Avtor: Marko

LETA 1553 UMRL FRANCOIS RABELAIS

FRANCOSKI DUHOVNIK, PISATELJ, HUMANIST (* okoli 1492)

Rodil se je v Chinonu in umrl v Parizu. Bil je duhovnik, naprej frančiškan, nato benediktinec. Izmenoma je bil kanonik v neki opatiji, potujoč stolni duhovnik, zdravnik … Bil je pristaš humanizma in pomemben zastopnik renesančnih idealov, zaradi svojih spisov večkrat preganjan. Njegov roman Gargantua in Pantagruel je izhajal od 1533 naprej v šestih knjigah. Temelji na pripovedi ljudske knjige o velikanu Gargantui, ki služi kralju Arturju. Iz tipično srednjeveške zgodbe o vitezih in velikanih je Rabelais ustvaril roman, ki združuje različne prvine: deloma je parodija na viteške in fantastične zgodbe, alegorija, kritika srednjeveške vzgoje, pa tudi razlaga renesančnih idealov (osvoboditev, razum). Osrednja poteza dela je humor, s pretiravanjem in kopičenjem stilnih sredstev.

 

LETA 1803 UMRL MIHAEL BAKOŠ

SLOVENSKI EVANGELIČANSKI DUHOVNIK, DEKAN, UČITELJ, PISATELJ IN PREVAJALEC (* OKOLI 1742)

Rojen v Šalovcih, na evangeličanski šoli v kraju Nemescso, je bil učenec Štefana Kuzmiča. Po končanem študiju na liceju v Bratislavi je služboval v različnih prekmurskih krajih kot pastor in predikant. Leta 1790 je odšel v Šurd, kje je bil senior (dekan) okoliških evangeličanskih pastorjev, naslednik Štefana Küzmiča. Oživil je prekmursko slovstvo. Sestavil je rokopisni obrednik, izdal abecednik in prvo tiskano pesmarico Novi Graduval (1789). V njej je zbral 374 pesmi in 10 psalmov, mnoge iz Martjanske pesmarice

 

LETA 1821 ROJEN CHARLES BAUDELAIRE

FRANCOSKI PESNIK († 1867)

Francoski pesnik Charles Baudelaire je imel velikanski vpliv na moderno poezijo 20. stoletja. Velja za začetnika moderne lirike, v katero je uvedel motive iz sodobnega življenja (motive zla, čutne omame, praznote in smrti). Vse svoje pesniško delo je združil v zbirko Rože zla (Fleurs du mal, 1857), razdeljeno v šest delov.

 

LETA 1854 ROJENA PAVLINA PAJKOVA

PESNICA IN PISATELJICA († 1901)

»Ime Pavlina Pajk je blagovna znamka slovenskega ženskega romana,« je zapisal Miran Hladnik (v knjigi Pozabljena polovica – o ustvarjalnih ženskah na Slovenskem). »Ta žanr opredeljujejo naslednje zakonitosti: glavna oseba je mlada, lepa in sirotna gospodična, katere položaj spominja na Pepelko, zavezana je visokim moralnim standardom, nikoli ne prelomi dane besede, nerazrešljive čustvene zagate pa se praviloma razrešijo v bolezni. Ljubezenska razmerja se pogosto spletejo v trikotnik, ki se nazadnje srečno razdre v korist poroke.« Kot pisateljica je bila izredno plodovita in v tem pogledu se je z njo lahko kosalo le malo moških. Njene povesti in romani so nastajali pod vplivom nemške družinske povesti in slovenski kritiki so do njih zavzeli odklonilno stališče. Literarni zgodovinar Anton Slodnjak je priznal njen pisateljski talent, ki bi se lahko lepo razvil ob razumnem mentorju. France Koblar je pravično presodil pomanjkljivosti in odlike njenega pisanja in priznava: »Kot zastopnica družinske in zlasti ženske povesti si je s svojo vztrajnostjo in precejšnjo oblikovalno močjo utrdila svojstveno mesto v našem slovstvu.«

… več o njej v obletnici meseca 04_2014

njena misel...

• Kljub nehvaležnosti otrok je materina ljubezen najstanovitnejša ljubezen na svetu.

 

LETA 1883 UMRL ŠTEFAN KOCIANČIČ

DUHOVNIK, JEZIKOSLOVEC, LEKSIKOGRAF IN ZGODOVINAR (* 1818)

Vipavski rojak Štefan Kociančič, jezikoslovec, zgodovinar in profesor Svetega pisma, se je naučil okoli trideset jezikov, najljubša mu je bila hebrejščina, ki jo je tako obvladal, da je v njej zložil nekaj pesmi. Leta 1846 je postal profesor Svetega pisma stare zaveze in semitskih jezikov v goriškem bogoslovju. Bogoslovce je navduševal za slovenski jezik in jih spodbujal k pisanju. Sam je spisal v slovenščini najprej nekaj šolskih knjig, pozneje več poljudnih spisov spodbudne, poučne in zabavne vsebine.

 

LETA 1945 UMRL DIETRICH BONHOEFFER

NEMŠKI EVANGELIČANSKI TEOLOG IN DUHOVNI PISATELJ (* 1906)

“Skozi napol odprta vrata taboriščne barake sem videl, kako je pastor Bonhoeffer, preden je slekel svoja zaporniška oblačila, pokleknil za zbran pogovor s svojim Gospodom. Tako pobožna in zaupna molitev tega izredno ljubeznivega moža me je globoko pre­tresla. V skoraj petdesetletni zdravniški dejavnosti še nisem videl človeka, ki bi umiral s takim zaupanjem v Boga.” To je pri­čevanje zdravnika, ki je bil navzoč pri izvršitvi smrtne obsodbe nasprotnikov Hitlerjevega rajha 9. aprila 1945. Bonhoeffer je malo pred tem zapisal: “Bliža se konec – zame začetek življenja.”

… več o njem v pričevanju 04_2002

nekaj njegovih razmišljanj …

• Molimo na začetku dneva, kajti Bog mora imeti prvo besedo, in mo­limo, preden gremo spat, kajti Bogu pripada tudi zadnja beseda.
  
• Tistemu, ki ne zna biti sam, ne dopustite vstopiti v občestvo. Samo škodo bo povzročal sebi in občestvu. Sam si stal pred Bogom, ko te je klical, sam moraš odgovoriti na ta klic; sam se moraš boriti in moliti; in sam boš moral umreti in dajati odgovor Bogu.
  
• Ne moreš zbežati pred samim seboj, kajti za Boga si edinstven. Če nočeš biti sam, zavračaš Kristusov klic, namenjen tebi, in ne moreš imeti mesta v občestvu tistih, ki jih je poklical.
  
• Je res spomin bolj trden za prijetne vtise? Od česa je to odvis­no? Bolečina, ki smo jo doživeli, smo premagali; samo bolečine, ki jih nismo uspeli premagati (krivda, ki je nismo odpustili), so vedno žive in mučijo naš spomin. Premagamo jih z molitvijo.ŽTišina je znamenje samote, kot je govorjenje znamenje skupnosti. Tišina in govorjenje imata enako notranjo skladnost in različnost kot jo imata samota in skupnost. Eno ne obstaja brez drugega. Pra­vilno govorjenje izvira iz tišine in prava tišina izvira iz govor­jenja.
  
• Tišina ne pomeni molčečnost, kot govorjenje ne pomeni klepetanje. Molčečnost ne ustvarja samote in klepetanje ne ustvarja tovarištva.
  več:
  

 

LETA 1999 UMRL FERDO GESTRIN

ZGODOVINAR, PROFESOR in AKADEMIK (* 1916)

Geograf in zgodovinar Ferdo Gestrin je bil sprva profesor na srednjih šolah in napisal več učbenikov. Od leta 1960 do upokojitve (1983) pa je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani predaval občo zgodovino srednjega veka. Bil je vodilni slovenski strokovnjak za zgodovino prometa in odličen poznavalec starejše gospodarske zgodovine. V knjigi Pomorstvo srednjeveškega Pirana (1978) je predstavil sadove svojega raziskovanja srednjeveškega in novoveškega življenja ob morju, zlasti na primeru Pirana.

 

iskalec in zbiralec Marko Čuk

 

LETA 1692 ROJEN GIUSEPPE TARTINI

BENEŠKI SKLADATELJ IN VIOLINIST († 1770)

Giuseppe Tartini se je rodil v Piranu, očetu firenškega porekla materi, ki je bila potomka ene najstarejših plemiških družin v Piranu. Tartini je prvo znanje nabiral v oratoriju očetov Filipinov v Piranu in nato v Collegio dei padri delle scuole Pie v Kopru. Kasneje je študiral pravo v Padovi, za nekaj časa se je umaknil v Assisi, kjer je v tamkajšnjem samostanu intenzivno študiral violino in osnove kompozicije. V tem času se je ukvarjal tudi z raziskovanjem akustičnih zakonitosti. Leta 1721 so ga povabili na mesto prvega violinista in koncertnega mojstra v baziliki svetega Antona v Padovi. Tartini je bil ne samo velik violinist, ampak tudi utemeljitelj novega sistema harmonije. V razvoju violinske glasbe je bil naslednik Arcangela Corellija (1653-1713), prvega poklicnega koncertnega violinista v zgodovini. Močno je vplival na violinsko igro v razvoju prstne igre in lokovanja, vpeljal je debelejše strune in lažji lok. V svojih violinskih skladbah je utemeljil nov sistem harmonije, ki sloni na fizikalnih in matematičnih načelih. Življenje tega genija, ki se je izkazal kot neprekosljiv virtuoz na violini, kot skladatelj obsežnega opusa (131 koncertov in 174 sonat), kot znanstvenik, ki je objavil vrsto spisov s področja matematike in akustike, ter kot pedagog s svojo svetovno znano violinsko šolo, se je izteklo 26. februarja 1770 v Padovi.

… več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (1992) 4

 

LETA 1848 UMRL GAETANO DONIZETTI

ITALIJANSKI OPERNI SKLADATELJ (* 1797)

Italijanski skladatelj Gaetano Donizetti, ki je postal slaven po vsej Evropi z opero Lucia di Lammermoor (1835), je glasbo pisal z lahkoto in je le redko popravljal. Opero Don Pasquale (1843) je napisal v enajstih dneh. Pisal je preprosto, pogosto ljubko, živahno in iskreno. Večina od njegovih enainsedemdesetih oper je sicer pozabljena, poleg teh dveh omenjenih še danes na opernih odrih izvajajo njegovi operi Hči polka (1840) in Ljubezenski napitek (1832), njegovo prvo delo.

 

LETA 1903 ROJEN ELKO JUSTIN

SLIKAR IN GRAFIK († 1966)

Sin ljubljanskega ključavničarja se je v grafično umetnost uvajal v domačem mestu pri Repiču (rezbarstvo) in Šantlu (slikarstvo), na Dunaju je nadaljeval študij vseh grafičnih tehnik, od slikarstva v olju do bakroreza, zadnje izkušnje je nabiral na študijskem obisku Berlina, Dresdna in Münchna. Leta 1924 je nastopil službo kot ilustrator in slikar pri dnevniku Jutro. Ob tem je ilustriral razne revije, tudi nekaj knjig, med drugim Strniševe mladinske pesmi Dedek jež. Gojil je vse slikarske in grafične tehnike, posebno lesorez.

 

LETA 1905 UMRL JOSIP JURAJ STROSSMAYER

HRVAŠKI ŠKOF, PROSVETITELJ, MECEN IN POLITIK (* 1815)

Pred sto leti je končal svojo plodovito življenjsko pot Josip Juraj Strossmayer, rojen (leta 1815) v hrvatizirani nemški vojaški družini iz Osijeka. Leta 1849 je postal škof v Djakovu, kjer je dal zgraditi veličastno katedralo. Bil je velik kulturni delavec in odigral je pomembno vlogo pri ustanovitvi Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti (1867).

 

LETA 1948 ROJEN STANE GRANDA

ZGODOVINAR, PUBLICIST

Dr. Stane Granda je bil rojen leta 1948 v Novem mestu. Odraščal je pod mogočno starožitno kapiteljsko cerkvijo in v neposredni soseščini Dolenjskega muzeja, kar mu je že v otroštvu vlilo ljubezen do preteklosti. Obe častitljivi starodavni ustanovi sta vplivali na njegove življenjske odločitve. »Še danes sem z dušo in srcem na Dolenjskem, kjer vse govori o zgodovini,« pravi dr. Granda.

Zatrjuje, da zgodovine ni šel študirat, ker bi imel probleme z naravoslovnimi predmeti. Tudi ga ni zanimala samo ozka politična zgodovina, ampak socialna zgodovina – kako so ljudje živeli. Ta je še danes predmet njegovih raziskav. Zato se je tudi odločil za študij zgodovine in sociologije. Po magistrskem delu, v katerem je obravnaval obremenitev slovenskega kmeta z davki v letih 1848 – 1914, se je zaposlil na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ter naredil doktorat, z disertacijo o prelomnem letu 1848. Sedaj je zaposlen na istem inštitutu, kjer, kakor sam pravi, dela tisto, kar si je celo življenje želel. Je znanstveni svetnik, redni profesor, član uredniškega odbora revije Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, član Sveta za splošno izobraževanje v okviru katerega je predsednik Komisije za učbenike, predsednik strokovnega sveta Narodnega muzeja Slovenije.

Veliko piše in objavlja tako strokovne knjige in članke kot tudi družbeno aktualne in kritične analize sedanjega slovenskega trenutka.

… več o njem: gost meseca, v: Ognjišče (2004) 2 in moj pogled, v: Ognjišče (2009) 6

 

LETA 1971 UMRL IVAN VURNIK

ARHITEKT, URBANIST, UTEMELJITELJ MODERNE ARHITEKTURE NA SLOVENSKEM (* 1884)

Rojen v Radovljici, študiral na Dunaju, kjer se je seznanil z Wagnerjevo mojstrsko šolo, delal je v biroju za načrtovanje novega Hofburga. Potem se je vrnil domov, leta 1919 v Ljubljano, kjer je zaslužen za ustanovitev oddelka za arhitekturo na TF. Ustvarjal je pod vplivom ekspresionizma in secesije. Nekaj njegovih del: Zadružna gospodarska banka v LJ, sanatorij za pljučne bolezni na Golniku, Sokolski dom na Taboru, Narodni dom v Kranju, mozaični okras fasade na baziliki na Brezjah in v atriju med cerkvijo in samostanom kapelica v čast Sv. Frančišku Asiškemu v stilu slovenske planinske koče, načrt za cerkev in uršulinski samostan v Rimu …Sodeloval je pri prenovi nekaterih cerkva in obenem izdelal vrsto tabernakljev, kelihov in drugih liturgičnih predmetov. Vurnik je bil eden prvih, ki je pri nas uvajal načelo funkcionalne arhitekture.

več:
ČUK, Silvester. Ivan Vurnik (1884-1971). (Obletnica meseca). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 4, str. 38-39

njegovo razmišljanje:

• Poslanstvo arhitekturnega izobraževanja je graditi ljudem, živalim in rastlinam zavetja, ki jim bodo všeč tako zaradi njihovih fizičnih lastnosti, kot zaradi psiholoških prednosti, ki so v vseh pogledih dosegla vrhunec svojega razvoja. Arhitektovo delo bi moralo vzgojno delovati na vse tiste, ki še niso dosegli plemenitih višav človeške biti. Odkrivati bi moralo nagnjenje, ki je v skladu s tem ciljem.
• Moj idealni cilj je bil od vsega začetka ustvariti pri nas tipično slovensko arhitekturo. Sam sem ustvarjal tako, kakor vsak ptič sam iz svojega čuta poje. Kdor tako hoče, ta mora nekaj znati, mora imeti fantazijo in za to potrebno ustvarjalno moč … Moja deviza je bila: vedno iz sebe ustvarjati in vsako priložnost izrabiti za povečanje ugleda slovenske arhitekture v tujini. To sem tudi dosegel.

 

LETA 1973 UMRL PABLO PICASSO

ŠPANSKI SLIKAR, GRAFIK IN KIPAR (* 1881)

Rojen v Malagi, študiral v Barceloni in Madridu, živel in delal v Parizu. Eden najvidnejših slikarjev moderne, začetnik kubizma. V prvem realističnem obdobju znan po močnih barvah, sledita modro in rožnato obdobje, potem pa nastopi njegov kubizem in na koncu obdobje, ko se je ukvarjal z grafiko, kiparstvom in keramiko. Velja za umetnika neizčrpne energije in domišljije, saj je ustvaril več kot 20.000 del, med njimi je najbolj znana protivojna Guernica, Vojna in mir, Sanje in laži F. Franca …

nekaj njegovih misli:

• Nikoli se nisem bal tistih, ki so bili drugačnega mnenja. Strah me je bilo tistih, ki so bili preveč bojazljivi, da bi svoje drugačno mnenje povedali na glas.
  
• Predmete slikam tako kot jih mislim, ne tako kot jih vidim.
  
• Umetnost je laž, ki nas prisili da spoznamo resnico.
  
• Akcija je temeljni ključ do uspeha.
  
• Namen umetnosti je, da izpere vsakodnevni prah iz naših duš.
  
• Vsak otrok je umetnik. Težava je, kako ostati umetnik ko odrastemo.
  
• Nekateri slikarji pretvorijo sonce v rumeno piko, drugi pretvorijo rumeno piko v sonce.
  
• Mnogo časa je potrebno, da postanemo mladi.

o njem:

• Slavni španski slikar Salvador Dali (1904-1989) je na predavanju v Madridu (1951) rekel: »Picasso je Španec. Jaz tudi. Picasso je genij. Jaz tudi. Picasso jih bo imel dvainsedemdeset, jaz pa okrog oseminštirideset. Picasso je znan v vseh deželah sveta. Jaz tudi. Picasso je komunist. Jaz pa ne.«

o njem v zgodbi:
Vrednost imena, v: Zgodbe kažejo novo pot, 103.

 

LETA 1990 PRVE VEČSTRANKARSKE VOLITVE V SLOVENIJI

Volitve za predsednika in člane predsedstva ter za delegate družbenopolitičnega zbora in zbora občin tridomne skupščine so bile na današnji dan, leta 1990. Nekaj dni pozneje, 12. aprila, so bile še volitve za delegate zbora združenega dela, takrat so bile tudi občinske volitve. Na volitvah v skupščino so prepričljivo slavile stranke, združene v koalicijo Demos, ki so nato sestavile vlado pod vodstvom Lojzeta Peterleta. Za predsednika predsedstva so volivci v drugem krogu izbrali Milana Kučana. Prva demokratično izvoljena skupščina je pozneje zagotovila sprejem zakonodaje in novo ustavo, ki sta bili podlaga za osamosvojitev Slovenije.

 

LETA 2014 UMRL MIRKO ZUPANČIČ

PROFESOR, PISATELJ, DRAMATIK, LIT. KRITIK, IGRALEC (* 1925)

Dramatik in literarni zgodovinar je po maturi najprej študiral medicino, nato pa svetovno književnost, doktoriral je s študijem zgodnjih del A. T. Linharta. Bil je igralec v MGL-ju, nazadnje profesor za zgodovino gledališča na AGRTF-ju v Ljubljani. Posvečal se je dramatiki: kot avtor dram ali kot kritik, kot znanstveni raziskovalec in esejist. Med njegovimi dramami so najpomembnejše ibsenovska družinska drama Hiša na robu mesta, tragedija Elektrino maščevanje po znani grški temi ter farsa Dolina neštetih radosti, ki izhaja iz Cankarjevega Pohujšanja v dolini Šentflorjanski.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

• svetovni dan zdravja

 

LETA 1365 USTANOVLJENO NOVO MESTO

Na območju naselja ob reki Krki, ki je dotlej pripadalo stiškemu samostanu, je avstrijski vojvoda Rudolf IV. ustanovil mesto, se je po njem imenovalo Rudolfswerd (Rudolfovo). Dobilo je mestne pravice. Ustanovna listina nosi datum 7. aprila 1365. Kmalu se ga je prijelo tudi ime Neustadt (Novo mesto). Kljub uradnima imenoma Rudolfswerth in Rudolfovo leta 1865, ob njegovi 500-letnici, so uporabljali različne variante. Po prvi svetovni je obveljalo uradno ime Novo mestu. Od 7. aprila 2006 je sedež novoustanovljene škofije.

 

LETA 1506 ROJEN SV. FRANČIŠEK KSAVERIJ

ŠPANSKI JEZUIT, MISIJONAR († 1552)

Mladi doktor filozofije in profesor na slavni pariški univerzi Sorboni, Španec Frančišek Ksaverij, je imel pred seboj sijajno kariero. Srečanje s človekom, ki je evangelij vzel zares – to je bil njegov baskovski rojak Ignacij Lojolski – je njegovo življenjsko pot povsem obrnilo. Pustil je iskanje lastne slave in je svoje talente dal na razpolago Bogu. Odpovedal se je profesuri, zapustil Evropo in postal misijonar, največji misijonar v zgodovini Cerkve. Skupaj s sv. Terezijo iz Lisieuxa ga častimo kot zavetnika katoliških misijonarjev. Njegov god obhajamo 3. decembra.

več:
S. Čuk, Sv. Frančišek Ksaverij (1506-1552): Pričevalec evangelija, v: Ognjišče 12 (2010), 43.

 

LETA 1614 UMRL EL GRECO

RENESANČNI SLIKAR V NEBO KIPEČIH LIKOV, ARHITEKT (* 1540)

Pravo ime tega slikarja, prepoznavnega po značilnem slogu, je Domenikos Theotokopulos. Bil je grškega rodu, rojen na Kreti, skoraj štirideset let pa je živel in ustvarjal v španskem mestu Toledo, kjer je bil znan kot El Greco (Grk), in s tem imenom je šel v zgodovino umetnosti. V njegovih slikah je viden pečat bizantinske umetnosti in vpliv italijanskih mojstrov, zlasti Tiziana, pri katerem se je v Benetkah učil. Njegov čopič je ustvaril tudi veliko religioznih del.

 

LETA 1951 UMRL FRANCE MAROLT

GLASBENIK, ZBOROVODJA IN ETNOLOG (* 1891)

France Marolt si je prizadeval za ohranjanje in oživljanje slovenske ljudske glasbene tradicije. Leta 1934 je ustanovil in vodil Folklorni inštitut (poznejši Glasbeno–narodopisni inštitut) in s tem postavil temelje slovenski etnomuzikologiji. Bil je prvi organizator folklornih festivalov v Sloveniji. Uveljavil se je tudi kot odličen zborovodja in profesor na Akademiji za glasbo.

več:
S. Čuk, France Marolt: Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (1991), 67-68.

 

LETA 2006 JE PAPEŽ BENEDIKT XVI. USTANOVIL TRI NOVE ŠKOFIJE:

CELJE, MURSKA SOBOTA, NOVO MESTO; HKRATI JE ŠKOFIJO MARIBOR POVZDIGNIL V NADŠKOFIJO IN METROPOLIJO MARIBOR

Cerkev na Slovenskem je pred veliko nočjo 2006 dobila od papeža Benedikta XVI. nadvse dragocen “pirh”: odlok o ustanovitvi treh novih škofij na naših tleh: v Celju, v Murski Soboti in v Novem mestu; mariborska škofija je povzdignjena v nadškofijo in metropolijo – središče mariborske cerkvene pokrajine. To “darilo” nam je 7. aprila 2006 točno opoldne izročil apostolski nuncij Santos Abril y Castillo; v Mariboru pa je to veselo novico isti dan in ob isti uri razglasil dr. Franc Kramberger, prvi nadškof štajerske metropole. Apostolski nuncij je tudi povedal, da bo novo škofijo v Celju vodil dosedanji mariborski pomožni škof dr. Anton Stres, za murskosoboškega škofa je bil imenovan dr. Marjan Turnšek, ravnatelj mariborskega bogoslovnega semenišča; prvi novomeški škof pa bo msgr. Andrej Glavan, doslej ljubljanski pomožni škof.

več:
S. Čuk, Tri nove škofije na Slovenskem: Priloga, v: Ognjišče 5 (2006), 43-50.
S. Čuk, Dve metropoliji in šest škofij: Priloga, v: Ognjišče 4 (2017), 58-65.

 

LETA 2018 UMRL MIRKO MAHNIČ

REŽISER, LEKTOR, GLEDALIŠKI USTVARJALEC (* 1919)

Zibelka mu je tekla v Bohinjski Bistrici. Na ljubljanski univerzi je študiral slavistiko, romanistiko in primerjalno književnost. Vse svoje življenje, ki je trajalo skoraj 99 let, je bil povezan s preučevanjem in poučevanjem jezika. Napisal je okoli 60 knjig o slovenskem jeziku, o gledališču, književnosti, kulturi in slovenstvu. Dramatiziral je več literarnih del, napisal gledališke in radijske igre, veliko za slovenski radio v Trstu. Bil je predavatelj odrskega jezika na AGRFT, dolga leta je predaval retoriko na Teološki fakulteti.

 

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 885 UMRL SV. METOD

APOSTOL IN NADŠKOF SLOVANOV (* OKOLI LETA 812)

Skupaj s svojim mlajšim bratom sv. Cirilom je oznanjal Kristusovo blagovest našim prednikom. Sveta brata, po rodu Grka iz Soluna, sta pred odhodom na Moravsko prevedla v slovanski jezik najpotrebnejše bogoslužne knjige ter tako postavila temelje slovanski krščanski kulturi. Upravičeno ve­ljata za ” začetnika književnosti številnih slovanskih narodov. Med Slovane sta prišla kot poslanca Cerkve v Carigradu, ves čas pa sta bila najtesneje povezana z apostolskim sedežem v Rimu, ker sta hotela graditi most med krščanskim vzhodom in zahodom. Zato ju je prvi slovanski papež Janez Pavel II. ob koncu leta 1980 razglasil za sozavetnika Evrope.

več:
S. Čuk, Sveta brata Ciril in Metod – ob 1100-letnici Metodove smrti: Priloga, v: Ognjišče 2 (1995), 29-36.

 

LETA 1520 UMRL RAFAEL SANTI

ITALIJANSKI RENESANČNI SLIKAR IN ARHITEKT (*1483)

Dočakal je samo sedemintrideset let, toda v svojem kratkem življenju je ustvaril izredno veliko. Večina njegovih del je v Vatikanu, kajti delal je predvsem za papeže tiste dobe, velike ljubitelje in podpornike umetnosti, najdemo jih tudi v raznih cerkvah in galerijah. Rafaello je imel slikarski dar v krvi. Obogatil ga je pri svojem prvem učitelju Peruginu (1450–1523) ter pri svojih dveh velikih sodobnikih Leonardu da Vinciju (1452–1519) in Michelangelu Buonarottiju (1475–1564. Znane so Rafaellove čudovite Madone – upodobitve Marije z Jezuščkom – s katerimi je ustvaril nov tip ženske lepote. Po mnenju Rafaellovih učencev, je mojster svoji slikarski genij najpopolneje izrazil v obrazu Kristusa v veliki sliki Spremenjenje. Iz del tega umetnika diha njegov vedri, odprti in ustvarjalni značaj.

več:
S. Čuk, Raffaello Santi: Priloga, v: Ognjišče 4 (1983), 50-58.
S. Čuk, Veličastni Rafaelo 500 let po smrti: Priloga, v: Ognjišče 4 (2020), 50-57.

 

LETA 1528 UMRL ALBRECHT DURER

nemški slikar, grafik, matematik in teoretik (* 1471)

Albrecht Dürer, največji nemški slikar na prehodu iz srednjega veka v renesanso, je bil globoko veren katoličan, zato je razumljivo, da se je pri svojem bogatem umetniškem ustvarjanju navdihoval ob Svetem pismu. Po letu 1500 so nastali njegovi pretresljivi lesorezi Apokalipsa, Jezusovo trpljenje in bakrorezi Izgubljeni sin, Vihar na morju. Znamenit je njegov Drezdenski oltar. Proti koncu življenja je najraje slikal prizore iz Marijinega življenja in Jezusovega odrešilnega trpljenja.

 

LETA 1805 UMRL GABRIJEL GRUBER

JEZUIT, HIDROTEHNIK IN ARHITEKT (* 1740)

Po velikanskem požaru leta 1774 v Ljubljani, ki je v Krakovu in okoli Sv. Jakoba uničil kakih sto hiš, so zgradili prekop (kanal) in sicer po načrtu jezuita Gabrijela Gruberja, zato nosi ime po njem. Leta 1785 je p. Gruber odšel v Belorusijo, kjer je poučeval na jezuitskih šolah. Na pritisk Francije, Portugalske in Španije je papež Klemen XIV. leta 1773 razpustil jezuitski red, v Rusiji pa se je pod carico Katarino ohranil. Gabrijel Gruber je bil nekaj časa generalni vikar reda, ki ga je papež Pij VII. leta 1814 obnovil.

 

LETA 1891 ROJEN ALIJA (Alojz) KOŠIR

ZDRAVNIK, OČE MEDICINSKE TERMINOLOGIJE (+ 1973)

Rodil se je v Tržiču (Monfalcone), na Dunaju je študiral medicino, leta 1920 je prevzel predavanja in vaje iz histologije in embriologije na nepopolni medicinski fakulteti novoustanovljene Univerze v Ljubljani. Že na začetku svoje akademske poti se je začel zanimati za medicinsko terminologijo. Po drugi svetovni vojni je vztrajno zbiral in urejal slovensko zdravstveno izrazje. Njegovo največje delo je knjiga Nomina anatomica po naše (1966). Večina slovenskih izrazov, ki jih je sprejel iz latinskih, se bo trajno obdržala.

 

LETA 1899 ROJEN ALBERT REJEC

PUBLICIST, UREDNIK in NARODNI DELAVEC (+ 1976)

Izšel je iz zavedne tolminske družine in po nastopu fašizma se je z vsemi močmi boril za pravice Slovencev pod Italijo. Leta 1927 je na sestanku na Nanosu s sodelavci ustanovil ilegalno organizacijo TIGR (Trst, Istra, Gorica, Reka) in dolgo časa deloval kot njen vsesplošno vodja. Po ukinitvi slovenskih šol leta 1925 se je odločno zavzemal za ohranitev slovenskega jezika: razdeljeval je abecednik Prvi koraki. Leta 1929 je zbežal v Ljubljano, po drugi svetovni vojni se je posvečal Beneškim Slovencem.

 

LETA 1907 UMRL P. ANGELIK HRIBAR

DUHOVNIK, SKLADATELJ IN ZBOROVODJA (* 1843)

Slovenski cerkveni skladatelj p. Angelik Hribar, frančiškan, je v svojih skladbah zadel pravi ljudski ton ter naravno lepoto v melodiji in harmoniji, ki ustreza ljudski duši. Med številnimi njegovimi pesmimi, ki jih verni ljudje radi zapojejo še danes, velja omeniti prisrčno in mogočno melodijo pesmi Ti, o Marija.

več:
S. Čuk, p. Angelik Hribar (1843-1907): Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (2013), 48-49.

 

LETA 1941 UMRL FRANC KULOVEC

DUHOVNIK, POLITIK, ČASNIKAR (* 1884)

Po nižji gimnaziji v Kočevju in višji v Ljubljani je študiral teologijo in bil leta 1907 posvečen v duhovnika. Študij je nadaljeval na Dunaju in postal profesor na škofijski gimnaziji v Šentvidu. Po prvi svetovni vojni se je posvetil politiki kot eden voditeljev Slovenske ljudske stranke (SLS). Bil je izvoljen za poslanca v Narodni skupščini ter bil v dveh vladah minister za kmetijstvo. Leta 1941 je bil minister v vladi Cvetković-Maček ter v Simovićevi vladi. Življenje je izgubil med nemškim bombardiranjem Beograda.

 

LETA 1947 UMRL MATIJA JAMA

SLIKAR (* 1872)

Slikar in ilustrator Matija Jama je bil med slovenskimi impresionisti (Grohar, Jakopič, Jama, Sternen) največji krajinar, slikar motivov iz narave. Velja za utemeljitelja impresionizma na Slovenskem. Uveljavil se je tudi kot knjižni ilustrator; ilustracije je objavljal v reviji Dom in svet, opremil je tudi nekaj knjig.

 

LETA1999 UMRL JARO DOLAR

PESNIK, PISATELJ, ESEJIST, KRITIK, PREVAJALEC, NOVINAR, UREDNIK, BIBLIOTEKAR IN PROFESOR (* 1911)

“Skozi moje roke je šlo tisoče starih knjig, v katerih se avtor obrača neposredno na “dobrohotnega bralca”. Zato mi ne smeta zameriti, draga bralka, dragi bralec, da tudi jaz uporabim ta nekam starinski način. Ko zdaj pet pedi pred koncem skušam urediti to svoje življenje in, kot mi je oče citiral Platona, da se moraš posloviti od življenjske pojedine ne presit pa tudi ne lačen, se zavedam, da sem v spominu najbrž kako stvar omilil, morda celo olepšal, ko sem se pretikal in opotekal med navdušenjem in razočaranjem.” S temi mislimi zaključuje svojo knjigo Spomini – V preddverju literature (Založba Obzorja, Maribor 1995) Jaro Dolar. Ob njegovem imenu je zapisano, da je bil slovenski pesnik, pisatelj, gledališčnik, esejist, kritik, prevajalec, novinar, urednik, bibliotekar in profesor. V slovensko kulturno zgodovino se je zapisal zlasti kot raziskovalec zgodovine knjige in njenega družbenega pomena, kar je strnil v svoji knjigi Spomin človeštva (Cankarjeva založba, Ljubljana 1982). Uredil je tudi nekatere stare slovenske samostanske knjižnice.

več:
S. Čuk, Jaro Dolar: Obletnica meseca, v: Ognjišče 6 (2011), 54-55.

 

LETA 2006 UMRL LOJZE OPEKA

OČE MISIJONARJA PEDRA (* 1913)

Slovenski misijonar Pedro Opeka, ki je zaslovel po vsem svetu s svojim “malgaškim čudežem” – z vzornimi naselji, katera je gradil skupaj z najrevnejšimi domačini, v svoji avtobiografiji Bojevnik upanja, pripoveduje tudi o svojih starših. Bila sta med tistimi številnimi vernimi Slovenci, ki so morali po vojni zapustiti domovino, da so ostali pri življenju, po katerem so jim stregli krvoločni “rdeči” zmagovalci. Opekovi so našli zavetje v Argentini. Peter/Pedro je drugi od osmih otrok (rojen 29. junija 1948). Kot deček je pomagal očetu Lojzetu zidati. To delo mu je bilo všeč in nekega dne je pred očetom izgovoril “preroške” besede: “Tudi jaz bom nekoč gradil hiše.” Kako se je ta napoved uresničila, smo v Ognjišču že večkrat pisali. Tokrat se spominjamo njegovega očeta, ki je 6. aprila 2006 umrl v 92. letu življenja, 9. junija pa je odšla v večnost še njegova mati Marija.

več:
S. Čuk, Pedro Opeka: Pričevanje, v: Ognjišče 8 (2006), 22-23.

nekaj misli njegovega sina, misijonarja Pedra:

• Globoko v sebi čutim, da je dobro, če se znaš čuditi tistemu, kar prihaja, se navdušiti nad lepoto, ki se ti ponuja. Če hočeš bolje razumeti skrivnost življenja, moraš iskati nepričakovano, pognati se moraš v neznano.
  
• Otroke učimo matematiko, tuje jezike in računalništvo. Ne sprašujemo jih, ali to želijo: to znanje je nujno. Isto velja za moralne smernice, zlasti za družinske vrednote.
  
• To, kar verujem, mi pomeni vse: Bog je Ljubezen. In živel bom za to sporočilo, za to, da ga bom prenašal vsem, ki jih bom srečeval.
  
• Bog nam je dal razum. Noben ateistični učenjak ne more dokazati, da Boga ni, in noben duhovnik ne more dokazati, da Bog je, razen s svojim življenjem in z brezmejno ljubeznijo.
  
• Biti moraš sredi resničnega življenja, da lahko začutiš pravo srečo ob nasmehu, zadovoljstvo ob zasledovanju prave smeri, v imenu cilja, ki je vreden tega imena.
  
• Če hočeš biti verodostojen in pravičen, moraš biti najprej skromen. Priznati moraš, da ne veš nič. In deliti življenje z ljudmi ter zaupati v tisto, kar se bo porodilo iz stkanih vezi ljubezni.
  
• Bog nam je dal razum in svobodo. Mi sami pa moramo misliti in izbirati. Svet je nepopoln prav zato, ker nekateri svobodo izkoriščajo v slab namen.
  
• Trdno verujem, da Božji duh, ki je ljubezen in usmiljenje, veje v srcu slehernega človeka.
  
• Zmeraj sem verjel, da je človek v svoji notranjosti dober. Ali ni vsakemu odraslemu človeku neznosen pogled na obraz otroka, katerega dostojanstvo je bilo izigrano in poteptano?

 

LETA 2009 UMRL ANTON BIRTIČ

PESNIK, PEVEC, SKLADATELJ, OČE SKUPINE BENEŠKI FANTJE (* 1924)

Po rojstni vasi Mečani v Nadiški dolini si je privzel vzdevek Mečanac. Glasbo je študiral v Čedadu in Ljubljani, kjer je leta 1952 ustanovil narodnozabavni ansambel Beneški fantje. Uglasbil je celo vrsto beneških pesmi, svojih izvirnih in drugih avtorjev. Prosvetno društvo Ivan Trinko v Čedadu je leta 1966 izdalo pesniško zbirko Oj božime, v katero je Birtič uvrstil beneške narodne, svoje in druge pesmi. Veliko je tudi snemal za radio in TV.

 

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1799 IZŠLE VODNIKOVE KUHARSKE BUKVE

Prvo kuharsko knjigo v slovenskem jeziku nam je priskrbel Valentin Vodnik, ki je svoje Kuharske bukve (1799) v glavnem sestavil in prevedel iz nemških kuharic.
Prvi izvirni ‘učbenik’ kuhanja je bila Slovenska kuharica, ki jo je sestavila Magdalena Pleiweis in zapisala njena prijateljica Neža Lesar. O njeni priljubljenosti govori dejstvo, da je po prvi izdaji leta 1868 do leta 1902 doživela pet ponatisov.
Tega leta so zaprosili sestro Felicito Kalinšek, naj to kuharico posodobi in dopolni. To nalogo je uspešno opravila. Za njo je urejanje Slovenske kuharice prevzela s. Izabela Gosak in v njeni priredbi je izšla osemkrat.
Od osemnajste do triindvajsete izdaje jo je urejala sestra Vendelina Ilc (1916–2003). Pri šolskih sestrah v Mariboru je nekaj časa poučevala na gospodinjski šoli, bila deset let ravnateljica kmetijsko-gospodinjske šole v Št. Rupertu pri Velikovcu na Koroškem, potem pa je v Repnjah pod Šmarno goro dvanajst let vodila kuharske tečaje. V knjigah Kuharica sestre Vendeline, Pecivo sestre Vendeline, Božič s sestro Vendelino …  …. je predstavila najboljše recepte iz svoje prakse ter mnoge skoraj pozabljene preproste domače jedi. Kuharico sestre Felicite je za osemnajsto izdajo (1980) posodobila in preuredila. Skupaj z urednico Edvino Novak sta sodelovali pri naslednjih izdajah, vse do devetindvajsete. Edvina je o začetkih sodelovanja s sestro Vendelino spregovorila za Ognjišče ob ponatisu knjige Zmeraj sestra Vendelina, ki je izšla pri založbi Ognjišče.
Vredna naslednica sestre Felicite in sestre Vendeline je sestra Nikolina Rop, ki je odlična učiteljica kuhanja v Repnjah in je (pri založbi Družina) izdala že osem knjig kuharskih receptov z naslovom 100 receptov s. Nikoline. »Mislim, da se osnove kuhanja dobi v domači družini,« pravi s. Nikolina. »Da si mlada gospodinja, ko gre na svoje, upa še kaj novega poskusiti, to lahko dobi na tečaju.«

 

LETA 1844 ROJEN JOSIP OGRINEC

PRIPOVEDNIK, MOJSTRSKI OPISOVALEC NARAVE, DRAMATIK, PREVAJALEC, ŠAHIST IN PEDAGOG († 1879)

Kmečki sin, ki je bil od otroških let v stiku z naravo, je po študiju prirodopisa na Dunaju kot profesor tega predmeta deloval v Ljubljani, Kamniku in nazadnje v Vinkovcih. V svoji knjigi Obrazi iz narave je mojstrsko opisal dogajanje v naravi, ki ga je z bistrim očesom opazoval. Lepi opisi narave so tudi v njegovih romantičnih povestih. Kot dramatik se je naslonil na Linhartovo komedijo; precej uspeha je imel s svojo veseloigro V Ljubljano jo dajmo (1869).

 

LETA 1894 ROJEN VINKO MODERNDORFER

ŠOLNIK, PISATELJ, ETNOGRAF, ZAPISOVALEC KOROŠKIH PRIPOVEDK († 1958)

Korošec Vinko Moderndorfer je zelo cenil bogastvo ljudskega izročila svoje ožje domovine. Zbiral je ljudske pripovedke, bajke, šege in podobno. Zapisal je tudi priljubljeno koroško pripovedko Mojca Pokrajculja. Zbrano gradivo je izšlo v več knjigah: Narodne pripovedke iz Mežiške doline (1924), Koroške uganke in popevke (1933), Koroške narodne pripovedke (1946). Začel je izdajati narodopisni zbornik v petih knjigah, izšli sta le dve. Kot prosvetni delavec je napisal učbenik Slovenska začetnica z metodičnim navodilom Sodobna šola.

 

LETA 1896 SE ZAČNEJO

PRVE OLIMPIJSKE IGRE MODERNE DOBE

Olimpijske igre, največja športna prireditev na svetu, so grška ‘iznajdba’. Igre antične dobe so bile vsake štiri leta od leta 776 pred Kr. do leta 426 po Kr. Olimpijske igre kot manifestacijo bratstva mladih z vsega sveta je ‘obudil’ francoski baron Pierre de Coubertin. Prve olimpijske igre moderne dobe je organizirala Grčija. Pred 100.000 gledalci jih je v Atenah 5. aprila 1896 slovesno odprl kralj Jurij in tekmovanja v raznih športnih disciplinah so potekala do 14. aprila.

 

LETA 1908 ROJEN HERBERT VON KARAJAN

AVSTRIJSKI DIRIGENT († 1989)

Med največje glasbenike 20. stoletja spada avstrijski dirigent Herbert von Karajan, ki je nastopal za dirigentskim pultom vseh pomembnejših evropskih opernih hiš in filharmonij, od Berlina do Milana in Londona. Leta 1967 je v Salzburgu ustanovil Velikonočni festival. Veliko njegovih poustvaritev klasične glasbe so posneli na plošče.

 

LETA 1916 ROJENA s. VENDELINA (MARIJA) ILC

REDOVNICA, PRILJUBLJENA SLOVENSKA UČITELJICA KUHANJA († 2003)

Sestra Vendelina (Marija Ilc) se je rodila v Dolenjih Lazah pri Ribnici na Dolenjskem v družini z devetimi otroki, od katerih se jih je kar šest izbralo duhovni poklic: štiri dekleta so vstopila k šolskim sestram, ena sestra je postala karmeličanka, brat pa je postal duhovnik.
Osemnajstletna Marija je vstopila v noviciat šolskih sester v Mariboru in leta 1934 postala redovnica. V Mariboru je naredila šolo za učiteljico gospodinjskih šol in tečajev. Takoj je začela poučevati. Po vojni, ko je bilo delo sester ovirano, so jo poklicali na gospodinjsko šolo šolskih sester v Šentrupertu pri Velikovcu na avstrijskem Koroškem, kjer je ostala deset let.
Leta 1969 se je vrnila v Slovenijo, kjer je tudi vodila gospodinjske tečaje. Bila je hišna predstojnica, več mandatov tudi provincialna predstojnica. Od leta 1987 je živela na Brezjah, kjer je leta 2003 tudi umrla. V tem času je skupaj z Edvino Novak pripravila več knjig kuharic. Pri založbi Ognjišče smo ponatisnili knjigo Zmeraj sestra Vendelina.

 

LETA 1933 UMRL ANDREJ KARLIN

DUHOVNIK in ŠKOF, GORENJEC NA ČELU MARIBORSKE ŠKOFIJE (* 1857)

“Po smrti škofa Mihaela Napotnika (1922) smo bili v Mariboru eno leto brez škofa. Ko je Vatikan (6. junija 1923) imenoval Karlina za škofa, smo bili nekako razočarani, češ kaj naj bo dolgih letih Napotnikovega vladanja v škofiji novi skoraj enako star naslednik, povrhu še izgnanec iz Trsta in begunec s Kranjske, kakor da naj bo to imenovanje zanj samo pribežališče, kjer se lahko umiri svojemu dostojanstvu primerno. Takšno je bilo javno mnenje med mariborsko duhovščino, ko je Andrej Karlin, pregnani škof iz Trsta, zasedel škofijski prestol v Mariboru,” se spominja dr. Anton Trstenjak, tedaj gimnazijec. “Toda to mnenje se je kmalu popolnoma spremenilo in pridružilo se mu je stopnjevano občudovanje. Karlin se je kljub starosti (66 let) takoj izkazal za pravega Gorenjca.” Takoj je poprijel za delo, pritegnil mlade sodelavce. “Bil je ljudski človek, razgibal je škofijo in zapustil nepozabne, lepe spomine.”

več:
S. Čuk, Andrej Karlin: Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (2007), 32-33.

 

LETA 2005 UMRL SAUL BELLOW

AMERIŠKI PISATELJ JUDOVSKEGA RODU, NOBELOVEC (* 1915)

Zaslovel je z romani, kot sta Herzog in Humboldtova oporoka, in bil eden najbolj priljubljenih severnoameriških literatov. Njegov kolega Philip Roth ga je skupaj z Williamom Faulknerjem označil za “hrbtenico ameriške književnosti 20. stoletja. V svojih delih se je pogosto podajal na pot iskanja bistva človekovega bivanja. Veliko vlogo v njegovih delih je imela tudi izkušnja priseljevanja v Ameriko, še posebej judov. Kritiki so Bellowa cenili tudi kot enega izmed najbolj pomembnih kronistov življenja ameriških intelektualcev judovskega rodu.

 

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1853 UMRLA FANNY HAUSMANN

PRVA SLOVENSKA PESNICA (* 1818)

Fanny Hausmann je bila po rodu Nemka. Slovenska literarna zgodovina ji pripisuje mesto prve slovenske pesnice. Tako jo je ‘krstil’ urednik Slovenskih Novin, ki so izhajale v Celju. V njih je v letih 1848 in 1849 izšlo osem pesmi z njenim podpisom. Ni gotovo, ali so res njene, kajti njeno življenje in delo ni do konca raziskano. Nastopila je v času, ko se je med Slovenci vse močneje prebujala narodna zavest in cenili so jo ne toliko kot pesnico, poudarek je bil, da je slovenska.

 

LETA 1884 ROJEN GIACOMO ALBERIONE

ITALIJANSKI DUHOVNIK, BLAŽENI, OČE NAJVEČJEGA KATOLIŠKEGA TEDNIKA FAMIGLIA CRISTIANA († 1971)

“Svet se je spremenil. Ljudje ne morejo več biti toliko časa v cerkvi, zato jim je treba evangeljsko oznanilo ponesti na domove s filmom, z radiem, s televizijo, s ploščo, s knjigo, s časopi­som.” Tako je govoril in pisal don Giacomo Alberione, ustanovi­telj redovne družbe, ki nosi ime po apostolu Pavlu in je njena glavna naloga širjenje evangelija po sredstvih javnega obvešča­nja. Ta krhki apostol je o božiču leta 1931 ustanovil katoliški tednik Famiglia cristiana, ki je bil po nakladi največji na svetu in je še danes najsodobneje urejevan. Za njegove zasluge pri širjenju evangelija ga je papež Janezu Pavel II. 27.aprila 2003 razglasil za blaženega.

več o njem si preberite v pričevanju 02_2002

nekaj njegovih misli:

• Božja dela se ne začenjajo z denarjem, temveč z molitvijo in z zaupanjem v Boga. Stavimo svoje zaupanje v Boga in pojdimo na­prej, začenjati z denarjem je naivnost.
• Gospod, prosimo te, da nam podeliš znanje, ki ga potrebujemo, svetost, ki jo ti zahtevaš od nas, spretnost za delo, ki je nujna.
• Ko sem bil škofijski duhovnik, sem imel listnico za bankovce in denarnico za kovance, ko pa sem prišel v to družino, kjer je bilo veliko stroškov, sem odložil listnico in denarnico ter sem rekel Gospodu: “Pošlji, kar je nujno!”
• Nevihte so potrebne, da nas napravijo ponižne in da ne pozabimo, da je edino Bog Gospodar, in Gospoda prosim, naj nam jih kar pošlje.
• Življenje v skupnosti predpostavlja blag, družaben in veder zna­čaj, dan deloma po naravi, deloma pridobljen z vzgojo; odprtega, obzirnega, razumevajočega duha, ki si prizadeva gledati na vse z dobre strani.
• Vljudnost nam je lahko nekoliko dana že po naravi, v celoti ali deloma pa jo je treba pridobiti, da postane nadnaravna. Človek, ki je resnično dober in obziren, bo potemtakem vljuden. Vendar mora biti vljudnost v človekovi notranjosti.
• Vedno moramo imeti pred očmi moč zgleda. Vzgoja ne more biti ne­kaj ponarejenega in površnega. Samo kar prihaja iz življenja, oblikuje življenje, kar prihaja samo iz ust, se dotakne kvečjemu ušes.
• Srce je mogočna sila. Dobro vzgojeno srce ljubi vse, v njem ni prostora za zamere ali zavist, izogiba se vsakega nevarnega pri­jateljstva.
• Dolžnost je darilo, ki je Bogu najljubše. Biti moramo opravljeno ob pravem času, na najboljši način, z vso popolnostjo, ki smo je tisti hip zmožni.
• Živeti Kristusa, upodobiti Kristusa v sebi, da bodo ljudje v našem življenju brali Kristusa: evangelij.
• Molitev je kot kri, ki izvira iz srca, se pretaka po vseh udih ter hrani in oživlja celoten organizem.
• Trpljenje ni le preizkušnja, temveč je tudi apostolat; je skriv­nost veselja, je soudeležba pri Jezusovem odrešilnem delu.
• Po veri vidimo vse ljudi kot duše, ki jim dolgujemo resnico, dober zgled in molitev.
• Gledano v luči vere, so vsi ljudje naši sopotniki na romanju v večnost in v skladu s tem čutimo dolžnost, da si med seboj pomagamo.

 

LETA 1905 ROJEN LEOPOLD JURCA

DUHOVNIK, PROŠT IN NARODNI DELAVEC V SLOVENSKI IN HRVAŠKI ISTRI († 1988)

Rodil se je v Braniku (Rihemberk). Po slovenski gimnaziji v Gorici in v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu pri Ljubljani je študiral bogoslovje v Gorici. V duhovnika je bil posvečen v letu m1929. V hrvaški Istri je deloval 33 let, v Kopru pa 26 let. Bil je župnik (Trviž pri Pazinu, Beram, Košćerga, Zamask, Pazin, Koper), prošt (Pazin, Koper), dekan (Pazin, Koper, vršilec dolžnosti pićanskega dekanata, poverjenik škofa Santina za pet hrvaških dekanatov v Istri), v Pazinu ravnatelj pazinskega semenišča, spiritual bogoslovcev, sodniki cerkvenega in ženitvenega sodišča, direktor in kustos cerkvenega muzeja, profesor pastoralke, liturgike in patrologije; v Kopru župnik, generalni vikar in svetovalec škofa Janeza Jenka.
Jurca je bil tudi pisec nabožne literature v hrvaških in slovenskih revijah ter verskih časopisih. V Družini je izhajal njegov podlistek Moja leta v Istri pod fašizmom (v knjižni obliki 1978). V italijanščini je pisal le spomenice oblastem v času najhujšega fašističnega pritiska na Istrane. V njih je dokazoval, da se mora krščanski nauk in evangeljsko oznanilo po božjem, cerkvenem in naravnem pravu oznanjati v materinem jeziku. Hrvatom, Slovencem in Italijanom je dopovedoval, da je narodnost velika dobrina, a da je vera pred narodnostjo in da božja odrešujoča ljubezen vse povezuje v eno samo družino. Jurca je bil med tistimi pionirji, ki so spravili v življenje pazinsko Malo semenišče, v katerem je bilo nekdaj tudi do 300 dijakov …

 

LETA 1917 ROJEN IZIDOR ZAVRŠNIK

DUHOVNIK, SLOVENSKI MAKSIMILIJAN KOLBE (* 1917)

Rodil se je 4. aprila 1917 v župniji Sv. Jurij ob Taboru, mladost je preživel na Gomilskem. V Mariboru je končal klasično gimnazijo in že kot dijak je kazal izredno nadarjenost. V njegovih risbah in slikah so slutili bodočega umetnika (za časopise je ilustriral Jurčičevega Jurija Kozjaka in Finžgarjev roman Pod svobodnim soncem). Uspešen je bil tudi kot študent teologije na Visoki teološki šoli v Mariboru (1936-1941). Zaradi bližajoče se vojne so bili diakoni leta 1941 posvečeni predčasno, na cvetno nedeljo 6. aprila 1941, Izidor pa je bil operiran na slepiču in je bil posvečen sam 11. maja, novo mašo je imel brez zunanje slovesnosti. Deloval je v domači in okolioških župnijah, saj so bili duhovniki izgnani. Izidor je v tem času mnogim pomagal, da so pravočasno pobegnili pred Nemci v od Italijanov zasedeno Ljubljansko pokrajino. Spretno je ponarejal dovolilnice, da so bile kar »veljavne«. Na praznik Gospodovega razglašenja, 6. januarja 1942, pa so ga gestapovci po maši aretirali in zanj in domače se je začel križev pot. V celjskem starem piskru so ga mučili, po nekaj mesecih pa nenadoma izpustili (pogojno, če bo “priden” in »prihajal poročat« = ovajat). Ker na to ni pristal, so ga spet zaprli in vsak dan mučili, visel je obešen za roke, trske so mu zabijali pod nohte, toda nič jim ni uspelo izvleči iz njega. Po končanem zasliševanju so ga zaprli v mariborskih zaporih. Le mladost je zmagala, da si je po tako strahotnem mučenju in ubijanju opomogel. 9. marca 1943 sta ga v mariborski jetnišnici lahko obiskala oče in sestra Anica. Prosil je, naj mu prihodnjič prinesejo čevlje, ker je upal, da ga bodo poslali v koncentracijsko taborišče. Naslednji dan, 10. marca 1943, ko je bila pepelnična sreda, pa so v Mariboru ustrelili 25 talcev. Na mesto Franca Žvana, ki je bil med izbranimi za streljanje, je stopil Izidor na njegovo mesto in dal življenje za človeka, ki ga ni niti poznal – kot sv. Maksimilijan Kolbe v Auschwitzu dve leti prej (14. avgusta 1941).

več v knjigi Karla Gržana Zmagovita ljubezen, ki smo jo izdali pri Ognjišču ob stoti obletnici Izidorjevega rojstva (2017). “Veseli smo, da smo dobili »Zmagovito ljubezen«, še eno biografijo tega znamenitega duhovnika, tokrat izpod peresa našega znanega duhovnega pisatelja in zgodovinarja duhovnika dr. Karla Gržana. Nova biografija se ne odlikuje le po živahnem slogu in bogati duhovni vsebini, ampak nas je avtor obogatil tudi z mnogimi novimi dokumentiranimi dogodki in preverjenimi okoliščinami iz življenja Izidorja Završnika, kar bo še močneje približalo in osvetlilo njegovo življenjsko daritev in njegovo svetniško podobo.
V hvalospevu pri mašah v čast svetnikom se zahvaljujemo Gospodu, “da nam je njihovo življenje zgled, občestvo z njimi vir upanja, njihova priprošnja pomoč”. Zato vzemimo v roke Zmagovito ljubezen in hvalimo Gospoda za našega Izidorja Završnika, da nam bo v še večji meri zgled, vir upanja, pomoč, tolažba in rešitev. (škof dr. Stanislav Lipovšek v Spremni besedi)

več:
S. Čuk, Izidor Završnik: Pričevanje, v: Ognjišče 4 (2017), 52-53.

 

LETA 1919 SE JE RODIL FRANČEK ŠTABUC

BOGOSLOVEC, ŠTUDENT, ŽRTEV PARTIZANSKIH LIKVIDACIJ († 1944)

Na začetku decembra 1944 je blizu rojstnega kraja v Slovenskih goricah padel kot žrtev partizanskih likvidacij študent bogoslovec Franček Štabuc. Po maturi na klasični gimnaziji v Mariboru leta 1940 je šel v Ljubljano študirat pravo, po treh mesecih pa se je vpisal na Visoko bogoslovno šolo v Mariboru. Bil je nadarjen pesnik in pisatelj. Njegove prve pesmi so izšle v abiturientskem zborniku Majolika. Večina njegove bogate literarne zapuščine je bila uničena, tudi osnutek romana o Turkih.

nekaj njegovih verzov:

• Žarela zvezda je nekoč v temini / edino k njej obračal sem poglede, / bile so slike druge mračne, blede, / ne vem, odkod prišla je v vsej milini. // Tedaj je nada srce napolnila, / oko želelo je na cvetne trate, / v življenje novo, najti žarke zlate, / in njena bi svetloba me vodila. // Dajal sem vse ji, nudil ji darilo, /obenem dušo ji v posest zapisal, / razkošja raznovrstnega obilo. // Igraje bi hodila med viharji, / široke ceste sem za pot zarisal / in v sreči, s smehom šla bi k novi zarji.

 

LETA 1962 UMRLA HELENA VURNIK

SLIKARKA, OBLIKOVALKA, DEKORATERKA (*1882)

Rojena na Dunaju, kjer je obiskovala grafično šolo in bila sprejeta na likovno akademijo. Po poroki z arhitektom Ivanom Vurnikom se je preselila v Radovljico (1915) in sodelovala z možem pri številnih arhitekturnih stvaritvah. Slikala je oltarne slike ( sv. Katarina pred sodniki -Topol nad Medvodami), stenske slike, študirala je tudi tehniko mozaika (evangelisti – Radovljica, pročelje cerkve sv. Petra v Ljubljani). Oblikovala je tudi bandera, mašne plašče in liturgično posodje. Njen slog je bil barvit, simboličen, prav tako tudi njene risbe in vinjete, s katerimi je opremila veliko knjig, koledarjev …

 

LETA 1968 UBIT MARTIN LUTHER KING

AMERIŠKI BAPTISTIČNI DUHOVNIK IN BOREC ZA DRŽ. PRAVICE (* 1929)

Pred petinpetdesetimi leti je v mestu Memphis v ameriški zvezni državi Tennessee južnjaški rasist ustrelil 39-letnega baptističnega pastorja Martina Luthra Kinga, ki se je po vzoru indijskega voditelja Gandhija boril za pravice ameriških črncev z nenasiljem. »Z nasiljem bomo vse izgubili. Organizirati moramo pasiven odpor.« Za to plemenito prizadevanje je leta 1964 prejel Nobelovo nagrado za mir. V svojih pridigah je pogosto govoril, da je korenina sovraštva strah in da je strah treba premagovati z ljubeznijo.

več:
S. Čuk. Martin Luther King – črni Gandhi, Pričevanje, v: Ognjišče 5 (1998), 62-63.

nekaj njegovih misli:

• Najvišja izmed vseh kreposti je ljubezen … Razorožena ljubezen je najmočnejša sila na svetu.
• Če se naši dnevi zmrače in so naše noči temnejše od najgloblje polnoči, pomislimo vselej na to, da je na svetu velika odrešujoča Moč. To je Bog.
• Bog je vsemogočen. Lahko nam pokaže pot tam, kjer ne vidimo izhoda. Mračni včeraj lahko spremeni v svetel jutri.
• Ne razlikujemo med pravičnikom ali krivičnikom, temveč med pravič­nostjo in nepravičnostjo. Mi sicer sovražimo nepravičnost, vendar ljudi ljubimo, tudi če narede krivico.
• Nekateri še gledajo na križ kot na oviro, drugi ga imajo za norost, jaz pa sem bolj kot kdajkoli prepričan, da je križ Božja moč za rešitev družbe in posameznika.
• Za preštevilne kristjane se versko življenje omejuje na nedeljsko praznovanje brez vsakršne povezave s ponedeljkom.
• Najsilnejša moč v boju za ljudi je trpljenje. Nezasluženo trplje­nje je odrešenje. V trpljenju se skriva silna, preobraževalna moč.
• Bog zna najti izhod iz brezizhodnosti. On spreminja včerajšnjo temo v jutrišnjo svetlobo in končno v žareči dan večnosti.
• Za to, da se nas polaste velike skrbi, ni vzrok njihova velikost, ampak velikost naše nevere.
• Ljubezen je edina moč, ki more sovražnika spremeniti v pri­jatelja.
  več …
  

 

LETA 1975 UMRL FRANCE ONIČ

PESNIK, “NEZEMELJSKI” PROFESOR BIOLOGIJE (* 1901)

Pesnik France Onič, rojen v Petrovčah v Savinjski dolini, je kot profesor biologije poučeval v več krajih po Sloveniji; po drugi svetovni vojni v Ljubljani. Ob svojem poklicnem delu je pisal pesmi, za katere je značilna ekspresionistična razvnetost. Izdal je štiri pesniške zbirke, eno pred drug svetovno vojno, tri po njej.

nekaj njegovih verzov:

• Mnogo sem pel o tem, / kar sem ljubil. Mnogo. / In zdaj sem tolikokrat sam / v gozdu moje žalosti. / Toliko dreves je v njem ranjenih, / nagrizle so jih gosenice / neodzivnosti v šotorih tržišča. // Govoril sem jim: Kako? / Je brez cene že moja ljubezen / na starih čolnih hrepenenja / pod antenami sanj?! — / Toda v šotorih tržišča / niso rekli ne na to ne na ono stran. // Vendar ves tak, kakor sem, / moram iti pod zvezdami, / kadar gredo in se utrinjajo. / da zbiram njihove odseve / kakor tople kaplje krvi / v gozdu moje žalosti. … (V gozdu moje žalosti)
• Glej, še je tu ista daljava / in isti popoldanski svit / in resje, ki v njem sva počila, / in drevja šumeči nakit. // Vse drugo ni več, le tišina, / ki v meni zajela je vse, / kar z mano nekoč je hotelo, / zdaj k zasutim srcem ne sme. // Le neki ptič poje v megli še, / in senca je hušknila v mrak, / svetloba bo v noč dogorela, / o, noč ima hiter korak. // Naj bo, že odhajam. Poglej / mi zvesto še, žena, v oči, / v njih temno, tožečo globino, / ljubezen, ki joče, v nje skrij. (Poglej mi v oči)

 

LETA 1979 UMRL TINE (VALENTIN) KOS

KIPAR (* 1894)

Zibelka mu je tekla v Češnjicah pri Moravčah. Poklicni študij je začel na obrtni šoli v Ljubljani, nadaljeval pa na kiparskem oddelku akademije likovnih umetnosti na Dunaju, a ga je zaradi vojske moral prekiniti. V javnosti je prvič nastopil leta 1919. Bil je med ustanovitelji Kluba mladih. Njegova dela so posejana po različnih krajih. V tridesetih letih je bil priljubljen kipar za cerkve. V Ljubljani je za Bežigradom njegova Pieta, na Rakovniku kip sv. Janeza Boska, na Kodeljevem velik kip sv. Terezije Deteta Jezusa.

 

LETA 1993 UMRL JULIJ SAVELLI

NARODNO PREBUDNI DELAVEC, OČE SLOVENSKE PESMI V ARGENTINI (* 1912)

Rodil se je 14. julija 1912. Po gimnaziji v Celju je na Univerzi v Ljubljani ob študiju prava študiral glasbo in sodeloval pri Akademskem pevskem zboru Franceta Marolta. Leta 1945 se je umaknil v Argentino in kmalu ustanovil Slovenski pevski zbor Gallus, ki ga je vodil 40 let; za njim ga vodi hčerka Anka. Zbor je močna opora slovenstva in vere med našimi rojaki v Argentini. Julij Savelli je leta 1992, ob svoji 80-letnici, prejel odličje sv. Cirila in Metoda, najvišje odlikovanje Slovenske škofovske konference.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1682 UMRL BARTOLOME ESTEBAN MURILLO

ŠPANSKI SLIKAR (* 1618)

Bil je eden najbolj priljubljenih baročnih slikarjev v Španiji, bil je ljudski slikar za razliko od sodobnika Velazqueza. Svoj slog je razvijal pod vplivom Tiziana, Rubensa in Van Dycka, odlikuje ga tehnična dovršenost, njegove slike so idealistične in zelo privlačne, včasih celo preveč sentimentalne. Naslikal je veliko verskih motivov (Videnje sv. Antona, Sveta družina, Marijo je začel slikati kot črnolaso Španko … Še bolj pa so bile priljubljene njegove slike iz vsakdanjega življenja (seviljski dečki, klošarji, berači …)

 

LETA 1829 ROJEN FRAN JERIŠA

PESNIK (+ 1855)

Zibelka mu je tekla v Šmartnu pod Šmarno goro, z odliko je dokončal gimnazijo v Ljubljani, po maturi pa je na Dunaju študiral pravo. Po diplomi je prestopil na filozofsko fakulteto, a je kmalu umrl za kolero. K pesniškemu delu ga je spodbudilo leto 1848 – leto ‘pomladi narodov’. Po sodbi literarnega zgodovinarja Ivana Grafenauerja je bil “eden najprikupnejših pesnikov svoje dobe”. Lepe so njegove pesmi za mladino. Pesem Sem slovenska deklica, ki je uglasbena, je ponarodela.

njegova misel:

• Češ spoznati li samega sebe, ozri se po druzih; / Da spoznadeš ljudi, v samega sebe poglej.

 

LETA 1881 ROJEN ALCIDE de GASPERI

POLITIK, BOŽJI SLUŽABNIK († 1954)

Doma iz Trenta (Pieve Tesino), v Innsbrucku je študiral pravo, nekaj časa je bil časnikar (glavni urednik Voce cattolica, ki se je preimenoval v Il Nuovo Trentino). Leta 1911 je bil izvoljen za poslanca v državnem zboru na Dunaju (do leta 1918), leto zatem pa je ustanovil Italijansko ljudsko stranko. Mussolini ga je dal leta 1927 za dve leti zapreti. Med drugo svetovno vojno je sodeloval v odporniškem gibanju in leta 1942 pomagal ustanoviti Krščansko-demokratsko stranko (Democrazia italiana). Po vojni je bil dvakrat minister za zunanje zadeve, od leta 1945-53 pa tudi premier. Vodil je italijansko delegacijo na mirovni konferenci v Parizu, Italijo je vključil v Nato, dosegel avtoinimijo J. Tirolske … Bil je velik zagovornik združene Evrope, veliko je naredil za duhovno in materialno obnovo svoje domovine po drugi svetovni vojni. Kmalu po njegovi smrti so se začele pobude za uvedbo postopka za njegovo beatifikacijo. Škofijski postopek se je uradno začel leta 1993, in Alcide De Gasperi ima naziv Božji služabnik.

zanimivost:

• Leta 1952 se je Alcide De Gasperi kot demokrščanski predsednik vlade moral upreti papežu Piju XII., ker so ga iz Vatikana nagovarjali, naj se pred lokalnimi volitvami v Rimu poveže s desnico, da bi tako prepričili zmago rdečih (komunistov). De Gasperi pa je bil trdno prepričan, da se demokracija gradi in vzpostavlja iz sredine in povezava s skrajno desnico zanj nikakor ni bila sprejemljiva.

nekaj njegovih misli:

• Politika pomeni nekaj uresničiti.
• Zdaj sem storil vse, kar je bilo v moji moči, moja vest je mirna. Glej, Gospod ti da delati, dopusti ti, da delaš načrte, ti daje moč in življenje. Potem pa, ko misliš, da si nujno potreben in nenadomestljiv, ti nenadoma vzame vse. Da ti razumeti, da si samo koristen, reče ti: zdaj je dovolj, lahko greš. Ti pa nočeš, rad bi se predstavil v onostranstvu z do potankosti dokončano nalogo. Naša majhna človeška pamet se ne more sprijazniti s tem, bi prepustila drugim nedokončano nalogo svojega prizadevanja. ( pet dni pred smrtjo hčerki Marii Romani)
  
• Veliko jih je, ki v politiki naredijo samo majhen izlet (ekskurzijo), se z njo ukvarjajo ljubiteljsko… si jo jemljejo zase, kot neki nepomemben pripomoček, predmet. Meni pa je že od otroštva pomenila moje življenje, moje poslanstvo.
  

o njem:

• De Gasperi je vedno iskal dialog z vsemi, vedno je dobro pretehtal različne poglede, možnosti … in tudi pokazal, da ga ni strah soočenja s spremembami. V tem nam je lahko velik zgled, ki mu moramo slediti tudi danes. (Romano Prodi)

o Evropi:

• Upanje je, da bodo tudi mladi poslušali besede voditeljev, ki so se zbrali skupaj v Italiji. Ne samo zato, da bi se spominjali, ampak predvsem zato, da bi naredili načrte za Evropo, ki v tem trenutku hodi zelo počasi in z bolj malo upanja. ,” (Maria Romana De Gasperi)
  
• Po drugi svetovni vojni je Alcide De Gasperi skupaj s Schumanom in Adenauerjem postavil temelje Evrope. Tri različne osebe, ki so pripadale različnim kulturam in narodom, so našle skupno pot za dobro evropskih narodov. Njihovo srečanje je slonelo predvsem na njihovi krščanski veri. Bilo so to trije kristjani, ki jih je v tistem trenutku uporabila Previdnost. (Maria Romano De Gasperi)
  
• Mlade danes politika ne priteguje, ker jim nismo zmožni dati varnosti in upanja v to Evropsko unijo. Začetna želja treh “evropskih mož” je bila, da bi oblikovali eno evropsko politiko, ne samo na področju ekonomije. In do tega danes še nismo prispeli. (Maria Romana De Gasperi)
  
• Neevropski papež lahko evropski politiki ponudi predvsem vedrino svoje vere. Mnogim lahko pomaga bolje razumeti, da ni dovolj samo sprejeti neke ekonomske zakone, da bi bili združeni, še manj, da bi se imeli radi. Mislim, da v osnovi zakonov o enotni politiki mora biti ljubezen do drugega, ljubezen neke države do kulture druge. Ekonomske dinamike ne zadostujejo, da bi vzpostavili unijo. So kompromisi, ki so lahko pozitivni, a niso zadostni za združenost. Treba je imeti tudi skupno upanje. (Maria Romana De Gasperi)
  
• Čeprav so bili očetje ustanovitelji tedaj že v letih, jih je vodila miselnost, ki je prehitevala čas in je bila usmerjena v bodočnost narodov, ki so jim bili postavljeni na čelo po strašnem uničenju celotne Evrope. Mislim, da ni bilo slučajno, da so bili kristjani zares, ne samo po krstu, in so bili prepričani v politiko kot delo za skupni blagor. (Maria Romano)
• Za našo družino je bil 25. marec 1957 pomemben, ker je pomenil uresničenje, čeprav samo delno, načrta, za katerega je moj oče delal dolgo časa. (Maria Romana)
• De Gasperijevo ravnanje pred volitvami v Rimu naj bo tudi lekcija današnjim slovenskim kristjanom. Begunska kriza, strah pred islamizacijo, strah pred prihodnostjo, ljubezen do svojega naroda in jezika, naš antikomunistični refleks naj nas v teh zmedenih časih ne zavedejo in odnesejo v polje ksenofobne desnice. Četudi ta vse bolj maha s križem. Iščimo sredinsko polje krščanskega racija in humanizma, ter se od tod v duhu evangelija pogovarjamo z vsemi: levimi, desnimi, muslimani, ateisti. (Branko Cestnik)

 

LETA 1897 UMRL JOHANNES BRAHMS

NEMŠKI SKLADATELJ, AVTOR NEMŠKEGA REKVIEMA (* 1833)

Nemški skladatelj Johannes Brahms, ki ga je “odkril” skladatelj Robert Schumann, je eden zadnjih velikih romantikov. Bil je vsestransko plodovit. Znano je njegovo veličastno zborovsko delo Nemški rekviem, ki ga je navdihnila smrt prijatelja Schumanna. To je povsem protestantsko delo, ki namesto latinskega uporablja nemško besedilo.

 

LETA 1900 ROJENA ANICA ČERNEJ

PEDAGOGINJA, PISATELJICA IN PESNICA († 1944)

Mladinska pesnica in pisateljica Anica Černejeva, rojena v Čadramu pri Slovenskih Konjicah, je šla po očetovih stopinjah. Po diplomi na učiteljišču pri šolskih sestrah v Mariboru se je v Zagrebu usposobila za profesorico matematike. Bila je tudi pesnica, pisala je predvsem pesmi za otroke, ki so izšle v knjigi Metuljčki (1930). Umrla je 3. maja 1944 v nemškem koncentracijskem taborišču Neubrandenburg.

njeni verzi:

• Plavaj, naša misel, plavaj / po slovanskem južnem svetu / naše kraje nam pozdravi / in prostost v desetem letu!
  Vsepovsod smo mi in naši / in nikjer ni tuje volje, / naše je nebo nad nami, / naše je to zlato polje.
  Koder plavaš, kamor sežeš, / vsepovsod je domovina, / vsepovsod je naša zemlja, / naša gora in dolina.
  In na polju naše žito, / naši klinčki v naših gredah, / in povsod je naša duša / v naših pesmih in besedah.
  ln povsod je naša želja, / da zaslužimo Svobodo, / in povsod je naša volja, / da si kujemo usodo. (Po našem svetu)
  

 

LETA 1924 ROJENA ADA ŠKERL

PESNICA IN PISATELJICA († 2009)

Otroštvo in mladost je preživela v rojstni Ljubljani. Po vojni se je posvetila študiju slavistike, študirala pa je tudi na igralski akademiji. Zaman je iskala profesorsko službo v Ljubljani; v drugi polovici življenja je bila lektorica na radiu. Osebnoizpovedne pesmi je pisala že med vojno. Njena prva pesniška zbirka Senca v srcu (1949) je zasebni dnevnik intimnih izpovedi o sebi. Ada Škerl je znana kot pesnica za odrasle, napisala pa je tudi nekaj del za otroke in mladino. Priznavajo ji pomembno mesto v razvoju sodobne slovenske lirike.

 

LETA 1991 UMRL HENRY GRAHAM GREENE

ANGLEŠKI PISATELJ (* 1904)

Pranečak pisatelja R. L. Stevensona, študiral v Oxfordu in se ukvarjal z novinarstvom, štiri leta je bil sodelavec časopisa The Times. Leta 1926 je iz protestantske prestopil v katoliško vero, delal kot diplomat in se ob tem ukvarjal s pisanjem. Njegovi romani se tako dogajajo domala na vseh celinah in obravnavajo tipična občutja sodobnega človeka: krivdo, razdvojenost, nezadovoljstvo, željo po nasilju, strah pred njim … Najraje je pisal zabavne kriminalke, filmske kritike pa tudi romane, ki imajo verski pridih. Nekaj najbolj znanih del: Noro zaljubljena v fanta, Zaupni agent, Ministrstvo strahu … Dve od njegovih knjig smo predstavili tudi v Ognjišču: Človeški faktor (leta 1981) in Tretji človek (1987) in po obeh je bil posnet tudi uspešen film.

nekaj njegovih misli:

• Če niste nikoli rekli ničesar, kar bi nekomu ne bilo všeč, pomeni, da niste vedno govorili resnice.
  
• Bog ne neha obstajati niti takrat, ko ljudje prenehajo verova­ti vanj.
  
• Ponavadi se ljudje najraje spovedujejo grehov drugih.

 

iskalec in zbiralec Marko Čuk

• svetovni dan etnologije
• svetovni dan mladinske književnosti

 

LETA 742 ROJEN KAREL VELIKI

FRANKOVSKI KRALJ, IN RIMSKI CESAR († 814)

Sin Pipina Malega, ki velja za začetnika dinastije Karolingov. Frankovski vladar (od leta 768) in od leta 800 tudi rimski cesar. Carolus Magnus, si je najprej podjarmil in pokristjanil Sase, kasneje še Lagobarde, leta 788 pa bavarskega vojvodo Tasila, s tem pa tudi Slovence. Leta 812 (aahenski mir) je tudi Bizanc priznal Karla kot enakopravnega zahodnega cesarja. Državo je razdelil na mejne grofije oziroma marke, spodbudil je fevdalni sistem, državno oblast je centraliziral. Karel Veliki je vladal 45 let in samo dve leti sta bili brez vojne! Tudi vse Slovence je edini v vsej zgodovini združil v okviru ene države.

Zelo si je prizadeval za kulturni dvig tedanje Evrope. Temu njegovemu prizadevanju pravimo »karolinška renesansa«. Karel se je v mladosti naučil brati, pisanje pa mu je vse življenje delalo težave. Izredno je cenil izobražene ljudi in zbiral jih je okoli sebe, da so mu svetovali. Najbolj je vplival nanj blagi menih Alkuin, dolgo časa njegov dvorni kancler. Za nas je ta mož pomemben zato, ker je kralja poučeval, kakšna naj bo misijonska metoda oznanjevalcev krščanstva. »Človeka je mogoče k veri pripeljati, ne prisiliti. Tisti, ki jih pošiljate, naj bodo poučeni z zgledom apostolov: naj bodo pridigarji, ne roparji.« Iz frankovskih dežel so v tistem času prihajali misijonarji tudi med naše prednike in Alkuinove nasvete so v glavnem še kar spoštovali. Sicer pa Karel Veliki ni bil ravno svetnik: bil je štirikrat poročen, na svojo družino je bil zelo navezan, vendar pa se je trudil, da bi živel po krščanskih načelih. Ne samo to: tudi škofom, duhovnikom in redovnikom je predpisoval, kako naj živijo, da ne bodo dajali pohujšanja. Štiri leta pred smrtjo je za svojega naslednika kronal sina Ludovika, in mu dal koristen in še posebno danes upoštevanja vreden nasvet: »Izbiraj samo zveste in bogaboječe ministre, ki jih je groza hinavske naklonjenosti.«

o njem v zgodbi:

Kaj pomaga človeku, če si pridobi ves svet, v: Zgodbe za veselje so življenja 120; in:  Ognjišče 11 (2022), 69., 103.

 

LETA 1805 ROJEN HANS CHRISTIAN ANDERSEN

DANSKI PISATELJ, PESNIK, SVETOVNI MOJSTER PRAVLJIC († 1875)

Na današnji dan se je v mestu Odense na Danskem rodil pisatelj Hans Christian Andersen, ki je otrokom vsega sveta podaril 156 čudovitih pravljic (Cesarjeva nova oblačila, Svinjski pastir…). Pravljice niso samo zgodbice za otroke. Namenjene so tudi odraslim, saj je v njih skrita stoletna življenjska modrost mnogih rodov. Večina pravljic je del tako imenovanega ‘ljudskega blaga’ ali izročila, poznamo pa tudi pravljice, ki so sad življenjskih izkušenj in razgibane domišljije znanih mojstrov peresa. Odlika vseh pa je pisateljeva neizčrpna vera v zmago dobrega. Napisal je tudi svoj življenjepis, ki mu je dal naslov ‘Pravljica mojega življenja’. Ta ‘pravljica’ ni bila prav nič srečna in vesela. V mnogih žalostnih junakih njegovih pravljic (npr. Grdi raček) bomo spoznali Andersena samega.

več o njem tudi v zapisu v Ognjišču 09_1975

njegova misel:

• Življenje vsakega človeka je pravljica, ki jo je napisala Božja roka.

Njegov rojstni dan je tudi mednarodni dan mladinske knjige in v knjigarni Ognjišča imamo res bogato izbiro. Poglejte!

otroška knjižnica Ognjišča

mladinska knjižnica Ognjišča

 

LETA 1814 ROJEN FRANČIŠEK SVETLIČIČ

DUHOVNIK, NAJBOLJŠI PESNIK NOVIC († 1881)

Najboljši pesnik časnika Novice je bil Idrijčan Frančišek Svetličič, ki je kot duhovnik služboval v raznih župnijah ljubljanske škofije. Učil se je pri Prešernu, ostal pa je v okviru postromantike. V njegovi liriki prevladujejo razmišljanja, porojena iz življenjskih izkušenj. Najboljši je v razmišljajočih pesmih o človeškem življenju in slovenski zgodovini. V pripovednih pesmih pogosto črpa snov iz ljudskega izročila. Nekatere njegove pesmi so bile sprejete v stara šolska berila.

 

LETA 1840 ROJEN EMILE ZOLA

FRANCOSKI PISATELJ († 1902)

Najpomembnejši predstavnik naturalističnega romana, predvsem po ciklu 20 romanov Rougon-Macquartovi (Prirodna in socialna zgodovina neke družine v času drugega cesarstva), v katerem opisuje usodo članov iste družine, ki so dedno obremenjeni in živijo v različnih socialnih okoljih za časa drugega cesarstva. Vsak roman opisuje svojo stran družbe: Beznica delavsko življenje v pariških predmestjih, Nana prostitucijo, Germinal rudarje in njihov boj s kapitalističnimi lastniki, Umetnina umetniške kroge, Zemlja kmete, Polom propad Francije v francosko-nemški vojni. Zola hoče dokazati svojo tezo, da lahko življenje obravnava znanstveno, na temelju bioloških in socialnih zakonitosti, zato so usode ljudi omejene z okoljem, dobo in sedanjostjo … veliko je množičnih prizorov in dogajanja, manj dorečena je psihološka in moralna stran… Njegovo proticerkvenost in porogljivost v zvezi s prikazovanji v Lurdu (trilogija Troje mest: Lurd, Pariz, Rim) so ovrgli mnogi (Laurentin…), nazadnje tudi italijanski publicist Vittorio Messori v knjigi Bernardka nas ni prevarala – zgodovinska raziskava o resničnosti Lurda (Družina 2013).

 

LETA 1902 ROJEN DANILO ŠVARA

SKLADATELJ IN DIRIGENT († 1981)

Sin krojača in gostilničarja iz Ricmanj pri Trstu je začel študij glasbe v Ljubljani kot gimnazijec v Kranju. Na Dunaju je študiral družbene vede in postal doktor ekonomije. Istočasno je privatno študiral glasbo, ki je postala njegov poklic. Bil je dirigent opere v Ljubljani, profesor na akademiji za glasbo in plodovit skladatelj. Med drugim je napisal opere Kleopatra, Veronika Deseniška, Prešeren (Slovo od mladosti).

 

LETA 1903 ROJEN CIRIL DEBEVEC

GLEDALIŠKI IGRALEC IN REŽISER OPERNIH PREDSTAV († 1973)

Slavistiko je študiral v Ljubljani, gledališko akademijo je končal v Pragi, kjer je obiskoval konzervatorij. Leta 1927 nastopi službo v arhivu ljubljanskega Narodnega gledališča, čez dve leti pa že nastopa kot igralec in režira predstave. Večinoma v Operi, kjer je leta 1939 postal glavni režiser in v času njegovega vodenja je pripravil več kot 50 različnih opernih del, tudi tri krstne: Bravničarjevo Pohujšanje v dolini Šentflorjanski (1929) ter Švarovi operi Veronika Deseniška in Slovo od mladosti. Med vojno je bil ravnatelj ljubljanske Drame, po vojni pa najprej v Mariboru, nato pa spet kot operni režiser v Ljubljani. Spada med tiste gledališke ustvarjalce, ki so veliko pripomogli h kakovosti igre v naših operah pa tudi za razvoj našega dramskega gledališča. Igralsko je vzgojil veliko mladih opernih pevcev.

 

LETA 1910 ROJEN CARLO CARRETTO

DUHOVNI PISATELJ IN SVETOVALEC, BRAT († 1988)

“Imel sem osemnajst let. V postu smo imeli dolgočasne misijonske pridige. Ko pa sem pokleknil pred starim misijonarjem, ki me je prevzel s svojim jasnim pogledom, da se spovem svojih grehov, sem v tišini svoje duše začutil mimohod Boga. Od tega dne se ču­tim kristjana. To je bilo moje prvo spreobrnjenje,” je pripove­doval italijanski duhovni pisatelj brat Carlo Carretto v samoti umbrijske vasi Spello, kjer se je posvečal molitvi in duhovnemu vodstvu. Ko mu je bilo triindvajset let, je zaslišal Božji klic, naj mu služi z vsemi močmi sredi sveta; pri štiriinštiridesetih pa mu je Gospod dal jasno vedeti: “Pusti vse in pojdi z menoj v puščavo. Nočem več tvoje dejavnosti, hočem tvojo molitev, tvojo ljubezen!”

… več o njem si preberite v pričevanju 04_2000

nekaj njegovih razmišljanj:

• Da je Bog dober, ni skrivnost: to čutijo vsi ljudje pravega srca. Da je Bog lep, ni skrivnost: to je zapisano na vseh rožah, na morju in v gorah. Da je Bog neskončen, ni skriv­nost: zadostuje pogled v vesolje. Kje je torej skrivnost? Tukaj: Bog je križani Bog. Bog je Bog, ki se pusti premagati. Bog je Bog, ki se je razodel ubog. Bog je Bog, ki mi je umil noge. Bog je Jezus iz Nazareta.
  
• Obstoj Boga je očiten. Toda očiten je za onega, ki je preprost, ki je dober, ki je pristen. Ne biti preprost, ne biti dober, ne biti pristen, pomeni biti grešnik.
  
• Mislim, da lahko ugovarjam vsakemu človeku, ki pravi: “Iščem Boga, pa ga ne najdem!” Poskušaj vsak dan vse svoje opravke storiti v resnici, osvobodi se demona ošabnosti in dušeče sebičnosti, izkorenini vsako nestrpnost v sebi, sprejmi vsakega človeka kot brata, in… zagledal ga boš!
  
• Če Bog ne kliče, ni poklica, če Bog ne pride, ni zgodovine. Zgodovina je Božji prihod v človeku in na način, ki je primeren za človeka. Bog je sam ustvaril nebo in zemljo; Bog sam ustvarja zgodovino.
• Tudi če jo človek uresničuje s svojim odgovorom, ostaja dejstvo, da navdihnjenje, načrt in moč za uresničitev prihajajo od Njega.
  
• Ko v svoji nejasni veri potrpežljivo prena­šamo dolgotrajno čakanje Boga, ki prihaja, je On že prišel k me­ni in me molče objema s tistim istim objemom, s katerim jaz obje­mam Njega v svoji zvestobi.
  
• V zakramentu evharistije On prihaja k nam, mi pa moramo priti k njemu. On se nam daje v hrano, mi pa se mu moramo dati v dar… Ni mogoče slišati Božjega “da”, če mu ne po­nudimo našega “da”. Božji “da” je zakrament, naš “da” je molitev.
  
• Skupnost, v kateri ni ljubezni, v kateri se to­žarijo in kjer vladata mržnja in sovraštvo, se ne more imenovati preroška. Človek, ki zamolči resnico, ki zakriva luč, ni prerok. Ljudstvo, ki ubija, ki greni življenje drugemu, ki zatira reve­ža, ki ne osvobaja, ni božje ljudstvo.
  
• Človek je ustvarjen, da se daruje. Človek je srečen samo, ko se je daroval. Zares naše je to, kar smo podarili.
  
• Malo je mogoče storiti; treba je trpeti, mnogo trpeti, kakor trpijo matere za svoje nehvaležne otroke, kakor trpijo nedolžni za tiste, ki jih preganjajo, kakor trpijo siromaki za tiste, ki so krivi njihove lakote. Potrebna je velika moč trpljenja, da se ne prepustimo skušnjavi sovraštva.

 

LETA 1928 ROJEN JOSEPH BERNARDIN

NADŠKOF V CHICAGU, KARDINAL IN ORODJE BOŽJE OZDRAVLJAJOČE LJUBEZNI († 1996)

“Stojimo pred enim najbolj izrazitim pričevalcem našega časa: tukaj se nekdo srečuje z grobim napadom na svoje dobro ime in zatem s smrtno boleznijo in se z obema sooča dostojanstveno, v globoki veri in vsej preprostosti,” je zapisal kardinal Carlo Maria Martini, bivši milanski nadškof, v predgovoru knjige Pot miru, katero nam je tik pred svojo smrtjo podaril kardinal Joseph Bernardin, nadškof v Chicagu (v naši založbi je izšel njen slovenski prevod). V njej razmišlja o svojem življenju in delovanju v zadnjih treh letih. “Začnejo se z obdolžitvijo spolne nemorale v novembru leta 1993 in se nadaljujejo do zdaj, ko se pripravljam na zadnje obdobje svojega življenja, ki se je začelo junija leta 1995 z diagnozo hude oblike raka.”

več:
S. Čuk, Kardinal Joseph Bernardin, orodje Božje ozdravljajoče ljubezni: Pričevanje, v: Ognjišče 9 (2004), 38-39.
knjiga:
J. Bernardin, Dar miru, Ognjišče, Koper, 2004. (razprodano … )

nekaj njegovih razmišljanj:

• Bog nam govori zelo nežno, kadar nas vabi, da mu v svojem življenju naredimo čim več prostora.
  
• Z izpuščanjem mislim na sposobnost izpustiti iz rok tiste stvari, ki nas ovirajo pri razvijanju prisrčnega odnosa z Gospodom Jezusom. Dejansko je to proces, ki traja vse življenje.
  
• Za premagovanje prepada med tem, kar sem in kar Bog želi od mene, se moram izprazniti in pustiti Jezusu, da pride in zavlada v meni. Molil sem, da bi razumel, kakšen je ta program zame.
  
• V duhovnem življenju se da zlahka razločevati med bistvenim in obrobnim. Bistveno zahteva od nas, da zares pričujemo in druge ljubimo, nebistveno pa nas zapira v nas same.
  
• V vsaki družini so časi, ko pride do ranjenosti, jeze in odtujenosti. Vendar od svoje družine ne moremo zbežati. Imamo samo eno družino in zato moramo ob vsakem prepiru storiti vse, da se spravimo.
• Tako je tudi Cerkev naša duhovna družina.
  
• Naše razumevanje trpljenja – ne zgolj njegove neizbežnosti, ampak tudi njegovega pomena in odrešenjske vrednosti – močno vpliva na naše služenje in spremljanje trpečih.
  
• Če hočemo ljubiti, kakor je ljubil Jezus, se moramo kot kristjani najprej sprijazniti s trpljenjem. Kakor Jezus, tudi mi preprosto ne moremo biti hladni in odmaknjeni od svojih bližnjih.
  
• Stvari, ki ljudi po naravi privlačijo in ki si jih najbolj zapomnijo, so skromna dejanja skrbi in pozornosti.
  
• Najprej se moramo popolnoma izročiti v Gospodove roke. Verjeti moramo, da nas Gospod ljubi, nas objema, nas nikoli ne zapusti (zlasti ne v naših najtežjih trenutkih).
  
• Kadar smo v miru, najdemo svobodo, da smo v polnosti to, kar smo, tudi v najtežjih časih. Izpustimo to, kar ni bistveno, in zajamemo, kar je bistveno. Izpraznimo sebe, da lahko Bog v nas popolnoma deluje. In postajamo orodje v Gospodovih rokah.

 

LETA 1939 ROJEN LEV DETELA

PESNIK, PISATELJ IN PUBLICIST

Klasično gimnazijo je končal v Ljubljani, študiral slavistiko, ki jo je, zaradi razmer v komunistični domovini, končal na dunajski univerzi (1960) in odtlej dela na Dunaju kot svobodni književnik, piše pesmi in prozo in se posveča publicistiki. Posebnost njegovega ustvarjanja je v tem, da piše tudi v nemščini (črtice), sodeluje pa z različnimi založbami, o slovenski literaturi seznanja bralce v zamejstvu pa tudi širše v Avstriji, Nemčiji in Švici. Pri Celovški Mohorjevi je izšla zbirka njegovih pesmi (Grške pesmi, 2009), zgodovinski roman Jantarska zveza o znameniti trgovski poti med Benetkami in Vzhodnim morjem ….

več o njem in njegovem razmišljanju v zapisu iz Ognjišča 11_1995

 

LETA 1961 UMRL P. ANGELIK TOMINEC

FRANČIŠKAN, SOCIOLOG, TEOLOG (* 1892)

Po prvi svetovni vojni je bilo v Cerkvi na Slovenskem zelo živahno delavsko socialno gibanje. Imelo je sposobne voditelje, ki so izhajali iz Krekovega kroga. Pomembno vlogo je imel frančiškan p. dr. Angelik Tominec (njegov brat-dvojček p. dr. Roman je bil umetnostni zgodovinar). Delavsko krščansko gibanje je obravnavalo tudi družinska in ženska vprašanja in se zavzemalo za urejene družine na krščanskih temeljih.

… več o njem si preberite v obletnici meseca 01_2012:

 

LETA 2005 UMRL JANEZ PAVEL II.

ROJSTNO IME KAROL JÓZEF WOJTYŁA, PAPEŽ, SVETNIK (* 1920)

Janez Pavel II., prvi papež slovanskega rodu, izvoljen 16. oktobra 1978, je ob nastopu svoje službe prvega pastirja katoliške Cerkve 22. oktobra, svetu zaklical: “Ne bojte se! Odprite, na stežaj odprite vrata Kristusu! Kristus ve, kaj je v človeku. In edino od to ve.” Te besede bile program njegovega papeževanja, ki je trajalo več kot šestindvajset let in pol: vseskozi si je prizadeval Kristusa približati človeku in človeka pripeljati h Kristusu. To je opravljal prva leta kot “božji atlet”, poln moči, s svojimi številnimi in zelo dolgimi apostolskimi potovanji; s svojo govorjeno in pisano besedo; zadnja leta pa predvsem tako, da je bil s Kristusom povezan v trpljenju, ki je vir največje moči. Na oltarju bolezni in onemoglosti je ostal zvest do zadnjega “Amen”, ki ga je zašepetal pred svojo vrnitvijo k Očetu.

Uresničilo se je, kar so ‘zahtevali’ veliki napisi “Santo subito” (Svetnik takoj) med milijonsko množico, ki je spremljala bogoslužno slavje ob njegovem pogrebu 8. aprila 2005. 1. maja 2011, na drugo velikonočno nedeljo, ki jo je on razglasil za nedeljo Božjega usmiljenja, ga je njegov naslednik Benedikt XVI. prištel med blažene katoliške Cerkve. Papež Frančišek pa ga je, skupaj z bl. Janezom XIII., 27. aprila 2014, spet na nedeljo Božjega usmiljenja, razglasil za svetnika.

Prvi slovanski papež je bil tudi prvi pastir Kristusove Cerkve, ki je prišel k nam, da nas utrdi v veri. Med nami je obhajal svoj šestinsedemdeseti rojstni dan ob zanj ‘nepozabnem’ srečanju z mladimi v Postojni 18. maja 1996.

Njegova življenjska pot se je pričela 18. maja 1920 v mestu Wadowice, kakšnih trideset kilometrov jugozahodno od Krakova, stare poljske prestolnice. Njegov oče Karol je bil podčastnik poljske vojske in je umrl tik pred začetkom druge svetove vojne. Še prej, ko mu je bilo komaj devet let, je izgubil mater Emilijo. V gimnaziji, ki jo je obiskoval v rojstnem mestu, je bil Karol med najboljšimi. Imel je pesniško žilico, dar za jezike in igralski talent. Po maturi se je vpisal na fakulteto za književnost starodavne univerze v Krakovu. Študij mu je onemogočila nacistična okupacija Poljske septembra 1939. Karol se je iz študenta spremenil v delavca: nekaj časa je delal v kemični tovarni, zatem pa v kamnolomu. Ob trdem delu in ob zgledu pobožnega očeta se je prečiščeval njegov notranji svet. V njem je vedno bolj zorela odločitev za duhovniški poklic. Leta 1942 je vstopil v ‘podtalno’ semenišče tedanjega krakovskega nadškofa Adama Sapieha, ki je bilo v njegovi škofijski hiši. Po končanem osnovnem teološkem študiju je bil 1. novembra 1946 posvečen v duhovnika. Nadškof Sapieha je odkril njegovo izredno nadarjenost, zato ga je poslal v Rim, kjer je na dominikanski univerzi Angelicum leta 1948 dosegel doktorat iz filozofije. Po vrnitvi v domovino je najprej deloval na raznih župnijah kot kaplan, zatem je bil duhovni asistent študentov v Krakovu. Leta 1955 je postal profesor filozofije na Katoliški univerzi v Lublinu in profesor teologije na univerzi Krakovu. Leta 1958 je bil imenovan za pomožnega škofa v Krakovu, šest let pozneje pa je postal nadškof druge največje škofije na Poljskem. Svojo krajevno Cerkev je želel čim bolje spoznati, zato je veliko časa posvetil obisku župnij, kjer se je srečeval z ljudmi in njihovimi življenjskimi problemi. Te je nesel s sabo na koncil, kjer je vzbudil pozornost s svojimi tehtnimi posegi. Leta 1967 ga je papež Pavel VI. imenoval za kardinala Bil je član mnogih rimskih kongregacij, zato je pogosto potoval v Rim. V drugi polovici leta 1978 dvakrat in obakrat za volitve novega papeža: po smrti Pavla VI. 6. avgusta, je bil 28. avgusta za njegovega naslednika izvoljen beneški patriarh Albino Luciani, ki si je kot papež vzel ime Janez Pavel I. Cerkev je vodil samo triintrideset dni. Sledil je nov konklave, iz katerega je izšel krakovski nadškof Karol Wojtyla kot papež Janez Pavel II.

več o papežu svetniku:
S. Čuk, Janez Pavel II.: “Dokler hoče Kristus!”: Pričevanje, v: Ognjišče 11 (2003), (odgovor na govorice o odstopu).
S. Čuk, Janez Pavel II.: Pričevanje, v: Ognjišče 11 (2003), 22-23. (o odzivih po njegovi smrti).
S. Čuk, Od “Ne bojte se!” do zadnjega “Amen”: Priloga, v: Ognjišče 5 (2005), 22-23. (kronologija papeževanja).
S. Čuk, Blaženi Janez Pavel II. – ves Marijin: Priloga, v: Ognjišče 5 (2011), ¸58-65. (o njegovi povezanosti z Marijo).
S. Čuk, Blaženi papež Janez Pavel II., »Pomagal nam je, da se ne bi bali resnice, ker je resnica zagotovilo svobode.«: Pričevanje, v: Ognjišče 6 (2011), (o njegovi beatifikaciji).
S. Čuk, Bl. Janez Pavel II. (1920-2005): Pričevalec evangelija, v: Ognjišče 10 (2011), 28.
S. Čuk, Papeža Janez XXIII. in Janez Pavel II. svetnika: Priloga, v: Ognjišče 5 (2014), 58-65, (ob kanonizaciji)

nekaj njegovih razmišljanj:

• Človek je potopljen v čas: v njem se rodi, živi in umre. Rojstvo določi datum, prvi v življenju, smrt pa drugi, zadnji: alfa in omega, začetek in konec njegove zemeljske zgodbe, kot je navdihnilo krščansko izročilo, ko je vklesalo ti dve grški črki na nagrobne plošče.
• Nismo vsi poklicani, da bi bili umetniki v svojskem pomenu te besede. Po besedah Prve Mojzesove knjige pa je vendar slehernemu človeku zaupana naloga, da oblikuje svoje življenje: v nekem smislu mora napraviti iz njega umetniško delo, mojstrovino.
• Kristus kliče svojo Cerkev, da bi pokazala svetu, ki je ujet v goščavo svojih krivd in hudobnih naklepov, da more Bog v svojem us­miljenju kljub vsemu temu spreobrniti srca k edinosti in jih pritegniti k občestvu s seboj.
• Karkoli zmanjšuje človeka, karkoli omejuje obzorje človekovega hrepenenja po dobroti, škoduje stvari svobode.
• Ljubezen do Kristusa nas ne odvrača od zanimanja za druge, temveč nas kliče k odgovornosti zanje, k temu, da nikogar ne izključujemo in se s še posebno skrbjo zavzemamo za najslabotnejše in za trpeče.
• Ko verujoči potujejo naproti tretjemu tisočletju, ne čutijo utrujenosti, ki bi jo lahko prinašalo breme dvatisočletne zgodovine. Nasprotno, kristjani se čutijo opogumljeni zaradi spoznanja, da prinašajo svetu pravo luč, Kristusa Gospoda.
• Dokler je Cerkev še romarica na tem svetu, ni evangelij nikoli oznanjen enkrat za vselej. V vsaki dobi zahteva novih oznanjevalcev in prič. Ni dovolj, sklicevati se na dediščino preteklosti, saj se mora vsaka krščanska generacija sama ponovno odločiti za krščanstvo.
• Družina, ki jo utemeljuje in oživlja ljubezen, je skupnost oseb: moža in žene, staršev in otrok, sorodnikov. Njena prva naloga je, da zvesto živi stvarnost svoje edinosti in si stalno prizadeva, da bi bila pristna skupnost oseb.
• Jezusovo sporočilo je hkrati poziv. Simpatija in zaupanje do njega morata preiti v hojo za njim. Čustva sama so premalo. Biti moramo pripravljeni svoje hotenje in ravnanje preurediti po njem.
• Najprej moramo božjo besedo zaslišati, šele potem lahko damo odgovor; najprej moramo prisluhniti, šele potem lahko ubogamo. Marija nam je pri tem zgled in pomoč.

iz papeževe oporoke

• “Bodite budni, ker ne veste, katerega dne pride vaš Gospod!” (Mt 24, 42). Te besede me spominjajo na zadnji klic, ki bo prišel v trenutku, ko bo Gospod hotel. Hočem se ravnati po njem in želim, da me vse, kar spada k mojemu zemeljskemu življenju, pripravlja na to. (6. III. 1979)
• Izražam svoje globoko zaupanje, da mi bo Gospod, kljub vsej moji slabosti, naklonil vse potrebne milosti, da po njegovi volji sprejel vsako nalogo, preizkušnjo ali trpljenje, ki jo bo zahteval od svojega služabnika v teku njegovega življenja. (list brez datuma)
• Tudi med temi duhovnimi vajami sem premišljeval o resnici Kristusovega duhovništva v luči tistega prehoda, ki je za vsakega od nas trenutek naše smrti. Slovo od tega sveta – da se rodimo za drug, prihodnji svet, je za nas odlično znamenje Kristusovo vstajenje. (1. III. 1980)
• Želim se še enkrat popolnoma prepustiti Gospodovi milosti. On sam bo odločil, kdaj in kako moram končati svoje zemeljsko življenje in pastirsko službo. V življenju in v smrti Totus tuus po Brezmadežni. Ko že zdaj sprejemam to smrt, upam, da mi bo Kristus naklonil milost za zadnji prehod, to je, mojo veliko noč. (1. III. 1980)
• Po načrtih Božje previdnosti mi je bilo dano živeti v težkem stoletju, ki odhaja v preteklost, in zdaj v letu, ko se moje življenje bliža osemdesetim letom (octogesima adveniens), se moram vprašati, ali ni čas, da ponovim s svetopisemskim Simeonom: “Nunc dimittis” (Zdaj odpuščaš)?” (17. III. 2000)
• On sam, ki je edini Gospodar življenja in smrti, mi je podaljšal življenje, mi ga na neki način na novo podaril. Od tega trenutka še bolj pripada njemu. (17. III. 2000)
• “Če živimo, živimo za Gospoda; in če umiramo, umiramo za Gospoda… Gospodovi smo” (prim. Rim 14, 8). Upam, da mi bo Božje usmiljenje, dokler mi bo dano vršiti petrinsko službo v Cerkvi, naklonilo milosti, potrebne za to služenje. (17. III. 2000)
  več:
  

iskalec in zbiralec Marko Čuk