sv. Silvester
31. december
† 335, papež
Zadnjemu dnevu v letu pravijo trdi Slovenci staro leto, a ne Silvestrov dan ali večer,« je proti koncu 19. stoletja zapisal slovenski narodopisec Ivan Navratil. Večerne plesne zabave in druge hrupne prireditve ob izteku starega in pričakovanju novega leta, ki so se razbohotile z duhom potrošništva, so bile našim prednikom neznane. Pred vstopom v novo leto so ljudje delali obračune sami s seboj. Ta večer je bil drugi sveti večer z družinskim obredom blagoslovitve doma in z molitvijo pred jaslicami. Kdor je mogel, se je udeležil zahvalnega opravila v župnijski cerkvi. Za mlajši rod pa je zadnji dan leta znan pod imenom ‘Silvestrovo’ ali ‘Silvester’. Dobil ga je po svetniku, ki se ga Cerkev spominja na zadnji dan koledarskega leta.
O življenju sv. Silvestra je ohranjenih veliko zgodb in legend, manj pa zanesljivih zgodovinskih podatkov, čeprav je vodil Cerkev v prelomnem obdobju njene zgodovine – v času, ko je cesar Konstantin dal kristjanom v rimskem cesarstvu svobodo in enakopravnost. Po vsej verjetnosti se je rodil v Rimu, kjer je kot mladenič bral na tablah na Kapitolu razglas cesarja Avrelijana o preganjanju kristjanov in o razglasitvi sončnega boga za najvišje rimsko božanstvo. V moški dobi je doživel Dioklecijanovo preganjanje, med katerim si je prislužil častni naziv ‘spoznavalec’: kot diakon papeža Marcelina je namreč obiskoval kristjane v ječah in jih hrabril.
- Sv. Silvester je zavetnik domačih živali; priprošnjik za dobro letino krmilnih rastlin in za srečno novo leto.
Za vlade papeža Silvestra I. je Cerkev notranje najbolj ogrožala zmota, ki jo je širil duhovnik Arij: oznanjal je nauk, da je Logos (učlovečena Beseda) stvar Očeta, s čimer je tajil pravo božanstvo Kristusovo. Nauk je obsodil cerkveni zbor v Niceji leta 325. Na njem so opredelili versko resnico, da je Kristus pravi Bog in pravi človek ter sestavili vero, ki jo molimo pri maši.
Papež Silvester I. je umrl 31. decembra leta 335. Njegov spomin se obhaja že od leta 354.
V času vladanja papeža Silvestra I. je Cerkev notranje najbolj ogrožala zmota, ki jo je širil duhovnik Arij: oznanjal je nauk, da je Logos (učlovečena Beseda) stvar Očeta, s čimer je tajil pravo božanstvo Kristusovo. Nauk je obsodil cerkveni zbor v Niceji leta 325.
Silvester je eden prvih svetnikov, ki niso bili mučenci. Upodabljajo ga s papeškim križem in tiaro, z angeli in s knjigo.
Na staro leto ali Silvestrovo je drugi sveti večer, zato po izročilu tudi kajenje, kropljenje in molitev, nato pa veselo pričakovanje novega leta in praznovanje v družinskem krogu.
ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 2. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja – ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 366-67.
Katekizem katoliške Cerkve navaja evangeljski nauk, da se pokora, ki nas očiščuje in odpira za Boga, izraža na različne načine, zlasti s postom, z molitvijo in miloščino. Zaradi korenito spremenjenih življenjskih razmer je postna postava zelo omiljena. Zakonik cerkvenega prava določa: »Spokorni dnevi in časi za vso Cerkev so vsi petki v vsem letu in postni čas« (kan. 1250). Nekdaj se je adventni post začenjal o sv. Martinu (11. novembra); v znamenje pokore niso uživali mesnih jedi. Na dan pred božičem so se pri nas vsi držali strogega posta – bil je tako imenovani ‘veseli post’. Ljudje so bili brez zajtrka, kosilo je bilo skromno, večerja (okoli pete ure) še slabša. KO so prišli od polnočnice, je bila topla večerja (ponavadi koline). Na sveti dan opoldne pa je bila miza polna dobrot, tako da je bilo praznično doživetje res veselo. (sč)
Mihael Toroš je bil vse življenje navezan na rodna Brda in ljubil je svojo Medano, kjer se je rodil 12. avgusta 1884 v družini revnejšega kmeta. Po zaslugi domačega vikarja in nadučitelja je po ljudski šoli šel v goriško gimnazijo. Kot dijak je veljal za skoraj preresnega. Po maturi leta 1906 je vstopil v bogoslovno semenišče in po tretjem letniku ga je nadškof Sedej 18. julija 1909 posvetil v duhovnika. Nove maše ni pel v Medani, ampak na Brezjah v ožjem družinskem krogu. Kot kaplan je služboval v Dornberku in Rihemberku (Braniku) in postal znan po svoji točnosti in natančnosti.
Februarja 1914 je zbolel in se je zdravil v raznih krajih, nazadnje na Dunaju in tam je diplomiral iz civilnega prava. Leta 1921 je v Rimu z odliko diplomiral še iz cerkvenega prava. Po vrnitvi v Gorico je v bogoslovnem semenišču prevzel pouk cerkvenega prava, ki ga je predaval vse do leta 1947, ko je bil (2. julija) imenovan za apostolskega upravitelja poreško-puljske škofije, po nasilni odstranitvi dr. Franca Močnika 12. oktobra 1947 pa še za upravitelja jugoslovanskega dela goriške nadškofije. Ko je bil upraviteljstva v Poreču razrešen, se je 14. julija 1950 naselil v frančiškanskem samostanu na Kapeli (Kostanjevici) pri Novi Gorici. Tam je sam upravljal in hotel upravljati vse posle kot “izreden administrator v izrednih razmerah”. Od vsega začetka je navezal stike z revolucionarno oblastjo ter se iskreno in dobronamerno trudil za ureditev odnosov med Cerkvijo in državo. Boril se je za svobodo poučevanja verouka, priporočal je mesečne duhovne obnove za duhovnike na Kapeli in ljudske misijone po župnijah. Njegova življenjska pot se je iztekla 29. decembra 1963 na Kapeli, zadnji dan leta 1963 je bil položen k večnemu počitku v svetogorski baziliki v grobnico poleg nadškofa Sedeja.
Po imenovanju za apostolskega upravitelja jugoslovanskega dela goriške nadškofije si je dr. Mihael Toroš za svojo prvenstveno nalogo zastavil ustanovitev malega semenišča za potrebe Cerkve na Goriškem. Spočetka je iskreno verjel v možnost sožitja med Cerkvijo in novo oblastjo. Ko je na dnevni red postavil vprašanje malega semenišča, so mu oblastniki prisluhnili, seveda ne brez skritih načrtov. Od njega so hoteli doseči, da bi v vodstvo in učno osebje semenišča nastavil izključno udbovske agente. Pri svojih prizadevanjih se je skliceval na zasluge primorske duhovščine, ki je pod fašizmom ohranjala slovenski jezik in zavest.
Oblasti je zagotavljal, da bo semenišče vzgajalo globoko verne in obenem patriotične duhovnike. Iskali so primeren kraj in prostor za malo semenišče in se nazadnje odločili za mogočno župnišče v Vipavi. 25. avgusta 1950 je Toroš izdal odlok o ustanovitvi Slovenskega malega semenišča z notranjo šolo. Državni pristanek je prišel 10. oktobra 1950: predvideval je odprtje gimnazije kot verske šole za pripravo duhovniškega naraščaja. Priprave so se zavlekle dve leti. Končno je 6. septembra 1952 semenišče sprejelo prvih 19 gojencev. Delovalo je kot dijaški dom, gojenci pa so obiskovali nižjo gimnazijo v Vipavi in višjo gimnazijo v Ajdovščini. Ob ‘tržaški krizi’ oktobra 1954 je semenišče zasedla vojaščina. Po dolgotrajnih in mučnih pogajanjih je bilo v šolskem letu 1955–1956 ponovno odprto in je tokrat sprejelo 13 gojencev. Ko je oblast ukinila višjo gimnazijo v Vipavi, je Toroš v Malem semenišču v Vipavi ustanovil Srednjo versko šolo za pripravljanje duhovnikov. Tako je nastalo prvo povojno malo semenišče v Sloveniji z internatom in privatno šolo s programom državne klasične gimnazije. Leta 1959 se je odprlo potrebam mariborske škofije, leta 1962 pa še ljubljanske nadškofije.
Drugo veliko delo, s katerim se je proslavil Mihael Toroš, je bila ustanovitev verskega lista Družina. Po drugi svetovni vojni je nova oblast prepovedala ves dotedanji bogat verski tisk. V ljubljanski škofiji so konec leta 1945 začeli izdajati skromen verski list Oznanilo, mariborska škofija pa leta 1947 glasilo z naslovom Verski list, oba sta se spopadala s težavami. Toroš je hotel imeti verski list za goriško administraturo in 7. maja 1952 je v nakladi 18.000 izvodov izšla prva številka Družine (27. maja je moralo ‘utihniti’ Oznanilo, mariborski Verski list pa že leta 1951). Naslov novega verskega lista se je navezoval na nazareško sveto družino, na Cerkev – družino Božjih otrok, in na družino, temelj človeške družbe. Pisci in uredniki so morali biti zelo oprezni. »Vsebina lista bo izrazito verska in prinaša samo verske slike.« V Družini iz tistega časa, ki je bila skromna po obliki in vsebini ter je izhajala dvakrat na mesec, ni ničesar napisanega o težkih odnosih med Cerkvijo in državo, kar veliko pove, kakšna je bila takrat svoboda tiska pri nas.
Oblastniki so list imeli ‘na uzdi’: najbolj učinkovito sredstvo je bilo ‘pomanjkanje’ papirja. Uredništvo je bilo od vsega začetka v Ljubljani, uprava pa v Novi Gorici. Po Toroševi smrti je izdajateljsko vlogo prevzel dr. Janez Janko, zadnji apostolski administrator in prvi škof obnovljene koprske škofije. Na njegov predlog so izdajateljsko vlogo leta 1965 prevzele vse tri slovenske škofije; z ustanovitvijo treh novih škofij se je število njenih lastnikov dvignilo na šest škofij. Gorčično seme z imenom Družina, ki ga je zasejal dr. Mihael Toroš, je kljub neprijaznim razmeram obrodilo bogate sadove in jih še vedno rodi.
»Zavedam se, da odlikovanje ni samo moje, ampak ste s tem odlikovali vse tiste, ki so mi pomagali, da smo pred skoraj petdesetimi leti ustvarili revijo in založbo Ognjišče in v tistih težkih časih zapostavljanja Cerkve uspeli doseči sam vrh na področju periodičnega tiska in knjižnih izdaj. Brez toliko in tako dobrih sodelavcev bi to ne bilo mogoče.«
Zlatomašnik msgr. Franc Bole je ‘utelešena’ zgodovina revije Ognjišče, ki je zrasla iz ‘gorčičnega zrna’ – Farnega ognjišča, ciklostilno razmnoženega glasila župnij Postojna in Koper, in postala ‘močno drevo’, ki je razširilo veje po vsej Sloveniji in je sredi osemdesetih let doživelo mesečno naklado nad 100.000 izvodov. Kmalu zatem se je rodila še založba Ognjišče, pri kateri je doslej izšlo nad 300 naslovov knjig. Poštni predal dobrote v reviji Ognjišče je bil zametek Slovenske Karitas, ki je smela zaživeti leta 1990 in Franc Bole je bil njen prvi direktor. Svojevrstno karitativno poslanstvo opravlja tudi Radio Ognjišče, katerega glas razveseljuje poslušalce po vsej Sloveniji in tudi izven nje. (sč)
Grehi jezika, ki so zelo številni, pa jih ponavadi ‘podcenjujemo’, so kršitev osme Božje zapovedi “Ne pričaj po krivem”. Teža greha se meri po škodi, ki jo povzroči. Osma Božja zapoved prepoveduje: krivo pričevanje, krivo prisego in laž, predrzne sodbe, opravljanje in obrekovanje, ki škoduje dobremu imenu in časti, do katere ima vsak človek pravico, laskanje, prilizovanje ali dobrikanje, zlasti če je to povod za težke grehe ali za dosego nedovoljenih koristi. V nagovoru, ki ga omenjaš, je papež Frančišek slikovito povedal: »Ugrizni se v jezik, da ti bo otekel, in ne boš mogel opravljati.« (sč)