Skip to main content

Delaj veselo, delo je Božji dar, ki nam zemljo polepša, živež poslajša, nam zdravje ohrani in nas greha obvaruje. Ni dobro delo, če ni veselo.(bl. Anton Martin Slomšek)

Avtor: marko

Očenaš pri maši

Očenaš pri maši

Napisal marko na . Objavljeno v Kratki odgovori.

V evangelijih beremo, da se je Jezus pogosto umaknil v samoto in se pogovarjal s svojim nebeškim Očetom. Njegovi najbližji učenci so to videli in ga prosili: »Gospod, nauči nas moliti.« Odgovor na to prošnjo je bil očenaš – vzor vsake molitve. Od kdaj se moli očenaš pri sveti maši? (Marjeta)

Očenaš pri mašiOčenaš je Cerkev sprejela v bogoslužje v obliki, v kateri nam je Gospodovo molitev zapisal evangelist Matej (6,9-13). Že v najstarejši dobi so molili očenaš pri ‘lomljenju kruha’ (maši) in pri svetem krstu. Spis Nauk dvanajsterih apostolov (pred letom 96) poroča, da so očenaš molili ne le pri bogoslužju, temveč so ga verniki tudi sami molili trikrat na dan. Očenaš kot pripravljalna molitev pred prejemom svetega obhajila je znan že v 4. stoletju na vzhodu in na zahodu. Na vzhodu so ga molili vsi, v severni Afriki, pokrajini tedaj cvetočega krščanstva, in v Rimu pa je bila to samo mašnikova molitev. V Španiji so po posameznih prošnjah očenaša (vseh je sedem) ljudje vzklikali Amen. Papež Pij XII. je ob prenovi bogoslužja velikega tedna odločil, naj očenaš na veliki petek molijo (latinsko) mašnik in verniki skupaj, z uvedbo domačega jezika leta 1965 je očenaš pri maši postal skupna molitev vseh. (sč)

Otroka bova krstila, ko bo starejši

Otroka bova krstila, ko bo starejši

Napisal marko na . Objavljeno v Pisma.

Spoštovani, rad bi vas nekaj vprašal glede krsta. Z ženo sva se namreč odločila, da bova otroka krstila, ko bo malo starejši in bo znal sam izpovedati vero in priznati svoje grehe, zaenkrat pa še ne zna govoriti. Rada bi, da bi se spominjal dneva, ko je obljubil Jezusu, da ga sprejme v svoje srce. Ker je krst zaveza z Bogom, tako kot je to storil Jezus, njegov Sin, ko se je zavestno odločil, ko je bil že odrasel. Nekje sem prebral, da so krst dojenčkov uvedli v katoliški Cerkvi, ko je začelo primanjkovati članov Cerkve, z ustrahovanjem ljudi, češ da imajo dojenčki izvirni greh itd. To se mi ne zdi logično, saj je Jezus umrl za nas in opral s svojo krvjo vse naše grehe. Slišal pa sem, da obstaja v določenih verskih skupnostih nekoliko drugačen krst, ko majhnega otroka prinesejo pred Gospoda, starša pa obljubita, da se bosta trudila in ga vzgajala po Jezusovem nauku.
Mate

Otroka bova krstila, ko bo starejšiSpoštovani g. Mate, hvala za nadvse aktualno vprašanje! Najprej na kratko nekaj direktnih odgovorov na direktna vprašanja. Prav je, da poudarim, da imate glede odločitve o krstu svojih otrok starši vso svobodo in pravico. Seveda pa imate tudi dolžnost, da se kot katoličani poučite o duhovni resničnosti zakramenta svetega krsta. Glede Jezusovega krsta v Jordanu in našega krsta naj samo poudarim, da ne gre za isto stvar. Samo zunanja oblika je podobna, vsebina pa je povsem drugačna. Novozavezni zakrament krsta je namreč skrivnostna ‘potopitev’ v smrt in vstajenje Jezusa Kristusa, kar pomeni zakramentalno znamenje, da je otrok (ali odrasel) osebno deležen Jezusovega odrešenja, ki je sad njegove ljubezni do vsakega človeka. Ker smo ljudje telesno-duhovna bitja, potrebujemo tudi takšna telesno-duhovna znamenja. Napačna je tudi trditev, da je Cerkev uvedla krst otrok šele mnogo kasneje, saj najdemo že v Apostolskih delih izjave, da se je dal krstiti gospodar in vsa njegova hiša. V takratnih časih pa je to prav gotovo pomenilo tudi otroke. Nauk o izvirnem grehu, ki ga omenjate, pa ni izum Cerkve, saj o njegovi resničnosti beremo v Svetem pismu že od tretjega poglavja Prve Mojzesove knjige. Glede vloge staršev in obljube, da bodo otroka vzgajali v krščanski veri in ga uvajali v aktivno življenje cerkvene skupnosti, pa velja tudi pri našem krstu, da je to starševska pravica in dolžnost, ki jo mora upoštevati tudi vsaka družba. Dovolite, g. Mate, da skupaj z vami na kratko obnovim duhovno resničnost svetega krsta.

Duhovni prehod preko Rdečega morja in puščave

To sta dve starozavezni podobi, ki razodevata tudi skrivnost tega zakramenta. Zakrament krsta postavlja povsem nov temelj človekovega življenja. In zakaj sploh potrebujemo novi temelj? Ali ni že povsem dovolj naravno življenje samo, ki smo ga prejeli po starših? V krščanskem razodetju je jasno prikazano stanje človeka, ki se ob spočetju znajde v izvirnem grehu (v svetu greha) in ne v rajskem stanju, kot si je zamislil Bog. Vsa stara zaveza predstavlja eno samo potrebo po ‘izhodu’ iz suženjstva v svobodo obljubljene dežele. Vse to skupaj se imenuje pasha, Božji mimohod, ki rešuje pred ‘angelom smrti’. Vsa zgodovina človeštva z vsem zlom in trpljenjem pričuje, da je ujetost v izvirni greh tolikšna, da je človek sam ne more premagati. S tem je usojen na večno ločenost od Boga, kar pomeni večno pogubljenje. To pa je prava katastrofa za človeka, ki je ustvarjen, da bi bil vedno z Bogom. Iz tega stanja duhovne smrti more rešiti le Bog. In prav to je storil, ko je iz ljubezni do padlega človeka večni Božji Sin postal človek, se povsem približal človeku, zanj umrl in bil po Očetu kot človek obujen iz telesne smrti v večno življenje. To je resnična pasha, resnična velikonočna skrivnost ljubezni. S tem je postavljen novi temelj človekovega ponovnega duhovnega rojstva v Bogu. V obhajanju krsta pa se ta velikonočna skrivnost zgodi za vsakega posameznega vernika, kar pomeni novo stanje za njegov vsestranski razvoj.

Pustiti otroka ali bližnjega v duhovnem ‘blatu’ ali ne: to je tu vprašanje

Starši, ki omogočijo krst svojemu otroku, mu torej odprejo nove, neslutene perspektive telesnega, duševnega in duhovnega razvoja, ki bi se sicer dogajal pod direktnim vplivom zla; tako izvirnega kot osebnega pri odraslem. V prispodobi povedano, mu omogočijo rešitev iz duhovne ‘nesnage’ (pomislimo na telesno nehigieno, kaj vse povzroča; kaj šele duhovna), ki je izvor nenehnih duhovnih okužb in bolezni. Kako naj starši, ki se zavedajo te duhovne razsežnosti, pustijo svojega otroka brez krsta, češ da se bo sam odločil, ko bo odrasel? Na telesni ravni nam je takoj jasno, da starši tega ne smejo storiti; ne pa na področju duha.

Smrt in novo rojstvo

Osnovni element obreda krsta je oblivanje z vodo ali, še bolje, potapljanje v vodo. Oblivanje ima bolj pomen očiščenja, osvežitve in poživitve, potapljanje pa bolj jasno pomeni, da nas krst zakramentalno vključi v Kristusovo smrt in v njegovo vstajenje. Saj krst pomeni najprej smrt starega človeka (odpuščeni so vsi grehi: izvirni in osebni pri odraslem krščencu). S svojo smrtjo na križu je Kristus vzel nase vse naše grehe in jih izničil. Ko se krščeni z njim ‘potopi’ v njegovo smrt (ki je zadnja posledica greha), postane deležen tega odvzetja grehov in večnih kazni, zato pride iz krstne vode kot duhovno na novo rojen, nov človek, prerojen iz vode in Svetega Duha. Človek je pred krstom duhovno mrtev, med krstom postane udeležen pri Kristusovi odrešilni smrti in vstajenju, kar pomeni, da na nov način zaživi v neločljivi povezanosti s Kristusom, ki je Življenje.

Svoboda za dobro

V središču krstnega dogajanja je torej Jezusova smrt in vstajenje, v katerega je krščenec skrivnostno, a resnično vključen. Novi človek, ki izide iz krsta, je osvobojen za novo življenje, ki se je v njem začelo. Nikakor ni vanj prisiljen, ampak se lahko s svojo svobodo spet odloča za življenje ‘po mesu’, ki pomeni ‘ne’ Kristusovemu delu v njem. A hkrati je tudi sposoben odločati se za dobro, za ljubezen, za trajen odnos s Kristusom. Tako postane krst vse življenje trajajoč prehod od starega k novemu človeku in ni zgolj neki enkraten dogodek, ki bi se z obredom pri krstnem kamnu končal. Ne znam si predstavljati ne staršev, ne sorodnikov ali prijateljev, ki vsem, ki jih imajo radi, ne bi hoteli omogočiti te svobode.

Novo rojstvo iz vere je vključitev v Kristusovo skrivnostno telo

Čeprav je krst v jedru Božje dejanje, se vanj vključuje tudi človek. Predvsem z vero. Nova upodobljenost po Kristusu nas na nov način tudi poveže z Njim in nas celo včleni Vanj. To pa dobesedno pomeni novi odnos z Jezusom Kristusom, v katerem smo dobesedno deležni najmočnejše ‘energije’ na tem svetu, to je tiste moči, ki je Jezusa Kristusa obudila iz smrti v življenje. S tem nam krst odpre tudi dostop do Cerkve, ki je občestvo vseh, ki so življenjsko povezani s Kristusom; podobno kot so udje telesa povezani z glavo. Ta skupnost, ki jo pri krstnem obredu zastopajo krstitelj, starši, botri in drugi člani župnijskega občestva, je zato tudi soodgovorna za novokrščenca, za njegovo postopno zorenje in postopno vedno bolj zavezujoče vstopanje in delovanje v občestvu Cerkve. Verni starši zato poskrbijo, da tudi njihovi otroci postanejo udje istega Kristusovega telesa kot so sami, saj so sicer v bistveni stvari ločeni med seboj.

Potrebnost krsta nam razodeva, da je sprva samoljubje v človeku zakoreninjeno v samem središču njegovega bitja in da od tam obvladuje vse. Da bi ga izkoreninili, mu moramo zoperstaviti prav tako konkretno in resnično ljubezen, ki je sposobna še bolj globinsko prežeti človeka in iz njegovega osebnostnega jedra obvladovati vse njegove deje; saj je edina sila, ki preživi smrt in grob. In v krstu smo ‘prepojeni’ s takšno ljubeznijo Boga samega. Sveti Duh, Ljubezen med Očetom in Sinom, je izvir Luči in nesmrtna reka žive Vode, v katero smo s krstom potopljeni in z njo prepojeni, da zažarimo kot žarek Sonca. Zares si ne znam predstavljati staršev, ki bi za to vedeli, in vsega tega duhovnega bogastva ne omogočili svojim otrokom čim prej. V tem duhu razumem, da so včasih starši poskrbeli za krst otrok celo isti dan, kot so bili rojeni; npr. blaženi Anton Martin Slomšek.

Kljub povedanemu, dragi g. Mate, ostajata z ženo kot starša edina, ki se morata svobodno odločiti za krst svojega otroka ali pa ga preložiti na kasneje. Sicer pa obstajajo v življenju mnoge pomembne stvari, ki jih otrok ni mogel izbrati sam. Niti to ga niste mogli vprašati, ali sploh želi biti spočet, ali želi biti Slovenec in kot materni jezik govoriti slovensko … pa tudi v šolo bo moral, četudi morda kdaj ne bo hotel, ker bosta vidva presodila, da je to zanj boljše.

TURNŠEK, Marjan. (Pisma). Ognjišče, 2014, leto 50, št. 4, str. 74-76.

    Imate kakšna vprašanja, povezana z verskim ali moralnim življenjem, ali pa lepo doživetje, ki bi ga radi delili z drugimi?

    Pišite na:
    Ognjišče, Rubrika Pisma,
    Trg Brolo 11, 6000 Koper
    ali po e-pošti:
    pisma@ognjisce.si

Tudi tata ne hodi k maši, zakaj bi moral jaz

Tudi tata ne hodi k maši, zakaj bi moral jaz

Napisal marko na . Objavljeno v Pismo meseca.

Dovolite mi, da se vam predstavim: sem mama treh odraščajočih sinov. Pa ne mislim pisati o sebi. Skušam biti skromna in iskrena do sebe in drugih. Pa ni pomembna moja fasada. Življenje me je izučilo, da je najbolj pomembna duša. Če je duša ‘na mestu’, potem tudi drugje ni nepremagljivih težav.

Imam en velik problem: bojim se, da sem pri najstarejšem sinu pogorela kot starš. Vse preveč napak sem naredila pri njem. Namesto, da bi se mu posvetila, sem se ukvarjala z drugimi in s seboj. Z vseh strani sem čutila pritiske in poslušala graje moje vzgoje. Na primer: ne nosi ga toliko, ker bo razvajen, premalo dobrega ima, lahko bi imel več. Ko denarja še ni poznal, so mu ga stari starši dajali. Ko sem mu govorila, naj ne zmerja stare starše, so mu oni odpustili rekoč, da sem prestroga in da bo pač to prerastel in prenehal. Komaj dosežem kakšen uspeh pri sinu in stopim korak naprej, že naredim v vzgoji dva koraka nazaj. Velikokrat name vpije in me grdo zmerja, se upira in me odriva od sebe. Je pač najstnik in ima svoje notranje boje.

Toda ne oddaljuje se samo od mene, ampak tudi od Boga. Noče več k maši in k verouku. Vedno mi očita: »Tudi tata ne hodi k maši, zakaj bi moral jaz?« Pravim mu, da ga ima Bog rad in ga razume, zakaj tako čuti, in da želi, da bi mu bil bolj blizu. Rekel mi je, da samo ‘nakladam’ in da si domišljam, da mi Bog odgovarja, da sem zmešana in da je pri maši dolgčas za umret. Pa sem mu rekla: Če bi pri maši bolj zavzeto sodeloval, ne bi čutil dolgočasja. Pravi, da pri verouku samo nakladajo, da se tam ne počuti, da ne sodi zraven. Kako naj ga približam sebi in Bogu? Kaj naj storim, da bo v Bogu videl prijatelja in ne nekoga, ki mu jemlje čas za računalnik in televizijo?

Hudo mi je, ker sem tako sama v veri. Saj imam moža, vendar me jezi, ker ga moram prepričevati, da se še on uredi in gre k maši. Ali naj hodila sama, ko se pa tako varno, mirno in lepo počutim, da je on ob meni? To sem mu tudi večkrat povedala, pa sem dobila odgovor, da mu ni treba k maši, da bi bil blizu Bogu, ker se pač s tistim, kar tam župnik govori, ne strinja in ga Cerkev kot institucija odbija. Rekel pa je, da z vero samo ni nič narobe, a da on hinavcev tja v cerkev ne bo hodil poslušat. Zdaj me morda razumete, s čim se borim. Počutim se kot ovenela roža v veri do Boga, brez upanja, brez obrambe, v strahu, da jo bo prerastel plevel, in bo uničena. Povejte mi, kaj še lahko storim, da bi se nastali problemi obrnili na pot, po kateri si tako zelo želim iti.

Naj vam omenim še to, da srednji in mlajši sin še ne čutita tega odpora, in upam, da bosta ubrala drugačno pot. Tudi zato sem se odločila, da bom pri njiju ravnala drugače, bolj odločno, da jima ohranim vero v Boga našega Stvarnika.

Darja

Tudi tata ne hodi k maši, zakaj bi moral jaz

Mnogo slovenskih mamic bi ti lahko pritrdilo: Pri nas je tudi tako! Le, da imajo morda moža, ki jih noče pospremiti v cerkev. Zdi se mi pa, da je tako obnašanje precej nedosledno. Če ima mož svojo ženo rad, ji bo naredil veselje, tudi, če sam misli drugače. Res pa je, da še danes se pri naših moških, očetih, čuti neka hladnost v izkazovanju solidarnosti do žene. Včasih je bilo to nekaj ‘normalnega’, da so zakonci držali skupaj, danes pa bi morali ob tolikem napredku psihologije, le biti malo bolj ‘moderni’. Vem, da moža, ki izkaže pozornost do svoje žene, njegovi prijatelji morda zbadajo, da “ga je žena ovila okrog prsta”. Kot, da bi bilo razumevanje med možem in ženo nekaj slabega. Morda pa je vmes precej nevoščljivosti, ki med Slovenci tako bujno uspeva.

Tvoj starejši sin je očitno v dobi pubertete, ko se upira temu, kar hočejo drugi, se osamosvojiti. To ni nič narobe, nasprotno, je znak zdravega razvoja in tudi tu so možne različne stopnje. Zmerjanje, ki ima, kot se zdi, v vaši hiši precej domovinske pravice, ni ravno najbolj primeren način ‘protestiranja’. Ko govoriš o svojih načrtih za vzgojo mlajših dveh sinov, boš morala to izkoreniniti. Sicer pa se mi ne zdi, da bi iskanje stika bilo proti ‘moderni vzgoji’. Vedno je nujno potreben ‘pogovor’. Če nekaj zahtevaš (mašo, verouk), se moraš o tem mirno pogovoriti s svojimi sinovi. Moraš jim povedati, da je tak odnos, ki ga imajo do vere pod vplivom okolja, tudi očeta, zgrešen. Izrazi, da si ‘neumna’, da je nekaj “dolgočasno za umret”, “da samo nakladajo”, niso zrastli na ‘njegovi njivi’. Tako govorjenje ni ‘kritično’, pač pa ponavljanje fraz, ki jih je slišal in osvojil. Mar se v cerkvi, pri verouku učijo kaj slabega? Tega ne bo mogel trditi. To, da ne preklinjaš, ne govoriš prostaško, se ne jeziš, je znamenje, da si kulturen. To pa si vsak normalen človek želi. Venddar to ne pride samo od sebe, kot mislijo tvoji stari starši, tudi ne odide kar tako.

Verjamem, da se čutiš v takem okolju osamljena. Zato bi bilo prav, če si najdeš kakšno vrstnico, prijateljico, s katero se boš lahko pogovorila tudi o vzgojnih in verskih vprašanjih. Take osebe gotovo obstajajo tudi v tvojem okolju, morda celo med tvojim sorodstvom. Še nekaj pa je zelo potrebno: da vzameš v roke dobre knjige (in revije), ki ti bodo poglobile vero in tudi razširile tvoje versko obzorje in ti pomagale pri vzgoji sinov. Danes je, hvala Bogu, izbira zelo pestra, za vse okuse. Ko sem bil mlad župnik ni bilo tako. Sodobnih verskih knjig enostavno ni bilo, tudi revij, časopisov ne. Ravno ta zavest, koliko dobre revije in časopisi, knjige, pomagajo vernikom pri njihovi verski in moralni rasti, je botrovalo nastanku Ognjišča, Žepne knjižnice in drugih knjig. Takrat so bile naše naklade (Žepne knjižnice) po 20–30.000 izvodov. Ognjišče, ki je najbolj razširjeni verski tisk pri nas, ima zdaj naklado 45.000. V njem so tudi strani za ‘računalnikarje’. Navduši svoje sinove tudi za branje. Mnoge naše knjige so zelo ‘napete’, primerne tudi za pubertetnike.

    Imate kakšna vprašanja, povezana z verskim ali moralnim življenjem, ali pa lepo doživetje, ki bi ga radi delili z drugimi?

    Pišite na:
    Ognjišče, Rubrika Pisma,
    Trg Brolo 11, 6000 Koper
    ali po e-pošti:
    pisma@ognjisce.si

Glede ‘strogosti’ vzgoje, ki jo nameravaš uvesti na mlajše fante, bi bil nekoliko v skrbeh. Res je, da morajo v tvojem domu veljati neka načela, zlasti glede govorjenja (in ‘zmerjanja’, ki mora izginiti), bi pa bil bolj za načelo: »Več čebel se ujame s kapljico medu, kot s sodom kisa.« Predvsem pa morajo vedeti vsi, tudi mož, da jih imaš rada.

V postnem času nas navajajo naši pridigarji, da se več postimo. To je v redu, ker tudi utrjuje našo voljo. Jaz pa bi dodal to, da v postu preberemo kakšno dobro knjigo. To pa ne sme biti kakšno površno branje, ampak s premislekom. Lahko je to tudi en roman ali življenjepis, sveže duhovne misli, ki nam jih nudi papež Frančišek in jih je zadnje čase veliko na naših prodajnih policah. Naj nas zdržek od telesne hrane pripelje k obilju duhovne hrane.

oče urednik Franc Bole

zanimivosti4 1404

Nogomet je šola odgovornosti, solidarnosti in medsebojne pomoči

Napisal marko na . Objavljeno v Zanimivosti.

zanimivosti4 1404

170 duhovnikov iz 13. držav (Avstrije, Bosne in Hercegovine, Črne Gore, Hrvaške, Madžarske, Portugalske, Poljske, Romunije, Slovaške, Slovenije, Kazahstana, Ukrajine in Belorusije) se je med 24. in 28. februarjem 2014 zbralo v beloruskem mestu Lida na 8. evropskem prvenstvu duhovnikov v malem nogometu. Lani je tako prvenstvo gostila Slovenija.

Nadškof Minska Tadeush Kondrusevich je udeležencem dejal: »Nogomet navdušuje srca ljudi po vsem svetu. Je kolektivna igra, kjer vsak igralec razvija čut za odgovornost, solidarnost in medsebojno pomoč, goji obrambo, se uči pozabljati napad, veselja ob zmagah in se uči poraza. Nogomet ni samo šola dobre fizične pripravljenosti, ampak tudi moralne.« Kot zanimivost, naj povemo, da je nadškof igral v domači izbrani vrsti v napadu z številko 11. Na prvenstvu je kot vratar sodeloval še en madžarski škof.

Prvenstvo je potekalo v več krogih. V četrtek zvečer je bila po vseh odigranih tekmah in finalu med ekipama Hrvaške in Poljske sklepna slovesnost, na kateri so podelili pokale in nadškof Kondrusevich se je ekipam v njihovem jeziku zahvalil za udeležbo. Moštvo slovenskih duhovnikov je bilo deležno pohvale za lansko organizacijo prvenstva.

Božo Rustja

povejmo z zgodbo 1404

Tema v našem življenju

Napisal marko na . Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

 povejmo z zgodbo 1404

ZGODBA

PRIDI IN POGLEJ SONČNO SVETLOBO

Zgodba govori o podzemni jami. Vse svoje dolgo življenje je bila v popolni temi. Nekega dne je zaslišala glas, ki ji je klical: »Pridi, pridi na svetlo, pridi pogledat, kako sije sonce.«
Najprej je ponudbo zavrnila, kajti bila je prepričana, da ne obstaja nič drugega, kakor le tema. Po številnih klicih se je odzvala in bila presenečena, ko je vsepovsod videla svetlobo.
Ozrla se je proti soncu in mu dejala: »Pridi k meni in pokazala ti bom temo.« Sonce jo je vprašalo: »Kaj je to tema?«
Jama je odgovorila: »Pridi k meni in boš videlo!«
Sonce je povabilo sprejelo. Ko je vstopilo v jamo, je reklo: »Pokaži mi sedaj to temo!« Toda teme ni bilo nikjer.

 

MISEL

Tema ne pomeni samo pomanjkanja ali popolne odsotnosti svetlobe. Tema pomeni tudi to, ko nas doleti kaj neprijetnega, žalostnega, težkega, ko nas v življenju kaj potlači.

Greh pahne dušo v temo. Ko se grehi množijo, ko en greh rodi drugega, padamo v vedno globljo temo, v temno noč, brez zvezd.

Vendar ne obupajmo, če naša življenjska pot zaide v temo. Sonce Božje usmiljene ljubezni je močnejše od teme.

 

MOLITEV

Gospod Bog, nakloni nam milost,
da se bomo varovali del teme,
prižgi v naših srcih svetlo luč,
da bodo naši koraki varni
in se ne bomo nikoli izgubili.
Svetloba tvoje luči
naj razsvetli našega duha,
da spoznamo pot zveličanja in hodimo po njej.
Gospod, ti si luč, ki je nobena tema ne more premagati,
naj nikoli ne ugasne v naših srcih.
Če pademo kdaj v brezno teme,
ohrani v nas zavest,
da se bomo vedno zavedali,
da nad nami sije tvoja dobrotna luč.
Naj jo občutimo in prepoznamo
v tvoji očetovski ljubezni in skrbi za nas.
Razsvetljuj nas s svojo resnico,
da bomo zmagali v boju
z očetom laži in knezom teme.

 

ISKRA

Sprejeti temo, dopustiti, da bolečina zares boli, ni vedno lahko. Pogum, velika srčnost je najpomembnejša vrlina na poti duhovnega življenja.
Tudi če bi hodil po globeli smrtne sence,
se ne bojim hudega, ker si ti z menoj. (Ps 23,4)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 4 (2014), 32-33.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 122-224.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

17. april

Napisal marko na . Objavljeno v Spominjamo se.

LETA 1790 UMRL BENJAMIN FRANKLIN

17 04 1790 Benjamin FranklinAMERIŠKI PISATELJ, ZNANSTVENIK, DIPLOMAT, IZUMITELJ, DRŽAVNIK IN POLITIK (* 1706)

“Govori samo tisto, kar lahko koristi tebi samemu ali drugim; izogni se vsakemu praznemu besedičenju,” je v svoj dnevnik zapisal ameriški državnik, znanstvenik in pisatelj Benjamin Franklin, izumitelj strelovoda, rojen na današnji dan.

nekaj njegovih misli:

  • Moja veroizpoved je taka: Verujem v enega Boga, Stvarnika vesolja. Verujem, da ga On s svojo previdnostjo vlada. Verujem, da ga je treba moliti. Verujem, da mu najbolje služimo tako, če smo dobri do drugih njegovih otrok.
  • Tisti, ki pravijo, da je z denarjem mogoče vse doseči, so sposobni za denar, storiti vse.
  • Bodi trdno odločen, da izpelješ, kar je tvoja dolžnost. Brezpogojno končaj, česar si se lotil.
    nikomer ne bom govoril nič slabega, o vsakomer pa bom govoril vse, kar vem o njem dobrega.
  • Če ljubite življenje, ne zapravljajte časa, kajti življenje je narejeno iz njega.
  • O Jezusu iz Nazareta verujem, da so njegova načela in njegova vera, ki nam jo je prinesel, najboljše, kar je svet kdajkoli poznal.
  • Bodi vljuden do vseh, prijazen z mnogimi, zaupen le z nekaterimi, prijatelj z enim samim, sovražnik nikomur.
  • Čas je najbolj dragocena stvar, zato je zapravljanje časa največja izguba.
  • Nikomur se ne bo nikoli posrečilo, da bi spet našel izgubljeni čas.

 

LETA 1878 ROJENA M. ELIZABETA KREMŽAR

17 04 1878 Elizabeta KremzarREDOVNICA URŠULINKA, PESNICA († 1954)

Mati Elizabeta Kremžar, redovnica uršulinka, velja za najboljšo slovensko religiozno pesnico. V svojih pesmih je izpovedovala predvsem svojo ljubezen do Jezusa v evharistiji, do nebeške matere Marije. Izšle so v štirih knjigah: Iz moje celice I. in II., Slava sveti hostiji, Cvetje na poti življenja.. Precej njenih pesmi je bilo uglasbenih . Pisatelj Ivan Tavčar je na smrtni postelji želel, da mu je žena Franja brala pesmi M. Elizabete.

več o njej si preberite v obletnici meseca 03_2004

nekaj njenih razmišljanj:

  • Naše mame nikoli nisem videla drugje kot pri molitvi in delu. Z najstrožjim opazovanjem nisem našla pri nji nobene napake, saj so bile njene misli vedno obrnjene na Boga. Preprosta, neuka žena je zajemala veliko vzgojno modrost iz vere. Vzgajala je bolj z zgledom kot z besedo. Ko sem ji nekoč, še otrok, pripovedovala nekaj ne ravno spodbudnega o neki osebi, mi ni nič odgovorila, kakor da je moje pripovedovanje preslišala. Njen molk je pri meni opravil več, kot bi bile dosegle besede. Spoznala sem, da se o slabostih bližnjega brez potrebe ne sme govoriti in bila sem ozdravljena.
    in verzov_
  • Najlepši trenutki, o to so pač tisti, / ko z Jezusom vračam se sklenjenih rok, / ko gledam in molim in ljubim le Njega, / ko čutim le eno: da z mano je Bog.
  • Tudi v tistih temnih dnevih, / ki veselja ne poznajo, / v tistih tesno bridkih urah, / ko v očeh solze igrajo, / ti si, Jezus moj.
  • Poznam skrivnost: od jutra v noč / je On edini tvoja moč, / ki v hostiji te čaka.
  • Pozdravljena, Mati dobrega sveta, / ti zvezda blesteča sredi noči, / na morju življenja v besnečih viharjih / čolnič ti vodi nam preko čeri.
  • Ljubljena slovenska hiša, / tiha sredi tihih trat, / ali še spoštljivo hraniš / nad vse dragi tvoj zaklad? // Ali še visi pod križem / tvojih dedov blagoslov, / lepi hišni rožni venec, / priča tolikih rodov?
  • Mati! / Katero morje je širje / ko tvoje srce? / Katero brezno je globlje / kot tvoje roke?
  • V zvezdah je zapisano: / Mati z mano se raduje, / z mano moli in trpi, / nad menoj ljubeče čuje.
  • Mati, svetuj nam na zemeljski poti, / strma je, težka, korak negotov; / preko nevarnosti naj nam pomaga / tvoja beseda in tvoj blagoslov.
  • Mati moja, venec pletem, / venec rož za tvoj oltar, / belih, rdečih, žarno zlatih / zvijem venec, tebi v dar.
  • Velika noč me gleda dol z razpela. / Ne vidim več krvi, globo­kih ran, / ne vidim krone trnove krog čela, / kot sonce zdaj žari odprta stran.
  • Soncu nisi dal srca, / ognja si mu dal, da sveti, / zate more le goreti, / a ljubiti te ne zna. // Meni pa si dal srce, / živo, žarko in čuteče – / višek to je moje sreče – / naj gori, gori za te!
  • Kam bi nesla svojo solzo, / kam izlila vzdih globok? / Z Materjo trepečo, solzno / laže nosi križ otrok.
  • Moj Ideal! / Ljubezen v očeh, / na čelu krepost, / na ustnih modrost / in v srcu svetost.
  • Ne vidim tvoje blage roke, / a ti si tu, srce te zre, / saj ni noči tako globoke, / da je ljubezen ne predre.
  • O mati! Kako iznajdljiva, kako je globoka / ljubezen tvoja za srečo otroka!
  • Zlate rože, o Marija, / v tvoji kroni naj žare! / Hrepenenje po nebesih, / Mati, v moje vlij srce!
  • Naj bo karkoli! Darove vzemi , / bridkost in srečo hvaležno objemi: / tako v kroni bodeči / kot v tihi sreči / je Bog.
  • Kristus, tvoja tiha ječa / vseh odpovedi je priča – / Le v odpovedi je sreča, / žrtev dušo poveliča.

 

LETA 1881 ROJEN RUDOLF BADJURA

17 04 1881 Rudolf BadjuraPRVI SLOVENSKI UČITELJ SMUČANJA, ORGANIZATOR PLANINSTVA IN POTOPISEC († 1963)

V Litiji rojen slovenski alpinist in pisatelj Rudolf Badjura je bil prvi slovenski učitelj smučanja, organizator planinstva in potopisec. Napisal je prve slovenske turistične in planinske vodnike, med drugim: Na Triglav (1913), Vodić kroz jugoslovenske Alpe (Vodnik po jugoslovanskih Alpah, 1922), Pohorje (1924), Kozjakovo pogorje (1927), Zasavje (1928), Sto izletov po Dolenjskem, Gorenjskem in Notranjskem (1930), Izleti po Karavankah (1932) Zimski vodnik po Sloveniji (1934). Njegova je tudi prva slovenska smučarska knjiga Smučar (1924) in Smučarska terminologija (1921). Zbral je veliko krajevnih imen in jih obdelal v Ljudski geografiji (1953) ter o tem napisal še vrsto razprav. Kot član alpinističnega društva Dren si je prizadeval za razvoj alpinizma in smučanja.

 

LETA 1924 USTANOVLJEN STUDIO METRO-GOLDWYN-MAYER (MGM)

17 04 1924 MGMPodjetje, ki se ukvarja z produkcijo in distribucijo filmov ter televizijskih programov je ustanovil gledališki magnat in poslovnež Marcus Loew. Kupil je filmska studia Metro Pictures (ustanovljen 1916) in Goldwyn Pictures (ustanovljen 1917). Njuna imena je preprosto združil v eno ime. Od obdobja nemega filma do konca druge svetovne vojne je bil naprestižnejši in najpomembnejši filmski studio na svetu. Skupaj s Columbia Pictures je peti najstarejši studio v zgodovini filma.

 

LETA 1894 UMRL IVAN TOMŠIČ

17 04 1894 Ivan TomsicUČITELJ, PISATELJ IN VZGOJITELJ (* 1838)

Rodil se je v Vinici v Beli krajini, kjer je njegov oče Bernard služboval kot učitelj. Ob podpori Janeza Bleiweisa se je šolal na učiteljišču v Ljubljani. Nekaj let je poučeval v Tržiču, nato pa do smrti na vadnici v Ljubljani. Njegovo pisateljsko in vzgojno delo je zelo obsežno. Pisati je začel pod vodstvom svojega očeta v reviji Vedež. Najpomembnejše pisateljsko in vzgojno delo Ivana Tomšiča je ustanovitev mladinskega lista Vrtec (1871), ki je bil dolgo edini slovenski list za mladino. Izhajal je do leta 1945, Tomšič ga je urejal 30 let.

 

LETA 1928 ROJEN MARKO KREMŽAR

17 04 1928 Marko KremzarPOLITIK, EKONOMIST, PISATELJ, PUBLICIST; ENA OSREDNJIH OSEBNOSTI SLO POLITIČNE EMIGRACIJE

Rojen je bil v Ljubljani, po vojni je emigriral v Avstrijo in naprej v Argentino. Od leta 1949 je živel v Buenos Airesu, kjer je 1958 diplomiral in 1973 doktoriral iz gospodarskih ved. Deloval je predvsem kot gospodarstvenik in ekonomist, hkrati pa kot eden vodilnih zdomskih politikov. Pomemben je bil tudi kot organizator in pedagog slovenskega srednjega šolstva v slovenski skupnosti v Buenos Airesu. Marko Kremžar je bil ustanovni član NSi, opravljal svetovalno delo v stranki, deloval na področju publicistike in šolstva v Sloveniji in za Slovence v zamejstvu in po svetu. Leta 2008 je za delo Čas tesnobe in upanja prejel literarno nagrado Vstajenje.

 

LETA 1928 ROJEN FRANCOIS X. NGUYEN VAN THUAN

17 04 1928-Francois-Nguyen-Van-ThuanVIETNAMSKI KARDINAL, PRIČEVALEC KRIŽA († 2002)

Ob koncu duhovnih vaj (papež jih z najožjimi sodelavci opravi vsa­ko leto na začetku postnega časa) v kapeli Odrešenikove Matere 18. marca 2000 se je Janez Pavel II. v imenu vseh zahvalil vodi­telju, vietnamskemu nadškofu Francoisu Xavieru Nguyenu Van Thuanu. Med drugim je dejal: “Bil je pričevalec križa v dolgih letih zapo­ra v Vietnamu, zato nam je pogosto pripovedoval o dejstvih in do­godkih iz svojega trpljenja polnega zapora in nas tako okrepil v tolažilni gotovosti, da takrat, ko se vse okrog nas in morebiti tudi znotraj nas ruši, Kristus ostaja naša neuničljiva opora.”

… več o njem si preberite v pričevanju 03_2002

nekaj njegovih misli:

  • Na slovesnem romanju, ki se ga udeleži na tisoče ljudi, bi vsi radi nosili križ na čelu procesije. Koliko pa je pripravljenih nositi svoj lastni križ na romanju vsakdanjega življenja?
  • Ljubezen Marije, naše Matere, je kakor svež vetrič ali kapljica jutranje rose; prinaša sladkost in tolažbo duši, ki hrepeni po miru.
  • Božja navzočnost v tebi ni le pobožna misel: je stvarnost. Bog, naš Oče, je na tvoji strani z vso svojo močjo in ljubeznijo. On je Oče, ki te ščiti, ti svetuje, te kliče, opominja, ti odpušča in te nenehno ljubi.
  • Navada kritiziranja bližnjih je ena največjih ovir za rast duhovnega življenja. Grajanje bližnjih nje same vznemirja, v tvojem srcu pa goji grenkobo.
  • Dva tisoč let se vrsta tistih, ki hodijo za Jezusom, ni pretrgala in se ne bo pretrgala do konca sveta.
  • Poklicani smo, naj bomo majhna sonca ob Soncu ljubezni, ki je Bog. Torej so vsi ljudje naslovljenci naše ljubezni.
  • Ko je Jezus visel na križu, je postal navzoč tam, kjer so živeli vsi prekleti, tam, kjer je živel grešni svet, oddaljen od Boga. In ravno s tem, je vsem ponudil spravo in rešenje.
  • Brez občestva med nami molitev ni všeč Bogu. Kako bi namreč mogel biti v naši duši on, ki je enota, če smo mi razdeljeni?
  • Od Svetega Duha ne prihaja samo vsa resnica, ampak tudi vsa dob­rota, pravičnost, lepota, globina molitve, sijaj modrosti. Tola­ži nas, ko vidimo, kako je Duh na delu, da bi v polnosti razodel Kristusovo skrivnost.
  • Marija je v celotnem teku svojega življenja vse sprejemala od Boga. Prav v tem je veličina njenega poslanstva, ki se skrivnost­no nadaljuje v Cerkvi: vse izvira od Gospoda, prihaja od zgoraj.
  • Jezus nima takšnega spomina kot jaz; ne samo da odpušča in da od­pušča vsakomur, ampak celo pozabi, da je odpustil.
    več:

 

LETA 2022 UMRL JANEZ MATIČIČ

03 06 1926 Janez MaticicSKLADATELJ, PIANIST IN PEDAGOG (* 1926)

Rodil se je na Mirju, z osmimi leti je začel igrati violino pri Vidi Jerajevi, čeprav ga je bolj mikal klavir. Kmalu so nastale tudi njegove prve skladbe. Pri prof. Leonu Pieferju se je seznanil z Igorjem Ozimom in začel skladati zanj. Po vojni je na Akademiji za glasbo v Ljubljani končal študij kompozicije, dirigiranja in klavirja. Želja po iskanju novega ga je peljala v Pariz, kjer se je izpopolnjeval pri Nadii Boulanger. Tam se je tedaj rojevala elektroakustična glasba in kmalu je odkril, kakšne možnosti v svetu glasbe odpira računalniška tehnika. Sad tega so nekatera Matičičeva sodobna elektroakustična dela, ki so doživela svetovno slavo. V njegovi bogati zbirki instrumentalnih del sta dve simfoniji, več koncertov in komorna dela – od skladb za violino in klavir, godalni kvartet, kvarteta saksofonov do violinskih in drugih solističnih del. Prejel je vrsto nagrad doma in na tujem, med drugim Prešernovo nagrado za življenjsko delo (2007). Bil je član SAZU.

nekaj njegovih misli:

  • Sem komponist. Komponiram vse od otroštva dalje. Kot komponist sem prehodil zelo dolgo pot: tako dolgo, da površni poslušalec med mojimi zgodnjimi in poznejšimi deli ne bi mogel vzpostaviti nobene povezave. Vendar sem vsa ta dela skomponiral jaz, in čeprav so tako različna, jih enakovredno priznavam za svoja.
  • Klavir je prišel v hišo zaradi sestre. Nada je bila začetnica, a ji ni ravno šlo, to je priznala tudi sama. Mene je pa vse bolj začel mikati prav klavir. Ti boš igral violino, Nada pa klavir, je odločila mama, in kadar sta šli v mesto, sta zaklenili klavir in skrili ključ. A sem našel skrivališče. Ko sta zaprli vrata za sabo, sem poiskal ključ in začel igrati. Še danes se spominjam. Kakšen užitek je bil to! Prepovedan sad. Zame je bilo to nekaj najbolj čudovitega!
  • Stari mojstri so mi omogočali tisto osnovno moralno in tehnično oporo, mnogoterim sodobnim tokovom ali glasbenim ideologijam pa se nisem čutil zavezanega. Zame je glasba svoboda, raziskovanje oddaljenih svetov, moč in senzibilnost hkrati.

več:
T. Gorjup, Janez Matičič (1926-2022): Obletnica meseca, v: Ognjišče 6 (2026), 40-41.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

VS-kakor-sonce1

Kakor sonce, ki predre oblake

Napisal marko na . Objavljeno v Recept za srečo.

VS-kakor-sonce1TV in drugi mediji nam v številnih reklamnih sporočilih dopovedujejo, da je optimizem (danes je bolj moderno govoriti o pozitivni energiji) nekaj, kar si človek lahko pridobi kar tako mimogrede … kot recimo, napolni baterijo mobilnika. Meni pa se zdi, da živim v nekem strašno resnem, da ne rečem, med seboj skreganem svetu, kjer smo v odnosih do drugih zelo nepotrpežljivi, celo nestrpni, vse to pa prikrivamo s prisiljenimi in ponarejenimi nasmehi. Da bi se človek danes od srca nasmejal? … K temu ga je treba spodbujati, slišati mora, da se smejejo drugi, tako kot v številnih humorističnih šovih, kjer so dodani posnetki smeha. Ljudje se večkrat skrivamo pod bleščečo masko, da drugi ne bi opazili, da smo žalostni: na zunaj veseli, navznoter pa potrti. Še nekaj opažam pri mojih prijateljih: večkrat s smejejo kar tako, brez razloga, kot se smejejo bedaki … Sprašujem se, ali morda v teh ‘modernih’ časih ne znamo več sprejeti naših omejenosti, morda se ne znamo več čuditi čisto navadnim, preprostim stvarem? To je tudi vprašanje za vas. Danijel ’95

Optimizem dela čudeže

VS-kakor-sonce3Optimizem nam pomaga, da se znamo hrabro spoprijeti z vsem, kar nam prinaša vsakdanje življenje. Je koristno sporočilo sodelovanja, naklonjenosti, zaupanja v prihodnost. Je kot sončni žarek, ki nenadoma predre oblačno nebo in ti pokaže stvari v čisto drugačni luči. Naj ti pomagajo k temu blagri optimista:

Blagor tistemu, ki ni posebno lep in lahko reče: Vsakokrat ko se pogledam v ogledalo, se prepričam, da ima Bog velik smisel za humor.

Blagor tistemu, ki ima nekaj kilogramov preveč, a smeje pravi: Ne, ne, nisem pretežak, le kakšnih petnajst centimetrov sem premajhen!

Blagor tistemu, ki vedno izžareva vedrino in ni nikoli namrščen: svojemu bližnjemu neprestano prinaša mavrico.

Blagor tistemu, ki se obrača proti soncu: sence vedno ostajajo za njim.

Blagor tistemu, ki takrat, ko nima ničesar, kar bi lahko dal, podari nasmeh: drugi sprejmejo z zadovoljstvom ta njegov zastonjski dar.

Blagor tistemu, ki ima vedno pri sebi tri zdravila: veselega duha, spočitost in zmernost pri hrani: vedno bo zdrav …

Blagor tistemu, ki se brž, ko nekaj pove, temu že smeje: nikoli ne bo postal vseveden domišljavec.

Blagor tistemu ki jemlje težave resno, toda ne tragično; uspel se bo spoprijeti z njimi in jih uspešno premagati.

Blagor tistemu, ki je razumel, da lahko bližnjemu največ pomaga s tem, da ga razvedri.

Blagor tistemu, ki predrzneža in nasilneža zavrne na pravi način in ob pravem času: hitro ga bo razorožil.

Blagor tistemu, ki namesto da bi stalno gledal v temno noč, raje dvigne pogled v zvezdnato nebo: v njem bo vzklilo hrepenenje po neskončnem.

Blagor tistim, ki se tega držite, ker tako razsvetljujete moje dni, tudi tiste brez sonca.

 

    PAPEŽI O OPTIMIZMU in VESELJU

    Vi, mladi, ste nasmeh in upanje tega sveta; vi ga lahko naredite bolj človeškega. Imate dar, ker znate delati z navdušenjem in tako lahko odraslim dajete poguma s svojo sposobnostjo za nove pobude, z vašim prirojenim upanjem. Kamorkoli vas bo popeljala življenjska pot, morate posredovati to upanje; povsod in v vsaki situaciji … Vi ste odrešeni v veselju. To veselje vas mora prežemati in oblikovati, morate ga izžarevati na vse okrog vas, in tako širiti navdušenje, ki se ga bodo nalezli tudi drugi. S tem ne mislim samo na veselje, ki se kaže navzven in je hrupno, ampak na tisto globlje veselje, ki ostane tudi takrat, ko pridejo skrbi, žalost in bolečine. Pojdite po vaši poti kot veseli ljudje. (Janez Pavel II. maja 1988)

    Lepo je biti kristjani. Ker nas na tej poti podpira in pomaga velika Ljubezen in Razodetje, to ni breme, ampak so to krila. To izkustvo nam daje širino, povezuje nas v skupnost, opozarja na dejstvo, da kot kristjani nismo nikoli sami: če se vse to zgodi, potem res živimo življenje, ki ga je vredno živeti. Veselja, da smo kristjani, ne smemo zadržati samo zase. Treba ga je posredovati tudi drugim. (Benedikt XVI.)

    Veselje! To je prva beseda, ki bi vam jo rad povedal. Nikdar ne bodite žalostni možje in žene. Kristjan nikoli ne sme biti! Ne dopustite, da vas premaga malodušnost! Naše veselje ne izvira iz posesti mnogih reči, rojeva se iz srečanja z Osebo, z Jezusom, ki je med nami. Poraja se iz gotovosti, da nikoli nismo sami, tudi v težkih trenutkih, ko se na življenjski poti srečamo s težavami in ovirami, ki se zdijo nepremagljive in jih je toliko! V takšnem trenutku pride sovražnik, pride hudič, tolikokrat pod krinko angela, in nam zahrbtno prišepetava. Ne poslušajte ga! Hodimo za Jezusom! (papež Frančišek, homilija na cvetno nedeljo, 24. marca 2013)

Znanstveno je dokazano: smeh je pol zdravja

Zdravljenje z nasmehom danes ni več novost: ameriški zdravnik Patch Adams je začel uporabljati moč nasmeha za zdravljenje bolezni srca in ožilja … O tem, da smeh krepi dobro počutje in izboljšuje zdravljenje, je pisala tudi dr. Mihaela Jurdana v naši rubriki Narava in zdravje (1/2006). Zapisala je, da vedrina sproži najprej obrazne mišice, pa tudi »mišice rok in nog, trenira srce, ker pospeši srčni utrip ter sprosti zavrta čustva (jezo). Nekateri raziskovalci trdijo, da se v krvi vedrejših ljudi razmnožujejo obrambne snovi, prisotnih je več celic T in naravnih celic ubijalk – ene in druge pomagajo premagovati bolezen; da spodbuja v možganih sproščanje endorfinov – “spojin dobrega počutja”. Poleg tega so jim v krvi izmerili tudi manj stresnega hormona kortizola. (…) Smeh pospeši od 3 do 4 krat močnejše izločanje plinov iz pljuč, s čimer se hitreje čistijo dihalne poti in pljuča. Tako prečisti dihalne poti mikroorganizmov in bakterij in s tem zmanjša nevarnost okužb. …

 

Bodite veseli

Italijanski pregovor pravi: Veselje je univerzalno zdravilo za vse bolezni. Veseli obraz je zunanji izraz dobrega razpoloženja in zadovoljstva. Drugi to takoj opazijo in se lahko tega tudi nalezejo … Je spodbuda za delo in navdih za ustvarjalnost, ker pomaga premagati napor in ohranja začetno navdušenje.

Bodite veseli, da boste ovrgli predsodek, da služenje Bogu zmanjša veselje, da sta resnoba in otožnost znak nekoga, ki živi duhovno in se žrtvuje za druge.

Bodite veseli, da boste sprožili dobro razpoloženje tudi pri drugih. Veselje je sad optimizma, čiste vesti in močne volje.

Če vaše srce ni radostno, prosite Boga za dragoceni dar veselja, ki zdravi telo dušo.

Bodite veseli kot nedolžni otroci, kot pojoče ptice spomladi, kot pesem velikonočnih zvonov; kajti kdor veruje v vstalega Kristusa, nima razloga, da bi bil žalosten, ampak mora biti apostol veselja.

 

NASMEJTE SE

Z leti se ljudje zresnijo in se smejejo manj. Povprečen odrasel Evropejec se nasmeje do 15-krat na dan, otrok pa tudi do 400-krat. V skupini se nasmejemo 30-krat pogosteje, kot če smo sami. Pred petdesetimi leti so se ljudje brez zavor smejali po 18 minut na dan, dandanes tudi veseljaki ne dosežejo več kot 6 minut smeha na dan.

 VS-kakor-sonce2

BISTVENO … Z NEKOLIKO HUMORJA

Aleksander Veliki je šel na obisk k filozofu Diogenesu. Našel ga je ležečega na soncu. Ko je ta opazil, da nekdo prihaja k njemu, se je nekoliko dvignil s tal in pogledal Aleksandra: ta ga je prijazno pozdravil in ga vprašal, če kaj potrebuje. »Umaknite se mi s sonca,« je odvrnil filozof.

 

    Nekateri spremenijo sonce v rumeno piko, drugi pa spremenijo rumeno piko v sonce (Pablo Picasso)

    Sonce, ki vzhaja, ima več občudovalcev kot sonce, ki zahaja. (pregovor)

    Veselje je kot sonce: moč, ki naredi, da zraste žito ljudem (Charles Singer)

    Pesimist vidi samo temno stran oblakov in se namršči; filozof vidi obe strani in skomigne z rameni; optimist jih niti ne vidi … on hodi pod njimi (Leonard Levinson)

    Novost, ki jo Bog prinaša v naše življenje, je tisto, kar nas res uresniči, kar nam prinaša pravo veselje, pravo vedrino, ker nas Bog ljubi in hoče samo naše dobro. (papež Frančišek)

    Svetost ni nekaj manj človeškega, ampak je nekaj še bolj človeškega. To pa vključuje tudi večjo sposobnost za trpljenje, razumevanje in simpatijo, prav tako pa tudi za humor, za veselje, za cenitev dobrega in lepega v življenju (Thomas Merton).

    Najboljši pripomoček, da dobro začneš dan, je tale: ko se zbudiš, pomisli, ali ne bi mogel ta dan enemu človeku pripraviti veselje (Friedrich Nietzsche)

    Kaj je sreča? Druge osrečevati. Kaj je veselje? Druge razveseljevati (Wilhelm Keppler).

    Lepa duša, vedra duša, ki izžareva veselje in srečo – to bi morala biti duša vsakega kristjana. To bi morala biti vsak dan moja duša. (Franc Sodja)

    Najboljši način, da Bogu in ljudem pokažete svojo hvaležnost, je, da vse sprejmete z veseljem. Veselo srce je normalno stanje srca, ki gori v ljubezni. (bl. mati Terezija)

    Srečno življenje vendar ni drugega kot veselje do resnice; veselje ob tej pa je veselje nad teboj, ki si resnica, moj Bog. (sv. Avguštin)

    Kaj je veselje? / Življenja željnost. / Veselje do življenja. / Kaj nam priznanje! / Za korak sem bliže življenju, / v katerega moram vtisniti / svoje znamenje. (Srečko Kosovel)

    Kdor je iskreno veren, s svojo vero vpliva na javnost. Tako kot izžarevamo svoje veselje, navdušenje, optimizem… tako izžarevamo tudi svojo vero. (Metka Klevišar)

    Najlepše veselje doživi človek vselej takrat, kadar to najmanj pričakuje. (Antoine de Saint-Exupery)

MOČVIRJE ŽALOSTI

“Artaks,” je rekel Atrej, kaj je s tabo?”

“Ne vem, gospodar,” je odgovorila žival, “mislim, da bi se morala obrniti. Saj je vse to brez koristi. Ženeva se za nečim, o čemer se je tebi samo sanjalo. Našla pa ne bova nič. Mogoče je tudi že tako in tako prepozno. (…) Obrniva se, gospodar.«

»Tako nisi še nikoli govoril, Artaks,« je začudeno menil Atrej, »kaj ti je? Si bolan?«

»Mogoče,« je odvrnil Artaks. »Z vsakim korakom, ki ga narediva, narašča žalost v mojem srcu. Nobenega upanja nimam več, gospodar. In čutim se tako težkega, tako težkega. (…) Mene je konec. Zdaj veva, zakaj imajo Močvirja žalosti tako me. Od žalosti sem postal tako težek, da se moram potopiti. Temu ne ubežim.« (Michael Ende, Neskončna zgodba, Mk, Ljubljana 2003, str. 62-63)

 

SODBA OB KONCU ČASOV

Neki človek je umrl in prišel pred božjo sodbo. Bil je zaskrbljen, saj je ob pregledu svojega življenja ugotovil, da je naredil bolj malo dobrega. Pred njim je bila dolga vrsta, zato je stopil naprej, da bi videl in slišal, kako poteka sodba.

Kristus Sodnik je pogledal v veliko knjigo in rekel prvemu: “Lačen sem bil in si mi dal jesti. Vstopi v božje kraljestvo!” Drugemu: »Žejen sem bil in si mi dal piti …« In tretjemu: »Bil sem v ječi in si me obiskal …«. In tako naprej. Vsa ta vprašanja je ta človek postavljal tudi sebi in ugotovil je, da ga je upravičeno strah. Nikomur ni dal ne jesti ne piti, ni obiskoval zapornikov, ne bolnikov… Ko je prišel na vrsto, je tresoč stopil pred Kristusa, ki je pregledoval spisek njegovih del. Kristus ga pogleda in mu pravi: “Ni veliko zapisanega. No, nekaj dobrega si pa vendar naredil. Ko sem bil žalosten in slabe volje, si mi pripovedoval šale. Moral sem se nasmejati in spet sem postal boljše volje: vstopi v moje kraljestvo!”

 

VESELA BESEDILA

Poliana je naslov znane in zelo brane mladinske povesti, ki jo je pred dobrimi sto leti napisala Eleanor Porter in je izšla tudi v slovenščini. To je zgodba o deklici Poliani,enajstletni siroti, za katero je skrbela teta. Kljub vsem življenjskim težavam je dekletce znalo na življenje gledati vedro: v vsakem dogodku je znalo najti tudi nekaj dobrega in biti za vse hvaležna. Tega optimizma se je navzela pri svojem očetu (pastorju), ki se ga je spominjala takole:

» … Vedno je rekel, da ne bi ostal duhovnik niti minuto dlje, če ne bi bilo veselih besedil … Tako jih je imenoval oče … Seveda jih Sveto pismo ne imenuje tako. To so vsa tista besedila, ki se začenjajo z ‘Veselite se v Gospodu’, ‘Radujte se’, ‘Vriskajte’ … in podobno. … Nekoč, ko se je oče počutil še posebej slabo, jih je preštel. Osemsto jih je. Osemsto besedil, ki govorijo o tem, da se veseli in bodi hvaležen, zato jih je oče poimenoval vesela besedila. … Če si je Bog vzel čas in nam osemstokrat povedal, naj bomo veseli in hvaležni, potem je že moral želeti, da bi bili taki – vsaj malo …

(Eleanor H. Porter, Poliana, Neverjetna zgodba o moči optimizma, Bird Publisher, Mengeš 2011, 159.)

ENERGIJA PREŠERNEGA SMEHA

V Strahovem pošasti pridobivajo energijo za svoje mesto iz krikov prestrašenih otrok. Prepričani so, da so otroci strupeni, in ko v njihovo mesto zaide človeška deklica, zavlada preplah. Najbolj izurjena strahca Miha Wazowski in kosmatinec Sulley jo morata vrniti domov, toda pri tem se zgodi veliko nepričakovanih zapletov in zabavnih prigod. Njuno življenje se obrne na glavo, odkrijeta pa nekaj zelo pomembnega: veliko več energije lahko dobijo iz prešernega smeha otrok, kot pa iz njihovih krikov strahu. (film Pošasti iz omare)

     PODARI NAM SMEHLJAJ

    Gospod, daj nam sposobnost, da se nasmehnemo življenju in temu, kar nam prinaša. Daj, da tvoja dobrohotnost vedno spremlja ljudi, tvoja prizanesljivost tistega, ki pade. Daj nam razumeti, da veselje, ki si nam ga obljubil ni narejeno ali prisiljeno, ampak veselje v polnosti, da se od srca nasmejimo in tudi zaplešemo.

    Po cestah sveta bi moral smeh kristjanov teči kakor mleko in med, da bi odplavil vso mračnost in zamorjenost in z oljem premazal zarjavela srca, da bi odpihal vsako otožnost. Daj nam sposobnost, da se nasmehnemo življenju in temu, kar nam prinaša. Daj nam sposobnost, da se smejemo tudi tebi.

    G. K. Chesterton

Naloge

Ponavljaj večkrat preprosto molitvico: Gospod, daj mi srce, polno radosti in veselja …

Tudi Jezus je imel smisel za humor. Poglejmo nekaj primerov iz Svetega pisma: čudežni ribolov in zajtrk na obali (Jn 21,1–14), nasiti množico s petimi hlebi in dvema ribama (Mt 14,13–21); farizeje zbega tako, da piše po tleh (Jn 8,1-9); prva katehistinja je Samarijanka (Jn 4,1–42); tistim, ki ga kritizirajo, odgovori s spreobrnitvijo Zaheja (Lk 19,1–10); Petrovo izdajstvo poveže s petelinovim petjem (Mt 26,69–75) … Preberi si kakšnega od navedenih odlomkov.

 PESIMIST IN OPTIMIST

Prodajalec čevljev je obupan poklical iz Afrike v svoje podjetje in dejal: »Vrnil se bom domov! V tem delu Afrike nihče ne nosi čevljev!« Namesto njega so poslali drugega prodajalca, ki pa je dan za dnem naročal čevlje: »Hitro pošljite čim več čevljev, ker jih tu vsi potrebujejo.«

 Poglej v Sveto pismo

Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se (Flp 4,4)

Sad Duha pa je: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blágost, dobrotljivost, zvestoba,krotkost, samoobvladanje.

Ne opijanjajte se z vinom, v čemer je razbrzdanost, temveč naj vas napolnjuje Duh: nagovarjajte se s psalmi, hvalnicami in z duhovnimi pesmimi, ko v svojem srcu prepevate in slavite Gospoda. V imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa se nenehoma zahvaljujte Bogu Očetu za vse (Ef 5,18-20).

VS-kakor-sonce4Bratje, veselite se, izpopolnjujte se, spodbujajte se, bodite istih misli, živite v miru, pa bo Bog ljubezni in miru z vami (2 Kor 13,11)

Zmeraj se veselite. Neprenehoma molíte. V vsem se zahvaljujte (…) (1 Tes 5,16-18)

Kristusov mir naj kraljuje v vaših srcih, saj ste bili tudi poklicani vanj v enem telesu, in bodite hvaležni (Kol 3,15)

pripravlja Marko Čuk

16. april

Napisal marko na . Objavljeno v Spominjamo se.

LETA 1812 ROJEN JURAJ DOBRILA

16 04 1812 Juraj DobrilaDUHOVNIK, POREŠKO-PULJSKI IN TRŽAŠKO-KOPRSKI ŠKOF, PO NARODNI PRIPADNOSTI HRVAT († 1882)

»Škof Juraj Dobrila je stal visoko vzravnan nasproti visokemu uradniku … Škof ta trenutek ni prav nič sličil preprostemu sinu istrskega seljaka iz Ježenja. Bil je ves plemiški in dostojanstven od nog do krasno izrazitega slovanskega obličja z visokim čelom in mogočnimi obrvmi, ki so se mu vojaško sršile nad mirno pametnimi in odkritosrčnimi očmi.« Tako je pisatelj Ivan Pregelj, ki je kot profesor eno leto služboval v Istri, naslikal podobo škofa Juraja Dobrile v svoji povesti Božji mejniki (1925). Druga izdaja (1926) nosi naslov Oče, budi volja tvoja! po znamenitem Dobrilovem molitveniku. Juraj Dobrila je bil istrski Hrvat, ki je bil povezan s Slovenci: v Gorici je obiskoval zadnja dva razreda gimnazije, tam je študiral bogoslovje, kot duhovnik je v Trstu skrbel tudi za slovenske vernike; zadnjih sedem let pa je bil kot tržaško-koprski škof in kot tak dobri pastir Italijanov in Slovencev. Tega moža, sina takrat revne Istre, ki si je vse življenje prizadeval, da bi svoje rojake dvignil iz telesne in duhovne bede, se spominjamo danes.

več:
S. Čuk, Juraj Dobrila: Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2002), 50-51.

 

LETA 1866 ROJEN IN LETA 1952 UMRL FRANC UŠENIČNIK

16 04 1952-Franc-UsenicnikDUHOVNIK IN TEOLOG

Rodil se je v kmečkem dvorcu Županovšče v Predmostu pri Poljanah nad Škofjo Loko, dve leti za njim se je rodil tudi brat Aleš, njuni starši so bili skromni gostači. Oba sta osnovno šolo obiskovala v domačem kraju in v Škofji Loki, gimnazijo pa v Ljubljani. Po maturi sta oba stopila na pot, ki vodi v duhovništvo. Zaradi njune bistrosti so ju predstojniki poslali študirat v Rim, na papeško univerzo Gregoriano, in oba sta študij zaključila z dvojnim doktoratom – iz filozofije in teologije, ter bila posvečena v duhovnika: Franc leta 1893, Aleš (ki je slovel kot najbolj nadarjen študent svojega letnika) pa leta 1894. Franc je po vrnitvi domov najprej služboval kot kaplan pri sv. Jakobu v Ljubljani, zatem je bil spiritual (duhovni vodja) v Alojzijevišču in v bogoslovju, obenem pa profesor liturgike in homiletike; v letih 1905-1909 je bil ravnatelj Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano, potem pa profesor pastoralnega bogoslovja na škofijskem bogoslovnem učilišču v Ljubljani (1909-1919), od avgusta 1919 do 1937 pa je bil redni profesor pastoralke na bogoslovni fakulteti, ki jo je v prvem letu obstoja (1919/20) vodil kot dekan. Za svoje slušatelje je sestavil odlična učbenika Pastoralno bogoslovje in Katoliška liturgika. Obiskovalci ljubljanske stolnice so ga poznali kot pobožnega mašnika in izredno razumevajočega spovednika.

… več o njem in njegovem bratu Alešu si preberite v obletnici meseca 03_1992

njegova misel:

Ime je kakor podoba. Podobo Matere božje krasimo s cvetjem in prižigamo lučko pred Njo, ki nam jo podoba predstavlja. Prav zato pa častimo tudi ime Marijino: izgovarjamo ga s spoštovanjem, kličemo ga z zaupanjem, slavimo ga v pesmih, ker nas to ime, kakor podoba, spominja na našo Mater in Kraljico. In nobena podoba nam o naši nebeški Materi ne more toliko lepega povedati, kakor nam pove pomenljivo ime Marija.

 

LETA 1874 UMRL JOŽEF ROGAČ

25 01 1834 Jozef RogacDUHOVNIK, NABOŽNI PISATELJ, PREVAJALEC (* 1834)

Po ljudski šoli v rojstnem Zagradcu je kot gojenec Alojzijevišča v Ljubljani hodil v gimnazijo in bil med gojenci zavoda, ki so obnovili rokopisni list Slovenska Daničica. Po maturi je študiral bogoslovje v Ljubljani in na Dunaju. Po mašniškem posvečenju (1857) je opravljal duhovniško službo po raznih krajih na Dolenjskem. Bil je vnet za slovenščino, pridno je pisal in prevajal. Za Mohorjevo družbo je pisal Življenje svetnikov in svetnic božjih, ki je izhajalo v letnih snopičih (1866–1969). Delo je nadaljeval in dokončal Matija Torkar (1870–1874).

 

LETA 1879 UMRL PETER KOZLER

16 04 1879 Peter KozlerPRAVNIK, GOSPODARSTVENIK, GEOGRAF, KARTOGRAF IN POLITIK NEMŠKEGA RODU (* 1824)

“Prvi Slovenec, ki je imel jasne pojme o slovenskih mejah in slovenskih koristih, je bil pravnik in geograf Peter Kozler,” ugotavlja Martin Jevnikar. Najpomembnejše delo tega moža, je Zemljovid slo­venske dežele in pokrajin (1853), prvi zemljevid v slovenskem jeziku. Kozlerjeva “velika Slovenija” je znatno presegala sedanjo Republiko Slovenijo, ki meri le 87% ozemlja, prikazane­ga na njegovem zemljevidu. Meje so nastajale na temelju narodo­pisnih in statističnih podatkov; kadar so odpovedala druga me­rila, se je Kozler pri ugotavljanju narodnih meja ravnal po pri­sotnosti ali odsotnosti slovenskega bogoslužja (“Kako daleč slo­venska beseda seže”). Kozler je kot prilogo sestavil tudi knjižico Imenik mest, tergov in krajev, zapopadenih v Zemljovidu slovenske dežele. Tam je o­črtal geografsko podobo domovine. “Za opisom pokrajin je posve­til posebno poglavje narodopisu s poudarkom narodnostnih meja, dodal pa je še imenik, ki je bil dolga leta edini seznam krajev celotnega slovenskega ozemlja” (M. Bajc).

… več o njem v obletnici meseca 04_1999

 

LETA 1889 ROJEN CHARLIE CHAPLIN

16 04 1889 Charlie Chaplinbritanski igralec komičnih vlog, filmski režiser, producent, pisec scenarijev In skladatelj (†  1977)

Angleški filmski igralec Charlie Chaplin (Charles–Charlie Spencer) je v filmu prvikrat nastopil v ZDA s kratkimi šalami. Kmalu je izoblikoval lik klovna Charlieja, potepuha z veliko čustva in dobrote. Bil je tudi scenarist, režiser in skladatelj. Med njegove najbolj znane filme spadajo: Cirkus, Luči velemesta, Moderni časi, Veliki diktator.

 

LETA 1898 UMRL ANDREJ VAVKEN

16 04 1889 Andrej Vavkenorganist, cerkveni skladatelj in pedagog (* 1838)

Med najlepše velikonočne pesmi, ki izpovedujejo radost ob Jezusovi zmagi nad smrtjo, je pesem ‘Zapoj veselo, o kristjan’. Lepo besedilo Andreja Praprotnika je doživeto uglasbil skladatelj Andrej Vavken. Njegova je tudi velikonočna pesem ‘Dan presveti, dan veselja’. Njegovih je tudi veliko Marijinih in drugih cerkvenih skladb.

 

LETA 1909 ROJEN ANGEL KRACINA

16 04 1909 Angel KracinaBeneški duhovnik Angel Peter Kracina (Cracina) se je vse življenje (+ 1992) pogumno boril za pravice Slovencev. V Rimu je dosegel naslov doktorja teologije s tezo o Slovencih v Nadiški dolini. V zgodovino se je zapisal z odkritjem Svetogorskega rokopisa (15. stol) v romarski cerkvi na Stari Gori pri Čedadu: vsebuje zapis očenaša, zdravarmarije in apostolske vere. Objavil ga je v posebni knjižici leta 1974.

 

LETA 1927 ROJEN JOSEPH RATZINGER

16 04 1927-Joseph-RatzingerNEMŠKI DUHOVNIK, TEOLOG, PISATELJ, KARDINAL IN PAPEŽ (MARKTL AM INN, BAVARSKA, NEMČIJA)

Rodil se je v kraju Marktl ob Innu na Bavarskem. Imel je starejšo sestro Marijo in brata Georga (1924), s katerima je bila vse življenje tesno povezan in 19389 iodšla skupaj 1939 v semenišče. Zaradi druge svetovne vojne sta študirala bogoslovje v letih 1945–1951 in 29. junija 1951 sta prejela mašniško posvečenje. Po novi maši je dosegel naslov doktorja teologije in predaval na univerzah v Freisingu, Bonnu, Münstru, Tübingenu in Regensburgu v letih 1957–1977. Papež Pavel VI. ga je 25. maja 1977 imenoval za nadškofa v Münchnu … istega leta je postal tudi član kardinalskega zbora. Leta 1981 ga je papež Janez Pavel II. poklical v Rim za svojega najožjega sodelavca: imenoval ga je za prefekta Kongregacije za verski nauk, za predsednika Papeške biblične komisije in Mednarodne teološke komisije. Po smrti Janeza Pavla II. je bil že po četrtem glasovanju konklava 19. aprila 2005 izvoljen za njegovega naslednika. 11. februarja 2013 pa je presenetil kardinale z odločitvijo, da se odpoveduje službi rimskega škofa, Petrovega naslednika. Od 1. maja 2013 je kot zaslužni papež Benedikt XVI. preživljal večer svojega življenja v samostanu Matere Cerkve v Vatikanu, kjer je 24. decembra 2022 umrl.

S. Čuk, Kardinal Joseph Ratzinger – velikonočni otrok: Pričevanje, v: Ognjišče 4 (1998), 62-63.
S. Čuk, Papež Benedikt XVI.. “Odrešuje  nas ljubezen”: Priloga, v: Ognjišče 6 (2005), 43-50. (ob izvolitvi za papeža)
S. Čuk, Papež Benedikt XVI.: Pričevanje v: Ognjišče 3 (2011), 20-21. (ob izidu knjige Luč sveta))
S. Čuk, Georg Ratzinger: Pričevanje, v: Ognjišče 4 (2012), 16-17. (spomini brata Georga)
S. Čuk, Papež Benedikt XVI.. Pričevanje, v: Ognjišče 1 (2013), 14-15. (ob izidu knjige Jezus iz Nazareta)
S. Čuk, “Zaslužni papež” Benedikt XVI.: Priloga, v: Ognjišče 4 (2013), 68-75. (ob odpovedi papeški službi)

nekaj njegovih misli

  • Sveta Marija, Mati Božja, uči nas spoznati in ljubiti Jezusa, da bi tudi mi mogli postati resnično ljubeči in vir žive vode sredi žejnega sveta.
  • Cerkev ni vsota posameznikov, temveč je edinost med tistimi, ki se hranijo z isto božjo besedo in z istim kruhom življenja.
  • Ljubezen do bližnjega je pot, da srečamo tudi Boga, zapiranje oči pred bližnjim pa nas napravi slepe tudi za Boga.
  • Ljubezen je največji dar, ki ga je Bog dal ljudem. Ljubiti človeka pomeni želeti njegovo dobro in se zanj učinkovito truditi.
  • Danes Bog ne spada med nujno potrebne reči. Božje zadeve, tako ljudje mislijo in govorijo, lahko počakajo. Vendar pa je On najvažnejša resničnost.
  • Gospod nas ne rešuje zla, ampak nam pomaga zoreti v trpljenju, v težavah, v preganjanjih.
  • Nič ne koristi, če objokujemo trpljenje na svetu z besedami in čustvi, naše življenje pa gre naprej kot običajno.
  • Vsak izmed nas je sad Božje misli. Vsakdo je ljubljen, vsakdo je potreben.
  • Cerkev, ki ima v evharistiji svoje življenjsko središče, si nenehno prizadeva, da bi vsem oznanjala, da je Bog ljubezen.
  • Vsaka pristna kultura, ki želi resnično služiti človeku, mora biti odprta za nadnaravno, za Boga.
    več:

 

LETA 1941 ROJEN VITTORIO MESSORI

16 04 1941-Vittorio-MessoriITALIJANSKI ČASNIKAR IN DUHOVNI PISATELJ

Ko je znani italijanski časnikar in pisatelj Vittorio Messori leta 1982 napisal svojo drugo knjigo in je tipkopis oddal verski (salezijanski) založbi SEI, tistim, ki jim je bilo veliko do tega, da bi knjiga šla dobro v prodajo, ni bil všeč njen naslov Stava o smrti. Beseda “smrt” se jim je zdela preveč kruta za knjigarnarje in bralce. Vendar je knjiga brž postala uspešnica: vedno znova jo ponatiskujejo in doslej je presegla naklado 400.000 izvodov. Prevedena je bila tudi v številne jezike. Slovenski prevod, ki ga je pripravil dr. Stanis Kahne za salezijansko založbo Knjižice, je izšel februarja 1986; prva izdaja je bila razgrabljena, tako da je maja 1986 izšla druga izdaja. Skrivnost smrti, ki je v sodobni družbi “tabu”, ljudem vendarle daje misliti… Messori osvetljuje to skrivnost v luči Kristusa, ki je z nami in za nas trpel, umrl in vstal, da nam pokaže prazen grob. Njemu je posvetil svojo prvo knjigo Domneva o Jezusu (1976), slovenski prevod Zgodba o Jezusu (1982).

… več o njem si preberite v pričevanju 11_2006 in pričevanju 02_2013

nekaj njegovih misli:

  • Pred rojstvom in po smrti, na obeh koncih je naše bitje pogreznjeno v nepoznano. Brez dvoma, v večnost.
  • Novi svet, o katerem nam vera pravi, da je že med nami, daje resnično novost: ker ni bolj novega kakor življenje na tem svetu mrtvih.
  • Pred rojstvom in po smrti, na obeh koncih je naše bitje pogreznjeno v nepoznano. Brez dvoma, v večnost.
  • Če je Bog umrl v toliko naših sorodnikih, ali ni bilo to tudi zato, ker so ga prikazovali bolj kot strašilo in ne kot upanje?
  • Po evangeliju je človeško življenje zavzeto in odgovorno potovanje do osebnega Srečanja, ki se uresničuje že tu, čeprav se tu ne more popolnoma uresničiti.
  • Za kristjana večna usoda ni kak ‘zavoj’ reči, ki jih pričakuje in upa: njegova večna usoda je Kristus sam. Kristus so nebesa za tistega, ki ga doseže; Kristus je pekel za tistega, ki ga izgubi; Kristus so vice za tistega, ki v njem zori.
  • Verovati pomeni prav to: videti povezavo med tistim, kar se je zgodilo v Jeruzalemu tistega jutra prve nedelje, in zgodovino slehernega izmed nas.
  • Vera ti problemov ne olajša, nasprotno, še oteži jih. Vera ni antibiotik, ki ozdravi vsako bolezen, tudi ni cepivo, ki te pred boleznijo zavaruje. Evangelij s svojim oznanilom je strahovito zahteven.
  • Če hočeš biti zares kristjan, stvari ne smeš jemati na lahko, moraš jih živeti. Živeti pa pomeni včasih plavati proti toku…
  • Verujem, da bo kristjan potrjen v svoji veri, v svoji “eshatologiji”, ko mu bo dano pogledati za zaveso življenja. Toda enako trdno verujem, da tistega dne ne bo ponižan nihče, ki je v dobri veri na kakršenkoli način veroval v Resničnost onstran zemeljske resničnosti.
  • Po evangeliju je človeško življenje zavzeto in odgovorno potovanje do osebnega srečanja, ki se uresničuje že tu, čeprav se tu ne more popolnoma uresničiti.
  • Milijarde krščenih, ki so živeli pred nami, so prestopili prag smrti ob podpori vere, ki se nikakor ni spremenila, ki je Cerkev nikakor ni zatajila.
  • Trpljenje in smrt ne bosta nikoli “lepa”; toda skrivnostno lahko postaneta “dobra”, če ju živimo z Osebo, ki je trpela, ki je umrla, kakor mi, z nami, za nas, da nam pokaže prazen grob.
  • Jezus evangelijev je Bog, ki z ene strani rad sprejme stol in kozarec na našem prazniku, obenem pa uči, da se je treba sebi odpovedati in vzeti vsak dan svoj križ.
  • Če sta Jezus in Bog isto (kakor zatrjujejo evangeliji), sta tudi Jezus in človek in torej človek in Bog isto. Tako to sporočilo varuje človeka pred njegovimi bližnjimi, ko združuje v Jezusovi osebi Boga in ljudi. Človeške zadeve postanejo božje in narobe.

 

LETA 1959 UMRL PIERRE L’ERMITE

16 04 1959 Pierre L ErmiteFRANCOSKI DUHOVNIK IN PISATELJ (* 1863)

Francoski pisatelj Pierre L’Ermite (Pierre Loutil), ki je bil vse življenje župnik v Parizu, se je ravnal po svojem geslu ‘moja župnija in moje pero’. Napisal je precej knjig, ki so živa kronika življenja. V slovenskem prevodu imamo njegova dela: Velika prijateljica, Kako sem ubila svojega otroka, Deklica z odprtimi očmi, Žena z zaprtimi oči in Nobenega duhovnika med nama (zadnji dve pri založbi Ognjišče).

misel:

  • Zahtevate, da bi že zdaj na zemlji razumeli božje načrte za vsakogar izmed nas! Saj moramo vendar Bogu zaupati! Ne bomo spoznali vseh zavojev, ovinkov in navideznih nesmislov poti prej, dokler ne pridemo na cilj, na vrh, kjer se bomo obrnili nazaj in bomo s svojimi očmi, razsvetljenimi po veri, pregledali vso pot.

 

LETA 2010 UMRL TOMAŠ ŠPIDLIK

16 04 2010-Tomas-SpidlikČEŠKI JEZUIT, DUHOVNIK IN KARDINAL (* 1919)

“Vse življenje sem iskal Jezusovo obličje in zdaj sem srečen in miren, ker grem, da ga gledam.” To so zadnje besede kardinala Tomáša Špidlíka, ki je umrl na današnji dan v Centru Aletti v Rimu, kjer je živel od leta 1991. Z njimi je takratni papež Benedikt XVI. začel svojo homilijo med mašo za rajnega v baziliki sv. Petra v Rimu 20. aprila 2010. Iz Rima so ga prepeljali na Velehrad na Moravskem, kjer od 30. aprila 2010 čaka vstajenja. “Ta čudovita, tako preprosta, skoraj otroška misel, ki je dejansko globoka, je neposredno povezana z Jezusovo molitvijo: ‘Oče, hočem, naj bodo tudi ti, ki si mi jih dal, z menoj tam, kjer sem jaz, da bodo gledali moje veličastvo, ki si mi ga dal, ker si me ljubil pred začetkom sveta’ (Jn 17,24). Lepo in tolažljivo je razmišljati o tej skladnosti med željo človeka, ki bi rad videl Gospodovo obličje, in željo Jezusa samega. Sicer pa je Kristusova želja veliko več kot težnja, je hotenje.” Zelo visoke ovire je vedno premagoval, ker je bil trdno prepričan, da njegovo življenje vodi božja previdnost. “Tudi v največjih preizkušnjah ni izgubil zaupanja, nasprotno, ohranil je smisel za humor, kar je gotovo znamenje modrosti pa tudi notranje svobode. Glede tega je obstajala očitna podobnost med našim pokojnim kardinalom in svetim Janezom Pavlom II.: oba sta bila nagnjena k duhovitosti, ko sta se morala prebijati skozi težave in v marsičem podobne razmere v njuni mladosti. Božja previdnost ju je vodila, da sta se srečala in sodelovala za blagor Cerkve, posebej v tem, da bi ta ‘zadihala z obema polovicama pljuč’, kakor je rad govoril slovanski papež.”

več:
S. Čuk, Tomaš Špidlik: Pričevanje, v: Ognjišče 2 (2000)
S. Čuk, Tomaš Špidlik: Pričevanje, v: Ognjišče 6 (2006)
knjiga pravljic Profesor Ulipispirus in druge zgodbe

nekaj njegovih misli:

  • Duhovni ljudje si ne prizadevajo le za to, da bi se izognili grehu, ampak tudi za to, da bi očistili srce, ker more duša tako ponovno pridobiti notranji mir.
  • Molitev je za mnoge zgolj izgovarjanje vnaprej določenih obrazcev. Pomen molitve pa je mnogo širši. Mnogi, ki ne povzdigujejo k Bogu svojega glasu, mogoče toliko bolj molijo s svojim življenjem. To so tisti, ki želijo dobro vsem in opravljajo dobra dela.
  • Molitev je vedno uslišana. Vendar ne po naših željah (po glasu mesa), marveč po glasu Duha, ki moli v na­šem srcu in prosi za nas duhovnih dobrin, ki presegajo naše spo­znanje in naše zgolj človeške želje. Zato lahko rečemo: kdor moli, prejme to, kar želi, ali celo kaj boljšega.
  • Knjige o kmetijstvu najbolje razume kmet, pravi sv. Bazilij, tiste o glasbi pa glasbenik. Smisel Sve­tega pisma, ki je duhovni, pa najlažje spozna duhovni človek, to­rej tisti, ki poskuša povezati to, kar bere in kar moli, z lastnim življenjem.
  • Jasnovidnost, ki zna prebirati srca ljudi, ni čudežen, ampak je naraven dar tistih, ki so čistega srca. Bog nas je ustvaril, da bi se razumeli med seboj, greh pa je med nami posta­vil zidove. Ko se notranje očistimo, lahko prebiramo srca bližnjih kot odprto knjigo.
  • Vsak izmed nas ima svoj raj, ki je srce, kakor ga je ustvaril Bog, in vsak izmed nas doživi izkušnjo kače, ki stopi v srce, da bi nas zapeljala. Ta kača ima obliko hudobne misli.
  • Prva podoba Boga smo mi sami in v nas samih mora biti Bog viden. Samo tako bo ta podoba odsevala tudi v svetu.
  • Med “notranjo” mislijo in “zunanjim” dejanjem je podobno razmerje kakor med dušo in telesom. Obraz je kakor “og­ledalo duše”, vendar nikakor ne razodeva polnosti njene skrivnosti. Zato ne moremo presojati človeka zgolj po njegovih zunanjih dejanjih.
  • Da bi bil človek lahko svoboden, mora biti božanski – in zato samo Kristus, Bog, ki se je učlovečil, lahko osvobodi človeka.
    več:

 

iskalec in zbiralec :Marko Čuk

zanimivosti1 1404

Koristna pridobitev ob 200-letnici

Napisal marko na . Objavljeno v Zanimivosti.

zanimivosti1 1404

Malteški red v Sloveniji in Malteška pomoč Slovenija že vrsto let sodelujeta z narodnim svetiščem na Brezjah, posebej ob tradicionalnem junijskem vseslovenskem romanju bolnikov in invalidov, ki ga organizira naša revija. 25. februarja pa so na Brezjah blagoslovili Sobo sv. Janeza Krstnika, namenjeno za laično prvo pomoč, ter avtomatskega defibrilatorja, ki ga je ob tej priložnosti donirala tovarna zdravil Krka. Vsem sponzorjem, predstavnikom brezjanskega svetišča, članom Malteškega reda ter Malteške pomoči v Sloveniji je predsednik Malteškega reda povedal: »Brez velikih besed smo vsi skupaj stopili na pot proti cilju, ki ga predstavlja laična prva pomoč na tako pomembnem kraju.«

Ob praznovanju 200-letnice Marijine podobe je ta soba koristna pridobitev za narodno Marijino svetišče, saj bo v njej številnim domačim in tujim romarjem zagotovljena laična zdravstvena pomoč, še posebej, ko se zbere večtisočglava množica.

Božo Rustja

15. april

Napisal marko na . Objavljeno v Spominjamo se.

LETA 1452 ROJEN LEONARDO DA VINCI

15 04 1452-Leonardo-da-VinciSLIKAR, KIPAR, ARHITEKT, GLASBENIK. NARAVOSLOVEC, TEHNIK, IZUMITELJ, EDEN NAJVEČJI UMOV V ZGODOVINI

Bil je vsestranski genij in glavni predstavnik renesančnega univerzalnega človeka, ki združuje umetnost in znanost. Njegovo glavno načelo je bilo znati opazovati, zato sta bila proučevanje narave in poskus izhodišče umetnosti in znanosti. Najbolj je znan po svojih slikarskih mojstrovinah (Ana Samotretja, Madona z otrokom, Poklon kraljev, Zadnja večerja, Mona Lisa, Janez Krstnik …), prav tako pa tudi po številnih izumih, katerih načrte so našli šele po njegovi smrti.

več:
M. Erjavec, DaVinci – Genij: Na obisku, v: Ognjišče 5 (2013), 36-38.
S. Čuk, Leonardo da Vinci: Priloga, v: Ognjišče 5 (2019), 50-57.

Leonardova misel:

  • Čeprav lahko človeška iznajdljivost pripomore k iznajdbam, ki s pomočjo različnih naprav služijo istemu cilju, ne bo nikoli razvil nobene, ki bi bila lepša, preprostejša ali bolj smiselna, kot to počne Narava; kajti v njenih iznajdbah ni nič pomanjkljivega in nič odvečnega.

 

LETA 1811 RAZGLAŠENA FRANCOSKA UREDITEV ILIRSKIH PROVINC

15 04 1811 ilirske provinceNapoleon je po zmagi nad Avstrijo leta 1809 ustanovil Ilirske province. Z dekretom z dne 15. aprila 1811 je bila razglašena njihova nova upravna razdelitev na šest civilnih – Koroška in vzhodna Tirolska (z glavnim mestom Beljak), Kranjska (Ljubljana), Istra (Trst), civilna Hrvaška (Karlovac), Dalmacija (Zadar) Dubrovnik s Kotorjem – in eno vojaško provinco (Vojna krajina).

 

LETA 1818 ROJENA FANNY HAUSMANN

15 04 1818 Fanny HausmannPRVA SLOVENSKA PESNICA nemškega rodu († 1853)

Fanny Hausmann je bila po rodu Nemka. Slovenska literarna zgodovina ji pripisuje mesto prve slovenske pesnice. Tako jo je ‘krstil’ urednik Slovenskih Novin, ki so izhajale v Celju. V njih je v letih 1848 in 1849 izšlo osem pesmi z njenim podpisom. Ni gotovo, ali so res njene, kajti njeno življenje in delo ni do konca raziskano. Nastopila je v času, ko se je med Slovenci vse močneje prebujala narodna zavest in cenili so jo ne toliko kot pesnico, poudarek je bil, da je slovenska.

 

LETA 1867 ROJEN ETBIN KRISTAN

15 04 1867 Etbin KristanČASNIKAR, DRAMATIK IN POLITIK († 1953)

Sin trgovskega potnika je kmalu zapustil vojaški poklic ter se posvetil časnikarstvu in politiki. Postal je najpomembnejši voditelj Jugoslovanske demokratske stranke in v svoji strankarski vnemi je zahteval od slovstva, da neposredno ali v prilikah prikazuje socialni boj. Kot pisatelj se ni uveljavil, bolj je bil uspešen kot dramatik. Njegovi igri Kato Vrankovič (1909) in Samosvoj (1910) spadata med najboljša slovenska dramatična dela tistega časa.

 

LETA 1865 UMORJEN ABRAHAM LINCOLN

15 04 1865 Abraham LincolnŠESTI PREDSEDNIK ZDA (* 1809)

Abraham Lincoln, šesti predsednik ZDA (1860-1865), se je bojeval z južnimi zveznimi državami ZDA, kjer so lastniki plantaž izkoriščali brezpravne črnske sužnje. Po zmagi v ameriški državljanski vojni (1861-1865) je odpravil suženjstvo na vsem ozemlju ZDA. Zagovorniki sužnjelastniškega sistema so ga v atentatu 15. aprila 1865 umorili.

nekaj njegovih misli:

  • Če se hočem znebiti svojih sovražnikov, je najbolje, da si iz njih naredim prijatelje.
  • Lahko bi razumel človeka, ki gleda v zemljo in je brez vere, ne morem pa si predstavljati človeka, ki gleda v nebo in pravi, da ni Boga.
  • Ko lajšamo bolečino nekoga drugega, pozabljamo na lastno bolečino.
  • Nikdar ne recite, da je Bog na vaši strani, raje v molitvi prosite, da bi mogli biti na strani Boga.

 

LETA 1911 ROJEN RUDOLF TROFENIK

15 04 1911 Rudi TrofenikPRAVNIK, ZALOŽNIK, AMBASADOR SLOVENSKE KULTURE (+ 1991)

Mariborčan je na univerzi v Ljubljani najprej diplomiral na pravni fakulteti (1936), zatem pa še doktoriral na filozofski (1941). Leta 1956 je odšel v München, kjer je več desetletij deloval kot založnik več kot 200 publikacij in postal največji mecen slovenske znanosti, kar smo jih doslej imeli. Med drugim je izdal faksimile Brižinskih spomenikov (1968), fotomehanski ponatis Dalmatinove Biblije (1968) in številna druga pomembna dela v seriji Zgodovina, kultura in duhovni svet Slovencev in si zaslužil naziv “ambasador slovenske kulture”.

 

LETA 1919 ROJEN FRANJO KUHARIČ

15 04 1919-Franjo-KuharicHRVAŠKI DUHOVNIK, ŠKOF IN KARDINAL († 2002)

“Poslednje reči so pred vsakim človekom kot končna resničnost, pred katero je postavljena naša zadnja izbira: Božjo ljubezen za vedno sprejeti ali jo za vedno zavrniti. O tej resnici sem vedno rad razmišljal in rad sem o njej govoril. V tem je ves smisel in bistvo našega obstoja. Zato je smrt sveti trenutek našega rojst­va za večnost.” Tako je v svoji oporoki zapisal kardinal Franjo Kuharič, upokojeni zagrebški nadškof, ki se je rodil na današnji dan.

več:
S. Čuk, Kardinal Franjo Kuharić. Potujemo v Življenje: Pričevanje, v: Ognjišče 5 (2002), 82-83.

nekaj njegovih razmišljanj:

  • Brez duhovnih vrednot ni mogoče graditi zdrave družine! Od dru­žine je veliko odvisno, kakšen bo človek, od tega pa je odvisno, kakšna bo družba oziroma narod. Zato mora družina živeti z Bogom in tedaj bo uresničevala svojo polno vrednost in dostojanstvo.
  • Vest mora imeti vertikalo (odgovornost pred Bogom). Če ne pri­zna vertikale, izgubi temelj. Potem se obnašamo brezvestno.
  • Indiferentizem je sodobna oblika ateizma. Ni to izrečno zani­kanje Boga, temveč je ravnodušnost do Boga: “Bog, ti se mene ne tičeš! kar bodi, toda jaz sem samemu sebi bog!” To je tisto, kar je satan rekel Adamu in Evi: “Bosta kakor Bog!”
  • Kaj je naredila televizija, ta čudoviti dosežek tehnike? Kristjan ne more biti kristjan brez molitve, ker brez nje zapira svoje srce Svetemu Duhu. Televizor pa je, če ga ne uporabljamo disciplinirano, izključil molitev iz družin.
  • Zavedamo se, da je človek vreden ljubezni in pozornosti zaradi Jezusa, ki nam govori: “Kar ste storili kateremu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.” Bog se je učlovečil zato, da bi se poistovetil s slehernim človekom.
  • Mladim je treba nuditi možnost in priložnost, da delajo dobro. Če jih zaposlite z opravljanjem dobrih del, jih bo to plemeniti­lo in bo v njih ustvarjalo razpoloženje, da vedno delajo dobro. Kadar kdo naredi kaj dobrega, se vselej počuti bolj polnega, srečnega in zadovoljnega.
  • Krščanstvo ni filozofija ali neka ideologije, temveč je živ­ljenje z Bogom. Z Bogom pa živijo tisti, ki molijo, ki prejemajo zakramente in ki uresničejejo božjo ljubezen do vseh.
  • Starost je preddverje prehoda, čas, ko nam Bog daje možnost, da si prikličemo v spomin, da nismo potovali v smrt in v grob, ampak da potujemo v življenje.
  • Križ je najbolj globoko pričevanje ljubezni. Rana sveta in rana vsakega človeka je sebičnost. Da bi človeka ozdravil te se­bičnosti, je Bog izbral pot popolne nesebičnosti, in to je križ.
  • Jezus nas ni zdravil samo z besedami: “Ljubim vas!”, temveč je to ljubezen zapečatil s križem, da nam je zagotovil: “Umiram za vas!” In rekel je, da ni večje ljubezni, kot dati življenje za svoje prijatelje.

 

LETA 1952 ROJEN NEJC ZAPLOTNIK

15 04 1952 Nejc ZaplotnikALPINIST, RAZMIŠLJUJOČI POTOPISEC († 1983)

Kranjčan Nejc Zaplotnik je v svoji kratki alpinistični karieri postal eden naših najuspešnejših alpinistov in ima velike zasluge za razvoj slovenskega alpinizma. Splezal je več kot 350 smeri vseh težavnostnih stopenj, med pomembnejše plezalske dosežke pa spada vzpon na osemtisočaka Makalu leta 1975 in Gašerbrum dve leti kasneje. Leta 1979 sta z Andrejem Štremfljem kot člana jugoslovanske alpinistične odprave kot prva Slovenca osvojila najvišjo goro sveta (Mount Everest). Leta 1983 se je njegova pot končala pod plazom ledu, ki se je zrušil z južne stene Manasluja v Himalaji. Zaplotnik je svoja alpinistična doživetja tudi objavil v zanimivih potopisih in člankih, pravo obvezno čtivo za vse, ki so jim gore blizu pa je postala njegova knjiga Pot (1981), v kateri je zbranih devet sestavkov, ki jih Nejc zapisal neverjetno doživeto in slikovito. Knjigo je ženi Mojci podaril za dan žena.

več:
Nina, Nejc Zaplotnik. Njegova pot se je končala v Himalaji: Aktualnosti, v: Ognjišče 6 (1983), 24-25.

nekaj misli iz knjige Pot:

  • V prvem pripoveduje o svoji mladosti, o svojih začetkih svoje nore ljubezni do gora, o svojih domačih, o svoji bralski strasti. Posrečena je njegova sodba o puberteti: »to je tisto čudovito obdobje, ko počasi postajaš takšen, kakršen bi rad bil, pa niti ne veš, kakšen si želiš biti’.
  • V drugem premišljevanju se spominja noči in dnevov, ki jih je skupaj s prijatelji prebil v domačih in tujih hribih. Potem nas povabi s seboj v Afriko, na Kilimandžaro, najvišji vrh črne celine. Ne prenese rekorderskega alpinizma, ki meri uspešnost samo po številu osvojenih vrhov. Med plezanjem po gladkih stenah v Kaliforniji, razmišlja: »Uspeh sam zame nikdar ni imel pomena, če se za njim ni skrival velik človek, velika samosvoja osebnost … Najhuje je, ko ljudje skušajo narediti iz tebe junaka, ti pa veš, kako si šibek in nebogljen, poznaš vse svoje slabosti in te je strah jutrišnjega dne, včerajšnjega si pa že pozabil …«
  • Čudovite misli se mu utrinjajo, ko je pred njim najlepša gora njegovega življenja – Makalu. »Ljudje ne umirajo zaradi slave, odkar svet stoji pa umirajo zaradi vroče želje odkriti v sebi skrite sile, ki te postavijo nad meje, v katere si ujet v mirnem, zapečkarskem življenju. Nekaj te neprestano žene, da spoznaš nevarnost in jo premagaš z lastno glavo in lastnimi rokami.«
  • In za konec še misel, ki zaključuje uvodno razmišljanje (Našel sem pot): »Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.«

o njem:

  • Spomini nanj so še vedno živi. Bil je izjemno močna osebnost. Po njegovi smrti sem imel kar nekaj težav s svojo alpinistično samostojnostjo in sem rabil kar kakšno leto, da sem se postavil na noge. Ko sva skupaj plezala je bil namreč prav Nejc tista gonilna sila, ki je poganjala ostale naprej … (Andrej Štremfelj)

 

LETA 1980 UMRL JEAN-PAUL SARTRE

15 04 1980 Jean Paul SartreFRANCOSKI FILOZOF, PISATELJ IN DRAMATIK (* 1905)

Utemeljitelj francoskega eksistencializma, mešanice raznih filozofij in idej marksizma, ki izhaja iz pojmovanja človeka kot “eksistence”, vržene v svet brez vrednot in brez smisla; svojo eksistenco doživlja z občutkom gnusa in tesnobe spričo praznote in nesmiselnosti sveta.

njegova misel:

  • Dostojevski je zapisal: “Če Boga ne bi bilo, potem bi bilo vse dovoljeno.” Res je vse dovoljeno, če ni Boga. In zavoljo tega je človek zapuščen, ker pač ne najde ne v sebi ne zunaj sebe možnosti, da bi se je oklenil.

iskalec in zbiralec Marko Čuk