Planinsko praznovanje na Uskovnici
V nedeljo, 9. avgusta, smo se zbrali ob kapelici Kraljice miru na Uskovnici na 40. srečanju Prijateljev Radia Ognjišče in ob zlatem jubileju revije Ognjišče. Srečanje smo začeli s sveto mašo pri kateri se nas zbralo približno 1500 poslušalcev našega radia, bralcev in prijateljev Ognjišča.
Ob mašnem oltarju so bili duhovniki msgr. Franci Trstenjak, odgovorni urednik Radia Ognjišče, Pavel Uršič, dolgoletni župnik v Srednji vasi v Bohinju, in lazarist, misijonar Rok Gajšek. Glavni mašnik Franc Bole, direktor Radia Ognjišče in ustanovitelj Ognjišča, je v nagovoru poudaril pomen verskega tiska in digitalnih verskih medijev, ki sodobnemu človeku prinašajo živi kruh – odrešenje Jezusa Kristusa, ki ga sodobni človek potrebuje, čeprav se morda tega manj zaveda.
Po maši je bil kulturni program ob uskovniški koči. Prireditev je povezoval Klemen Langus iz Gledališča 2B, nastopili pa so Moški pevski zbor Franc Urbanc, trobilni kvintet Godbe Bohinj, orgličarji ter Folklorna skupina KUD Srednja vas, Planinsko društvo Srednja vas pa je poskrbelo za prave domače planinske dobrote, ki so jih pripravljali na žaru in v velikih kotlih pred kočo.
Občutek prijetnega vzdušja lahko začutite na slikah. (Miha Turk)
Ded je znal pripovedovati tako zanimivo, da bi ga poslušala noč in dan. Spominjam se, da sem bila večkrat kregana, ker sem pozabila narediti, kar sta mi naročila mama in tata, ker sem ga tako zamaknjeno poslušala. Včasih jih je slišal tudi ded! Pa si tega ni gnal k srcu. Nasmehnil se mi je in me vzel v varstvo kot koklja piščeta. Vedno je bil moj ščit, jaz pa sem bila leta in leta njegova senca.
Pred čebelnjakom na vrtu je naredil lesno klopco. Na njej sva z dedom presedela veliko ur. Ob takih prilikah je včasih pokadil pipo tobaka. Počasi je vzel iz žepa pipo, iz drugega zavitek tobaka in počasi, počasi, s posebnim užitkom pipo natlačil, jo prižgal in molče vlekel. Kadil je samo na tisti klopci pred čebelnjakom, v moji družbi in v družbi svojih čebel. Bila sem srečna, saj sem čutila, da so ti lepi trenutki posvečeni tistim, ki jih ima najraje. Tudi ded je bil srečen. Zgodilo se je, da smo morali čebelnjak preseliti na bolj oddaljeno njivo in sicer zato, ker je bil sosedov fantiček alergičen na čebelji pik. Nekega dne ga je pri igri z drugimi otroki pičila čebela, ga je tako prizadelo, da so morali takoj poiskati zdravniško pomoč. Ded je fantiča še tisto popoldne obiskal, ga potolažil in se mu opravičeval. Malo za šalo, malo zares je zatrjeval, da tista čebela, ki ga je pičila, gotovo ni bila njegova, kajti njegove so lepo vzgojene. Ko so čebele zvečer zaspale, mu je sin pomagal seliti čebelnjak malo proč od hiš.
Je že tako: Roka, ki zgolj boža, je sicer prijetna in blaga … a ponavadi uspava. In ne pripelje nikamor. Saj tisti, ki spi, ne hodi. Razen seveda, če ga ne nosi luna! A roka, ki vodi … ki ve, kam vodi … ki ve, da mora voditi … trdno stisne. In ne izpusti! In pusti odtis. Boli, o seveda boli, a si na cilju. In mravljinci, ki jih čutiš zaradi stiska, te še leta spominjajo na tistega, ki te je vodil. Ki te je s svojim stiskom rešil iz prenekatere stiske!
Le za hip! Počivati zdaj ni več časa!
Na moji levi leži Blejsko jezero. Vidim ga le del, drugo je skrito med vejami, vidim grad na skali in obrise gora nad njim. V jezerski gladini odseva sonce. Na sredi jezera pa otoček s cerkvico. Sije v poletju kakor luč, večna luč veselja.
Če bi vprašali ljudi, koliko je polovica od osem in bi vam odgovorili: ‘nič’, bi najprej pomislili, da ne vedo, kaj ste jih vprašali.
Apostol Pavel je svojim vernikom naročal: »V molitvi vztrajajte!« Tudi takrat, ko se nam zdi naša molitev ‘uboga’, ne smemo nehati moliti. Kompendij Katekizma katoliške Cerkve nas poučuje, da je “molitev dar milosti, a vedno predpostavlja odločen odgovor z naše strani. Kajti kdor moli,se bojuje zoper samega sebe, zoper okolje in zoper skušnjavca, ki stori vse, da bi človeka odvrnil od molitve.” Tam tudi beremo, katere so težave pri molitvi, ki mučijo mnoge. Pogostna težava je raztresenost, ki odvrača našo pozornost od Boga in tako naše misli ‘blodijo’ naokrog. Zdravilo zoper to je, da Bogu izročimo tudi to, kar nas bega. Molitev ogroža tudi duhovna suhota, ko se človeku zdi, da ga Bog ne posluša in je zato molitev nesmiselna. Blažena mati Terezija iz Kalkute je dolgo živela v tej pustinji, vendar je kljub temu v molitvi vztrajala. Molitveni boj je neločljiv od napredovanja v duhovnem življenju. Moč in ‘vrednost’ molitve se presoja po sadovih, ki jih rodi v našem vsakdanjem življenju. (sč)
Podobna vprašanja si gotovo marsikdo postavlja. Je pa tudi težko odgovoriti nanje, saj predpostavljajo globlje razumevanje določenih konkretnih in osebnih situacij, ki pa na osnovi zgolj vprašanja ni možno. Življenje ni samo ‘črno-belo’, zato tudi odgovori niso vedno samo ‘da – ne’. Pripadate generaciji, ki je odraščala in živela v še zelo krščanskem okolju, kjer je bilo samo po sebi umevno, da se je vsak dan redno molilo in ob nedeljah hodilo k maši, pogosto k sveti spovedi in k rednemu obhajilu. In ta verska praksa je v vas pustila notranjo držo, ki vam še danes pomaga, da ni nedelje brez svete maše … V takem okolju so lahko duhovniki polagali vernikom na srce: če v nedeljo ne gredo k sveti maši (razen zaradi bolezni ali drugih neprilik), morajo prej k spovedi preden spet prejmejo sveto obhajilo. Zakaj tako? Ker so predpostavljali, da ‘ne iti k sveti maši’ pomeni lastno krivdo, saj so vse okoliščine omogočale, da so bili vsi verniki bili redno pri nedeljski sveti maši. Seveda pa to ne velja enako vedno in povsod. Vzemimo primere misijonskih področij, kjer zaradi oddaljenosti duhovnika lahko darujejo sveto mašo samo nekajkrat na leto in ni mogoče iti k maš drugam, kjer se obhaja sveta daritev. Tam verjetno duhovniki ne učijo tako. S tem vas želim spomniti, da so lahko okoliščine zelo različne in da vplivajo na obveznost nedeljske svete maše, ki sicer ni božja zapoved, pač pa cerkvena. Določene okoliščine lahko torej spremenijo tudi človekovo krivdo ali odgovornost. In danes živimo tudi v Sloveniji bolj v ‘misijonskih’ razmerah kot ne. Kjer po mestnih predelih kristjani niso več v večini; javno mnenje je že povsem nekrščansko … in otroci odraščajo v takem okolju, odrasli živijo pod vplivom tega okolja, ki jih nikakor več ne spodbuja k rednemu krščanskemu življenju. Nasprotno, vse jih od njega odvrača. Res, da še ni takšnega pomanjkanja duhovnikov, da ne bi bilo vsaj v bližini nedeljske svete maše, a ‘oddaljenosti’ so tudi psihične in duhovne narave. Lahko si zamislimo situacijo, v kateri za nekoga navzočnost pri maši eno nedeljo na mesec pomeni morda več kot za drugega vsako nedeljo. Poznam primer, ko je otrok odraščal v krščansko povsem odtujeni družini in sorodstvu. Ni bil niti krščen, niti malo vzgajan v krščanstvu. A s sošolci je tudi sam pričel hoditi k verouku. Starši mu sicer niso prepovedali, a niso pokazali nobene volje, da bi sodelovali. Pomislite sedaj, kaj pomeni za tega otroka, da pride enkrat na mesec k nedeljski sveti maši. In ker je nato bil tudi krščen in pri prvem svetem obhajilu, vse brez sodelovanja staršev, je zanj njegov prihod k sveti maši ali izostanek od nje moralno povsem drugače ovrednoten, kakor tistega, ki ima verne starše in verno okolje, pa se prične upirati obiskovanju svete maše. Sicer je res, da je opuščanje obiska nedeljske svete maše velik znak majhne ljubezni do Boga in Cerkve, a je odgovornost in krivda v obeh primerih različna.