Velika zahvala ob zlatem jubileju
V nedeljo, 6. septembra 2015 je 1200 bralcev Ognjišča in prijateljev Radia Ognjišče poromalo v največjo prekmursko božjo pot k Mariji pod Logom v Turnišče, da bi se Bogu zahvalilo za 50 let revije Ognjišče. Slovesno somaševanje je vodil murskosoboški škof Peter Štumpf, ki je v pridigi lepo spregovoril o pomenu romanja in vere v evharistijo ter o pomembnosti oznanjevanju evangelija s pomočjo sodobnih medijev.
Celo srečanje, ki se je po maši nadaljevalo s programom v šotoru, ki ga je postavila občina Turnišče, je izzvenelo v zahvalo ob zlatem jubileju naše revije.
O Jezusu in o rečeh, ki so povezane z Jezusom lahko pišejo in govorijo samo tisti, ki so z Jezusom. Drugače vse izpade kot prazno besedičenje. Pri reviji Ognjišče, Založbi Ognjišče ter pri Radiu Ognjišče o Jezusu pišejo in govorijo ljudje, ki so z Jezusom. Začelo se je na veliko noč leta 1965. Mesečnik Ognjišče je plamtel in se razplamtel v založbo, v izdajo knjig, v Predal dobrote, ki je predhodnik današnje Karitas, v Narodno romanje ostarelih, bolnih in invalidov na Brezje ter končno v Radio Ognjišče. Pred slovensko javnostjo je delovanje Ognjišča veliko pričevanje vere in mnogim v pomoč, da svojo vero poglabljajo in tudi živijo. Ognjišče –v pisani, v govorjeni, v internetni in celo v karitativni obliki – za Cerkev na Slovenskem pomeni pravi čudež Jezusovega delovanja med nami. (Iz homilije škofa Štumpfa)
V zahvalo ustanoviteljem, sodelavcem, poverjenikom in vsem, ki širijo Ognjišče ter seveda bralcem in naročnikom, zlasti tistim, ki so že 50 let zvesti naši reviji. Nenazadnje je zahvala veljala tudi vsem organizatorjem. Zahvalna pesem, ki smo jo zapeli ob koncu maše, je bila zahvala Bogu, ki nam že pol stoletja stoji ob strani in vsem ljudem, po katerih deluje v današnjem svetu. (br)
V dneh kralja Salomona je v Jeruzalemu živel bogataš z imenom Simeon. S svojimi služabniki je ravnal zelo slabo. Zahteval je, da so trdo delali, ni jim pa dajal dovolj hrane, zato so bili oni in njihovi otroci pogosto lačni.
Na binkoštni praznik, 24. maja 2015, je papež Frančišek podpisal svojo novo okrožnico o skrbi za zemljo, “našo skupno hišo”. Za njen naslov LAUDATO SI’ je izbral vzklik sv. Frančiška Asiškega: “Laudato si’, mi’ Signore” (Bodi hvaljen, moj Gospod), ki v svoji Hvalnici stvarstva ali Sončni pesmi spominja na zemljo, našo skupno hišo, ki je tudi “kakor sestra, s katero si delimo bivanje, in kot lepa mati, ki nas sprejema v svoj objem”. V njej zaznamo tri značilne poudarke njegove papeške službe, ki jih je nakazal, ko je po izvolitvi izbral ime Frančišek: človekova naloga je skrb za vse ustvarjeno; posebej so mu pri srcu ubogi in iz družbe izrinjeni; ne neha oznanjati božje usmiljenje, da bi bili tudi mi drug do drugega usmiljeni. Papež Frančišek v tej svoji okrožnici nadaljuje in dopolnjuje nauk svojih predhodnikov na Petrovem sedežu. Okrožnico sestavlja šest poglavij (vsako ima več enot) in obravnava sedanje ekološko stanje tako z znanstvenega vidika kot tudi v luči Svetega pisma in cerkvenega izročila. Osrednje vprašanje, ki ga zastavlja, je: »Kakšen svet želimo zapustiti tistim, ki bodo prišli za nami, otrokom, ki odraščajo?«
Prvo poglavje povzema najsodobnejša znanstvena spoznanja o okolju z namenom, da bi prisluhnili “ječanju sestre zemlje” zaradi nasilja nad njo. To poglavje je najdaljše in snov je podana v sedmih enotah: Onesnaževaje in podnebne spremembe, Vprašanje vode, Izguba biotske raznovrstnosti, Razkrajanje kakovosti človeškega življenja in družbeni propad, Planetarna neenakost, Počasnost dejanj, Različnost mnenj. »Poklicani smo, da postanemo orodje Boga Očeta, da bi bil naš planet tak, kot si ga je On zamislil, ko ga je ustvarjal.« Obstajajo razne oblike onesnaževanja: industrijski dim, odpadki, umetna gnojila, insekticidi. »Zdi se, da se zemlja, naša hiša, vedno bolj spreminja v odlagališče smeti.« Zemljo resno ogroža segrevanje ozračja in s tem povezane podnebne spremembe, zaradi katerih izumirajo živalske in rastlinske vrste. Temeljnega pomena je vprašanje pitne in čiste vode, ker je nepogrešljiva za življenje ljudi in za pridelovanje hrane. Okužena voda povzroča mnoge bolezni. Ta svet ima velik socialni dolg do revnih, ki nimajo dostopa do pitne vode, v gospodarsko razvitih deželah pa smo priča čezmerni potrati te dragocene tekočine. Zaradi neenakomerne razdelitve dobrin našega planeta so mnogi prisiljeni zapustiti svojo domovino in iskati boljše življenjske pogoje drugje, o čemer pričajo žalostne množice migrantov. Papež opozarja na nekatere zgrešene poglede na ekološke probleme. »Namesto da bi reševali probleme revnih in mislili na drugačen, pravičnejši svet, se nekateri omejujejo na to, da predlagajo omejevanje rojstev. Kriviti demografsko rast, ne pa skrajnega potrošništva, ni način, kako se soočamo s temi problemi … Vemo, da se meče proč tretjina živil, ki se proizvedejo, in hrana, ki jo mečemo proč, je kot da bi jo kradli z mize revnih.« Papež v uvodu pravi, da želi s svojo okrožnico “stopiti v dialog” z vsemi, ki jim ni vseeno, kaj se dogaja v “naši skupni hiši”. Vzrok za neuspeh svetovnih ‘vrhov’ o okolju vidi papež v dejstvu, da se je politika uklonila tehnologiji in financam.
»Če že sámo dejstvo, da smo človeška bitja, nagiba ljudi, da prevzamejo skrb za okolje, katerega del so, se kristjani še prav posebej zavedajo, da so njihove naloge znotraj stvarstva, njihove dolžnosti do narave in do Boga Stvarnika, del njihove vere,« piše papež Frančišek na začetku drugega poglavja svoje okrožnice, v katerem približa svetopisemski pogled na ustvarjeni svet in je od vsega besedila najbolj ‘pobožno’. Poglavje obsega sedem enot: Luč, ki jo ponuja vera; Modrost svetopisemskih pripovedi; Skrivnost vesoljstva; Sporočilo vsakega ustvarjenega bitja v soglasju celotnega stvarstva; Vesoljno občestvo; Skupna namembnost dobrin; Jezusov pogled. V luči Svetega pisma papež Frančišek opozarja na odgovornost človeka v odnosu do stvarstva. »Danes se tako verni kot neverni strinjajo, da je zemlja dejansko skupna dediščina in da morajo njene sadove uživati vsi. Za verujoče je to vprašanje zvestobe Stvarniku, kajti Bog je ustvaril svet za vse.« Ob branju in premišljevanju Svetega pisma odkrivamo, da je bil svet ustvarjen po načrtu ljubezni Boga, ki ga modro vodi. Pripovedi o stvarjenju v Prvi Mojzesovi knjigi nam dajo vedeti, da človekovo bivanje temelji na treh med seboj najtesneje povezanih odnosih: odnosom do Boga, do bližnjega in do zemlje. Iz svetopisemskega poročila o stvarjenju vemo, da je bil njegov višek stvarjenje človeka “po božji podobi in sličnosti”. Vsako človeško bitje je božja podoba, vendar ne smemo pozabiti, da imajo tudi vsa druga ustvarjena bitja svojo vlogo in nobeno ni odveč. »Vse materialno vesoljstvo je govorica božje ljubezni, neizmerne božje naklonjenosti do nas. Zemlja, voda, gore – vse je božja nežnost.« Na tem mestu je papež v svojo okrožnico vpisal Hvalnico stvarstva sv. Frančiška Asiškega, v kateri prepevajo Bogu hvalo vse stvari, od brata sonca do sestre noči. Vedno pa je na prvem mestu človek, ustvarjen po božji podobi. »Čustvo tesne povezanosti z drugimi bitji narave ne more biti pristno, če hkrati v srcu ni nežnosti, sočutja in skrbi za človeška bitja. Po drugi strani pa velja: kadar je srce zares odprto za vesoljno občestvo, nobena stvar in noben človek nista izključena iz takšnega bratstva. V svoje misli papež na več mestih vpleta tudi poglede škofov z vseh delov sveta na vprašanja, ki jih obravnava. To poglavje zaključuje z razmišljanjem o Jezusovem pogledu na ustvarjeni svet, v katerem je kot učlovečeni Božji Sin živel. Ko je hodil po svoji deželi, vemo iz evangelijev, se je ustavljal, da je občudoval lepoto, posejano od svojega Očeta, in je vabil svoje učence, da iz stvari razberejo božje sporočilo.« 
Zadnje poglavje okrožnice ponuja veliko pobud, kako lahko ‘v malem’ pokažemo skrb za “naš skupni dom”. Obsega kar devet ‘enot’: Nov življenjski slog, Vzgajati za zavezo med človekom in okoljem, Ekološko spreobrnjenje, Veselje in mir, Civilna in politična ljubezen, Zakramentalna znamenja in praznovanje počitka, Sveta Trojica in odnosi med ustvarjenim, Kraljica vsega stvarstva, Onstran sonca. V današnjem svetu je marsikaj potrebno spremembe, predvsem pa je spremembe potrebno človeštvo. »Mnogi se zavedajo, da sedanji napredek in samo kopičenje predmetov ali užitkov ne zadošča, da bi človeškemu srcu dali smisel in veselje, vendar nimajo dovolj moči, da bi se odrekli temu, kar jim ponuja tržišče … Bolj ko je človekovo srce prazno, bolj potrebuje predmete, ki jih kupuje, poseduje in uživa.« Tudi na področju vzgoje za zdrav odnos do okolja velja pravilo, da “iz malega raste veliko”: za stvarstvo skrbimo z majhnimi vsakdanjimi dejanji, kot so: skrb za odpadke, varčevanje z vodo, z električno energijo, z gorivom … Področja vzgoje za so različna: šola, družina, sredstva obveščanja, kateheza. Papež poudarja nenadomestljivo vlogo družine. »Proti tako imenovani kulturi smrti družina predstavlja sedež kulture življenja.« Ekološka kriza je klic k globokemu notranjemu spreobrnjenju: zavedali naj bi se, da smo varuhi božjega dela, da nismo ločeni od drugih stvari, temveč da z vsemi sestavljamo čudovito občestvo. Veliki vzornik za tak odnos do vsega ustvarjenega je sv. Frančišek Asiški. Krščanska duhovnost predlaga drugačen način pojmovanja kakovosti življenja: ponuja globoko veselje in mir brez obsedenosti od potrošništva. »To je vrnitev k preprostosti, ki nam omogoča, da se ustavimo in okušamo lepoto malih stvari, da se zahvalimo za možnosti, ki nam jih nudi življenje, ne da se navezovali na to, kar imamo, ali bi se žalostili zaradi tistega, česar nimamo … Ena od oblik takšnega zadržanja molitev pred jedjo in po jedi. »Takšen trenutek blagoslova, tudi če je zelo kratek, nam prikliče v spomin, da smo za življenje dolžni hvalo Bogu, krepi naš čut hvaležnosti za darove stvarstva in zahvale tistim, ki nam s svojim delom te darove priskrbijo, in utrjuje mašo solidarnost z najbolj potrebnimi.« Ob zavesti, da je zemlja naš skupni dom, naj bi začutili, da smo drugemu potrebni in drug za drugega odgovorni. Naš planet, na katerem je živel učlovečeni Božji Sin, je ‘vesoljni zakrament’. Zakramenti, ki jih je postavil Jezus in jih zaupal svoji Cerkvi, so izreden način, s katerim je narava sprejeta od Boga in povišana v posredovanje nadnaravnega življenja. To posebej doživljamo v nedeljo, ki je dan evharistije in dan počitka. »Ta dan, tako kot judovska sobota, se nam ponuja kot dan ozdravljenja človeškega bitja v odnosu z Bogom, s samim seboj, z drugimi in s svetom.« Naš svet je bivanjsko povezan s Sveto Trojico: Oče je zadnji vir vsega, Sin, ki ga odseva in po katerem je bilo vse ustvarjeno, se je združil s to zemljo, ko je postal človek v Marijinem telesu, Sveti Duh, neskončna vez ljubezni, je navzoč v srcu vesoljstva, ga poživlja in vodi. V duhu svojega predhodnika sv. Janeza Pavla II. papež Frančišek zaključuje okrožnico z mislijo na Marijo: »Marija, mati, ki je skrbela za Jezusa, zdaj z materinsko ljubeznijo in bolečino skrbi za ta ranjeni svet.« Besedilo okrožnice se na koncu prelije v dve lepi molitvi.
»Ljubezen je najnežnejša in najbolj magična govorica Tvoje pesmi, z njo vedno silneje koprniš po skrivnostni združitvi s središčem sveta. Kdor pozna kronologijo Tvojih pesmi, ve, kako se v njih ljubezen in smrt družno bližata druga drugi, kako Ti je še za zdravega življenja postala smrt dobra prijateljica in kako ti je narekovala najelementarnejšo poetičnost, ki je nihče med nami ne premore … Eden največjih sodobnih katoliških teologov, Karl Rahner, pravi v svoji knjigi o smrti, da človekova duša tisti hip, ko zapusti telo, stopi v novo razmerje do vse snovi, kajti razširi se na vse vesolje in postane vsenavzoča v snovni resničnosti, da se tako pripravi na vstajenje in poveličanje. Ti, ljubi Tone, si bil kristjan, ki je znal umirati s telesom in pesmijo, na smrt in poveličanje snovi si se pripravljal s sublimiranimi procesi svojega duha in telesa.« Tako je ob odprtem grobu v ljubljanskih Dravljah Edvard Kocbek nagovoril 2. oktobra 1965 umrlega pesnika Antona Vodnika, v čigar poeziji se prepletata ljubezen in smrt.
Istega leta se je v frančiškanski cerkvi pri Tromostovju poročil z Doro Pegam iz Škofje Loke, ki je končala študij pedagogike in germanistike. Rodila se jima je hčerka Marija (Marjanca). Anton je pogosto menjal zaposlitve, dalj časa je bil urednik, lektor in korektor pri Katoliškem tiskovnem društvu. Leta 1938 ga je Finžgar zaposlil kot urednika pri Mohorjevi družbi. Med vojno je predaval umetnostno zgodovino na Akademiji za glasbo. Po vojni je dobil službo pri Državni založbi Slovenije. Leta 1964 je bil predlagan za Prešernovo nagrado, toda zaradi njegove religioznosti in druženja s Kocbekom je bil predlog zavrnjen, kar je bolnega Vodnika zalo prizadelo. Zaradi srčne embolije je 2. oktobra 1965 umrl. Sveto popotnico mu je podelil p. Roman Tominec, pogreb na draveljski božji njivi pa je vodil stolni dekan Jakob Šolar.
Anton Vodnik je najpomembnejši pesnik religioznega ekspresionizma v slovenski književnosti. Predajal se je vzneseni izpovedi sveta, ki je poduhovljen, v pesmi je prelil svoje doživljanje narave in odnosov med ljudmi. Te značilne poteze njegovega pesniškega ustvarjanja razodevajo tudi naslovi njegovih pesniških zbirk. Kot študent je leta 1922 v samozaložbi izdal svojo prvo zbirko Žalostne roke, in sicer tako, da je vzel posojilo pri radovljiškem lesnem trgovcu Antonu Resmanu. Ta mu je dolg mecensko odpisal, zato je Vodnik z denarjem, namenjenim vračilu, leta 1923 izdal drugo pesniško zbirko Vigilije. Obe zbirki je sam prodajal tako, da je hodil od vrat do vrat. Tik pred vojno (1941) je izšla njegova tretja pesniška zbirka Skozi vrtove. Vanjo je vključil pesmi iz prvih dveh zbirk ter jim dodal nov ciklus ‘Pogovor s smrtjo’. Za njim je postavil skupino pesmi, ki je dala zbirki naslov. V njih je odkrival ljubezen, ki ga je zdaj vezala z zakonsko ženo. 
V zbirki Srebrni rog (1948) je pesmi iz prejšnjih zbirk temeljito predelal. V odi ‘Srebrni rog’ je zbral verske izpovedi. Na koncu so elegije, posvečene junakom in žrtvam vojne. V antologijsko knjigo Zlati krogi (1952) je Anton Vodnik vnesel pesmi iz vseh dotedanjih zbirk. Zbirki Glas tišine (1959) je dala ime sklepna meditacija, v kateri poezijo poimenuje ‘glas tišine’. Bil je prepričan, da se mu je šele med pripravljanjem te knjige odkrila skrivnost pesniškega ustvarjanja. Svoje edinstveno in skladno pesniško ustvarjanje je Anton Vodnik leto dni pred smrtjo zbirko ‘izbranih pesmi’ Sončni mlini (1964), ki jo je uredil po istih načelih kot prejšnje svoje antologije.
Pri pesniku Antonu Vodniku se je treba poglobiti v njegov jezik, v ritem in predvsem bogastvo njegovih podob. Vseh svojih doživljanj ne opisuje v vsakdanji govorici, ampak v svojem pesniškem jeziku, v metaforah, v podobah. Svoje prispodobe išče v Svetem pismu, v bogoslužnih besedilih. V svojih pesmih se pogosto pogovarja s smrtjo, a zanj smrt ni samo pesniška podoba, ampak zavest njene trajne navzočnosti, zavest o skriti nasprotni strani človekovega življenja.
Star sem petinštirideset let (objava leta 2015 – op. ur.). Krščen sem bil kmalu po rojstvu, prejel sem tudi vse preostale zakramente, ki mi pripadajo glede na leta, stan in zdravstveno stanje… tako da lahko katerikoli cerkveni ali državni birokrat pride do zaključka, da sem vernik vse svoje življenje.
Mlade v Stični je letos pričakalo geslo »Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali« (Mt 5,8). S tem blagrom je papež Frančišek v poslanici mladim sporočil: “Dragi mladi, ta blagor od blizu zadeva vaše bivanje in je zagotovilo vaše sreče. Zato še enkrat ponavljam: bodite pogumni biti srečni!”
Mladi, katerih se je zbralo skoraj 8000 tisoč, so skozi ves dan preko pripravljenega programa, ki je vključeval delavnice, adoracijo, različne animacijske programe, nogometni turnir, spoved, prepevanje ali likovno ustvarjanje, mašo in zaključno praznovanje spoznavali, na kako različne načine lahko sledijo poti k sreči. Tudi nadškof Stanislav Zore je v pridigi med mašo mladim dejal, da “Če je naše srce čisto, je ta pogled jasnejši in Bogu smo tako bližje. Bolj smo mirni in lažje plujemo po morju našega življenja.” Tudi na naši delavnici smo ugotavljali skupaj z mladimi, kako hitro postanemo zagrenjeni in spregledamo božje usmiljenje, preslišimo njegov klic.
Zato je bilo še toliko lepše slišati nadškofovo pojasnilo, ki naj bo naše vodilo tudi za naprej: “Kje si, sprašuje Bog mene samega, a ne zato, da bi me obsodil, ne zato, da bi mi očital to, kar sem naredil. Kje si, me sprašuje zaradi tega, da bi jaz spoznal, da sem še vedno ljubljen, da sem še vedno njegov.”
Ali veš, da bo v Stični to soboto, 15. septembra 2018, vseslovensko srečanje verne mladine in vseh, ki so dobre volje, pripravljeni na nepozabno srečanje in povezovanje v Stični mladih. »Ne boj se!« (Lk 1,30). Glavne misli Stične so tudi letos iz papeževe poslanice mladim. Vsebinske poudarke so ob sodelovanju teologov in odgovornih za mladinsko pastoralo, pripravili mladi za mlade. Na prireditvenem prostoru bo tudi 21 delavnic – da bo vsak na svoj način dobil še dodatno spodbudo, naj se ne boji!
…. ostanite mladi in zavzeti tudi med letom … tudi z branjem Ognjišča … mladinske priloge, … in naših knjig (veliko smo izdali tudi za mlade in jih še lahko naročite v naši 
Med opravili domačega gospodinjstva je kuhanje gotovo najbolj važno v vsakdanjem življenju. Naj ima gospodinja še teko lepe lastnosti, naj bo še tako prijazna, ustrežljiva in potrpežljiva, je družine vendarle ne bo vzljubila in tudi ne bo našla pri hiši zadovoljstva, če ne bo znala dobro kuhati, če bo postavljala na mizo skoraj venomer eno in isto jed, v petek in svetek, in še to neokusno pripravljeno, nesoljeno, preslano, zasmojeno, na pol kuhano, preredko ali pregosto itd. Posebno slabo pa je pri hiši, kjer se gospodinji skoraj nikoli ne posreči peka. – Kuhanje je nadvse važno opravilo za vsako družino, zato se mu morajo priučiti ne le kuharice, ki si s tem služijo kruh, marveč tudi gospodinje na deželi. Prav bi bilo, da bi si vsaka nevesta med drugimi potrebščinami oskrbela tudi knjigo Kuharica. Po njej se bo z dobro voljo temeljito priučila kuhanju.« Tako nas nagovarja Felicita Kalinšek, redovnica, šolska sestra, v kratkem predgovoru Slovenske kuharice, najbolj znane najbolj razširjene slovenske kuharske knjige. ‘Pozabljeno’ sestro Felicito predstavljamo ob 150-letnici rojstva.
Dobro se zavedam: poročila sem se, sama sem se odločila za ta korak, pred Bogom sem obljubila, da ga bom ljubila in spoštovala vse življenje – zdaj pa sva dva tujca na isti poti. Živim to razdeljeno življenje: na eni strani se sprašujem, kaj pravzaprav delava skupaj, zdi se mi, da sem v zaporu in prosim Boga, naj me reši …, po drugi strani pa moram biti na zunaj njegova čudovita žena, ki mu služi, on ‘oče gospodar’ pa skrbi za vse, za čudovite otroke. Rada bi ga ljubila tako, kot sem ga pred leti, vendar tega nisem več sposobna. Imam znanko, ki je doživela nekaj podobnega, vendar je že takrat ko so bili otroci majhni moža zapustila. Pozneje ji je on celo zatrjeval, da se je spremenil in je hotel, da se vrne nazaj, da ne bo več nasilen toda vztrajala je in, kot mi je povedala, odkrila, da je življenje vredno živeti, kljub temu, da je ‘porušila’ najsvetejšo in zakramentalno vez. Kaj torej storiti, se sprašujem, še naprej vztrajati in živeti iz dneva v dan in čakati, da me Bog pokliče k sebi, ali oditi in vsaj na starost zaživeti človeka vredno življenje.