Avtor: Marko

LETA 1699 KRŠČEN VALENTIN METZINGER

FRANCOSKI BAROČNI SLIKAR, KI JE ŽIVEL IN DELAL NA KRANJSKEM († 1759)

Sloves največjega mojstra baročnega slikarstva na Slovenskem si je s svojimi deli pridobil Valentin Metzinger, ki je bil po rodu Francoz in je prišel v Ljubljano okoli leta 1727. Slikal je predvsem za cerkve in njegove svetniške podobe, zlasti oltarne, najdemo po neštetih slovenskih cerkvah. Njegov čopič je ustvaril tudi sliko Marije s Planinske gore pri Postojni; pod njen plašč se stiskajo zastopniki vseh stanov.

 

LETA 1714 UMRL JANEZ ANTON DOLNIČAR

ORGANIZATOR CERKVENEGA ŽIVLJENJA V LJUBLJANSKI ŠKOFIJI (* 1662)

Gibalo vsega cerkvenega življenja v ljubljanski škofiji je bil v času treh škofov (Herbersteina, Kunburga, Kaunitza) Janez Anton Dolničar, škofijski generalni vikar od leta 1689 do 1714. Na njegovo pobudo so leta 1700 na mestu stare stolnice, ki jo je bil prizadel potres, začeli zidati sedanjo stolnico, ki je bila posvečena 7. maja 1707. Dolničar je prevzel vso organizacijo gradnje

 

LETA 1764 ROJEN JURIJ DOLINAR

PRAVNIK, PEDAGOG, BIRMANSKI BOTER FRIDERIKA BARAGA († 1858)

Otrok revnih gostačev iz Vovč v Poljanski dolini je s pomočjo dobrotnikov prišel v ljubljanske šole, od tam pa na Dunaj, kjer je študiral pravo. Postal je profesor cerkvenega prava in zgodovine na ljubljanskem liceju. Imel je tudi internat: sam je vodil vzgojo dijakov, gospa pa vzgojo deklet. Pri njih je od 1eta 1810 do odhoda na Dunaj (1816) stanoval Friderik Baraga. Med svojim drugim obiskom domovine leta 1858 je Baraga, škof-misijonar med Indijanci, šel pozdravit svojega botra in vzgojitelja, slepega starčka.

 

LETA 1824 ROJEN GEORGE BYRON

ANGLEŠKI PESNIK, PLEMIČ (* 1788)

Eden največjih pesnikov angleške in evropske romantike je George Gordon Noel Byron, znan kot Lord Byron, ker je po svojih prednikih podedoval plemiški naslov. Njegova plemiška poezija je “plemenita”. Vrh njegove ustvarjalnosti pomenijo epske pesnitve oziroma povesti v verzih, med katerimi je najbolj znano Romanje Childa Harolda (1812-1818).

njegove misli:

• Kdor hoče uživati veselje, ga mora deliti z drugimi. Sreča je bila rojena kot dvojčica.
  
• Kapljica črnila pripravi k premišljevanju milijone.
  
• Izkoristite vsako priložnost za smeh. To je najcenejše zdravilo.
  
• Ne boj se neznanja, boj se lažnega znanja, zaradi njega namreč prihaja do vseh nesreč tega sveta.

 

LETA 1877 ROJEN IVO ŠORLI

PESNIK, PISATELJ, DRAMATIK IN PUBLICIST († 1958)

Ivo Šorli je po študiju prava postal notar in je služboval v raznih krajih po Istri in nato v Sloveniji. V svojih povestih in romanih (Človek in pol, Pot za razpotjem, Zadnji val) je opisoval kmečko življenje na Tolminskem. Za večino njegovih del je značilen zmerni realizem.

 

LETA 1882 UMRL CHARLES DARWIN

ANGLEŠKI NARAVOSLOVEC (* 1809)

Znameniti angleški naravoslovec Charles Darwin svojo knjigo Nastanek vrst (1859), ki velja za ‘katekizem’ evolucijske teorije, končuje: “Veličastna je misel, da je Stvarnik življenje z njegovimi različnimi silami vdihnil prvotno v le nekaj oblik, nemara v eno samo, in da so se iz tako preprostega začetka razvile prelepe in prečudovite oblike, medtem ko se je naš planet vrtel dalje po trdnem zakonu težnosti.”

Kakšno je danes stališče Cerkve do evolucije?

 

LETA 1893 ROJEN LOJZE DOLINAR

kipar († 1970)

Kipar Lojze Dolinar je zapustil bogato dediščino svojega umetniškega snovanja. Njegov umetniški opus sestavljajo najrazličnejša dela. Znan je predvsem po mnogih javnih spomenikih. Bil je pod vplivom slavnega hrvaškega kiparja Ivana Meštrovića, nato je prešel v ekspresionizem in monumentalni realizem. Dolgo časa je živel in ustvarjal v Beogradu. Nekaj njegovih del: portreti Aškerca, Jakopiča, Ivana Cankarja, nagrobnik Janeza Evangelista Kreka na ljubljanskih Žalah.

 

LETA 1911 UMRL IVAN GROHAR

SLIKAR (* 1867)

“Neroden in plečat, zelo visok človek je bil, upognil je široki tilnik, ko je stopil čez prag. Obleko je imel hudo obnošeno, vso preozko in prekratko; iz rokavov so mu daleč štrlele močne, lopataste roke … Oči je imel v izglodane jame udrte, nekam motne, vodene, nedoločeno sinje; ali malo je takih oči na svetu, kakor so bile njegove. Kdor bi se površno srečal z njimi, bi se mu zdelo, da je videl oči otroka ter vso njih toplo veselo nedolžnost.” Tako je v svoji črtici Jutranji gost (1916) pisatelj Ivan Cankar “naslikal” svojega prijatelja Ivana Groharja, ki se je vse svoje žive dni boril z revščino. Rodil se je v pravljično lepem svetu Sorice, ki mu je pel hvalo s svojim umetniškim čopičem.

več:
S. Čuk, Ivan Grohar. (Obletnica meseca), v: Ognjišče 6 (1997), 28-29.

 

LETA 1920 ROJEN LJUBO SIRC

SLOVENSKI IN BRITANSKI EKONOMIST († 2016)

Rodil se je v Kranju in njegov oče je bil pred drugo svetovno vojno eden največjih slovenskih podjetnikov. Med okupacijo je bil Ljubo, ki je študiral pravo, aktiven v odporniški skupini Stara pravda. Leta 1947 je bil v Nagodetovem procesu obsojen na smrt, zatem na 20 let strogega zapora. Ko je bil izpuščen iz zapora, je zbežal v Združeno kraljestvo. V Švici je doktoriral iz ekonomije, ki jo je nato predaval na univerzi v Glasgowu. Leta 1983 je ustanovil londonski inštitut za raziskovanje komunističnih ekonomij.

 

LETA 1967 UMRL KONRAD ADENAUER

NEMŠKI ODVETNIK IN POLITIK (* 1876)

Po rojstvu Nemec, po srcu Evropejec. Tako je dejal o sebi veliki nemški državnik Konrad Adenauer, ki skupaj s Francozom Robertom Schumanom in Italijanom Alcidejem de Gasperijem velja za “očeta” združene Evrope. Vsi trije so bili globoko verni in svoje poslanstvo v politiki so vršili v duhu evangelija. Iz njega je izvirala tudi zamisel o evropskem združevanju po dveh krvavih vojnah v prvi polovici 20. stoletja. Temeljni kamen je bil postavljen pred petdesetimi leti in sicer z Rimskim sporazumom, podpisanim 25. marca 1957, s katerim je bila ustanovljena Evropska gospodarska skupnost. To združevanje je poslej napredovalo in se krepilo; pri tem pa je Evropa vedno bolj pozabljala na svoje krščanske korenine, katerih ne omenja niti v ustavi EU. Papež Janez Pavel II. je v svoji apostolski spodbudi Cerkev v Evropi leta 2003 zapisal: “V procesu združevanja celine je temeljnega pomena, da upoštevamo: Evropska zveza ne bo trajna, če bo omejena le na zemljepisne in gospodarske razsežnosti. Predvsem mora obstajati skladnost vrednot, izraženih v pravu in življenju.”

več:
S. Čuk, Konrad Adenauer. Po rojstvu Nemec, po srcu Evropejec: Pričevanje, v: Ognjišče 5, (2007), 20-21.

nekaj njegovih misli:

• Kjer ni Božjega Duha, tam ni svobode, tam je suženjstvo.
  
• Najbolj nevarna zabloda našega časa je brezbožni materializem. Ta Boga zanika, ga sovraži, se bori proti njemu; zaradi tega ne prizna nobene svobode.
  
• Vsi mi živimo pod istim nebom, toda nimamo vsi istega obzorja.
  
• Glede na to, da je Bog omejil razumnost človeka, se zdi nepravično, da ni omejil tudi njegove neumnosti.
  
• Vsi deli človeškega telesa se sčasoma utrudijo – razen jezika.
  
• Vzemite ljudi takšne, kakršni so. Drugih ni.

o njem:

• Pripovedujejo, da je neki nemški duhovnik otrokom pri verouku razlagal, kaj je oseba in kaj je osebnost. Vsak človek je oseba, jim je dejal, ni pa vsak tudi osebnost; če hočeš biti osebnost, moraš imeti trdna načela in se po njih dosledno ravnati. Otroke je vprašal, če poznajo kakšen tak primer. Neki trinajstleten deček je odgovoril: “Osebnost je gospod Adenauer.” Duhovnika je zanimalo: “Zakaj praviš, da je Konrad Adenauer osebnost?” Deček je odvrnil: “Zato, ker dela to, kar govori, in govori tako, kakor dela.”

 

LETA 1988 UMRL PAVEL KUNAVER

SLOVENSKI PEDAGOG, LJUBITELJ NARAVE IN POLJUDNOZNANSTVENI PISEC (* 1889)

“Ko si naložiš deveti križ, se začne neko novo notranje življenje – življenje v spominih. V njih je toliko lepega, da kar vre na dan in da želiš s svojimi doživetji povabiti tudi druge, posebej pa mladino, na podobno pot lepega in dobrega,” je povedal Pavel Kunaver leta 1971 pred začetkom svojih “spominov” na drugem programu Radia Ljubljana. “V svojih spominih hočem povedati najširšemu krogu, da je občevanje z naravo tisto, kar resnično osrečuje vsakogar, posebno pa mladega človeka, saj ga odvrača od manj vredne zabave, tolaži ga v težavah, ga vedno vabi nazaj, v svoje zdravo in lepo okrilje.” Prisrčno prijateljstvo z naravo, ki se je kazalo v njegovem zanimanju za gore, jame, zvezde, predvsem pa za mladino, ga je ohranjalo mladega do konca. Svojo bogato življenjsko pot je sklenil v devetindevetdesetem letu starosti.

več:
S. Čuk, Pavel Kunaver: Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2008), 30-31.

 

LETA 2005 JE BIL KARDINAL JOSEPH RATZINGER

IZVOLJEN ZA PAPEŽA Z IMENOM BENEDIKT XVI.

Po smrti Janeza Pavla II. je bil že po četrtem glasovanju konklava izvoljen za njegovega naslednika. “Po velikem papežu Janezu Pavlu II. so kardinali izvolili mene, preprostega in ponižnega delavca v Gospodovem vinogradu. Tolaži me, da Gospod ve, kako ravnati tudi z nevrednim orodjem, predvsem pa se zaupam vašim molitvam.” Tako je množico na Trgu sv. Petra v Rimu 19. aprila 2005 zvečer nagovoril naš novi sveti oče – papež Benedikt XVI., 264. naslednik apostola Petra.  Brž ko je kardinal, ki naznani “veliko veselje: Habemus papam” (Imamo papeža) izrekel ime Joseph, je bilo vsem jasno, da je novoizvoljeni papež kardinal Joseph Ratzinger, ki je bil kot prefekt Kongregacije za verski nauk skoraj 24 let najtesnejši sodelavec Janeza Pavla II., s katerim ga je vezalo tudi iskreno prijateljstvo.Ob nastopu svoje službe prvega pastirja Kristusove Cerkve je še dejal: »Moj pravi program je ta, da ne bom delal po svoji volji, da ne bom sledil svojim idejam, ampak da bom prisluhnil skupaj z vso Cerkvijo Gospodovi besedi in volji in se bom pustil voditi njemu, tako da bo on sam vodil Cerkev v teh časih naše zgodovine.«

več o “zaslužnem papežu” Benediktu na spletni strani Ognjišča

nekaj njegovih razmišljanj:

• Potrebujemo manjše ali večje upe, ki nas dan za dnem držijo na poti. A ne zadostujejo brez velikega upanja, ki mora presegati vse drugo. To veliko upanje more biti edino Bog.
  
• Svet danes veliko bolj kakor kdaj prej potrebuje upanje: upanje miru, pravičnosti in svobode, to pa se ne more zgoditi brez pokornosti Božji volji.
  
• Da bi lahko potoval v pravo smer, mora biti vsak človek usmerjen proti končnemu cilju.
  
• Nič ni lepšega kot to, da nas doseže, preseneti evangelij, Kristus. Nič ni lepšega kot to, da ga spoznamo in drugim posredujemo prijateljstvo z njim.
  
• Resnično veselje je v priznanju, da Gospod ostaja med nami, da je zvesti sopotnik našega potovanja.
  
• Mladi! Kristus vam ne obljublja udobnega življenja. Kristus kaže pot k velikim rečem, k dobremu, k pristnemu človeškemu življenju.

 

LETA 2009 UMRL BOŽO KOS

fizik, ilustrator, urednik (* 1931)

Rojen je bil v Mariboru, družina je bila med vojno izgnana v Srbijo. Ko so se vrnili v Maribor, je nadaljeval z osnovno šolo in končal gimnazijo. Brat Vadimir se je že pred vojno odločil za duhovniški poklic, bil nekaj časa v taborišču in po vojni končal bogoslovje in odšel v misijone na Japonsko. Božo pa je na ljubljanski univerzi končal prvo stopnjo fizike. Že med študijem se je preživljal s pisanjem člankov: za mariborski Večer, kjer je včasih svoj članek opremil tudi z ilustracijo, pa za Slovenski poročevalec v Ljubljani …. Pozneje je pisal za Pavliha, ki ga je od leta 1957 (deset let) tudi sam urejal. Od leta 1959 je za Pionirski list ustvarjal priljubljen stripo Kavboj Pipec in Rdeča Pesa. Zatem je prevzel urejanje Cicibana, kjer je ustvaril številne ilustracije in se priljubil mladim in starim. V mladih otroških glavah je sklušal zasejati veselje do raziskovanja sveta … to mu je zelo dobro uspevalo tudi pri ilustriranju učbenikov. S sinom Miho sta v devetdesetih začela izdajati revijo Petka in kasneje je Miha začel tudi s Hišo eksperimentov. Božo je ilustriral tudi številne knjige: Butalce Frana Milčinskega, Bratovščino Sinjega galeba, Gospoda Hudournika, roman Uhač (Branka Jurca). Seveda pa je znan tudi po svojih karikaturah (ob obisku pri nas 1996 tudi Janeza Pavla II.)

več:
F. Bole, Risar Božo Kos, urednik Pavlihe, Cicibana in Petke: Gost meseca, v: Ognjišče 11 (1996), 6-10.

nekaj njegovih misli:

• Prav pomanjkanje denarja me je prisililo, da sem začel uveljavljati svoje ustvarjalne sposobnosti kot risar. Prve risbe mi je objavil v Ljubljani Slovenski poročevalec, predhodnik sedanjega Dela. Najprej so vzeli samo moje vice, risali so pa drugi, kar je mene strašno žalilo. Jaz sem vic narisal in ga oddal, pa so mi rekli: “Vic je dober, risba pa ni!”
  
• Ko sem bil med počitnicami pri Večeru, se je na uredništvu pokvaril fotoaparat, potem sem pa jaz narisal bager, ki bi ga bili morali fotografirati. Na uredništvu so rekli: “Glej no, saj ti znaš risati!” In za tisto risbo sem dobil več kot za cel članek. Pa sem si rekel: bom pa raje risal! Drugače pa so me vedno mikale karikature, tudi profesorje sem zmeraj risal. Naš razred je bil zmeraj prvi v stenčasih.
  
• Pri urejanju Cicibana je bilo strašno lepo! Bilo je ustvarjalno pa dosti publike sem srečal, ki je bila iskrena. Ko sem hodil po šolah in sem srečeval otroke, ki so me gledali s tako svetlimi očkami, sem bil presrečen.
  
• Ogromno knjig sem ilustriral, ves čas sem za Pionirski list, sedanji PIL, risal strip Kavboj Pipec in Rdeča Pesa. Ta dva “prijatla” sta bila nekako moj izum. Nikoli nisem prišel do tega, da bi dve nadaljevanji naprej narisal, živel sem iz enega nadaljevanja v drugo in tudi sam nisem vedel, kaj bo v naslednjem.
  
• Revija Petka se imenuje tako, ker je notri pet “kajev” (Kdo, kaj, kje, kako, zakaj), ki jih imajo na ustih radovedni otroci. Hkrati pa je bila Petka tako zanimivo ime, ki pomeni tudi najboljšo šolsko oceno, čeprav imajo zdaj naši šolarji v prvih razredih samo opisne ocene. To je malo literarna, v glavnem ugankarska revija pa še kakšne poskuse ima.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1506 POSTAVILI TEMELJE BAZILIKE SV. PETRA V RIMU

Simbol Rima, ‘večnega mesta’, ki je sedež naslednika apostola Petra, poglavarja vesoljne Cerkve, je veličastna bazilika tega apostola. Temelje zanjo so postavili 18. aprila 1506, ko je Cerkev vodil papež Julij II. Načrte zanjo je naredil arhitekt Bramante.

 

LETA 1812 ROJEN JOSIP DROBNIČ

DUHOVNIK, KULT. ORGANIZATOR, PUBLICIST, PREVAJALEC († 1861)

Rodil se je leta 1812 pri Sv. Emi ob Sotli, gimnazijo je obiskoval v Celju, licej v Gradcu, nato pa bogoslovje v Celovcu in leta 1839 postal duhovnik. Kot kaplan je deloval v raznih župnijah, nazadnje (od leta 1857 do smrti) je učil slovenščino v Gradcu. Kot dijak je zbiral narodne pesmi za Stanka Vraza, ki ga je pridobil za ilirske ideje. Za našo književno zgodovino je njegova največja zasluga, da je leta 1850 v Celju ustanovil Slovensko bčelo, prvi leposlovno-poučni list v slovenskem jeziku.

 

LETA 1893 ROJEN IGO GRUDEN

PESNIK IN PRAVNIK († 1948)

»Priljuden in nasmejan, okroglega života in prav takih besedi, veder pristaš šegavega dovtipa in žlahtne kapljice, vselej malce dostojanstven, pravi južnjaški grande po kretnjah in nastopu, neutruden tovariš pri dolgih nočnih razgovorih, odprte glave, odprtega razgleda v svet, pravi sin svoje primorske dežele, evropski po svoji kulturi, ves ljudski po svojem čustvovanju, nemara nekoliko sentimentalen v svojem humanizmu, toda zmerom poln posmeha za drobne ničevosti dnevnega življenja – tako se je gibal na svoja zrela leta v družbi Igo Gruden, veselo otožni Nabrežinec, bivši Narcis, ljudski pevec Krasa, Goriške in Primorja.« Tako je označil pesnika Iga Grudna pisatelj Filip Kalan v spremni besedi (Življenje in delo Iga Grudna) k izboru Grudnovih pesmi, ki ga je po njegovi smrti pripravil Fran Albreht (1950). Glasnik zasužnjene Primorske je znal prisrčno zapeti tudi otrokom.

… več o njem si preberite v obletnici meseca 04_2013

nekaj njegovih verzov …

• Iz bolečin v spoznanje sem moža dozorel, / da v ženi kot sopotnik človek le ostane, / ljubeče sklonjen vdano nad boleče rane, / ko plamen sreče nam telesne je dogorel.
  
• Skozi srce so mi šle vse tegobe sveta, / narodov vseh bolečine sprejelo je vase, / sredi samot in viharjev je težke te čase / vedno iskalo v človeku le pot do srca.
  
• Gledam vsako jutro, vsak večer / na drevo, cvetoče kraj potoka; / mimo njega gre voda nemir, / a nobena zanj ni pregloboka, / kot si v meni ti in mi na dnu tvoj odsev še v snu vso noč trepeče: val za valom mimo tebe teče, v meni preko tebe brez miru.
  
• Ko da sem stopil / s srcem pobožnim pod gotski obok v katedralo, / v sence nevidnih kadilnic, med tiho snovanje / sklenjenih rok in pogledov prosečih, / vzdihov neslišnih in ustnic negibno molečih, / v čudni omotici ves sem, o, ves se potopil / v vonj dihajočih jutranjih dreves, / v pesem pojočih daljav, v valovanje nebes, / v nemo snovanje zemlje, v labirinte brezdanje / lastnega bitja.
  
• Večer / med vejami pokojnimi razmrežen / z vonjavami opojnimi v brezbrežen mir … / Nad tihimi daljavami neskončen, vseobsežen / razmah negibnih lir: glasu nikjer / in ne trepeta in ne vzdiha ne šepeta — / samo bolest / brezkončnih cest, / samotnim dušam nemo razodeta, / in sen poeta / nad vsem / kot nežen, vseobjemajoč objem / v zamaknjenem zenitu sveta.
  
• Roka je v roki in v srcu srce je / in duša se duši je v dno potopila . . . / kot večno bi v večnost po poti hodila, / več se nad nama ne ganejo veje.
  
• Roke slabotne in koščene, / od vesel vse ožuljene; / oči vse motne in steklene / in od skrbi izbuljene; / od bede lica vsa izpita, / obraz od solnca ves ožgan: / dva ribiča molče strmita / čez tihi, daljni ocean . . .
  
• Ozri se kamor koli, same krize: / duha, srca, morale in miru. / Vseh kriz že sit človeka človek grize, / državniki pa krog zelene mize / kot mesečniki v težkem, blodnem snu / se z narodi igrajo brez strahu.
  
• Kriknil je ptič preko trat, preko polj, / padel kot kamen v megleno obzorje; / ruši nad Krasom se, pada v Primorje, / grad moj z oblaki pogreza se v morje / bliže, moj^dom, si mi bolj in bolj . . .
  
• Blizu mi je vsaka vejica in bilka, / sestre bi jim rekel, cvetu rekel brat, / sapica najtišja kot bregov znanilka, / ki jih je nemirno šlo srce iskat: / bomo kdaj k obali našli pot domov? / Skoro, skoro pali bomo vsi čez krov.
  
• Komur v srce so moje pesmi segle, / naj ve, da so priložnostno zapete; / če taval v njih bi kakor sredi megle, / bi tudi res bile iz megle snete.

 

LETA 1941 UMRL IVAN HRIBAR

BANČNIK, POLITIK, LJUBLJANSKI ŽUPAN (* 1851)

Bančni uradnik je bil leta 1851 izvoljen v mestni svet, na prehodu v 20. stol. pa je bil 14 let ljubljanski župan (1896-1910). Po potresu 1895 je želel Ljubljano spremeniti v sodobno mesto, jo uveljaviti kot središče slovenskega ozemlja in tudi navzven. Lotil se je načrtnega razvoja mesta: z zgraditvijo mestne elektrarne so leta 1898 v Ljubljani zasvetile električne luči, po ulicah je vozila električna cestna železnica, zgradili so nove mostove, palače, nove bolnišnice, ljudsko mestno kopel, mestno ubožnico, nove šole… Veliko je naredil na gospodarskem in tudi kulturnem področju saj je bil tudi pesnik in prevajalec … Zasluge je imel tudi pri ustanovitvi ljubljanske univerze, zato je bil leta 1941 imenovan za njenega častnega doktorja. Italijanska okupacija Ljubljane ga je tako strla, da je naredil samomor: ogrnjen z jugoslovansko zastavo je skočil v Ljubljanico.

 

LETA 1955 UMRL ALBERT EINSTEIN

JUDOVSKO-NEMŠKI FIZIK IN MATEMATIK (* 1879)

Albert Einstein je eden največjih znanstvenikov v zgodovini človeštva. Poznamo ga predvsem po njegovi relativnostni teoriji, ki je upoštevala novo lastnost prostora in časa – težnost. Njegovo znanstveno iskanje je vodila, kot je sam dejal, ‘božanska radovednost’.

nekaj njegovih misli:

• Človeka, ki je notranje svoboden, človeka, ki se ravna po svoji vesti, je sicer mogoče uničiti, ni ga pa mogoče zasužnjiti ali iz njega narediti slepo orodje.
  
• Dve stvari sta brezmejni: vesolje in človeška neumnost – ampak kar zadeva vesolje, nisem še povsem prepričan.
  
• Če se mnogi sramujejo že revnejše obleke in stanovanja, koliko več bi se jih moralo sramovati predvsem revnih idej in nazorov.
  
• Ne moremo govoriti niti o velikih odkritjih niti o pravem napredku, dokler je na svetu še kakšen nesrečen otrok.
  
• Kaj je smisel življenja? Poznati odgovor na to vprašanje, pomeni imeti vero.
  
• Dokler smo mladi, veljajo vse naše misli ljubezni – pozneje pa vsa naša ljubezen velja mislim.
  
• Cepljenje drv je tako priljubljeno zato, ker pri tej dejavnosti takoj vidimo uspeh.
  
• Vse bolj cenim dobroto in ljubezen do bližnjega. Ves naš poveličevani tehnološki napredek – in naša civilizacija – je kakor sekira v rokah zločinskega obsedenca.
  
• Strinjam se s svojim rojakom Jezusom Kristusom: raje sam trpim, kakor da bi povzročal trpljenje drugim.
  
• Zares obstaja na tem svetu ena sama točka, kjer ne vidim nobene teme – to je osebnost Jezusa Kristusa. V njem se nam je Bog najjasneje razodel. Njega častim.
  
• Bistvo religioznosti je v tem, da si sposoben vživeti se v sočloveka, se veseliti njegovega veselja in trpeti njegovo trpljenje.
  
• Naj bodo dobri in pošteni ljudje še tako brez moči, je samo zaradi njih življenje vredno življenja.
  
• Ne vem, kakšen se zdim svetu, a sam sebi se zdim kakor deček, ki se igra na obali in je vesel, ko tu in tam najde kak bolj gladek kamen ali lepšo školjko, medtem ko veliki ocean resnice leži še nedotaknjen pred njim.

 

LETA 1965 IZŠLA PRVA ŠTEVILKA OGNJIŠČA

Leta 1965 je bila velika noč 18. aprila. Verniki župnij Koper in Postojna so tedaj za največji krščanski praznik dobili poseben “pirh”: župnijsko glasilo z naslovom Farno ognjišče, ki je hotelo biti več kot zgolj oznanila (tem so bile odmerjene tri zadnje strani od skupnih štiriindvajsetih). Novorojeno Farno ognjišče je bilo po obliki dokaj skromno – ciklostilno razmnoženo, opremljeno z okornimi risbami – vsebinsko pa je imelo že precej takega, kar se je ohranilo vse do danes. Tedanji postojnski župnik Franc Bole, uredniktega lističa, je napisal takle “rojstni list”: “Danes smo prvič obiskali vaš dom s pisano besedo. Cerkev je bila prva, ki je tisku dala veliko moč. Prve tiskane vrstice, prve tiskane knjige in prvi časopisi so plod neutrudnega dela Cerkve. Na to smo ponosni. Danes ima svoj list tako rekoč že vsak športni klub, vsaka večja tovarna, vsaka večja skupnost. Končno je tudi naša župnija skupaj s koprsko začela izdajati svoj list. Po zunanjosti je skromen, kakor so skromna sredstva, s katerimi razpolagamo Zato pa želimo, da bi bil vsebinsko čim bolj bogat. Povezati hočemo našo faro (župnijo) v eno družino, zato tudi naslov Farno ognjišče. V njem boste našli tako potrebno duhovno hrano. Naša fara hoče iti s časom v korak, zato se ne pohujšujte, če bo obleka in vsebina našega lista skušala biti moderna. Tudi Božji Učitelj bi bil v našem času kar se le da sodoben, moderen. Oznanjamo njegovo resnico, ki je zmeraj moderna. List bo skušal modernim ljudem naše župnije dajati odgovor na pereča vprašanja, ki jih mučijo. Predvsem se bo oziral na potrebe mladih, ker je njihova vera in njihovo življenje v največji preizkušnji. V Farnem ognjišču boste našli odgovore na svoje dvome in vprašanja, članke za poglobitev svoje vere, iskrice za premišljevanje, vesti iz sodobnega verskega življenja in še… Vsakokrat bomo poročali tudi o našem farnem življenju, o naših načrtih, naših željah, o sporedu naših župnijskih pobožnosti ter o tem in onem, kar vas kot žive župljane mora zanimati… List vam je na razpolago v cerkvi – dokler ne bo pošel, seveda… List lahko vzame vsakdo. Širite ga in še drugim ga priporočajte. Naj gre tja, kamor ne more naša živa beseda. Naj bo vaš resnični prijatelj, saj prihaja k vam, da vam vošči vse dobro ravno za praznike.”

več:
S. Čuk, Plamenček preraste v ogenj: Naših 35 let, v: Ognjišče 4 (2000), 32-33.
S. Čuk, Štirideset let Ognjišča: Priloga, v: Ognjišče 4 (2005), 43-50.
S. Čuk, Petdeset let Ognjišča: Zlati jubilej (posebna priloga), v: Ognjišče 4 (2015), 10-25.
Franc Bole. Uresničevalec evangelija, Ognjišče, Koper, 2020.

o Ognjišču (ob zlatem jubileju 2015):

• Prvih letnikov doma nismo imeli. Potem pa, ko smo otroci zrasli in začeli segati po branju, je v hišo prišlo tudi Ognjišče. Navadno sem ga bral od konca, od strani z Indijančkom in s humorjem naprej. Ko sem precej pozneje spovedoval, sem vsak mesec v spovednico vzel tudi Ognjišče. Vedno je bilo dovolj priložnosti, da sem revijo prebral v celoti. Opazil sem, da raste skupaj s svojimi bralci. Želim ji, da bi znala tudi v prihodnje odkrivati načine, kako nagovarjati mlade in vse druge za lepo, dobro in plemenito. (Stanislav Zore, LJ škof in metropolit)
  
• »Tedaj je vstal prerok Elija kakor ogenj in njegova beseda je žarela kakor plamenica« (Sir 48,1). Isti pisec piše o preroku, da je bil vzet v ognjenem viharju, na vozu z ognjenimi konji (Sir 48,9). O Ognjišču pa lahko rečemo, ne da je bilo vzeto, temveč, da se je spustilo z neba v ognjenem viharju, na vozu z ognjenimi konji, in v 50 letih po dolgem in počez neštetokrat v diru prevozilo našo deželo in obiskalo slehernega rojaka po vsej širni zemlji in vsakemu vžigalo srce za zemeljsko in za nebeško domovino. Zatorej iskrene čestitke vsem iskrim vpregam in izkušenim kočijažem, številnim posadkam in častnim spremljevalcem, ki v družbi krilatih nebeščanov udarjajo na bobne, godejo in pojejo: »Delajmo, delajmo zlata kolesa, da se pripeljemo v sveta nebesa. Angelci godejo, kol’kor le morejo, da se nebesa tresejo …!« (Jurij Bizjak, koprski škof)
  
• V dobi odraščanja sem rad bral odgovore ‘očeta urednika’, ki je spraševalcem izvrstno pojasnjeval verska in tudi druga življenjska vprašanja. Danes najprej pogledam strip o Indijančku in se vedno sprašujem od kod izvirne ideje za njegove prigode. Nato preberem pronicljiva in kritična razmišljanja sedanjega urednika. Sledi branje drugih vsebin, ki traja nekaj dni. Če je ognjišče simbol ljubečega doma, je za Cerkev na Slovenskem revija Ognjišče kamin, kamor se prihaja gret mnogo ljudi. Naj ogenj Svetega Duha še dolgo gori v tem kaminu! (Peter Štumpf, soboški škof)
• Ognjišče mi je všeč, ker povezuje stari in novi rod, ker v osrednjih komentarjih spregovori o perečih vprašanjih, hkrati pa prinaša v zavest pomembne, dostikrat že pozabljene osebnosti iz naše in svetovne kulture. Všeč mi je, ker govori o naši polpreteklosti, ker odkriva svetle, a tudi temne plasti naše sedanjosti, kar oboje skupaj edino omogoča orientacijo za prihodnost. Revija pa se mi zdi pomembna tudi zato, ker ob kršitvah etičnih vrednot v družbi opozarja na posledice. – Možnost, da ljudje v stiski pridejo v stik s teologi in psihologi, se mi zdi neprecenljiva. Morda bi kazalo objavljati še več miselnega gradiva, tako da bi bralci, ki naj bi na religioznem polju “bili vedno pripravljeni, da vsakemu, ki hoče vedeti razlog za upanje”, znali dali odgovor, znali utemeljiti svoja stališča tudi na drugih področjih. Da bi zlasti mlade, in to ob preprosto formuliranih besedilih – povabili k iskanju  “prvih počel in zadnjih vzrokov”. Če kdaj, je to nujno danes, ko človeštvo izgublja, oziroma se zdi, da načrtno in namenoma uničuje osnovne vrednote. (Zorko Simčič, pisatelj)
• Ognjišče. Zadišalo je po črni kuhinji mojih starih staršev. Tam skuhano mleko in ocvrto jajce je bilo boljše od vsakih nebes. Revija me je takoj presenetila. Premišljene rubrike, kratki in daljši prispevki, vesti iz krščanskega sveta, verske vsebine, leposlovna besedila, celó šale; vse še v črno-beli tehniki, a ne črno-belo! Predvsem pa tista pisma in odgovori nanje! Pa življenjske stiske bolnih ljudi! Je v tem izpovedovanju in iskanju rešitev kaj mene ali mi je dano živeti zunaj vseh preizkušenj? Vsa leta lovi Ognjišče korak z drugimi dobrimi revijami; razgrinja anatomijo človeških navad, razvad, grehot in žarenja dobrote. Zaslužilo bi vsestransko razčlenitev najmanj na ravni diplomske naloge. Meni ohranja okus po zlatorumeni smetani z domačega ognjišča. (Berta Golob, slavistka)
• Spomini na prvo branje revije Ognjišče nedvomno segajo v čas mladosti, ker je že s svojo zunanjo podobo pritegnila pozornost in potem oprema člankov z mnogimi fotografijami. Letom primerno je bilo tudi zanimanje za posamezne članke, vedno pa sta bila deležna pozornosti t.i. priloga in Indijanček, o katerem sem potem, ko sem prišel k Radiu Ognjišče, slišal, da je to ‘delo’ očeta Franca. Revija je bila sprva namenjena mladim, v zadnjih letih, morda celo desetletju, pa je kar za vse generacije. In morda je prav v tem tudi izziv za prihodnost: naj Revija Ognjišče postane hoteno in zavestno revija za družino, za vse generacije. (Franci Trstenjak, direktor Radia Ognjišče)

 iskalec in zbiralec Marko Čuk