih dveh fantov,« jo je tolažila mama. Simona bi jo rada vprašala, zakaj, pa je slutila, da tega verjetno ne bi razumela«
»Ko pride domov, se bomo pogovorili. Moraš pa tudi ti paziti, kaj govoriš,« je dodala z dobrohotnim glasom.
Juha na štedilniku je vrela in kipela izpod pokrovke. Toda mama jo je še kar naprej stiskala k sebi in jo nežno božala po laseh ter ji obrisala še zadnje solzice.
Simona si je pomencala oči in se še bolj stisnila k mami. Tako prijetno ji je bilo. Tudi jaz bom takšna mamica, si je dejala.
+++
Skoraj zaslišala je tiste svoje besede, čeprav so bil izrečene le v mislih.
Simona je odložila očala in dvignila Kajo v naročje.
»Glej: vidim te tudi brez očal. Še bolje. Čisto od blizu,« ji je dejala z veselim glasom, jo pobožala po laseh in jo objela.
Kaja je čepela v njenem naročju kot v toplem gnezdu. Niti premaknila se ni. Simoni se je zazdelo, da je ta majhna deklica, ki se greje v njenem objemu, ona. In zaželela si je, da bi to trajalo dolgo, dolgo.
Toda Kaja je kar naenkrat zlezla iz njenega naročja, mimogrede pogledala skozi očala, ki jih je mamica odložila na mizo, da bi videla, kaj se v resnici vidi skoznje, in pohitela iz sobe. »Moje punčke so tako same in me čakajo,« je rekla in odvihrala skozi vrata, da jih ni imela niti časa zapreti za seboj. Simona bi najraje stekla za njo in jo stisnila k sebi. Pa jo je le gledala skozi priprta vrata in prisluhnila Kajinemu vnetemu pogovoru s punčkami. Da jim bo vsem kupila očala, bodo videle tako dobro kot njena mamica.
Simona je vzela očala z mize in jih obdržala med prsti. Skozi leče je gledala na predmete, ki so neurejeno ležali po pisalni mizi. Bili so veliko večji kot v resici, nejasni in čudno spremenjeni.
»Videti bi morali tudi želje in misli,« je pomislila, ko je znova sedla k računalniku. Z delom pa še kar nekaj časa ni mogla nadaljevati.
JARC, Janko. Smiljan. Ognjišče (2015) 10, str. 18

»Naj vsak od vas napiše prosti spis, katera pesem je za vas najlepša,« je profesorica na gimnaziji potrkala po mizi. »Pišite o svojih občutkih, ko poslušate to pesem. Kar napišete, naj bo kratko in jedrnato.« Potem je vzela v roke knjigo in se zatopila v njeno vsebino.
Bila je že nekoliko starejša, le malo let ji je manjkalo do upokojitve. O njenem zasebnem življenju ni vedel nihče nič, vedelo se je le, da živi v bloku v enosobnem stanovanju, ki ga je kupila na kredit, da vozi starega forda, ki se je še komaj držal skupaj, in da veliko in rada pomaga starejšim ljudem in revnim družinam. Šušljalo se je, da včasih celo plačo da za nakupe in hrano razdeli, edino položnice plača, živi pa od fižola in zelenjave, ki jo od časa do časa pripelje od nekod – od kod, pa ni vedel nihče. Skratka, živela je svoje življenje, sama, brez družine. Ko je v mladosti hudo zbolela in so ji zdravniki povedali, da ne bo nikoli mati, si tudi moža ni iskala. »Le kaj mi bi bil, družbo v hiši mi dela televizor, ob večerih mi krajšajo čas knjige, nihče ne prihaja pozno domov, poseda pred televizijo in gleda nogomet, meni je tako všeč,« se je rada pošalila. Vsi so jo sprejeli in jo imeli zelo radi.

Učila je slovenščino na gimnaziji ter vodila pevski zbor, malo za hobi je tudi učila klavir, zastonj seveda, in uživala, če je lahko komu kaj dobrega naredila. Sprva se je mogoče komu zdela čudaška, a je takoj, ko jo je bolje spoznal, spremenil mnenje o njej.
Stopila je po razredu in pobrala spise. Vse strani so bile popisane, le Matevžev list je bil skoraj prazen. Napisal je samo en stavek: »Zame je najlepša pesem klopotca; če jo hoče kdo slišati, ga, ko dozori grozdje, povabim v gorice, da ga bomo skupaj poslušali.« Samo to in nič več.
Obstala je in ga molče gledala. Tako kot o njej, tudi o Matevžu ni nihče veliko vedel. Samo to, da prihaja iz Prlekije, da se vsak dan vozi v Maribor z avtobusom in da je ves zakopan v učenje. Če je le mogel, je že med poukom pisal domače naloge; kdaj pa se je učil, je lahko slutila, da le med vožnjo, doma gotovo ni bilo časa.
»Matevž, držala te bom za besedo: ko boste trgali grozdje, naredimo športni dan in pridemo vsi pomagat, ne samo poslušat pesem klopotca.« Glasen ‘hura’ se je razlegal po razredu in prvič je tudi Matevža videla veselega.

Z vsemi drugimi je težko čakala dan, ko je oznanil: »V soboto bomo trgali, še športnega dneva nam ni treba nameniti za to, gremo raje kam drugam,« je bil preračunljiv Matevž.
In so šli – na avtobus do Ormoža, potem pa peš naprej po poti, ki jim jo je opisal Matevž. Stopali so po blatni stezi med vinogradi, grizli kolena v hrib, dokler niso zagledali domačih, ki so jim mahali izpred hiše. Sprejela jih je toplina preprostega doma: stara hiša, hlev, ki je že lezel vase. Zgarana, a tako prijazna mati in oče, ki je bil že upognjen k tlom.
»Bog ve, kako star je že bil, ko je dobil Matevža,« je pomislila. In kot da bi ženica brala njene misli, ji je prišepetala: »Matevž ni najin – nama Bog ni poklonil otrok, on je posvojen. Njegova mati, zelo mlada je še bila, se je izgubila v svetu, nobenega glasu ni več od nje. Nekaj časa je še pošiljala denar za malega, zdaj pa tudi tega ni več. Za očeta pa se ne ve, kdo je. Pri nama je in zdaj je najin. Vse bo dobil za nama, imamo že vse napisano na sodišču. Pravi, da bo kmetoval, ko konča šole, da bo ‘doktor za živino’. Nama je prav in upava, da bova učakala ta dan,« je končala in šla za obiralci, ki so že hiteli trgat.
»Tam nekje pa sem jaz doma, od tod se ne vidi,« je pokazala z roko proti Slovenskim goricam in se prvič razgovorila, ko so po končani trgatvi sedli pod košati oreh pri hiši.
»A gremo drugič obirat k vam?« so se ozrli vsi hkrati k njej.
»Pri nas doma že dolgo več ne poje klopotec,« je rekla otožno. »Vinogradi so opuščeni, le za brajdo pred hišo poskrbiva z bratom, in pa vrt obdelujeva, ko se vračava domov. On si je ustvaril družino drugje – pretrd je bil viničarski kruh – jaz pa se tudi bolj poredko vračam in prihajam po zelenjavo na vrt, po orehe in kostanj. A vedno jeseni, ko pridem domov, pogrešam pesem klopotca na našem griču za hišo – že davno je utihnil njegov glas. Brat ga je dal drugemu, le kaj bi z njim, saj še škorcev ni več v tisti samoti.«
Vsi so ji molče prisluhnili in njeni izpovedi se je v marsikaterem očesu utrnila solza.
»Matevž, vsi ti bomo pomagali, da boš obdržal dom, da bo še dolgo v tvojem vinogradu odmevala pesem klopotca,« so rekli v en glas.
KUMER, Anica (zgodbe) Ognjišče (2014) 10, str. 24