Avtor: Marko

Prosim, ali mi lahko odgovorite na vprašanje, ki me že nekaj časa vznemirja. Star sem dobrih trideset let, ves čas sem se učil, študiral in delal, živel sem skromno, nisem zapravljal. Naredil sem nekaj ugodnih poslov, dobro naložil svoj denar in vse to mi je obrodilo kar veliko denarja. Zdaj bi lahko kar nehal delati, pa bi bil do konca življenja preskrbljen. Ali sem zato, ker imam zdaj veliko več kot drugi, na krivi poti? Vse življenje sem se odrekal, varčeval, nikamor nisem šel, nikogar tudi nisem prevaral. Vedno sem dajal revnim in potrebnim, tudi za cerkvene potrebe. Zdaj pa imam naenkrat slabo vest, ker sem bogat v času, ko vsi govorijo samo o krizi, o revežih na pragu preživetja.
Zoran

Na vaše vprašanje, ki vas vznemirja, je lahko odgovor samo splošen, saj ne govorite o konkretni vsoti. Sem tudi prepričan, da v vašem primeru ne gre za pranje denarja ali tajkunstvo, saj v takem primeru ne bi spraševali Ognjišča. Gre torej za vsoto, ki ste si jo pridobili zaradi nekaj ‘uspelih poslov’, ki so bili, tako predpostavljam, etično dovoljeni in moralni. Najbrž se na bančništvo tudi spoznate in ste zato ob pravem času denar pravilno obračali. Morda ste dedič večje vsote ali večjih nepremičnin ali premičnin, ki ste jih pravočasno prodali in ste denar naložili ob pravem trenutku in na pravem mestu in se morda primerjate s tistimi, ki te sreče niso imeli ali so bili celo opeharjeni kot toliki, predvsem mali in srednji obrtniki in drugi državljani, tudi pri nas in si zato postavljate vprašanje o grešnosti bogastva. Vsem, ki se vsaj malo spoznajo na denar, je jasno, da so tudi med poštenimi številni imeli srečo, še več pa je tistih, ki so bili prikrajšani zaradi neurejene zakonodaje ali zaradi nekih drugih razlogov. To se je posamično že včasih dogajalo, tudi v prejšnjih stoletjih, v zadnjih desetletjih pa je ta pojav postal množičen, žal tudi pri nas.

Ker niste omenili konkretnih ‘uspešnih poslov’, bom odgovarjal bolj načelno, upoštevajoč vaše pismo, ki kaže na vašo občutljivost do potrebnih in revnih. Pomagal si bom z Youcatom, Katekizmom katoliške Cerkve za mlade, ki na vprašanje: »Ali sme kristjan špekulirati na borzi ali po internetu?« odgovarja: »Kristjan sme špekulirati na borzi ali pa internetu, dokler ostaja to v okviru normalnega ravnanja pametnega gospodarjenja z lastnim in z zaupanim mu denarjem, in dokler se pri tem ne prekršijo druge moralne zapovedi. Borzne špekulacije so nemoralne, kadar se pri tem uporabljajo nepoštena sredstva (zakulisni posli), kadar takšni posli ogrožajo lastne ali tuje življenjske temelje, namesto da bi jih zagotavljali, in kadar se špekulacija spremeni v primer odvisnosti, kot je to pri igrah na srečo« (Youcat, 432). Kakor na nekaterih drugih področjih (splav, evtanazija, posvojitev otrok istospolnih partnerjev itd.), lahko tudi tukaj velja, da ni vse moralno, kar državna zakonodaja, naša ali tuja, dovoljuje ali kar po državni zakonodaji ni kaznivo ali ni bilo odkrito. Zlo je zlo, če je kaznivo ali ne, če je odkrito ali ne. Tako je tudi tatvina protipravno prilaščanje tuje dobrine ali lastnine, ne glede na to, ali je bila odkrita ali ne in je zato grešna.

Rad bi vam povedal, da ste me s svojo darežljivostjo prijetno presenetili. Sredstva družbenega obveščanja, pisna, televizijska, radijska in tudi spletna, pogosto pretiravajo s črno in negativno kroniko, ki je sicer navadno resnična, pogosto pa pozabljajo ali vsaj nimajo redne rubrike kot ‘črno’ tudi pozitivne kronike. Tu pa tam se jim zgodi, da objavijo, kako je nekdo zapustil vse svoje veliko imetje za reveže, dobrodelno ustanovo, bolnišnico, za študente itd. Pomislimo na duhovnika Luka Knaflja (1621-1671), ki je zapustil skoraj vse svoje premoženje na Dunaju v korist dijakov iz Kranjske. S pomočjo Knafljeve ustanove, ki je bila namenjena študentom prava, medicine in filozofije s Kranjske, se je v letih 1676 – 1918 šolalo več sto pretežno revnih dijakov in študentov, ki se brez te ustanove ne bi bili mogli izšolati. V Sloveniji je še bolj znan ‘Oražnov dom’ v Wolfovi ulici in na Dolenjski cesti v Ljubljani, ki ga je podaril za revne študente medicine zdravnik dr. Ivan Oražen (1869–1921), in je njegove dobrote bilo deležnih že okrog 900 študentk in študentov, med njimi tudi Jaroslav Kikelj, ki so ga med vojno vosovci umorili. Tu sem navedel dva slovenska izjemno velika dobrotnika, toda svet je tudi danes poln dobrih ljudi in podobnih dobrotniških zgodb je bilo veliko tudi v preteklosti (sv. Ema Krška, sv. Elizabeta, številni meceni in dobrotniki). Pomislimo na posamične dobrotnike ali na številne mednarodne domače dobrodelne ustanove. Prav je, da ima vsak človek napisano oporoko in da v primeru nenadne smrti v njej dobrine tako razdeli, kot presodi, da je najbolj pravično in najbolj pošteno. Sicer pa je človek tudi po zastonjski in brezpogojni ljubezni in darežljivosti Bogu podoben, saj je svet dovolj bogat, če bi imel človek spoštljiv odnos do narave in sočloveka. O tem je Simon Gregorčič je zapisal: »Za vse je svet dovolj bogat in srečni vsi bi bili, ko kruh delil bi z bratom brat s prav srčnimi čutili«.

Tudi vi, spoštovani Zoran, s svojim denarjem, kot pišete, dobro gospodarite, saj podpirate potrebne, kajti dobro je delati dobro. Morda boste še enkrat premislili, ali s sredstvi, ki jih imate, tudi pred Bogom dobro gospodarite. Ne bom omenjal konkretnih možnih dobrih del, ker tudi ne poznam vaše dejanske finančne zmožnosti, kljub temu pa bi rad ponovil, da je zdaj čas milosti za vašo velikodušnost in za podporo tistega, kar se vam zdi najprimernejše. Preteklosti več ni in je ne moremo spreminjati, o prihodnosti pa ne vemo, ali jo bomo dočakali; sedanjost je naša in v njej lahko naredimo nekaj dobrega. Biti bogat seveda ni greh, je pa odgovorno. Tudi denar je talent, ki ga človek ne sme zakopati, ampak z njim pridobiti nove talente, kar mu pomaga, da uresniči svoje poslanstvo. Želim, da bi ti tudi vam uspelo.

ŠKAFAR, Vinko. (Pisma) Ognjišče 2015, 8, 74-76

Zanima me, kaj mislite o pojavu facebooka? Ali je za kristjana to dobra ali slaba stvar? Zanima me tudi, če je Cerkev v zadnjem času oblikovala kakšno posebno stališče v zvezi s tem pojavom?

Mare

Zanimivo je, da od časa do časa dobim kakšno pismo, v katerem ljudje sprašujejo o stališču Cerkve do točno določene stvari. Podobno kot vi sedaj sprašujete, ali je Cerkev izoblikovala posebno stališče v zvezi s facebookom (FB). Ni ga, kakor ni oblikovala posebnega stališča do hladilnikov, pralnih strojev in vrste drugih stvari. Seveda ne gre primerjati hladilnika s FB, saj se močno razlikujeta, a vendar je nemogoče, da bi Cerkev izoblikovala stališče do vsega, kaj je in kar se novega pojavlja. Lep primer za to je Youcat – Katekizem za mlade, ki je izšel leta 2011, pa v njem ni niti besede o FB. Pa gre za enega zadnjih katekizmov! Poleg tega je še namenjen mladim, ki največ uporabljajo računalnike in so največ na FB. Katekizem za mlade pa namenja kar nekaj prostora odnosu kristjana do medijev, tudi do interneta, in govori tudi o zasvojenosti z njimi in tu bi lahko povlekli nekaj smernic za kristjanov odnos do FB.

Odnos Cerkve do medijev je pozitiven. Tak odnos so zagovarjali že papeži prejšnjega stoletja, Cerkev ga je na jasen način izrazila v enem prvih dokumentov drugega vatikanskega cerkvenega zbora – v Odloku o sredstvih družbenega obveščanja. Latinski naslov tega odloka (latinski naslovi cerkvenih dokumentov so preprosto prve besede, s katerimi se dokument začne) nosi naslov Inter mirifica, kar pomeni: »Med čudovitimi iznajdbami tehnike …. Cerkev s posebno materinsko skrbjo sprejema tiste, ki se obračajo v prvi vrsti na človekovega duha in so odprle nova pota za lahko in hitro sporočanje vsakovrstnih vesti, misli in smernic (O 1).« Med te ‘čudovite iznajdbe’ dokument (nastal je leta 1963) prišteva: film, radio, televizijo in druga podobna sredstva. Ta pozitivni odnos je Cerkev ohranila tudi v drugih poznejših dokumentih in ga raztegnila tudi na internet. O tem je leta 2002 izdala dva dokumenta: Cerkev in internet ter Etika na internetu. Oba imamo, kakor večino drugih dokumentov o medijih, tudi v slovenskem prevodu.

Seveda pa pozitiven odnos do medijev in do interneta ne pomeni, da je vse dobro, kar se tam pojavlja. Tudi o tem Cerkev izrecno govori v svojih dokumentih. Opozarja na pasti in nevarnosti. Te so pri novih medijih še večje.

Ta odnos lahko nanesemo tudi na FB. Lahko je to pozitivna stvar. Ljudje se obveščajo, sporočajo svoje misli, širijo optimizem, pogum, veselje in vse to delijo s prijatelji na FB. Neki starejši (!) duhovnik je dejal, da takrat, ko da obvestilo za ministrantsko srečanje na FB, se ga udeleži več ministrantov kot sicer. Preprosto je šel tja, kjer so mladi in jim sporočil novico. Tudi sam sem na FB in že večkrat doživel, da sem po kakšni objavi dobil odziv, v katerem se mi je kdo zahvalil, da sem objavil neko misel. Jurij Paljk, urednik zamejskega katoliškega tednika Novi glas, se mi je zahvalil, da sem na FB, kamor sicer po njegovih besedah hodi malo duhovnikov, je pa veliko drugih ljudi. Treba pa je iti tja, kjer so ljudje. Zato je sv. Janez Pavel II. delo kristjanov v medijih primerjal nastopu apostola Pavla na atenskem Areopagu. Šlo je za kraj, kamor so hodili ljudje takratnega časa in predstavljali svoje ideje. Tam jih je kritična javnost lahko sprejela ali pa zavrgla. Apostol je šel tja, da bi ‘predstavil’ krščansko sporočilo, čeprav je bilo težko iti in je tvegal, da bo doživel poraz. Res je, da so poslušalci zavrgli njegovo sporočilo o Kristusovem vstajenju, a poskušal je in šel oznanjat tja, kjer je bilo težko in tja, kjer so bili ljudje. Zato tudi pravi kristjan ne bo bežal pred FB, ampak bo tudi tam pogumno spregovoril. Tudi o svoji veri. Je pa žalostno, da nekateri ljudje, ki se imajo za kristjane, na svojem FB profilu objavljajo mnenja in sporočila ali pa jih delijo, ki ne odražajo krščanskega čutenja in prepričanja.

Zanimivo je, da eden prvih cerkveni dokumentov, ki omenja internet Za pastoralo kulture, že kritično spregovori o tem novem mediju: »Izguba specifične teže informacij, izenačevanje sporočil, skrčenih v golo informacijo, … svarilen učinek, kar zadeva navezovanja osebnih stikov …« Zato lepo pravi: »Tako kot vsa nova tehnika tudi ta še kako vzbuja strahove, ki jih na žalost utemeljujejo zlorabe in zahteva nenehno budnost.« Tudi sv. Janez Pavel II. je spregovoril o nevarnostih interneta v posebnem pismu za svetovni dan sredstev družbenega obveščanja leta 2002. Kdor opazuje družbo, bo vedel, da so ta opozorila zelo na mestu. Ali nismo priče zasvojenostim, tudi težkim, z internetom? Ali ne krožijo na njem, poleg dobrih stvari, tudi nestrpnost, sovraštvo, nemoralnost … ? Ali ni nevarnost, da se sodobni človek ‘zabubi’ pred računalnik in pozabi na potrebe drugih ljudi in postaja vse bolj samozadosten in sebičen? Ali ni nevarnost, da zaradi prevelike uporabe interneta trpijo družinski in zakonski odnosi? Slednji tudi zaradi lahke dostopnosti pornografije na svetovnem spletu. Še bi se lahko spraševali, a je modremu dovolj, da bo spoznal, da ima internet tudi slabe plati in se v njem skrivajo tudi nevarnosti. Kar velja za internet, v mnogočem velja tudi za FB. Lahko je koristen in ga uporabimo za dobro, ob napačni in preveliki uporabi pa nas zasužnjuje in postajamo odvisni od njega in podlegamo slabim vplivom, ki jih lahko ima. Toliko bolj to velja za mladega človeka, ki še ni kritičen in še gradi svojo osebnost in je zato še bolj dovzeten za vplive. Žal tudi slabe.

Božo Rustja