Avtor: Marko

Ali je reinkarnacija res mogoča?

Napisal Marko na 26. septembra 2015. Objavljeno v Pisma.

Oprostite, ker vam zastavljam tudi zame neumno vprašanje, saj nočem verjeti in tudi ne verjamem v to fantazijo, ki se imenuje reinkarnacija, a me kljub temu nekako vznemirja, kajti nikakor se ne bi želela še enkrat roditi na ta izprijeni svet. Sem v zrelih letih in utrujena od življenjskih preizkušenj in težav, zato se po smrti želim mirno odpočiti v Gospodu. Je pa o tej reinkarnaciji veliko besedičenja v časopisih, na televiziji, pa tiste vedeževalke lahkovernežem rade tvezejo, kaj so bili v prejšnjem življenju.
K temu pisanju me je najbolj spodbudil intervju z nekdanjim duhovnikom, sedaj starim 74 let, homoseksualcem v reviji Jana. Zapustil je duhovništvo in je izobčen iz Cerkve. Živi v Ameriki, sedaj pa je prišel domov na obisk in s svojo življenjsko pripovedjo buri duhove. Moral ga je omrežiti hudi duh in čeprav se hvali, kako je zdaj svoboden, ga po mojem še vedno ima v oblasti, kajti pripoveduje, kako je v knjigah, katere je Cerkev prepovedala brati, našel zapise o Jezusovem življenju samo do dvanajstega leta starosti. Vmes, do tridesetega leta, pa Cerkev molči. On pa razlaga, da Tomažev koptski in esenski evangelij govorita, da je v tem vmesnem času Jezus študiral in se v Kani Galilejski poročil z Marijo Magdaleno in trdi, da reinkarnacija obstaja. Obenem se hvali, kako ljubi Boga. Če bi ga res, bi mu bil daroval svojo drugačnost in živel čisto duhovniško življenje.
Pa še eno vprašanje imam glede bioenergetskih zdravil. Verjamem, da imajo nekatera zdravilno moč, v dvomih pa sem za tiste, ki pravijo, da so samo Božji in angelski prevodniki in izvajajo neke reikije, divinizacije in podobno. Zanima me, ali bi imela kot kristjanka greh, če bi iskala zdravja pri takem zdravilcu.
Magdalena

Kar nekaj vprašanj ste postavili, žal pa na vsa zaradi skopo odmerjenega prostora ni mogoče odgovoriti. Vsako od teh vprašanj bi zaslužilo svoj odgovor, čeprav je za nas kristjane bistvo med vsemi vprašanji tudi v vašem pismu, kdo je pravzaprav Jezus Kristus in katero mesto mu pripada. Od Božjega učlovečenja, predvsem od Jezusovega delovanja se ob njem lomijo številna kopja in tudi številne razlage: Omenimo le svetopisemska kanonična in stara apokrifna ter novejša, predvsem novodobska (new age), besedila. Že v prvih stoletjih krščanstva so se z njim ukvarjali cerkveni zbori, predvsem so ga želeli opredeliti, kdo je pravzaprav bil, kdo je, saj so kmalu nastale številne ločine, gnostične in druge, ki so ga po svoje opredeljevale. Zelo močan je bil arijanizem, ki je zanikal njegovo pravo božanstvo. Prišlo je končno do definicije, da je Kristus pravi Bog in pravi človek.
Ker omenjate Tomažev evangelij, bi vas rad seznanil z dejstvom, da imamo v slovenščini o njem doktorsko nalogo Semantika izrekov o kraljestvu v Tomaževem evangeliju, v kateri je tudi objavljen prvi kritični prevod Tomaževega spisa v slovenski jezik. V Tomaževem evangeliju je 114 ‘skrivnih Jezusovih izrekov’, okoli 50 jih lahko primerjamo z izreki evangelistov sinoptikov (Mateja, Marka in Luka), drugi pa so z evangeliji nezdružljivi. Dr. Lea Jensterle, avtorica doktorske naloge na Teološki fakulteti v Ljubljani, je tudi dala strokovni intervju Tomažev apokrif: Trn v peti krščanstva? v reviji Tretji dan (9/10, 2011), ki ga zahtevnejšim bralcem toplo priporočam. Druge bo morda nagovoril Jože Bartolj, ki na spletu (Apokrifi. Ognjišče) pristopa k apokrifom kot novinar in prav tako kritično in objektivno govori o Tomaževem evangeliju.

Pišite na:
Ognjišče, Rubrika Pisma,
Trg Brolo 11, 6000 Koper
ali po e-pošti:
pisma@ognjisce.si

Tudi drugi starozavezni in novozavezni apokrifi so na svetovni ravni doživeli številne znanstvene raziskave, ki so jih in jih še raziskujejo jezikovni (filološki) in verstveni (religijski) strokovnjaki. Utesnjenost odgovora nam sicer tukaj ne omogoča, da bi vsaj omenili druge apokrife iz prvih stoletij krščanstva ali različna besedila ločin (sekt) ter posameznikov. Nekateri spisi so tisti ‘pristni’ stari apokrifi, drugi pa so ‘popravljeni’ in uporabni za potrebe določene ločine ali napisani v novodobski (new age) ponudbi. Omenim naj Josepha Smitha (1805-1844), ki bi rad z Mormonovo knjigo dopolnil razodetje Svetega pisma za mormone oziroma za Cerkev Jezusa Kristusa svetih iz poslednjih dni. Jakob Lorber (1800-1864), rojen v Kaniži pri Jarenini, za nekatere predhodnik današnjega okultizma, je v številnih knjigah (Jezusova mladost, Janezov veliki evangelij in drugih, nekaj jih imamo tudi v slovenščini), predstavljal Kristusa v svoji domišljijski podobi, ki je popolnoma drugačna od Kristusa Svetega pisma.
Slovenske novodobske revije v luči svojih ideologij in komercialnih ‘potreb’ predstavljajo Kristusa v številnih ezoteričnih in fantazijskih različicah, na katere ni mogoče na kratko odgovoriti. Medijsko je sicer najbolj agresivna do Kristusa razodetja in predvsem do krščanskih Cerkva ločina univerzalno življenje, kljub temu pa bom raje predstavil starejšo različico, Kristusa antropozofije oziroma ‘kristozofijo’ Rudolfa Steinerja (1861–1925), ki je pri nas predvsem znan po waldorfski pedagogiki in waldorfskem šolstvu, čeprav njegova antropozofija vključuje tudi alternativno zdravilstvo in verstvo, kar je pri nas manj znano. Sicer pa tako univerzalno življenje kot antropozofija zagovarjata reinkarnacijo in posledično samoodrešenje, kar zavračajo vse krščanske Cerkve, ki verujejo v Kristusa kot edinega odrešenika.
Steinerjeva govorica je predvsem filozofska in nereligiozna, čeprav pogosto obravnava teme, ki imajo religiozni značaj. Njegova antropozofija je nova filozofska vizija sveta, njegov svetovni nazor ni združljiv s katoliško in z drugimi krščanskimi teologijami. Steiner, ki je napisal k štirim še svoj Peti evangelij, je bil otrok svojega časa, ki je bil liberalističen in sinkretističen. Po vzoru Helene Blavatsky (1831–1891), ki je bila soustanoviteljica teozofije, bi bil rad združil znanstveno in religiozno in je to imenoval znanost duha. Toda spregledal je, da se ne sme mešati znanstvenih in religioznih dejstev.
Elementi teozofije in antropozofije, tudi podoba ‘teozofskega’ in ‘antropozofskega’ Kristusa, so razpršeni po številnih novodobskih skupinah, revijah, knjigah, radijskih in televizijskih oddajah tudi v Sloveniji. Zato je umljivo, da so mnogi kristjani pogosto zmedeni in ne razlikujejo Kristusa razodetja od Kristusa teozofije in antropozofije in njihovih domišljijskih izpeljank.
Glede intervjuja z bivšim duhovnikom v reviji Jana, ki ga omenjate, se mi zdi, da poskuša upravičiti svojo odločitev; sicer pa smo vsi ljudje nagnjeni k temu, da bi opravičevali svoja žal tudi večkrat slaba dejanja in da bi zavestno ali podzavestno razvili obrambne mehanizme, s katerimi bi zavarovali svojo nemoč in si ne priznali, da smo šibki in potrebni božjega usmiljenja in sočutja. Morda je omenjeni nekdanji duhovnik našel ‘odgovor’ na svoje stiske v katerem od novodobskih (new age) gibanj, ki pa po mojem ni stvaren in mu zato želim, naj bi še naprej iskal, ter ponovno srečal z Bogom ljubezni in sočutja ter s Kristusom edinim odrešenikom, ki ima tudi njega neizmerno rad.
Gospa Magdalena, inkarnacija v luči krščanskega razodetja ni mogoča, ker izključuje odrešenje in Jezusa Kristusa kot edinega Odrešenika in je zato nezdružljiva s svetopisemskim razodetjem in posledično s krščanstvom. Vse krščanske Cerkve reinkarnacijo zavračajo. Ostanite zdravo kritični do sodobnega gnosticizma, ezoterike in tudi do drugih novodobskih ponudb, ki so kratkega veka in ne prinašajo stvarnih odgovorov na človekova bivanjska vprašanja in tudi ne na njegovo hrepenenje po sreči, kar pa ne pomeni, da ne ponujajo kratkoročne in instant sreče, ki pa prej ali slej mine in je človek razočaran.
Vinko Škafar

“Če bi vedel! …”

Napisal Marko na 24. septembra 2015. Objavljeno v Pismo meseca.

Kolikokrat v življenju pride iz naših ust pritožba: “Če bi vedel …‌’ Predobro so nam znane te besede. Morda rečete tako, ko vas boli želodec, ker ste zaužili neprimerno hrano. Ali po nekem pogovoru, ki vam odkrije, kaj nekdo misli o vas. Če bi vedel, ne bi hodil s tem človekom … Povedati hočem res tragičen dogodek, ki je doletel mojega dolgoletnega prijatelja. Če bi ta moj prijatelj vedel, da je posledica sladkorne tudi kap, bi ravnal drugače! Če bi to vedel, bi se zavaroval. Ker tega ni vedel, je delal kot vedno: nekega dne je šel v klet nekaj iskat. Tam je padel na tla in obležal mrtev.
“Če bi vedel!” … V življenju so stvari, ki jih moramo nujno vedeti, da preprečimo najhujše. Si zavarujemo življenje, koliko je to mogoče. Za nas vse je pomembno zdravje, zemeljsko življenje. Pa to ni vse in niti ne najvažnejše. Je še nekaj nadvse važnega, kar se dotika vsakega izmed nas, kar pomeni življenje ali smrt, večno srečo ali nesrečo. To je večnost, ki nas čaka po kratkem življenju na tem svetu. Kakšna bo tvoja večnost? Večno srečna v nebesih ali večno nesrečna v pogubljenju. Vsak pogubljen človek si bo vso večnost neprestano očital: »Če bi vedel! Saj bi lahko vedel. Vendar …«
Zdaj je čas, da zvemo, da se zavemo, ali smo na pravi poti k večnemu zveličanju ali ne. Če si hočemo zagotoviti večno življenje, moramo živeti v posvečujoči milosti božji, biti Jezusovi prijatelji. Torej brez smrtnega greha na duši. To se pravi, da se trudimo izpolnjevati božje zapovedi in ohraniti trdno vero.
Bojmo se tistega usodnega: “Če bi vedel …” Hvala Bogu, imamo še čas, da se zavemo, ali smo na pravi poti k večnemu cilju. Naša največja sreča bo, da ga dosežemo. Sicer bi bilo za nas gorje, če bi si morali neprestano očitati: “Če bi vedel …‌
Ivan

Pismo, ki ste ga prebrali, se vam bo morda zdelo nekoliko ‘zastarelo’ in preveč ‘pravoverno’. Morda je tudi jezik, ki ga uporablja, ‘iz prejšnjih časov’, toda resnice, ki jih oznanja, so še kako sodobne in dosledne. Napisal ga je duhovnik Ivan Tomažič, ki je imel bogate življenjske izkušnje, saj je bil vse življenje v stiku z bolniki in ostarelimi v eni večjih evropskih bolnišnic. Poznal je tudi mlade, saj je zanje zgradil dva dijaška domova (na Dunaju). Na koncu pa je postal duhovni oskrbnik slovenskega doma za ostarele blizu svojega rojstnega kraja (Ilirska Bistrica). To pismo je pisal za časopis, ki ga izdaja ta dom, in ga poslal tudi meni. Lani ga je Bog poklical k sebi, da mu poplača vse dobro, kar je naredil za ostarele, bolne, invalide, zlasti za slovenskega človeka …, pa tudi za druge božje pomoči potrebne. Zdelo se mi je, da ima tudi nam veliko povedati.
Septembra se znova odpirajo vrata šol, dijaških in študentskih domov. Začenja se novo šolsko leto. Začetek šolskega leta je kot nov zvezek, ki še ni popisan in tudi ne obrabljen. Zdaj bo treba ‘vzeti v roke’ veliko dobre volje in se potruditi, da bo novo šolsko leto čim bolj uspešno. Mikalo te bo, da greš s prijatelji brcat žogo, se z njimi igrat ali gledat televizijo, igrati računalniške igrice … To je vsekakor bolj prijetno kot vzeti v roke zvezek, knjigo in se učiti. Toda prav od tega, kar boš s trudom pridobil v teh letih, boš pozneje lahko uspešen v življenju. Nič ne pomaga pozneje stokati: “Če bi vedel. Saj bi lahko vedel.” Treba bi se bilo potruditi, ko je bil čas. In to je sedaj.
Pa to ne velja smo za šolarje, dijake in študente, ampak tudi za odrasle. Koliko manj slabe volje bi bilo, če bi vsak opravil svoje delo vestno, ob pravem času in z veseljem. Še danes občudujem naše mame, ki so znale mimogrede narediti toliko stvari, da je bilo v naših domovih prijetno. Čeprav so imele polne roke dela, so znale najti čas tudi za pogovor.
Če hočeš uspeti, moraš najprej imeti voljo, pripravljenost. Nato moraš imeti načrt, kako boš to dosegel. Ne sme biti to samo trenutno navdušenje, ki zagori kakor slama, naredi velik plamen, pa naglo ugasne. Ko občudujemo glasbenike, športnike, pozabljamo, koliko dolgočasnih vaj smo morali narediti, da so postali tako spretni. Morali so se marsičemu odreči, da so dosegli svoj cilj. Ne samo to, vaditi morajo tudi naprej. Neki pianist je rekel: »Če ne vadim en dan, to opazim sam. Če ne vadim dva dni, to opazi moj učitelj, če ne vadim en teden, to opazijo moji prijatelji. Če ne vadim več tednov, to opazijo tudi moji poslušalci.«
Pri današnji mladini najbolj pogrešam navdušenje, ki človeka žene, da doseže neki cilj. Vztrajnost, da ga doseže, in požrtvovalnost, da ga ohrani. Sam se spomnim svojih dijaških let, kako so me morali siliti, da sem šel med prostimi urami z drugimi na dvorišče in še takrat sem vzel s seboj knjigo, ki sem jo pravkar bral. Toliko je bilo področij, ki bi jih rad bolje poznal. So bila tudi področja, ki jih nisem maral. Teh nisem posebej poglabljal, ampak le, kolikor je bilo potrebno za oceno, da mi ne bi kvarila uspeha. Večkrat se vprašam: zakaj nisem bolj izkoristil časa za jezike, tehniko, zgodovino … Prav bi mi prišlo v življenju. “Če bi vedel …”
Posebno poglavje je poglabljati svojo vero. Naša družina je bila globoko verna, zato mi ni bilo težko hoditi k maši, verouku, ministrirati … Takrat ni bilo tako lahko ministrirati. Maša je bila v latinščini in odgovori pri maši prav tako. Treba se jih bilo naučiti na pamet, ne da bi razumel njihovo vsebino. Že v prvem razredu osnovne šole sem rekel mami, da bi rad bil ministrant, in jo prosil, če bi ona vprašala župnika. Mama je bila dober pedagog. Hotela je preizkusiti, koliko je ta moja želja trdna, da bi ne popustil pri prvih ovirah in se premislil, ona pa ostala v sramoti. Rekla mi je: »Kar sem ga vprašaj!« In sem ga. Dal mi je knjižico in sem se naučil odgovorov.
Najbolj važno pa je to, kar je gospod Ivan napisal o tem, da se moramo najbolj bati tistega “če bi vedel”, ki je usoden za vso večnost. Živeti v prijateljstvo z Jezusom, v posvečujoči milosti. To ni tako težko, kot se morda zdi. Smrtnih grehov ni tako veliko, jih je pravzaprav zelo malo. Če gremo po desetih božjih zapovedih (tako lahko storimo v pripravi na spoved): l. Verovati v Boga, kar je pogoj za vsako versko dejanje. 2. Bogokletno ne govoriti 3. Ob nedeljah najti čas za Boga in svojo dušo. 4. Spoštuj očeta in mater velja za hude prekrške (ne za “nisem ubogal”). 5. Ne ubijaj (sem spada splav). 6. Ne nečistuj (spolna dejavnost izven zakona) 7. Ne kradi (velja za večje vsote ali vrednosti). 8. Ne pričaj po krivem (laž, ki povzroča veliko škodo). 9. in 10 ne želi svojega bližnjega žena ali blaga. Tudi želeti, imeti namen si prisvojiti (večje stvari ali količine), je že greh. Ponavljam: veliko smrtnih grehov ni, tak je greh samo tedaj, če je storjen zavestno, premišljeno in svobodno. Nimamo greha, če nismo pri nedeljski maši zaradi bolezni, oddaljenosti od cerkve … Našle bi se še katere izredne opustitve, na primer ne poklicati duhovnika k umirajočemu, da ga spove, obhaja in mu podeli sveto maziljenje. Vse bolnišnice imajo bolniškega duhovnika, katerega je treba obvestiti.
Morda bo kdo, ki bo prebral to pismo in odgovor, rekel: “Če bi vedel …” Marsikaj zdaj veš, gotovo bo kdo rekel: to je po starem, danes so drugačni časi. Bog je dal zapovedi za vse čase, in moramo se jih držati, da nam ne bo treba reči: “Če bi vedel …”, ko bo prepozno.
oče urednik Franc Bole
Ognjišče 2015 (9), str. 8

Ali bom vnuku lahko kdaj naredila na čelo križ?

Napisal Marko na 22. septembra 2015. Objavljeno v Pisma.

Sem redna bralka revije Ognjišče. Prebiram jo že štirideset let, sedaj sem se odločila, da se tudi sama obrnem na vas z vprašanjem. Ali bom lahko kdaj naredila križ na vnukovo čelo, za katerega sin govori, da ga ne namerava krstiti? Dolgo sem čakala na trenutek, ko bom končno postala babica. Ta želja se mi bo letos izpolnila. Saj si bova oba povedala veselo novico, da bom na pomlad postala tako težko pričakovana in ponosna babica. Vse lepo in prav. Vendar me je dejstvo, da eden od sinov noče niti slišati, da bi dal otroka krstiti, zelo skrbi. Ali bom temu vnuku kdaj lahko naredila na čelo križ? Zanima me, kako je s tem, ali ga lahko kljub vsemu prekrižam, naučim sveti angel in podobne molitve? Lahko tudi zanj molim in prosim Boga, da ga čuva? Vse to in polno podobnih vprašanj se mi poraja v glavi. Tako, da niti mirno ne morem spati. Lepo vas prosim, če mi lahko napišete, kako je s temi stvarmi, da bom bolj mirna.
zaskrbljena babica

Razumem vašo bolečino, da vaš otrok ne posreduje tega, kar je nam vernim najbolj sveto – vero in zakramente – svojim otrokom. Koristno bi bilo, da se v miru pogovorite s sinom in bi vam povedal, zakaj se je tako odločil. Morda vam bo razodel, da je pod pritiskom npr. žene, ki mu preprečuje ta korak ali kakšnega drugega človeka. Morda boste po tem pogovoru laže razumeli njegovo odločitev in tako tudi manj trpeli. Velikokrat miren in odkrit pogovor razbremeni napete odnose.
Miren pogovor pa ne pomeni stalnega očitanja, stalnega spraševanja in ‘gnjavljenja’. Na tak način bi si sina samo odtujili. Če bi mu stalno očitali in se stalno z njim prepirali zaradi tega, da vnuk ni krščen, sin ne bi želel več prihajati k vam. Tako si ne bi odtujili samo sina, ampak tudi vnuka in celo družino. Samo z dobroto in mirnostjo boste kaj dosegli.

Pišite na:
Ognjišče, Rubrika Pisma,
Trg Brolo 11, 6000 Koper
ali po e-pošti:
pisma@ognjisce.si

Sprašujete, če boste za tega otroka lahko molili in prosili Boga, da ga varuje. Seveda boste lahko molili, ne samo lahko, ampak morate moliti zanj in za njegovo družino. Vsak dan naj bo že sedaj v vaših molitvah. Priporočajte ga Bogu ter njega ter vse njegove v mislih stalno blagoslavljajte. Silvano Fausti, nedavno umrli italijanski jezuit in pisec svetopisemskih komentarjev, je dejal: »Ko ne moreš več človeku govoriti o Bogu, govori Bogu o tem človeku.« To pomeni: moli zanj! To je tudi vaše poslanstvo.
Podobno naj velja tudi za križ na čelu. Seveda ga vnuku lahko naredite. So stare mame, ki se tako poslavljajo od vnukov. In kakšen se nanj že tako navadi, da ga pride sam prosit, če babica nanj pozabi. Ne vidim razloga, da otroka ne bi učili moliti. Otrok je dojemljiv in ne dvomim, da se bo molitev zelo hitro naučil. Predvidevam, da boste vnuka vsaj občasno pazili. Takrat boste lahko izkoristili čas za učenje molitev, za razlago vere, za pripovedovanje zgodb iz Svetega pisma. Nabavite si kakšno Sveto pismo za otroke in ga skupaj z vnukom prebirajte.
Ponavljam, da boste samo z dobroto in mirnostjo ohranili stik s sinom in vnukom. Z dobroto in ljubeznijo boste tudi pokazali na krščanskega Boga, ki je Bog ljubezni in ljubi vsakega človeka. O tem sem prepričan. Pred leti sem ustavil štoparju, ki je imel okrog vratu rožni venec. Ker je malo prej še divjala vojna Hrvaškem, sem ga vprašal, če je bil v vojni, ker nosi rožni venec. Potem mi je odgovoril približno takole: »Ne, nisem bil v vojni. Tole (zanj je bil rožni venec tole) je od babice. Kot otrok sem bil veliko pri njej. Starša sta bila dejavna kot politika v socializmu in nista imela časa zame, zato sta me pogosto peljal k njej. Ona je imela čas in se ukvarjala z menoj. Bila je zelo dobra. Ko je umrla, so se drugi prepirali, kaj bodo dobili od nje. Jaz pa sem vzel tole kot spomin nanjo, ker je ona imela tole velikokrat v rokah. Tako mi je drag, da ga stalno nosim.« Potem je sklenil: »Morda bom tudi jaz nekoč tako kot babica veroval v Boga, ker je bila tako dobra. Ona je verovala in imela čas zame. Starša nista imela časa ne za to, da bi me vzgajala, ne za vero ne zame.«
Velikokrat se pomnim na to srečanje in ga pripovedujem kot spodbudo vsem, ki menijo, da je njihova verska vzgoja propadla, da so se otroci ali vnuki izgubili. Pa nas prav naša vera uči, da ni nič izgubljeno, kar je narejeno v ljubezni in združeno z božjo ljubeznijo, ampak je vse to zapisano pri Bogu.
Božo Rustja

Vinske merice

Napisal Marko na 20. septembra 2015. Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

Satan je opazil, da je Noe zasadil vinsko trto. Radovedno se je približal očaku in ga vprašal:
»Kaj sadiš?«
»Vinsko trto,« je odgovoril Noe. »Je prijetna za pogled in okusna za jed. Iz njenih sadov lahko narediš pijačo, ki razveseljuje človeško srce.«
»Če je tako,« je sam pri sebi dejal hudobec, »ti bom pomagal.«
Pripeljal je jagnje, ga zaklal, z njegovo krvjo pa je zalil vinsko trto. Enako je storil z levom, opico in s prašičem. Ko je to opravil, je trta rasla in lepo obrodila.
Iz grozdja se iztisne opojna pijača. Človek, ki spije malo vina, postane prijazen in krotak kakor jagnje. Če ga spije več, postane močan in pogumen kakor lev. Če ga spije še več, postane neumen in smešen kakor opica in če ga še ne neha, postane podoben umazanemu prašiču.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 9 (2015), 26.
knjiga: Zgodbe kažejo novo pot. Zgodbe za dušo 13, Ognjišče, Koper, 2018, 79.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Obred svetega obhajila ni nov

Napisal Marko na 18. septembra 2015. Objavljeno v Kratki odgovori.

Moja stara mama pravi, da so v njenih mladih letih sveto obhajilo prejemali v velikim spoštovanjem. Potem ko se je obhajal duhovnik, so pristopili k obhajilni mizi, ki je ločila prezbiterij od cerkvene ladje, in kleče prejeli sveto hostijo na jezik. Zakaj so po koncilu obred svetega obhajila spremenili? (Jakob)
Drugi vatikanski koncil se je pri spremembah v bogoslužju katoliške Cerkve ‘oziral’ v zgodovino, v prva krščanska stoletja. Kakšen je bil takrat obred svetega obhajila? V knjigi Liturgika (nauk o bogoslužju) Franca Ušeničnika (Ljubljana 1933) beremo, da so verniki sveto obhajilo redno prejemali samo med mašo. Ko je mašnik odmolil očenaš, je s pozivom ‘sveto svetim’ povabil navzoče vernike k sveti večerji. Prejeli so sveto obhajilo najprej kleriki, za njimi pa laiki, lepo v vrsti, spoštljivo in spodobno. Mašnik jim je dal posvečenega kruha in rekel: “Telo Kristusovo”; in ta, ki je prejel, je odgovoril: “Amen” – tako je, to verujem. Prejemali so sveto hostijo v desno roko in si jo sami deli v usta. Diakon jim je dal piti iz keliha in rekel: “Kri Kristusova”, in kdor je pil, je odgovoril: “Amen.” Iz tega opisa vidimo, da pokoncilski obred svetega obhajila ni nov, temveč samo prenovljen na podlagi obreda prvotne Cerkve. (sč)

Stična je zakon

Napisal Marko na 18. septembra 2015. Objavljeno v zgodbe.

Avtobus se je počasi polnil. Vsak, ki je vstopil, je prinesel s seboj košček veselja. Sami žareči obrazi. Nekdo je začel peti. Vsi so pritegnili. Komaj so odpeli prvo pesem, že je kdo začel drugo. Narodne, cerkvene, popevke so se vrstile. Voznik, ki je bil navajen na hrup in nered, je bil presenečen: v tej množici so bili sami nasmejani in razigrani obrazi in njihova dobra volja ni imela nič opraviti z alkoholom.
Ko je pesem utihnila, je nekdo na ves glas začel: »Sti … čna! Sti … čna!« Kot da so komaj čakali, da se nekdo prvi oglasi, so se glasovi vseh zlili v ponavljajočem ritmu, roke pa so zaplavale po zraku in glasno ploskale. Bučno veselje je napolnilo avtobus.
»Smo vsi?« je končno uspelo vodju s pomočjo mikrofona preglasiti hrup. »Poglejte, če je kakšen sedež prazen!«
»Vsi smo! Ne! En sedež je prazen!«
Zadihano je prihitel še zadnji potnik in avtobus je speljal. Premaknil se je le za kakšen meter, kajti avtobusi so le s težavo zapuščali parkirišče, ki je bilo povsem napolnjeno. Tudi po cesti so se prva pomikali meter za metrom, vendar to nikogar ni motilo. Med petjem so se veselo pogovarjali in mahali mimoidočim, ki so jih zdaj prehiteli, potem so oni prehiteli nje, čeprav so bili peš. V ušesih so imeli še polno melodij s srečanja in pesem je kar vrela iz njih. Neko otroško veselje je prevzemalo vse.
Nika se je prepustila razpoloženju. Tako prijetno ji je bilo, pa je že mislila, da bo letos ostala doma, a se je zadnji hip premislila, tako da ji je kaplan le s težavo našel prostor na enem od avtobusov. Sopotnikov zato skoraj ni poznala, vendar se je med njimi brž počutila domače. Poleg nje je sedela mlada redovnica. Morda je bila pet, kvečjemu deset let starejša od nje. Povsem se je vključila v družbo mladih. Eno samo veselje je žarelo z njenega obraza. Ko se je avtobus končno prebil na avtocesto, so se mladi nekoliko umirili. Petje je zamenjal medsebojni klepet: vsak je hotel svojemu sosedu posredovati svoje vtise.
Tudi Nika se je obrnila k svoji sosedi: »Stična me vsako leto znova prevzame. Tako močno, tako božansko se počutim med to množico!« Sestra ji je sproščeno prikimala, Nika pa je rekla: »Mislila sem, da letos ne bom šla, pa nisem vzdržala. Morala sem priti! Pridete tudi vi vsako leto?«
»Po nekaj letih sem zopet bila.«
»Ali ni to fantastično: množica, morje veselja, delavnice, maša, glasba ….«
»Seveda,« je bila sestra bolj kratka.
»Ali vam ni bilo všeč?« se je Niki zdelo, da je v njenem glasu premalo navdušenja.
»Zelo se me je dotaknilo,« je priznala sestra.
»Jaz tako uživam, ko je okoli mene veliko enako mislečih.«
»In prav je tako,« ji je pritrdila sestra, »da te zajame množica, ampak z Bogom se mora vsakdo srečati tudi na samem.«
Nika jo je nekoliko začudeno pogledala.
»Hotela sem reči, da mora, da bo moral vsakdo iz te navdušene množice najti pot do Boga sam, se osebno odločiti zanj in vztrajati, sicer ga kmalu ne bo več v Stično.«
Nika je še kar molčala.
»Bog kliče in nagovarja posameznika, nikoli množice,« je dopolnila svojo misel sestra.
»Takrat v puščavi, pod goro Sinaj, pa je bila množica, ki jo je Bog nagovoril,« se je domislila Nika.
»Ja, toda ta množica je molila zlato tele! Vodil pa jih je Mojzes, ki ga je Bog poklical iz gorečega grma.«
Nika je še vedno nejeverno gledala.
»Pojdiva lepo vrsti,« se je razgovorila sestra. »Najprej je Bog govoril Adamu in Evi …«
»… saj drugega tudi ni bilo!« je ugovarjala Nika.
»Nato se je srečal s Kajnom in Abelom, kasneje z Noetom ter z očaki Abrahamom, Izakom in Jakobom, ki so bili nosilci njegovih obljub.«
»Ampak v novi zavezi je bilo drugače: Jezus je imel dvanajst apostolov.«
»Prehitevaš! Na začetku je Bog nagovoril eno samo osebo – Marijo. V tihoti njenega nazareškega doma ji je govoril po angelu. Si lahko prestavljaš, kaj bi bilo, če Marija ne bi sprejela božjega povabila?«
»Kako naj bi ga ne sprejela, saj jo je nagovoril sam Bog! Ni imela druge izbire!«
»Seveda jo je imela, saj je bila svobodno bitje, kot vsakdo od nas. Na našo srečo se je odločila tako, kot se je.«
»Ampak apostolov je vendar bilo dvanajst!« je vztrajala Nika.
»Pod križem pa je stal samo eden,« jo je spomnila sestra.
“Zopet nimam prav,” je sama pri dejala Nika in pomislila, da bi morala vendar biti vsaj malo užaljena. Kadar se je doma sporekla z bratom sli s sestro, ni popustila, tudi če je čutila, da nima prav. Zdaj pa ji kaj podobnega še na misel ni prišlo, ampak je vneto brskala po svojem spominu ter iskala, kako bi odgovorila sestri.
»Sestra, na nekaj pa ste pozabili!« se je naenkrat obrnila k redovnici.
»Le na kaj?« se je ta začudila.
»Na binkošti! Takrat se je Sveti Duh razlil na množico.«
»Prav imaš,« je bila zadovoljna sestra, »in dobro da si se spomnila! Zagotovo je prišel nad tako veliko množico, kot nas je bilo danes v Stični!« jo je dopolnila sestra. »Toda vsak ga je prejel v tolikšni meri, kolikor se je zanj odprl.«
»Strinjam se z vami, da se mora za Boga vsakdo odločati osebno, vendar mu je potrebna tudi pomoč drugih. Zase lahko rečem, da bi brez teh srečanj v Stični težje vztrajala v veri,« je bila Nika odkrita.
»Vse se med seboj prepleta. Zakaj pa, misliš, da sem jaz danes zopet tukaj z vami?« ji je z vprašanjem odgovorila sestra.
Janko Jarc-Smiljan (zgodbe), Ognjišče (2014) 9, str. 24

“Rada bi te blagoslovila”

Napisal Marko na 17. septembra 2015. Objavljeno v zgodbe.

V jedilnici naše proizvodne hale smo se zbrale vse delavke, ki smo danes delale za istim tekočim trakom. Pol ure časa smo imele za malico, potem pa smo morale nazaj na delovno mesto. Nobena ni smela manjkati, ko se je delo začelo, zato smo bile tudi sedaj vse za mizo. Čas hitro teče in pol ure je brž mimo …
Sodelavka, najmlajša med nami, je na mizo položila svojo vrečko z malico. Zadišalo je po suhi prekajeni klobasi in domačem kruhu.
»Stara mama mi je dala malico, ko sem jo včeraj obiskala,« se je nelagodno opravičevala, ko je videla, kako smo uživale v vonjavah, »pa nimam drugega s seboj. Ne bi vam rada vzbujala želja, saj vem, da je premalo za vse.«
»Pa saj imamo vsaka svojo malico. Naj ti ne bo nerodno. Čeprav je pa treba priznati, da diši res lepo – tako domače.«
Zagrizle smo vsaka v svoj sendvič, ko je ena od starejših sodelavk začela tiho pripovedovati: »Bila sem na prvem obisku pri svoji bodoči tašči. Zelo lepo me je sprejela pa tudi postregla. Iz shrambe je prinesla prav tako dišečo klobaso in postregla še s toplim domačim kruhom. Morala sem se zadrževati, da nisem lakomno planila na hrano, saj sem bila noseča in sem imela zelo velik apetit. Skrivala sem svoj napeti trebuh za ohlapno jopico in resno zanikala in odkimavala, ko je tašča namigovala na vnučka. Ampak tašča se je s svojim sinom kar odločno pogovorila, da če misliva, da sva za skupaj, pač nimava kaj čakati. Dogovorili smo se, da premislimo o ohceti, kdaj in kje bo, in se dobimo čez dober teden, da vse uredimo. Prav oddahnila sem se, ko sva odhajala, in upala sem, da le ni videla moje nosečnosti.
Kmalu sva bila spet pri njih. Tašča je svojega sina odpeljala na neko nujno delo izven hiše, meni pa je rekla, naj počakam v sobi na peči. Kar nekaj časa je ni bilo nazaj in skušnjava je bila prehuda. Smuknila sem v shrambo in ukradla klobaso (še zdaj ne vem, kaj mi je takrat bilo) ter z njo pohitela nazaj na peč. Jedla sem jo hitro in nisem je imela niti časa dobro prežvečiti. Globoko sem se oddahnila, ko sem jo pojedla prej, preden sta se vrnila.
Bilo me je sram storjenega dejanja in želela sem si samo domov. Tudi klobasa, ki jo je tašča prinesla na mizo, ko sta se vrnila v hišo, me ni pritegnila.
Kmalu je bila poroka. Preden smo se razšli, me je tašča povabila stran od drugih ter mi čisto mirno rekla: »No, od sedaj naprej pa ne skrivaj več nosečnosti. Zaljubljenost, ljubezen in nosečnost se zrcalijo na obrazu vsake ženske in jih ni mogoče skriti. Veselim se vnuka, ki prihaja, in vsakič, ko boš prišla, boš lahko iz shrambe vzela klobaso, če si boš zaželela.«
Zajokala sem in se ji opravičila za ukradeno. »Ja, tudi klobasa preveč diši, da bi jo lahko utajila. Nič ti nisem zamerila, čeprav bi bilo prav. da bi vprašala ali pa počakala, da jo jaz postrežem. Ne bi imela slabe vesti in ne bi si očitala. Tudi z otrokom bi bilo prav, da bi počakala, pa če se je zgodilo drugače, je pač treba to sprejeti z vsemi posledicami. Danes pa si vzemi čas in blagoslovi svojega moža, ko prideta domov, četudi bo vajina poročna noč drugačna kot bi lahko bila. Saj si verjetno že slišala za rek: Z Bogom začni vsako delo, da bo dober tek imelo.«
»Hvala vam za dobrosrčnost in oprostite. Slabo sem začela, upam, da se bom naprej bolje izkazala,« sem rekla skozi solze.
Objela me je in me dolgo držala objeto. Moje iskreno kesanje je počasi iz telesa pregnalo sram in žalost in občutila sem tako hvaležnost, da sem ji tudi sama lahko iskreno vrnila objem. Sklenila sem, da bom upoštevala njen nasvet.
Ko sva z možem prišla v najino podnajemniško sobico in se utrujena, vesela odpravljala k počitku, sem se zazrla v njegove oči in mu rekla: »Rada bi te blagoslovila.«
»Kaj? Blagoslovila? Kaj pa je zdaj to?« mu ni bilo čisto nič jasno.
Postavili sem se tik predenj, ga gledala v oči in se dotikala delov, ki sem jih blagoslavljala, in jih pokrižala.
»Blagoslavljam tvoje oči, ki me bodo gledale, da bi me vedno zmogle gledati z ljubeznijo in naklonjenostjo; blagoslavljam tvoja ušesa, ki me bodo poslušala, da bodo tudi takrat, ko moj glas ne bo prijeten, zmogla razumeti da te imam rada; blagoslavljam tvoja usta, ki mi bodo govorila, da bi govorila vedno iskreno; blagoslavljam tvoje roke, ki me bodo držale v objemu in nama pomagale služiti vsakdanji kruh; blagoslavljam tvoj um, da bi znal pošteno presoditi, ko se bodo kresala najina mnenja; blagoslavljam tvoje telo, ki me bo varovalo in mi nudilo zavetje in oporo in me objelo, ko si bom želela tvoje bližine.«
Objela sem ga močno kot še nikoli do tedaj. Njegovo telo je vzdrhtelo in ganjen je zajokal.
Objeta sva obležala in uživala v blagoslovu, ki se je pretakal po najinih telesih. Najina telesna ljubezen je bila do takrat kljub zaljubljenosti drugačna – strastno vihrava in s prisotnim strahom, da naju kdo zasači, saj sva vedela, da kradeva. Skrivala sva se in se sramovala svojih dejanj, sedaj pa je bilo drugače, čisto drugače.
Ko sva medse povabila Boga in prejela njegov blagoslov, je bil to pravi temelj in pravi začetek najine zveze. Bilo je veliko lepše kot prej, ko mi je tašča dovolila v svojo shrambo, kjer si bom lahko vzela klobaso vedno, ko bom lačna ali si jo bom zaželela.«
Katarina

Ognjišče (2015) 9, str. 36

Zakaj molimo ‘Oče naš’, ne ‘Oče moj’?

Napisal Marko na 16. septembra 2015. Objavljeno v Kratki odgovori.

Očenaš je najpopolnejša molitev, ker nas je sam Jezus v njej poučil, kako naj molimo, da bo Bogu v čast in nam v korist. Že od prvih krščanskih časov pa vse do današnjih dni so se vanjo poglabljali številni pisatelji. Kako razlagajo, zakaj molimo ‘Oče naš’ in ne ‘Oče moj’? (Simona)
Katekizem katoliške Cerkve – Kompendij na to vprašanje odgovarja: »Molitev k ‘našemu’ Očetu je skupna molitev vseh krščenih. Zato kristjani čutijo nujni klic, da skupaj z Jezusom molijo za edinost njegovih učencev. Moliti ‘Oče naš’ pomeni moliti z vsemi in za vse ljudi, da bi spoznali edinega, pravega Boga in postali eno.« Eno najbolj tehtnih razlag Gospodove molitve je napisal sv. Ciprijan, škof v Kartagini (+ 258). V začetku poudarja moč skupne molitve in pravi: »Naša molitev je javna in skupna. In kadar molimo, ne molimo za enega, marveč za vse ljudstvo, kajti vse ljudstvo je samo eno.« Posrečena je razlaga dr. Janeza Janžekoviča ( + 1988), duhovnika in profesorja filozofije, ki piše: »Nikar ne mislimo samo nase! Saj nismo rekli ‘Oče moj’, ampak ‘Oče naš’. Nebeški Oče ima mnogo otrok. Vsi ljudje smo njegovi … Bog nima nezaželenih otrok. Vse, kar nas je, je izrečno hotel imeti. Vse nas ima rad, vsem želi najboljše, vse je ustvarila za srečo, vsi so moji bratje in sestre.« (sč)

Pustimo se voditi Božjemu Duhu (1)

Napisal Marko na 15. septembra 2015. Objavljeno v Sveti Duh kot ogenj in veter.

Sveti Duh nagovarja mlade tudi danes (9)

BITI VETER V VETRU

Dati se voditi Božjemu Duhu, pomeni biti veter v Vetru.
Biti veter, pomeni se ne ustavljati, zastajati, ne biti na mestu, mirovati …, ampak biti neprestano v gibanju, se dvigati in spuščati, valoviti, krožiti … Življenje je namreč gibanje, premikanje, sestavljeno iz kretenj, gibov, premikov … zastoj in zaustavitev pa pomeni smrt.
Biti veter torej preprosto pomeni: biti živ! In to ni malo: to je vse! Mnogi se obnašajo do življenja kot do dežja: čakajo, da mine.
Življenje ni zaslon, v katerega bolščimo, ampak resničnost, ki jo moramo okušati, jo vzeti v roke kot priložnost, ki jo je treba izkoristiti, se z njo ukvarjati, jo usmerjati, izpopolnjevati … Pogoj za vse to pa je zavestna odločitev, da bomo svoje življenje – kljub vsem njegovim omejitvam – živeli navdušeno in ga imeli neizmerno radi.

Ruski pesnik Aleksander S. Puškin je v pripovednem romanu Kapitanova hči zapisal tudi zgodbo mongolskega ljudstva Kalmiki:

Nekoč je orel vprašal vrano. “Povej mi, vrana, kako to, da ti živiš na tem svetu že tristo let, mi pa živimo samo 33.” – “Zato,” odvrne vrana, “ker ti piješ ‘živo kri’, jaz pa se hranim z mrhovino.” Orel nekaj časa tuhta o tem, kar mu je povedala vrana in se odloči, da se bo tudi sam začel hraniti kot vrane. Skupaj odletita naprej in kmalu zagledata poginulega konja. Spustita se na mrhovino, vrana začne kljuvati meso in hvali, kako okusno je … Orel odtrže košček, dva…, potem pa zamahne s krili in reče vrani: “Ne, ne, draga vrana, raje kot da bi se hranil s tako mrhovino tristo let, raje le enkrat pijem ‘živo kri’ in potem naj se zgodi, kar Bog hoče.”

Bolje je živeti le nekaj let navdušeno, z vnemo in žarom … strastno, kot pa se dolga leta hraniti s pomijami.

Vidite, kaj pomeni biti veter: dvigniti se z zemlje, poleteti v višave … Zelo jasno je, da moramo odvreči vse tisto staro okovje, ki nas otežuje; okovje stvari, okovje vsega, kar imamo (in bi radi imeli), lenobe, ošabnosti … Sveti Duh ima rad svobodne ljudi, blage …
Še enkrat. Če želimo biti veter, moramo obvladovati svoj značaj. Nevzgojeni značaji ne bodo mogli nikoli biti podobni vetru.
Pomislimo na vase zaprt značaj, ki se tesno prilega samemu sebi, podoben ruskim igračam, punčkam Babuškam. Ena gre v drugo in se ji tesno prilega; pomislimo na značaj, ki nikoli ne pokaže pravega ‘karakterja’: vedno je neodločen, utrujen, mlahav kot oparjen polž; pomislimo na značaj, ki se takoj preda in se ne bori za ideale; na preračunljiv značaj, na zdolgočasenega brezvoljneža, medlega in plehkega človeka …

‘Novost’, ki jo Bog prinaša v naše življenje, je to, kar nas zares uresničuje, to, kar nam daje resnično veselje, vedrino, saj nas Bog ljubi in nam hoče samo dobro. Vprašajmo se, smo odprti za Božja presenečenja? Ali pa se zaradi strahu zapremo novostim Svetega Duha? Imamo pogum, iti po novih poteh, ki nam jih Božja novost ponuja, ali pa se jih branimo in se zapiramo v zakrnele strukture, ki niso sposobne sprejemanja? (papež Frančišek)

Vetru se lahko približajo le značaji, ki se pustijo motiti, ki si celo želijo, da jih kdo vrže iz ustaljenega reda, vetru so podobni ljudje, ki so polni življenja, taki, ki imajo življenje radi, ki so usmerjeni k drugim, značaji, ki oddajajo posebno energijo, ognjeviti, strastni, iskrivih oči, zgovorni, družabni …
To so značaji, s katerimi se Sveti Duh hitro spoprijatelji in rad ‘poleti’ z njimi.

Mar ni imela podobnih značajskih lastnosti tudi Marija, ki se je dvignila najvišje med rojenimi?
Marijin zgled ima še nekaj več: spominja nas na to, kako pomembno je, da se odločimo, da postanemo veter, da izrečemo svoj ‘da’. Če tega nismo zmožni storiti, potem nas tudi silovit veter ne more premakniti.
Sveti Duh je tako nevsiljiv in spoštljiv, da noče ‘leteti’, se dvigati in spuščati brez nas. Poglejmo, s kako izbranimi izrazi je to razložil Tonino Bello, italijanski svetniški škof in božji služabnik: »Nekje sem prebral, da so ljudje angeli z eno samo perutjo: letijo lahko samo, če ostanejo objeti. Večkrat v najbolj zaupljivih trenutkih s teboj pomislim, da imaš tudi ti, Gospod, eno samo perut. Drugo imaš skrito: morda zato, da mi s tem daješ vedeti, da nočeš leteti brez mene, da se lahko na pot odpraviva le skupaj.
Zato si mi dal življenje, da sem zdaj tvoj spremljevalec v letu. Nauči me, prosim, da ostanem v ravnovesju s teboj, ker živeti ne pomeni biti obupan zaradi bede in revščine, ki jo vsak dan srečujemo, ne pomeni se s težavo prebijati skozenj … živeti pomeni prepustiti se kot galeb opojnosti vetra.
Živeti pomeni uživati v pustolovščini svobode, živeti pomeni razširiti krilo, edino krilo, v zaupanju, saj vemo, da bomo na našem letu (poti) imeli tako velikega spremljevalca, kot si ti.”

Brez vsakdanjih božjih darov ne bi mogli izpolnjevati svojega življenjskega poslanstva. Prav darovi Svetega Duha so tista moč, ki ne dopušča, da bi evangelij ostal mrtva črka. (Vinko Škafar)

Sveti Duh nam kaže pot, v spomin nam kliče Jezusove besede in nam jih razlaga, nas usposablja za molitev in da kličemo Boga za »Očeta«; usposablja nas, da smo z našimi bližnjimi v bratskem dialogu in da prerokujemo. (…) Če želimo sami ustvarjati različnost in se zapirati v svoje podrobnosti, svoje posebnosti, nas bo to na koncu privedlo do razkola … Kdor želi ustvarjati edinost po svojih, človeških načrtih, bo na koncu dosegel uniformiranost. Le Sveti Duh je tisti, ki lahko poskrbi za “različnost, pluralnost in večplastnost, obenem pa ustvarja edinost”. (papež Frančišek)

Dar strahu Božjega nam pomaga razumeti, da je vse, kar se zgodi, milost, zato Očetu dovolimo, da izlije na nas svojo dobroto in svoje usmiljenje. Najprej pa moramo odpreti svoje srce … in pri tem je bistvenega pomena pomoč Svetega Duha.
Ko smo okrepljeni z darom strahu Božjega, se podamo na pot za Gospodom: v otroški ponižnosti, poslušnosti in pokorščini. In vendar ne tako, da bi se mu popolnoma predali, samo čakali, da bo on nekaj naredil za nas in namesto nas… Ne, ampak s čudenjem, spraševanjem in veseljem otroka, ki odkriva stvari okoli sebe in vidi, kako mu Oče pomaga, ker ga ljubi. Strah božji torej iz nas ne dela boječih in neodločnih kristjanov, ampak nam daje pogum in moč. Je dar, ki iz nas dela prepričane, navdušene kristjane, ki ne ostajajo Gospodu zvesti, ne iz strahu, ampak zato, ker jih je osvojila njegova ljubezen. Pustiti je treba, da nas Božja ljubezen prevzame …

Sveti Duh,
pozabljeni sogovornik naših molitev.
Pogosto se obračamo k Jezusu in k Očetu,
še posebej, ko molimo Očenaš,
redko pa se spomnimo nâte, Sveti Duh.
Zdaj pa te goreče prosimo za moč,
da bi se zaupno predali tvojemu navdihu.
Bil si navzoč v Jezusovem življenju,
spremljal si njegovo javno delovanje,
prav tako danes vodiš življenjsko pot
slehernega kristjana, moškega in ženske.
Tvojemu navdihu izročamo svoje poslanstvo,
ki smo ga prejeli s svetim krstom,
utrdi nas z apostolskim pogumom,
da se bomo znali odločati za resnično dobro.
Odpri nam ušesa za tvoj glas, ki nas vabi,
da se naučimo prisluhniti drugim,
da skupaj doživljamo radost življenja;
tako ne bomo občestvo brez kvasa,
temveč bomo v tvoji moči vse preustvarjali …
Sveti Duh, podpiraj našo pripravljenost,
da ponesemo evangelij do konca sveta.
Božji Duh, naj ne pozabimo moliti k tebi,
ki nam daješ moč in odpiraš ušesa srca,
da damo roko ljudem okoli sebe
in skupaj zaupno gremo naprej …

BOGA NE MOREMO SPRAVITI V ŠKATLO

Dati se voditi Božjemu Duhu pomeni tudi, da Boga ne moremo spraviti v škatlo. Videli smo že, kako Sveti Duh deluje povsod in v vseh. Je kot pomladni dež, ki je enak na vsakem polju, daje pa rast neverjetni množici različnih rož: »Vsakomur se daje razkritje Duha v korist vseh« (1 Kor 12,7).
Sveti Duh ljubi svobodo: » … kjer je Gospodov Duh, tam je svoboda« (2 Kor 3,17).
Dokaz za to? Dovolj je, če pogledamo, kako raznolik je nabor svetnikov.
Med 1.345 blaženimi in 483 svetniki, ki jih je v 27 letih svoje papeške službe razglasil papež sv. Janez Pavel II., najdemo ljudi vseh narodnosti, stanov, poklicev: papeža (Janez XXIII.), kardinale (Alojzij Stepinac), škofe (Anton Martin Slomšek), duhovnike (Luigi Orione), redovnike (Maksimilijan Kolbe), redovnice (Favstina Kowalska), misijonarje (Damian de Veuster), misijonarke (Mati Terezija), ustanovitelje gibanj (Josemaria Escriva de Balaguer), mistike (pater Pij iz Pietrelcine), vidce (Jacinta in Francek Marto), zdravnike (Giuseppe Moscati, sužnje (Jožefina Bakita); družinske matere (Giovanna Beretta Molla), profesorje (Pier Giorgio Frassatti), rektorje (Claude de la Colombière), filozofinje (Edith Stein), slikarje (Beato Angelico), dejavne laike (Frederic Ozanam), najstnice (Laura Vicuna), Indijance (Juan Diego), kraljice (Jadviga), kneginje (Zdeslava Lemberška), cigane (Ceferino Gimenez Malla), kitajske, japonske, korejske … mučence, mučence španske državljanske vojne …Ali ni to zelo očiten dokaz za svobodo Svetega Duha! In potemtakem jasno povabilo, da se prepustimo Duhu in na široko odpremo svoje razmišljanje, svoje duhovno usmerjenost.
Že poganski rimski filozof Seneka je bil prepričan, “da se je z vseh strani zemlje dovoljeno stegovati proti nebu”. Italijanski teolog in pesnik David Maria Turoldo se je spraševal: »Ali morda Gandhi ne pripada skrivnosti Cerkve bolj kot mnogi od nas?«
Bodimo torej odprtega duha in mišljenja.

Daj mi moči, da vzdignem duha visoko nad vsakdanje malenkosti. In daj mi moči, da z ljubeznijo podredim svojo moč tvoji volji. (Rabindranath Tagore)

Krstne knjige so začeli uvajati s posebnim odlokom šele po tridentinskem koncilu (1545–1563). K sreči je število božjih otrok veliko večje kot njihovi zapisi v vseh knjigah, saj vključuje vse, ki se pustijo voditi Duhu: »Vsi, ki se dajo voditi Božjemu Duhu, so Božji sinovi« (Rim 8,14).
Sveti Duh se razliva čez bregove in meje Cerkve: leti in se dviga povsod, pride in se pojavi tam, kjer ga najmanj pričakujemo.

Zato ga raje ne spravljajmo v omejenost naših misli, v naše teologije, v naše liturgije! Čas je, da se Cerkev reši dveh nadlog, ki sta skozi stoletja kazila njen obraz: klerikalizma (samo duhovščlina ima Svetega Duha, samo duhovščina nekaj ve) in cerkvenega triumfalizma (samo Cerkev si lasti vso resnico) …
Bodimo torej odprtega duha in mišljenja.

Naloga kristjanov je, da odprejo vrata, se podajo v svet ter oznanjujejo in pričujejo lepo življenje po evangeliju, in da povsod prinašajo radost vere in srečanja s Kristusom. V polnem zaupanju se prepustimo delovanju Svetega Duha, ki ustvarja novo. (papež Frančišek)

Tako odprto mišljenje je plemenito: povsod vidi dobro. Taka duhovna usmerjenost je ponižna: primerja svoje vidike in poglede na stvari s tistimi, ki jih izražajo drugi.
Odprto razmišljanje je dinamično: išče vedno nove poti in možnosti za reševanje problemov, da bi na prenovljen način povedali stare resnice.
Odprt način razmišljanja je tudi pameten: razumnost pa je kot padalo: učinkovito je le tedaj, ko je odprto.
Če povzamemo: odprta miselnost je tako pozitivna in modra, da ni možno nič drugega kot da je to miselnost Duha in vseh tistih ki želijo hoditi z njim.

še nekaj misli na pot

On je planinam vrhove užgal, / On je v travi roso razvnel, / on raz njive megle snel, / On mi v dušo žeje vlil, / da bi lepoto stvarstva pil. (Ivan Pregelj)

Nikoli ne bi smeli samo gledati. Biti moramo priče, sodelovati moramo in nositi odgovornost (Antoine de Saint–Exupéry).

Duh, ki veje, in Bog, ki privlači človeka s svojo ljubeznijo, sta tisto gibalo v človeku, ki omogoča, da se more vedno znova odločati za bivanje, za življenjski pogum, za ljubezen. (Vanja Kržan)

Sveti Duh, / misli v meni, / dokler ne bodo tvoje misli / postale moje misli. (Amy Carmichael)

Na prvi pogled se zdi, da Sveti Duh v Cerkvi ustvarja nered, saj prinaša različnost karizem, darov. Vendar pa je vse to pod njegovim delovanjem to veliko bogastvo, saj je Sveti Duh, Duh edinosti, kar nikakor ne pomeni uniformiranosti, ampak vse vodi k skladnosti in harmoniji. (papež Frančišek)

pripravlja Marko Čuk

Slepi za svoje napake

Napisal Marko na 15. septembra 2015. Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

Zelo učen, a raztresen profesor je osedlal osla in se odpravil na obisk k prijatelju. Jezdil je na oslovem hrbtu, medtem pa z nosom tiščal v knjigo.
Žival je kmalu spoznala, da ji je gospodar prepustil svobodo. Prebrisani sivec je začel stopati v velikem krogu in je gospodarja prinesel domov. Tam se je osel ustavil in čakal. Profesor je pogledal okrog sebe in mislil, da je prispel do prijateljeve hiše. Premeril jo je od vrha do tal in si mislil: »O Bog, moj prijatelj je pa zanemaril svojo hišo. Kako, da ne skrbi več zanjo kot je treba?«
Zdramila ga je žena, ki mu je rekla, da opazuje svojo hišo in neupravičeno obsoja prijatelja!

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 9 (2015), 27.
knjiga: Zgodbe za skladen zakon in družino, (Zgodbe za dušo 12), Ognjišče, Koper, 2021, 130.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Avtor: Marko

BITI VETER V VETRU

BOGA NE MOREMO SPRAVITI V ŠKATLO

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing