Avtor: Marko

LETA 121 ROJEN MARK AVRELIJ

RIMSKI VOJSKOVODJA, CESAR IN FILOZOF († 180)

Eden največjih vladarjev v zgodovini rimskega cesarstva je umrl na današnji dan na bojišču pri Vindoboni (Dunaju) ali Sirmiju (Sremska Mitrovica). Mark Avrelij, ki je med letoma 161 in 180 vladal ogromnemu imperiju, izstopa tudi kot ena največjih intelektualnih avtoritet zahodne civilizacije. Čeprav je bil velik vojskovodja, je v sebi gojil močno hotenje po miru in ga med drugim izrazil v filozofskih zapisih. Moč za spopadanje z vsakdanjimi težavami je črpal iz stoične filozofije. Svoja razmišljanja je strnil v Dnevniku (tako je njegovo delo ob prevodu v slovenščino poimenoval Anton Sovre), v katerem je izrazil napetost, ki jo je čutil razpet med cesarskim položajem in občutki nezadostnosti, ki so ga prežemali.

nekaj njegovih misli:

• Življenjska naloga ni v tem, da stojiš na strani večine, temveč da živiš v skladu z notranjimi zakoni, ki jih spoznaš.
  
• Koliko časa pridobi tisti, ki se ne zmeni za to, kaj mislijo, govorijo in delajo drugi, temveč skrbi samo za to, če so njegova lastna dejanja pravična, blaga in dobra.
  
• Ljudje si iščejo oddiha na podeželju, na morju, v gorah. Tudi ti imaš večkrat podobne želje. In vendar se lahko vsako uro umakneš v samega sebe! Saj ne najde človek nikjer tišjega in mirnejšega zavetja kot v svoji duši.
  
• Popolnost dosegaš, če preživiš vsak dan, kakor da je zadnji, brez zmešnjave, brez strahopetnosti, brez hlinjenja.
  
• Zazri se v svojo notranjost! Tam notri je tvoj izvir dobrote, ki nikdar ne neha žuboreti, če ga nikoli ne nehaš iskati.
  
• Če si potrt zaradi tega, ker je veliko slabih ljudi, obrni svoje misli na dobre ljudi, ki jih srečuješ.

 

LETA 1522 UMRL JURIJ SLATKONJA

GLASBENIK, HUMANIST IN PRVI DUNAJSKI ŠKOF (* 1456)

Rodil se je v Ljubljani, toda o njegovem rodu in mladosti ni nič znanega. Leta 1475 je prišel na Dunaj. Po nekaj letih študija je postal dvorni kaplan. Cesar Maksimilijan I. ga je leta 1498 postavil za pevskega mojstra novoustanovljenega zbora dunajskih dečkov, ki deluje še danes, Slatkonja pa velja za njegovega ustanovitelja. Leta 1513 je postal prvi škof tedaj majhne dunajske škofije. Zaradi skromnih dohodkov je obdržal še pičensko škofijo (v Istri) ter novomeško in ljubljansko proštijo. V času renesanse je imel v svojem grbu zlatega konja (od tod tudi razlaga njegovega priimka: slat=zlat + konj). Poznan je tudi kot lastnik prvega ekslibrisa med Slovenci.

 

LETA 1811 ROJEN BERNARD TOMŠIČ

UČITELJ, KNJIŽEVNIK († 1856)

Rodil se je v Vidmu (Dobrepolje), kjer je bil njegov oče Matija učitelj pa tudi orglavec in ljudski pevec. Bernard je obiskoval gimnazijo v Novem mestu (1823–1829), po končanem 6. razredu je odšel na Trsat k frančiškanom, a je kmalu izstopil. Opravil je učiteljski tečaj in kot učitelj služboval v raznih krajih. Od leta 1836 do smrti 1856 je bil stalni učitelj v Vinici. Veljal je za strogega učitelja. Zgodaj je prijel za pero. Najpomembnejši so njegovi opisi ljudskih navad ob kresovanju, ženitovanjih in pogrebih v Vinici.

 

LETA 1898 ROJENA MALA JEZUSOVA SESTRA MAGDELEINE

MAGDALAINE HUTIN, FRANCOSKA REDOVNICA, USTANOVITELJICA MALIH JEZUSOVIH SESTER († 1989)

“Jezus hoče, da delam,za ustanovitev dvojne družine: malih bratov in malih sester. Toda kako? Z gorečo molitvijo, z darovanjem samega sebe z umiranjem,” je ob koncu leta 1904 napisal Jezusov brat Karel – Charles de Foucauld, ki je v Sahari živel čisti evangelij. Ta Jezusova želja je bila uresničena šele dolgo po njegovi tragični smrti (1916). Družina malih Jezusovih bratov je zaživela leta 1933, družina malih Jezusovih sester pa leta 1939, obe v puščavi severne Afrike. Male Je­zusove sestre se spominjajo obletnice rojstva svoje ustanovi­teljice – sestre Magdeleine.

… več o njej si preberite v pričevanju 06_1998)

 

LETA 1899 UMRL DRAGOTIN KETTE

pesnik moderne (* 1876)

Moderna je umetnostna smer ob koncu 19. stoletja, za katero je značilen zlasti subjektivizem. Slovensko moderno v literaturi predstavlja znamenita četverica Kette, Murn, Cankar in Župančič, ki so bili “enega gnezda ptiči, pevci iste pomladi”. Najstarejši med njimi je bil Kette, ki je pri drugih treh užival velik ugled. “Najviše cenim Ketteja,” je dejal Oton Župančič. “On je bil sploh najbolj univerzalen človek med nami.” Še bolj ga je spoštoval Ivan Cankar: “V svojem stremljenju in mišljenju je bil med vso svojo družbo najgloblji in najvišji.” Žal pa je prav on prvi od četverice dal slovo lepotam tega sveta, ki so navdihovale njegove pesmi. O njem je Mimi Malenšek napisala biografski roman Pojoči labodi (1970); njegov rojak Silvo Fatur pa je Kettejevo življenje, predvsem mladost, živo predstavil v knjigi Oče in sin in zagorski zvonovi (Libris, Koper 2005).

… več o njem si preberite v obletnici meseca 01_2006

nekaj njegovih verzov in misli:

• Bodimo delavni, ker delo je življenje. Ne delajmo le zase, ker srečni smo le z drugimi, a delajmo vztrajno, ker kratko je življenje, a vendar dosti dolgo, da v njem dosti dobrega storimo.
  
• Brez dogem in brez vaših energij / sem vedel bolje nego zdaj nekoč, / da On je vir vseh zemeljskih moči, // da v slednjem žarku, plamenu in zvoku, / magnetnem toku in rastlinskem soku / deluje v mislih On, prvotna moč.
  
• Glej, menil sem, da mogel bi živeti / brez tebe kdaj, brez svojega Boga; / a naj li rastejo vonljivi cveti / brez sonca sredi jasnega neba?
  
• In smrti ni… Jaz vidim le življenje, / ljubezen večno vidim krog in krog; saj, če te, duh, neskončno hrepenenje, / ah, če te je v nebo poklical Bog.
  
• O Bog svetlobe, Stvarnik harmonije, / tvoj izgubljeni sin je zopet tu; / o daj mu izgrešenega miru / v bližini svoje svete domačije.
  
• A duša naša – ta nikdar ne laže. / In če se v govoru drugače kaže, / pove ti vso resnico en zdihljaj.
  
• In smrti ni!… Jaz vidim le življenje, / ljubezen večno vidim krog in krog.

 

LETA 1905 ROJEN MILKO BAMBIČ

ILUSTRATOR SLOVENSKEGA TISKA NA TRŽAŠKEM († 1991)

Tržačan Milko Bambič se je uveljavil kot slikar, umetnostni kritik, publicist in izumitelj. Slikarski dar mu je bil ‘prirojen’, saj se je šolal le malo. Risati je začel že kot srednješolec v Idriji, potem pa je s svojimi risbami in igrivimi ilustracijami bogatil časopise in knjige na Tržaškem. Pred fašističnim preganjanjem se je moral umakniti v Ljubljano in se tam posvečal svojemu delu do leta 1943, ko se je vrnil v Trst, kjer je spet prevzel ilustriranje slovenskega tiska. S svojimi ilustracijami je okrasil okoli 70 knjig.

 

LETA 1912 ROJENA ERNA MUSER

PESNICA, PREVAJALKA IN PUBLICISTKA († 1991)

Pesnica, publicistka, urednica in prevajalka Erna Muser, rojena v Trstu, je bila s svojim pisanjem glasnica žensk. Veliko je pisala o Zofki Kvedrovi, zlasti v spremni besedi k njenim knjigam Vladka, Mitka, Mirica in Njeno življenje. Med drugo svetovno vojno je bila internirana v nemškem ženskem taborišču Ravensbruck; po vojni je uredila zbornik pričevanj Ravensbruck.

 

LETA 1924 ROJEN JOŽE CIUHA

SLIKAR, ILUSTRATOR IN GRAFIK († 2015)

Slikarstvo je študiral v Ljubljani (pri Francetu Miheliču in Gojmirju Antonu Kosu), diplomiral leta 1950, nadaljeval na specialki za zidno slikarstvo pri prof. Slavku Pengovu (do 1952). Dve leti je v takratni Burmi (Mjanmar) študiral budistično filozofijo in se seznanjal z njihovo kulturo, o svojih potovanjih je napisal nekaj potopisnih knjig. Slikal je na platno, v akvarelu, ukvarjal se je tudi z grafiko, tapiserijo in ilustracijami. Vsebinsko je bila njegova umetnost osebno obarvan dialog s sodobnim svetom; človeške napake in slabosti je pogosto kritiziral na živalskih podobah, značilna je tudi groteskna interpretacija človeškega lika. Kot ilustrator se je odlikoval s smislom za bistveno, z ostro karakterizacijo in s humorjem. Leta 1966 je za književno delo prejel Levstikovo nagrado, 1968 Nagrado Prešernovega sklada, 1981 pa Jakopičevo nagrado, najpomembnejše slovensko priznanje s področja likovno–vizualne umetnosti.

 

LETA 1937 UMRL ALOJZIJ KNAFELC

KARTOGRAF IN PLANINEC, AVTOR SLOVENSKE PLANINSKE MARKACIJE (* 1859)

Bil je eden prvih delavcev za poslovenjenje planinstva na Slovenskem, zaslužen za markacijo potov SPD po slovenskem Koroškem in po triglavskem pogorju. Napisal je navodila za markiranje poti in izdelavo smerokazov. Knafelčeve markacije so bele pike, obdane z rdečim kolobarjem. Njihova velikost je med 8 in 10 centimetri, medtem ko je razmerje med rdečo in belo piko v prečnem prerezu 1:2. Uporabljajo se za večino slovenskih poti, razen za evropski pešpoti E6 in E7, nanje naletimo tudi na planinskih poteh po državah nekdanje Jugoslavije.

 

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1595 UMRL TORQUATO TASSO

ITALIJANSKI PESNIK (* 1544)

Eden največjih italijanskih renesančnih pesnikov je bil doma v Sorrentu na J Italije. V Padovi je študiral pravo, v Bologni pa filozofijo. Od leta 1565 je bil v službi kardinala d’Este v Ferrari in kronist družine. Je eden največjih italijanskih pesnikov. Bil je razklan med versko strogostjo in čutnostjo, zanj je značilna ljubezenska lirika, v verzih je opisoval človekovo razpetost med ideali in stvarnostjo, med dobrim in zlim. Ustvaril je versko-zgodovinski junaški ep Osvobojeni Jeruzalem v 20 spevih in pastirske igre.

 

LETA 1874 ROJEN GUGLIELMO MARCONI

ITALIJANSKO-IRSKI INŽENIR († 1937)

Ko je 12. februarja 1931 začel oddajati Radio Vatikan, je bil ob tedanjem papežu Piju XI. Guglielmo Marconi, italijanski elektroinženir, ki je ogromno prispeval k razvoju radijske tehnike. Radio je odlično sredstvo za oznanjevanje evangelija ljudem našega časa. Od leta 1948 so na Radiu Vatikan tudi slovenske oddaje.

 

LETA 1889 UMRL JANEZ ŠUBIC

SIN SLIKARSKE RODOVINE, SLIKAR (* 1850)

Iz kmečkega doma v Poljanah nad Škofjo Loko sta izšla brata Janez in Jurij Šubic, dva od največjih slovenskih slikarjev. Umetniška žilica je tekla iz roda v rod. Njun oče Štefan je bil priznan cerkveni podobar. Janez je veliko slikal za cerkve po slovenskih tleh (Brezovica pri Ljubljani, Hribec pri Škofji Loki, Šmartno pod Šmarno Goro, Horjul, Čemšenik pri Trojanah, Radovljica, Šmarjeta na Dolenjskem, Sv. Volbenk nad Poljansko dolino …), pa tudi za posvetne namene. Med drugim je okrasil tudi avlo Narodnega muzeja v Ljubljani.

… več o njem: Veliki slovenski cerkveni slikarji, v: Ognjišče (1980) 10

 

LETA 1896 UMRL LUKA JERAN

MISIJONAR, PESNIK, NABOŽNI PISATELJ IN UREDNIK (* 1818)

Sredi 19. stoletja si je med nabožnimi pesniki na Slovenskem pridobil največ ugleda Luka Jeran, urednik duhovniškega glasila Zgodnja Danica (1849–1904). Pisal je domoljubne in prigodniške pesmi. Zelo se je zanimal za misijone in o svojem potovanju v Afriko je pisal v listu, ki ga je urejal, ter v posebni knjigi.

… več o njem si preberite v obletnici meseca 10_2008)

nekaj njegovih verzov:

• Gospod, pri nas ostani, / za svoje sprejmi nas, / z jedjo nas božjo hrani / zdaj in poslednji čas.
  
• Poslušaj naše klice, / izprosi nam modrost, / da iščemo pravice, skrbimo za svetost. / Da bi Boga ljubili / in tebe prav častili: / Marija, hiti na pomoč!

 

LETA 1900 ROJEN STANKO CAJNKAR

DUHOVNIK, DRAMATIK , PISATELJ, ESEJIST IN UREDNIK († 1977)

Ob smrti bogoslovnega profesorja in pisatelja Stanka Cajnkarja (1977), ki je s svojimi spisi krepil moč krščanske misli pri nas, je dr. France Perko, tedanji beograjski nadškof, zapisal: “Tudi njegova zasluga je, da je Cerkev na Slovenskem uspešno prebrodila prelomno obdobje po zadnji vojni.” Po sodbi mnogih je bil preveč ‘vprežen’ v voz tedanjih oblasti. “Pravi ocenjevalec njegovega dela bo Kristus.” Ko literarni zgodovinarji ocenjujejo pisateljsko delo Stanka Cajnkarja, so si edini, da mu v njegovih dramah, povestih in romanih “ne gre za razpletanje nekih življenjskih zgodb, ampak za ustvarjanje okvira, v katerem on in njegovi ljudje premišljujejo in razpravljajo. Cajnkarju ne gre za zunanja dejanja, temveč za notranji svet in notranja odločanja.” – “Umetnost mu je samo ena izmed poti za umevanje življenja, v religiozni literaturi pa teži za tem, da verska vprašanja na razumljiv in aktualen način približa sodobnemu človeku,” je zapisal Jože Dolenc ob Cajnkarjevi šestdesetletnici.

več:
S. Čuk, Stanko Cajnkar: Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2000), 20-21.

nekaj njegovih razmišljanj …

• Brez kruha vsaj za nekaj časa prebiješ, brez ljubezni in materinskega razumevanja pa si v enem samem dnevu kakor človek, ki so mu vsi pomrli.
  
• Pred Bogom smo vsi dolžniki. Vse človeštvo je skupnost zadolženih. Brez božjega odpuščanja bi naši dolgovi vedno samo naraščali.
  
• Mnogo hujše od opravljanja je obrekovanje. Opravljivec se lahko vsaj deloma sklicuje na svetost resnice, obrekljivec pa je po svojem bistvu lažnik.
  
• Ljubezen, ki ni bila uslišana, skeli. Krivda, proti kateri se pritožuje srce, je krivda, ki sega zelo globoko.
  
• Ob božjih darovih ne smemo ostati ravnodušni. Dar božje dobrote je vedno tudi zahteva, da odpremo svoje srce.
  
• Življenje dobi ob misli na odgovornost svojo lepoto in ceno, odgovornost pa ob globini življenja svojo pravo polnost in pomembnost.
  
• Bog hoče, da smo vsi “naši”. Saj je Oče nas vseh. Dokler hoče biti on Oče vseh, moramo biti mi bratje in sestre.
  
• Človek, ki pravi, da je odpustil, gleda v prihodnost in ne v sedanjost. Pred njim je že nov človek, vreden usmiljenja  in odpuščanja.
  
• Kristus je s svojo besedo hotel ustvariti novo pojmovanje odvisnosti od Boga, novo občutje varnosti in vdanosti, zaupanja in prisrčnosti.
  
• Srce je najtišji sodnik na svetu. Hrup življenja ga tako pregluši, da človek samega sebe več ne razume in ne spozna.
  več:

 

LETA 1906 ROJEN VITAL VODUŠEK

DUHOVNIK, PESNIK, LITURGIČNI PISEC († 1973)

Rojen v Ljubljani, brat pesnika Boža Voduška, po končani gimnaziji je odšel v bogoslovje in bil posvečen leta 1929. Bil je kaplan v Zagorju, župnik v Lokah, leta 1936 je odšel med slovenske izseljence v ZDA (župnija sv. Lovrenca – Cleveland, Ohio), prevzel tudi slov.-hrvaško župnijo v San Franciscu. Prve pesmi je objavljal v Križu na gori, edina pesniška zbirka je izšla leta 1928 (samozaložba). Prevladujejo religiozne pesmi, pa tudi utrinki iz narave, nekaj pesmi iz obdobja, ko je živel med rudarskimi in delavskimi družinami v Zagorju, je tudi socialnih … Sicer pa je prevajal, prirejal in urejal liturgična besedila za ljudsko sodelovanje, prevedel je Guardinijev Sveti križev pot našega Gospoda in Zveličarja (1929).

nekaj njegovih verzov:

• Mi gremo k Tebi, polnosti iskat! / Mi gremo k Tebi z željnimi željami, / da bi s skrivnostjo svojo hodil z nami: / veliki brat! // Kakor drevo – roke razpenjaš v veje / in ptice v mehke se dlani skrijó. / Plamenčki živi v mraku zasijó: / ljubezen greje. // O soncu poješ. Pesem v duše seže / in pesem v dušah v eno zaživi. / In vse so eno, vse so kakor Ti: / ljubezen veže. // Legenda o ljubezni: šla je do neba, / otroška vera ji je pot svetila. / Ljubezen se je v večnost razklenila / in v zadnjo polnost: gledanje Boga (Sveti Frančišek)
  
• Moj mali bratec je bil slep / in kmalu potem je umrl. / In nihče ni vedel, kako je lep, / moj oče je krsto zaprl. (Pesem otroka)

 

LETA 1910 UMRL BJORNSTJERNE BJORNSON

NORVEŠKI PESNIK, PISATELJ IN DRAMATIK (* 1832)

Norveški pesnik, pisatelj in dramatik Bjørnstjerne Bjørnson se je kot politik bojeval proti uniji Norveške s Švedsko, vendar mu je švedska akademija leta 1903 podelila Nobelovo nagrado za književnost. Ko jo je v Stockholmu prevzel, je dejal, ‘da je Švedski v veliko čast’, da je nagrado podelila političnemu nasprotniku. Nekaj njegovih del imamo tudi slovenskem prevodu; v Ognjišču je v nadaljevanjih izhajala njegova povest Deklica s Prisoj.

 

LETA 1981 UMRL DANILO ŠVARA

SKLADATELJ IN DIRIGENT (* 1902)

Sin krojača in gostilničarja iz Ricmanj pri Trstu je začel študij glasbe v Ljubljani kot gimnazijec v Kranju. Na Dunaju je študiral družbene vede in postal doktor ekonomije. Istočasno je privatno študiral glasbo, ki je postala njegov poklic. Bil je dirigent opere v Ljubljani, profesor na akademiji za glasbo in plodovit skladatelj. Med drugim je napisal opere Kleopatra, Veronika Deseniška, Prešeren (Slovo od mladosti).

 

LETA 2014 UMRL STANKO LORGER

MATEMATIK, ATLET (*1931)

Rojen v Bučah na Kozjanskem, med vojno z družino interniran v Nemčijo, po vojni je nadaljeval šolanje. Leta 1964 je diplomiral iz matematike in fizike, že pred diplomo je učil matematiko na Srednji ekonomski šoli v Celju, kjer je do upokojitve deloval kot profesor. Znan je bil kot dober matematik in vrhunski športnik, rekorder v teku na 110 m z ovirami. Sodeloval je na treh EP v atletiki, v Stockholmu je 1958 osvojil srebrno kolajno. V svojih disciplinah (110 m z ovirami, 100 m, štafeta 4 x 100 m) je dosegel odlične rezultate na treh OI.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1906 ROJEN NIKO KURET

SLOVENSKI ETNOLOG († 1995)

“Ob velikem bogastvu šeg in navad, ki so spremljale praznovanja našega ljudstva v preteklosti, se nam porodita dve misli. Prva je ta, da je bilo življenje našega ljudstva v prejšnjih dobah kulturno bogato, bogatejše, kakor si ga more predstavljati današnji civiliziranec. Le-temu ostaja to življenje tuje spričo njegovega racionalizma in kot načelnemu nasprotniku vsakega mita in vsake mistike. Druga misel pa je, da je v primeri z razgibanostjo in vsebinskim bogastvom praznovanj v prejšnjih dobah naš čas neprimerno siromašnejši.” Tako je zapisal dr. Niko Kuret, največji slovenski narodopisec, ko je “o trjacih” (na binkošti) leta 1960 pospremil na pot svoje življenjsko delo Praznično leto Slovencev, ki obsega skoraj 1400 strani. Izšlo je pri celjski Mohorjevi v štirih knjigah (1965-1970), ponatis pa v dveh zajetnih knjigah pri Založbi Družina (Ljubljana 1989). Tega skrbnega ohranjevalca naše dragocene dediščine se spominjamo na današnji dan.

več:
S. Čuk, Niko Kuret: Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2006), 38-39.

 

LETA 1910 UMRL MARK TWAIN

(S PRAVIM IMENOM SAMUEL LANGHORNE CLEMENS), AMERIŠKI PISATELJ IN HUMORIST (* 1835)

Pravo ime tega slavnega ameriškega pisatelja humorista je Samuel Langhorn Clemens. V svojem življenju je opravljal različne poklice: bil je tiskarski stavec, ladijski krmar, nazadnje časnikar. Znani sta njegovi mladinski deli Pustolovščine Toma Sawyerja in Pustolovščine Huckelberryja Fina. Mladinske povesti je začel pisati iz odpora do tedanjih pisateljev, ki so za otroke pisali osladne vzgojne zgodbe.

nekaj njegovih misli:

• Prijaznost je jezik, ki ga lahko slišijo gluhi in berejo slepi.
  
• Če sprejmeš pod streho sestradanega psa in mu daš jesti, te ne bo ugriznil. To je poglavitna razlika med človekom in psom.
  
• Slabe navade ne moremo kar vreči skozi okno, temveč jo moramo potrpežljivo spravljati iz svoje hiše po stopnicah.
  
• Jutri bom spremenil svoje življenje. Včeraj sem to hotel storiti danes.
  
• Skrivnost lepega vedenja je v tem, da znamo dobro mišljenje, ki ga imamo o sebi, uskladiti s slabim mišljenjem, ki ga imamo o drugih.
  
• Preden začneš ljubiti svoje sovražnike, se potruditi biti boljši do svojih prijateljev.
  
• Lažje je prenašati ducat lažnih pohval kakor eno iskreno grajo.
  
• Veliko otrok ima starše, ki jih je težko vzgajati.
  
• Daj vsakemu dnevu možnost, da bo najlepši v tvojem življenju.
  
• Vsak človek je podoben luni: ima svojo temno stran, ki je nikomur ne pokaže.
  
• Lahko spremenimo svet ali samega sebe; slednje je veliko težje.

anekdota:

Pisatelj Mark Twain (1835 do 1910) se je odpravljal na potovanje z vlakom in je vprašal odgovornega za sprejem prtljage na newyorški postaji: »Je ta kovček dovolj trden za prtljažni vagon?«»To bova takoj videla,« je rekel možakar. Kovček je dvignil visoko nad glavo in ga z vso silo vrgel na tla. »To bo dobil v Philadelphii,« je rekel. Potem je prijel kovček in z njim nekajkrat butnil ob steno vagona. »Tako se mu bo zgodilo v Chicagu.« Nazadnje je kovček vrgel visoko v zrak in z obema nogama skočil nanj, kakor hitro je priletel na tla. Kovček se je končno raztreščil in njegova vsebina se je razletela po peronu. »To pa ga bo doletelo v Sioux Cityju. – Če torej mislite potovati v Sioux City, potem rajši vzemite kovček s sabo v kupe.«

zgodba:

B. Rustja, Nauk letenja divjih gosi, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 5 (2019), 42.
v knjigi: Vodi me, dobrotni Duh, Ognjišče, Nova serija 3, Koper, 2019, 92.

 

LETA 1914 ROJEN LOJZE ŠKERL

DUHOVNIK, ČASNIKAR, KULTURNI DELAVEC († 1995)

Sin čevljarja in perice iz Sežane je postal ena vodilnih osebnosti med tržaškimi Slovenci na cerkvenem in narodnem področju. Škof Alojzij Fogar, velik prijatelj Slovencev, mu je omogočil študij v Rimu. Ko se je kot doktor bogoslovja vrnil v Trst, je opravljal razne duhovniške službe. Od leta 1966 do leta 1992 je bil škofov vikar za Slovence. Bil je vsestransko dejaven: kot soustanovitelj lista Novi glas, revije Mladika, kot odbornik Goriške Mohorjeve družbe.

 

LETA 1924 ROJENA ZMAGA KUMER

ETNOMUZIKOLOGINJA († 2008)

Rojena v Ribnici na Dolenjskem je v petdesetih letih študirala slavistiko na ljubljanski filozofski fakulteti in na folklorno-zgodovinskem oddelku Akademije za glasbo v LJ. Raziskovala je slovensko pesemsko izročilo, posebej so jo zanimale pripovedne pesmi. Napisala je obsežno delo Vsebinski tipi slovenskih pripovednih pesmi (slovensko-nemško delo), ki je imelo odmev tudi v tujini. Drugo področje njenega dela pa je postala ljudska glasba: glasbila in godci – rezultat dolgoletnega dela, predvsem na terenu, je knjiga Slovenska ljudska glasbila in godci. V svojem življenju je izšlo 28 samostojnih knjig in številne razprave in članki v domačih in tujih revijah in časopisih. Vse svoje raziskovalno delo je povzela v knjigi Slovenska ljudska pesem (2002). Izšlo je tudi več pesmaric, ki jih je sestavila: Čez polje pa svetinja gre, Eno si zapojmo, … sodelovala pa je tudi v radijski oddaji Slovenska zemlja v pesmi in besedi na RA Slovenija. Za svoje delo je prejela tudi Herderjevo nagrado (na Dunaju 1992), doma pa Zoisovo in Štrekljevo nagrado ter Murkovo priznanje. Bila je častna članica Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU.

več:
F. Bole, dr. Zmaga Kumer: Ljudske pesem je odsev mišljenja in čustvovanja slovenskega človeka: Gostja meseca, v: Ognjišče 3 (1980), 6-10.
B. Rustja, Komercializacija Valentinovega in še česa: Pogovor o…, v: Ognjišče 2 (1998), 30-31.
S. Čuk, Zmaga Kumer (1924-2008), Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2024), 40-41.

nekaj njenih misli:

• Nekdaj je veljalo, da je treba dano besedo držati, obljubo izpolniti, če je človek hotel biti poštenjak, na katerega se je mogoče zanesti. Nasprotno dejanje je bilo nečastno in človek brez časti je bil vreden prezira.
  
• Kot Božji materi pripisuje slovensko ljudstvo Mariji tolikšno ve­ljavo, da more izprositi pri Bogu domala vse, tudi kadar se zdi brez­upno.
  
• Zame je vera kot prevladujoča barva neke slike, kot tonaliteta neke skladbe – nanjo je uglašeno moje življenje v celoti, naravno in preprosto, brez pobožnjaštva ali kakršne koli pretiranosti.
  

 

LETA 1946 UMRL JANEZ ZABUKOVEC

DUHOVNIK, NABOŽNI PISATELJ IN ZGODOVINAR (* 1868)

Po osnovni šoli v rojstnem Ložu in klasični gimnaziji v Ljubljani je tam študiral bogoslovje in bil leta 1891 posvečen v duhovnika. Ob rednih duhovniških opravilih se je posvečal pisanju. Vključil se je v krajevno-zgodovinsko raziskovanje in napisal knjigo o župniji Slavina pri Postojni (1910). Knjigo Kratek pouk o svetem zakonu (1902) je napisal kot župnik v Zg. Tuhinju. Izpod njegovega peresa je prišlo še nekaj nabožnih in drugih knjig. Nazadnje je bil župnik v Komendi, kjer je skrbel za zapuščino Petra Pavla Glavarja.

 

LETA 1983 UMRL NEJC ZAPLOTNIK

ALPINIST, RAZMIŠLJUJOČI POTOPISEC (* 1952)

Kranjčan Nejc Zaplotnik je v svoji kratki alpinistični karieri postal eden naših najuspešnejših alpinistov in ima velike zasluge za razvoj slovenskega alpinizma. Splezal je več kot 350 smeri vseh težavnostnih stopenj, med pomembnejše plezalske dosežke pa spada vzpon na osemtisočaka Makalu leta 1975 in Gašerbrum dve leti kasneje. Leta 1979 sta z Andrejem Štremfljem kot člana jugoslovanske alpinistične odprave kot prva Slovenca osvojila najvišjo goro sveta (Mount Everest). Leta 1983 se je njegova pot končala pod plazom ledu, ki se je zrušil z južne stene Manasluja v Himalaji. Zaplotnik je svoja alpinistična doživetja tudi objavil v zanimivih potopisih in člankih, pravo obvezno čtivo za vse, ki so jim gore blizu pa je postala njegova knjiga Pot (1981), v kateri je zbranih devet sestavkov, ki jih Nejc zapisal neverjetno doživeto in slikovito. Knjigo je ženi Mojci podaril za dan žena.

več:
Nina, Nejc Zaplotnik. Njegova pot se je končala v Himalaji: Aktialnosti, v: Ognjišče 6 (1983), 24-25.

nekaj misli iz knjige Pot:

• V prvem pripoveduje o svoji mladosti, o svojih začetkih svoje nore ljubezni do gora, o svojih domačih, o svoji bralski strasti. Posrečena je njegova sodba o puberteti: »to je tisto čudovito obdobje, ko počasi postajaš takšen, kakršen bi rad bil, pa niti ne veš, kakšen si želiš biti’.
  
• V drugem premišljevanju se spominja noči in dnevov, ki jih je skupaj s prijatelji prebil v domačih in tujih hribih. Potem nas povabi s seboj v Afriko, na Kilimandžaro, najvišji vrh črne celine. Ne prenese rekorderskega alpinizma, ki meri uspešnost samo po številu osvojenih vrhov. Med plezanjem po gladkih stenah v Kaliforniji, razmišlja: »Uspeh sam zame nikdar ni imel pomena, če se za njim ni skrival velik človek, velika samosvoja osebnost … Najhuje je, ko ljudje skušajo narediti iz tebe junaka, ti pa veš, kako si šibek in nebogljen, poznaš vse svoje slabosti in te je strah jutrišnjega dne, včerajšnjega si pa že pozabil …«
  
• Čudovite misli se mu utrinjajo, ko je pred njim najlepša gora njegovega življenja – Makalu. »Ljudje ne umirajo zaradi slave, odkar svet stoji pa umirajo zaradi vroče želje odkriti v sebi skrite sile, ki te postavijo nad meje, v katere si ujet v mirnem, zapečkarskem življenju. Nekaj te neprestano žene, da spoznaš nevarnost in jo premagaš z lastno glavo in lastnimi rokami.«
  
• In za konec še misel, ki zaključuje uvodno razmišljanje (Našel sem pot): »Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.«

o njem:

• Spomini nanj so še vedno živi. Bil je izjemno močna osebnost. Po njegovi smrti sem imel kar nekaj težav s svojo alpinistično samostojnostjo in sem rabil kar kakšno leto, da sem se postavil na noge. Ko sva skupaj plezala je bil namreč prav Nejc tista gonilna sila, ki je poganjala ostale naprej … (Andrej Štremfelj)

iskalec in zbiralec Marko Čuk

 

LETA 1616 UMRL MIGUEL CERVANTES

ŠPANSKI PISATELJ (* 1547)

Rodil se je leta 1547 v kraju Alcalá blizu Madrida. Izhajal je iz skromne zdravniške družine. Služil je pri kardinalu Acquaviveju v Rimu, kjer je postal vojščak. Vse življenje je živel v revščini. Po izdaji prvega dela, Don Kihot, izšel je pri avtorjevih oseminpetdesetih letih, je do smrti leta 1616 kot poklicni pisatelj živel v Madridu. Pisal je dramatiko, novele, zbrane v zbirki Zgledne novele in romane Galatea, Prigode Persila in Sigismunde, z romanom Don Kihot pa je ustvaril prvi novoveški roman.

njegova misel:

• Na svetu je dvoje lepot: ena je lepota duše, druga lepota telesa. Lepota duše biva in se razkriva v razumnosti, v poštenosti, v lepem ravnanju, v radodarnosti in v spodbudnem vedenju. Vse te lastnosti pa se morejo družiti in bivati v grdem človeku.

 

LETA 1616 UMRL WILLIAM SHAKESPEARE

ANGLEŠKI DRAMATIK (* KRŠČEN 26. APRILA 1564)

»Prilagodite kretnje besedi, besedo kretnji; zlasti pazite, da ne prekoračite naravne mere: kajti vse, kar je tako pretiranega, se oddaljuje od namena gledališke igre, ki je bil že od nekdaj, je in ostane, da drži tako rekoč življenju zrcalo; da kaže čednosti njene poteze, pregrehi njeno podobo, svojemu času in družbi njeno obliko in odtisk. In ako se kaže vse to prenapeto ali premedlo, se nevednež sicer smeje, razsodnega človeka pa samo žali; graja enega samega takega pa vam mora veljati več od polne dvorane drugih.« Tako je po svojem junaku Hamletu angleški dramatik William Shakespeare predstavil namen gledališke igre, ki mora prikazovati resničnost življenje, njegove dobre in slabe strani. William Shakespeare, ki mu posvečamo to prilogo ob 450-letnici njegovega rojstva, je bil največji mojster te umetnosti in je na splošno priznan kot najodličnejši dramatik v svetovnem merilu. Njegove odrska dela – komedije, zgodovinske igre, tragedije – so prevedena v vse večje jezike sveta in se vedno znova uprizarjajo, ker so zaradi miselne globine nesmrtna.

… več v prilogi 04_2014

nekaj njegovih misli:

• Ljudje veliko bolj cenimo prah, ki je posut z zlatom, kakor pa zlato, ki je malce zaprašeno.
  
• Svojo krono nosim v srcu, ne v glavi; ni pokrita z diamanti in je nevidna: ime ji je zadovoljstvo. To je krona, ki je bila kraljem redkokdaj dana.
  
• Kakor sežejo daleč žarki majhne sveče, tako sije dobro dejanje v svetu hudobije.
  
• Ne poznam filozofa, ki bi znal potrpežljivo prenašati zobobol.
  
• Vemo, kaj smo, ne vemo pa, kaj bi lahko bili.
  
• Bodi zvest samemu sebi; iz tega sledi – kakor noč sledi dnevu – da se ne boš mogel pretvarjati pred nikomer.
  
• Ni je v telesu, v duši je grdoba; / edina prava spaka je hudoba.

 

LETA 1787 ROJEN PETER DAJNKO

DUHOVNIK, ČEBELAR, PISATELJ IN JEZIKOSLOVEC († 1873)

Jernej Kopitar je leta 1809 v svoji slovnici izrazil potrebo po slovenskem črkopisu, ki bi imel za vsak glas enotno črko. Na njegovo pobudo sta skoraj istočasno nastala dva nova črkopisa: na Štajerskem dajnčica (1824), na Kranjskem pa metelčica (1825). Peter Dajnko je iz cirilice vzel znak za črko č, za ž je vzel x, za š pa ‘prestriženo’ številko 8. Leta 1831 je izbruhnila slovenska abecedna vojska; leta 1839 se je uveljavila gajica, naša sedanja abeceda s 25 črkami.

več:
S. Čuk, Peter Dajnko: Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (1993), 44-45.

 

LETA 1813 ROJEN BL. FRIDERIK OZANAM

APOSTOL LJUBEZNI, MOŽ, DRUŽINSKI OČE, PROFESOR PRAVA IN KNJIŽEVNOSTI NA SORBONI († 1853)

Na svetovni dan mladih v Parizu 22. avgusta 1997 je papež Janez Pavel II. razglasil za blaženega Friderika Ozanama, velikega apostola krščanske dobrodelnosti. Skupaj s prijatelji študenti je leta 1833 ustanovil Vincencijevo zvezo dobrote, predhodnico Vincencijevih konferenc, karitativno ustanovo krščanskih laikov za organizirano materialno in duhovno pomoč potrebnim. Ime je dobila po sv. Vincenciju Pavelskem (+ 1660), junaku ljubezni do bližnjega.

zgodba
B. Rustja,Mladi Ozanam in Ampere, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 10 (2016), 36.
v knjigi: Vodi me, dobrotni Duh, Ognjišče, Nova serija 3, Koper, 2019, 36.

 

LETA 1976 UMRL STANKO PODERŽAJ

DUHOVNIK, JEZUIT, MISIJONAR V BENGALIJI (* 1904)

Po prvi svetovni vojni so slovenski in hrvaški jezuiti začeli z misijonom v indijski pokrajini Bengaliji. Konec leta 1929 so tja odšli trije slovenski misijonarji: bogoslovec Stanko Poderžaj, Ljubljančan, ter misijonska brata Janez Udovč in France Drobnič. Za njimi so prišli: Viktor Sedej, Lojze Demšar z bratom Leopoldom Vidmarjem, Janez Ehrlich, Jože Lukan, kot zadnji pa Jože Cukale (1950). Nato je Indija zaprla vrata tujim misijonarjem. Stanko Poderžaj je umrl 23. aprila 1976 v Kalkuti.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1748 UMRL OČE ROMUALD ŠTANDREŠKI

SLOVENSKI KAPUCIN IN PRIDIGAR (* 1676)

V dobi katoliške obnove po reformaciji so bili na Slovenskem najbolj dejavni redovniki: ob jezuitih predvsem kapucini. Pri svojem prenoviteljskem delu so segali po sredstvih, ki so tedaj veljala za sodobna. Eno od teh so bile pasijonske procesije – dramatični prikaz Kristusovega trpljenja. Najbolj znamenita je škofjeloška procesija iz leta 1721, ker je bila v slovenskem jeziku. Škofjeloški pasijon, prvo ohranjeno slovensko dramsko besedilo, je po nemški predlogi priredil oče Romuald Štandreški (s krstnim imenom Lovrenc Marušič).

… več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (1996) 8

 

LETA 1791 ROJEN JURIJ VODOVNIK

BUKOVNIK, LJUDSKI PESNIK, PEVEC IN IGRALEC († 1858)

“Jez sim Vodovnik Juri, / per Skomro sem doma / v reztrgani kočuri; / štir okenca ima.” Tako se začenja znamenita avtobiografija v verzih Jurija Vodovnika, pohorskega bukovnika, ljudskega pevca in igralca, ki se je rodil pred 210 leti na Skomarju. V svojih pesmih, ki jim je sam zložil tudi napev, je segel poslušalcem do srca, tako da so številne od njih postale ljudska last in jih še skoro 150 let po njegovi smrti pojo ne le na Pohorju. Marjetka Golež, ki je temeljito raziskovala Vodovnikovo delo, ugotavlja: “Vodovnik slika kmečko življenje, ljudi, njihove značaje, delovanje, mišljenje, čustvovanje. Motive zajema iz vsakdanjosti, iz lastnega videnja sveta in dogodkov. Kot popotnik hodi okrog, riše svojo pot, pokrajino, dogodke in ljudi, ki jih srečuje … Vodovnik je presenetljiv v ustvarjanju vzdušja in dramatičnih situacij. Ob vsaki pesmi razmišlja in jo navadno zaključi z naukom ali pa se z zadnjo kitico podpiše.”

… več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (2001) 4

 

LETA 1866 UMRL JOŽEF TOMINC

PORTRETIST IN CERKVENI SLIKAR (* 1790)

Jožef (Josip) Tominc se je risanja in slikanja učil že v svojem rojstnem mestu Gorica, od leta 1809 pa je šolanje nadaljeval v Rimu, kjer je ostal do leta 1820. V svoji zreli slikarski dobi je ustvaril odlične portrete tedanje plemiške in meščanske družbe, pa tudi preprostih ljudi, v katere se je z ljubeznijo poglobil. Veliko je slikal za cerkve na Primorskem, predvsem oltarne podobe. Leta 1830 naslikal podobo sv. Hilarija in Tacijana za glavni oltar goriške stolnice, ki je njegova največja oltarna slika.

 

LETA 1872 ROJEN ALOJZ (LOJZ) KRAIGHER

ZDRAVNIK, PISATELJ († 1959)

Rodil se je v Postojni, kot najstarejši v družini trinajstih otrok. Gimnazijo je obiskoval v Novem mestu, spoznal Otona Župančiča, bil sošolec Dragotina Ketteja in v literarnem krožku Zadruga spoznal Ivana Cankarja. Po maturi je na Dunaju študiral medicino, družil se je s slovenskimi študenti in veliko pisal. Leta 1914 je dobil službo splošnega zdravnika v Ljubljani, med prvo vojno je bil vojaški zdravnik, zelo si je prizadeval za to, da Ljubljana dobi medicinsko fakulteto. Lojz Kraigher je pisal romane in drame, kot zdravnika ga je najbolj mikala ljubezenska oz. spolna stran človeškega življenja, zablode, pregrehe in napake, premalo pa je presojal opažanja v etičnem smislu. Njegovo najbolj znano delo je roman Kontrolor Škrobar (1913), zajeten politični roman. Poleg novel in romanov je Kraigher napisal tudi več dram (Školjka). Prijateljeval je z Ivanom Cankarjem in po njegovi (11. decembra 1918) je poskušal prikazati njegovo človeško in umetniško podobo (Umetnikova trilogija, monografija Ivan Cankar).

več:
S. Čuk, Lojz Kraigher (1872 – 1959), Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2017) 52-53.

 

LETA 1878 ROJENA ZOFKA KVEDROVA

PISATELJICA IN PUBLICISTKA († 1926)

Slovensko pisateljico Zofko Kvedrovo sta, po sodbi literarnega zgodovinarja Joža Mahniča, “lastno življenje z grenko mladostjo, socialno revščino in samoizobraževanjem, razgibanim erosom in tragiko v zakonu ter opazovanje splošnega položaja žene v takratni družbi, ko so o njeni usodi pogosto odločali starši in ji je bil tudi lahkoživ ali surov mož neomejen gospodar, naredila za temperamentno glasnico ženske emancipacije”. Ivan Cankar, njen pisateljski vzornik in idejni zaveznik, je o njej zapisal: “Zofka je zapustila izhojeno pot; ona je sama svoja; povedati je hotela nekaj, kar je videla sama in kar je čutila sama; njene slike niso kopije del, ustvarjenih od moških umetnikov; gledala je s svojimi očmi…”

… več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (2006) 11

nekaj njenih razmišljanj …

• Vsako drugo razmerje med ljudmi se lahko spremeni, ali mati ostane mati. Naša duša se ji lahko odtuji, srce se lahko okrene od nje, toda vedno ostajamo del nje.
  
• Zameri se ti človek, ki s tatinsko roko krade tvoj denar, toda še dosti huje, kdor s strupenim jezikom krade tvoja čast.
  
• Otroci odpuščajo lahko in z vsem svojim bitjem. Mi odrasli ne znamo odpuščati – ne pozabljamo.

 

LETA 1898 UMRL JOŽEF PETKOVŠEK

SLIKAR (*1861)

Genialni slikar Jožef Petkovšek je leta 1889 naslikal svoje najbolj znano delo – avtobigrafsko sliko ‘Doma’. Na njej je upodobil samega sebe, sedečega za mizo pod bohkovim kotom med materjo, sestro in dečkom. Tedaj so se pri njem že pojavili znaki duševne bolezni, ki ga je, komaj 37–letnega, pokopala.

… več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (2011) 3

 

LETA 1886 ROJEN IZIDOR CANKAR

PISATELJ, UMETNOSTNI ZGODOVINAR, KRITIK, PREVAJALEC IN DIPLOMAT († 1958)

Izidor Cankar se je uveljavil predvsem kot umetnostni zgodovinar. Tej stroki se je posvetil še preden je opustil duhovniški poklic (1926). Bil je tudi pripovednik; znan je njegov esejistični roman S poti in eseji Obiski. Pomembni so njegovi uvodi v Zbrane spise I–XXI bratranca Ivana Cankarja, našega največjega pisatelja.

… več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (2016) 4

njegova misel …

• Trpljenje je plodno; utrudi se srce v njem, a tudi okrepi in razčisti.

 

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1713 UMRL PAOLO NALDINI

DUHOVNIK, AVGUŠTINEC IN KOPRSKI ŠKOF (* 1632)

“Paolo Naldini, redovnik avguštinec, je bil doma iz Padove. Iz vsega, kar je napisal, je videti, da je hitro vzljubil škofijo, ki mu je bila dodeljena, njeno središče Koper in posebej stolno cerkev,” je v spremni besedi k slovenskemu prevodu njegove knjige Cerkveni krajepis (Koper 2001) zapisal njegov naslednik, tedanji koprski škof Metod Pirih. “Imel je rad svoje vernike; posebno čast izkaže vernikom slovanskega jezika in njihovemu glagolskemu bogoslužju. Ko skuša ugotoviti, od kod ime Slovani, zavrže razlago prek latinske besede ,sclavus’ (suženj), ampak pove, da prihaja to od besede ,slava’.”

… več o njem si preberite v obletnici meseca 10_2002, izdali pa smo tudi knjigo o njem: Paulus Naldini (1686-1713) eremita doctus – episcopus Iustinopolitanus (RAZPRODANO)

 

LETA 1806 ROJEN MARKO GLASER

DUHOVNIK IN NABOŽNI PISATELJ, sodelavec bl. škofa Slomška († 1889)

Rojen je bil v Smolniku pri Rušah, gimnazijo je obiskoval v Mariboru, filozofijo in teologijo je študiral v Gradcu, v duhovnika je bil posvečen leta 1829, nato pa opravljal razne službe. Leta 1843 je postal župnik pri Sv. Petru pri Mariboru. Od leta 1856 je imel veliko dela, da je pripravil prenos škofijskega sedeža iz Št. Andraža v Maribor (1859) in poskrbel za nastanitev škofijskih ustanov. S škofom Slomškom ga je vezalo iskreno prijateljstvo. Izdal je tudi nekaj nabožnih spisov v nemščini in slovenščini.

 

LETA 1909 ROJEN LOJZE PERKO

SLIKAR († 1980)

Zdi se mi, kot da bi bilo to včeraj, ko je slikar Lojze Perko prihajal na naše uredništvo v Koper, ker je z veseljem ugodim naši prošnji, da bi opremil in ilustriral katero naših knjig. Najprej je s svojimi risbami poživil drobno mladinsko povest Luč z gora (1969), ilustriral je podlistek Danijela (1971) ter opremil knjigo Berač iz Granade (1971), življenjepisni roman o sv. Janezu od Boga. Njegovo ‘največje delo’ za našo založbo pa je bila čudovita oprema knjige Materina ruta pisatelja Lojzeta Kozarja, ki jo je obogatil s številnimi ilustracijami (1973). Ko je prišel k nam, je prinesel s sabo svojo krpanovsko šegavost in prijateljsko srce, ki se je nekaj dni po prometni nesreči za vedno ustavilo 19. junija 1980, ko je dopolnil komaj 71 let in je bil sredi ustvarjalnega poleta. Njegove slike so tople in ljudem ljube. Lojze Perko je kot slikar “v bistvu poet nekega za vedno se poslavljajočega sveta” (Stane Mikuž).

… več o njem si preberite v obletnici meseca 04_2009

 

LETA 1914 ROJEN TONE KOZLEVČAR

GLASBENIK, BARITONIST, EDEN USTANOVITELJEV SLOVENSKEGA OKTETA († 1995)

Baritonist Tone Kozlevčar je bil med ustanovitelji slavnega moškega zbora Slovenski oktet leta 1951. Slovenski oktet je izvajal predvsem slovenske ljudske in umetne pesmi in njen sloves ponesel po širnem svetu. Tone Kozlevčar pri Slovenskem oktetu prepeval več kot četrt stoletja. Zaslovel je kot mogočen Ribničan Urban v znani pesmi, ki velja za ‘ribniško himno’. Bil je pobudnik Tabora pevskih zborov v Šentvidu pri Stični, njegovem rojstnem kraju.

 

LETA 1943 UMRL RIHARD JAKOPIČ

SLIKAR (* 1869)

Jakopič je bil ne samo plodovit slikar (ohranjenih je okoli 1200 slik ter kakšnih 650 risb), ampak tudi prodoren pisec, ki je v številnih člankih in izjavah izpovedal svoje poglede na umetnost. Zanj je (impresionistično) slikarstvo “barvni izraz umetnikove duševnosti, zavedno razodevanje duhovnih doživljajev poglavitno z barvami”. Jakopiča kot človeka je odlikovala velika osebna dobrota, topla naklonjenost do ljudi, ne oziraje se na njihov družbeni položaj ali izobrazbo. V svojih izjavah in spominih nam je Jakopič zapustil tudi čudovite misli o odnosu do življenja, narave in Boga, kajti “v poznih letih se je njegovemu panteističnemu humanizmu pridružila eshatološka nota in poglobljena religiozna duhovnost” (Tomaž Brejc).

več:
S. Čuk, Rihard Jakopič: Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2003), 42-43.

nekaj njegovih misli:

• “Vse moje življenje je bilo po božji volji posvečeno umetnosti, naši umetnosti… Bog je vdihnil vsem bitjem svojo dušo. Človeku je rekel: Tebe, človek, sem si izbral za gospodarja zemlje. Dam ti vse, kar sem dal drugim bitjem. Povrhu pa ti dam še toliko pameti, da boš mogel modro, vestno in pravično izvrševati svoja opravila na zemlji. Poslušaj me, ubogaj me! Živi po mojih postavah! Srečen boš in osrečil boš svoj rod in vsa živa bitja, ki žive na zemlji. Živi, raduj se, trpi, dokler te ne odpokličem; kajti vse, kar je bilo kdaj rojeno, se mora nekoč razkrojiti, umreti. Le življenje je večno. Življenje pa sem Jaz.”
  
  
• “Mislim, da se ne motim, če pravim, da slovenske umetnosti ni bilo in je še ni – ona je v bodočnosti. Toda sedaj smo na poti do nje, in ali jo dosežemo, je odvisno od okoliščin. Res smo imeli prej nekaj umetnikov, toda ostali so tuji masi naroda kakor jim je bil narod tuj… Umetnost postane slovenska tedaj, kadar nam postane življenjska potreba, kadar bomo iskali sebe v njej. Zato bi se pa morali prej popolnoma osamosvojiti na vseh poljih od tujega, zlasti nemškega vpliva” (leta 1910).

 

LETA 1970 UMRL ANDREJ GOSAR

KRŠČANSKI POLITIK, PRAVNIK, SOCIOLOG IN PEDAGOG (* 1887)

»Kristusovo kraljestvo na zemlji je vzvišeno nad katere koli družbene razmere, nad kateri koli družbeni red, kako šele nad poljubno obliko političnega življenja. Vnanji red, ki vlada v družbi, se Kristusovega kraljestva ne tiče; – zanj je zares važna le notranja, duhovna urejenost in tej ustrezajoče življenje ljudi,« je v svoji knjigi Eden je Gospod. Misli o Božjem kraljestvu na zemlji, ki je izšla pred sedemdesetimi leti (1943), zapisal krščanski politik in sociolog Andrej Gosar. V njej išče in ponuja odgovor na vprašanje, kaj pomeni ‘služiti Gospodu’. V zasebnem življenju mu služi, kdor skuša izpolnjevati njegovo voljo, v družbenih razmerjih pa je sožitje mogoče ob pravilnem razumevanju božjega kraljestva na zemlji, katerega temelji so: živa vera, življenje v Kristusu in njegovi Cerkvi ter ljubezen. Andrej Gosar je s svojimi deli – njegovo glavno delo je knjiga v dveh delih Za nov družabni red – hotel pri nas, predvsem med slovenskimi izobraženci zbuditi zanimanje za moderna socialna vprašanja, za njih študij in za uspešno socialno delovanje na podlagi krščanskih načel.

… več o njem v pričevanju 03_2013

 

LETA 1975 UMRL LOJZE FILIPIČ

DRAMATURG, ESEJIST, KRITIK, PUBLICIST (* 1921)

Zibelka mu je tekla v Lahoncih v Slovenskih goricah. Po vojni je študiral na igralski akademiji v Ljubljani. V letih 1951–1955 je bil umetniški vodja in dramaturg Slovenskega ljudskega gledališča v Celju, zatem je nekaj let delal v ljubljanski Drami, od leta 1962 do smrti (1975) je bil direktor, dramaturg in umetniški vodja Mestnega gledališča ljubljanskega. Velja za utemeljitelja moderne slovenske dramaturgije. Po njem se imenuje priznanje za najvišje dosežke v dramaturgiji, ki se podeljuje od leta 1979.

 

LETA 1998 UMRL MILAN ŠEGA

MLADINSKI PISATELJ IN PUBLICIST (* 1915)

Pisatelj in publicist Milan Šega je bil po študiju slavist. Po vojni je bil profesor, upravnik Slovanske knjižnice v Ljubljani, novinar in urednik. V svoji prvi knjigi Balada o lastovki (1949) je zbral zgodbe o zapornikih, talcih in političnih aktivistih. Umetniško zrelost je izpričal v zbirki novel Deček s piščalko (1963), v kateri je, po sodbi literarnega zgodovinarja Antona Slodnjaka, skrajno obzirno in prefinjeno naznačil nekaj temeljnih prizorov in spoznanj doraščajočega otroka v neurejenih družinskih razmerah.

o njem:

• Milan Šega nam je otroka prikazal, vsaj na nekaterih mestih, tako sugestivno in neprisiljeno, da je bralcu pristop do njegove duševnosti lahek in razumljiv. Otroštvo je v knjigi prikazano iz neposredne bližine, stvarno, kljub temu pa ga je pisatelj znal združiti s samosvojim lirizmom, in nam ga tako še tesneje približati. (Jože Prešeren)

 

LETA 2015 UMRL MAKSIMILIJAN JEZERNIK

DUHOVNIK, FILOZOF, PRAVNIK, MISIOLOG in PREDAVATELJ (* 1922)

Rojen je bil na Gornji Ponikvi pri Žalcu, v družini je bilo devet otrok. V gimnazijo je hodil v Mariboru, zaradi vojne jo je končal v Ljubljani, kjer je vstopil v bogoslovje. Kot bogoslovec je bil sprejet v zavod Propaganda Fide v Rimu in se vpisal na teološko fakulteto papeške univerze Urbaniana, kjer je zaključil študij z dvojnim doktoratom. Mašniško posvečenje je prejel leta 1949 in takoj po končanem študiju postal profesor na univerzi Propaganda Fide ter podravnatelj zavoda, leta 1966 pa je postal njegov rektor. Zelo močno je bil povezan z rimskimi Slovenci in bil je pobudni zamisli, da bi Slovenci po zgledu drugih narodov, v Rimu dobili svoj zavod. Dosegel je, da je bil 22. novembra 1960 uradno ustanovljen zavod Slovenik (z uradnim imenom Collegium slovenum in Urbe). Prvi rektor je bil p. Prešeren, po njegovi smrti  pa ga je nasledil Maksimilijan Jezernik. Opravil je tudi pomembno nalogo kot postulator v postopku za razglasitev božjega služabnika škofa Antona Martina Slomška za blaženega. Rektor Slovenika je ostal do leta 2001,leta  2012 pa se je vrnil v domovino, v Dom sv. Jožefa v Celju, odkoder je leta 2015 odšel v večnost v 94. letu zemeljskega popotovanja.

več:
S. Čuk, Maksimlijan Jezernik. “Svojim domačim sem novomašni blagoslov podelil po vatikanskem radiu”: Pričevanje, v: Ognjišče 6 (2015), 38-39.

 

LETA 2021 UMRL FRANCE PIBERNIK

PESNIK, PISATELJ, LIT. ZGODOVINAR, ESEJIST (* 1928)

Rojen je bil v Suhadolah pri Komendi, ker zaradi vojne ni mogel končati klasične gimnazije v Ljubljani, je med okupacijo moral obiskovati nemško šolo. Po vojni je končal študij slavistike v Ljubljani, leta 1955 diplomiral in bil največ časa profesor slovenščine na kranjski gimnaziji. Poleg lastnega pesniškega ustvarjanja, se je uveljavil zlasti kot raziskovalec in urednik del prepovedanih in zamolčanih avtorjev. (Balantič, Hribovšek, Kunstelj, Potokar …) Uredil je številne pesniške zbirke in antologije (Karel Mauser, Jože Udovič, Janez Jalen, antologija slovenske zdomske poezije, …slovenske domovinske pesmi ...  Založbi Družina je leta 2014 izšla njegova knjiga Drobci zamolklega časa, v kateri je opisal svoje življenje in ustvarjanje od začetka druge svetovne vojne naprej, Za svoje zasluge je prejel več priznanj. Za založbo Ognjišče je leta 1993 pripravil knjigo o Karlu Mauserju, ki je izšla kot druga v zbirki Graditelji slovenskega doma. Takrat smo ga prvič gostili na straneh Ognjišča (Pet minut pogovora – Božo Rustja);  leta 2009 pa še v obširnem pogovoru kot “gost meseca”.

več na spletni strani Ognjišča

njegove misli:

• Vojna in povojna katastrofa je v veliki meri prizadela mlado katoliško inteligenco, posebej še literarno, saj so izginili številni mladi talenti, del preživelih pa se je umaknil v begunstvo.
  
• Lojzeta Grozdeta sem osebno poznal iz ljubljanskega Marijanišča. To je bilo moje prvo srečanje s po vojni prepovedanimi avtorji, bilo mi je pa šestnajst let. Grozde je name naredil izreden vtis ob proslavi, ko je nastopil v kratki igrici in odigral vlogo načelnega mladega fanta, pravzaprav takega, kot je v resnici bil sam.
  
• Neposredno sem na seznam Udbe prišel leta 1964, ko sem v Kranju organiziral Kocbekov literarni večer in sem večkrat obiskal Kocbeka na domu. Imel sem težave s stanovanjem, nobeden od mojih otrok ni mogel dobiti štipendije …
  
• Največ naporov sem prestajal z Balantičem, toda z večletno vztrajnostjo sem uspel najti tako pričevalce na strani vaških stražarjev, našel pa sem tudi pot do partizanskih udeležencev grahovske oblege in požiga.
  
• Mislim, da bi morali v domovini ponatisniti osrednje delo Karla Mauserja Ljudje pod bičem. Gre namreč za naj­ob­sež­nejši pripovedni tekst z medvojno in povojno proble­matiko.
  
• Truhlarjeva poezija predstavlja najpomembnejše dopolnilo k slovenski povojni poeziji in da sodi v prvo veliko povojno pesniško trojko Kocbek-Udovič-Truhlar, hkrati pa je bistven njegov prispevek k slovenski religiozni poeziji, saj je z njo na umetniški ravni nadaljeval religiozno izpoved svojega predhodnika Antona Vodnika.
  

 

iskalec in zbiralec Marko Čuk

ok. LETA 570 ROJEN MOHAMED

USTANOVITELJ ISLAMA, PREROK (+ 632)

Ime Mohamed v arabščini pomeni poveličevani (častitljivi, vreden slave). Mati Amina je bila namreč prepričana, da je bog izbral njenega otroka za nekaj velikega. Po materini smrti je bil pastir pri stricu, nastopal je kot mož z najvišjimi nravstvenimi načeli, ko je bil star 25 let, se je zaposlil pri bogati trgovski vdovi Hadidži, s katero se je poročil. Pogosto je molil, leta 610 v mesecu ramadanu v votlini na gori Hira, kjer ga je obiskal angel in dobil je sporočilo neposredno od Alaha (zvitek svile z vžganimi črkami – zdaj začetek 96. sure v Koranu). Moral je brati, čeprav je bil nepismen. V nekaj letih je Mohamed slišal še več Alahovih sporočil in okrog sebe je zbral številne somišljenike. Leta 622 se je umaknil v Medino, kjer je dodelal in utrdil islamske nauke in obrede. Večal se je tudi njegov politični vpliv in leta 630 je napadel Meko, jo osvojil in odstranil kipe bogov. Muslimani ga častijo kot preroka in vsak dan ponavljajo izrek, s katerim izpričujejo, da razen Alaha ni drugega Boga in da je Mohamed njegov Poslanec. Islam se je razvil v svetovno verstvo, drugo največje na svetu. Pet muslimanskih dolžnosti ali petero stebrov razločno razodeva pomen nauka, da je Alah edini bog (šehada – izpoved vere; salat – molitve; zekat – darovi revnim; saum – post in hadž – romanje).

več o islamu v knjigi, ki jo je izdalo Ognjišče Vplivna verstva sveta

 

LETA 1883 ROJEN HINKO NUČIČ

GLEDALIŠKI IGRALEC In REŽISER († 1970)

Svojo gledališko pot je Hinko Nučič začel na amaterskih odrih, kjer ga je spoznal Anton Verovšek in ga sprejel v svojo dramsko šolo in ga uvedel v poklicno gledališče. Kmalu mu je zaupal večje in glavne vloge. Po prvi svetovni vojni je deloval kot organizator slovenskega narodnega gledališča. Postal je voditelj ljubljanske drame, nato pa odšel v Maribor, kjer je organiziral tamkajšnje narodno gledališče in ga nekaj časa vodil. Deloval je tudi v Zagrebu. Iz njegove dramske šole v Ljubljani in Mariboru je izšlo več odličnih igralcev.

 

LETA 1889 UMRL MATEJ CIGALE

pravnik, jezikoslovec in urednik (* 1819)

Na Dunaju je umrl pravnik in jezikoslovec Matej Cigale, rojen v Črnem vrhu nad Idrijo. Po končanem študiju je bil sodni pripravnik v Gorici, leta 1848 pa so ga kot dobrega poznavalca slovenščine povabili v uredništvo Slovenca v Ljubljani. Leta 1850 je na Dunaju postal urednik slovenske izdaje državnega uradnega lista. Njegovo najpomembnejše delo je Nemško-slovenski slovar iz leta 1860.

več:
S. Čuk, Matej Cigale: Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (1999), 20-21.

 

LETA 1892 ROJEN p. BERNARD AMBROŽIČ

FRANČIŠKAN. DUHOVNIK, PUBLICIST, UREDNIK († 1973)

Rojen v Gabrju pri Dobovi je kot gimnazijec postal frančiškan. Mašniško posvečenje je prejel leta 1915 v Mariboru. Nato se je kot študent slavistike in klasične filologije usposobil za profesorja. Nekaj let je deloval na Slovenskem, leta 1925 pa je odšel v ZDA in v Lemontu pri Chicagu ustanovil slovensko pastoralno središče. Po drugi svetovni vojni je pomagal slovenskim emigrantom v ZDA, leta 1955 pa se je preselil v Avstralijo, kjer je zbiral razkropljene slovenske emigrante. Zanje je izdajal verski list Misli.

 

LETA 1893 ROJEN IVAN NEPOMUK ZORE

JEZUITSKI DUHOVNIK, TEOLOG († 1987)

Rojen v Valburgi pri Smledniku, v gimnazijo je hodil v Ljubljano in Kranj, ljubljansko bogoslovje je končal leta 1916, ko je bil posvečen. Po kaplanski službi v Šentvidu pri Stični je vstopil k jezuitom (Šentandraž v Labotski dolini), študiral filozofijo in teologijo in leta 1930 doktoriral v Ljubljani, iz filozofije pa leto kasneje na Gregoriani v Rimu. Že prej je bil nekaj časa v Beogradu, kjer je urejal Glasnik Srca Jezusovega, po doktoratu pa je postal profesor dogmatike na nadškofijskem bogoslovju v Sarajevu, kjer je bil tudi rektor. Dogmatiko je predaval tudi na Poljskem (Lublin), potem pa je bil skoraj dvajset let svetovalec za študijske zadeve pri generalni kuriji jezuitov v Rimu. Po upokojitvi (1971) je živel v Mariboru.

 

LETA 1900 UMRL ANTON KOS

PRAVNIK, SODNIK, PUBLICIST, ODLOČEN NARODNJAK (* 1837)

Kot dijak se je pogosto selil: iz Celja v Zagreb, od tam v Trst, nazadnje v Varaždin. Po maturi je študiral pravo v Zagrebu ter nato vse do smrti služboval na Hrvaškem. Ohranil pa je odločno narodno mišljenje, ki se ga je navzel kot dijak v Celju. Zbiral je narodno blago in ga objavljal. V zrelih letih je politične, narodnostne in literarne dogodke ter lastne doživljaje spremljal v daljših serijah podlistkov, pogosto v obliki pisem, v živahnem in duhovitem kramljanju, ne brez satire.

 

LETA 1912 ROJEN JOŽE DOLENC

UREDNIK, PREVAJALEC, KNJIŽEVNIK († 1994)

Zibelka mu je tekla v delavskem okolju Železnikov, kjer je hodil v osnovno šolo. Šolanje je nadaljeval na škofijski gimnaziji v Šentvidu in kot prizadeven študent je v Selški dolini vodil Krekovo mladino. Po maturi je izbral bogoslovje in teologijo, pred posvečenjem pa se je odločil za življenje katoliškega laika. Študiral je slovenščino in svetovno književnost in po diplomi delal na Radiu Ljubljana. Proti koncu vojne je bil interniran v Dachau, po vrnitvi so ga silili v partijo … ostal je sebi zvest in brez službe, ki ji je bil z vsem srcem predan. Po tem hudem razočaranju se je zatekel k Mohorjevi, kjer je postal urednik mohorskih izdaj. Pisal je članke, veliko je pomagal pri sestavljanju knjižnega programa in pridobivanju sodelavcev. Uredil je številne zbornike (Božič na Slovenskem, Slovenski romar, Velika noč na Slovenskem …), za Ognjišče je pripravil knjigi Marija v slovenskih legendah in Ruski božič. V življenju ni napisal nobene knjige, je pa veliko prevajal, prevodom je napisal tudi uvod in jim dodal izčrpne opombe. Mnogo je objavljal v različnih koledarjih. Veliko delo je opravil kot korektor pri prevajanju celotnega Svetega pisma, ki je izhajalo v letih 1958-1961. Še posebej pomembno pa je njegovo delo pri izdaji Leto svetnikov (1968-1973 – štiri zajetne knjige), ko je po smrti Maksa Miklavčiča skoraj sam to pomembno delo pripeljal do konca.

več:
S. Čuk, Jože Dolenc (1912–1994): Obletnica meseca, v: Ognjišče 4, (2022), 40-41.

 

LETA 1928 ROJEN ANTON DROBNIČ

PRAVNIK, PRIČEVALEC, PREDSEDNIK NOVE SLOVENSKE ZAVEZE († 2018)

Rojen je bil v številni družini na Hudem Vrhu na Blokah. Po množičnih likvidacijah zavednih in vernih Slovencev s strani revolucionarjev, se je kot dijak z bratom pridružil domobrancem. Pred komunističnem nasiljem se je umaknil na Koroško, bil vrnjen, preživel grozote v Zavodu sv. Stanislava in v Teharjah za las ušel smrti. Po prisilnem delu je nadaljeval študij na klasični gimnaziji ter se vpisal na ljubljansko pravno fakulteto, kjer je leta 1955 diplomiral. Po pravosodnem izpitu (1969) je opravljal več pravnih služb, Poklicno pot je po letu 1975 nadaljeval kot samostojni odvetnik, oktobra 1990 pa ga je tedanja slovenska skupščina imenovala za prvega generalnega državnega tožilca. Bil je izpostavljen številnim politično motiviranim poskusom diskreditacije in odstavljanja. Kljub številnim oviram je bil zaslužen za rehabilitacijo številnih žrtev protipravnih revolucionarnih postopkov, najbolj za razveljavitev in ustavitev sodbe zoper škofa Rožmana. Neutrudno se je prizadeval za pravo in pravičnost – v postopkih poprave krivic in rehabilitacije je pravno pomagal in svetoval mnogim prizadetim. Anton Drobnič je bil tudi predsednik društva Nova Slovenska zaveza in človek, ki se je z jasno besedo opredelil do nekdanjega nedemokratičnega sistema ter medvojnih in povojnih pobojev.

njegove misli:

• Treba je vztrajno in neomajno pričati o resnici. Tudi sam se trudim spoznati in govoriti resnico, tudi kaj narediti, da bi resnico laže spoznali še drugi. Uspeha ni veliko, ga pa vendarle je vsaj toliko, da moje delo ni bilo zaman.
  
• Nekoč bo tudi Slovenija postavila komunizem ob bok nacizmu in fašizmu ter ga obsodila kot zločinsko ideologijo in zločinsko družbeno prakso. Ne dvomim, da bo obsodila tudi neštete zločine, ki jih je boljševiški komunizem v Sloveniji storil med vojno in po vojni. Resnica in pravica sta Božji dekli, zato sta lahko tudi počasni, saj sta večni in ne umrjeta. Pa vendar ne smemo samo čakati, kdaj se bo pravica sama prebila skozi goro molka, laži in prevar.

 

LETA 1934 UMRL P. HUGOLIN SATTNER

SKLADATELJ IN DUHOVNIK FRANČIŠKAN (* 1851)

“Skladam iz srčnega nagiba, kadar in kar me veseli, nisem pa kro­jač, da bi delal po naročilu,” je dejal p. Hugolin Sattner, ki spada med največje in zelo plodovite slovenske cerkvene skladate­lje. Prve skladbe je objavil pri osemnajstih letih, višek njego­vega glasbenega ustvarjanja pa pomeni prvi slovenski oratorij Assumptio (Vnebovzetje) leta 1912. Mnoge cerkvene pesmi tega skla­datelja, ki se je rodil pred 150 leti, z naših korov mogočno done še danes.

več:
S. Čuk, p. Hugolin Sattner: Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (2001), 22-23.

 

LETA 1993 UMRL TONINO BELLO

ITALIJANSKI DUHOVNIK IN ŠKOF (* 1935)

Ko je Tonino Bello leta 1982 postal škof v mestu Molfetta na jugu Italije, je imel škofovsko palico (pastorale) iz oljkovega lesa, lesen je bil tudi njegov naprsni križ, škofovski prstan pa je bil ulit iz poročnega prstana njegove mame. Pred prihodom v njegovo škofovsko mesto so ga vprašali, kakšen grb ima, da ga postavijo nad glavna vrata stolnice in škofijske palače. “Grb? Na to sploh nisem pomislil!” In odločil se je za znamenje, ki je bilo nad vhodom v cerkev v njegovi rojstni župniji Alessano. Za škofovsko geslo – vodilo svoje službe – si je izbral verz iz 34. psalma: “Ponižni naj slišijo in se veselijo.”

“Hvala, zemlja domača, skromna in revna, ki pa si mi prav zato dala bogastvo brez primere: da razumem uboge in da sem jim danes na razpolago ter jim služim,” je dejal kot škof. V veliko pohujšanje svojih sodelavcev je kmalu po prihodu v Molfetto sprejel v škofijsko palačo pet družin, ki so bile brez stanovanja. “Škofija je velika, precej prostorov je neizkoriščenih, mnoge sobe so prazne. Dajmo torej streho tistim, ki jo potrebujejo.”

več:
S. Čuk, škof Tonino Bello. “Ponižni naj slišijo in se veselijo”: Pričevanje, v: Ognjišče 4 (2003), 16-17.

nekaj njegovih misli:

• Pišem zvečer na god sv. Valentina, praznika zaljubljencev. Če bi se zaljubili v Jezusa, kot ste se v življenju zaljubili v neko bitje ali v neko ubogo misel, bi se svet spremenil.
  
• Na vse življenje moramo gledati kot na pričakovanje Gospoda, ki nikoli ne prihaja točno po urniku, ki ga določamo mi, pač pa se vedno ravna natančno po srečanjih, ki jih določa on. Naša naloga je, da ga znamo pričakovati.
  
• Tudi najmanjše dejanje dobrote je podlaga za upanje in zagotavlja pričakovanje boljših časov. Z drugimi besedami: prižgati vžigalico pomeni neizmerno več kot preklinjati temo.
  
• Imam lahek križ na prsih in težek križ na hrbtu. Ta pa je, kot sem doumel, le košček tistega križa, ki ga je nosil On.
  
• Križ je najvišje razodetje božje ljubezni do nas… Kalvarija ni le studenec ljubezni, ni samo vodovod upanja, ampak je tudi izvir vere.
  
• Prehoditi tistih nekaj korakov od Kalvarije do vrta velike noči je zgolj božji dar. Prav na tej najkrajši poti se dogaja najdaljše potovanje, ki lahko doleti človeka v potovanje od nevere k veri.
  
• V svetopisemskem jeziku usmiljenje ne pomeni predvsem sočutje, temveč bolj nežnost, zvestoba, dobrota, odprto srce, velikodušnost, nesebičnost.
  
• Med kruhom, ki prihaja v usta človeka, in besedo, ki izhaja iz božjih ust, je slednja bolj pomembna. Kruh ti namreč omogoča, da hodiš, beseda pa usmerja tvoje korake.
  
• Bolečina ni zadnja obala človeka. Je zgolj neizogibna veža, kamor stopiš, da odložiš prtljago svojih lastnih grehov ali grehov drugih.
  
• Tu doli na zemlji človek pričakuje vrnitev Gospoda. Zgoraj v nebesih pa Gospod pričakuje vrnitev človeka. Vrnitev, ki jo je mogoče uresničiti z molitvijo, z življenjem v uboštvu, pravičnosti, čistosti, iskrenosti, ljubezni, z evangeljskim pričevanjem in z močnim čutom solidarnosti.
  
• Samo v tišini zorijo velike reči življenja: spreobrnjenje, ljubezen, žrtev, smrt.

 

LETA 1995 UMRL ALOJZIJ TURK

DUHOVNIK IN BEOGRAJSKI NADŠKOF (* 1909)

“V študijskih letih sem sicer rad prebiral poročila o delu naših misijonarjev v poganskih deželah, nikoli pa nisem pomislil, da bi se sam odločil za podobno, prav nič lažje delo v diaspori, v skopski in beograjski škofiji. Toda škof Gnidovec me je že po kratkem pogovoru pridobil za to,” je zapisal na začetku svoje knjige Škof Janez Gnidovec (Mohorjeva družba, Celje 1992) Alojzij Turk, upokojeni beograjski nadškof, ki je bil kot mlad duhovnik zvest sodelavec tega našega svetniškega kandidata. “Šel sem in zadnjih pet let škofovega zemeljskega življenja sodeloval z njim v župniji in na ordinariatu. Tako sem iz neposredne bližine vsak dan opazoval njegovo življenje in delo, ki je bilo vedno usmerjeno Bogu v slavo in za reševanje duš. Gledal sem tudi njegovo dozorevanje za nebeško kraljestvo, saj je moral skozi veliko trpljenje in preskušnje … Škof Gnidovec je preusmeril mojo življenjsko pot, njegova molitev in blagoslov pa sta me spremljala in reševala v mnogih težkih življenjskih okoliščinah ter me krepila pri delu, da nisem malodušno omagal in odnehal.”

… več o njem: pričevanje, v: Ognjišče (2009) 11

Iskalec in zbiralec Marko Čuk