Avtor: marko

Nekam redkobesedna je bila mama, ko sta govorila po telefonu, zato je komaj čakal, da konec tedna pride domov. Proti večeru je s svojim ropotajočim avtomobilom zavil na dvorišče. Vse je bilo temno. Pohitel je v kuhinjo. Prižgal je luč. Mama je sedela vsa skrušena za mizo.
»Očeta še vedno ni domov,« je dejala namesto pozdrava.
»Ga še ni iz službe?« se je začudil.
»Zopet se ga je kje nalezel ali pa se mu je kaj zgodilo,« si je obrisala oči
»Iskat ga grem!«
»Kam neki boš šel?«
»Saj ne bo prvič. Nekje ga bom že našel.«
Na hitro je obrnil avto in zavil proti sosednji vasi. Pozorno je gledal na obe strani ceste, če bi morda opazil kaj nenavadnega. V gostilni Pri stričku, kjer se je oče rad ustavljal, je stopil do točilnega pulta. Počakal je, da je prišla natakarica.
»Danes ga ni bilo,« je rekla, ne da bi jo sploh kaj vprašal.
»Pa druge dneve?«
»V torek ali sredo je bil. Pozno je odšel. K Marički pojdi pogledat.«
Pohitel je v avto. Gostilna Pri Marički ni bila tako blizu. Kar velik ovinek bi moral oče narediti. Toda kadar je šlo za obisk gostilne, za očeta ni bilo ovir. Ko je peljal skozi gozd, je ob robu ceste zagledal čevelj. Zapeljal je toliko naprej, da ga je dobro osvetlil. “Očetov je,” je bil po svoje vesel, obenem pa ga je postalo strah. “Da ga ni kdo povozil!” Z žarometom je osvetlil okolico. V jarku, malo naprej, je zagledal nekaj temnega. Stekel je. Oče je ležal med nizkim grmovjem, z obrazom obrnjenim navzdol. Roki je imel razširjeni pred seboj, kot da hoče zaščititi glavo pred udarcem. Leva je bila krvava. Kolo je ležalo nekaj korakov stran.
S težavo je obrnil očeta na hrbet. Obleka je bila zamazana, česa hujšega pa v medli svetlobi ni opazil.
»Oče! Oče!« ga je klical in tresel za ramo. Oče se je premaknil, ga odsotno pogledal in že je hotel nazaj zaspati. »Domov morava, mama te čaka.«
»Naj čaka. Bom jutri prišel,« je zamomljal.
Previdno ga je dvignil, potem pa ga je bolj nesel kot podpiral proti avtu in ga kot otroka položil na sedež. Oče je kar lezel skupaj in le s težavo ga je pripel s pasom, nato pohitel po kolo in ga še bolj zavlekel v grmovje, da ne bi bilo tako na očeh, in previdno odpeljal. Pot domov se je vlekla, kajti v vsakem ostrejšem ovinku mu je oče zdrsnil s sedeža, pa naj je vozil še tako počasi.
Mama je stala na pragu, ko je pripeljal na dvorišče. Nič ni rekla, le pomagala je, dasta ga spravila v hišo. Uredila sta ga, kolikor sta mogla, medtem ko je oče še kar naprej spal. Ko sta končala, se je mama usedla na svoje staro mesto, Gorazd pa je hodil sem in tja po kuhinji. Dolgo sta molčala. Kdo ve, kolikokrat je že pripeljal očeta domov, toda ponavadi, ga je našel kje v gostilni ali v pivski druščini.
»Nič se ni spremenil,« je začela mama in Gorazd je vedel, na kaj meri. »Sem te prosila, da moliš zanj,« je nadaljevala očitajoče.
»Molil sem,« je potiho odgovoril Gorazd, »veliko sem molil. Prosil.«
»Ne vem, zakaj me Bog ne usliši. Zakaj me tako kaznuje,« je hlipala.
»Mama, Bog pomaga tam, kjer drugi ne morejo nič narediti. Tebi pa sem že tolikokrat povedal: sama moraš nekaj narediti, da ti bo lahko tudi Bog pomagal.«
»Ni je maše, da ne bi prosila Marijo, naj nekaj naredi.«
»Brez tebe in ateja tudi Marija ne more pomagati. Mama, ti moraš napraviti prvi korak.«
»Ali jaz pijem? Ali moram biti res vsega kriva jaz?«
»Nisi, mama, nisi. Toda dokler ne boš pomislila nase in nekaj naredila zase, se ne bo nič spremenilo. Poiskati moraš pomoč pri ljudeh, ki so za to usposobljeni in so že mnogim pomagali. Spremeniš lahko samo sebe.«
»To si mi že neštetokrat povedal!« je dejala mama, vstala in počasi odšla proti svoji sobi. Gorazd je vedel, da je zanjo pogovor zaključen. Pri vratih je obstala, kot da mu hoče še nekaj reči, nato pa je zamahnila z roko in mu zaželela lahko noč.
Naslednji dan sta bila oba redkobesedna in spregovorila sta le, kadar ni šlo drugače. Oče si je dal opravka tam, kjer je bil najdlje od njiju. Ko je Gorazd pripeljal domov kolo, se je umaknil z dvorišča.
+++
Zvečer, ko je odhajal, je mama segla v roko in jo dolgo dolgo zadržala v svoji. To ni bilo v njeni navadi. »Včasih se mi zdi, da mi zmanjkuje moči,« je poudarjala vsako besedo. »Zdi se mi, da me bo zlomilo!«
Tega Gorazd ni pričakoval. Ni bil vajen, da bi mama odkrito govorila z njim. »Jaz te lahko poslušam, pomagati, res pomagati ti pa ne znam,« je bil odkrit.
»Ne vem, zakaj me Bog tako kaznuje,« je rekla in Gorazd je vedel, da bo mama vsak čas zajokala.
»Mama,« je Gorazd počasi začel z mislijo, ki mu je že dolgo ležala na duši, »če prav vem, si že pred poroko vedela, da oče rad pogleda v kozarec.«
Mislil je, da mu bo mama rekla, da se to njega ne tiče, pa se je samo prestopila, kot da ji je vroče pod nogami, in ga toplo, skoraj hvaležno pogledala. »Ja, res sem vedela. Pa mi je rekel, … obljubil mi je, da se bo spremenil. Samo poročim naj se z njim.« Malo je počakala. »Večkrat sem mu hotela reči, da se pijanec spreobrne, ko se v jamo zvrne, kot so takrat ljudje radi rekli, pa mi ta beseda ni šla z jezika. Kaj vem, zakaj. Morda, morda se mi je smilil, morda nisem hotela biti pretrda, menda sem verjela, da ga bom vendarle spremenila,« ji je za nekaj časa zastala, »morda sem se bala, da bo odšel.«
Gorazd je začutil vso mamino bolečino, ki jo že leta nosi v sebi. »Ampak nekaj časa res ni pil,« je pohitel, da je pretrgal molk.
»Ni. Potem pa se je začelo vse znova. Sedaj vem: ko je ponovno prišel pijan, bi mu morala reči: “Odidi in pridi naslednjič trezen, ali pa ne hodi več blizu!” mu tega nisem rekla, nisem ga odslovila. Tudi drugič ne. Ko je prišel pijan tretjič, je bilo že vse zamujeno.«
Gorazd jo je stisnil k sebi. Vsa krhka se je naslonila nanj. »To je bila moja največja napaka. Še sedaj jo plačujem,« je dejala, ni pa zajokala, kot je pričakoval Gorazd.
Nista več spregovorila, čeprav sta še kar nekaj časa stala na pragu.
»Pojdi, da ne boš pozen.«
Ko se je Gorazd usedel v avto, mame ni bilo več na pragu.
+++
Proti koncu tedna ga je mama poklicala po telefonu. »Sem mislila …« se je ustavila sredi stavka, »sem se odločila …« je odločno nadaljevala, »da bi poiskala tisto pomoč, o kateri si govoril.«
Gorazd je od presenečenja ali od veselja nekaj časa iskal misli. »Te dni sem še nekaj spraševal in bi ti zelo radi pomagali.«
»Kar dogovori se!«
»Mama! Ti si junakinja!« je udarilo iz njega.
»Oče te tudi pozdravlja. Pridi kmalu,« je še dodala.
»Samo toliko sem ti hotel reči, da ti bom vedno stal ob strani!« je pohitel Gorazd.
»In očetu!« ga je dopolnila.
»Tebi in očetu,« je dejal, pa se mu je zdelo, da ga mama ni več slišala, ker je že odložila slušalko.

Mirko je bil za tiste čase povsem običajen šolar, le nekoliko prevelik za četrti razred osnovne šole, kolikor jih je uspel narediti v osmih letih. Pa to ni nikogar motilo, vsaj toliko ne, da bi se ga zaradi tega izogibali. Mnoge pa je motilo, da je bil grobarjev sin. Tako je imela učiteljica kar nekaj težav, da mu je našla par v šolski klopi v tistem četrtem razredu, kjer sem ga dohitel. Rezika, ki je bila skoraj njegovih let, je celo trdila, da je na njegovih zavihanih nekoliko blatnih hlačnicah videla košček človeške kosti s pokopališča in po glavnem odmoru kričaje zbežala iz njune skupne šolske klopi in se potem spredaj pri tabli hlipajoč oklenila roke učiteljice Eme. Učiteljica jo je poskušala pomiriti in jo je predčasno poslala domov. Potem se je posvetila še Mirku, a na njegovih hlačnicah ni našla ničesar razen sledov ilovice, po kateri je hodil na poti v šolo. Učiteljica je, vsa nejevoljna, tudi nas poslala predčasno domov in tako sta nam odpadli dve uri risanja. Naročila pa nam je, naj doma narišemo nekaj o tem, kar smo doživeli danes ali še bomo, in se nam bo najbolj vtisnilo v spomin.
Tisti dan je po šolskem pouku bil na urniku še verouk. Bili smo v zadregi, kaj početi s to debelo uro do predvidenega začetka verouka – ali kar odfrleti po svoje in domov. Na srečo se od nekod s kolesom pripeljal kaplan Friderik in nas povprašal, zakaj smo tokrat tako zgodnji. Povedali smo, zakaj. Povabil nas je v zakristijo, da kar začnemo z veroukom, in še vabeče pomahal onim, ki so se že oddaljevali.

Zamišljen in malo drugače kot običajno, je kaplan začel tisto uro verouka in nam skušal približati resnico, da smo tudi v drugačnosti ustvarjeni po božji podobi in kako je vsako delo spoštovanja vredno. Vprašal nas je tudi, kaj bi želeli postati, ko odrastemo. Bogata mavrica želja je zažarela nad nami in gospod kaplan je spodbudno prikimaval in nas na koncu presenetil še z vprašanjem: »Kaj pa grobar – bi želel kdo biti?«
Vsi smo poniknili v tišino, kaplan pa: »Mrtve spoštljivo pokopati je častno in veliko delo in se nam ga ni treba sramovati …« Spet tišina in potem so se kaplanove oči ustavile na Mirku in ga pobožale z vprašanjem: »Kaj pa ti, Mirko, bi morda ti?«
Nekaj hipov grobne tišine, potem pa je Mirko s tresočim glasom le odgovoril: »Ne, ne vem … morda pa bi …«
Verouk smo končali s kaplanovim branjem starozaveznega pisatelja modrega Siraha: »Na veke ostane njih spomin / in njih slava ne ugasne. / Njihova trupla so bila v miru pokopana, / a njih ime živi od roda do roda.«
Naslednje jutro je Rozika prišla v šolo skupaj z mamo in izraz na njunih obrazih ni bil prav nič usklajen z jesenskimi barvami, obsijanimi s soncem. Odšli smo v razred in prav kmalu sta prišli še Rozika in učiteljica Ema, kot v pozdrav pa nam je med vrati pokimal upravitelj šole.
Učiteljica nam je takoj po pozdravu razložila, kako je razmišljala in se odločila, da nas bo nekoliko premestila, da bomo drug drugemu lažje pomagali in drug drugega lažje prenašali. Slišalo se je premikanje in v zraku je bilo neizgovorjeno vprašanje: »Koga bo presedla k Mirku v zadnjo klop?«
»Jožek, ti pa k Mirku!« Vse sedem Jožekov v razredu se nas je spogledalo, a učiteljičine oči so se ustavile prav na meni. Še nikoli prej nisem sedel v zadnji klopi in tako sem se prej spoprijateljil z Mirkom kot s tem novim zornim kotom.
Mirko me je včasih, ko je njegov oče kopal jame tistem trdem snežniškem bregu in pokopališču, povabil poleg in ob tem sem spoznaval, kakšen nič ostane od človeka, ki je morda nekoč bil ugleden in vpliven ter so se ga mnogi nekoč celo bali. Najbolj srhljiv trenutek pa sem doživel, ko sva njegovega očeta našla globoko v jami in je v roki držal in obračal lobanjo s kovaškim žebljem v tilniku.
»Poznal sem ga, nesrečnika, bil je vaški posebnež in veseljak, ki nikomur ni storil nič žalega, a je vseeno bil nekaterim v napoto … ja, ja, tudi smrt in grob vedno in za vedno vsega ne skrijeta,« je prizadeto modroval.
Oče je Mirka poslal na milico, jaz sem jo ucvrl s pokopališča, kolikor so me noge nesle. Kriminalisti pa so odkrili, kdo je nesrečnika podrl na tla in mu s hrbtne strani zabil v glavo smrtonosni žebelj, ter kdo je pomagal prikrivati zločin. Nobenega ni bilo več na tej strani življenja in tudi kamen na njunih grobovih je v nekaj letih prerasla trava.
Ne spomnim se, koliko sošolk in sošolcev je takrat za domačo nalogo narisala tisto risbo: kaj se mi je danes vtisnilo v spomin. Jaz je nisem. Svoj, več kot pol stoletja star dolg, izrisujem in izpisujem zdaj.

RADUHA, Jože. Ognjišče (2015) 11, str. 72