Avtor: Marko

LETA 1790 UMRL BENJAMIN FRANKLIN

AMERIŠKI PISATELJ, ZNANSTVENIK, DIPLOMAT, IZUMITELJ, DRŽAVNIK IN POLITIK (* 1706)

“Govori samo tisto, kar lahko koristi tebi samemu ali drugim; izogni se vsakemu praznemu besedičenju,” je v svoj dnevnik zapisal ameriški državnik, znanstvenik in pisatelj Benjamin Franklin, izumitelj strelovoda, rojen na današnji dan.

nekaj njegovih misli:

• Moja veroizpoved je taka: Verujem v enega Boga, Stvarnika vesolja. Verujem, da ga On s svojo previdnostjo vlada. Verujem, da ga je treba moliti. Verujem, da mu najbolje služimo tako, če smo dobri do drugih njegovih otrok.
  
• Tisti, ki pravijo, da je z denarjem mogoče vse doseči, so sposobni za denar, storiti vse.
  
• Bodi trdno odločen, da izpelješ, kar je tvoja dolžnost. Brezpogojno končaj, česar si se lotil.
  nikomer ne bom govoril nič slabega, o vsakomer pa bom govoril vse, kar vem o njem dobrega.
  
• Če ljubite življenje, ne zapravljajte časa, kajti življenje je narejeno iz njega.
  
• O Jezusu iz Nazareta verujem, da so njegova načela in njegova vera, ki nam jo je prinesel, najboljše, kar je svet kdajkoli poznal.
  
• Bodi vljuden do vseh, prijazen z mnogimi, zaupen le z nekaterimi, prijatelj z enim samim, sovražnik nikomur.
  
• Čas je najbolj dragocena stvar, zato je zapravljanje časa največja izguba.
  
• Nikomur se ne bo nikoli posrečilo, da bi spet našel izgubljeni čas.

 

LETA 1878 ROJENA M. ELIZABETA KREMŽAR

REDOVNICA URŠULINKA, PESNICA († 1954)

Mati Elizabeta Kremžar, redovnica uršulinka, velja za najboljšo slovensko religiozno pesnico. V svojih pesmih je izpovedovala predvsem svojo ljubezen do Jezusa v evharistiji, do nebeške matere Marije. Izšle so v štirih knjigah: Iz moje celice I. in II., Slava sveti hostiji, Cvetje na poti življenja.. Precej njenih pesmi je bilo uglasbenih . Pisatelj Ivan Tavčar je na smrtni postelji želel, da mu je žena Franja brala pesmi M. Elizabete.

več o njej si preberite v obletnici meseca 03_2004

nekaj njenih razmišljanj:

• Naše mame nikoli nisem videla drugje kot pri molitvi in delu. Z najstrožjim opazovanjem nisem našla pri nji nobene napake, saj so bile njene misli vedno obrnjene na Boga. Preprosta, neuka žena je zajemala veliko vzgojno modrost iz vere. Vzgajala je bolj z zgledom kot z besedo. Ko sem ji nekoč, še otrok, pripovedovala nekaj ne ravno spodbudnega o neki osebi, mi ni nič odgovorila, kakor da je moje pripovedovanje preslišala. Njen molk je pri meni opravil več, kot bi bile dosegle besede. Spoznala sem, da se o slabostih bližnjega brez potrebe ne sme govoriti in bila sem ozdravljena.
  in verzov_
  
• Najlepši trenutki, o to so pač tisti, / ko z Jezusom vračam se sklenjenih rok, / ko gledam in molim in ljubim le Njega, / ko čutim le eno: da z mano je Bog.
  
• Tudi v tistih temnih dnevih, / ki veselja ne poznajo, / v tistih tesno bridkih urah, / ko v očeh solze igrajo, / ti si, Jezus moj.
  
• Poznam skrivnost: od jutra v noč / je On edini tvoja moč, / ki v hostiji te čaka.
  
• Pozdravljena, Mati dobrega sveta, / ti zvezda blesteča sredi noči, / na morju življenja v besnečih viharjih / čolnič ti vodi nam preko čeri.
  
• Ljubljena slovenska hiša, / tiha sredi tihih trat, / ali še spoštljivo hraniš / nad vse dragi tvoj zaklad? // Ali še visi pod križem / tvojih dedov blagoslov, / lepi hišni rožni venec, / priča tolikih rodov?
  
• Mati! / Katero morje je širje / ko tvoje srce? / Katero brezno je globlje / kot tvoje roke?
  
• V zvezdah je zapisano: / Mati z mano se raduje, / z mano moli in trpi, / nad menoj ljubeče čuje.
  
• Mati, svetuj nam na zemeljski poti, / strma je, težka, korak negotov; / preko nevarnosti naj nam pomaga / tvoja beseda in tvoj blagoslov.
  
• Mati moja, venec pletem, / venec rož za tvoj oltar, / belih, rdečih, žarno zlatih / zvijem venec, tebi v dar.
  
• Velika noč me gleda dol z razpela. / Ne vidim več krvi, globo­kih ran, / ne vidim krone trnove krog čela, / kot sonce zdaj žari odprta stran.
  
• Soncu nisi dal srca, / ognja si mu dal, da sveti, / zate more le goreti, / a ljubiti te ne zna. // Meni pa si dal srce, / živo, žarko in čuteče – / višek to je moje sreče – / naj gori, gori za te!
  
• Kam bi nesla svojo solzo, / kam izlila vzdih globok? / Z Materjo trepečo, solzno / laže nosi križ otrok.
  
• Moj Ideal! / Ljubezen v očeh, / na čelu krepost, / na ustnih modrost / in v srcu svetost.
  
• Ne vidim tvoje blage roke, / a ti si tu, srce te zre, / saj ni noči tako globoke, / da je ljubezen ne predre.
  
• O mati! Kako iznajdljiva, kako je globoka / ljubezen tvoja za srečo otroka!
  
• Zlate rože, o Marija, / v tvoji kroni naj žare! / Hrepenenje po nebesih, / Mati, v moje vlij srce!
  
• Naj bo karkoli! Darove vzemi , / bridkost in srečo hvaležno objemi: / tako v kroni bodeči / kot v tihi sreči / je Bog.
  
• Kristus, tvoja tiha ječa / vseh odpovedi je priča – / Le v odpovedi je sreča, / žrtev dušo poveliča.

 

LETA 1881 ROJEN RUDOLF BADJURA

PRVI SLOVENSKI UČITELJ SMUČANJA, ORGANIZATOR PLANINSTVA IN POTOPISEC († 1963)

V Litiji rojen slovenski alpinist in pisatelj Rudolf Badjura je bil prvi slovenski učitelj smučanja, organizator planinstva in potopisec. Napisal je prve slovenske turistične in planinske vodnike, med drugim: Na Triglav (1913), Vodić kroz jugoslovenske Alpe (Vodnik po jugoslovanskih Alpah, 1922), Pohorje (1924), Kozjakovo pogorje (1927), Zasavje (1928), Sto izletov po Dolenjskem, Gorenjskem in Notranjskem (1930), Izleti po Karavankah (1932) Zimski vodnik po Sloveniji (1934). Njegova je tudi prva slovenska smučarska knjiga Smučar (1924) in Smučarska terminologija (1921). Zbral je veliko krajevnih imen in jih obdelal v Ljudski geografiji (1953) ter o tem napisal še vrsto razprav. Kot član alpinističnega društva Dren si je prizadeval za razvoj alpinizma in smučanja.

 

LETA 1924 USTANOVLJEN STUDIO METRO-GOLDWYN-MAYER (MGM)

Podjetje, ki se ukvarja z produkcijo in distribucijo filmov ter televizijskih programov je ustanovil gledališki magnat in poslovnež Marcus Loew. Kupil je filmska studia Metro Pictures (ustanovljen 1916) in Goldwyn Pictures (ustanovljen 1917). Njuna imena je preprosto združil v eno ime. Od obdobja nemega filma do konca druge svetovne vojne je bil naprestižnejši in najpomembnejši filmski studio na svetu. Skupaj s Columbia Pictures je peti najstarejši studio v zgodovini filma.

 

LETA 1894 UMRL IVAN TOMŠIČ

UČITELJ, PISATELJ IN VZGOJITELJ (* 1838)

Rodil se je v Vinici v Beli krajini, kjer je njegov oče Bernard služboval kot učitelj. Ob podpori Janeza Bleiweisa se je šolal na učiteljišču v Ljubljani. Nekaj let je poučeval v Tržiču, nato pa do smrti na vadnici v Ljubljani. Njegovo pisateljsko in vzgojno delo je zelo obsežno. Pisati je začel pod vodstvom svojega očeta v reviji Vedež. Najpomembnejše pisateljsko in vzgojno delo Ivana Tomšiča je ustanovitev mladinskega lista Vrtec (1871), ki je bil dolgo edini slovenski list za mladino. Izhajal je do leta 1945, Tomšič ga je urejal 30 let.

 

LETA 1928 ROJEN MARKO KREMŽAR

POLITIK, EKONOMIST, PISATELJ, PUBLICIST; ENA OSREDNJIH OSEBNOSTI SLO POLITIČNE EMIGRACIJE

Rojen je bil v Ljubljani, po vojni je emigriral v Avstrijo in naprej v Argentino. Od leta 1949 je živel v Buenos Airesu, kjer je 1958 diplomiral in 1973 doktoriral iz gospodarskih ved. Deloval je predvsem kot gospodarstvenik in ekonomist, hkrati pa kot eden vodilnih zdomskih politikov. Pomemben je bil tudi kot organizator in pedagog slovenskega srednjega šolstva v slovenski skupnosti v Buenos Airesu. Marko Kremžar je bil ustanovni član NSi, opravljal svetovalno delo v stranki, deloval na področju publicistike in šolstva v Sloveniji in za Slovence v zamejstvu in po svetu. Leta 2008 je za delo Čas tesnobe in upanja prejel literarno nagrado Vstajenje.

 

LETA 1928 ROJEN FRANCOIS X. NGUYEN VAN THUAN

VIETNAMSKI KARDINAL, PRIČEVALEC KRIŽA († 2002)

Ob koncu duhovnih vaj (papež jih z najožjimi sodelavci opravi vsa­ko leto na začetku postnega časa) v kapeli Odrešenikove Matere 18. marca 2000 se je Janez Pavel II. v imenu vseh zahvalil vodi­telju, vietnamskemu nadškofu Francoisu Xavieru Nguyenu Van Thuanu. Med drugim je dejal: “Bil je pričevalec križa v dolgih letih zapo­ra v Vietnamu, zato nam je pogosto pripovedoval o dejstvih in do­godkih iz svojega trpljenja polnega zapora in nas tako okrepil v tolažilni gotovosti, da takrat, ko se vse okrog nas in morebiti tudi znotraj nas ruši, Kristus ostaja naša neuničljiva opora.”

… več o njem si preberite v pričevanju 03_2002

nekaj njegovih misli:

• Na slovesnem romanju, ki se ga udeleži na tisoče ljudi, bi vsi radi nosili križ na čelu procesije. Koliko pa je pripravljenih nositi svoj lastni križ na romanju vsakdanjega življenja?
  
• Ljubezen Marije, naše Matere, je kakor svež vetrič ali kapljica jutranje rose; prinaša sladkost in tolažbo duši, ki hrepeni po miru.
  
• Božja navzočnost v tebi ni le pobožna misel: je stvarnost. Bog, naš Oče, je na tvoji strani z vso svojo močjo in ljubeznijo. On je Oče, ki te ščiti, ti svetuje, te kliče, opominja, ti odpušča in te nenehno ljubi.
  
• Navada kritiziranja bližnjih je ena največjih ovir za rast duhovnega življenja. Grajanje bližnjih nje same vznemirja, v tvojem srcu pa goji grenkobo.
  
• Dva tisoč let se vrsta tistih, ki hodijo za Jezusom, ni pretrgala in se ne bo pretrgala do konca sveta.
  
• Poklicani smo, naj bomo majhna sonca ob Soncu ljubezni, ki je Bog. Torej so vsi ljudje naslovljenci naše ljubezni.
  
• Ko je Jezus visel na križu, je postal navzoč tam, kjer so živeli vsi prekleti, tam, kjer je živel grešni svet, oddaljen od Boga. In ravno s tem, je vsem ponudil spravo in rešenje.
  
• Brez občestva med nami molitev ni všeč Bogu. Kako bi namreč mogel biti v naši duši on, ki je enota, če smo mi razdeljeni?
  
• Od Svetega Duha ne prihaja samo vsa resnica, ampak tudi vsa dob­rota, pravičnost, lepota, globina molitve, sijaj modrosti. Tola­ži nas, ko vidimo, kako je Duh na delu, da bi v polnosti razodel Kristusovo skrivnost.
  
• Marija je v celotnem teku svojega življenja vse sprejemala od Boga. Prav v tem je veličina njenega poslanstva, ki se skrivnost­no nadaljuje v Cerkvi: vse izvira od Gospoda, prihaja od zgoraj.
  
• Jezus nima takšnega spomina kot jaz; ne samo da odpušča in da od­pušča vsakomur, ampak celo pozabi, da je odpustil.
  več:
  

 

LETA 2022 UMRL JANEZ MATIČIČ

SKLADATELJ, PIANIST IN PEDAGOG (* 1926)

Rodil se je na Mirju, z osmimi leti je začel igrati violino pri Vidi Jerajevi, čeprav ga je bolj mikal klavir. Kmalu so nastale tudi njegove prve skladbe. Pri prof. Leonu Pieferju se je seznanil z Igorjem Ozimom in začel skladati zanj. Po vojni je na Akademiji za glasbo v Ljubljani končal študij kompozicije, dirigiranja in klavirja. Želja po iskanju novega ga je peljala v Pariz, kjer se je izpopolnjeval pri Nadii Boulanger. Tam se je tedaj rojevala elektroakustična glasba in kmalu je odkril, kakšne možnosti v svetu glasbe odpira računalniška tehnika. Sad tega so nekatera Matičičeva sodobna elektroakustična dela, ki so doživela svetovno slavo. V njegovi bogati zbirki instrumentalnih del sta dve simfoniji, več koncertov in komorna dela – od skladb za violino in klavir, godalni kvartet, kvarteta saksofonov do violinskih in drugih solističnih del. Prejel je vrsto nagrad doma in na tujem, med drugim Prešernovo nagrado za življenjsko delo (2007). Bil je član SAZU.

nekaj njegovih misli:

• Sem komponist. Komponiram vse od otroštva dalje. Kot komponist sem prehodil zelo dolgo pot: tako dolgo, da površni poslušalec med mojimi zgodnjimi in poznejšimi deli ne bi mogel vzpostaviti nobene povezave. Vendar sem vsa ta dela skomponiral jaz, in čeprav so tako različna, jih enakovredno priznavam za svoja.
• Klavir je prišel v hišo zaradi sestre. Nada je bila začetnica, a ji ni ravno šlo, to je priznala tudi sama. Mene je pa vse bolj začel mikati prav klavir. Ti boš igral violino, Nada pa klavir, je odločila mama, in kadar sta šli v mesto, sta zaklenili klavir in skrili ključ. A sem našel skrivališče. Ko sta zaprli vrata za sabo, sem poiskal ključ in začel igrati. Še danes se spominjam. Kakšen užitek je bil to! Prepovedan sad. Zame je bilo to nekaj najbolj čudovitega!
• Stari mojstri so mi omogočali tisto osnovno moralno in tehnično oporo, mnogoterim sodobnim tokovom ali glasbenim ideologijam pa se nisem čutil zavezanega. Zame je glasba svoboda, raziskovanje oddaljenih svetov, moč in senzibilnost hkrati.

več:
T. Gorjup, Janez Matičič (1926-2022): Obletnica meseca, v: Ognjišče 6 (2026), 40-41.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1812 ROJEN JURAJ DOBRILA

DUHOVNIK, POREŠKO-PULJSKI IN TRŽAŠKO-KOPRSKI ŠKOF, PO NARODNI PRIPADNOSTI HRVAT († 1882)

»Škof Juraj Dobrila je stal visoko vzravnan nasproti visokemu uradniku … Škof ta trenutek ni prav nič sličil preprostemu sinu istrskega seljaka iz Ježenja. Bil je ves plemiški in dostojanstven od nog do krasno izrazitega slovanskega obličja z visokim čelom in mogočnimi obrvmi, ki so se mu vojaško sršile nad mirno pametnimi in odkritosrčnimi očmi.« Tako je pisatelj Ivan Pregelj, ki je kot profesor eno leto služboval v Istri, naslikal podobo škofa Juraja Dobrile v svoji povesti Božji mejniki (1925). Druga izdaja (1926) nosi naslov Oče, budi volja tvoja! po znamenitem Dobrilovem molitveniku. Juraj Dobrila je bil istrski Hrvat, ki je bil povezan s Slovenci: v Gorici je obiskoval zadnja dva razreda gimnazije, tam je študiral bogoslovje, kot duhovnik je v Trstu skrbel tudi za slovenske vernike; zadnjih sedem let pa je bil kot tržaško-koprski škof in kot tak dobri pastir Italijanov in Slovencev. Tega moža, sina takrat revne Istre, ki si je vse življenje prizadeval, da bi svoje rojake dvignil iz telesne in duhovne bede, se spominjamo danes.

več:
S. Čuk, Juraj Dobrila: Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2002), 50-51.

 

LETA 1866 ROJEN IN LETA 1952 UMRL FRANC UŠENIČNIK

DUHOVNIK IN TEOLOG

Rodil se je v kmečkem dvorcu Županovšče v Predmostu pri Poljanah nad Škofjo Loko, dve leti za njim se je rodil tudi brat Aleš, njuni starši so bili skromni gostači. Oba sta osnovno šolo obiskovala v domačem kraju in v Škofji Loki, gimnazijo pa v Ljubljani. Po maturi sta oba stopila na pot, ki vodi v duhovništvo. Zaradi njune bistrosti so ju predstojniki poslali študirat v Rim, na papeško univerzo Gregoriano, in oba sta študij zaključila z dvojnim doktoratom – iz filozofije in teologije, ter bila posvečena v duhovnika: Franc leta 1893, Aleš (ki je slovel kot najbolj nadarjen študent svojega letnika) pa leta 1894. Franc je po vrnitvi domov najprej služboval kot kaplan pri sv. Jakobu v Ljubljani, zatem je bil spiritual (duhovni vodja) v Alojzijevišču in v bogoslovju, obenem pa profesor liturgike in homiletike; v letih 1905-1909 je bil ravnatelj Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano, potem pa profesor pastoralnega bogoslovja na škofijskem bogoslovnem učilišču v Ljubljani (1909-1919), od avgusta 1919 do 1937 pa je bil redni profesor pastoralke na bogoslovni fakulteti, ki jo je v prvem letu obstoja (1919/20) vodil kot dekan. Za svoje slušatelje je sestavil odlična učbenika Pastoralno bogoslovje in Katoliška liturgika. Obiskovalci ljubljanske stolnice so ga poznali kot pobožnega mašnika in izredno razumevajočega spovednika.

… več o njem in njegovem bratu Alešu si preberite v obletnici meseca 03_1992

njegova misel:

Ime je kakor podoba. Podobo Matere božje krasimo s cvetjem in prižigamo lučko pred Njo, ki nam jo podoba predstavlja. Prav zato pa častimo tudi ime Marijino: izgovarjamo ga s spoštovanjem, kličemo ga z zaupanjem, slavimo ga v pesmih, ker nas to ime, kakor podoba, spominja na našo Mater in Kraljico. In nobena podoba nam o naši nebeški Materi ne more toliko lepega povedati, kakor nam pove pomenljivo ime Marija.

 

LETA 1874 UMRL JOŽEF ROGAČ

DUHOVNIK, NABOŽNI PISATELJ, PREVAJALEC (* 1834)

Po ljudski šoli v rojstnem Zagradcu je kot gojenec Alojzijevišča v Ljubljani hodil v gimnazijo in bil med gojenci zavoda, ki so obnovili rokopisni list Slovenska Daničica. Po maturi je študiral bogoslovje v Ljubljani in na Dunaju. Po mašniškem posvečenju (1857) je opravljal duhovniško službo po raznih krajih na Dolenjskem. Bil je vnet za slovenščino, pridno je pisal in prevajal. Za Mohorjevo družbo je pisal Življenje svetnikov in svetnic božjih, ki je izhajalo v letnih snopičih (1866–1969). Delo je nadaljeval in dokončal Matija Torkar (1870–1874).

 

LETA 1879 UMRL PETER KOZLER

PRAVNIK, GOSPODARSTVENIK, GEOGRAF, KARTOGRAF IN POLITIK NEMŠKEGA RODU (* 1824)

“Prvi Slovenec, ki je imel jasne pojme o slovenskih mejah in slovenskih koristih, je bil pravnik in geograf Peter Kozler,” ugotavlja Martin Jevnikar. Najpomembnejše delo tega moža, je Zemljovid slo­venske dežele in pokrajin (1853), prvi zemljevid v slovenskem jeziku. Kozlerjeva “velika Slovenija” je znatno presegala sedanjo Republiko Slovenijo, ki meri le 87% ozemlja, prikazane­ga na njegovem zemljevidu. Meje so nastajale na temelju narodo­pisnih in statističnih podatkov; kadar so odpovedala druga me­rila, se je Kozler pri ugotavljanju narodnih meja ravnal po pri­sotnosti ali odsotnosti slovenskega bogoslužja (“Kako daleč slo­venska beseda seže”). Kozler je kot prilogo sestavil tudi knjižico Imenik mest, tergov in krajev, zapopadenih v Zemljovidu slovenske dežele. Tam je o­črtal geografsko podobo domovine. “Za opisom pokrajin je posve­til posebno poglavje narodopisu s poudarkom narodnostnih meja, dodal pa je še imenik, ki je bil dolga leta edini seznam krajev celotnega slovenskega ozemlja” (M. Bajc).

… več o njem v obletnici meseca 04_1999

 

LETA 1889 ROJEN CHARLIE CHAPLIN

britanski igralec komičnih vlog, filmski režiser, producent, pisec scenarijev In skladatelj (†  1977)

Angleški filmski igralec Charlie Chaplin (Charles–Charlie Spencer) je v filmu prvikrat nastopil v ZDA s kratkimi šalami. Kmalu je izoblikoval lik klovna Charlieja, potepuha z veliko čustva in dobrote. Bil je tudi scenarist, režiser in skladatelj. Med njegove najbolj znane filme spadajo: Cirkus, Luči velemesta, Moderni časi, Veliki diktator.

 

LETA 1898 UMRL ANDREJ VAVKEN

organist, cerkveni skladatelj in pedagog (* 1838)

Med najlepše velikonočne pesmi, ki izpovedujejo radost ob Jezusovi zmagi nad smrtjo, je pesem ‘Zapoj veselo, o kristjan’. Lepo besedilo Andreja Praprotnika je doživeto uglasbil skladatelj Andrej Vavken. Njegova je tudi velikonočna pesem ‘Dan presveti, dan veselja’. Njegovih je tudi veliko Marijinih in drugih cerkvenih skladb.

 

LETA 1909 ROJEN ANGEL KRACINA

Beneški duhovnik Angel Peter Kracina (Cracina) se je vse življenje (+ 1992) pogumno boril za pravice Slovencev. V Rimu je dosegel naslov doktorja teologije s tezo o Slovencih v Nadiški dolini. V zgodovino se je zapisal z odkritjem Svetogorskega rokopisa (15. stol) v romarski cerkvi na Stari Gori pri Čedadu: vsebuje zapis očenaša, zdravarmarije in apostolske vere. Objavil ga je v posebni knjižici leta 1974.

 

LETA 1927 ROJEN JOSEPH RATZINGER

NEMŠKI DUHOVNIK, TEOLOG, PISATELJ, KARDINAL IN PAPEŽ (MARKTL AM INN, BAVARSKA, NEMČIJA)

Rodil se je v kraju Marktl ob Innu na Bavarskem. Imel je starejšo sestro Marijo in brata Georga (1924), s katerima je bila vse življenje tesno povezan in 19389 iodšla skupaj 1939 v semenišče. Zaradi druge svetovne vojne sta študirala bogoslovje v letih 1945–1951 in 29. junija 1951 sta prejela mašniško posvečenje. Po novi maši je dosegel naslov doktorja teologije in predaval na univerzah v Freisingu, Bonnu, Münstru, Tübingenu in Regensburgu v letih 1957–1977. Papež Pavel VI. ga je 25. maja 1977 imenoval za nadškofa v Münchnu … istega leta je postal tudi član kardinalskega zbora. Leta 1981 ga je papež Janez Pavel II. poklical v Rim za svojega najožjega sodelavca: imenoval ga je za prefekta Kongregacije za verski nauk, za predsednika Papeške biblične komisije in Mednarodne teološke komisije. Po smrti Janeza Pavla II. je bil že po četrtem glasovanju konklava 19. aprila 2005 izvoljen za njegovega naslednika. 11. februarja 2013 pa je presenetil kardinale z odločitvijo, da se odpoveduje službi rimskega škofa, Petrovega naslednika. Od 1. maja 2013 je kot zaslužni papež Benedikt XVI. preživljal večer svojega življenja v samostanu Matere Cerkve v Vatikanu, kjer je 24. decembra 2022 umrl.

S. Čuk, Kardinal Joseph Ratzinger – velikonočni otrok: Pričevanje, v: Ognjišče 4 (1998), 62-63.
S. Čuk, Papež Benedikt XVI.. “Odrešuje  nas ljubezen”: Priloga, v: Ognjišče 6 (2005), 43-50. (ob izvolitvi za papeža)
S. Čuk, Papež Benedikt XVI.: Pričevanje v: Ognjišče 3 (2011), 20-21. (ob izidu knjige Luč sveta))
S. Čuk, Georg Ratzinger: Pričevanje, v: Ognjišče 4 (2012), 16-17. (spomini brata Georga)
S. Čuk, Papež Benedikt XVI.. Pričevanje, v: Ognjišče 1 (2013), 14-15. (ob izidu knjige Jezus iz Nazareta)
S. Čuk, “Zaslužni papež” Benedikt XVI.: Priloga, v: Ognjišče 4 (2013), 68-75. (ob odpovedi papeški službi)

nekaj njegovih misli

• Sveta Marija, Mati Božja, uči nas spoznati in ljubiti Jezusa, da bi tudi mi mogli postati resnično ljubeči in vir žive vode sredi žejnega sveta.
  
• Cerkev ni vsota posameznikov, temveč je edinost med tistimi, ki se hranijo z isto božjo besedo in z istim kruhom življenja.
  
• Ljubezen do bližnjega je pot, da srečamo tudi Boga, zapiranje oči pred bližnjim pa nas napravi slepe tudi za Boga.
  
• Ljubezen je največji dar, ki ga je Bog dal ljudem. Ljubiti človeka pomeni želeti njegovo dobro in se zanj učinkovito truditi.
  
• Danes Bog ne spada med nujno potrebne reči. Božje zadeve, tako ljudje mislijo in govorijo, lahko počakajo. Vendar pa je On najvažnejša resničnost.
  
• Gospod nas ne rešuje zla, ampak nam pomaga zoreti v trpljenju, v težavah, v preganjanjih.
  
• Nič ne koristi, če objokujemo trpljenje na svetu z besedami in čustvi, naše življenje pa gre naprej kot običajno.
  
• Vsak izmed nas je sad Božje misli. Vsakdo je ljubljen, vsakdo je potreben.
  
• Cerkev, ki ima v evharistiji svoje življenjsko središče, si nenehno prizadeva, da bi vsem oznanjala, da je Bog ljubezen.
  
• Vsaka pristna kultura, ki želi resnično služiti človeku, mora biti odprta za nadnaravno, za Boga.
  več:
  

 

LETA 1941 ROJEN VITTORIO MESSORI

ITALIJANSKI ČASNIKAR IN DUHOVNI PISATELJ

Ko je znani italijanski časnikar in pisatelj Vittorio Messori leta 1982 napisal svojo drugo knjigo in je tipkopis oddal verski (salezijanski) založbi SEI, tistim, ki jim je bilo veliko do tega, da bi knjiga šla dobro v prodajo, ni bil všeč njen naslov Stava o smrti. Beseda “smrt” se jim je zdela preveč kruta za knjigarnarje in bralce. Vendar je knjiga brž postala uspešnica: vedno znova jo ponatiskujejo in doslej je presegla naklado 400.000 izvodov. Prevedena je bila tudi v številne jezike. Slovenski prevod, ki ga je pripravil dr. Stanis Kahne za salezijansko založbo Knjižice, je izšel februarja 1986; prva izdaja je bila razgrabljena, tako da je maja 1986 izšla druga izdaja. Skrivnost smrti, ki je v sodobni družbi “tabu”, ljudem vendarle daje misliti… Messori osvetljuje to skrivnost v luči Kristusa, ki je z nami in za nas trpel, umrl in vstal, da nam pokaže prazen grob. Njemu je posvetil svojo prvo knjigo Domneva o Jezusu (1976), slovenski prevod Zgodba o Jezusu (1982).

… več o njem si preberite v pričevanju 11_2006 in pričevanju 02_2013

nekaj njegovih misli:

• Pred rojstvom in po smrti, na obeh koncih je naše bitje pogreznjeno v nepoznano. Brez dvoma, v večnost.
  
• Novi svet, o katerem nam vera pravi, da je že med nami, daje resnično novost: ker ni bolj novega kakor življenje na tem svetu mrtvih.
  
• Pred rojstvom in po smrti, na obeh koncih je naše bitje pogreznjeno v nepoznano. Brez dvoma, v večnost.
  
• Če je Bog umrl v toliko naših sorodnikih, ali ni bilo to tudi zato, ker so ga prikazovali bolj kot strašilo in ne kot upanje?
  
• Po evangeliju je človeško življenje zavzeto in odgovorno potovanje do osebnega Srečanja, ki se uresničuje že tu, čeprav se tu ne more popolnoma uresničiti.
  
• Za kristjana večna usoda ni kak ‘zavoj’ reči, ki jih pričakuje in upa: njegova večna usoda je Kristus sam. Kristus so nebesa za tistega, ki ga doseže; Kristus je pekel za tistega, ki ga izgubi; Kristus so vice za tistega, ki v njem zori.
  
• Verovati pomeni prav to: videti povezavo med tistim, kar se je zgodilo v Jeruzalemu tistega jutra prve nedelje, in zgodovino slehernega izmed nas.
  
• Vera ti problemov ne olajša, nasprotno, še oteži jih. Vera ni antibiotik, ki ozdravi vsako bolezen, tudi ni cepivo, ki te pred boleznijo zavaruje. Evangelij s svojim oznanilom je strahovito zahteven.
  
• Če hočeš biti zares kristjan, stvari ne smeš jemati na lahko, moraš jih živeti. Živeti pa pomeni včasih plavati proti toku…
  
• Verujem, da bo kristjan potrjen v svoji veri, v svoji “eshatologiji”, ko mu bo dano pogledati za zaveso življenja. Toda enako trdno verujem, da tistega dne ne bo ponižan nihče, ki je v dobri veri na kakršenkoli način veroval v Resničnost onstran zemeljske resničnosti.
  
• Po evangeliju je človeško življenje zavzeto in odgovorno potovanje do osebnega srečanja, ki se uresničuje že tu, čeprav se tu ne more popolnoma uresničiti.
  
• Milijarde krščenih, ki so živeli pred nami, so prestopili prag smrti ob podpori vere, ki se nikakor ni spremenila, ki je Cerkev nikakor ni zatajila.
  
• Trpljenje in smrt ne bosta nikoli “lepa”; toda skrivnostno lahko postaneta “dobra”, če ju živimo z Osebo, ki je trpela, ki je umrla, kakor mi, z nami, za nas, da nam pokaže prazen grob.
  
• Jezus evangelijev je Bog, ki z ene strani rad sprejme stol in kozarec na našem prazniku, obenem pa uči, da se je treba sebi odpovedati in vzeti vsak dan svoj križ.
  
• Če sta Jezus in Bog isto (kakor zatrjujejo evangeliji), sta tudi Jezus in človek in torej človek in Bog isto. Tako to sporočilo varuje človeka pred njegovimi bližnjimi, ko združuje v Jezusovi osebi Boga in ljudi. Človeške zadeve postanejo božje in narobe.

 

LETA 1959 UMRL PIERRE L’ERMITE

FRANCOSKI DUHOVNIK IN PISATELJ (* 1863)

Francoski pisatelj Pierre L’Ermite (Pierre Loutil), ki je bil vse življenje župnik v Parizu, se je ravnal po svojem geslu ‘moja župnija in moje pero’. Napisal je precej knjig, ki so živa kronika življenja. V slovenskem prevodu imamo njegova dela: Velika prijateljica, Kako sem ubila svojega otroka, Deklica z odprtimi očmi, Žena z zaprtimi oči in Nobenega duhovnika med nama (zadnji dve pri založbi Ognjišče).

misel:

• Zahtevate, da bi že zdaj na zemlji razumeli božje načrte za vsakogar izmed nas! Saj moramo vendar Bogu zaupati! Ne bomo spoznali vseh zavojev, ovinkov in navideznih nesmislov poti prej, dokler ne pridemo na cilj, na vrh, kjer se bomo obrnili nazaj in bomo s svojimi očmi, razsvetljenimi po veri, pregledali vso pot.

 

LETA 2010 UMRL TOMAŠ ŠPIDLIK

ČEŠKI JEZUIT, DUHOVNIK IN KARDINAL (* 1919)

“Vse življenje sem iskal Jezusovo obličje in zdaj sem srečen in miren, ker grem, da ga gledam.” To so zadnje besede kardinala Tomáša Špidlíka, ki je umrl na današnji dan v Centru Aletti v Rimu, kjer je živel od leta 1991. Z njimi je takratni papež Benedikt XVI. začel svojo homilijo med mašo za rajnega v baziliki sv. Petra v Rimu 20. aprila 2010. Iz Rima so ga prepeljali na Velehrad na Moravskem, kjer od 30. aprila 2010 čaka vstajenja. “Ta čudovita, tako preprosta, skoraj otroška misel, ki je dejansko globoka, je neposredno povezana z Jezusovo molitvijo: ‘Oče, hočem, naj bodo tudi ti, ki si mi jih dal, z menoj tam, kjer sem jaz, da bodo gledali moje veličastvo, ki si mi ga dal, ker si me ljubil pred začetkom sveta’ (Jn 17,24). Lepo in tolažljivo je razmišljati o tej skladnosti med željo človeka, ki bi rad videl Gospodovo obličje, in željo Jezusa samega. Sicer pa je Kristusova želja veliko več kot težnja, je hotenje.” Zelo visoke ovire je vedno premagoval, ker je bil trdno prepričan, da njegovo življenje vodi božja previdnost. “Tudi v največjih preizkušnjah ni izgubil zaupanja, nasprotno, ohranil je smisel za humor, kar je gotovo znamenje modrosti pa tudi notranje svobode. Glede tega je obstajala očitna podobnost med našim pokojnim kardinalom in svetim Janezom Pavlom II.: oba sta bila nagnjena k duhovitosti, ko sta se morala prebijati skozi težave in v marsičem podobne razmere v njuni mladosti. Božja previdnost ju je vodila, da sta se srečala in sodelovala za blagor Cerkve, posebej v tem, da bi ta ‘zadihala z obema polovicama pljuč’, kakor je rad govoril slovanski papež.”

več:
S. Čuk, Tomaš Špidlik: Pričevanje, v: Ognjišče 2 (2000)
S. Čuk, Tomaš Špidlik: Pričevanje, v: Ognjišče 6 (2006)
knjiga pravljic Profesor Ulipispirus in druge zgodbe

nekaj njegovih misli:

• Duhovni ljudje si ne prizadevajo le za to, da bi se izognili grehu, ampak tudi za to, da bi očistili srce, ker more duša tako ponovno pridobiti notranji mir.
  
• Molitev je za mnoge zgolj izgovarjanje vnaprej določenih obrazcev. Pomen molitve pa je mnogo širši. Mnogi, ki ne povzdigujejo k Bogu svojega glasu, mogoče toliko bolj molijo s svojim življenjem. To so tisti, ki želijo dobro vsem in opravljajo dobra dela.
  
• Molitev je vedno uslišana. Vendar ne po naših željah (po glasu mesa), marveč po glasu Duha, ki moli v na­šem srcu in prosi za nas duhovnih dobrin, ki presegajo naše spo­znanje in naše zgolj človeške želje. Zato lahko rečemo: kdor moli, prejme to, kar želi, ali celo kaj boljšega.
  
• Knjige o kmetijstvu najbolje razume kmet, pravi sv. Bazilij, tiste o glasbi pa glasbenik. Smisel Sve­tega pisma, ki je duhovni, pa najlažje spozna duhovni človek, to­rej tisti, ki poskuša povezati to, kar bere in kar moli, z lastnim življenjem.
  
• Jasnovidnost, ki zna prebirati srca ljudi, ni čudežen, ampak je naraven dar tistih, ki so čistega srca. Bog nas je ustvaril, da bi se razumeli med seboj, greh pa je med nami posta­vil zidove. Ko se notranje očistimo, lahko prebiramo srca bližnjih kot odprto knjigo.
  
• Vsak izmed nas ima svoj raj, ki je srce, kakor ga je ustvaril Bog, in vsak izmed nas doživi izkušnjo kače, ki stopi v srce, da bi nas zapeljala. Ta kača ima obliko hudobne misli.
  
• Prva podoba Boga smo mi sami in v nas samih mora biti Bog viden. Samo tako bo ta podoba odsevala tudi v svetu.
  
• Med “notranjo” mislijo in “zunanjim” dejanjem je podobno razmerje kakor med dušo in telesom. Obraz je kakor “og­ledalo duše”, vendar nikakor ne razodeva polnosti njene skrivnosti. Zato ne moremo presojati človeka zgolj po njegovih zunanjih dejanjih.
  
• Da bi bil človek lahko svoboden, mora biti božanski – in zato samo Kristus, Bog, ki se je učlovečil, lahko osvobodi človeka.
  več:
  

 

iskalec in zbiralec :Marko Čuk

LETA 1452 ROJEN LEONARDO DA VINCI

SLIKAR, KIPAR, ARHITEKT, GLASBENIK. NARAVOSLOVEC, TEHNIK, IZUMITELJ, EDEN NAJVEČJI UMOV V ZGODOVINI

Bil je vsestranski genij in glavni predstavnik renesančnega univerzalnega človeka, ki združuje umetnost in znanost. Njegovo glavno načelo je bilo znati opazovati, zato sta bila proučevanje narave in poskus izhodišče umetnosti in znanosti. Najbolj je znan po svojih slikarskih mojstrovinah (Ana Samotretja, Madona z otrokom, Poklon kraljev, Zadnja večerja, Mona Lisa, Janez Krstnik …), prav tako pa tudi po številnih izumih, katerih načrte so našli šele po njegovi smrti.

več:
M. Erjavec, DaVinci – Genij: Na obisku, v: Ognjišče 5 (2013), 36-38.
S. Čuk, Leonardo da Vinci: Priloga, v: Ognjišče 5 (2019), 50-57.

Leonardova misel:

• Čeprav lahko človeška iznajdljivost pripomore k iznajdbam, ki s pomočjo različnih naprav služijo istemu cilju, ne bo nikoli razvil nobene, ki bi bila lepša, preprostejša ali bolj smiselna, kot to počne Narava; kajti v njenih iznajdbah ni nič pomanjkljivega in nič odvečnega.

 

LETA 1811 RAZGLAŠENA FRANCOSKA UREDITEV ILIRSKIH PROVINC

Napoleon je po zmagi nad Avstrijo leta 1809 ustanovil Ilirske province. Z dekretom z dne 15. aprila 1811 je bila razglašena njihova nova upravna razdelitev na šest civilnih – Koroška in vzhodna Tirolska (z glavnim mestom Beljak), Kranjska (Ljubljana), Istra (Trst), civilna Hrvaška (Karlovac), Dalmacija (Zadar) Dubrovnik s Kotorjem – in eno vojaško provinco (Vojna krajina).

 

LETA 1818 ROJENA FANNY HAUSMANN

PRVA SLOVENSKA PESNICA nemškega rodu († 1853)

Fanny Hausmann je bila po rodu Nemka. Slovenska literarna zgodovina ji pripisuje mesto prve slovenske pesnice. Tako jo je ‘krstil’ urednik Slovenskih Novin, ki so izhajale v Celju. V njih je v letih 1848 in 1849 izšlo osem pesmi z njenim podpisom. Ni gotovo, ali so res njene, kajti njeno življenje in delo ni do konca raziskano. Nastopila je v času, ko se je med Slovenci vse močneje prebujala narodna zavest in cenili so jo ne toliko kot pesnico, poudarek je bil, da je slovenska.

 

LETA 1867 ROJEN ETBIN KRISTAN

ČASNIKAR, DRAMATIK IN POLITIK († 1953)

Sin trgovskega potnika je kmalu zapustil vojaški poklic ter se posvetil časnikarstvu in politiki. Postal je najpomembnejši voditelj Jugoslovanske demokratske stranke in v svoji strankarski vnemi je zahteval od slovstva, da neposredno ali v prilikah prikazuje socialni boj. Kot pisatelj se ni uveljavil, bolj je bil uspešen kot dramatik. Njegovi igri Kato Vrankovič (1909) in Samosvoj (1910) spadata med najboljša slovenska dramatična dela tistega časa.

 

LETA 1865 UMORJEN ABRAHAM LINCOLN

ŠESTI PREDSEDNIK ZDA (* 1809)

Abraham Lincoln, šesti predsednik ZDA (1860-1865), se je bojeval z južnimi zveznimi državami ZDA, kjer so lastniki plantaž izkoriščali brezpravne črnske sužnje. Po zmagi v ameriški državljanski vojni (1861-1865) je odpravil suženjstvo na vsem ozemlju ZDA. Zagovorniki sužnjelastniškega sistema so ga v atentatu 15. aprila 1865 umorili.

nekaj njegovih misli:

• Če se hočem znebiti svojih sovražnikov, je najbolje, da si iz njih naredim prijatelje.
  
• Lahko bi razumel človeka, ki gleda v zemljo in je brez vere, ne morem pa si predstavljati človeka, ki gleda v nebo in pravi, da ni Boga.
  
• Ko lajšamo bolečino nekoga drugega, pozabljamo na lastno bolečino.
  
• Nikdar ne recite, da je Bog na vaši strani, raje v molitvi prosite, da bi mogli biti na strani Boga.

 

LETA 1911 ROJEN RUDOLF TROFENIK

PRAVNIK, ZALOŽNIK, AMBASADOR SLOVENSKE KULTURE (+ 1991)

Mariborčan je na univerzi v Ljubljani najprej diplomiral na pravni fakulteti (1936), zatem pa še doktoriral na filozofski (1941). Leta 1956 je odšel v München, kjer je več desetletij deloval kot založnik več kot 200 publikacij in postal največji mecen slovenske znanosti, kar smo jih doslej imeli. Med drugim je izdal faksimile Brižinskih spomenikov (1968), fotomehanski ponatis Dalmatinove Biblije (1968) in številna druga pomembna dela v seriji Zgodovina, kultura in duhovni svet Slovencev in si zaslužil naziv “ambasador slovenske kulture”.

 

LETA 1919 ROJEN FRANJO KUHARIČ

HRVAŠKI DUHOVNIK, ŠKOF IN KARDINAL († 2002)

“Poslednje reči so pred vsakim človekom kot končna resničnost, pred katero je postavljena naša zadnja izbira: Božjo ljubezen za vedno sprejeti ali jo za vedno zavrniti. O tej resnici sem vedno rad razmišljal in rad sem o njej govoril. V tem je ves smisel in bistvo našega obstoja. Zato je smrt sveti trenutek našega rojst­va za večnost.” Tako je v svoji oporoki zapisal kardinal Franjo Kuharič, upokojeni zagrebški nadškof, ki se je rodil na današnji dan.

več:
S. Čuk, Kardinal Franjo Kuharić. Potujemo v Življenje: Pričevanje, v: Ognjišče 5 (2002), 82-83.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Brez duhovnih vrednot ni mogoče graditi zdrave družine! Od dru­žine je veliko odvisno, kakšen bo človek, od tega pa je odvisno, kakšna bo družba oziroma narod. Zato mora družina živeti z Bogom in tedaj bo uresničevala svojo polno vrednost in dostojanstvo.
  
• Vest mora imeti vertikalo (odgovornost pred Bogom). Če ne pri­zna vertikale, izgubi temelj. Potem se obnašamo brezvestno.
  
• Indiferentizem je sodobna oblika ateizma. Ni to izrečno zani­kanje Boga, temveč je ravnodušnost do Boga: “Bog, ti se mene ne tičeš! kar bodi, toda jaz sem samemu sebi bog!” To je tisto, kar je satan rekel Adamu in Evi: “Bosta kakor Bog!”
  
• Kaj je naredila televizija, ta čudoviti dosežek tehnike? Kristjan ne more biti kristjan brez molitve, ker brez nje zapira svoje srce Svetemu Duhu. Televizor pa je, če ga ne uporabljamo disciplinirano, izključil molitev iz družin.
  
• Zavedamo se, da je človek vreden ljubezni in pozornosti zaradi Jezusa, ki nam govori: “Kar ste storili kateremu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.” Bog se je učlovečil zato, da bi se poistovetil s slehernim človekom.
  
• Mladim je treba nuditi možnost in priložnost, da delajo dobro. Če jih zaposlite z opravljanjem dobrih del, jih bo to plemeniti­lo in bo v njih ustvarjalo razpoloženje, da vedno delajo dobro. Kadar kdo naredi kaj dobrega, se vselej počuti bolj polnega, srečnega in zadovoljnega.
  
• Krščanstvo ni filozofija ali neka ideologije, temveč je živ­ljenje z Bogom. Z Bogom pa živijo tisti, ki molijo, ki prejemajo zakramente in ki uresničejejo božjo ljubezen do vseh.
  
• Starost je preddverje prehoda, čas, ko nam Bog daje možnost, da si prikličemo v spomin, da nismo potovali v smrt in v grob, ampak da potujemo v življenje.
  
• Križ je najbolj globoko pričevanje ljubezni. Rana sveta in rana vsakega človeka je sebičnost. Da bi človeka ozdravil te se­bičnosti, je Bog izbral pot popolne nesebičnosti, in to je križ.
  
• Jezus nas ni zdravil samo z besedami: “Ljubim vas!”, temveč je to ljubezen zapečatil s križem, da nam je zagotovil: “Umiram za vas!” In rekel je, da ni večje ljubezni, kot dati življenje za svoje prijatelje.

 

LETA 1952 ROJEN NEJC ZAPLOTNIK

ALPINIST, RAZMIŠLJUJOČI POTOPISEC († 1983)

Kranjčan Nejc Zaplotnik je v svoji kratki alpinistični karieri postal eden naših najuspešnejših alpinistov in ima velike zasluge za razvoj slovenskega alpinizma. Splezal je več kot 350 smeri vseh težavnostnih stopenj, med pomembnejše plezalske dosežke pa spada vzpon na osemtisočaka Makalu leta 1975 in Gašerbrum dve leti kasneje. Leta 1979 sta z Andrejem Štremfljem kot člana jugoslovanske alpinistične odprave kot prva Slovenca osvojila najvišjo goro sveta (Mount Everest). Leta 1983 se je njegova pot končala pod plazom ledu, ki se je zrušil z južne stene Manasluja v Himalaji. Zaplotnik je svoja alpinistična doživetja tudi objavil v zanimivih potopisih in člankih, pravo obvezno čtivo za vse, ki so jim gore blizu pa je postala njegova knjiga Pot (1981), v kateri je zbranih devet sestavkov, ki jih Nejc zapisal neverjetno doživeto in slikovito. Knjigo je ženi Mojci podaril za dan žena.

več:
Nina, Nejc Zaplotnik. Njegova pot se je končala v Himalaji: Aktualnosti, v: Ognjišče 6 (1983), 24-25.

nekaj misli iz knjige Pot:

• V prvem pripoveduje o svoji mladosti, o svojih začetkih svoje nore ljubezni do gora, o svojih domačih, o svoji bralski strasti. Posrečena je njegova sodba o puberteti: »to je tisto čudovito obdobje, ko počasi postajaš takšen, kakršen bi rad bil, pa niti ne veš, kakšen si želiš biti’.
  
• V drugem premišljevanju se spominja noči in dnevov, ki jih je skupaj s prijatelji prebil v domačih in tujih hribih. Potem nas povabi s seboj v Afriko, na Kilimandžaro, najvišji vrh črne celine. Ne prenese rekorderskega alpinizma, ki meri uspešnost samo po številu osvojenih vrhov. Med plezanjem po gladkih stenah v Kaliforniji, razmišlja: »Uspeh sam zame nikdar ni imel pomena, če se za njim ni skrival velik človek, velika samosvoja osebnost … Najhuje je, ko ljudje skušajo narediti iz tebe junaka, ti pa veš, kako si šibek in nebogljen, poznaš vse svoje slabosti in te je strah jutrišnjega dne, včerajšnjega si pa že pozabil …«
  
• Čudovite misli se mu utrinjajo, ko je pred njim najlepša gora njegovega življenja – Makalu. »Ljudje ne umirajo zaradi slave, odkar svet stoji pa umirajo zaradi vroče želje odkriti v sebi skrite sile, ki te postavijo nad meje, v katere si ujet v mirnem, zapečkarskem življenju. Nekaj te neprestano žene, da spoznaš nevarnost in jo premagaš z lastno glavo in lastnimi rokami.«
  
• In za konec še misel, ki zaključuje uvodno razmišljanje (Našel sem pot): »Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.«

o njem:

• Spomini nanj so še vedno živi. Bil je izjemno močna osebnost. Po njegovi smrti sem imel kar nekaj težav s svojo alpinistično samostojnostjo in sem rabil kar kakšno leto, da sem se postavil na noge. Ko sva skupaj plezala je bil namreč prav Nejc tista gonilna sila, ki je poganjala ostale naprej … (Andrej Štremfelj)

 

LETA 1980 UMRL JEAN-PAUL SARTRE

FRANCOSKI FILOZOF, PISATELJ IN DRAMATIK (* 1905)

Utemeljitelj francoskega eksistencializma, mešanice raznih filozofij in idej marksizma, ki izhaja iz pojmovanja človeka kot “eksistence”, vržene v svet brez vrednot in brez smisla; svojo eksistenco doživlja z občutkom gnusa in tesnobe spričo praznote in nesmiselnosti sveta.

njegova misel:

• Dostojevski je zapisal: “Če Boga ne bi bilo, potem bi bilo vse dovoljeno.” Res je vse dovoljeno, če ni Boga. In zavoljo tega je človek zapuščen, ker pač ne najde ne v sebi ne zunaj sebe možnosti, da bi se je oklenil.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1759 UMRL GEORG FRIEDRICH HANDEL

NEMŠKO-ANGLEŠKI SKLADATELJ (* 1685)

Veliki nemški skladatelj Georg Friedrich Händel je od leta 1712 živel v Londonu. Tam je leta 1741 nastala njegova največja mojstrovina – oratorij Mesija. Prva izvedba je bila 13. aprila 1742 v Dublinu. Ko so pri prvi londonski izvedbi marca 1743 pevci začeli peti Alelujo, je kralja Jurija II. tako prevzelo, da je vstal, za njim pa vse občinstvo. Tako se je ustalila navada, ki še danes spremlja vse izvedbe Mesije.

 

LETA 1819 ROJEN JURIJ HUMAR

DUHOVNIK, ZDRAVILEC, ČUDODELNIK S PRIMSKOVEGA († 1890)

Rodil se je leta 1819 v Vodicah nad Kamnikom. Šole ni maral, zato jo je po treh letih zapustil. S šestnajstimi leti pa je začutil Božji klic in se po končani gimnaziji v Karlovcu in Ljubljani odločil za bogoslovje. Leta 1847 je bil posvečen v duhovnika. Po kaplanskih letih (Adlešiči, Črmošnjice …) in upravljanju župnije Stara Oselica in Črmošnjice, je leta 1876 prišel za župnika na Primskovo pri Litiji, kjer je deloval vse do svoje smrti. Temeljito je bil podkovan v bogoslovnih vedah, glavno skrb pa je posvetil zdravilstvu. Svojo skrivnostno moč zdravljenja (osebni magnetizem) je prvič opazil že v kaplanskih letih, zavedel se je te skrivnostne moči, jo raziskoval, se učil iz knjig. Kmalu je zaslovel in ljudje so prihajali k njemu od blizu in daleč. V začetku je svoj magnetizem prenašal na bolnike z dotikom. Videl je, kako ljudje trpijo zaradi bede in bolezni in na vso moč se je trudil, da bi jim pomagal. Kadar je od ozdravljenih prejel kakšen dar, ga je uporabil v dobrodelne namene. Revnim bolnikom je poleg zdravil dal tudi finančno podporo. Mnogi so ga občudovali in ga zaradi izredne moči zdravljenja z magnetizmom imeli za ‘čudodelnika’. Drugi so ga opazovali skeptično, tretji so mu podtikali slabe namene, kar ga je bolelo, vendar je rekel: »Za svoje delo odgovarjam pred Bogom, za hudobne jezike pa se ne menim.«

več:
S. Čuk, Jurij Humar (1819–1890): Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (2019), 44-45.

 nekaj njegovih misli:

• Človek ima v sebi vse te moči: moč ozdravljati, moč skoz hribe gledati v daljavo, v daljne kraje, moč se še v živem telesu prikazati na drugem daljnem kraju … Vse te moči ima v sebi vsak človek, toda ne razvitih. Ob ugodnih priložnostih se pa pri kakem človeku razvije ta moč, pri drugem pa ne. (iz pisem nečakinji Filomeni)
• »Moč ozdravljanja imam jaz, pa tudi ti. Ne vem pa, kje ta moč tiči. Ali je v rokah ali v nogah ali v laseh ali kje. In ta moč je združena z mojo voljo kakor moč kaj nesti ali kaj dvigniti. Odkod je ta moč? Če jo imava, ali je nimava od Boga? Ali ni Božja volja, da jo obračava v prid božjim otrokom, našim sobratom? … Ko bi ne bil duhovnik, bi me morebiti ljudje sodili, da sem v zvezi z vragom, zdaj pa vendar mislijo, da z vragom nimam nič opraviti. Eni sodijo: “Bog je dal gospodu to moč”, drugi pravijo: “Svet je tako.” Prav bi bilo, da bi bil res svet. Eni pravijo: “Pri novi maši si je to izprosil.” Spet drugi pravijo, da sem videl odprto nebo ter sem pokleknil in Boga prosil to milost.

 

LETA 1836 PRVIČ OBJAVLJEN KRST PRI SAVICI

Krst pri Savici, najdaljša pesnitev Franceta Prešerna, je “simbolna upodobitev duhovne drame najbolj nadarjenega in najbrž tudi miselno najbolj razvitega Slovenca tiste dobe” (A. Slodnjak). Izšel je 14. aprila 1836. V nekaj mesecih je bilo prodanih okrog 200 izvodov. Okusno natisnjeno knjižico je pesnik tudi rad poklanjal prijateljem in znancem. Leta 1844 so Krst ponatisnile ‘Novice’, tako da so se lahko s to pesnitvijo seznanili vsi ljubitelji poezije.

 

LETA 1877 ROJEN RAJKO NAHTIGAL

SLAVIST, FILOLOG, AKADEMIK IN PEDAGOG († 1958))

Jezikoslovec Rajko Nahtigal je bil kot strokovnjak za staro cerkveno slovanščino, ruščino in primerjalno slovansko jezikoslovje slavist svetovnega slovesa. Bil je prvi predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU), najvišje znanstvene in umetniške ustanove kulture slovenskega naroda, ki je bila ustanovljena leta 1938.

 

LETA 1895 LJUBLJANO STRESE NAJMOČNEJŠI POTRES V 19. STOLETJU

Na velikonočno nedeljo, malo pred polnočjo, je potres z magnitudo 6,1 po evropski potresni lestvici, predramil Ljubljančane in terjal med devet in 14 žrtev (takrat je imela Ljubljana približno 31.000 prebivalcev), od 1373 stavb, kolikor jih je bilo takrat v Ljubljani, jih je bilo 145 tako poškodovanih, da jih je bilo treba porušiti. Zelo hude poškodbe je utrpela deželna bolnišnica, pa tudi številne cerkve, šole, muzeji in ostale javne stavbe. Žarišče potresa je bilo severno od Ljubljane, v bližini Vodic. Stavbe so bile poškodovane tudi po drugih krajih ljubljanske kotline, čutili so ga tudi v Splitu, Firencah, na Dunaju in v Švici. Pomoč prizadetim je prihajala s celotne Avstro-Ogrske, denar za obnovo pa so poslale tudi številne tuje države. Vojska je gradila barake, postavljala šotore, za začasne domove pa so uporabljali celo zeljarske sode. Posledice potresa si je prišel 7. maja ogledat tudi takratni cesar Franc Jožef in za čimprejšnjo obnovo mesta, daroval zajetno vsoto denarja. V Ljubljani se vsako leto obhaja tudi zaobljubljena „protipotresna pobožnost”.

zapis:

• Ob 11-ih in 16 minut zvečer je začelo vse mesto grozen ples. Kakor bi pod zemljo ustrelil iz tisoč topov navzgor, je počilo nekaj neznanega, strašnega, neumljivega pod Ljubljano.

 

LETA 1896 SE KONČAJO

PRVE OLIMPIJSKE IGRE MODERNE DOBE

Olimpijske igre, največja športna prireditev na svetu, so grška ‘iznajdba’. Igre antične dobe so bile vsake štiri leta od leta 776 pred Kr. do leta 426 po Kr. Olimpijske igre kot manifestacijo bratstva mladih z vsega sveta je ‘obudil’ francoski baron Pierre de Coubertin. Prve olimpijske igre moderne dobe je organizirala Grčija. Pred 100.000 gledalci jih je v Atenah 5. aprila 1896 slovesno odprl kralj Jurij in tekmovanja v raznih športnih disciplinah so potekala do 14. aprila.

 

LETA 1898 ROJEN  RUDOLF KOLARIČ

jezikoslovec, član skupine ‘čitankarjev’ († 1975)

Po študiju slavistike in primerjalnega jezikoslovja v Ljubljani je bil najprej asistent na tamkajšnji slavistični stolici, zatem dolga leta gimnazijski profesor, nazadnje redni profesor na univerzi v Novem Sadu. Bil je član skupine ‘čitankarjev’, ki so v letih 1931–1945 pripravljali učbenike slovenščine za šolo, nato slovnice za širšo uporabo ter nazadnje Slovenski pravopis (1950, 1962). Izdal je komentirana ponatisa Kopitarjeve slovnice (1971) in Pleteršnikovega Slovensko-nemškega slovarja (1974).

 

Leta 1912 POTONE TITANIK

NAJVEČJI PARNIK NA SVETU

Največji parnik na svetu so zgradili leta 1910 v irski ladjedelnici Harland and Wolff v Belfastu v tekmovanju z drugima dvema takrat največjima ladjama in je imela z svojima sestrama (Olympic in Britanic) status najbolj razkošne ladje na svetu. Titanik je bil dolg 269 metrov, širok 28 metov, težak 46.328 ton, višina ladje od morske gladine do palube pa je bila 18 metrov. Njegova največja hitrost je bila 43 kilometrov na uro (23 vozlov. Pri gradnji so uporabili takrat najmodernejšo tehnologijo in bili prepričani, da se ladja ne more potopiti. Na svojem prvem potovanju čez Atantik je ladja v nedeljo, 14. aprila 1912 ob 23.40 trčila v ledeno goro in dve uri in štirideset minut zatem potonila JV od Nove Fundlandije v S Atlantiku. V ledeni vodi je umrlo 1.517 od 2.223 potnikov, rešilo se jih je 706, večinoma žensk in otrok.

 

LETA 1913 ROJEN MATEJ BOR

VLADIMIR PAVŠIČ, PESNIK IN PISATELJ ( † 1993)

Pesnik, pisatelj, dramatik in prevajalec Matej Bor (pravo ime Vladimir Pavšič) je izdal številne pesniške zbirke. Veliko pozornost je vzbudila zbirka Sled naših senc (1958), v kateri je objavil ciklus Šel je popotnik skozi atomski vek, pesmi strahu nad tem, kar nam utegne prinesti atomska doba. Obsežno je njegovo prevajalsko delo; posebej velja omeniti njegove odlične prevode Shakespearovih dram, pri čemer je nadaljeval delo Otona Župančiča.

 

LETA 1928 ROJEN JUSTIN STANOVNIK

KLASIČNI FILOLOG, ANGLIST, PROFESOR, EDEN OD USTANOVITELJEV SLOVENSKE ZAVEZE, GLOBOK MISLEC ( † 2019)

Profesor Justin Stanovnik je bil doma z Lesnega Brda pri Horjulu, bil je deseti, najmlajši otrok v kmečki družini. Leta 1940 se je vpisal na klasično gimnazijo v Ljubljani, leta 1944 pristopil k domobrancem, po koncu vojne prestal Teharje, nadaljeval gimnazijski študij, bil leta 1949 aretiran in eno leto preživel v koncentracijskem taborišču Strnišče. Leta 1950 se je vpisal na klasično filologijo na ljubljanski univerzi in nato še na angleščino. Namesto latinščine in grščine je tako poučeval žive jezike po slovenskih šolah (Kamnik, Ravne na Koroškem, Ljubljana). Ob ustanovitvi društva Nova Slovenska zaveza maja 1991 je prevzel skrb za društveno revijo Zaveza. Njej je posvetil vse svoje znanje in sile. Veliko je pisal o krizi slovenstva po boljševiški revoluciji. Justin Stanovnik se je uveljavil kot esejist in odličen govornik.

več:
P. Krečič, Profesor Justin Stanovnik. Sprava je neke vrste sklenitev miru po državljanski vojni: Gost meseca, v: Ognjišče 5 (1995), 7-11.

njegova razmišljanja iz pogovora (1995):

• Zmagovalci so se obremenili s slovenskim holokavstom, ko so v enem tednu pobili okoli dvanajst tisoč slovenskih domobrancev. Kateri dogodek v naši domovini lahko primerjamo s posledicami tega poboja? Čudi me, da kot narod nismo zmogli tega globlje razmisliti na miselni, estetski in teološki ravni. Ta poboj si je mogoče predstavljati samo zato, ker se je zgodil. Če se ne bi bil zgodil, bi si upravičeno mislili, da kaj takega ni mogoče. Enkrat bo narod želel to doumeti in iz tega bodo nastale velike duhovne, moralne in življenjske energije. Verjetno se bo to zgodilo, ko bo kriza liberalizma prešla v svojo paroksistično obliko in bo narod potreboval takih moči.
• Misliti svoj čas, to je danes še posebno pomembno. Potem, ko smo državo ustvarili, je nujno utrditi demokratično kulturo in politiko. Te pa ne morejo ustvariti tiste sile, ki izhajajo iz nekdanjega komunizma
• Slovenska Cerkev je preživela tri faze. Bila je mučeniška Cerkev, trpeča Cerkev in disidentska Cerkev. Za duhovno podobo našega človeka je veliko naredila. V teh letih je obiskovanje nedeljske maše pomenilo pogum in demonstracijo radikalne drugačnosti. Cerkvi ni potrebno posegati na politično področje, ker utrjuje in podpira demokracijo s tem, da utemeljuje nastajanje svobodnega človeka. Poleg tega kristjan ne more živeti nobene oblike duhovnega in tudi političnega življenja, če pri tem ne računa tudi na sočloveka. To pa je v bistvu demokracija.

misli:

• Življenje je bilo (nekoč) takšno, da so bili ljudje dosti skupaj. Zato lahko razumemo, da so se med seboj brusili in je bilo tako malo robatih ljudi.Če bi kdo rekel, da so si samo prizanašali, mu seveda ne bi verjeli, a je vendarle tudi res, da je bilo mnogo sočutja.
• Neznanska in nedoumljiva možnost krščanstva je ravno to: da v trpljenju lahko doseže človek bogopodobnost. Potem bolečina, žalost, poraz, katastrofa, izguba in sramota niso več zgolj bolečina, žalost, poraz, katastrofa in sramota: niso vse te stvari zaznamovanost udarjenih, ampak znamenje izvoljenih.
• Na svetu so stvari in dogodki, ki so tako izredni in nenavadni, da nas naravnost silijo, da se ustavimo in raziščemo, ali morda nimajo v sebi globljega pomena.
• Ko danes Marija govori: vina nimajo – se sliši kot: poguma nimajo, za zvestobo so prikrajšani, potrpljenja ne poznajo.
• Če bi se narod nehal spominjati, bi kot narod tudi nehal obstajati. Ne bi vedel ne da je, ne kaj je. Kar pa je končno eno in isto.
• Ali niso Marijina romarska svetišča za slovenski narod kakor četrta postaja križevega pota?.
• Nekateri ljudje so obdarjeni s posebnim čutom za sočloveka: to so ljudje s tenkim dotikom, z občutljivim posluhom za vsakogar in za vse… Na svoj mirni način urejajo stvari, ne da bi jih sploh hoteli urejati.
• Priostrena zahtevnost načela totalne odgovornosti bi lahko zdravilno vplivala na naš krščanski svet. Izreku, ki ga slišimo za vsakim vogalom, ‘bo že kdo drug’, je treba postaviti nasprotni stavek: »Če ne boš ti, ne bo nobeden«
• Središče krščanske kulture je odrešenjska zgodovina in središče odrešenjske zgodovine je trpljenje. Tako je trpljenje povzdignjeno v osrednje mesto celotne kulture.

o njem:

• S svojo globoko predanostjo je trajno zaznamoval slovenski publicistični prostor. V ideološki monopol nad pravico do manipulacije z zgodovino je vnesel resnico, ki je ni več mogoče obiti, zanikati niti diskvalificirati. (Peter Sušnik)

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1735 ROJEN OČE MARKO POHLIN

KATOLIŠKI DUHOVNIK IN JEZIKOSLOVEC († 1801)

Ljubljančan Anton Pohlin, ki je kot član reda bosonogih avguštincev postal Marko, se je precej ukvarjal tudi z literarnim delom. Njegovo najbolj znano delo je nemško napisana slovnica Kraynska grammatika (1768), v kateri se odločno zavzema za pravice slovenskega jezika. “Zlasti dve poglavji Krajnske gramatike sta bili pomembni: predgovor in prozodija (nauk o pesništvu). V prvem slavi Pohlin slovenščino kot ‘plemenit, koristen in svet jezik’. Opominja učečo se mladino, naj se ga ne sramuje, temveč naj ga proučuje in uporablja.” Tako sodi o slovnici literarni zgodovinar Anton Slodnjak.

več:
S. Čuk, Oče Marko Pohlin: Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (1995), 28-29.

njegovo razmišljanje:

• Učeče se mladine danes ne priganjajo več toliko k latinščini kakor k izbrani nemščini. O, ko bi se toliko oprijela tudi prave kranjščine, zakaj po končanih šolah bo morala v tem jeziku skrbeti za svojo in drugih blaginjo in korist. To smo zanemarili; zato ni čudnega, da nas tujci v naši deželi zasmehujejo in nas imenujejo jezikovne tatove, češ da nam manjka domačih besed in si jih moramo izposojati od drugod; zato ni čudno, da se v tujih krajih svojega jezika sramujemo, kadar pa se domov vrnemo, se kažemo, da smo svoje matere jezik popolnoma pozabili. Ne sramujmo se svojega materinega jezika, ljubi rojaki! Saj ni tako slab, kakor mislite. (Kranjska gramatika)

 

LETA 1814 ROJEN OROSLAV (JURIJ) CAF

DUHOVNIK, JEZIKOSLOVEC IN PESNIK († 1874)

Štajerski duhovnik Oroslav Caf je bil razgledan jezikoslovec. Sam se je naučil številnih jezikov, med njimi tudi indoevropskih (indijščine, keltščine). Ko je na podlagi ljudskega jezika zbiral gradivo za slovenski slovar, je jemal v poštev tudi prekmurščino in rezijanščino. To gradivo je kasneje porabil Maks Pleteršnik, v rokopisu pa je ostala njegova slovnica. Bil je zagovornik ilirizma. Napisal je veliko pesmi, ki pa jih ni objavil.

 

LETA 1855 ROJEN JURIJ ŠUBIC

SLIKAR, RISAR IN ILUSTRATOR († 1890)

Umetnostni zgodovinar France Stele je o Juriju Šubicu zapisal: “Jurij Šubic je prvi prinesel v našo umetnost sončno luč in s tem pripeljal naše slikarstvo do tiste stopnje, s katero je ustvaril izhodišče novi umetniški generaciji. Umrl je v tujini, živel pa je, kot brat Janez, za domovino, saj je bil menda naš prvi umetnik, ki se je aktivno vključil v naše kulturno življenje, prijateljeval s pesniki in s pisatelji in kritično presojal naše politično nebo.” Leta njegovega življenja so bila kratka, vendar jih je ustvarjalno izkoristil. Ustvaril je tudi lepo število cerkvenih podob in fresk. “Jurij Šubic je odprl tudi slovenskemu nabožnemu slikarstvu nova vrata,” je zapisal umetnostni zgodovinar dr. Emilijan Cevc. “Skoznje so vstopili življenje, luč in barve. Nebeščane je približal človeku. Tako je pretrgal s staro baročno tradicijo in z akademskim hladom nazarenskega slikarstva, v katerem se je gibal še njegov učitelj Wolf. Kar čudno je, da so se slike ljudem prikupile in da jih je sprejela tudi duhovščina, ki tiste dni v umetnosti ni bila najbolj podkovana. Gotovo so vsi občutili umetnikovo pobožnost in tudi zdravo vernost, saj iz njegovih slik z vso iskrenostjo govori ustvarjalni duh – z njim pa duh Božjega Stvarnika in zvesta podoba stvarstva.”

več:
S. Čuk, Jurij Šubic: Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2005), 40-41.

 

LETA 1858 UMRL IGNACIJ KNOBLEHAR

SLOVENSKI MISIJONAR IN RAZISKOVALEC (*1819)

Ignacij Knoblehar je bil misijonar v Sudanu in znamenit raziskovalec te afriške dežele. Sudanski domačini so Knobleharja zaradi njegove učenosti, modrosti in dobrote imenovali “Abuna Soliman” (Naš oče Salomon). Njegovo učenost so občudovali mnogi raziskovalci, ki so se srečali z njim. Slavni nemški naravoslovec Alfred Brehme, je o njem zapisal: “Bil je tako ljubezniv kakor učen, neutrudljiv pri svojem delu, vesel v občevanju s sopotniki, skromen in plemenit. Pisal je zares izvrsten znanstveni dnevnik.” O njegovi misijonski in znanstveni dejavnosti so se bralci po Evropi in pri nas lahko seznanjali v temeljitih in zanimivih Knobleharjevih letnih poročilih, ki so jih objavljala izvestja Marijine družbe za pospeševanje katoliškega misijona v osrednji Afriki, delno tudi časnika Zgodnja Danica in Laibacher Zeitung. Obširno Knobleharjevo poročilo o prvem (dvomesečnem) potovanju po Nilu je v knjižici Potovanje po Beli reki v nemščini in slovenščini objavil Vinko Klun (Ljubljana 1850). Med svojim bivanjem v Sudanu je Knoblehar opravil šest potovanj po Nilu. Vse, kar je videl in slišal in kar je doživel, je skrbno zapisoval. Zbiral je tudi etnološke predmete, ki so mu jih darovali prebivalci ob Nilu. V svoj ladijski dnevnik je zapisal, da je 16. januarja 1850 dosegel 4° 12′ severne širine. Dolga leta je ostal Knoblehar edini, ki mu je uspelo priti tako daleč na jug Sudana. Nameraval je napisati daljše delo o Sudanu, pa mu je to preprečila prezgodnja smrt.

več:
S. Čuk, Ignacij Knoblehar: Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (1998), 52-53
S. Čuk, Dvestoletnica rojstva Ignacija Knobleharja: Priloga, v: Ognjišče 7 (2019), 50-57.

njegova misel:

• To, kar me najbolj muči in boli, je misel na misijon, ne pa na moje zdravje in življenje, ki sem ga skušal vsaj malo porabiti za istega Boga, ki mi ga je daroval” (Ignacij Knoblehar v poročilu, ki ga je narekoval malo pred smrtjo).

 

LETA 1906 ROJEN SAMUEL BECKETT

IRSKI PISATELJ IN DRAMATIK († 1989)

Irski pisatelj dramatik Samuel Beckett, rojen v Dublinu, si je leta 1937 za domovino izbral Francijo. Pisal je v angleškem in francoskem jeziku. Leta 1969 je za svoje delo prejel Nobelovo nagrado za literaturo. Njegovi romani, ki sodijo med važna dela modernega romanopisja, izražajo pesimizem, nesmisel bivanja. Najbolj pa je znana njegova drama Čakajoč na Godota (1953), v kateri ni skoraj nobene zgodbe, liki so abstraktni, preveva jih črn humor.

 

LETA 1930 ROJEN TARAS KERMAUNER

LIT. ZGODOVINAR, ESEJIST, KRITIK, FILOZOF († 2008)

Po maturi se je vpisal na Filozofsko fakulteto, smer filozofija, po diplomi bil tam nekaj let asistent, večino časa pa je deloval kot svobodni književnik. Bil je eden vodilnih piscev t. i. kritične generacije. Zavzemal se je za novejše smeri v miselnosti in književnosti. Sodeloval je v skoraj vseh slovenskih in mnogih jugoslovanskih revijah. Njegova vodilna ideja je bila analiza sveta in človeka skozi slovensko literaturo, zlasti dramatiko, o čemer je napisal nad sto knjig; vseh njegovih knjig pa je okoli 150.

njegova razmišljanja:

• Kristusova zmaga nad smrtjo je zmaga ljubezni do grešnega človeka, usmiljenja z njim kot nemočnim. Človeku je obljubljeno odrešenje, pomilostitev, paradiž. V tem je bistvo krščanske svobode.
  
• Kristjanu je svoboda zelo pomembna; a predvsem kot svoboda vsakega drugega; tudi mene kot drugega za druge.
  
• Ljubezen je v krščanstvu spoštovanje drugega in sebe, ki sem za vse druge drugi. Spoštovanje pa terja, da dopuščam spoštovanemu svobodo, da mu zaupam.
  
• Pokora je neosvojIjiv del človekove osebnosti, saj človek nenehoma pada iz obvladanosti v barbarsko samovoljo. Pade vsakič, ko ne ljubi, ko ni usmiljen, ko se ima za gospodarja.
  
• Brez vere človek za trajno ne more. (pre)živeti; zato jo nadomešča s prazno vero. Danes je spet čas prepričanja, da je mogoče živeti brez vere v Boga. Vendar je prav zato danes čas novih malikovanj.
  
• Če človek Boga odrine, ne more več za trajno obvladovati sebe kot suvereno bitje. Ne zmore več samoodpovedi. Preda se užitkom s tem pa se samouniči.
  
• Kaj je ljubezen drugega kot pripravljenost ljubečega, da ljubljenega ne podredi svojim interesom?
  
• Bog govori najbolj skozi človekovo vest, skozi svobodno posamezno dušo. Če to zatajimo, postanemo zgolj stvari. Bog nas hoče kot posamezne, žive, njemu podobne osebe.
  
• Vera uči, da se življenja ne da rešiti s tosvetno pravico in umom; Ljubezen pokaže pot s tem, da človek, ki ljubi, odrešuje drugega.
  
• Kristjan ve, da se da do kraja utemeljiti pravo držo odrešenje le z vero, ljubeznijo, upanjem.
  več:
  
  

LETA 1972 UMRL JOSIP KRAVOS

PROSVETNI DELAVEC IN PISATELJ (* 1909)

Iz Dobravelj na Vipavskem, kjer se je leta 1909 rodil, je 14-leten odšel v Trst in se izučil za krojača. Vključil se je v tamkajšnjo slovensko skupnost. Pod fašizmom je njegova krojaška delavnica bila ilegalno prosvetno središče. Po vojni je sodeloval v raznih slovenskih društvih. Veliko je tudi pisal; zgodbe iz njegovega otroštva je Goriška Mohorjeva družba izdala v knjigi Kuštrava glava (1972), pri Založništvu tržaškega tiska je izšla njegova knjiga Moje in vaše zgodbe (1975) o življenju pod fašizmom.

 

LETA 2007 UMRLA JANA MILČINSKI

PISATELJICA, PREVAJALKA, ČASNIKARKA (* 1920)

Pisateljica in prevajalka Jana Podkrajšek je bila poročena s Franetom Milčinskim Ježkom štiriinštirideset let; to je izpovedala v knjigi Moje življenje z Ježkom (1988). Ko sta se prvič srečala, je rekel: »Greš stavit, da se bova midva poročila?« Po osnovni in srednji šoli je delala v uredništvu vzgojnih revij, po vojni v uredništvu revije Otrok in družina. Objavljala je prevedene, prirejene in izvirne strokovne članke. Njen opus pripovednih del sestavljajo pravljice, slikanice. Napisala je več lutkovnih igric za otroke.

 

LETA 2012 UMRLA MIMI MALENŠEK

PISATELJICA in PREVAJALKA (* 1919)

Mimi Malenšek (roj. Konič) velja za najbolj plodno slovensko pisateljico. Večerniško povest Pesem polja je napisala pri šestnajstih letih. Njen pisateljski opus zajema številne romane in povesti z novejšo (delavsko, kmečko, meščansko) tematiko, šest biografskih romanov o pomembnih slovenskih osebnostih (od Trubarja do Prešerna) ter zgodovinske romane. Zaradi romana Temna stran meseca (1960) o domobranstvu in obleganju Turjaka ji nekaj let niso objavljali izvirnih del, zato se je posvetila prevajanju.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1657 ROJEN MARKO ANTON KAPPUS

NAJSTAREJŠI SLOVENSKI MISIJONAR († 1717)

Marko Anton Kappus (tudi Kapus) je najbrž najstarejši slovenski misijonar, ki ga poznamo po imenu in po deželi njegovega misijonskega delovanja. To je bila daljna Mehika, o kateri je tudi marsikaj zapisal in so njegovi zapiski dragoceno gradivo za njeno zgodovino. “Čeprav znanstveni študij ni bil poglavitni cilj misijonskega dela, je zanimanje nekaterih naših misijonarjev vendarle seglo tudi na področje znanosti in književnosti,” je zapisal dr. Zmago Šmitek v knjigi Slovenska Cerkev in misijoni (Ljubljana 1991). “S tem so si pridobili vidno, a še ne dokončno ocenjeno mesto v slovenski kulturni zgodovini.” Tam piše tudi, da je zgodovina slovenskega misijonarstva v celoti še slabo raziskana. Med najbolj zavzete raziskovalce na tem področju spada prav on. O slovenskem jezuitskem misijonarju Marku Antonu Kappusu je pisal v omenjeni knjigi, še več pa v svojem temeljitem delu Klic daljnih svetov (Ljubljana 1986).

več:
S. Čuk, Marko Anton Kappus: Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2007), 32-33.

 

LETA 1706 ROJEN FILIP JAKOB REPEŽ

ORGANIST, PESNIK, SKLADATELJ († 1773)

Leta 1706 v Cerknici rojeni Filip Jakob Repež je bil organist v Starem trgu pri Ložu. Skrbel je za petje ob shodih pri cerkvici sv. Križa na Križni Gori. Na znane napeve je zložil več pesmi in jih s pomočjo duhovnikov izdal Romarske bukvice (1757) vsebujejo dvanajst pesmi, molitvenik in romarski priročnik Nebešku blagu (1764) tri, Romarsku drugu blagu (1770) pa petindvajset pesmi. Zbirka Štima božja, ki je vsebovala nedeljske, svetniške in priložnostne pesmi, ni bila tiskana, ker so »patroni odpovedali«.

 

LETA 1828 UMRL LEOPOLD LAYER

BAROČNI SLIKAR (* 1752)

“Od naših starejših umetnikov je med ljudstvom najbolj znan Leopold Layer, ki je naslikal brezjansko Marijo Pomagaj. Še dandanes je živo izročilo, da je umetnik to podobo naslikal v ječi in z uklenjenimi rokami,” piše Emilijan Cevc, ki pove, da je “resnica manj legendarna”; kakor nas pouči življenjepis umetnika, ki je umrl pred 170 leti.

več:
S. Čuk, Leopold Layer: Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (1998), 20-21.

legenda o Mariji Pomagaj (Joža Lovrenčič):

• “Marija, ki že nekaj let / na Brezjah te časti naš svet, / poslušaj, kaj te prosim vnet: / Če rešiš naju teh temin, / ti Brezje jaz in Valentin / poslikava lepo v spomin!°

 

LETA 1869 ROJEN RIHARD JAKOPIČ

SLIKAR († 1943)

Jakopič je bil ne samo plodovit slikar (ohranjenih je okoli 1200 slik ter kakšnih 650 risb), ampak tudi prodoren pisec, ki je v številnih člankih in izjavah izpovedal svoje poglede na umetnost. Zanj je (impresionistično) slikarstvo “barvni izraz umetnikove duševnosti, zavedno razodevanje duhovnih doživljajev poglavitno z barvami”. Jakopiča kot človeka je odlikovala velika osebna dobrota, topla naklonjenost do ljudi, ne oziraje se na njihov družbeni položaj ali izobrazbo. V svojih izjavah in spominih nam je Jakopič zapustil tudi čudovite misli o odnosu do življenja, narave in Boga, kajti “v poznih letih se je njegovemu panteističnemu humanizmu pridružila eshatološka nota in poglobljena religiozna duhovnost” (Tomaž Brejc).

več:
S. Čuk, Rihard Jakopič: Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2003), 42-43

nekaj njegovih misli:

• “Vse moje življenje je bilo po Božji volji posvečeno umetnosti, naši umetnosti… Bog je vdihnil vsem bitjem svojo dušo. Človeku je rekel: Tebe, človek, sem si izbral za gospodarja zemlje. Dam ti vse, kar sem dal drugim bitjem. Povrhu pa ti dam še toliko pameti, da boš mogel modro, vestno in pravično izvrševati svoja opravila na zemlji. Poslušaj me, ubogaj me! Živi po mojih postavah! Srečen boš in osrečil boš svoj rod in vsa živa bitja, ki žive na zemlji. Živi, raduj se, trpi, dokler te ne odpokličem; kajti vse, kar je bilo kdaj rojeno, se mora nekoč razkrojiti, umreti. Le življenje je večno. Življenje pa sem Jaz.”
  
  
• “Mislim, da se ne motim, če pravim, da slovenske umetnosti ni bilo in je še ni – ona je v bodočnosti. Toda sedaj smo na poti do nje, in ali jo dosežemo, je odvisno od okoliščin. Res smo imeli prej nekaj umetnikov, toda ostali so tuji masi naroda kakor jim je bil narod tuj… Umetnost postane slovenska tedaj, kadar nam postane življenjska potreba, kadar bomo iskali sebe v njej. Zato bi se pa morali prej popolnoma osamosvojiti na vseh poljih od tujega, zlasti nemškega vpliva” (leta 1910).

 

LETA 1912 UMRL JANEZ MENCINGER

PISATELJ, PESNIK, PREVAJALEC IN ODVETNIK (* 1838)

Najdaljše, najzrelejše in najboljše delo pisatelja Janeza Mencingerja je ‘esejistični potopis’ Moja hoja na Triglav, v katerem je z dobrodušnim humorjem prikazal naše kulturne in zgodovinske razmere in oživil spomine na svoje sodobnike. Mencinger, po rodu Bohinjec, ni bil nikoli na Triglavu. Njegova pripoved je simbolična podoba njegovega življenjskega iskanja.

več:
S. Čuk, Janez Mencinger: Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2002), 16-17.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Vest, hči vere, je tista nikdar speča opominjevalka, ki nam vedno glasno govori, kaj je prav, kaj napačno in da naj poravnamo, kar smo zakrivili. Vest šele dela nravstvene resnice trdne ter stanovitne ter njih izpolnjevanje zaslužno.
  
• Drugim, ki drugače mislijo, ne prikimujmo iz same ponižnosti ali zato, da bi se jim laskali; kadar nam je povedati svojo pravo pošteno misel, jo povejmo glasih no, da se bo razumela razločno. Zakaj kdor zataji svojo misel, zataji svoje poštenje.
  
• Čim ožje je človeku duhovno obzorje, tem širša mu je osebna razdražljivost. Če imaš opraviti s takim človekom, ne dotikaj se slabosti niti njegovih niti njega svojcev.
  
• Za spoznanje moralnih resnic pravzaprav ne potrebujemo ne nižjih ne višjih šol, ker že bistvo teh resnic zahteva, naj bodo tako preproste in samoumevne, da smemo njih znanje zahtevati pri vsakem količkaj razsodnem človeku.
  
• Naša morala bi bila malo vredna, ako bi človek svojo sebičnost in svobodo krotil samo toliko, kolikor se mu je bati kazni od človeške oblasti. Morala torej potrebuje močnejše zaščitnice, in to je vera.
  
• Zlato je najtežja reč na svetu. Zato ni čudno, da čestokrat celo može visokoletečih misli tako potlači k tlom, da lezejo podlo po blatu in prahu in da jim v živem telesu mrje njih poštenje.
  
• Laž je navadno blago, ki je vedno na trgu, resnica pa je redko zlato. Zato oprezno ravnaj z resnico.

 

LETA 1920 ROJEN RUDOLF FRANCL

OPERNI PEVEC IN TENORIST († 2009)

Na operni oder je šel po stopinjah starejšega, manj znanega brata Ivana, ki je bil član zagrebške opere. Glasbeno se je šolal pri Juliju Betettu v Ljubljani. Leta 1944 je debitiral kot Viljem v operi Mignon (A. Thomas) in kmalu postal eden od stebrov ljubljanske operne hiše. Tu je prepel skoraj vse opere lirskega opernega repertoarja. Kot gost je nastopal v mnogih drugih evropskih operah. Odlikovali sta ga redka lepota glasu in navdahnjena kreacija. Bil je eden od velikih tenoristov v zgodovini slovenske opere.

 

LETA1938 UMRL FJODOR IVANOVIČ ŠALJAPIN

OPERNI PEVEC, BASIST IZ PODZEMLJA (* 1873)

Ruski operni pevec, basist z globokim ‘dnom’, eden največjih opernih umetnikov 20. stoletja, velike glasovne izrazitosti in izredne igralske prepričljivosti. V operni igri je prvi uporabil pravilo ruskega gledališkega režiserja Stanislavskega, da mora igralec svojo vlogo resnično podoživeti, ne samo predstaviti. Zahodne dežele je seznanil z deli ruskih skladateljev, zlasti Musorgskega. Mnogim vlogam (Boris Godunov, Ivan Grozni, Don Kihot) je dal svoj osebni pečat, ki je vse do danes ostal vzor vsem tolmačem teh vlog.

 

LETA 1959 UMRL PRIMO MAZZOLARI

DUHOVNIK IN PISATELJ (* 1890)

Don Primo Mazzolari je veljal za “motečega” duhovnika in s svojimi mislimi in pobudami je nemalokrat prišel navzkriž s cerkvenimi predstojniki in s civilnimi (fašističnimi) oblastmi. Danes pa se ga vsi spominjajo z velikim spoštovanjem. Vedno znova tiskajo njegove knjige, ki so jih nekdaj imeli za “krivoverske”. Ta duhovnik, ki je “prehiteval koncil”, je umrl na današnji dan. Papež Pavel VI. je o njem dejal: “Delal je dolge korake in težko smo ga dohajali. Tako je trpel on in trpeli smo tudi mi. Takšna je usoda prerokov.” Govoril in pisal je o “Cerkvi ubogih”, o Cerkvi, ki po zgledu svojega Ustanovitelja pri svojem oznanjevanju in delovanju razodeva posebno ljubezen do ubogih. Don Primo je živel uboštvo oznanjal tudi s svojim življenjem.

več:
S. Čuk, Primo Mazzolari. “Delal je dolge korake in težko smo ga dohajali”: Pričevanje, v: Ognjišče 5 (2009), 18-19.

njegove misli:

• Ničesar nimam. Po imetju nikoli nisem imel poželenja in nikoli mi ni gospodovalo. Nimam prihrankov, razen nekaj malega, kar bo morda zadostovalo za stroške mojega pogreba. Želim, da bi bil kar se da preprost, po mojem okusu in po običajih moje hiše in moje Cerkve. (iz oporoke)
  
• Človek, ki se ne zavzame za človeka, je krivičnik; kristjan, ki se ne zavzame za kristjana, je brezbožnik. kajti kjerkoli je kakšen človek, tam je oltar Božje ljubezni.

 

LETA 1961 PRVI ČLOVEK POLETI V VESOLJE

12. aprila 1961 ob 09:07 po moskovskem času so s kozmodroma Bajkonur izstrelili nosilno raketo Vostok z vesoljsko ladjo Vostok 1, v kateri je kot prvi človek v vesolje poletel Jurij Gagarin. Vesoljska ladja je Zemljo obkrožila enkrat in sicer na tiru z višino med 169 in 315 kilometri. Gagarin je, kot je bilo predvideno, 108 minut po izstrelitvi s padalom pristal blizu mesta Engels v Sovjetski zvezi. Prvi vesoljski polet s posadko v zgodovini človeštva je bil tako zaključen. Naredil je polni obhod Zemlje, vendar je zaradi vrtenja Zemlje pristal zahodneje od Bajkonurja.

 

LETA 1962 UMRL DAVID DOKTORIČ

duhovnik, publicist in glasbenik (* 1887)

Neverjetno vijugasta življenjska pot slovenskega duhovnika Davida Doktoriča, ki se je uveljavil kot gospodarstvenik, publicist, glasbenik in dušni pastir slovenskih izseljencev, se je pričela v Našicah v Slavoniji, končala pa se je v Montevideu, glavnem mestu Urugvaja, kjer je od leta 1936 do smrti duhovno oskrboval Slovence in sploh Jugoslovane. Dokler je bil doma na Goriškem, se je uveljavil tudi na glasbenem področju.

 

LETA 1966 UMRL JANEZ JALEN

DUHOVNIK, PISATELJ, DRAMATIK (* 1891)

»Kolikokrat sem gledal slovenski svet s Triglava, ga premeril v daljo in šir, vsega, kar je nagega in kar so nam ga odtrgale meje, vsakikrat se mi je zdel lepši,« se je na večer svojega življenja spominjal pisatelj Janez Jalen, pevec pravljičnih lepot naših gora in pripovedovalec idi­ličnih zgodb iz življenja pastirjev, planšarjev in lovcev, ki so jim bile gore drugi dom. Na vrh Triglava se je povzpel blizu osemdesetkrat, da se je njegova duša ‘napila lepote’, ki ga je navdihovala pri pisanju. Ko je bil župnik v Grahovem pri Cer­knici – na Notranjskem (1948- 1958), je njegova muza zaspala, ko pa je šel ‘past duše’ v Ljubno na Gorenjskem, se je spet prebudila. »Pet let še ne utegnem umreti, zakaj napisati moram še povest o furma­nih – Vozarji se bo imenovala – s katero se ukvarjam že leta in leta, pa bi jo nerad odnesel v grob,« je razkladal svoje pisateljske načrte po prihodu v svoj domači svet. Vozarji naj bi obsegali šest knjig – večerniških povesti za Mohorjevo, izšle pa so le tri: nekoliko predelani Ov­čar Marko (1958), pa še Tri za­obljube (1959) in Izpodkopana cesta (1960). Smrt mu je vzela pero iz rok 12. aprila 1966, poldrugi me­sec pred petinsedemdesetim rojst­nim dnem.

več
S. Čuk, Janez Jalen: Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (1991), 67.
S. Čuk, Jalnova hiša. Rodine pri Žirovnici: Domače ognjišče, v: Ognjišče 4 (2016), 131.

nekaj njegovih misli:

• Že kot otrok v ljudski šoli, ob mohorjevih knjigah, sem sanjal, kako bi pisal. Študiral sem v Kranju, sam sebi prepuščen. Moj študij je bil zelo pomankljiv. Po maturi sem razmišljal, kam. Smernica mi je bila: pojdi tja, kjer boš najlažje pisal Bogu v čast, ljudem v dobro.
  
• Ovčarja Marka je moj oče prav zares pisal, deloma s svojim življenjem, še bolj pa s pripovedovanjem. Moj oče je bil, kljub temu, da je bil nepremožen, spoštovan mož. Zimske večere so posedali ob peči, kadili tobak in pripovedovali…
  
• Cvetkova Cilka, tako naj bo naslov povesti bohinjskega dekleta, ki za svojo na pol otroško lahkomiselnost dolga leta dela krvavo pokoro.
  
• Po lastni izbiri sem se odločil, da grem duše past v Notranje Gorice, v srce Barja. Za novo leto 1933 sem bil že tam. In začele so se mi odpirati oči. /…/ Barje me je privezalo nase. Začel sem iskati njega davnino (k prvi izdaji Bobrov).

 

LETA 2015 UMRL JOŽE CIUHA

SLIKAR, ILUSTRATOR IN GRAFIK (* 1924)

Sin stavbenika iz Trbovelj je pred vojno obiskoval gimnazijo v Ljubljani in Brežicah, bil prisilno mobiliziran v nemško vojsko, po vojni je študiral primerjalno književnost, umetnostno zgodovino in arheologijo na FF, nato pa še slikarstvo na ALU. Študijsko se je izpopolnjeval na potovanjih po svetu, zlasti jugovzhodni Aziji, ki so zaznamovala njegovo ustvarjanje: vodilni motiv so groteskno stilizirane človeške in živalske figure (opice) na zlato-temnem ozadju. Dejaven je bil tudi kot knjižni ilustrator. Doživetja na svojih potovanjih je prelil v potopise.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1514 UMRL BRAMANTE (DONATO D’ANGELO)

ITALIJANSKI RENESANČNI ARHITEKT IN SLIKAR (* 1444)

Najbolj znamenita cerkev katoliškega sveta je bazilika sv. Petra v Rimu, ki je zgrajena nad grobom apostola Petra, Kristusovega namestnika. Sedanje mogočno svetišče so gradili v letih 1506–1626 po načrtih italijanskega renesančnega arhitekta Bramanteja. Mojster je že na začetku gradnje – na današnji dan – umrl. Delo so nadaljevali in dokončali njegovi učenci.

 

LETA 1744 ROJEN JURIJ JAPELJ

DUHOVNIK, PESNIK, JEZIKOSLOVEC, PREVAJALEC († 1807)

Prvi prevod Svetega pisma v slovenščino so pripravili naši protestanti: leta 1584 je izšla Dalmatinova Biblija, za tiste čase izredno delo. Okoli dvesto let pozneje smo dobili prvi ‘katoliški’ prevod Knjige vseh knjig v slovenščino. Prevajalsko delo je vodil janzenistično usmerjeni duhovnik Jurij Japelj, ki se je rodil na današnji dan. Na smrtni postelji ga je doletela vest, da je imenovan za tržaškega škofa.

več:
S. Čuk, Prevajalec in slovničar Jurij Japelj: Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (1994) 20-21.

 

LETA 1804 UMRL MIKLOŠ KUZMIČ

DUHOVNIK, PISATELJ, PREVAJALEC, NARODNI BUDITELJ (* 1737)

“Kdo je ohranjal ter budil narodno zavest v pokrajini med Muro in Rabo? Zanemarjeni kmečki domovi s slovensko govorico, ki jo je teden za tednom utrjevala Cerkev s slovensko molitvijo in pesmijo, pridigo, od 18. stoletja pa dajala ljudem v roke tudi nabožne, pozneje celo poučne in zabavne knjige v njihovem narečju… Ko bi bilo ljudstvo vsa stoletja prepuščeno samo sebi in ne zavednim, skoro edinim med njimi delujočim izobražencem – duhovnikom, bi danes Prekmurje ne bilo v Sloveniji.” Tako je zapisal dr. Vilko Novak, najboljši poznavalec prekmurskega slovstva, ob 250-letnici rojstva Mikloša Küzmiča, katoliškega nabožnega pisatelja. Najbolj razširjeni knjigi izpod “zlatega” peresa Mikloša Kuzmiča sta bili Szveti evangelyomi in Kniga molitvena; evangelije so do leta 1920 še trinajstkrat ponatisnili, Kniga molitvena pa je doživela kar sedemindvajset ponatisov! Jože Zadravec, sin Slovenske okrogline, je zapisal: “Ob nedeljah in praznikih – ‘na vse nedelne i svetešnje dni’ – so prekmurski in ‘ogrski’ (porabski) verniki nad 150 let poslušali glavne dele evangelijev v Kuzmičevi besedi ter tako ohranjali od svojih dedkov in babic podedovano besedo.”

več:
S. Čuk, Mikloš Küzmič: Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2004), 70-71.

 

LETA 1806 ROJEN ANASTASIUS GRUN

AVSTRIJSKI PESNIK IN KRANJSKI LIBERALNI POLITIK († 1876)

Pod imenom Anastasius Grün se skriva nemški pesnik in politik Anton Alexander grof Auersberg, član frankfurtskega parlamenta in nato član zgornjega doma avstrijskega parlamenta. S slovensko literarno zgodovino je povezan zato, ker je bil pesnik France Prešeren njegov vzgojitelj v Klinkowstromovem zavodu na Dunaju.

 

LETA 1810 UMRL JAKOB FRANČIŠEK ZUPAN

SKLADATELJ IN PEDAGOG (* 1734)

Življenjska pot tega slovenskega skladatelja je zavita v meglo, ve se samo za datum in kraj njegovega rojstva – Schroten na Gornjem Štajerskem. Leta 1757 se v Kamniku pojavi in kmalu zaslovi kot odličen glasbenik. Peter Pavel Glavar ga vabi v Komendo, vendar ostane v Kamniku kot organist, zborovodja in glasbeni učitelj. Napisal je precej cerkvenih skladb. Njegovo največje delo je prva slovenska opera Belin, katere notni zapis je veljal za izgubljenega do leta 2008. Libreto Damascena Deva je bilo objavljeno leta 1780 v Pisanicah.

 

LETA 1869 UMRL JANEZ CIGLER

DUHOVNIK, PISATELJ IN PESNIK (* 1792)

»Opomniti pa tudi moram, kako so kmetje moje domovine v slast prebirali Svetina. Komaj so dobili knjižico v vas, in brž se je vrstila od hiše do hiše; in še zdaj se časi menijo pozimske večere, kako se je godilo dvojčkoma Janezu in Pavlu. Sme se reči, da je bila ta knjiga skoraj do dobrega postala narodna …« Tako je zapisal leta 1858 pisatelj Fran Levstik v svojem znamenitem Popotovanju iz Litije do Čateža, v katerem je nakazal smernice za razvoj slovenskega slovstva. Za vzor ljudskega pripovedništva postavlja ‘Svetina’ – to je povest z naslovom Sreča v nesreči ali Popisvanje čudne zgodbe dveh dvojčikov (njun priimek Svetin Levstik navaja kot naslov knjige), spisal pa jo je leta 1836 Janez Cigler, ‘fajmošter pri sv. Tilnu v Višnji gori’. Iz šolskih klopi vemo, da je ta njegova knjiga prva slovenska povest. Levstik je ob njenem izidu imel pet let; da je ‘postala narodna’, potrjuje tudi dejstvo, da sta za prvo izdajo, ki je bila tiskana v 1050 izvodih, kmalu sledila dva ponatisa, leta 1838 in 1840, obakrat po 100 izvodov, kar je bilo za tiste čase kar lepa naklada.

več:
S. Čuk, Janez Cigler: Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (1992), 24-25

njegova misel iz Sreče v nesreči:

• Ljuba moja žena! Ne žaluj tako zelo; kaj ne veš, da je to božja volja? Tudi najmanjša reč se ne zgodi brez božje volje in ne en las ne pade z naše glave brez volje nebeškega Očeta… Prosi zame dobrotljivega Boga, da me varuje v vseh nevarnostih. Skrbi lepo za fantiča in ne pozabi jih učiti, Boga poznati, njega moliti in mu služiti… (France Svetin pred odhodom na vojsko)

 

LETA 1875 ROJEN IVAN BAŠA

DUHOVNIK, PISATELJ, PREKMURSKI VODITELJ († 1931)

Prekmurski narodni buditelj Ivan Baša je po ljudski šoli v Beltincih obiskoval gimnazijo in bogoslovje v madžarskem Sombotelu. Kot duhovnik je deloval največ na Gradiščanskem, od leta 1908 do smrti pa je bil župnik v Bogojini. Spadal je v krog sodelavcev Franca Ivanocyja in Jožefa Klekla st., s katerima je ustanovil prekmursko versko periodiko, v katero je tudi pisal. V čas njegove službe v Bogojini spada zidava tamkajšnje nove cerkve (1925–1927), arhitekturne mojstrovine Jožeta Plečnika.

več:
S. Čuk, Naše Prekmurje: Priloga, v: Ognjišče 8 (2019), 58-65
knjiga: Tebi Slovenska krajina, Ognjišče – SZ, Koper 2019

 

LETA 1898 ROJEN STANKO VURNIK

UMETNOSTNI ZGODOVINAR, ETNOGRAF IN MUZIKOLOG († 1932)

Slovensko ljudsko glasbo, ki je zelo bogata, je prvi ovrednotil Stanko Vurnik, umetnostni zgodovinar, etnograf in muzikolog, doma iz Šentvida pri Stični. Posvečal se je predvsem teoriji in zgodovini glasbe in s tega področja napisal več študij. Nekaj časa je delal kot časnikar, nato pa je bil kustos Etnografskega muzeja v Ljubljani.

več:
S. Čuk, Stanko Vurnik (1898-1932): Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2018), 46-47.

 

LETA 1900 ROJENA SONJA SEVER

MLADINSKA PISATELJICA IN PREVAJALKA († 1995)

Sonja Kamplet se je rodila v uradniški družini v Celju. Leta 1924 se je poročila s književnikom in trgovcem Ivanom Severjem, ki je imel v Zagrebu knjigarno in lastno založbo. Po moževi smrti (1932) je v Zagrebu odprla otroški vrtec in v njem otrokom pripovedovala izvirne pravljice, pripovedke in basni, teh jih objavljala v različnih listih. Zgodbe na sodoben način vzbujajo ljubezen do sočloveka, živali in narave. Mnoge so izšle v knjigah (Čevljarček Palček in druge pravljice, Zvesti tovariš, Kamenček sreče).

 

LETA 1911 ROJEN ZDENKO KALIN

KIPAR († 1990)

Iz rojstnega Solkana je šel po stopinjah starejšega brata Borisa (1905) na akademijo likovnih umetnosti v Zagreb. V Ljubljani je postal član kluba Neodvisnih, leta 1948 profesor za kiparstvo na tamkajšnji Akademiji. Zdenko Kalin je izrazit kiparski portretist in avtor javnih spomenikov. Upodobil je celo vrsto kulturnih osebnosti. Posebno se je znal približati otroškim obličjem in postavam. Eno njegovih najbolj znanih del je Pastirček iz ljubljanskega tivolskega parka, ki je postal zaščitni znak Televizije Slovenija.

več:
S. Čuk, Zdenko Kalin: Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2011), 48-49.

 

LETA 1912 UMRL JAKOB SKET

PISATELJ, PEDAGOG IN UREDNIK (* 1852)

Na spominski plošči, ki jo je Družba sv. Mohorja dala postaviti svojemu dolgoletnemu odborniku in ravnatelju na njegovi rojstni hiši v Mestinju pri Sladki Gori, je dr. Jakob Sket predstavljen kot “profesor, pisatelj Miklove Zale, vzgojitelj in književnik”. Zapustil je še nekaj drugih spisov, a Miklova Zala, “povest iz turških časov”, je njegovo najbolj znano književno delo. Povest je bila tudi dramatizirana in je postala ena najbolj priljublje­nih ljudskih iger. “Oče” Miklove Zale je umrl na današnji dan.

več:
S. Čuk, Jakob Sket: Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (2002), 16-17.

 

LETA 1950 UMRL FRANCE KIDRIČ

LITERARNI ZGODOVINAR, PREŠERNOSLOVEC, ESEJIST (* 1880)

Študij slavistike na Dunaju je končal leta 1906 z doktoratom o glagolskih cerkvenih knjigah. Nekaj časa je deloval na Dunaju, leta 1920 pa je bil imenovan za rednega profesorja za zgodovino starejših slovanskih literatur s posebnim ozirom na slovensko, leta 1923/24 je bil rektor Univerze v Ljubljani. Njegovo glavno delo je Zgodovina slovenskega slovstva I–IV (1929–1938), ki sega od začetkov do 1819 in podrobno opisuje prerodno dobo (razsvetljenstvo in romantiko). Pripravljal je novo izdajo Prešernovih Poezij.

 

LETA 1970 UMRL JACQUES-HENRI-MARIE PREVERT

FRANCOSKI PESNIK (* 1900)

Prevert je začel pisati gledališke igre in filmske scenarije, šele nato je prešel na pesmi in v začetku skladal balade s socialno in ljubezensko vsebino. Prvo pesniško zbirko Besede je izdal takoj po vojni in z njo je postal zelo priljubljen in cenjen pesnik. Nekateri pravijo, da je eden največjih pesnikov 20. stoletja, res je, da je mojster besede, vendar so njegove pesmi težko prevedljive, ker se ni oziral na slovnico, ampak je pisal kot je govoril. Zato je preprosto povedal marsikaj o silno zapletenih rečeh: o življenju, ljubezni. V slovenščini je leta 1971 izšla zbirka Prevertove poezije (Janez Menart), izbor pesmi z naslovom Barbara je izšel leta 1986 in 1991 v prevodu Aleša Bergerja, ki je leta 1994 prevedel tudi izbor Ta ljubezen in Prevertova zbrana dela leta 2004, leta 2018 pa še zbirka Besede, prav tako tudi zbirki kratke proze Levič v kletki (1981) in Pismo s Potepuških otokov (1990) … Prevertova besedila so uporabili francoski skladatelji in iz njih je nastalo veliko znanih šansonov, ki sta jih pela Edith Piaf in Yves Montand in ameriška folkrokerica Joan Baez.
Nekaj Prevertovih verzov v prevodu Aleša Bergerja:

• Spomni se Barbara / kar naprej je deževalo na Brest tisti dan / in ti si šla nasmejana / razigrana pokapljana oprana / po dežju / spomni se Barbara / kar naprej je deževalo na Brest / in srečal sem te na Siamski cesti / smejala si se / in tudi jaz sem se smejal / spomni se Barbara / nisem te poznal / nisi me poznala / spomni se / pod obokom je vedril mlad fant / in zaklical je tvoje ime / Barbara / in stekla si k njemu po dežju / pokapljana nasmejana razigrana / in se mu vrgla okrog vratu ... (Barbara)
  
• Z glavo reče ne / a s srcem reče ja / ja reče vsemu kar ima rad / ne reče učitelju / stoji / prašan je / zasuje ga cel kup težav / na lepem ga popade grozen smeh / in zbriše vsevprek / črke in besede / imena in števila / izjeme in pravila / in čeprav mu učitelj grozi / in se mu piflarji smejijo / prime raznobarvne krede / in na črno tablo nesreče / nariše obraz sreče. (Zabušant)

 

LETA 2006 UMRLA MAJDA SEPE

PEVKA ZABAVNE GLASBE (* 1937)

V mladosti je Majda želela postati baletka, obiskovala je tudi glasbeno šolo in se petja učila pri opernem pevcu Franciju Schifrerju (očetu njenega bodočega moža Mojmirja). Kot gimnazijka se je najprej podala v manekenske vode in na eni od revij spoznala bodočega moža ki je bil glasbenik v spremljevalnem orkestru. Z 19- leti je bila izbrana na avdiciji za Ljubljanski jazz ansambel in se po končani manekenski karieri posvetila petju.. Leta 1956 sta se z Mojmirjem poročila, in bila v zlatem obdobju slovenske popevke (v sedemdesetih) ena vidnejših in uspešnih pevk. Večkrat je nastopala na festivalu Slovenska popevka (leta 1972 in 1974  zmagala) … pela pa je tudi šansone. Njene uspešnice so: Med iskrenimi ljudmi, Uspavanka za vagabunde, Ribič, ribič me je ujel, Šuštarski most, Poj kitara mojega srca, Pesem o pomladi in prijateljstvu …

 

LETA 2020 UMRL ALOJZ URAN

LJUBLJANSKI NADŠKOF (* 1945)

Alojz Uran se je rodil v Spodnjih Gameljnah kot zadnji od treh otrok kmečkih staršev. Leta 1964 je maturiral na bežigrajski gimnaziji in se vpisal na filozofsko fakulteto in po romanju na Brezje odločitev spremenil ter se vpisal ne teološko fakulteto. Po končanem študiju ga je nadškof Jožef Pogačnik na praznik apostolov sv. Petra in Pavla 29. junija 1970 posvetil v duhovnika. Novo mašo je imel 12. julija 1970 v domači župniji Šmartno pod Šmarno Goro.
Najprej je bil kaplan v stolni župniji sv. Nikolaja v Ljubljani, kjer je bil tri leta, potem pa je 1973 odšel na študij v Rim, kjer je na Pedagoški fakulteti Papeške salezijanske univerze opravil katehetsko pedagoško specializacijo in leta 1977 študij zaključil z magisterijem. Doma ga je čakalo vzgojno delo v malem semenišču pri sv. Petru v Ljubljani, kjer je postal rektor. Leta 1980 je postal župnik župnije v Šentvidu nad Ljubljano, več let pa je kot dekan tudi vodil šentviško dekanijo.
Papež Janez Pavel II. ga je 16. decembra 1992 imenoval za ljubljanskega pomožnega škofa, 6. januarja 1993 je bil posvečen v Rimu po rokah svetniškega papeža Janeza Pavla II. Kot pomožni škof je opravljal vrsto nalog znotraj nadškofije in v Slovenski škofovski konferenci. Bil je član Škofijskega in Medškofijskega katehetskega sveta, voditelj Komisije za duhovne poklice, predavatelj na Teološko pastoralni šoli, voditelj Škofijskega odbora za duhovne poklice in odgovorni za duhovne poklice pri Slovenski škofovski konferenci. Leta 1996 je pripravljal in koordiniral prvi papežev obisk v Sloveniji in bil med leti 2000 in 2006 delegat za pastoralo Slovencev po svetu.
Papež Janez Pavel II. je škofa Urana oktobra 2004 imenoval za ljubljanskega nadškofa metropolita. Kot nadškof je bil tudi veliki kancler Teološke fakultete. V tem času je bil najprej leta 2004 izvoljen za podpredsednika Slovenske škofovske konference, leta 2007 pa so ga slovenski škofje izvolili za predsednika SŠK.
Leta 2009 je papež Benedikt XVI. sprejel njegovo odpoved službi ljubljanskega nadškofa. Po upokojitvi se je  z velikim veseljem in gorečnostjo posvetil duhovnemu spremljanju različnih skupin na številnih romanjih. Poletne mesece je običajno preživljal na božjepotnih Svetih Višarjah, Po vrnitvi v Slovenijo (2010) se je začelo njegovo pastirsko delovanje, ki ga niso bremenile administrativne dolžnosti in odločitve. Nadvse rad je bil med ljudmi. Pa naj bo to med otroki in dijaki v Zavodu sv. Stanislava, med ljudmi na župnijah, kjer je birmoval ali vodil različne slovesnosti, med romarji, ki jim je bil pravi duhovni oče, med sodelavci, prijatelji in romarji Radia Ognjišče, ki jim je bil blizu z molitvijo, besedo in pesmijo. Kamor je prišel, je prinašal sonce, veselje, pozitiven pogled na življenje. Bil je velik ljubitelj petja.

več:
F. Bole, Novi ljubljanski pomožni škof Alojz Uran. “Moja mama je molila: Marija, če bo ta otrok živel, naj bo tvoj!”; Gost meseca, v: Ognjišče 2 (1993), 9-13.
B. Rustja, Novi ljubljanski nadškof in  metropolit msgr. Alojz Uran. “Potruditi se moramo, da bi se Cerkev pokazala kot Mati, ki sočustvuje s človekom in mu želi pomagati.”: Gost meseca, v: Ognjišče 12 (2004), 8-12
B. Rustja, Ljudski škof v najplemenitejšem pomenu. (zapis), v: Ognjišče 5 (2020), 28.

nekaj njegovih misli:

• V našem času moramo pomagati staršem, da bodo izpolnili svojo nalogo. Začutiti morajo, da so oni prvi odgovorni za vzgojo.
• Ne dajo življenja otroku starši. Oni življenje posredujejo, ker so ga sami prejeli in ker so prejeli čudovito sposobnost, da življenje posredujejo naprej. Življenje pa je vedno od Boga.
• Cerkev je vesoljni zakrament odrešenja. Zato ima nalogo, da s svojim zgledom in oznanjevanjem prinaša tisti mir, ki ga svet ne more dati.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1885 ROJEN JOŽA GLONAR

LITERARNI ZGODOVINAR, KNJIŽNIČAR, PREVAJALEC IN JEZIKOSLOVEC († 1946)

Jezikoslovec in etnograf Karel Štrekelj je leta 1886 pri Slovenski matici prevzel skrb za izdajo ljudskih pesmi in pripravil zbirko Slovenske narodne pesmi I-IV (1895-1923). Četrto knjigo je uredil Joža Glonar, bibliotekar, leksikograf in literarni zgodovinar. Sestavil je več slovarjev ter bil sourednik Slovenskega biografskega leksikona.

 

LETA 1886 ROJEN ALOJZIJ REMEC

DRAMATIK, PESNIK IN PISATELJ (* 1952)

Alojzij Remec, rojen v Trstu, je bil od leta 1927 odvetnik na Ptuju in v letih 1935-1941 tudi župan. V slovensko slovstveno zgodovino se je zapisal predvsem kot dramatik, ki zna opazovati življenje. Njegove drame (Užitkarji, Magda, Zakleti grad), ki razodevajo bistro oko za opazovanje razmer in življenja, so bile v času med vojnama veliko igrane.

 

LETA 1887 ROJEN PAVEL GOLIA

PESNIK IN DRAMATIK, PUBLICIST IN PREVAJALEC († 1959)

Pavel Golia je svoje ustvarjalne moči posvetil gledališču: kot upravnik raznih gledaliških hiš pa tudi kot pisatelj za oder. Priljubljene so bile njegove igre za mladino: Petrčkove poslednje sanje, Triglavska bajka, Betlehemska legenda, Princeska in pastirček, Sneguljčica.

več o njem si preberite v obletnici meseca 08_2009

nekaj njegovih misli:

• Živeti je lepo, le malo sreče / je treba imeti, dragi. To je vse. / Seveda vse, prav vse, je opoteče. / Naposled tudi srečni srečno umre.
  
• Čuj, bedni bratec, ki nikjer / miru ne najdeš! Po dobravi / gre vsako noč tak božji mir, / da ti srce in dušo spravi. / / Sred božjega miru boš miren / našel še nepoznano pot / in pojdeš blag, opran in veren / s tiho ubranostjo odtod.
  
• Šteti so nam jasni dnevi. / rok nas je izdal, / in morda zavesa drevi / pade že do tal.

 

LETA 1931 UMRL KAHLIL GIBRAN

PESNIK, PISATELJ, FILOZOF IN MISTIK (* 1883)

Rojen v Bešareju (Libanon), v krščanski družini, njegov stari oče je bil duhovnik maronitskega obreda. Odšel v ZDA in v začetku 20. stol. v Evropo, kjer je študiral slikarstvo. Pisal je v arabščini in prevajal v angleščino. Najbolje sprejeto je njegovo delo Prerok (1923), katerega sporočilo ne bo nikoli zastarelo, saj zadeva človeka v njegovi globini …

nekaj njegovih misli:

• Delo je ljubezen, ki je postala vidna, in če ne morete delati z ljubeznijo, marveč le z gnusom, zapustite rajši vaše delo in sedite k vratom svetišča, da sprejmete miloščino tistih, ki delajo z radostjo. Kajti če pripravljate kruh z ravnodušnostjo, mesite grenkoben kruh, ki človeka le napol nasiti.Ko se poslavljate od svojega prijatelja, ne žalujte, kajti to, kar najbolj ljubite v njem, lahko postane v njegovi odsotnosti jasnejše; tako kot je hribolazcu pogled na goro jasnejši z ravnine.
  
• Če hočete resnično gledati duha smrti, odprite na stežaj srce telesu življenja. Kajti življenje in smrt sta eno, tako kot sta eno reka in ocean.
  Nekateri iščejo klepet iz strahu pred samoto. Tišina samote razkriva pred njihovimi očmi njihov goli jaz, ki mu želijo ubežati. In spet nekateri govorijo ter nevede in nepremišljeno razodevajo resnico, ki je še sami ne razumejo. In so nekateri, ki imajo resnico v sebi, pa je ne povedo z besedami. V prsih takšnih ljudi prebiva duh v taktu tišine.
  
• Takrat, ko molite, se dvignite, da se v zraku srečate z vsemi, ki molijo v tej isti uri in bi jih, razen v molitvi, nikoli ne srečali.
  več

 

LETA 1935 UMRL HENRIK TUMA

SLOVENSKI POLITIK, PUBLICIST, PLANINEC (* 1858)

Večji del svojega življenja je Henrik Tuma, ki je umrl na današnji dan, preživel na Primorskem, kjer je živahno deloval kot politik v deželnem zboru. Pozabo za politične in pravniške skrbi je iskal med gorskimi stenami. Sistematično je raziskoval Julijske Alpe s predgorji in na podlagi imen posameznih vrhov ugotavljal slovenski izvor.

 

LETA 1955 UMRL PIERRE TEILHARD de CHARDIN

FRANCOSKI JEZUITSKI DUHOVNIK, FILOZOF IN PALEONTOLOG (* 1881)

Na velikonočno nedeljo leta 1955 – bilo je 10. aprila – je v New Yorku, v hiši svojega reda, ‘kakor pade drevo’, omahnil 74-letni jezuitski pater Teilhard de Chardin, znanstvenik, paleontolog in geolog, raziskovalec zgodovine našega planeta iz njegovih zemeljskih plasti in odtisov življenjskih sledi v njih. Mnogi ga smatrajo za največjega genija prejšnjega stoletja in okoli njegovega imena in njegovih idej se že od njegove smrti neusmiljeno tolčejo zagovorniki in nasprotniki. V svojih spisih je razvil zaneseno pesniško in globoko krščansko vizijo vesolja, ki se začenja v Bogu in se steka vanj. Božja misel na začetku je zanj ALFA, Kristus kot zadnji kamen vsega razvoja in vse rasti vesolja pa je točka OMEGA. Tudi pri nas so izhajala njegova dela (Pojav človeka, Hvalnica vesolja, Božje okolje …)

Rodil se je 1. maja 1881 v gradu Sarcenat pri Clermont-Ferrandu. Od očeta, ki je bil plemiške krvi in po telesu pravi velikan, je podedoval naravnost strastno ljubezen do narave in sam piše, kako je kot majhen otrok občudoval materino vero in je to vero tudi sprejemal, častil pa je Boga v koščku železa. “Zdaj se moram tem otroškim predstavam nasmehniti, hkrati pa sem prepričan, da se je kasneje moje češčenje Boga stopnjevalo v tej smeri.” Boga je videl povsod navzočega. “Še toliko prostora nimaš, da bi pokleknil pred Bogom; poklekneš lahko samo v njem,” je zapisal v spisu Božje okolje. Ko mu je bilo sedemnajst let je staršem dejal, da bi rad postal čim boljši kristjan in vstopil je v jezuitski red. Še vedno so ga z nezmanjšano silo privlačile naravoslovne znanosti. Leta 1911 je postal duhovnik. Čas med prvo svetovno vojno je preživel v vojaški službi kot sanitejec, in prejel je več medalj za hrabrost. Po vojni je doktoriral iz geološke biologije in nekaj časa predaval na univerzi institut Catholique v Parizu. Potem je pustil predavanja In odpotoval na Kitajsko, svojo znanstveno domovino. Tu je sodeloval pri odkopavanju „pekinškega pračloveka”, našega davnega prednika. Potoval je po tej prostrani deželi, se od časa do časa vračal v Evropo, po zadnji vojni pa se je ustalil v svoji ljubljeni Franciji. Zaradi svojih nazorov o evoluciji vesolja in vsega živega je imel težave z Rimom, zato so ga predstojniki poslali v Ameriko. Tu je še naprej znanstveno deloval, dokler ni na velikonočno nèdeljo zvečer, prav kot je sam želél, odšel “k Njemu, ki prihaja k nam”.

več:
ČUK, Silvester. Teilhard de Chardin. evolucija stvarstva od Božje misli do Kristusa. Ognjišče, 1975, leto 11, št. 4, str. 7.
ČUK, Silvester. Pater Teilhard de Chardin — ob stoletnici rojstva. Ognjišče, 1981, leto 17, št. 7-8, str. 27.

nekaj misli Teilharda de Chardina

• Kadar človek hoče doseči svojo lastno in živo polnost, se mora najprej osredotočiti v sebi, se zatem usmeriti v svojega bližnjika in se nazadnje osrediti v nečem, kar je večje od njega.
  
• Zvezda, ki jo svet pričakuje, a ne zna izreči njenega imena niti ceniti njene prave razsežnosti, celo ne razločiti njenih najbolj duhovnih in božjih žarkov – to, glejte, je nujno Kristus, njega pričakujemo.
  
• Tisto, kar iz nekega človeka izžareva, je vredno več kot njegovo ljubkovanje.
  
• Bog v svojem najbolj živem in najbolj učlovečenem dejstvu nikakor ni daleč od nas, morda celo onstran otipljivega, nasprotno, čaka nas na vsakem koraku v dejanju in delu, ki ga imamo v rokah. Skoraj bi rekel, da ga imam na konici peresa, krampa, čopiča, igle – pa tudi misli in srca.
  
• Moj Bog, da bi bil jaz ob vsaki minuti tak, kot si me ti želiš, in da bi bil vselej tam, kjer me čakaš.
  več:
  

 

LETA 1957 UMRL FRAN TRATNIK

MOJSTER SATIRIČNE KARIKATURE (* 1881)

Slovenski slikar Fran Tratnik je akademski študij začel in končal v Pragi, vmes pa je študiral na Dunaju in v Münchnu. Kot odličen risar in ilustrator je že v študijskih letih sodeloval pri raznih avstrijskih in čeških (predvsem humorističnih) listih z ostrimi satiričnimi karikaturami. Kasneje se je posvetil socialni problematiki in dosegel umetniški vrh v risbah Slepci in ciklusu Goriški begunci. Uveljavil se je tudi kot portretist.

 

LETA 2012 UMRL FRANCE ŠPELIČ

DUHOVNIK, SLUŽABNIK BOŽJEGA USMILJENJA, GLASNIK MARIJINEGA SPOROČILA (* 1927)

»Najodločilnejši in najvidnejši mejnik je tisti dan v mojem življenju, ko sem pri Ermančkovi Micki zagledal Sveto pismo in ga izprosil od nje … Ko je bila pred Gospodom čaša mojega trpljenja polna, mi je dal rešitev. Bral sem evangelij po Janezu: »Bog je tako ljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor veruje vanj, na pogubil, ampak bi imel večno življenje … Sina ni poslal, da bi svet sodil, ampak da bi svet rešil« (Jn 3,16). V besedi NIHČE sem naenkrat zagledal sebe. Nihče ne bo pogubljen, kdor veruje Vanj! Saj jaz vendar verujem … potem tudi jaz ne bom pogubljen. O, blažena rešitev! Koliko sreče je bilo! Jaz, zgubljeni sin, pa pomiloščen! Kako čudovito sem občutil prisotnost božje ljubezni in božjega usmiljenja!« Tako je v knjigi Vrnil se bom k Očetu (1990, 1998), svoji življenjski izpovedi, zapisal France Špelič, ki je kot mlad partizan izgubil vero svojega otroštva, se oklenil komunističnega ‘evangelija’, kot miličnik in učitelj pa je vedno močneje čutil, kako Bog trka na njegovo srce. Odprl mu je. Postal je duhovnik in služabnik božjega usmiljenja. K Očetu v večni dom se je vrnil na današnji dan, v času devetdnevnice k božjemu usmiljenju.

… več o njem si preberite v pričevanju 05_2012

• Neponovljivo srečo sem doživel, ko sem spoznal, da Bog ni samo sodnik, ampak tudi ljubeči Oče, ki mi želi vse odpustiti.
  
• Nič drugega kot to, kar je rekla Marija: živite evangelij in sporočila, ki vam jih Bog pošilja po meni. Odgovor, ki ga daje Marija, ne jaz, se glasi: Ostanite zvesti obljubam, ki ste jih dali Bogu in soljudem: obljubam svetega krsta, obljubam svetega zakona, duhovniškim in redovniškim obljubam, vsakdanji molitvi.

iskalec in zbiralec Marko Čuk