Avtor: marko

LETA 1388 UMRLA sv. KATARINA SIENSKA

ITALIJANSKA DOMINIKANKA, TEOLOGINJA, MISTIKINJA, FILOZOFINJA IN CERKVENA UČITELJICA (* 1347)

Rodila se je leta 1347 kot predzadnja od petindvajsetih otrok barvarja kož Jakoba Benincasa iz mesta Siena. Z dvanajstimi leti je prišla v spor z domačimi, ker je hotela v samostan, ostrigla si je lase in tako pokazala svojo trdno namero, da se posveti Bogu. S šestnajstimi leti je vstopila v tretji red sv. Dominika. Pri dvajsetih se ji je prikazal Jezus in ji napovedal, da ji bo zaupana posebna naloga: da je pomagala prepričati papeža Gregorja XI., naj se vrne iz francoskega Avignona v Rim. Leta 1376 je to res storil: ko se je papež vračal v Petrovo mesto, se je Katarina ponižno umaknila v rodno Sieno, potem ko je svojo nalogo izpolnila. Pozneje si je še veliko prizadevala, da bi prinesla mir v Cerkev in v srca ljudi. Njena številna pisma (ohranilo se jih je 380) pričajo o njeni dejavnosti za Cerkev in o njeni veliki ljubezni do Jezusa; dragocena so tudi zato, ker nam omogočajo vpogled v tisto mučno obdobje zgodovine Cerkve, ko je ta žena povzdignila svoj glas.

… več o njej: pričevalec evangelija, v: Ognjišče (2010) 4

nekaj njenih misli:

• Kristus je most in sicer edini most, ki povezuje zemljo z nebesi. In na levo in na desno je prepad.
  
• Na ljubezen je mogoče odgovoriti samo z ljubeznijo. Jezusovo prebodeno srce nam razodeva skrivnost njegove ljubezni. Ljubezen bi morala navdihovati in voditi vsa naša dejanja.
  
• Marija je knjiga, v katero je Bog zapisal, kako naj živimo.
  
• Nobena krepost ne more sama od sebe imeti življenja; življenje zajema iz kreposti ljubezni. Dojilja in rednica ljubezni pa je ponižnost.
  
• Življenje je sestavljeno iz majhnih dejanj in krepost iz majhnih zmag.
  
• Bližnji nam je bil dan, da lahko pokažemo ljubezen, ki jo imamo do Boga.
  
• Čas za dobro delo je takoj.

 

LETA 1847 UMRL VALENTIN STANIČ

DUHOVNIK, ALPINIST, PESNIK, PISATELJ, PREVAJALEC, UČITELJ, VZGOJITELJ IN KULTURNI DELAVEC (* 1774)

“Bil je ‘gospod’, bil je zdravnik, bil je kmet, zidar in mizar; za vsak nauk je bil, pa je bil tudi šaljiv; bil je oster pa tudi otročji, dober pa tudi hud, potrpežljiv pa tudi nagle jeze gospod. Nikoli ni bil pri miru, vse je delal, vse skušal, vse uganjal; nobeno delo ni bilo preveliko, da ga ne bi zmogel, nobeno premajhno, da se ga ne bi poprijel.” Tako so se stari Banjškarji spominjali Valentina Staniča, ki je bil v letih 1802-1809 njihov kaplan. Upravičeno mu gre naslov ‘prvi slovenski alpinist’, saj spada tudi med začetnike modernega evropskega alpinizma. Knjige so bile zanj najpomembnejše sredstvo za širjenje izobrazbe med ljudmi, zato je okrog leta 1840 ustanovil knjigarno: naročal in kupoval je knjige ter jih delil ljudem Na prostem je učil mlade ljudi brati, pisati, računati, telovaditi, spoznavati naravo in zvezde. Otroke je po pouku vodil k Soči in jih učil plavati. Literarni zgodovinar Fran Levec sodi, da je ta mož “brez ugovora pričetnik narodnega življenja in gibanja na Goriškem”.

… več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (1997) 4

njegov verz …

Devica! Hči si svojega Sina! / Telo je Tvoje v svetstvom b’lo izbrano, / v njem bivati dopadlo je Bogu // Z življenjem Tvojim je Življenje dano; / zveličanje prikaže se sveto / Tvoj sin nam je ozdravil smrtno rano.

 

LETA 1865 ROJEN MAKS FABIANI

ARHITEKT († 1962)

»Poleg Jožeta Plečnika je Maks Fabiani gotovo najpomembnejši slovenski arhitekt. O Ljubljani med obema svetovnima vojnama govorimo kot o Plečnikovi Ljubljani, Fabiani pa je vtisnil mestu svetovljanski videz v obdobju po potresu 1895 pa vse do prve svetovne vojne. Vendar ko Plečniku pripisujemo večjo ustvarjalno moč, ne smemo pozabiti, da je v dobi monarhije Fabiani dosegel najvišja družbena priznanja in ugled. Prvi arhitekt z doktoratom v monarhiji, osebni svetovalec prestolonaslednika, sodelavec Otta Wagnerja, profesor na Dunaju so nazivi, s katerimi so se lahko pohvalili le redki,« nam v uvodu razkošne monografije Maks Fabiani (Cankarjeva založba, Ljubljana 2010) sporočata njena pisca, arhitekta Andrej Hrausky in Janez Koželj. Podnaslov knjige, ki jo bogatijo fotografije Mirana Kambiča, je Dunaj – Ljubljana – Trst. Ta tri mesta so glavne postaja Fabianijeve ustvarjalne poti. Čeprav je bil svetovljan, je ostal zvest svojim kraškim koreninam; v drugi polovici svojega življenja je trideset let preživel v rojstnem kraju, zadnjih petnajst let pa v Gorici, kjer je 12. avgusta 1962 umrl v častitljivi starosti 97 let.

… več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (2012) 8

 

LETA 1896 ROJEN JAKOB ŠOLAR

JEZIKOSLOVEC, PREVAJALEC, UREDNIK († 1968)

“Znanost je iskanje resnice, znanstvenik pa njen služabnik. Kdor bo iskal sebe, svoje slave, svojega priznanja, bo izginil brez sledu; le tisti, kdor bo samega sebe žrtvoval resnici, bo z resnico živel tudi sam.” Tako je zapisal profesor Jakob Šolar, neutrudni garač, ki ga je pred sto leti rodila Selška dolina. Bil je raziskovalec slovenskega jezika, skrbel je za izdajo dobrih slovenskih učnih knjig, sodeloval je pri novejših izdajah naše slovnice in pravopisa, bil je urednik, prevajalec, vzgojitelj mladih v šoli in izven nje. Ob stoletnici rojstva se je Jakoba Šolarja z velikim spoštovanjem in hvaležnostjo spomnil njegov učenec Stane Gabrovec v Koledarju celjske Mohorjeve 1996. “Reči moramo,” je zapisal, “da je imel en sam poklic in ta je bil služiti slovenstvu. Služil mu je kot duhovnik in v vseh svojih številnih poklicih: ko je hodil vsako soboto na Brezje spovedovat, ko je pisal zakone slovenščini, ko je učil vse nas ne samo slovenščine, temveč celotnega življenja. To je delal kot profesor na Škofijski gimnaziji, pa tudi kot jetnik v zaporu.”

… več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (1996) 4

nekaj njegovih misli …

• Kako prazno mora biti v hiši, kjer je časopisnega papirja na kupe, a lepe knjige manjka!
  Kdor hoče res realno živeti, živeti iz duha in mesa, živeti iz vseh svojih življenjskih korenin, naj seže brezpogojno po lepi in modri knjigi, da mu živi duh prezgodaj ne ohromi.

 

LETA 1913 ROJENA KSENIJA VIDALI

OPERNA PEVKA IN GLASBENA PEDAGOGINJA († 2004)

Ksenija Vidali, rojena v Škednju pri Trstu, je po očetovi smrti odraščala pri babici v Kubedu v Slovenski Istri. Od mladih nog je sodelovala pri raznih zborih. Poklicno pot operne pevke je nastopila leta 1937 v ljubljanski Operi, kjer je bil dirigent Demetrij Žebre, ki je kmalu postal njen soprog. Kot prva zvezda liričnega repertoarja je Ksenija gostovala na številnih evropskih opernih odrih. Po upokojitvi je bila vzgojiteljica številnih mladih pevcev.

 

LETA 1945 OSVOBOJENO KONCENTRACIJSKO TABORIŠČE DACHAU

45. ameriška pehotna divizija je na današnji dan ob 17.15 osvobodila taborišče Dachau, ki so ga Nemci hoteli v noči na 29. april razstreliti, da bi zakrili sledove svojega nečloveškega ravnanja v njem. Jetniški odbor je izvedel za to namero in uspel obvestiti ameriško vojaško poveljstvo … Dachau je prvo nacistično taborišče, postavljeno že leta 1933 na pobudo Himmlerja, ki je načelnik policije v Münchnu. V taborišču naj bi prevzgajali politične nasprotnike, pozneje pa so sem vozili vedno več Judov. Leta 1937 je bilo postavljeno novo taborišče (30 barak, vsaka dolga 100 in široka 7 m – v njih je bilo prostora za 20.000 jetnikov, ki pa so spali tudi po trije v eni postelji v dveh nadstropjih …) V dvanajstih letih je bilo v Dachau zaprtih okrog 200.000 ljudi iz tridesetih držav. V kartoteki je zabeleženo, da jih je umrlo okrog 30.000, toda veliko umrlih ni zabeleženo, saj so številni umrli že na poti sem ali za posledicami v drugih taboriščih. Mrtve so najprej sežigali v Munchnu, potem pa so zgradili dva krematorija. V taborišču je bilo tudi veliko Slovencev (okoli 6000, umrlo naj bi jih 1600) ob osvoboditvi jih je svobodo dočakalo 1746, ki so zapustili taborišče v začetku junija 1945. V taborišču je bilo zaprtih tudi 2794 duhovnikov različnih veroizpovedi iz dvajsetih narodov in med njimi je bilo 2652 katoliških (kar 1773 Poljakov, od katerih jih 868 ni preživelo). V Dachauu je umrlo 1106 katoliških duhovnikov. V taborišču je bilo tudi 29 slovenskih duhovnikov, nekaj pričevanj je bilo objavljenih tudi v Ognjišču (Slovenski duhovniki pod nacističnim bičem v Dachau;  06_1975 in 07_1975), kjer so svoje spomine iz taborišča uredniku Francu Boletu zaupali: Franc Hrastelj, Matija Munda, Maks Ledinek in Franc Puncer.

misel:

Dvanajst let trajajoča grozodejstva nad človekom v Dachauu ne smejo nikoli izginiti iz spomina vseh generacij. Kardinal je označil slepoto za Boga za enega od vzrokov za nehumanost nacionalsocializma. Ker so bili odgovorni ljudje slepi za Boga in njegove zapovedi, so postali vse bolj zaslepljeni tudi za čast in spoštovanje človeka. Ta kraj tolikšnega trpljenja in poniževanja človeka nam postavlja jasno zahtevo: ne smemo postati slepi za Boga in njegove zapovedi. S tem ne bomo nikoli izgubili izpred oči prave podobe bližnjega in bomo znali zavračati nečlovečnost. Svet je odrešil Križani, in ne tisti, ki so ga križal… (kardinal Wetter ob spominski slovesnosti 2005)

 

LETA 1980 UMRL ALFRED JOSEPH HITCHCOCK

BRITANSKI FILMSKI REŽISER (* 1899)

Alfred Hitchcok, eden najbolj znanih filmskih ustvarjalcev 20. stoletja, je svoj prvi film posnel že pri trinajstih (Številka 13). Čeprav se je sprva ukvarjal z reklamami, se je kmalu navdušil nad srhljivkami in se z njimi zapisal v filmsko zgodovino. Njegovi filmi so nekaj posebnega tudi v tehničnem pogledu, saj je znal izkoristiti vse možnosti, ki mu jih je ponujalo prizorišče, sledil pa je tudi razvoju in uporabil številne novosti. Najbolj je znan po filmih: 39 stopnic, Pokliči M za umor, Ptiči, Psiho …

 

LETA 1999 UMRL LOJZE KOZAR

BOŽJI SLUŽABNIK, DUHOVNIK, PISATELJ IN PREVAJALEC (* 1910)

“Prvič sem držal v rokah onega, ki je večji kakor vesoljstvo, mogočnejši od vseh vladarjev, lepši od vse zemeljske lepote; njega, ki ima več ljubezni kakor vse matere sveta in časa skupaj; njega, ki me je zapuščenega in nevrednega sredi samote pobral in mi vžgal svojo neizmerno ljubezen. Zato ga prosim zdaj vsak dan, da me tako pritegne k sebi, da se ne bom mogel več ločiti, ker vem, da je moja sreča edino pri njem, ki je moja mladost in vsa moja ljubezen.” Tako je 26. julija 1936, na dan svoje nove maše pri cerkvi sv. Ane v Boreči, zapisal Lojze Kozar, kasnejši odranski župnik in pisatelj. Njegovo človeško in duhovniško podobo je v prekmurskem koledarju Stopinje ob stoletnici njegovega rojstva (za župnijo Odranci je leto 2010 Kozarjevo leto) prikazal njegov nečak Lojze Kozar, sedanji odranski župnik, pod naslovom “Vsa moja ljubezen”, ki so mu ga narekovali stričevi dnevniški zapiski, ki jih je pisal občasno, od nove maše do 8. maja 1947. Iz teh zapisov, pričevanj in osebnih srečanj “se zarisuje njegova duhovna podoba – podoba duhovnika, ki zasluži nebesa”.
Kongregacija za zadeve svetnikov je z odlokom 24. novembra 2015 potrdila, da se postopek za beatifikacijo duhovnika Alojzija Kozarja (1910-1999) lahko opravlja. S tem dnem se nekdanji odranski župnik in pisatelj imenuje Božji služabnik. V torek, 5. januarja 2016, je škof dr. Peter Štumpf podpisal cerkveno dovoljenje, da se lahko javno moli molitev za beatifikacijo Božjega služabnika Alojzija Kozarja. Vabljeni smo, da to molitev pogosto molimo, tudi doma, osebno ali skupaj v družini. Ob koncu molitve lahko dodamo namen, ko prosimo Boga, naj nam na priprošnjo Božjega služabnika Alojzija Kozarja podeli določeno milost (zdravje, pravo odločitev, uspeh v šoli ali službi …). Primerno je tudi, da uslišano prošnjo sporočimo na postulaturo (Škofija Murska Sobota, Postulatura, Gregorčičeva 4, 9000 Murska Sobota). Več bo takih uslišanj, več bo možnosti, da postopek napreduje in se tudi uspešno konča.

več:
S. Čuk, Lojze Kozar: Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (2010), 84-85.

nekaj njegovih misli:

• Rad bi vam povedal, da je najvažnejše biti dober. Da je v vsakem človeku nekaj dobrega in da je to potrebno obuditi, da se tega zave.
  
• Koliko velja v božjih očeh kakšen človek, spoznamo samo na ta način, če vemo, koliko je v tistem človeku ljubezni.
  
• Veliko bolje je biti skromen in zadovoljen, kakor veliko imeti pa še več želeti.
  
• Kar začneš, tudi dokončaj, pa če si ti bo zdelo še tako težko ali nemogoče. Ne popusti, tudi če se ti bo zdelo, da nisi sposoben, kajti to je samo skušnjava. Kar človek hoče, tudi more.
  
• Pobožnost ne more biti nikoli pretirana, kakor tudi dobrota ne more biti pretirano velika. Oboje bi lahko bilo samo nepristno, narejeno.
  
• Če bi se kdaj poglobil v to, kakšna vrednota je Bog, kakšna brezmejna ljubezen in dobrohotnost, ti srce ne bi dalo, da bi se odvrnil od njega.
  
• Božjo sled odkrijemo v hrepenenju po lepoti in resnici. Seveda, dokler sami sebe ne uravnamo v to smer, hodimo mimo sledov kot slepci.
  
• Urediti si hočeš srečo po svoje, pa se šele potem izkaže, da si zašel na slepo stezo, ki ne vodi nikamor drugam kakor v razklanost, nemir, obsojanje samega sebe.
  
• Hiša je kakor človek: brez ljubezni ne more obstati.
  
• Posluha za glasbo si ni mogoče pridobiti, če ga kdo nima, posluh za pogovor pa si je mogoče pridobiti.
  več …

 

LETA 1987 UMRL RADO NAKRST

GLEDALIŠKI IN FILM. IGRALEC (* 1906)

Rado Nakrst je bil rojen v stavbi Narodnega doma v Trstu in tam je kot otrok stopil na odrske deske. Šolal se je najprej v Trstu, nato pa v Ljubljani, v Mariboru je končal trgovsko šolo. Kot skladiščnik na železnici je nastopal na amaterskih odrih. V sezoni 1929/30 je postal poklicni igralec mariborskega gledališča, kjer se je hitro uveljavil kot najbolj nadarjen igralec. Po vojni je bil steber SNG v Trstu. Za svoje delo je prejel številna priznanja, med drugim Borštnikov prstan (1976) in Prešernovo nagrado (1979) za življenjsko delo.

 

LETA 1987 UMRL SLAVKO JAN

GLED. REŽISER, IGRALEC, PEDAGOG (* 1904)

Doma iz Zagorja ob Savi; od leta 1923 je bil igralec, po 1945 pa režiser in nekaj časa tudi ravnatelj ljubljanske Drame. Na AGRTF je bil predavatelj za govorno tehniko, od leta 1952 profesor za režijo. Kot igralec je bil zlasti v mlajših letih zelo uspešen in priljubljen. Odigral je 276 gledaliških vlog. Kot režiser je postavil na oder 65 del v Ljubljani in Mariboru pa tudi drugje. Uveljavil se je predvsem z uprizoritvami slovenskih dramskih del, še posebej Cankarja; zgodovinska je bila njegova uprizoritev Cankarjevih Hlapcev (1948).

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1722 UMRL HIPOLIT NOVOMEŠKI

SLOVNIČAR, PREVAJALEC IN KAPUCINSKI REDOVNIK (* 1667)

Menda je študiral pri jezuitih v Ljubljani, ok. 1684 postal kapucin ‘štajerske pokrajine’, ki je obsegala tudi Kranjsko, bival v raznih samostanih te province, opravljal razne samostanske službe in končno bil izvoljen za gvardijana v Kamniku . Za knjige se je navdušil ob zapuščini Matije Kastelca (v novomeškem samostanu) in pridigah sobrata Janeza Svetokriškega. Sklenil je, da bo pripravil koledar, najprej naj bi bil za interno uporabo kapucinov, pozneje se je odločil za tiskano izdajo, ki jo je do leta 1712 je uredil za tisk slovar v dveh knjigah (latinsko-nemško-slovenski), a ni izšla. Za ponatis je pripravil slovnico Adama Bohoriča ‘Grammatica latino-germanico-slavonica’ (1715). V novi priredbi lekcionarja ‘Evangelia inu lystuvi‘ je objavil več srednjeveških ljudskih cerkvenih pesmi. Predelal je priročnik Hoja za Kristusom Tomaža Kempčana v prevodu Matije Kastelica in ga objavil pod naslovom Bukvice od Slejda inu Navúka Kristusa nášega Izveličerja (1719).

 

LETA 1889 ROJEN IVAN ZORMAN

PESNIK PREVAJALEC IN GLASBENIK († 1957)

Z družino se je konec 19. stol. dvakrat selil v Ameriko, ustalil se je v Clevelandu, kjer je študiral angleščino, francoščino in italijanščino ter glasbo. Kot pianist je nastopal po raznih gledališčih in koncertnih dvoranah, organist in pevovodja je bil tudi v slovenski župniji sv. Lovrenca v Newburghu pri Clevelandu, na slovenski šoli pa je poučeval slovensko književnost. Je prvi pomemben prevajalec slov. poezije v angleščino. Tako je seznanjal potomce ameriških Slovencev z glavnimi predstavniki slovenske poezije, izdal je tudi antologijo slovenskega pesništva. Velik je tudi njegov skladateljski opus, uglasbil je številne pesmi.

 

LETA 1894 ROJEN JOŽEF BAŠA-MIROSLAV

SLOVENSKI PESNIK IN NOVINAR NA MADŽARSKEM († 1916)

Slovenski pesnik in novinar na Madžarskem (madžarsko Bassa József). Njegov brat je bil pisatelj Ivan Baša. Baša je v svojih pesmih, v katerih je izpovedoval predvsem tisti del svoje biti, ki ga je vezal na rod, domovino, in tudi poezijo, okorni ritem dotedanjih verzifikacij suvereno in izjemno melodično vpel v trohejsko, jambsko in redkeje amfibraško valovanje ter prekmurščino usposobil za resnejše pesniške naloge.

 

LETA 1909 ROJEN VILKO NOVAK

ETNOLOG, SLAVIST, LITERARNI ZGODOVINAR, UREDNIK, PREVAJALEC († 2003)

Na god rožnovenske Matere Božje, 7. oktobra 2003, je mariborski pomožni škof dr. Jožef Smej podelil profesorju dr. Vilku Novaku, svojemu staremu prijatelju, v Duhovniškem domu Mane nobiscum (Ostani z nami) v Ljubljani, zakramenta sprave in bolniškega maziljenja ter mu podelil sveto popotnico. Ob omembi zadnje želje njegove mame, naj ji na grobu zapojejo: “Ti nebeško Detece, sliši, česar prosim te: Daj nam vsem v nebesa priti, angelcem se pridružiti”, se je Vilko blaženo nasmehnil. Še zadnji stisk roke, njegov šepetajoči glas: Bog plati in Zbogom ter obljuba škofa Smeja: “Vilko, ne bomo te zapustili. Ostanimo združeni v molitvi!” Škof Smej je svojega umrlega prijatelja pospremil k večnemu počitku na božji njivi župnije Ljubljana Vič. Takrat je v svojem nagovoru med drugim dejal: “Če rečeš Prekmurje in njega del Porabje, ki je na Madžarskem, si hkrati rekel: VILKO NOVAK.” Tega velikega Prekmurca se spominjamo ob obletnici rojstva.

… več o njem v obletnici meseca 05_2009

.

LETA 1915 ROJEN FRANC DOLINAR

duhovnik, cerkveni zgodovinar, arhivar, PREROK SLOV. DRŽAVE († 1983)

Rojen v Ljubljani, kjer je hodil v osnovno in kasneje klasično gimnazijo. Ob prepovedi Slovenske ljudske stranke (1929) je protestiral proti kralju, zato so ga izključili iz klasične gimnazije. Študij je nadaljeval v Škofovih zavodih, hkrati je leta 1939 končal tudi študij teologije na TEOF v Ljubljani. Po posvečenju je postal prefekt v Škofijskih zavodih v Šentvidu, vmes pa je do 1943 študiral cerkveno zgodovino in pravo na papeški univerzi Gregoriana v Rimu. Maja leta 1945 se je iz Ljubljane umaknil na Koroško in nato v Rim, kjer je nadaljeval študij zgodovine. Leta 1968 je nastopil službo v tajnem Vatikanskem arhivu, kjer je delal tudi v času, ko so odkrili (Jože Markuža leta 1971) enega od treh ohranjenih izvodov Trubarjeve Cerkovne ordinge (Cerkvenega reda, 1574). Pisal je v Meddobje (glasilo Slovenske kulturne akcije) vrsto zgodovinskih študij, esejev in kritik. Med pomembnimi sta eseja o Grivcu in  Slomšku. Izšle so tudi tri njegove knjige: Slovenska državna misel, Odsotnost slovenske državne misli v prevratu 1918 in zbirka esejev, razprav in člankov Slovenska katioliška obzorja (1990). Leta 1980 se je preselil v Gorico, pokopan pa je v Sovodnjah, saj mu totalitarni režim v Sloveniji ni odpustil njegovega odklonilnega stališča do komunizma. Imenujemo ga prerok slovenske države, saj si je tudi po zaslugi njegovega delovanja  ideja slovenske samostojne države začela utirati svojo pot med mlajše slovenske izseljence, vizionarje in zagovornike samostojne slovenske države (dr. Cirila Žebota, Franca Jeze …).

nekaj njegovih misli:

• Slovenska zgodovina bi bila manj nesrečna, če bi Slovenci imeli pogum do identitete.
  
• V politični strategiji moremo Slovenci imeti samo en cilj, neodvisno slovensko državo. V tem pomenu je samo in zgolj samoslovenska res slovenska politika.
  
• Dokler ni samosvoje slovenske države, Slovenci politično žive še vedno v predzgodovini.
  
• Očetom, ki so nam v letu 1918 izbojevali svobodo, čeprav ne v polni meri, moramo biti prepričano hvaležni; brez njih dejanja tudi njih sinovi ne bi mogli slovenskega problema bolj globoko in jasno spoznati. Odgovornost za prihodnja pokolenja pa nalaga vsem kritično presojo naše zgodovine.
  
• Slovenci imamo svojo magno charto v samodržavno zedinjeni Sloveniji. Naši predhodniki v letu 1848 so jo uvideli z jasnovidnostjo mladih src. Kadarkoli v poznejši zgodovini nismo znali ohraniti primata slovenski državni misli, smo zmerom morali pozneje obžalovati svojo nezvestobo.

 

LETA 1942 UMRL GREGOR EINSPIELER

DUHOVNIK, POLITIK, IZGNANEC IZ RODNE KOROŠKE (* 1853)

Izšel je iz rodbine Einspieler iz Sveč pri Bistrici v Rožu, ki je v 19. stol. dala šest zavednih slovenskih duhovnikov. Najbolj znan je Andrej (1813–1888), soustanovitelj Mohorjeve družbe. Njegov nečak Gregor je kot duhovnik služboval v različnih koroških farah. Od leta 1906 do 1919 je bil prošt v Tinjah, od koder se je moral umakniti pred napadi nemškutarjev. Po smrti strica Andreja je nadaljeval njegovo delo. Po plebiscitu je bil iz Koroške izgnan, in prevzel je župnijo Sv. Jurij v Slovenskih goricah.

 

LETA 1954 UMRL BARON ANTON CODELI

KRANJSKI IZUMITELJ, VELEPOSESTNIK, PLEMIČ IN POLITIK (* 1875)

Codelli se je rodil v Neaplju, vendar se je z družino kmalu preselil v Ljubljano, kjer je pri 16 letih podedoval graščino Turn na Kodeljevem. Za nekaj časa se je posvetil študiju prava, vendar ga je vedno bolj zanimala tehnika, zato se je v celoti posvetil strojništvu in avtomobilski tehniki. Postal je pomemben izumitelj in leta 1898 prvič patentiral svoj električni vžigalni sistem za motorna vozila. Kasneje se je posvetil raziskovanju in načrtovanju različnih naprav, kot so motorna kosilnica, motorni čoln, rotacijski motor, kompresor in planetno gonilo. Prav tako je bil eden izmed pionirjev na področju razvoja televizije. Največje navdušenje doma je požel leta 1898, ko se je iz Dunaja v Ljubljano pripeljal z avtomobilom Benz Velo Comfortable, ki je bil prvi avtomobil na slovenskem. Umrl je na današnji dan v Švici.

 

LETA 1962 UMRLA GIANNA BERETTA-MOLLA

ITALIJANSKA ZDRAVNICA, ŽENA IN MATI, SVETNICA (* 1922)

25. aprila 1994 je papež Janez Pavel II. razglasil za blaženo Gianno Beretta-Molla, vzorno zakonsko ženo in mater štirih otrok. Da bi omogočila življenje četrtemu, je darovala svoje življenje. Ko je bila razglašena za blaženo, je njen mož zapisal: “Poklekujem pred njo, zaročenko, nevesto, ženo ter čudovito in močno materjo, ki se je v svoji ljubezni do življenja in do bitja, ki ga je nosila pod srcem, znala povzpeti do najvišjih vrhov ljubezni, ki nam jih je nakazal Kristus.” Ta žena, ki je živela evangelij v vsakdanjosti in nam s tem kaže “uresničljivo” pot svetosti, je bila 16. maja 2004 prišteta med svetnike. Naj bo vzornica krščanskih zakoncev, posebej mater. Njena Pisma možu – ohranilo se jih je 73 – odpirajo novo in pomembno poglavje krščanske duhovnosti: pot svetosti pelje tudi skozi vsakdanje življenje sredi sveta, v življenju žene in matere. V vseh njenih pismih čutimo v ozadju “gospodinjskih” skrbi neko svetlo božje ozračje. To nadnaravno dediščino je prinesla iz svoje družine, v kateri je bila dvanajsti otrok.

… več o njej si preberite v pričevanju 04_2004

nekaj njenih misli …

• Dobro vem, da bo kdaj tudi hudo, toda če se bomo vedno imeli tako radi, kakor se imamo radi sedaj, bomo z božjo pomočjo zmogli vse prenesti.
  
• Biti poklican za družinsko življenje, ne pomeni, zaročiti se pri štirinajstih letih. Že zdaj se moraš pripravljati na družino. Ne moreš se podati na to pot, če ne znaš ljubiti.
• Ljubiti pa pomeni prizadevati si poboljšati sebe, ljubljeno osebo, premagati svojo sebičnost in se darovati.
  
• Ko si visoko v gorah in je nad tabo jasno nebo in te obdaja belina snega, neizmerno uživaš in slaviš Boga. Pietro, ti dobro veš, kako srečna sem, kadar sem v stiku s tako lepo naravo in bi jo rada ure in ure občudovala.
  
• Kako rada bi bila zate močna žena, ki jo hvali Sveto pismo, pa se čutim tako slabotno! Torej se bom oprla na tvoje močne roke. Ob tebi se počutim tako varno.
  
• Pogosto se sprašujem, Pietro, ali sem te vredna, ko se počutim tako majhna, čeprav srčno želim, da bi te osrečila. Tedaj molim takole: “Gospod, ti vidiš moja čustva in mojo dobro voljo, torej posreduj in mi pomagaj, da postanem žena in mati, kakor hočeš ti.”
  
• Kadar mislim na najino veliko obojestransko ljubezen, se znova in znova zahvaljujem Gospodu. Zares je ljubezen najlepše čustvo, ki ga je Gospod posadil v srca ljudi.
  
• Le še nekaj dni naju loči od prejema zakramenta ljubezni in to me navdaja z globokim ganotjem. Postala bova božja sodelavca pri stvarjenju, tako mu bova lahko darovala otroke, ki ga bodo ljubili in mu služili.
  
• Ko je sinoči padre Mariano na televiziji govoril o pravi zakonski ljubezni, je dejal, da je “prava ljubezen tista, ki ne traja samo en dan, ampak vedno”. Poročena človeka, ki sta se vedno ljubila, bosta, ko prideta v nebesa, začutila, da je bil čas, ko sta se imela rada, kratek, in razveseljevala ju bo misel, da imata pred sabo vso večnost, da se ljubita.

 

LETA 1973 UMRL JACQUES MARITAIN

FRANCOSKI SPREOBRNJENEC, NAJVEČJI KATOLIŠKI FILOZOF 20. STOLETJA (*1882)

Pred sto leti, 25. junija 1905, sta v Parizu “dva otroka dvajsetih let” stopala po neštetih stopnicah, ki vodijo na grič Montmartre, vrh katerega stoji znamenita cerkev Srca Jezusovega. Namenjena sta bila na obisk k možu, ki je v bližini tega svetišča stanoval in kateremu sta dva tedna prej pisala, če smeta priti. Tisti mož je bil po sodbi ljudi čudak; bil pa je tudi popoln siromak, toda po milosti in veri silno bogat. Ime mu je bilo Leon Bloy: bil je pisatelj, ki pisal romane, v katerih je pokvarjenemu svetu brezobzirno kričal resnico v obraz. “Kaj bo povedal nama, ki tudi blodiva v temi nevere?” sta se spraševala ta dva mlada obiskovalca – Jacques Maritain in njegova žena Raissa, poročena dobrega pol leta. Oba sta bila strastna iskalca resnice. Ob srečanju z Bloyem sta začutila, da je smisel življenja biti svetnik. Ko sta s tega “usodnega” obiska prišle domov, sta zapisala: “Ne da se povedati, kaj vse nama je razodel v nekaj besedah, še bolj pa po tem, kar je nevidno in neslišno izžarevala njegova tako samosvoja osebnost: krščansko ljubezen, usmiljenje in skrb, kaj bo z nama – sploh nedopovedljiva čustva, ki so tega izrednega človeka prevzemala, ko je videl najini ubogi, goli, blodeči duši.”

… več o njem si preberite v pričevanju 06_2005

nekaj njegovih misli ...

• Kristjan ne daje svoje duše svetu. A mora iti k svetu, mora govoriti svetu, mora biti v svetu in najgloblje v svetu…
  
• Nevidno ozvezdje duš, posvečenih kontemplativnemu življenju, in to v samem svetu, v samem naročju sveta, to je, glejte, navsezadnje naš zadnji razlog, da smemo upati.
  
• To, kar je treba predvsem in zmerom reči ljudem, je, naj ljubijo Boga, naj vedo, da je Bog ljubezen… Ljubezen daruje iznad zakona. Ljubezen ustvarja zaupanje, svobodo duha, enakost, domačnost.
  
• Ubogi bebci , ki dušo v svoji hudobiji mečejo v smetnjak, si domišljajo, da razumejo človeka, pa ne vedo, da je človek nedoumljiv, ker je njegova duša po podobi Boga, Nedoumljivega.
  
• On, katerega ime je nad vsemi imeni, večno Zmagoviti, je gotov, da bo na koncu dobil igro, kakor jo sicer dobiva vsak trenutek, tudi kadar se zdi, da jo izgublja.
  
• Kristus je umrl za Vzhod in za Zahod – Bog objema Vzhod in Zahod v isti neustvarjeni ljubezni… Cerkev je vesoljna, ker je rojena iz Boga, vsi narodi so doma v njej, križane roke njenega Učenika so razprostrte nad vsemi rasami in civilizacijami…
  
• Skriti žar božjih prijateljev, glejte, predvsem to ima vrednost za življenje vesolja. Samo ljubezen, poplava ljubezni lahko reši narode. Danes je ljubezen izgnana iz javnega življenja.
  
• Bog je bolj pozoren za dejanje ljubezni ali za četrt ure molitve kot za trušč imperija, ki se zruši, ali za socialno revolucijo.
  
• Ena sama misel, če je pravilna, nas reši napora neštevilnih poskusov.
  
• Krščanstvo je ljudi naučilo, da je ljubezen vredna več kot inteligenca.
  
• Hvaležnost je najbolj žlahtna oblika plemenitosti.
  
• Rodili smo se, da bi težili k popolni ljubezni, k ljubezni, ki objema vse ljudi, ki ne pušča prostora sovraštvu do enega samega človeka in ki preobrazi vse naše bitje.
  
• Nekdaj je zadoščalo pet dokazov za božje bivanje; sodobnemu človeku se zdijo nezadostni in hoče imeti šestega, najbolj prepričljivega: življenje tistih, ki verujejo v Boga.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1882 UMRL RALPH WALDO EMERSON

AMERIŠKI FILOZOF, PESNIK IN ESEJIST (* 1803)

Rojen v Bostonu, postal je unitarni duhovnik in pridigar, veliko govori o odnosu med Bogom, človekom in naravo, ki ga obkroža in zavrača vsako avtoriteto, prav tako pa tudi individualizem, ki se razodeva v razodetju resnice vsakemu posamezniku. Velja za glavnega predstavnika ameriškega transcendentalizma, ki pod vplivom nemškega klasičnega idealizma pojem duha postavlja za edino resničnost. V njegovi filozofski misli so vidni vplivi puritanstva platonizma, empirizma in ideje nemške romantike. Pesnik je po njegovem mnenju tisti, ki odkriva stalno v minljivem in v metaforah razlaga splošna moralna načela … Kot pesnik je bil simbolist. Nekaj del: Narava, Zaupanje vase, Drugi eseji, Ugledni ljudje, Ameriški učenjak

nekaj njegovih misli:

• Leta nas naučijo veliko stvari, katerih se od dni ni mogoče naučiti.
  
• Prilagodi svoj korak naravi. Njena skrivnost se imenuje potrpežljivost.
  
• Vse, kar sem videl, mi narekuje, naj zaupam Stvarniku glede vsega, česar nisem videl.
  
• Sreča je dišava, ki je ne moreš dati drugim, ne da bi kakšna kapljica padla tudi nate.
  
• Kdor ima tisoč prijateljev, nima niti enega, na katerega bi se lahko zanesel; kdor ima enega sovražnika, ga bo srečal vsepovsod.
  
• Prijatelj je človek, pred katerim lahko na glas razmišljaš.
  
• Uskladi svoje korake z naravo: njeni skrivnosti je ime potrpežljivost.
  
• Ni važna dolžina, pomembna je globina življenja.
  
• Kaj je uspeh: Pogosto in veliko se smejati, pridobiti si spoštovanje pametnih ljudi in naklonjenost otrok; naučiti se spoštovati iskreno kritiko in prenesti izdajo lažnih prijateljev, ceniti lepoto, najti v drugih najboljše, narediti svet vsaj malo boljši – s tem, da odpravimo kakšno socialno stisko …, vedeti, da vsaj eno ustvarjeno bitje lažje diha, ker si ti živel. To je uspeh!

 

LETA 1903 ROJEN TINE DEBELJAK

LITERARNI KRITIK, PREVAJALEC, UREDNIK IN PESNIK († 1989)

Urednik Doma in sveta in kulturne rubrike v Slovencu … Pisal je pesmi, kritike, preglede, veliko je prevajal iz slovanske literature (Puškin, Macha, Mickiewicz …). Po smrti pesnika Franceta Balantiča je njegove pesmi uredil, napisal spremno besedo in jih leta 1944 izdal pod naslovoma V ognju groze plapolam in Venec. Po končani drugi vojni je leta 1945 emigriral v Argentino, kjer je izdal več pesnitev in pesniških zbirk, postal je podpredsednik Slovenske katoliške akcije in leta 1969 njen predsednik. Umrl je 1989 v Buenos Airesu, posmrtno je izšel izbor njegovih pisem in že objavljene proze in poezije.

… več o njem preberite v obletnici meseca 01_2009

 

LETA 1915 ROJEN P. JOŽE CUKALE

DUHOVNIK, JEZUIT, MISIJONAR, PESNIK, SLIKAR († 1999)

Slovenci smo imeli znamenite misijonarje, kot je bil Friderik Baraga med Indijanci, Ignacij Knoblehar v Sudanu, salezijanec Andrej Majcen na Kitajskem in v Vietnamu. Globoko v misijonsko zavest pa se je zapisal tudi p. Jože Cukale, ki je od leta 1950 misijonaril v Bengaliji, kjer je delo slovenskega misijona ob Gangesu s svojo smrtjo tudi končal. Luč sveta je zagledal na Cankarjevi Vrhniki na današnji dan kot najstarejši od sedmih otrok. Po štirih letih ljudske šole na Vrhniki se je začel kot “vagonar” voziti v ljubljanske šole. Od tretje gimnazije naprej je bil v Zavodih sv. Stanislava, kjer je leta 1935 maturiral. Ves čas je razmišljal o duhovniškem poklicu, zato je vstopil v bogoslovje in bil 7. julija 1940 posvečen v duhovnika. Leta 1941 je prišel za kaplana v Gornji Logatec, kjer je ostal do konca vojne. Ljudem, zlasti otrokom, je na stežaj odprl svoje srce. Bodoči zmagovalci so ga imeli na seznamu “sumljivih”, zato se je maja 1945 umaknil čez Karavanke in našel zatočišče v Italiji. Med duhovnimi vajami v Rimu je začutil, da ga Bog kliče v jezuitski red: vstopil je decembra 1946 in tako je lahko uresničil tudi svojo željo po delovanju v misijonih. Leta 1950 je odpotoval v Bengalijo, kjer se je pridružil slovenskim in hrvaškim jezuitom in redovnicam, ki so oskrbovali takrat še cvetoči bengalski misijon. Prvih sedem let je deloval med najbolj bednimi v kalkutskem predmestju, potem je bil župnik velike župnije Keurapukur blizu Kalkute (1965-1990). Nekaj časa je delal v jezuitskem noviciatu, tri leta misijonaril v Bangladešu, zatem je imel na skrbi središče za gobavce, zadnje leto pa je vodil središče z vzgojo mladih v kalkutskem predmestju.

… več o njem v članku gost meseca 10_1988

… v prilogi 10_1998, v kateri se spominjamo slovenskih vezi z Materjo Terezijo

… in v pričevanju 01_2000

nekaj njegovih misli …

• Nekoč mi je nekdo rekel: “Vse gre navzdol!” Jaz pa sem mu odgovoril: “Vse gre navzgor!” Kajti kadar smo v krizi, takrat je tudi velik izziv za nas, da nekaj naredimo, da nekaj zgradimo, če se je karkoli podrlo.
• Vidim in opazujem, da je v vsakem človeku nekaj dobrega. Ko sem prišel v Slovenijo, sem se odločil, da bom pozdravil vsakega človeka, ki ga bom srečal na ulici. Zanimivo je, da so mi skoraj vsi odgovarjali, celo nasmehnili so se.
• Cerkev mora pričevati med tistimi, ki Kristusa še ne poznajo. Če bodo videli v meni Kristusa, če bodo videli v meni, da živim evangelij, potem se bodo najbrž približali.
• V Indijo sem prišel z namenom, da bom v to de¬želo prinesel Kristusa, a Kristus je tam že čakal, na ulicah in cestah Indije, treba je bilo samo, da mu ljudje odprejo svoja srca, da ga sprejmejo.
• Če Cerkev ne bo trpela, če ne bo šla sko¬zi kalvarijo, evangelij ne bo prodrl. Kajti evangelij je pot križa, pot krvavih lis in to je pač resnica, s katero se je treba soočiti, če hočemo biti Kristusovi.
• Kristus je bil predvsem pričevalec, bil je tisti, ki je najprej s svojim življenjem privabljal množice. Treba je poudariti, da pričevanje veliko bolj privlačuje kakor beseda.
• Vsak dan sem lahko slab, vsak dan lahko zaidem, zato moram skrbeti, da samega sebe spremenim in da se pogovorim s sabo in s svojim Bogom.
• Slovo je vedno nekaj težkega, je pa tudi nekaj nujnega. Mi se pravzaprav v svojem življenju vedno poslavljamo. Slovo je obenem tudi nekaj slovesnega, ni samo nekaj žalostnega.
• Ti lipov les, slovenske lipe naše, / ko vzame v dlan te vaški lesorez, / razcveteš se v razpelo nove maše.
• Kako veličastno je sedeti pri Tvojih nogah in biti Tvoj molk, o Beseda!
• Temnordeče je obzorje, / bol je črna kakor morje. // Zrem na križ / in čakam svit…
• Veliko sveta sem prehodil. Moje poglavitno spoznanje je: ljudi vsega sveta muči predvsem lakota po duhovni hrani.

 

LETA 1945 UMRL JANEZ KALAN

DUHOVNIK, UREDNIK IN PISATELJ, BOREC PROTI ALKOHOLIZMU (* 1868)

Kot duhovnik je nekaj let deloval po raznih župnijah ljubljanske škofije; v silni želji, da bi se mogel popolnoma posvetiti delu za verski dvig ljudstva po Marijinih družbah in boju proti alkoholizmu, se je naselil v Ljubljani, kjer je razvil vsestransko dejavnost. Kot apostola abstinence se ga je prijelo ime “Wasser Kalan” (vodni Kalan).

 

LETA 1993 UMRL FRANCE BEZLAJ

ETIMOLOG, JEZIKOSLOVEC, AKADEMIK (* 1910)

Iz Litije ga je pot zanesla v Kranj in Ljubljano, kjer je po maturi študiral slavistiko ter dosegel doktorski naziv z disertacijo Oris slovenskega knjižnega izgovora. Nekaj časa je poučeval na ljubljanskih gimnazijah, leta 1942 pa ga je Fran Ramovš pritegnil, da je zbiral gradivo za etimološki slovar slovenskega jezika. Postal je mednarodno priznan strokovnjak za etimologijo, vedo, ki raziskuje nastanek in prvotni pomen besed. Njegov Etimološki slovar slovenskega jezika I–V je izhajal od leta 1976 do leta 2007.

 

LETA 1999 UMRL OTMAR ČRNILOGAR

DUHOVNIK, PREVAJALEC, PROFESOR LATINŠČINE IN GRŠČINE, LJUBITELJ GORA (* 1931)

Otmar Črnilogar je bil doma v vasi Šebrelje na Cerkljanskem. Po končani gimnaziji in študiju teologije je bil leta 1957 posvečen v duhovnika. Pozneje je študiral še grški in latinski jezik na ljubljanski filozofski fakulteti. Največ svojih moči je ob župnikovanju v Podragi posvetil prav poučevanju latinskega jezika: od leta 1959 je poučeval ta klasični jezik v Malem semenišču, pozneje pa na Škofijski gimnaziji v Vipavi. Dolga leta je skrivnosti tega jezika odstiral tudi študentom Teološke fakultete v Ljubljani.

Z latinščino in grščino je povezano tudi njegovo prevajalsko delo. Pomagal je prevajati koncilske odloke ter molitveno bogoslužje, vrh njegovega prevajalskega dela je sodelovanje pri prevajanju Svetega pisma. Najprej je sodeloval pri jubilejnem prevodu Svetega pisma Nove zaveze (1984), pozneje pa še pri Standardnem prevodu Svetega pisma (1996).

Na pogrebu je škof Metod Pirih takole strnil Črnilogarjevo življenje: “Rajni g. Otmar je bil zvest duhovnik, izvrsten intelektualec in vzgojitelj, kulturni delavec, zaveden narodnjak in dober dušni pastir. Naj mu bo Bog sam njegovo bogato plačilo za vse, kar je dobrega storil za nas.” Tej škofovi prošnji se pridružujemo tudi na Ognjišču, saj je bil profesor Otmar tudi zvest sodelavec našega časnika. Pri Ognjišču je izdal svoj prevod Knjige modrosti in Sirahove knjige. Leta 1989 je v knjižici križevih potov Križev pot – pot življenja izšel tudi njegov križev pot z naslovom Upanje v tretji dan.

več:
ČUK, Silvester. Otmar Črnilogar (1931-1999). (Obletnica meseca). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 11, str. 40-41

nekaj njegovih misli …

• Z molitvijo podpišemo svoje ime pod vse, kar smo v teku dneva dobrega storili; z molitvijo postanemo avtorji svojega življenja.
• Žlahtne, a razsute marmornate kamenčke dneva naj bi molitev povezala v življenjski mozaik, v podobo, v osebo.
• Ni lepšega, kakor je mati, ki ima v naročju svojega otroka in mu s prstom kaže nebo, od koder je prišel. Marija pa je gledala nebesa v lastnem naročju.
• Trije so kraji, kjer ni treba iskati nič dobrega: sodišče, bolnišnica in spovednica. Pa so vsi ti trije kraji pomerjeni prav za človeka.
• Če za molitev ne znamo najti trenutka, bo tudi drugo naše delo ostalo jalovo. Ne bo pomerjeno ne po Bogu ne po njegovem stvarstvu.
• Bogu se zablode in kriva pota upirajo, vendar kot dobri Oče človeka še vedno ljubi, kakor mati ljubi otroka, ker je pač njen otrok, čeprav ji niso po volji njegove napake.
• Na vsem svetu je ni lažje stvari, kot je doseči božje odpuščanje; Bog si bolj želi podeliti odpuščanje, kot si ga mi želimo prejeti.

… več misli Otmarja Črnilogarja

 

LETA 2020 UMRL FRANCE BERNIK

LITERARNI ZGODOVINAR, PISATELJ IN AKADEMIK

Doma iz Ljubljane, kjer je leta 1946 končal realno gimnazijo. Vpisal se je na Filozofsko fakulteto in leta 1951 diplomiral. Najprej je bil asistent za slovensko literarno zgodovino na ljubljanski filozofski fakulteti, potem pa izključen iz političnih razlogov in tri leta in pol brez zaposlitve. Od leta 1961 do 1972 je bil tajnik in urednik Slovenske matice, od 1972 do 1999 v Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU. 1971 je postal docent, leta 1984 pa redni profesor za zgodovino slovenske književnosti. Ukvarjal se je predvsem s slovensko književnostjo 19. in 20. stoletja v evropskem prostoru. Objavil je več kot štiristo znanstvenih in strokovnih razprav in prispevkov v nacionalnih in mednarodnih revijah. Napisal je šestnajst knjig … nazadnje (2006) monografijo Ivan Cankar. Predaval je doma in na univerzah v tujini, bil je častni član Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU (1995), Slavističnega društva Slovenije (1996) …

več:
F. Bole, predsednik SAZU dr. France Bernik: Gost meseca, v: Ognjišče 2 (1996), 6-10.

 

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 121 ROJEN MARK AVRELIJ

RIMSKI VOJSKOVODJA, CESAR IN FILOZOF († 180)

Eden največjih vladarjev v zgodovini rimskega cesarstva je umrl na današnji dan na bojišču pri Vindoboni (Dunaju) ali Sirmiju (Sremska Mitrovica). Mark Avrelij, ki je med letoma 161 in 180 vladal ogromnemu imperiju, izstopa tudi kot ena največjih intelektualnih avtoritet zahodne civilizacije. Čeprav je bil velik vojskovodja, je v sebi gojil močno hotenje po miru in ga med drugim izrazil v filozofskih zapisih. Moč za spopadanje z vsakdanjimi težavami je črpal iz stoične filozofije. Svoja razmišljanja je strnil v Dnevniku (tako je njegovo delo ob prevodu v slovenščino poimenoval Anton Sovre), v katerem je izrazil napetost, ki jo je čutil razpet med cesarskim položajem in občutki nezadostnosti, ki so ga prežemali.

nekaj njegovih misli:

• Življenjska naloga ni v tem, da stojiš na strani večine, temveč da živiš v skladu z notranjimi zakoni, ki jih spoznaš.
  
• Koliko časa pridobi tisti, ki se ne zmeni za to, kaj mislijo, govorijo in delajo drugi, temveč skrbi samo za to, če so njegova lastna dejanja pravična, blaga in dobra.
  
• Ljudje si iščejo oddiha na podeželju, na morju, v gorah. Tudi ti imaš večkrat podobne želje. In vendar se lahko vsako uro umakneš v samega sebe! Saj ne najde človek nikjer tišjega in mirnejšega zavetja kot v svoji duši.
  
• Popolnost dosegaš, če preživiš vsak dan, kakor da je zadnji, brez zmešnjave, brez strahopetnosti, brez hlinjenja.
  
• Zazri se v svojo notranjost! Tam notri je tvoj izvir dobrote, ki nikdar ne neha žuboreti, če ga nikoli ne nehaš iskati.
  
• Če si potrt zaradi tega, ker je veliko slabih ljudi, obrni svoje misli na dobre ljudi, ki jih srečuješ.

 

LETA 1522 UMRL JURIJ SLATKONJA

GLASBENIK, HUMANIST IN PRVI DUNAJSKI ŠKOF (* 1456)

Rodil se je v Ljubljani, toda o njegovem rodu in mladosti ni nič znanega. Leta 1475 je prišel na Dunaj. Po nekaj letih študija je postal dvorni kaplan. Cesar Maksimilijan I. ga je leta 1498 postavil za pevskega mojstra novoustanovljenega zbora dunajskih dečkov, ki deluje še danes, Slatkonja pa velja za njegovega ustanovitelja. Leta 1513 je postal prvi škof tedaj majhne dunajske škofije. Zaradi skromnih dohodkov je obdržal še pičensko škofijo (v Istri) ter novomeško in ljubljansko proštijo. V času renesanse je imel v svojem grbu zlatega konja (od tod tudi razlaga njegovega priimka: slat=zlat + konj). Poznan je tudi kot lastnik prvega ekslibrisa med Slovenci.

 

LETA 1811 ROJEN BERNARD TOMŠIČ

UČITELJ, KNJIŽEVNIK († 1856)

Rodil se je v Vidmu (Dobrepolje), kjer je bil njegov oče Matija učitelj pa tudi orglavec in ljudski pevec. Bernard je obiskoval gimnazijo v Novem mestu (1823–1829), po končanem 6. razredu je odšel na Trsat k frančiškanom, a je kmalu izstopil. Opravil je učiteljski tečaj in kot učitelj služboval v raznih krajih. Od leta 1836 do smrti 1856 je bil stalni učitelj v Vinici. Veljal je za strogega učitelja. Zgodaj je prijel za pero. Najpomembnejši so njegovi opisi ljudskih navad ob kresovanju, ženitovanjih in pogrebih v Vinici.

 

LETA 1898 ROJENA MALA JEZUSOVA SESTRA MAGDELEINE

MAGDALAINE HUTIN, FRANCOSKA REDOVNICA, USTANOVITELJICA MALIH JEZUSOVIH SESTER († 1989)

“Jezus hoče, da delam,za ustanovitev dvojne družine: malih bratov in malih sester. Toda kako? Z gorečo molitvijo, z darovanjem samega sebe z umiranjem,” je ob koncu leta 1904 napisal Jezusov brat Karel – Charles de Foucauld, ki je v Sahari živel čisti evangelij. Ta Jezusova želja je bila uresničena šele dolgo po njegovi tragični smrti (1916). Družina malih Jezusovih bratov je zaživela leta 1933, družina malih Jezusovih sester pa leta 1939, obe v puščavi severne Afrike. Male Je­zusove sestre se spominjajo obletnice rojstva svoje ustanovi­teljice – sestre Magdeleine.

… več o njej si preberite v pričevanju 06_1998)

 

LETA 1899 UMRL DRAGOTIN KETTE

pesnik moderne (* 1876)

Moderna je umetnostna smer ob koncu 19. stoletja, za katero je značilen zlasti subjektivizem. Slovensko moderno v literaturi predstavlja znamenita četverica Kette, Murn, Cankar in Župančič, ki so bili “enega gnezda ptiči, pevci iste pomladi”. Najstarejši med njimi je bil Kette, ki je pri drugih treh užival velik ugled. “Najviše cenim Ketteja,” je dejal Oton Župančič. “On je bil sploh najbolj univerzalen človek med nami.” Še bolj ga je spoštoval Ivan Cankar: “V svojem stremljenju in mišljenju je bil med vso svojo družbo najgloblji in najvišji.” Žal pa je prav on prvi od četverice dal slovo lepotam tega sveta, ki so navdihovale njegove pesmi. O njem je Mimi Malenšek napisala biografski roman Pojoči labodi (1970); njegov rojak Silvo Fatur pa je Kettejevo življenje, predvsem mladost, živo predstavil v knjigi Oče in sin in zagorski zvonovi (Libris, Koper 2005).

… več o njem si preberite v obletnici meseca 01_2006

nekaj njegovih verzov in misli:

• Bodimo delavni, ker delo je življenje. Ne delajmo le zase, ker srečni smo le z drugimi, a delajmo vztrajno, ker kratko je življenje, a vendar dosti dolgo, da v njem dosti dobrega storimo.
  
• Brez dogem in brez vaših energij / sem vedel bolje nego zdaj nekoč, / da On je vir vseh zemeljskih moči, // da v slednjem žarku, plamenu in zvoku, / magnetnem toku in rastlinskem soku / deluje v mislih On, prvotna moč.
  
• Glej, menil sem, da mogel bi živeti / brez tebe kdaj, brez svojega Boga; / a naj li rastejo vonljivi cveti / brez sonca sredi jasnega neba?
  
• In smrti ni… Jaz vidim le življenje, / ljubezen večno vidim krog in krog; saj, če te, duh, neskončno hrepenenje, / ah, če te je v nebo poklical Bog.
  
• O Bog svetlobe, Stvarnik harmonije, / tvoj izgubljeni sin je zopet tu; / o daj mu izgrešenega miru / v bližini svoje svete domačije.
  
• A duša naša – ta nikdar ne laže. / In če se v govoru drugače kaže, / pove ti vso resnico en zdihljaj.
  
• In smrti ni!… Jaz vidim le življenje, / ljubezen večno vidim krog in krog.

 

LETA 1905 ROJEN MILKO BAMBIČ

ILUSTRATOR SLOVENSKEGA TISKA NA TRŽAŠKEM († 1991)

Tržačan Milko Bambič se je uveljavil kot slikar, umetnostni kritik, publicist in izumitelj. Slikarski dar mu je bil ‘prirojen’, saj se je šolal le malo. Risati je začel že kot srednješolec v Idriji, potem pa je s svojimi risbami in igrivimi ilustracijami bogatil časopise in knjige na Tržaškem. Pred fašističnim preganjanjem se je moral umakniti v Ljubljano in se tam posvečal svojemu delu do leta 1943, ko se je vrnil v Trst, kjer je spet prevzel ilustriranje slovenskega tiska. S svojimi ilustracijami je okrasil okoli 70 knjig.

 

LETA 1912 ROJENA ERNA MUSER

PESNICA, PREVAJALKA IN PUBLICISTKA († 1991)

Pesnica, publicistka, urednica in prevajalka Erna Muser, rojena v Trstu, je bila s svojim pisanjem glasnica žensk. Veliko je pisala o Zofki Kvedrovi, zlasti v spremni besedi k njenim knjigam Vladka, Mitka, Mirica in Njeno življenje. Med drugo svetovno vojno je bila internirana v nemškem ženskem taborišču Ravensbruck; po vojni je uredila zbornik pričevanj Ravensbruck.

 

LETA 1924 ROJEN JOŽE CIUHA

SLIKAR, ILUSTRATOR IN GRAFIK († 2015)

Slikarstvo je študiral v Ljubljani (pri Francetu Miheliču in Gojmirju Antonu Kosu), diplomiral leta 1950, nadaljeval na specialki za zidno slikarstvo pri prof. Slavku Pengovu (do 1952). Dve leti je v takratni Burmi (Mjanmar) študiral budistično filozofijo in se seznanjal z njihovo kulturo, o svojih potovanjih je napisal nekaj potopisnih knjig. Slikal je na platno, v akvarelu, ukvarjal se je tudi z grafiko, tapiserijo in ilustracijami. Vsebinsko je bila njegova umetnost osebno obarvan dialog s sodobnim svetom; človeške napake in slabosti je pogosto kritiziral na živalskih podobah, značilna je tudi groteskna interpretacija človeškega lika. Kot ilustrator se je odlikoval s smislom za bistveno, z ostro karakterizacijo in s humorjem. Leta 1966 je za književno delo prejel Levstikovo nagrado, 1968 Nagrado Prešernovega sklada, 1981 pa Jakopičevo nagrado, najpomembnejše slovensko priznanje s področja likovno–vizualne umetnosti.

 

LETA 1937 UMRL ALOJZIJ KNAFELC

KARTOGRAF IN PLANINEC, AVTOR SLOVENSKE PLANINSKE MARKACIJE (* 1859)

Bil je eden prvih delavcev za poslovenjenje planinstva na Slovenskem, zaslužen za markacijo potov SPD po slovenskem Koroškem in po triglavskem pogorju. Napisal je navodila za markiranje poti in izdelavo smerokazov. Knafelčeve markacije so bele pike, obdane z rdečim kolobarjem. Njihova velikost je med 8 in 10 centimetri, medtem ko je razmerje med rdečo in belo piko v prečnem prerezu 1:2. Uporabljajo se za večino slovenskih poti, razen za evropski pešpoti E6 in E7, nanje naletimo tudi na planinskih poteh po državah nekdanje Jugoslavije.

 

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1595 UMRL TORQUATO TASSO

ITALIJANSKI PESNIK (* 1544)

Eden največjih italijanskih renesančnih pesnikov je bil doma v Sorrentu na J Italije. V Padovi je študiral pravo, v Bologni pa filozofijo. Od leta 1565 je bil v službi kardinala d’Este v Ferrari in kronist družine. Je eden največjih italijanskih pesnikov. Bil je razklan med versko strogostjo in čutnostjo, zanj je značilna ljubezenska lirika, v verzih je opisoval človekovo razpetost med ideali in stvarnostjo, med dobrim in zlim. Ustvaril je versko-zgodovinski junaški ep Osvobojeni Jeruzalem v 20 spevih in pastirske igre.

 

LETA 1874 ROJEN GUGLIELMO MARCONI

ITALIJANSKO-IRSKI INŽENIR († 1937)

Ko je 12. februarja 1931 začel oddajati Radio Vatikan, je bil ob tedanjem papežu Piju XI. Guglielmo Marconi, italijanski elektroinženir, ki je ogromno prispeval k razvoju radijske tehnike. Radio je odlično sredstvo za oznanjevanje evangelija ljudem našega časa. Od leta 1948 so na Radiu Vatikan tudi slovenske oddaje.

 

LETA 1889 UMRL JANEZ ŠUBIC

SIN SLIKARSKE RODOVINE, SLIKAR (* 1850)

Iz kmečkega doma v Poljanah nad Škofjo Loko sta izšla brata Janez in Jurij Šubic, dva od največjih slovenskih slikarjev. Umetniška žilica je tekla iz roda v rod. Njun oče Štefan je bil priznan cerkveni podobar. Janez je veliko slikal za cerkve po slovenskih tleh (Brezovica pri Ljubljani, Hribec pri Škofji Loki, Šmartno pod Šmarno Goro, Horjul, Čemšenik pri Trojanah, Radovljica, Šmarjeta na Dolenjskem, Sv. Volbenk nad Poljansko dolino …), pa tudi za posvetne namene. Med drugim je okrasil tudi avlo Narodnega muzeja v Ljubljani.

… več o njem: Veliki slovenski cerkveni slikarji, v: Ognjišče (1980) 10

 

LETA 1896 UMRL LUKA JERAN

MISIJONAR, PESNIK, NABOŽNI PISATELJ IN UREDNIK (* 1818)

Sredi 19. stoletja si je med nabožnimi pesniki na Slovenskem pridobil največ ugleda Luka Jeran, urednik duhovniškega glasila Zgodnja Danica (1849–1904). Pisal je domoljubne in prigodniške pesmi. Zelo se je zanimal za misijone in o svojem potovanju v Afriko je pisal v listu, ki ga je urejal, ter v posebni knjigi.

… več o njem si preberite v obletnici meseca 10_2008)

nekaj njegovih verzov:

• Gospod, pri nas ostani, / za svoje sprejmi nas, / z jedjo nas božjo hrani / zdaj in poslednji čas.
  
• Poslušaj naše klice, / izprosi nam modrost, / da iščemo pravice, skrbimo za svetost. / Da bi Boga ljubili / in tebe prav častili: / Marija, hiti na pomoč!

 

LETA 1900 ROJEN STANKO CAJNKAR

DUHOVNIK, DRAMATIK , PISATELJ, ESEJIST IN UREDNIK († 1977)

Ob smrti bogoslovnega profesorja in pisatelja Stanka Cajnkarja (1977), ki je s svojimi spisi krepil moč krščanske misli pri nas, je dr. France Perko, tedanji beograjski nadškof, zapisal: “Tudi njegova zasluga je, da je Cerkev na Slovenskem uspešno prebrodila prelomno obdobje po zadnji vojni.” Po sodbi mnogih je bil preveč ‘vprežen’ v voz tedanjih oblasti. “Pravi ocenjevalec njegovega dela bo Kristus.” Ko literarni zgodovinarji ocenjujejo pisateljsko delo Stanka Cajnkarja, so si edini, da mu v njegovih dramah, povestih in romanih “ne gre za razpletanje nekih življenjskih zgodb, ampak za ustvarjanje okvira, v katerem on in njegovi ljudje premišljujejo in razpravljajo. Cajnkarju ne gre za zunanja dejanja, temveč za notranji svet in notranja odločanja.” – “Umetnost mu je samo ena izmed poti za umevanje življenja, v religiozni literaturi pa teži za tem, da verska vprašanja na razumljiv in aktualen način približa sodobnemu človeku,” je zapisal Jože Dolenc ob Cajnkarjevi šestdesetletnici.

več:
S. Čuk, Stanko Cajnkar: Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2000), 20-21.

nekaj njegovih razmišljanj …

• Brez kruha vsaj za nekaj časa prebiješ, brez ljubezni in materinskega razumevanja pa si v enem samem dnevu kakor človek, ki so mu vsi pomrli.
  
• Pred Bogom smo vsi dolžniki. Vse človeštvo je skupnost zadolženih. Brez božjega odpuščanja bi naši dolgovi vedno samo naraščali.
  
• Mnogo hujše od opravljanja je obrekovanje. Opravljivec se lahko vsaj deloma sklicuje na svetost resnice, obrekljivec pa je po svojem bistvu lažnik.
  
• Ljubezen, ki ni bila uslišana, skeli. Krivda, proti kateri se pritožuje srce, je krivda, ki sega zelo globoko.
  
• Ob božjih darovih ne smemo ostati ravnodušni. Dar božje dobrote je vedno tudi zahteva, da odpremo svoje srce.
  
• Življenje dobi ob misli na odgovornost svojo lepoto in ceno, odgovornost pa ob globini življenja svojo pravo polnost in pomembnost.
  
• Bog hoče, da smo vsi “naši”. Saj je Oče nas vseh. Dokler hoče biti on Oče vseh, moramo biti mi bratje in sestre.
  
• Človek, ki pravi, da je odpustil, gleda v prihodnost in ne v sedanjost. Pred njim je že nov človek, vreden usmiljenja  in odpuščanja.
  
• Kristus je s svojo besedo hotel ustvariti novo pojmovanje odvisnosti od Boga, novo občutje varnosti in vdanosti, zaupanja in prisrčnosti.
  
• Srce je najtišji sodnik na svetu. Hrup življenja ga tako pregluši, da človek samega sebe več ne razume in ne spozna.
  več:

 

LETA 1906 ROJEN VITAL VODUŠEK

DUHOVNIK, PESNIK, LITURGIČNI PISEC († 1973)

Rojen v Ljubljani, brat pesnika Boža Voduška, po končani gimnaziji je odšel v bogoslovje in bil posvečen leta 1929. Bil je kaplan v Zagorju, župnik v Lokah, leta 1936 je odšel med slovenske izseljence v ZDA (župnija sv. Lovrenca – Cleveland, Ohio), prevzel tudi slov.-hrvaško župnijo v San Franciscu. Prve pesmi je objavljal v Križu na gori, edina pesniška zbirka je izšla leta 1928 (samozaložba). Prevladujejo religiozne pesmi, pa tudi utrinki iz narave, nekaj pesmi iz obdobja, ko je živel med rudarskimi in delavskimi družinami v Zagorju, je tudi socialnih … Sicer pa je prevajal, prirejal in urejal liturgična besedila za ljudsko sodelovanje, prevedel je Guardinijev Sveti križev pot našega Gospoda in Zveličarja (1929).

nekaj njegovih verzov:

• Mi gremo k Tebi, polnosti iskat! / Mi gremo k Tebi z željnimi željami, / da bi s skrivnostjo svojo hodil z nami: / veliki brat! // Kakor drevo – roke razpenjaš v veje / in ptice v mehke se dlani skrijó. / Plamenčki živi v mraku zasijó: / ljubezen greje. // O soncu poješ. Pesem v duše seže / in pesem v dušah v eno zaživi. / In vse so eno, vse so kakor Ti: / ljubezen veže. // Legenda o ljubezni: šla je do neba, / otroška vera ji je pot svetila. / Ljubezen se je v večnost razklenila / in v zadnjo polnost: gledanje Boga (Sveti Frančišek)
  
• Moj mali bratec je bil slep / in kmalu potem je umrl. / In nihče ni vedel, kako je lep, / moj oče je krsto zaprl. (Pesem otroka)

 

LETA 1910 UMRL BJORNSTJERNE BJORNSON

NORVEŠKI PESNIK, PISATELJ IN DRAMATIK (* 1832)

Norveški pesnik, pisatelj in dramatik Bjørnstjerne Bjørnson se je kot politik bojeval proti uniji Norveške s Švedsko, vendar mu je švedska akademija leta 1903 podelila Nobelovo nagrado za književnost. Ko jo je v Stockholmu prevzel, je dejal, ‘da je Švedski v veliko čast’, da je nagrado podelila političnemu nasprotniku. Nekaj njegovih del imamo tudi slovenskem prevodu; v Ognjišču je v nadaljevanjih izhajala njegova povest Deklica s Prisoj.

 

LETA 1981 UMRL DANILO ŠVARA

SKLADATELJ IN DIRIGENT (* 1902)

Sin krojača in gostilničarja iz Ricmanj pri Trstu je začel študij glasbe v Ljubljani kot gimnazijec v Kranju. Na Dunaju je študiral družbene vede in postal doktor ekonomije. Istočasno je privatno študiral glasbo, ki je postala njegov poklic. Bil je dirigent opere v Ljubljani, profesor na akademiji za glasbo in plodovit skladatelj. Med drugim je napisal opere Kleopatra, Veronika Deseniška, Prešeren (Slovo od mladosti).

 

LETA 2014 UMRL STANKO LORGER

MATEMATIK, ATLET (*1931)

Rojen v Bučah na Kozjanskem, med vojno z družino interniran v Nemčijo, po vojni je nadaljeval šolanje. Leta 1964 je diplomiral iz matematike in fizike, že pred diplomo je učil matematiko na Srednji ekonomski šoli v Celju, kjer je do upokojitve deloval kot profesor. Znan je bil kot dober matematik in vrhunski športnik, rekorder v teku na 110 m z ovirami. Sodeloval je na treh EP v atletiki, v Stockholmu je 1958 osvojil srebrno kolajno. V svojih disciplinah (110 m z ovirami, 100 m, štafeta 4 x 100 m) je dosegel odlične rezultate na treh OI.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1906 ROJEN NIKO KURET

SLOVENSKI ETNOLOG († 1995)

“Ob velikem bogastvu šeg in navad, ki so spremljale praznovanja našega ljudstva v preteklosti, se nam porodita dve misli. Prva je ta, da je bilo življenje našega ljudstva v prejšnjih dobah kulturno bogato, bogatejše, kakor si ga more predstavljati današnji civiliziranec. Le-temu ostaja to življenje tuje spričo njegovega racionalizma in kot načelnemu nasprotniku vsakega mita in vsake mistike. Druga misel pa je, da je v primeri z razgibanostjo in vsebinskim bogastvom praznovanj v prejšnjih dobah naš čas neprimerno siromašnejši.” Tako je zapisal dr. Niko Kuret, največji slovenski narodopisec, ko je “o trjacih” (na binkošti) leta 1960 pospremil na pot svoje življenjsko delo Praznično leto Slovencev, ki obsega skoraj 1400 strani. Izšlo je pri celjski Mohorjevi v štirih knjigah (1965-1970), ponatis pa v dveh zajetnih knjigah pri Založbi Družina (Ljubljana 1989). Tega skrbnega ohranjevalca naše dragocene dediščine se spominjamo na današnji dan.

več:
S. Čuk, Niko Kuret: Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2006), 38-39.

 

LETA 1910 UMRL MARK TWAIN

(S PRAVIM IMENOM SAMUEL LANGHORNE CLEMENS), AMERIŠKI PISATELJ IN HUMORIST (* 1835)

Pravo ime tega slavnega ameriškega pisatelja humorista je Samuel Langhorn Clemens. V svojem življenju je opravljal različne poklice: bil je tiskarski stavec, ladijski krmar, nazadnje časnikar. Znani sta njegovi mladinski deli Pustolovščine Toma Sawyerja in Pustolovščine Huckelberryja Fina. Mladinske povesti je začel pisati iz odpora do tedanjih pisateljev, ki so za otroke pisali osladne vzgojne zgodbe.

nekaj njegovih misli:

• Prijaznost je jezik, ki ga lahko slišijo gluhi in berejo slepi.
  
• Če sprejmeš pod streho sestradanega psa in mu daš jesti, te ne bo ugriznil. To je poglavitna razlika med človekom in psom.
  
• Slabe navade ne moremo kar vreči skozi okno, temveč jo moramo potrpežljivo spravljati iz svoje hiše po stopnicah.
  
• Jutri bom spremenil svoje življenje. Včeraj sem to hotel storiti danes.
  
• Skrivnost lepega vedenja je v tem, da znamo dobro mišljenje, ki ga imamo o sebi, uskladiti s slabim mišljenjem, ki ga imamo o drugih.
  
• Preden začneš ljubiti svoje sovražnike, se potruditi biti boljši do svojih prijateljev.
  
• Lažje je prenašati ducat lažnih pohval kakor eno iskreno grajo.
  
• Veliko otrok ima starše, ki jih je težko vzgajati.
  
• Daj vsakemu dnevu možnost, da bo najlepši v tvojem življenju.
  
• Vsak človek je podoben luni: ima svojo temno stran, ki je nikomur ne pokaže.
  
• Lahko spremenimo svet ali samega sebe; slednje je veliko težje.

anekdota:

Pisatelj Mark Twain (1835 do 1910) se je odpravljal na potovanje z vlakom in je vprašal odgovornega za sprejem prtljage na newyorški postaji: »Je ta kovček dovolj trden za prtljažni vagon?«»To bova takoj videla,« je rekel možakar. Kovček je dvignil visoko nad glavo in ga z vso silo vrgel na tla. »To bo dobil v Philadelphii,« je rekel. Potem je prijel kovček in z njim nekajkrat butnil ob steno vagona. »Tako se mu bo zgodilo v Chicagu.« Nazadnje je kovček vrgel visoko v zrak in z obema nogama skočil nanj, kakor hitro je priletel na tla. Kovček se je končno raztreščil in njegova vsebina se je razletela po peronu. »To pa ga bo doletelo v Sioux Cityju. – Če torej mislite potovati v Sioux City, potem rajši vzemite kovček s sabo v kupe.«

zgodba:

B. Rustja, Nauk letenja divjih gosi, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 5 (2019), 42.
v knjigi: Vodi me, dobrotni Duh, Ognjišče, Nova serija 3, Koper, 2019, 92.

 

LETA 1914 ROJEN LOJZE ŠKERL

DUHOVNIK, ČASNIKAR, KULTURNI DELAVEC († 1995)

Sin čevljarja in perice iz Sežane je postal ena vodilnih osebnosti med tržaškimi Slovenci na cerkvenem in narodnem področju. Škof Alojzij Fogar, velik prijatelj Slovencev, mu je omogočil študij v Rimu. Ko se je kot doktor bogoslovja vrnil v Trst, je opravljal razne duhovniške službe. Od leta 1966 do leta 1992 je bil škofov vikar za Slovence. Bil je vsestransko dejaven: kot soustanovitelj lista Novi glas, revije Mladika, kot odbornik Goriške Mohorjeve družbe.

 

LETA 1924 ROJENA ZMAGA KUMER

ETNOMUZIKOLOGINJA († 2008)

Rojena v Ribnici na Dolenjskem je v petdesetih letih študirala slavistiko na ljubljanski filozofski fakulteti in na folklorno-zgodovinskem oddelku Akademije za glasbo v LJ. Raziskovala je slovensko pesemsko izročilo, posebej so jo zanimale pripovedne pesmi. Napisala je obsežno delo Vsebinski tipi slovenskih pripovednih pesmi (slovensko-nemško delo), ki je imelo odmev tudi v tujini. Drugo področje njenega dela pa je postala ljudska glasba: glasbila in godci – rezultat dolgoletnega dela, predvsem na terenu, je knjiga Slovenska ljudska glasbila in godci. V svojem življenju je izšlo 28 samostojnih knjig in številne razprave in članki v domačih in tujih revijah in časopisih. Vse svoje raziskovalno delo je povzela v knjigi Slovenska ljudska pesem (2002). Izšlo je tudi več pesmaric, ki jih je sestavila: Čez polje pa svetinja gre, Eno si zapojmo, … sodelovala pa je tudi v radijski oddaji Slovenska zemlja v pesmi in besedi na RA Slovenija. Za svoje delo je prejela tudi Herderjevo nagrado (na Dunaju 1992), doma pa Zoisovo in Štrekljevo nagrado ter Murkovo priznanje. Bila je častna članica Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU.

več:
F. Bole, dr. Zmaga Kumer: Ljudske pesem je odsev mišljenja in čustvovanja slovenskega človeka: Gostja meseca, v: Ognjišče 3 (1980), 6-10.
B. Rustja, Komercializacija Valentinovega in še česa: Pogovor o…, v: Ognjišče 2 (1998), 30-31.
S. Čuk, Zmaga Kumer (1924-2008), Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2024), 40-41.

nekaj njenih misli:

• Nekdaj je veljalo, da je treba dano besedo držati, obljubo izpolniti, če je človek hotel biti poštenjak, na katerega se je mogoče zanesti. Nasprotno dejanje je bilo nečastno in človek brez časti je bil vreden prezira.
  
• Kot Božji materi pripisuje slovensko ljudstvo Mariji tolikšno ve­ljavo, da more izprositi pri Bogu domala vse, tudi kadar se zdi brez­upno.
  
• Zame je vera kot prevladujoča barva neke slike, kot tonaliteta neke skladbe – nanjo je uglašeno moje življenje v celoti, naravno in preprosto, brez pobožnjaštva ali kakršne koli pretiranosti.
  

 

LETA 1946 UMRL JANEZ ZABUKOVEC

DUHOVNIK, NABOŽNI PISATELJ IN ZGODOVINAR (* 1868)

Po osnovni šoli v rojstnem Ložu in klasični gimnaziji v Ljubljani je tam študiral bogoslovje in bil leta 1891 posvečen v duhovnika. Ob rednih duhovniških opravilih se je posvečal pisanju. Vključil se je v krajevno-zgodovinsko raziskovanje in napisal knjigo o župniji Slavina pri Postojni (1910). Knjigo Kratek pouk o svetem zakonu (1902) je napisal kot župnik v Zg. Tuhinju. Izpod njegovega peresa je prišlo še nekaj nabožnih in drugih knjig. Nazadnje je bil župnik v Komendi, kjer je skrbel za zapuščino Petra Pavla Glavarja.

 

LETA 1983 UMRL NEJC ZAPLOTNIK

ALPINIST, RAZMIŠLJUJOČI POTOPISEC (* 1952)

Kranjčan Nejc Zaplotnik je v svoji kratki alpinistični karieri postal eden naših najuspešnejših alpinistov in ima velike zasluge za razvoj slovenskega alpinizma. Splezal je več kot 350 smeri vseh težavnostnih stopenj, med pomembnejše plezalske dosežke pa spada vzpon na osemtisočaka Makalu leta 1975 in Gašerbrum dve leti kasneje. Leta 1979 sta z Andrejem Štremfljem kot člana jugoslovanske alpinistične odprave kot prva Slovenca osvojila najvišjo goro sveta (Mount Everest). Leta 1983 se je njegova pot končala pod plazom ledu, ki se je zrušil z južne stene Manasluja v Himalaji. Zaplotnik je svoja alpinistična doživetja tudi objavil v zanimivih potopisih in člankih, pravo obvezno čtivo za vse, ki so jim gore blizu pa je postala njegova knjiga Pot (1981), v kateri je zbranih devet sestavkov, ki jih Nejc zapisal neverjetno doživeto in slikovito. Knjigo je ženi Mojci podaril za dan žena.

več:
Nina, Nejc Zaplotnik. Njegova pot se je končala v Himalaji: Aktialnosti, v: Ognjišče 6 (1983), 24-25.

nekaj misli iz knjige Pot:

• V prvem pripoveduje o svoji mladosti, o svojih začetkih svoje nore ljubezni do gora, o svojih domačih, o svoji bralski strasti. Posrečena je njegova sodba o puberteti: »to je tisto čudovito obdobje, ko počasi postajaš takšen, kakršen bi rad bil, pa niti ne veš, kakšen si želiš biti’.
  
• V drugem premišljevanju se spominja noči in dnevov, ki jih je skupaj s prijatelji prebil v domačih in tujih hribih. Potem nas povabi s seboj v Afriko, na Kilimandžaro, najvišji vrh črne celine. Ne prenese rekorderskega alpinizma, ki meri uspešnost samo po številu osvojenih vrhov. Med plezanjem po gladkih stenah v Kaliforniji, razmišlja: »Uspeh sam zame nikdar ni imel pomena, če se za njim ni skrival velik človek, velika samosvoja osebnost … Najhuje je, ko ljudje skušajo narediti iz tebe junaka, ti pa veš, kako si šibek in nebogljen, poznaš vse svoje slabosti in te je strah jutrišnjega dne, včerajšnjega si pa že pozabil …«
  
• Čudovite misli se mu utrinjajo, ko je pred njim najlepša gora njegovega življenja – Makalu. »Ljudje ne umirajo zaradi slave, odkar svet stoji pa umirajo zaradi vroče želje odkriti v sebi skrite sile, ki te postavijo nad meje, v katere si ujet v mirnem, zapečkarskem življenju. Nekaj te neprestano žene, da spoznaš nevarnost in jo premagaš z lastno glavo in lastnimi rokami.«
  
• In za konec še misel, ki zaključuje uvodno razmišljanje (Našel sem pot): »Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.«

o njem:

• Spomini nanj so še vedno živi. Bil je izjemno močna osebnost. Po njegovi smrti sem imel kar nekaj težav s svojo alpinistično samostojnostjo in sem rabil kar kakšno leto, da sem se postavil na noge. Ko sva skupaj plezala je bil namreč prav Nejc tista gonilna sila, ki je poganjala ostale naprej … (Andrej Štremfelj)

iskalec in zbiralec Marko Čuk