Avtor: marko

LETA 1525 ROJEN (?) LUIS VAZ DE CAMOES

NAJVEČJI PORTUGALSKI PESNIK († 1580)

Največji slovenski pesnik France Prešeren v svoji ‘Glosi’ omenja Luzijado. Tako je naslov zgodovinskega epa (Os Lusiadas), s katerim je zaslovel največji portugalski pesnik Camões. Napisan je na podlagi dnevnikov, potopisov in ustnega izročila. Srce epa, ki nosi letnico 1572, je pripoved o potovanju znamenitega pomorščaka Vasca de Gama v Indijo, vložene so zgodbe o prejšnjih junakih in krajih. Izbor tega epa smo v slovenskem prevodu dobili leta 1976. Poleg epa je pisal drame in lirske pesmi, s katerimi se uvršča med vodilne renesančne lirike. Pripada krogu petrarkizma, vendar z močno osebno in strastno izpovedno vsebino. Je mojster soneta (ljubezenskega in osebno izpovednega), ki izraža predvsem pesnikovo nesrečno usodo.

njegove misli in verzi:

• Slaboten kralj oslabi najmočnejše ljudstvo.
  
• Vedno držim meč v eni roki in pero v drugi.(Luzijada).
  
• Nekdo, ne vem kakšen, ki se je pojavil ne vem odkod, je prišel ne vem kako in dela hudo, ne vem zakaj.
  
• Ljubezen ogenj je, ki skrito tli, / neznana rana, ki ne da miru ti, / ugodje, ki svoj bližnji konec sluti, / gorje, ki ponevedoma greni. (Soneti ljubezni)

 

LETA 1808 ROJEN ANTON FISTER (FUSTER)

ŠOLNIK, POLITIK, ANIMATOR DUNAJSKE REVOLUCIJE († 1881)

Rojen v Radovljici, študiral je v Ljubljani in bil 1832 posvečen v mašnika. Bil je Čopov in Prešernov znanec in Čopova smrt ga je globoko pretresla. Po triletnem službovanju v lj. škofiji je prestopil v trž.-koprsko in bil nemški pridigar pri Novem sv. Antonu (1835–39). Kot tržaški duhovnik se je preselil v Gorico, kjer je poučeval verstvo in pedagogiko na modroslovnem učilišču (VII. in VIII. gimnazija) in v bogoslovju (1835–1847), kjer so ga imeli zaradi njegovega zanimivega nastopa in govorniškega daru elo radi. Doktoriral je iz filozofije na dunajski univerzi in bil 1847 imenovan za profesorja verstva in pedagogike na filozofski fakulteti dunajske univerze in obenem še za univerzitetnega pridigarja. Dijake je navduševal za politični in kulturni preporod in v marčni revoluciji na Dunaju 1848 k oboroženemu odporu za zmago revolucionarnih zahtev. Postal je vojaški kaplan in z akademiki šel na barikade. Leta 1848 je bil izvoljen v prvi državni zbor, ko pa so ga 7. marca 1849 razgnali (pri Kromerižu), je pobegnil v Nemčijo in iz Anglije v Sev. Ameriko, kjer je v Philadelphiji učil moderne jezike. Ko so ga v Avstriji pomilostili, se je 1876 vrnil, in objavil več spisov politične vsebine; njegovi spomini so važen vir za zgodovino revolucionarnih dogodkov 1848. V goriških letih je bil v ožjih stikih z Valentinom Staničem, goriškim bogoslovcem je omogočil učinkovito dušno-pastirsko delovanje, zato je v bogoslovju uvedel pouk slovenščine, ki pa ga je kmalu moral prekiniti (zaradi premajhne vztrajnosti slušateljev). Fister je na Dunaju sprva podpiral slovenske zadeve in se udeležil zborovanja za ustanovitev »Slovenije«, a kmalu zatem je narodno odpadel in dokončno prešel v nemško-radikalni tabor, tako da so ga 9. avgusta 1848 javno »izbrisali iz slov. rodu«.

 

LETA 1852 ROJEN FRANJO VILHAR

SKLADATELJ IN PESNIK († 1928)

Sin Miroslava Vilharja je študiral glasbo (orgle) v Pragi, in bil zborovodja in kapelnik na Hrvaškem. Veliko je skladal in zapustil kakšnih tristo skladb, veliko pa tudi hrvaških ljudskih napevov, ki jih je zbiral po raznih krajih in so mu služili kot osnova za opere (Smiljana, Lopudska sirotica …. Bil je prvi Slovenec, ki se je s svojo svežo in prijetno melodijo približal novoromantičnim slogovnim smerem. Njegove skladbe krasi bogata harmonija, primeren ritem in jasna oblika glasbenega stavka. Bil je tudi pesnik, njegove Pesmi so izšle v samostojni zbirki, po smrti pa še njegovi spomini (Moji memoari).

 

LETA 1876 ROJEN KONRAD ADENAUER

NEMŠKI ODVETNIK IN POLITIK († 1967)

Po rojstvu Nemec, po srcu Evropejec. Tako je dejal o sebi veliki nemški državnik Konrad Adenauer, ki skupaj s Francozom Robertom Schumanom in Italijanom Alcidejem de Gasperijem velja za “očeta” združene Evrope. Vsi trije so bili globoko verni in svoje poslanstvo v politiki so vršili v duhu evangelija. Iz njega je izvirala tudi zamisel o evropskem združevanju po dveh krvavih vojnah v prvi polovici 20. stoletja. Temeljni kamen je bil postavljen pred petdesetimi leti in sicer z Rimskim sporazumom, podpisanim 25. marca 1957, s katerim je bila ustanovljena Evropska gospodarska skupnost. To združevanje je poslej napredovalo in se krepilo; pri tem pa je Evropa vedno bolj pozabljala na svoje krščanske korenine, katerih ne omenja niti v ustavi EU. Papež Janez Pavel II. je v svoji apostolski spodbudi Cerkev v Evropi leta 2003 zapisal: “V procesu združevanja celine je temeljnega pomena, da upoštevamo: Evropska zveza ne bo trajna, če bo omejena le na zemljepisne in gospodarske razsežnosti. Predvsem mora obstajati skladnost vrednot, izraženih v pravu in življenju.”

več:
S. Čuk, Konrad Adenauer. Po rojstvu Nemec, po srcu Evropejec: Pričevanje, v: Ognjišče 5, (2007), 20-21.

nekaj njegovih misli …

• Kjer ni Božjega Duha, tam ni svobode, tam je suženjstvo.
  
• Najbolj nevarna zabloda našega časa je brezbožni materializem. Ta Boga zanika, ga sovraži, se bori proti njemu; zaradi tega ne prizna nobene svobode.
  
• Vsi mi živimo pod istim nebom, toda nimamo vsi istega obzorja.
  
• Glede na to, da je Bog omejil razumnost človeka, se zdi nepravično, da ni omejil tudi njegove neumnosti.
  
• Vsi deli človeškega telesa se sčasoma utrudijo – razen jezika.
  
• Vzemite ljudi takšne, kakršni so. Drugih ni.

…o njem:

• Pripovedujejo, da je neki nemški duhovnik otrokom pri verouku razlagal, kaj je oseba in kaj je osebnost. Vsak človek je oseba, jim je dejal, ni pa vsak tudi osebnost; če hočeš biti osebnost, moraš imeti trdna načela in se po njih dosledno ravnati. Otroke je vprašal, če poznajo kakšen tak primer. Neki trinajstleten deček je odgovoril: “Osebnost je gospod Adenauer.” Duhovnika je zanimalo: “Zakaj praviš, da je Konrad Adenauer osebnost?” Deček je odvrnil: “Zato, ker dela to, kar govori, in govori tako, kakor dela.”

 

LETA 1881 ROJEN FERDO KLEINMAYR

PISATELJ, PISEC UČBENIKOV, mojster poljudnega pisanja († 1944)

Po nižji gimnaziji v Trstu je končal učiteljišče v rojstnem Kopru in služboval kot učitelj v tržaški okolici. Od leta 1890 je pod psevdonimom Ferdo Plemič v raznih listih objavljal humoreske, satire, anekdote, pesmi. Ko je prišla Primorska pod Italijo, se je posvetil pisanju šolskih knjig. Po zatrtju slovenskih šol pod fašizmom je pisal razne priročnike za učenje materinščine doma, med drugim Prvi koraki, veseli abecednik malim z risbami slikarja Milka Bambiča. Izdajal je tudi strokovne poljudne knjige z vseh področij.

 

LETA 1892 ROJENA ANGELA VODE

UČITELJICA, PUBLICISTKA, DEFEKTOLOGINJA, BORKA ZA PRAVICE ŽENSK, PREDVOJNA KOMUNISTKA, DISIDENTKA († 1985)

Izobražena in razgledana Angele Vode je delovala kot učiteljica otrok s posebnimi potrebami, s svojim izrazitim socialnim čutom pa se je borila za boljši položaj žensk in delavcev. Njena idealistična prepričanja so jo pripeljala v nacistično taborišče in komunistične zapore. Po vojni je bila ena izmed obsojenih v zloglasnem montiranem Nagodetovem procesu leta 1947. Obtožena narodnega izdajstva je bila obsojena na dvajsetletno zaporno kazen in petleten odvzem vseh državljanskih pravic, kar je pomenilo, da tudi potem, ko je s pomilostitvijo po šestih letih le prišla iz zapora, ni smela delati, celo pisalnega stroja ni smela imeti. Do smrti jo je preživljala sestra Ivanka Špindler. Angela je v tem času skrivaj pisala knjigo, v kateri je popisala svet pred drugo svetovno vojno, vojno, komunistično revolucijo in čas po njej. Po knjigi z naslovom Skriti spomin (izdala založba Nova revija l. 2004) je bil leta 2009 posnet film, ki se prične z letom 1929, ko je dejavna, znana in zelo angažirana v družbi, ter konča z letom 1953, ko v izolaciji Angela Vode skrivaj napiše 330 strani dolg tipkopis, tragično zgodbo svojega življenja. Film je bil na Televiziji Slovenija prvič prikazan ravno v času odkritja pobojev v Hudi Jami, o katerih zelo jasno govori tudi Angela Vode. Zelo jo je zanimalo, kaj se je dogajalo ob prevzemu oblasti, »kaj se je zgodilo z ljudmi, ki jih je pogoltnila noč«, zapisovala si je govorice in ugotovitve, iz dokumentov pa je mogoče razbrati, da sta s Pavlo Hočevar prišli tudi na misel, da bi po ženski liniji o masakrih in komunističnem klanju desettisočev ljudi obvestili svet.

več:
S. Čuk, Angela Vode (1892-1985): Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (2015), 48-49.

nekaj misli iz knjige Skriti spomin

• Upirale so se mi komunistične metode proti drugače mislečim, pa tudi proti lastnim sopotnikom, ki so si upali misliti po svoje. Vse je bilo preračunano na absolutno oblast komunistov, ki naj postane totalitarna že med okupacijo … Posebno likvidacije ljudi kar po ulicah so bile odbijajoče, zlasti, ker so bile često povsem nepremišljene.
• Naj končam. Omenim naj samo, da mi teh vrst ni narekovala mržnja, temveč spoznanje. Spoznanje, da je to, kar smo čakali, daleč od socializma, in kar je glavno: da našemu socializmu manjka človeški obraz..

 

LETA 1894 ROJEN RADE PREGARC

PISATELJ, IGRALEC IN REŽISER († 1952)

Njegova življenjska pot se je začela v Rojanu, v bližnjem Trstu je obiskoval osnovno in srednjo šolo ter diplomiral na učiteljišču. Po igralskem tečaju v Firencah je leta 1912 začel nastopati pri Slovenskem gledališču v Trstu. Med prvo svetovno vojno se je kot vojni ujetnik v Rusiji seznanil s tamkajšnjim gledališčem. Po vojni je kot igralec in režiser nastopal v raznih mestih od Ljubljane do Banjaluke. Za gledališča je veliko prevajal, napisal pa je tudi več izvirnih del. Izdajal je prvi slovenski gledališki list Maska (1920–21).

 

LETA 1907 ROJEN ANTON INGOLIČ

PISATELJ, PROFESOR IN UREDNIK, OČE GIMNAZIJKE († 1992)

Na predvečer praznika Svetih treh kraljev, ki je za verne slovenske ljudi “tretji sveti večer” božičnega praznovanja, se spominjamo obletnice rojstva pisatelja Antona Ingoliča, ki je med slovenske bralce – od otrok, mladih in odraslih – “poslal” blizu petdeset svojih knjig. “Bilanco” svojega knjižnega ustvarjanja je podal leta 1980 v knjigi Moje pisateljevanje: v prvem delu pripoveduje o svojem pisateljskem “rojstvu” in rasti, v drugem pa pod naslovom Kaj sem napisal in kaj so napisali o mojem delu predstavi svojo bibliografijo. Pri tem se je opiral na svoje zapiske. “Teh zapiskov si najbrž ne bi bil delal, da me ni moja mama že od zgodnjih let naučila reda in da nisem videl, kako si je sproti zapisovala ne samo izdatke in dohodke naše mizarske delavnice, marveč je med številkami zapisovala tudi najvažnejše dogodke iz življenja naše družine in naše hiše.”

več:
S. Čuk, Anton Ingolič: Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2007), 32-33.

njegova misel:

• V roman (Gimnazijka) sem skušal položiti svoje spoznanje o srednješolski mladini, svoje razumevanje za njene probleme in dileme, svoj protest zoper brezdušnost naše šole in mnogo premajhno skrb staršev za stiske njihovih doraščajočih otrok, …

 

LETA 1909 ROJENA LOJZKA BRUS

PESNICA, PREVAJALKA, PROFESORICA, duhovna mati dijakov († 1965)

Luč sveta je zagledala v revni bajtarski družini v Novem Svetu pri Hotedršici kot enajsti otrok. Od 4. razreda gimnazije v Ljubljani se je vzdrževala sama z instrukcijami in ročnim delom. Po diplomi iz slavistike je službovala kot profesorica slovenščine na gimnaziji v Novi Gorici in Ajdovščini, občasno na osnovnih šolah. Svoj poklic je opravljala z veliko ljubeznijo, bila je prava duhovna mati dijakov. Med vojno je nastal ciklus njenih pesmi, ki jih je pozitivno ocenil F. S. Finžgar, bila je tudi prevajalka in publicistka.

 

LETA 1932 ROJEN UMBERTO ECO

ITALIJANSKI PISATELJ, FILOZOF, SEMIOTIK

Rojen v Alessandrii v Italiji, študiral srednjeveško filozofijo in literaturo (Tomaž Akvinski), po doktoratu je bil najprej zaposlen na RAI, v kulturnem uredništvu televizije, kasneje je predaval v Torinu in Milanu, kjer je tudi živel  in po letu 1965 predaval semiotiko v Bologni. Svetovno znan je postal s svojim prvim  romanom Ime rože (1980). Zanimivo pa je tudi njegovo znanstveno delo, v katerem izhaja iz postmodernistične predpostavke, da novo v literaturi ni več možno, ampak je mogoče le prenavljati dediščino: sestavljati koščke literarne tradicije v nove in nove kombinacije. Tega se drži tudi v svojih romanih, saj Ime rože, Foucaultovo nihalo, Otok prejšnjega dne in Baudolino … združujejo različna družbena, zgodovinska in filozofska sporočila.

nekaj njegovih misli:

• Ko človek preneha verovati v Boga, to še ne pomeni, da ne veruje ničemur. On zdaj veruje vsemu.
  
• Bojte se glasnikov, ki so pripravljeni umreti za resnico, ker navadno zaradi njih umirajo z njimi tudi mnogi drugi, pogosto celo pred njimi, večkrat pa tudi namesto njih.
  
• Ni vsaka resnica za vsaka ušesa.
  
• Star pregovor pravi: Pero držijo trije prsti, dela pa celo telo. In boli.

 

LETA 1941 ROJEN SILVESTER ČESNIK

misijonar, IZSELJENIŠKI DUHOVNIK (+ 2006)

Rodil se je v Gorenjah, v župniji Lokavec, kot najmlajši v družini trinajstih otrok. Oče mu je umrl, ko je bil Silvester star šest let. Po osnovni šoli v Lokavcu in Ajdovščini je odšel v Srednjo versko šoli v Vipavi, kjer je tudi maturiral (1961). V začetku šestdesetih je bil študent teološke fakultete v Ljubljani in bil leta 1965 posvečen. Njegova semeniška leta v Vipavi in v bogoslovju je spremljalo hudo nasprotovanje komunistične oblasti, bil je stalno tarča zasliševanj, kar se je nadaljevalo tudi med služenjem vojaščine v Nišu. Po novi maši je bil do leta 1968 kaplan v Postojni, od koder je odšel v Francijo, kjer se je pripravljal na misijonsko delo na Madagaskarju.V misijone je odšel leta 1969, deloval je v slovenskem misijonu Vangaindrano v škofiji Farafangana. Zaradi težav z zdravjem se je leta 1975 odpovedal misijonskemu delu in se vrnil v Francijo, kjer je vstopil v družbo lazaristov in tam deloval do leta 1993. Pogosto je pri svojem delu za duhovne poklice in ustanovo Cerkev v stiski odhajal v Lurd, kjer je veliko pomagal pri sprejemanju romarjev. Leta 1993 je spet stopil med škofijske duhovnike koprske škofije, še naprej ostal v Franciji in deloval med slovenskimi izseljenci v Parizu in okolici. Bolezen z Madagaskarja je napredovala in po možganski kapi 2002 se je odpovedal delu med izseljenci, se naslednje leto vrnil v domovino na rahabilitacijo. Precej onemogel se je 2004 naselil v duhovniškem domu v Šempetru, in po dveh letih hudega trpljenja (ni mogel govoriti) odšel k Očetu. V letih bolezni in trpljenja pa ni nikoli izgubil življenjskega optimizma in vere v dobroto in evangeljsko resnico. S svojim “pionirskim” delom v misijonih in s pismi iz misijonov, ki jih je objavljalo Ognjišče, je spodbudil zanimanje za delo v misijonih in njegovemu zgledu so sledili mnogi mladi duhovniki in kasneje tudi laiki.

več:
Misijonar Česnik piše. Ognjišče.1969, leto 5, št. 10, str. 29.
Oče, ki je še otrok (pismo misijonarja Česnika). Ognjišče, 1970, leto 6, št. 2, str. 16.
Kdo izmed vas mi hoče pomagati oznanjati evangelij? (pismo misijonarja Česnika). Ognjišče, 1970, leto 6, št. 10, str. 14.
Misijonar Česnik na obisku v domovini. Ognjišče, 1973, leto 9, št. 3, str. 14
Silvester Česnik – Cerkev v stiski. Ognjišče, 1993, leto 29, št. 2, str. 16-17.

 

LETA 1942 UMRL KAREL ŠIROK

MLADINSKI PESNIK, PISATELJ, KULTURNI DELAVEC (* 1889)

Mladinski pesnik, šolnik in prizadevni kulturni delavec, doma iz Šmartnega v Brdih, je bil po poklicu učitelj. Umetniško najbolj dognana je njegova pesniška zbirka Kapelica (Ljubljana 1935), v kateri se prepletata religiozni in nacionalni motiv. Najbolj pretresljiva je pesem Kako je bilo tebi, Marija, pri srcu takrat, v kateri primerja bolečino Božje Matere pod križem bolečini mater bazoviških žrtev (1930). Padel je kot nemški talec v Dragi pri Begunjah leta 1942.

 

LETA 1992 UMRL JOŽA J. LOVRENČIČ

PESNIK IN DRAMATIK (* 1921)

Rojen v Podnartu pri Kropi, sin pesnika in pisatelja dr. Jože Lovrenčiča, po končani klasični gimnaziji v Lj je študij prava je prekinila vojna, od leta 1945 je bil po italijanskih begunskih taboriščih od leta 1948 je poučeval po osnovnih šolah na Goriškem in Tržaškem. Leta 1951 je odšel v Argentino, v Buenos Airesu je delal kot prevajalec in zasebni učitelj. Pisal je pesmi in jih objavljal (pod psevdonimom Košanov) v reviji Tabor in Meddobju (izbor 1990-92). Napisal je tudi tri drame (tragedija Izdajalec je bila uprizorjena 1966). Njegova zadnja pesniška zbirka Spoznanje je ostala v rokopisu – nekaj pesmi je objavila revija Meddobje.

nekaj njegovih verzov:

• Življenje… / le sanje, / drhtenje / in trpljenje / brez mej. / Življenje… / samota, / prepadi, / teme / brez sonca / luči mineva. / Življenje… / še poslednji sen, / še poslednji spev / ljubezni brezmejne, / ko pride objem / hladne neskončnosti. (Življenje)
  
• Že znova leto v večnost tone. / Gredo za njim vse želje, sanje / in vsi spomini sreče mi nekdanje. / Z menoj ostanejo samote spone. // Še vedno monotono je življenje, / brez sonca izgubljene sreče. / Trpelo bo srce mi hrepeneče / in v bujno rast pognalo bo trpljenje. // Kot še nikdar težé me razvaline. / Izgubljen padam, padam le v prepade, / kjer sonca ni, kjer me obdajajo temine. // V samoti mi minevajo otožni dnevi. / Zatrl bom brez smisla hrepenenja / in tožni bodo moji sanjski spevi. (Spoznanje)

 

LETA 1995 UMRLA DOLORES TERSEGLAV

PISATELJICA, PESNICA, PREVAJALKA (* 1921)

Pisateljica, pesnica in prevajalka Dolores Terseglav se je rodila 1. julija 1921 v družini Franceta Terseglava, znanega časnikarja, krščanskega socialista. Po drugi svetovni vojni se je z družino preselila na Reko, kjer je živela in ustvarjala. Pisala je črtice in romane, objavljala je v zamejskih in zdomskih revijah (Mladika, Meddobje). Njena edina knjižna izdaja je pesniška zbirka Ladijski dnevnik, ki je izšla leta 1989 v Buenos Airesu. Njene pesmi prevevata ljubezen do slovenstva in krščanski etos. V zapuščini je ostal nedokončan roman Vihar v treh delih.

 

LETA 2002 UMRL 1911 ROJEN JAKA ČOP

PLANINEC IN FOTOGRAF (* 1911)

Rodil se je na Jesenicah, se izučil za natakarja, vendar tega poklica zaradi poškodbe kolena ni mogel opravljati, zato se je zaposlil v Železarni. Vsi Čopovi so bili planinci: oče oskrbnik koče na Golici, stric Joža pa vrhunski alpinist. Tudi Jaka se je že zgodaj posvetil goram, prehodil vse slovenske gore, bil je na mnogih vrhovih v Visokih Turah, v Dolomitih, Karnijskih in Centralnih Alpah pa tudi v gorstvih drugih dežel. Najljubši pa so mu bili Julijci, ki jih je prehodil neštetokrat v vseh letnih časih. Zaradi že omenjene poškodbe se ni mogel posvetiti alpinizmu, postal pa je dober planinec in odličen gorski fotograf. Pri srcu mu je bila črno-bela fotografija. Po letu 1950 je pričel snemati tudi barvne diapozitive. S svojimi fotografskimi monografijami je ljudem odpiral oči za naš prelepi gorski svet in jih navdušil zanj. Njegove fotografije so izšle v šestih knjigah: Svet med vrhovi (1962), Raj pod Triglavom (1968), Viharniki (1970), Kraljestvo Zlatoroga (1989), Slovenski kozolec (1993) ter Trenta in Soča (1996).

več:
S. Čuk, Jaka Čop (1911-2002): Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (2021), 38-39.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1412 ROJENA IVANA ORLEANSKA

FRANCOSKA NARODNA JUNAKINJA IN SVETNICA († 1431)

Ivana Orleanska je živela v prvi polovici 15. stoletja, v razdobju stoletne vojne med Anglijo in Francijo. Že s trinajstimi leti je nekega dne zaslišala glas, v katerem je prepoznala glas nadangela Mihaela. V letu 1429 jo je ta glas vedno pogosteje spodbujal, naj gre v Francijo in jo osvobodi Angležev. Še istega leta se je Ivana na belem konju in v viteški bojni opravi podala v boj za osvoboditev domovine. Vojake je spodbujala h krščanskemu življenju, sama pa je kazala tako moralno moč, da so jo vsi nehote spoštovali in ubogali. Kmalu je pregnala Angleže izpred Orleansa ter osvobodila vso srednjo in vzhodno Francijo. Ko se je 1430 vrnila na bojišče so jo zajeli Angleži. Začelo se je zadnje leto njenega življenja, leto ponižanja, trpljenja in najvišje žrtve. Postavili so jo pred sodni zbor, in obtožili ‘krivoverstva in čarovništva’. 29. maja 1431 razglašena za nepoboljšljivo grešnico in obsojena na smrt na grmadi.

… več o njej v rubriki pričevalec evangelija (knjiga Svetnik za vsak dan – 30. maj)

 

LETA 1745 ROJEN JACQUES-ETIENNE MONTGOLFIER

PIONIR LETENJA Z BALONI († 1799)

Z bratom Josephom sta izdelala prvi balon na vroči zrak in ga 5. junija 1783 in spustila s sejmišča v Annonayu pri Lyonu prvi balon na segreti zrak brez posadke, ki se je dvignil na višino 1800 m.

 

LETA 1832 ROJEN PAUL GUSTAVE DORE

FRANCOSKI ILUSTRATOR († 1883)

S svojo nadarjenostjo, domišljijo, z novimi tehnikami in svojimi številnimi ilustracijami (več kot 10.000 jih je narisal) velja za največjega ilustratorja vseh časov. Že kot otrok je veliko risal in kmalu tudi pošiljal ilustracije v krajevni humoristični list, s petnajstimi leti pa je bila objavljana njegova prva litografija. Odtlej začno njegove ilustracije izhajati tudi v pomembnejših časopisih, od leta 1852 je ilustriral klasike svetovne književnosti (več kot 120 knjig). Delal je tako, da je najprej vrezal sliko v les, pozneje je razvil svoj način graviranja (akvatinta), naslednja stopnja so bili bakrorezi. Doré je ilustriral dela Rabelaisa, Balzaca, Miltona i Danteja, francosko izdajo Cervantesovega Don Kihota … leta 1963 je bil povabljen v Anglijo, da ilustrira angleško Sveto pismo in po teh ilustracijah je pri nas tudi najbolj znan.

 

LETA 1852 UMRL LOUIS BRAILLE

FRANCOSKI IZUMITELJ PISAVE ZA SLEPE (* 1809)

Sinu vaškega sedlarja iz francoske vasice Coupvray se je pri treh letih v oko zapičilo ostro orodje. Ker takrat še niso znali zdraviti okužbe, je čez dve leti popolnoma oslepel, kljub temu hodil v šolo in bil med najboljšimi v razredu. Bil je zelo glasbeno nadarjen, kasneje je bil tudi organist v pariških cerkvah. Šolanje je nadaljeval v Zavodu za slepe v Parizu, kjer je že kmalu začel poučevati mlajše učence. Leta 1821 se je seznanil s sonografijo, ki jo je francoski stotnik Charles Barbier  izumil v vojaške namene (zapis besed, ki je s skupki pik izražal glasove). Braille je ta zapis izboljšal in odkril način, kako zapisati vse črke abecede, vsa naglasna znamenja in ločila ter matematične simbole, pri tem pa je uporabljal le šest pikic. Skupek pik za vsak znak je bil tako majhen, da premikanje prsta sploh ni bilo potrebno. Tako je izumil pisavo, ki slepim in slabovidnim omogoča branje in pisanje (po njem se imenuje braillova pisava (slovensko Brajeva pisava ali brajica). Leta 1827 je bila v njegovo abecedo najprej prevedena francoska slovnica, leto kasneje pa je svoj sistem razširil tudi na zapisovanje glasbe. Leta 1839 je Louis iznašel rafigrafijo; način zapisovanja črk navadne abecede s privzdignjenimi pikami. Tako so lahko slepi napisano otipali, zdravi pa videli. Po dvajsetletnem prizadevanju je bila braillova pisava uradno priznana kot pisava za slepe, saj je sprva naletela na nasprotovanje, ker je bilo treba preiti iz starega sistema (vtisnjenih črk Valentina Haüya) na novi, kar je pomenilo, da so morali na novo natisniti knjige in spremeniti metodo dela…

njegova misel:

• Nočemo biti zaprti pred svetom samo zato, ker ne vidimo. Zato moramo delati in se učiti, da bomo enakovredni drugim, da nas ne bodo prezirali zaradi naše nevednosti in ne bomo predmet sočutja. Storil bom vse, kar je v moji moči, da vam pomagam z znanjem doseči dostojanstvo.

 

LETA 1883 ROJEN KAHLIL (Khalil) GIBRAN

PESNIK, PISATELJ, FILOZOF IN MISTIK († 1931)

Rojen v Bešareju (Libanon), v krščanski družini, njegov stari oče je bil duhovnik maronitskega obreda. Odšel v ZDA in v začetku 20. stol. v Evropo, kjer je študiral slikarstvo. Pisal je v arabščini in prevajal v angleščino. Najbolje sprejeto je njegovo delo Prerok (1923), katerega sporočilo ne bo nikoli zastarelo, saj zadeva človeka v njegovi globini …

nekaj njegovih misli:

• Pomilujte narod, katerega državnik je lisjak, katerega modrec je slepar in katerega umetnost je umetnost šušmarjenja in posnemanja.
  
• Življenje je procesija. Kdor hodi počasi, se mu zdi prehitra in stopi ob stran; kdor pa hodi hitro, se mu zdi prepočasna in prav tako stopi ob stran.
  
• Pogosto praviš: “Rad bi dal, a le tistemu, ki si zasluži.” Rastline na tvojem vrtu in črede na tvojem pašniku te ne posnemajo.
  
• Če zaupaš svojo skrivnost vetru, ne smeš grajati vetra, če jo zaupa drevesom.
  
• Ne moremo te prositi za karkoli, ker ti poznaš naše potrebe, še preden se porodijo v nas. Tebe potrebujemo, in ko nam daješ več samega sebe, nam daješ vse.
  
• Prva misel Boga je bil angel. Prva beseda Boga je bil človek.
  
• Bog ti znanja ni podaril le zato, da bi s pomočjo njegove svet­lobe videl Njega in ga častil, temveč tudi zato, da bi videl sebe v svoji majhnosti in v svoji veličini.
  
• Z izmenjavo zemeljskih darov si boste pridobili obilje in boste nasičeni. Toda če te izmenjave ne boste opravljali z ljubeznijo in dobrohotno pravičnostjo, bo ene privedla v požrešnost, druge v lakoto.
  
• Kadar ljubite, ne smete reči: “Bog je v mojem srcu”, temveč raje: “Sem v srcu Boga”.
  
• Nekateri dajejo le malo od svojega obilja, a dajejo zato, da bi poželi priznanje. In njihova skrita želja pokvari ves dar. Drugi pa imajo malo, a vse razdajo. Samo ti zares verujejo v življenje in v dobroto življenja in njihova zakladnica se nikoli ne izprazni.
  
• Ne morem vas učiti, kako molite z besedo. Bog ne posluša vaših besed, če jih sam ne izgovarja skozi vaša usta.
  
• Prijatelj želi utešiti vaše potrebe, ne pa zapolniti vaše praznine.
  
• Moje življenje je drevo, obloženo s sadeži, ki jih trgam, da jih podarjam drugim ljudem.
  
• Ko se veselite, poglejte globoko v svoje srce in spoznali boste, da vam prinaša veselje prav tisto, kar vam je zadalo bolest.
  
• Spoznanje enega človeka ne posoja svojih kril drugemu človeku. In kako vsak izmed vas stoji sam v božjem znanju, tako mora biti vsak izmed vas sam v svojem znanju o Bogu in v poznavanju zemlje.
  
• Najprej glejte, da boste sami vredni biti darovalci in orodje darovanja. Kajti v resnici daje le življenje življenju, medtem ko ste vi, ki si domišljate, da ste darovalci, le priče.
  več:
  

 

LETA 1884 UMRL 1822 ROJEN GREGOR JOHANN MENDEL

AVSTRIJSKI AVGUŠTINSKI REDOVNIK IN PIONIR GENETIKE (* 1822)

V matični knjigi je zapisano, da se je rodilo na današnji dan, čeprav je sam rojstni dan praznoval 22. julija. (zato različni podatki) Marljivi avguštinski redovnik in srednješolski profesor Gregor Mendel je leta 1865 v zatišju samostanskega vrta v Brnu na Češkem odkril zakone dednosti. To odkritje, ki se biologi njegove dobe zanj niso zmenili, je 35 let kasneje pomenilo začetek nove, pomembne znanosti — genetike. Življenje vseh živih bitij, ki se razmnožujejo, se začne z življenjem ene same drobcene celice, ki nastane z združitvijo moške in ženske spolne celice. Ta celica ima v sebi nekakšen kontrolni mehanizem, ki usmerja njeno rast tako, da iz nje nastane bitje, podobno staršem. Novo bitje ne bo povsem podobno staršem: razlike pogojuje deloma okolje, v katerem živi, deloma pa po dedovane lastnosti Jedro celice vsebuje določeno število mikroskopsko majhnih nitk, ki jim pravimo kromosomi (človeška celica ima npr. 46 kromosomov, konjska 66, pasja 78, celica neke vrste raka pa kar 254). Ti se dele, ko se deli celica. Vsak kromosom sestavljajo nizi majhnih enot, ki jim pravimo geni in jih ni mogoče videti niti z najbolj natančnimi mikroskopi. Prav ti geni po mnenju biologov določajo, kakšen organizem se bo razvil iz jajčeca. Znanost, ki proučuje zakone dednosti se zato imenuje genetika in njen utemeljitelj je češki redovnik iz reda avguštincev pater Gregor Mendel.

več:
S. ČUK. Mendel – rodil se je pred 150 leti: V samostanskem vrtu je odkril velike zakone življenja, v: Ognjišče 8 (1972), 7-9.
S. ČUK. Pater Gregor Mendel – oče genetike: Pričevanje, v: Ognjišče 7 (2022), 89.

 

LETA 1886 UMRL BOŽIDAR RAIČ

DUHOVNIK, JEZIKOSLOVEC, POLITIK IN PUBLICIST (* 1827)

Pomembno vlogo pri narodnem prebujanju slovenskega naroda so v drugi polovici 19. stoletja odigrali narodni tabori – velika ljudska zborovanja. V treh letih (1868-1871) so pripravili kar 18 taborov. Med pobudniki taborov je bil Božidar Raič, župnik pri Sv. Barbari v Halozah. Prizadeval si je v slovensko narodno življenje pritegniti Prekmurce.

 

LETA 1897 ROJEN ANTON BAJEC

JEZIKOSLOVEC IN SLOVNIČAR († 1985)

Prvi predavatelj slovenskega knjižnega jezika kot posebnega predmeta na ljubljanski univerzi je bil v letih 1947-1962 jezikoslovec Anton Bajec, ki se je ukvarjal predvsem z vprašanji besedoslovja in besedotvorja. Pred drugo svetovno vojno je bil soavtor čitank in slovnic za nižje razrede srednjih šol. Sodeloval je pri Slovenskem pravopisu (1962) in Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991).

 

LETA 1903 ROJEN MIHA MALEŠ

SLIKAR († 1987)

»Zanj postane motiv motor, ob katerem se mu sprožijo vsi registri njegove v tem trenutku tako pesniške kot slikarske duše. On ne prične iskati in primerjati sence in luči, perspektivnih razmerij v prostoru, marveč je ves predan trenutku, veseli se tega krasnega dneva, te gozdne samote ter poje in poje, enkrat tiho zase, nežno zasanjano, drugič vam vriska kot prešeren fant na vasi, kakor mu je pač v duši … Skratka, Maleš poje in muzicira in snuje pravljico, ko slika. Prav tako je pesnik kot slikar. Morda še bolj pesnik ali muzikant, ki so mu besede in zvoki barve in zopet in zopet samo le barve,« je o svojem bližnjem rojaku in poklicnem tovarišu Mihu Malešu leta 1943 zapisal slikar in ilustrator Ivan Vavpotič. Vsestranskega umetnika Miha Maleša, ki ob Božidarju Jakcu velja za utemeljitelja slovenske grafike, je zaradi sproščenosti in radoživosti njegove umetniške govorice zelo posrečeno imenoval ‘slikajoči pesnik’. Bil je eden najbolj plodovitih (nad 1200 slik in čez 3500 risb in grafik) in najvidnejših slovenskih likovnih ustvarjalcev 20. stoletja.

več:
S. Čuk, Miha Maleš (1903-1987): Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2013), 48-49.

 

LETA 1920 ROJEN ANTON BITENC

arhitekt, naslednik Jožeta Plečnika († 1977)

Arhitekturo je študiral na Oddelku za arhitekturo Tehniške fakultete ljubljanske univerze v seminarju Jožeta Plečnika. Leta 1949 je postal Plečnikov asistent, po njegovi smrti (1957) pa v določenih vidikih njegov naslednik. Varovanje njegove dediščine je razumel kot svoje življenjsko poslanstvo. Ob spomeniškem delu na svetnem področju se je veliko posvečal cerkveni arhitekturi: po koncilu je preurejal številne cerkve in zasnoval nove v Dražgošah, Poljanah nad Škofjo Loko, Idriji ter v Šentvidu v Podjuni na Koroškem.

 

LETA 1932 ROJEN PAVLE ZIDAR

PISATELJ IN PESNIK (S PRAVIM IMENOM ZDRAVKO SLAMNIK) († 1992)

Rojen na Slovenskem Javorniku pri Jesenicah, sprva je bil medvojni revoluciji naklonjen, kasneje je bil do nje zelo kritičen. Po vojni najprej učitelj na Dolenjskem, kasneje se je preselil na Primorsko (živel v Piranu) in nekaj časa še vedno deloval v šolstvu, po izključitvi iz partije pa je postal svobodni umetnik in se ukvarjal samo s pisateljevanjem (Kobarid, Lucija). Je eden najplodnejših slovenskih pisateljev (76 knjig), pisal je o vsem, kar mu je prišlo na misel, tudi o tabu temah. Od pesniške pripovedke Tončkove sanje, prve zbirke pesmi (Kaplje ognjene), prek povesti in romanov (Soha z oltarja domovine, Sveti Pavel, Očenaš, Sveta Barbara …), avtobiografskih (Barakarji, Dim) in erotične tematike (Marija Magdalena, Harem…). Pisal je tudi za mladino, po njegovem delu Kukavičji Mihec je bil posnet tudi film.

nekaj njegovih misli:

• Vsak človek je luč, eden večja, drugi manjša. Kraji dobivajo štiri vrste svetlobe: sončno, lunino, zvezdno in človeško. Glavni sta dve: sončna in človeška. Če zmanjka prve, umreš, če zmanjka druge.
  
• Jezus preprosto je. Njegovo temeljno oznanilo na Gori blagrov nam ga približuje vsak hip; kraljestvo, h kateremu v resnici težimo, nam je odkril.
  
• Živeti za božje kraljestvo ni šala. Kako je njegovo življenje izmučilo njega, kralja kraljestva, vemo, a kako muči nas, bomo zvedeli. Prej seveda navedimo bistvo tega kraljestva: biti prvi, da si zadnji, bogat, da si ubog, večji, da si manjši …
  
• Moramo se razumeti, ljudje smo! Sovraštvo in jeza sta rja človekovega življenja. Le v razumevanju je ljubezen, je luč in blaga tema za našo utrujenost. Kdor živi v ljubezni, živi v soncu.
  
• Ne išči pravice na sodiščih, zdravja v bolnišnicah in modrosti po šolah; tam bi vse to moralo biti, ampak ni, žal; prav tako ni čistega vina v gostilnah in človeške ljubezni v zakonih; med brati in sestrami ni sestrske in bratovske ljubezni.
  
• Kdo še ni izdal Gospoda v sebi? Vsi smo ga izdajali in prodajali: ta za ugodnejšo lego v fotelju, ta za službo, oni za duševni mir.
  
• Božje kraljestvo je edino kraljestvo, ki je vredno tega imena: je kraljestvo brez hierarhije, je kraljestvo poslednjih, malih, otrok, ubogih vseh vrst, preganjanih in lačnih pravice.
  
• Malo Zahejev imajo mesta tega sveta. Krivic pa sploh nihče več ne popravlja. Krivica je postala danes metoda za ohranitev reda, toda reda je vse manj in vse več je krivic.
  
• Oče naš, ki si v nebesih, blagoslovi delo svojih otrok; niso vselej otroci in vselej dobri, a te ljubijo, čeprav skozi sebičnost.
  
• Človek je slep in vidi samo tisto, kar je, in nikoli tistega, česar ni in tudi je. Kar je torej treba verjeti.

 

LETA 1966 UMRL SLAVKO PENGOV

SLIKAR (* 1908)

Notranjost palače slovenskega parlamenta krasijo monumentalne slike s prizori iz slovenske zgodovine, katerih avtor je slikar Slavko Pengov. Njegova dela so bila vseskozi realistična, s pretehtanimi kompozicijami in plastično modelacijo predmetov in figur. Zgodnja dela, večinoma tihožitja in portrete je Pengov ustvaril v olju, ukvarjal se je z ilustracijo, poznan pa je predvsem kot slikar z najobsežnejšim opusom monumentalnega stenskega slikarstva 20. stoletja na Slovenskem, v tehnikah freska, mozaik in sgraffito je poslikal številne cerkve in profana poslopja. Med njegova najpomembnejša dela sodijo tudi freske v župnijski cerkvi na Bledu. 1951 je prejel Levstikovo, 1959 pa za poslikavo Skupščine še Prešernovo nagrado.

 

LETA 1980 UMRL ANTON OCVIRK

LITERARNI ZGODOVINAR, ESEJIST IN UTEMELJITELJ SLOVENSKE PRIMERJALNE KNJIŽEVNOSTI (* 1907)

Literarni zgodovinar, teoretik in kritik Anton Ocvirk, doma z Žage pri Bovcu, je bil profesor za primerjalno književnost in literarno teorijo na ljubljanski univerzi. Uspešno je deloval kot urednik: od leta 1946 je urejal Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev, zatem zbirko Sto romanov, dolga leta Slavistično revijo in nazadnje Literarni leksikon.

 

LETA 1981 UMRL ARCHIBALD CRONIN

ŠKOTSKI PISATELJ, NOVELIST, ZDRAVNIK S PERESOM (* 1896)

“Če sem kot študent medicine kdaj mislil na Boga, sem to delal z nekim vzvišenim nasmeškom, ki je kazal prezir znanosti do tega preživelega mita. Ko sem kot zdravnik prišel med rudarje v Walesu, sem imel priložnost pogum in predanost teh mož, ki so morali delati v zelo težkih pogojih. Prvikrat sem prodrl v kraljestvo duha! Minila me je moja vzvišenost in to je bil, čeprav se tega še nisem zavedal, moj prvi korak pri iskanju Boga. Nikdar ne bom pozabil prizora, ki sem mu bil priča v nekem premogovniku. Zaradi eksplozije zemeljskega plina je zasulo štirinajst rudarjev. Pet dni so ostali pod zemljo. Peti dan so reševalci končno odprli pot do njih in iz globine smo zaslišali slabotno, a razločno lete teh mož. Peli so staro versko himno Gospod, naše upanje in naša rešitev. Ko so jih reševalci spravili ven, izčrpane, toda nepoškodovane, je vsa množica, ki se je zgrnila k vhodu v rudnik, enoglasno zapela njihovo himno. Takrat sem občutil le bežno ganjenost, ko pa zdaj gledam na ta dogodek nazaj, moram priznati, da je naredil name globok vtis.” To je pričevanje Archibalda Josepha Cronina, ki se je izšolal za zdravnika, pa se je moral svojemu poklicu, ki ga je veselil, ker mu je omogočal stike z ljudmi, zaradi bolezni odpovedati in večji del svojega življenja je posvetil pisanju. Kot pisatelj je bil “še bolj zdravnik”, kajti po njegovem je pravi zdravnik samo tisti, ki zdravi ne samo telesa, ampak tudi srca, duše. Pri “zdravljenju” s pisateljskim peresom se je držal načela, da mora biti pisatelj “glasnik upanja”, ki v svojih spisih oznanja zmago dobrega nad zlom. Zaradi tega so bralci njegova dela sprejemali z navdušenjem in prevajali so jih v številne jezike. Tudi v slovenščini imamo lepo število njegovih romanov.

več:
S. Čuk, Archibald Joseph Cronin. “Božji otroci smo, Bog misli na nas in nas pričakuje”: Pričevanje, v: Ognjišče 1 (2011), 20-21.

nekaj njegovih misli:

• Prepričan sem, da človek dobi od življenja samo toliko, kolikor sam vloži vanj.
  
• Vsakdanje življenje zahteva močno vero.

 

LETA 1983 UMRL JOKA ŽIGON

LIT. ZGODOVINAR, DRAMATIK, ARHIVAR (* 1899)

Škofjeločan Joka (Jožef) Žigon je po gimnaziji v Kranju in tirolski fronti študiral slavistiko v Zagrebu in Ljubljani. Precej let je bil v raznih priložnostnih službah, od leta 1940 do 1964 je bil knjižničar v Narodnem muzeju v Ljubljani. Javnosti se je najprej predstavil kot pesnik, napisal je tudi nekaj dramskih del. Posvečal se je raziskovanju literarnih in kulturno zgodovinskih vprašanj. Pomembno je dopolnil številne podatke o Prešernu in njegovem delu in tudi o slovstvu iz Trubarjevih časov.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1820 ROJEN VALENTIN PLEMEL

DUHOVNIK IN BOTANIK († 1875)

Rodil se je na Bledu in se zanimal za rastline in jih nabiral v bližini krajev, kjer je študiral in služboval: na Gorenjskem, v okolici Ljubljane in Ilirske Bistrice, na Kočevskem in Dolenjskem. Herbarij je opremil z bolj ali manj popolnimi etiketami, na katerih so vsi važnejši podatki. (hrani ga Prirodoslovni muzej Slovenije (54 map), manjši del pa je shranjen v zbirki ljubljanske Univerze na Oddelku za biologijo). Z alfabetskim seznamom kranjskih rastlin, ki je izšel pod naslovom ‘Beiträge zur Flora Krains’ (1862) se je uvekovečil v botanični literaturi. Njegova razprava je tretje tiskano delo o flori ožjega slov. ozemlja (prej sta pisala Scopoli in Fleischmann). Pomen tega dela je v njegovi izvirnosti, v zanesljivosti in točnosti podatkov ter v nenavadno zgodni usmerjenosti k modernim strujam rastlinoslovja, h geobotaniki in rastlinski sociologiji.

 

LETA 1839 ROJEN JANEZ BILC

duhovnik, pesnik, PISATELJ, PUBLICIST († 1906)

Janez Bilc, pesnik, publicist, prevajalec in zbiralec ljudskega izročila, je kot duhovnik zaradi šibkega zdravja služboval v rojstni fari Trnovo pri Ilirski Bistrici. Prve pesmi in prozne spise je objavljal v raznih ljubljanskih listih. Kot pesnik se je zgledoval po Valentinu Vodniku. Njegove pesmi so večinoma nabožne vsebine in prigodnice. Pisal je tudi domoznanske članke za razne časopise. Leta 1888 je izdal knjigo o Postojnski jami, ki je doživela več ponatisov. Iz hrvaščine je prevedel Mažuraničevo pesnitev Smrt Smail-Age Čengića.

 

LETA 1844 ROJEN p. STANISLAV ŠKRABEC

FRANČIŠKAN, JEZIKOSLOVEC, UTEMELJITELJ SLOVENSKEGA PRAVOREČJA († 1918)

Malokdo ve, da je bil naš največji jezikoslovec slovenist 19. stoletja frančiškanski pater Stanislav Škrabec. Ta učeni mož, je utemeljitelj slovenskega pravorečja: pravil, ki določajo in predpisujejo glasove in naglas knjižnega jezika. Nad štirideset let je živel in deloval v frančiškanskem samostanu na Kostanjevici pri Gorici. Svoje jezikovne spise je objavljal na platnicah mesečnika Cvetje z vrtov sv. Frančiška. Zapisal je: »Naš slovenski jezik je največji zaklad, ki nam ga je Bog dal kot narodu.«

več:
S. Čuk, p. Stanislav Škrabec: Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (1994), 20-21.
S. Čuk, p. Stanislav Škrabec in slovenski jezikoslovci: Priloga, v: Ognjišče 10 (2018), 50-57.

njegova misel:

• Napake in norosti jezika bi se imele popravljati po šolah; žal da mnogi učitelji sami ne vejo, kaj je prav in kaj ne.
  
• Naš slovenski jezik je najdražji zaklad, ki nam ga je Bog dal kot narodu.

nekaj misli o njem:

• “Skoraj neverjetno je, kako se je mogel v tako majhnih razmerah razviti v tako velikega učenjaka. V svoji celici je bil bolje poučen o vsem znanstvenem in duševnem gibanju po Evropi kakor marsikateri znanstvenik v najbolj živahnem svetovnem središču. Bil je najmodernejši slovenski jezikoslovec svoje dobe in velik reformator.” (Anton Breznik).

 

LETA 1868 ROJEN ANTON SCHWAB

ZDRAVNIK, SKLADATELJ, ŠAHIST († 1938)

V rodnem Preboldu je hodil v ljudsko šolo, na gimnazijo pa v Celju, v Gradcu je študiral medicino. Po končanem študiju je bil na praksi v Ljubljani in Gradcu, službo zdravnika je dobil na Vranskem. Poleg medicine ga je zelo zanimala tudi glasba in tako je kot samouk tudi komponiral (Zdrava Marija, Srce človeško sveta stvar …), pozneje se je preselil v  Celje (zdravnik in zobozdravnik), kjer je veliko predaval o higieni, negi zob, alkoholizmu … prizadeval si je za izboljšanje zdravstvenih pogojev in tudi veliko objavljal v strokovni literaturi. Deset let je vodil tudi Celjsko pevsko društvo in skladal za zbore (Vasovalec, Vinska …) ter samospeve … Bil je tudi izvrsten šahist (Schwabovi zabavni problemi v Domu in svetu)

 

LETA 1872 ROJEN MATIJA PRELESNIK

duhovnik, pesnik in pisatelj povestii o naših davnih dedih († 1905)

Duhovnik Matija Prelesnik, doktor teologije, je bil tudi nadarjen pisatelj. »Bil je nenavaden talent,« je o njem zapisal pisatelj Finžgar, s katerim ga je vezalo iskreno prijateljstvo. Pisati je začel zgodaj, najprej pesmi, a pravo moč je razodel v trilogiji o porabskih Slovanih (Naš stari greh, V smrti senci, Vineta), v katerih pripoveduje, kako so zasužnjili slovanski rod ob Baltiku. Tretji del je zaradi njegove prezgodnje smrti (dočakal je le 33 let) ostal nedokončan.

 

LETA 1893 UMRL JOŽEF STEFAN

FIZIK, MATEMATIK, PESNIK (* 1835)

Rojen v Celovcu, študiral matematiko in fiziko na Dunaju, kjer je poslušal tudi predavanja Frana Miklošiča. Postal je profesor na zasebni gimnaziji, kasneje je postal profesor na dunajski univerzi in kasneje direktor fizikalnega inštituta. Uveljavil se je na vseh področjih tedanje fizike, najprej v mehaniki in optiki, kasneje pa se je posvečal elektrodinamiki, preučeval je toplotno sevanje v odvisnosti od temperature … Znani so njegovi zakoni: o toplotni prevodnosti plinov, Štefanov zakon o sevanju, zakon o dinamični teoriji plinske difuzije, o zakonih elektrodinamične indukcije. Manj znano je, da je pisal tudi pesmi. Po njem se imenuje vodilni raziskovalni inštitut v Ljubljani.

 

LETA 1894 ROJEN SV. MAKSIMILIJAN KOLBE (rojen kot Rajmund Kolbe)

POLJSKI REDOVNIK MINORIT, PRIČEVALEC LJUBEZNI DO KONCA, SVETNIK († 1941)

Jezusove besede o najvišji stopnji ljubezni do bližnjega, ki zastavi zanj svoje življenje, je dobesedno uresničil sv. Maksimilijan Kolbe, poljski redovnik, ki je v koncentracijskem taborišču Auschwitz daroval svoje življenje, da je rešil življenje sojetnika – družinskega očeta. To daritev je izvršil 14. avgusta 1941, na predvečer slovesnega praznika vnebovzetja Matere Marije, kateri je bil vse življenje otroško vdan. Kraljestvo miru in ljubezni njenega Sina je širil iz Niepokalanowa – mesta Brezmadežne v bližini Varšave, kjer je delovala za tiste čase najmodernejša tiskarna, ki jo je postavil v službo oznanjevanja evangelija. V svojem razmeroma kratkem življenju je storil ogromno. Največji “uspeh” pa je bilo njegovo svetništvo. Skoraj preroško zvenijo njegove besede: “Človeško življenje ima tri stopnje: priprava na delo, delo in trpljenje. Čim hitreje duša doseže svetost, toliko hitreje doseže tretjo stopnjo – trpljenje, ki ga zahteva ljubezen.”

več:
S. Čuk, sv. Maksimilijan Kolbe: Pričevanje, v: Ognjišče 8 (2004), 38-39.
S. Čuk, sv. Maksimilijan Kolbe. (1894-1941): Pričevalec evangelija, v: Ognjišče 8 (2007), 84.

nekaj njegovih misli:

• Zakaj je toliko ljudi, ki so celo bistri in na drugih področjih podkovani, ki se niti malo ne potrudijo spoznati, kaj je njihov življenjski cilj in kakšen je njihov odnos do Boga?
  
• Razum hoče spoznati vzrok vseh reči. Čim prodornejši je, tem bolj po stremel po tem spoznanju. Toda če razum zamegli nemoralno življenje ali napuh, bo obtičal že takoj na začetku in ne bo mogel prestopiti svojih meja.
  
• Človek je stvar, ki je bila poklicana iz niča v bivanje. Sam od sebe je nič, popoln Nič. Kar premore in zmore, ima od Boga. Še bolje: vsak trenutek dobiva od Boga tisto, kar potrebuje.
  
• Vsi prav dobro vemo, kateri so viri milosti: premišljevanje, srečanja, molitev, sveta maša in predvsem sveto obhajilo ter stalno zatekanje k božji Materi.
  
• Popolnoma se posveti nebeški Materi, pa boš zmagovito prebrodil vse težave v življenju in postal boš svetnik.
  
• Človek sam od sebe je nič, popoln Nič. Kar premore in zmore, ima od Boga. Še več: vsak trenutek dobiva od Boga tisto, kar potrebuje.
  
• Če bi ne bilo treba nič trpeti, zaradi česa pa naj bi potem prišli v nebesa?
  več:
  

 

LETA 1924 UMRL JOHANNES FRISCHAUF

AVSTRIJSKI MATEMATIK, GEODET IN ALPINIST (* 1837)

Obiskovalci Kamniško-Savinjskih Alp so se radi ustavili v Frischaufovem domu na Okrešlju (1378 m), v koči, ki je stala med macesni ob mrzlem studencu v ledeniški krnici. Koča, ki je bila postavljena leta 1908, je bila poimenovana po dr. Johannesu Frischaufu, ki je bil sicer tujec, toda vnet častilec Savinjskih Alp in velik prijatelj Slovencev. Novembra leta 2019 požar popolnoma uničil kočo in Planinsko društvo Celje – Matica je sklenilo, da s pomočjo države zgradi nov planinski dom. 16. septembra 2020 je bil položen temeljni kamen za moderno kočo, ki jo je projektiralo podjetje Kultivator …

 

LETA 1943 UMRL NIKOLA TESLA

SRBSKO-AMERIŠKI, IZUMITELJ, FIZIK, ELEKTROINŽENIR, MATEMATIK (* 1856)

Znanstvenik Nikola Tesla je eden največjih svetovnih umov in raziskovalcev v elektrotehniki. Iznašel ali vsaj teoretično si je zamislil ogromno tehničnih naprav, ki jih danes uporabljamo. Ko vključite računalnik, se spomnite tega velikega znanstvenika, kajti izmenični tok se proizvaja v Teslovem trifaznem generatorju, prenaša se po Teslovi mreži visoke napetosti, Teslov navoj daje napetost za sliko na monitorju, brezžična “miška” pa deluje po radijskih valovih, ki jih je prvi proizvedel Tesla. To je samo delček zapuščine tega velikega inženirja, ki se je v svojem življenju podpisal pod več kot 700 patentov, v resnici pa jih je imel več kot tisoč. Mnoga njegova odkritja so po krivici pripisovali drugim, ker sam ni znal “tržiti”. Mnogi njegovi izumi tvorijo osnovo sodobne uporabe električne energije. Njegov najznamenitejši izum je večfazni indukcijski elektromotor, ki ga je zgradil leta 1882 in deluje na njegovem načelu izmeničnega električnega toka. Večina izumov je s področja elektrike, toda iznašel je tudi Teslovo navitje, turbino brez lopatic …”Sedanjost je vaša, jaz delam za bodočnost,” je dejal Nikola Tesla. Unesco, odbor OZN za vzgojo, znanost in kulturo, je leto 2006 razglasil za leto Nikola Tesle.

več:
S. Čuk, Nikola Tesla, genij s tisoč patenti: Priloga, v: Ognjišče 7 (2006), 42-50.

 

LETA 1947 UMORJEN FILIP TERČELJ

DUHOVNIK, PROSVETNI DELAVEC, ORGANIZATOR, PESNIK IN PISATELJ  (* 1892)

Filip Terčelj je bil na današnji dan ubit iz sovraštva do vere blizu Davče. Kot goreč duhovnik in zavzet kulturni delavec med goriškimi Slovenci je bil žrtev fašističnega nasilja. Leta 2011 so mu v rojstni župniji Šturje pri Ajdovščini odkrili spomenik. Istega leta se je začel tudi postopek za njegovo beatifikacijo.  Postulator Primož Krečič poudarja, da je Terčelj vedno vztrajal na poti k Bogu prav zaradi zasidranosti v molitev, zelo je ljubil Sveto pismo in je v cerkveno glasbo vnašal besedila Božje besede. Oznanjal je evangelij v vsakdanjem življenju in v vseh okoliščinah. Zaradi Kristusa pa se je posvetil predvsem malim. Čeprav je storil ogromno za ohranitev slovenstva na Primorskem za časa fašizma in so ga zaradi te njegove dejavnosti fašisti preganjali ter poslali v izgnanstvo, se po vojni njegovo ime ni smelo omenjati, ker so ga oblastniki imeli na vesti. 7. januarja 1946 je spremljal prijatelja Franca Krašno, župnika v Sorici, ki je hotel iti v Ljubljano posredovat za kmete iz Davče. Ko sta hodila proti Železnikom, kjer bi dobila avtobus za Ljubljano, sta ju v gozdu pod Sorico prestregla terenca-partijca in ju v Štulcovi grapi izročila knojevcem, obmejnim stražarjem. Ti so ju brez razloga ustrelili in zagrebli, potem pa razširili glas, da sta pobegnila čez mejo. Toda domačini so tam našli brevir in kmalu odkrili grob. Po nekaj mesecih sta zahrbtno umorjena duhovnika našla zadnje počivališče na božji njivi v Davči.

več:
S. Čuk, Filip Terčelj: Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (1992), 52-53.
S. Čuk, Filip Terčelj (1892-1946): Pričevanje, v: Ognjišče 9 (2017), 42-43.
knjiga: M. Brecelj, Filip Terčelj, Graditelji slovenskega doma, Ognjišče, Koper, 1992. (RAZPRODANO)

nekaj njegovih misli in verzov:

• Strma je pot v nebo, / bridka in težka, / kdo nam odpiral bo / vrata nebeška? // Svetega raja premila Kraljica, / svojim otrokom boš ti vratarica. // Ko bomo morali, / Mati, umreti, / vrata, daj, tistikrat / rajska odpreti. // Svetega raja premila Kraljica, / svojim otrokom boš ti vratarica. // Sprejmi nas k Jezusu / v večno veselje, / kjer bo prenehalo / zemsko trpljenje! // Svetega raja premila Kraljica, / svojim otrokom boš ti vratarica. (Strma je pot v nebo)
  
• Bratje, poglejte, kako se dani, / jutro se svita iz temne noči. / Kristus se bliža, Kristus prihaja / k revnim zemljanom iz svetega raja.
  
• Klic veselja naj osreči / po vsem svetu vse ljudi. / Aleluja, pojmo vsi, / Kristus vstal je in živi.
  
• Kristus je vstal! / Vstanimo tudi mi / iz greha in strasti / z božjo močjo! Sveta velika noč / bodi nam vsem v pomoč.
  
• Kristus je vstal! / Iz groba skalnega, / dvignil se je svetal / z lastno močjo. / Sveta velika noč / kaže njegovo moč.
  
• Pomagaj, Marija, prečista Devica, / ti bodi trpečim vselej tolažnica! / Ti znaš zveseliti, ti znaš tolažiti, / obriši solze, umiri srce! / V trpljenju in radosti tvoji ostati / želimo presveta, usmiljena Mati!
  
• Najlepše jesenske smo rože nabrali / za tebe, Gospa, Kraljica neba! / Le sprejmi ta venec skrivnostne molitve, / da z njim zadostimo vse grešne žalitve!
  
• Če je mati določena, da s toplim srcem pripravlja otroku paradiž, je oče izbran, da ta paradiž z močno roko straži in brani.
  
• Njegov evangelij je luč nam prižgal / in upanje v večno življenje nam dal, / zveličan bo, kdor se po njem bo ravnal.
  
• Tudi jaz sem z grehi križal / in prebadal ti srce. / Ves skesan te srčno prosim: / daj, odpusti mi dolge.
  
• Presrečni bratje in sestre, / ki v Bogu se radujete / vodite nas v nebeški raj, / kjer bomo srečni vekomaj.
  
• Mir božji objema doline, gore, / ko v cerkev hitimo ubogi ljudje, / da Bogu potožimo svoje gorje. / Edino dobrotni nebeški Gospod / nas more rešiti pretečih nezgod.

LETA 1957 UMRL JOŽE PLEČNIK

ARHITEKT, APOSTOL RESNICE IN LEPOTE (* 1872)

»Veste, z nami je tako: pisatelje berejo, ko še žive, po smrti pa sunejo njihove stvari v pozabljenje. Arhitekta pa vse življenje brcajo, po smrti pa občudujejo njegovo delo. Seveda, če je kaj dobrega naredil.« Tako je za Koledar Mohorjeva družbe ob njeni stoletnici (1957) zapisal arhitekt Jože Plečnik. Ko je leta 1920 prišel v Ljubljano za profesorja arhitekture na tehniški fakulteti mlade slovenske univerze (ust. 1919), je bilo naše glavno mesto še ‘Ljubljan’ca dolga vas’. Kmalu je po njegovih načrtih začela nastajati premišljeno oblikovana narodna prestolnica. Njegove zamisli so mnogi kritizirali, po nekaj letih pa so morali priznati, da je mojster imel prav. Plečnika sicer niso ‘vse življenje brcali’, pa tudi sprejeli ga niso, kot bi ta veliki mož zaslužil. Njegovo vrednost je svetu in nam ‘odkrila’ mogočna razstava njegove umetnosti leta 1986, ki je bila najprej v Parizu, od tam je romala v Barcelono, London, Zürich, München, na Dunaj, v Milan in Beograd ter se ustavila v Ljubljani. »Velikemu oblikovalcu kamna, lesa in kovine pojejo in bodo peli nesmrtno hvalo in zahvalo pomniki in spomeniki nekdanjega cesarskega Dunaja, zlate Prage, našega Beograda, sosednjega Zagreba, posebej pa naše drage Slovenije od hribovitih Ponikev na Tolminskem, kjer po njegovih načrtih na razvalinah novo cerkev dovršujejo, mimo Maribora, kateremu je želel z izvirnimi potezami znamenito Slomškovo stolnico polepšati, pa do Bogojine v Prekmurju, kjer novo cerkev po njegovih načrtih v potankostih že trideset let urejajo« S temi besedami, izrečenimi ob odprtem grobu 10. januarja 1957 na ljubljanskih Žalah, ki jih je mojster Plečnik zasnoval kot ‘vrt slovesa z rajnimi’, je tedanji ljubljanski škof Anton Vovk orisal značilne poteze in glavne postaje umetniške poti velikega pokojnika, ki je bil ne le ‘navdihnjen’ arhitekt, ampak tudi izreden človek in evangeljski kristjan. Sledovi njegovega duha so najbolj vidni v Ljubljani, mestu, kjer se je tudi rodil.

več:
S. Čuk, Kamen govori o Bogu: Ti, ki iščeš … ti, ki dvomiš, v: Ognjišče 4 (1965), 23.
S. Čuk, Jože Plečnik: Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (1992), 28-29.
S. Čuk, Plečnikova hiša: Domače ognjišče, v: Ognjišče 1 (2017),  52-53.
S. Čuk, Jože Plečnik, naš Frančlišek Asiški: Pričevanje, v: Ognjišče 3 (2022), 76-77.
M. Pezdir Kofol, Plečnikove poti k Bogu in ljudem: Priloga, v: Ognjišče 7 (2022), 40-49.
M. Pezdir Kofol, Zgodbe Plečnikovih ljubljanskih cerkva: Priloga, v: Ognjišče 8 (2022), 40-49.
knjiga D. Prelovšek, Plečnikova sakralna umetnost, Ognjišče, Koper 1999, (RAZPRODANO))

nekaj njegovih misli:

• Živeti moramo posvečeno življenje. Samo fasada ne zadošča.
  
• Luč je življenje, up, molitev, ki naj blaži grenkobe, vzdiga misli, tudi v krogu prijateljev te jasni.
  
• Res molimo eden za drugega, četudi malo, vendar premišljeno, za zdravo pamet in pa za “ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega”.
  
• Če ne bi delal, ne bi rastel. Rastel pa sem, to vem. Vedite pa, da boste napravili le takrat nekaj, kadar boste delali kot otroci. Dobrega delavca častim vsaj toliko kot velikega gospoda. Pot je dolga! Delajte veliko!
  
• Nikdo ne ve, odkod prihaja, kam gre, en sam velik čudež je življenje.
  
• Ne iščite sreče zunaj. Srečen si le, če se poglobiš vase. Čimbolj živite zase, tem bolj živite za druge.
  
• Imate veliko narodno nalogo: delati zase in za prihodnje rodove. Bodite dobri apostoli resnice in lepote.
  
• Ni važno, kakšen naslov imate: ali ste doktor ali inženir. To je postransko. Važno je, da postanete človek.
  
• Najlepše je, ako človek lahko reče: jaz sem naredil, kar sem mogel in kar sem znal. Imam čisto vest in vse drugo mi nič mar. Poštenost je tudi to, da imate za svoj poklic zadosti znanja in srčne kulture, da ga morete opravljati v korist človeštvu.
  
• Živeti v veri, živeti v globinah nje muzike, ni vsakomur dano. Samo najvišjim, najizbranejšim in nam malim, najmanjšim.
  
• Človek je ničevost, ampak človek je obenem tudi veličastvo. Soroden Bogu, ki je pravi dobesedni Oče. Kristus, njegov Sin, je resnični srednik. Evharistija je prelivanje človeka v Boga, Boga v človeka.
  
• Čudno! Ko se začne človek razbirati in ogledovati, spozna, kako malo zna. Ali ni torej greh ovirati bližnjega, da se po svoji faconi (načinu) izživlja? Počemu množiti bolečine v teh razrvanih časih…
  
• Eno vem: kakor bo Bog dopustil, tako se bo zgodilo. On bo dopustil prav.
  
• Človek doma Boga pozablja – v tujini Boga išče.

 

LETA 1984 UMRL JANKO AMBROŽ TESTEN

FRANČIŠKANSKI DUHOVNIK IN SLIKAR (* 1897)

»V osebi frančiškanskega brata Ambroža stopa pred nas človek, redovnik, umetnik, ki je svoje darove zastavil za svojo osebno rast in dozorevanje za Boga, njegovo čast in slavo, za ljudi, ki jih je s svojimi slikami še posebej nagovoril in osrečil ter jim približal svet vere, globino človeškega duha in skrivnosti božjega razodetja. Občudovalcem svojih slik je preprosto rekel: ‚Vzemite te slike, kolikor hočete’,« je sobrata slikarja ob 110-letnici rojstva označil takratni provincial p. Viktor Papež . S šestnajstimi leti je Janko prvič stopil v samostan, bil vključen v hrvaško provinco in bival in deloval po različnih hrvaških dalmatinskih samostanih: v Dubrovniku je dobil redovno ime Ambrož, v Orebiću na polotoku Pelješcu, v samostanu loretske Gospe, dvajset let v Krapanju, zadnjih petnajst let pa je preživel v samostanu sv. Evfemije na Rabu. Slikal je v glavnem nabožne motive, vse je posvetil cerkvenemu slikarstvu. Delal je hitro, bil je tudi zelo spontan v svojih tehnikah, razlivanje, polivanje, združeval pa je tudi različne tehnike (pastel, tuš, svinčnik, tempera …). Strokovnjaki pravijo, da je velika vrednost njegovih del v tem, da je znal poenotiti svetno in sveto … Zelo visoko so njegovo ustvarjalnost cenili Hrvatje, kar lahko ugotovimo iz zapisov v monografijah, ki so mu jih posvetili in s tem tudi opozorili na njegovo delo …

več:
BOLE, Franc. slikar Ambrož Testen je postal slaven pri 83. letih. (Obletnica meseca). Ognjišče, 1982, leto 18, št. 12, str. 6-10.

njegove misli:

• Zame je slikarstvo delo, ki me spravlja v radovednost.
  
• Zanima me le moja ideja in kako se bo prelila v končni izdelek. Dokler slike ne dokončam, sploh ne vem, ali mi bo zamisel uspela. Mislim, da je treba začeti ‚sprva’ – kadar manj misliš, več občutiš.
  Slikarstvo je izraz duše in ne nekaj naučenega. Tudi tu sem bil sam sebi učitelj, saj s strokovnjaki nisem imel preveč sreče.

 

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1324 UMRL MARCO POLO

BENEŠKI TRGOVEC IN RAZISKOVALEC (* 1254)

Benečan Marco Polo (po mnenju nekaterih naj bi bil doma z otoka Korčule) je bil rojen pred 750 leti (leta 1254). Kot trgovec je v letih 1271-1295 prepotoval skoraj vso Azijo, po vrnitvi v domovino pa so ga v bitki zajeli Genovežani, smrtni sovražniki Benečanov. V zaporu je narekoval svoje znamenite Spomine na potovanja, ki so naleteli na velik odmev in so zanimivo branje še dandanes.

 

LETA 1337 UMRL GIOTTO DI BONDONE

ITALIJANSKI SLIKAR, ARHITEKT (* 1266)

Giotto je bil rojen na hribovski kmetiji severno od Firenc, po novejših raziskavah pa v Firencah. Tamkajšnji slikar Cimabue je menda odkril Giottove slike ovc na skali in prosil očeta, naj mu da fanta za vajenca. Najprej mu je pomagal v Rimu, potem pa sta odšla v Assisi v novozgrajeno baziliko Svetega Frančiška Asiškega. Še danes ni povsem jasno, kdo je avtor Frančiškovega cikla, freske očitno niso Cimabujeve, nekateri jih pripisujejo Giottu … Okoli leta 1305 je Giotto izpeljal svoje najpomembnejše delo, poslikavo notranjosti kapele Scrovegni v Padovi, kar pomeni prvi velik korak v zgodovini renesančnega slikarstva. Tema je Odrešitev in daje poudarek na Devici Mariji, ki ji je kapela posvečena, tudi Marijino oznanjenje in Devica ljubezni, na zahodni steni prevladuje Poslednja sodba. Giottove osebe niso stilizirane ali podolgovate in ne sledijo bizantinskim modelom. So trdno tridimenzionalne, imajo obraze in kretnje, ki temeljijo na natančnem opazovanju pogumno obraz obrača v profil ali celo vstran od gledalca, navznoter in s tem postavi nove standarde figuralnega slikarstva. Slavne so njegove slike iz serije Čaščenje svetih treh kraljev, slika Žalovanje, … Med letoma 1306 in 1311 je Giotto delal v Assisiju, kjer je naslikal freske v prečni ladji Spodnje cerkve (Kristusovo življenje, Frančiškove alegorije …) V Firencah je naslikal oltarno sliko znano kot Ognissanti Madonna (Madona z otrokom na prestolu med angeli in preroki), ki je zdaj v galeriji Uffizi. Pomembna je tudi poslikava kapele Santa Croce, triptih Stefaneschi …

 

LETA 1642 UMRL GALILEO GALILEI

ITALIJANSKI FIZIK, MATEMATIK, ASTRONOM, FILOZOF (* 1564)

Najprej je študiral medicino, potem se posvetil geometriji in postal eden od največjih fizikov in astronomov. Bil je prvi po Arhimedu je proučeval naravne pojave s poskusi. Znan je postal s svojim zakonom o hidrostatični tehtnici. Podal je zakone prostega pada, nihala in meta. Ovrgel je Aristotelovo prepričanje, da različno težka telesa padajo z različnimi hitrostmi. Proučeval je gibanje teles in ugotovil Galilejev zakon ali zakon o vztrajnosti, po katerem telo miruje ali se giblje premo enakomerno po premici s stalno hitrostjo, če nanj ne deluje nobena zunanja sila … Leta 1592 je postal profesor matematike na Univerzi v Padovi, kjer je tudi dosegel večino pomembnih odkritij: dokazal, da se hitrost prosto padajočih teles enakomerno veča s časom … prikazal izum daljnogleda s katerim je odkril, da Rimska cesta razpade v ogromno število zvezd slabega sijaja, podrobno je opisal številne Lunine kraterje, planine in »morja«, odkril štiri najsvetlejše Jupitrove lune, naredil prve skice Saturna, predvideval je, da je v središču gibanja Sonce, Zemlja pa kroži okrog njega kot vsi drugi planeti. Ker je podpiral Kopernikov sistem, je prišel v spor s cerkvenim naukom, leta 1616 je bilo prepovedano učenje, da se Zemlja vrti okoli Sonca in da je Sonce središče sveta. V svojem delu Dvogovor o dveh glavnih svetovnih sestavih, je izdal svoj heliocentrični sistem, zato je bil proti njemu proces, njegov nauk je bil spoznan kot krivoverski, moral se je javno odreči svojim nazorom in preživeti zadnja leta življenja v hišnem zaporu.

več:
knjiga: M. Poole, Vera in Znanost: Priročnik 8, Ognjišče, Koper 1992.

njegove misli:

• Človeka ne moremo ničesar naučiti. Moramo mu samo pomagati, da znanje odkrije sam v sebi.
  
• Ker dve resnici ne moreta nasprotvati druga drugi, je naloga modrih razlagalcev, da poiščejo pravi pomen svetiopisemskih besedil. Nedvomno se bo skladal s fizikalnimi sklepi, ki dokazujejo smisel, kakršnega so nam že prej odkrila potrebna dokazovanja.

o njem:

• Čeprav Galileo ni bil globoko duhoven, je bil iskreno veren in zvest pripadnik Cerkve. Slavno sojenje Galileu se zato ne vrti zares okoli nenehnih sporov med znanostjo in vero. (dr. Raymund Seeger)

 

LETA 1713 UMRL ARCANGELO CORELLI

italijanski baročni violinist in skladatelj (* 1653)

Italijanski skladatelj Arcangelo Corelli se je posvetil pisanju violinske glasbe in je bil prvi poklicni koncertni violinist v glasbeni zgodovini. Njegovo najbolj znamenito delo je Božični koncert, s katerim je počastil skrivnost Božjega rojstva, ki s ga oznanili angeli betlehemskim pastirjem. To mu je najbolj uspelo v sklepnem delu, Pastoralu, ki ga pogosto razlagajo kot glasbeno upodobitev Kristusovega rojstva.

 

LETA 1819 UMRL VALENTIN VODNIK

PRVI SLOVENSKI PESNIK, UREDNIK, PRERODITELJ (* 1758)

Pesnik Valentin Vodnik, sprva redovnik frančiškan, nato pa škofijski duhovnik, je najbolj znan po svoji pesmi Zadovoljni Kranjec. Njegove Pesmi za pokušino (1806) so prva literarno pomembna pesniška zbirka. V letih 1797-1800 je urejal Lublanske novice, ki so bile prvi slovenski časopis in so izhajale dvakrat oz enkrat na teden. “Rojen sim 3. svečana 1758 ob 3. uri zjutraj v Gornji Šiški na Jami pri Žibertu,” se začenja daljša različica njegovega zapisa Moje življenje, pisana “na Gorjušah v bohinjskih gorah 1. rožnega cveta 1796”. Tam je bil tedaj Valentin Vodnik upravitelj novoustanovljene župnije. Ta njegov zapis pa tudi vsa njegova dela spričujejo, da je izšel iz zdrave, šegave rodbine. “Bil je srčno dober, naraven in preprost, družaben in mnogostranski, njegove satirične puščice so bile hudomušne, nikoli pa ne v strupu kaljene,” piše Alfonz Gspan.

več:
S. Čuk. Valentin Vodnik: Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (1998), 20-21.

nekaj njegovih verzov, misli:

• Slovenc, tvoja zemlja je zdrava / in pridnim nje lega najprava. / Pólje, vinograd, / gora, morjé, / ruda, kupčija / tebe rede. // Za uk si prebrisane glave / pa čedne in trdne postave. / Išče te sreča, / um ti je dan, / našel jo boš, ak / nisi zaspan. // Lej, stvarnica vse ti ponudi, / iz rok ji prejemat ne mudi! / Lenega čaka / strgan rokav, / palca beraška, / prazen bokal. (Dramilo)
• Od straže hrvaške / gor sonce mi pride / pa v nógrade laške / za góro zaíde; / z beneškega mórja / jug čelo poti, / od Štajerca bórja / me v znoju hladi. / Mi brázdjo konjiči / za hajdo, pšenico, / neutrudni dekliči / pa béljo tančico; / kaj maram, se kruha / prisluži zadôst, / ni sile trebuha / po svetu mi nôst. (…) (Zadovoljni Kranjec)
• Napoleon reče: / Ilirija vstan! / Vstaja, izdíha: / Kdo kliče na dan? // O vitez dobrotni, / kaj ti me budiš! / Daš roko mogočno, / me gori držiš! // Kaj bodem ti dala? / Pogledam okrog, / Izlóčit ne morem / skôr svojih otrok. (…) (Ilirija oživljena)
• Kdo rojen prihodnjih / bo meni verjel, / da v letih nerodnih / okrogle sem pel? // Ne žvenka ne cvenka, / pa bati se nič, / živi se brez plenka / o petju ko tič. // Kar mat je učila, / me mika zapét, / kar starka zložila, / jo lično posnet. // Redila me Sava, / Ljubljansko poljé, / navdale Trigláva / me snéžne kopé. // Vršáca Parnása / zgolj svojega znam, / inakega glása / iz gosli ne dam. (Moj spomenik)

 

LETA 1877 ROJEN AVGUST ŽIGON

LITERARNI ZGODOVINAR, TEORETIK, BIBLIOTEKAR IN PREŠERNOSLOVEC († 1941)

“Od opredelitev, s katerimi je poskušala literarna veda določiti bistvo Prešernovega pesniškega dela, se zdi še zmeraj najbolj daljnosežna tista, ki jo je zapisal Avgust Žigon v spisu France Prešeren, poet in umetnik (1914). Tu jo je zaokrožil v trditev, da se je Prešernu – podobno kot pred njim edino še Goetheju – posrečilo doseči sintezo antike in moderne oziroma klasike in romantike, s čimer je mišljena predvsem združitev objektivnosti in subjektivnosti, narave in duha,” sodi literarni zgodovinar Janko Kos. Literarni zgodovinar in teoretik Avgust Žigon, ki ga predstavljamo ob obletnici njegove tragične smrti, je šel v zgodovino slovenske književnosti s svojo “arhitektonsko teorijo”, ki jo je povzel iz umetnostne zgodovine in je po njej razlagal Prešernove pesmi. Žigon s svojim pojmovanjem Prešerna v slovenski literarni vedi ni uspel, spodbijal ga je zlasti ugledni prešernoslovec France Kidrič. Strokovnjaki so si edini, da je Žigon trajno pomemben v nekaterih novih osvetljavah in predvsem v objavah dragocenega arhivskega gradiva.

več:
S. Čuk. Avgust Žigon: Obletnica meseca, v: Ognjišče 7 (2011), 54-55.

 

LETA 1884 ROJEN FRANC KULOVEC

DUHOVNIK, POLITIK, ČASNIKAR († 1941)

Rojen v Dolenjih Sušicah pri Toplicah, v gimnazijo je hodil v Kočevju, leta 1899 je odšel v ljubljansko bogoslovje in bil 1907 posvečen. Leta 1910 je na Dunaju dokoriral iz bogoslovja in bil najprej štiri leta profesor na škofijski gimnaziji v Šentvidu, med prvo svetovno vojno je bil kurat, po njej pa je postal glavni tajnik SLS in urednik Slovenca. Bil je zelo politično dejaven, reorganiziral stranko, v novomeškem okraju je bil izvoljen za poslanca, bil je član pomembnih odborov, nekaj časa je bil tudi minister za kmetijstvo. Osnoval je tudi jug. kmečko zvezo (1919),. zagovarjal zadružništvo. Pisal je v Mentorja in Zoro, več let pa tudi uvodnike v Domoljubu. Bil je eden najtesnejših Koroščevih sodelavcev in po njegovi smrti tudi njegov naslednik. Nekaj mesecev je bil minister v vladi Cvetković-Maček v Beogradu, kjer je med nemškim bombardiranjem Beograda tudi umrl.

 

LETA 1896 UMRL PAUL-MARIE VERLAINE

FRANCOSKI PESNIK (* 1844)

Sprva uradnik in po burnih mladostnih avanturah se je umiril, prestopil v katoliško vero, nekaj časa je bil učitelj in tudi kmet. Je eden najpomembnejših francoskih lirikov in predhodnik simbolizma, nasprotnik vseh pravil in urejenih oblik, … V verzih je znal mojstrsko ujeti najbolj skrita čustva. Nekaj zbirk: Romance brez besed, Dobra pesem, Galantni prazniki …

nekaj njegovih verzov:

Gospod, to je preveč ! Resnično, ne smem. Ljubiti koga ? / Tebe? / Ah, ne! Trepečem in ne smem. Ah, Tebe ljubiti ne smem, / nečem! Nisem vreden. Ti, Roža neskončna / čistih vetrov Ljubezni, o Ti, / srce vseh svetih, o Ti, ki si bil gorečnik / Izraela, Ti, čista čebela, ki počije le / na polodprtem cvetu nedolžnosti, / kaj, jaz, jaz, da bi Tebe mogel ljubiti? Ali blazniš ? / Oče, Sin, Duh? Jaz, ta grešnik, strahopetec / ošabnež, ki dela zlo kot svojo nalogo / in ki ima v vseh svojih čutih, vonju, tipu, okusu, / posluhu, vidu in v vsem svojem bitju — ah, v vsem / svojem upanju in vsem svojem kesanju le ekstazo / naslade, v kateri se stari Adam razgreva. (Gospod, to je preveč)

Mehko poljubila je veje / mesečina bela, / v mladikah je pesem gorela, / mehkeje, mehkeje — / ves gaj je vtihnil v sladke sni – / in le hrepenenje: preljuba ti . . . // Vsa plan se leskeče … / In motnih valov utrip / je dahnil njen megleni kip / Vrsta dreves trepeče, / jokajoč se je veter zapletel vanje: / o sanje, sanje … // Daljni svet kriči / od silne bolesti, / Ta tihi kraj do neba vihti / prozorni šal prelesti: / v srce moj mir izgubljen – / o smrt! – o sen! – (Mesečna noč)

Pred zimskim gozdom toži glas roga, / kot krik sirotnega srca doni / in tam pod hribom v vetru onemi, / ko blodno, v sunkih trga se iz dna. // V njem. volčja duša joka žalostna, / glas vstaja pod nebo, kjer že medli / umirajoče sonce in budi / mi čar in z njim tesnobo v dnu srca. // Da tise tožba lila bi čez breg, / se v dolgih, gostih črtah usiplje sneg, / zastre zahod, rdeče obsijan. // In zrak se zdi kot lahen vzdih mehak, / tako samoten je večer in blag, / ki mu v naročju dremlje kraj zaspan. (Sonet)

Klavir, ki ga poljublja drobna dlan, / skoz rožno sivkast se večer leskeče; / kot kril golobjih šum, tako lahan / spev star in ves utrujen že trepeče / opojno, sladko tiho, preboječe / skoz sobo, polno nje, v gasnoči dan. (Klavir …)

Samoten, hladen stari park molči, / dve senci sta po tihem skozenj šli. // Oči so mrtve, ustnice kot led / in komaj slišati je dih besed. // Samoten, hladen stari park molči, / a v sencah dveh preteklost govori. (Sentimentalen pogovor)

Čujte pesem: sladka je, plaha, / skromna in tiha in joče, / le ker vam ugajati hoče – / kaplje trepet vrhu maha! // Znana (in draga?) beseda / bila je, a zdaj je zastrta / kakor vdova potrta, / ponosna kot ona seveda; // in sape tresó nje tančico, / ki v dolgih gubah skriva / in kakor zvezdo razkriva / osuplemu srcu resnico. (…) (Čujte pesem)

 

LETA 1906 ROJEN ANTON TRSTENJAK

DUHOVNIK, FILOZOF, ANTROPOLOG, PSIHOLOG IN TEOLOG († 1996)

“Vsako stvar, ki jo delam, delam kot duhovnik. Tudi znanstveno delo. Kajpada s tem ni rečeno, da tudi vsebinsko vnašam vanj neke teološke stvari. Ravnam se po metodičnem principu znanstvenih zvrsti: v psihologiji sem samo psiholog, če bi pisal filozofijo, bi se držal izključno filozofskih metod, če bi pisal filozofijo, bi se držal izključno filozofskih metod, če bi pisal teologijo, bi bil samo teolog,” je povedal filozof in psiholog profesor dr. Anton Trstenjak, ko je bil novembra 1971 prvič “gost meseca” v našem Ognjišču (drugič se je našemu povabilu odzval ob svoji sedemdesetletnici januarja 1976). Pisal je ogromno; njegove knjige in članke lahko razvrstimo v pet ali šest glavnih skupin: psihološka, antropološka, filozofska, kulturološka, narodnostna ter teološka dela (edino večje povsem teološko delo je knjiga duhovnih vaj za duhovnike Da bi bili z Njim, Tinje 1975). Dobra polovica vseh njegovih knjig je s področja psihologije. Povečini so znanstvena, namenjena predvsem strokovnjakom, preprostejše bralce pa je znal čudovito nagovoriti s svojimi poljudno strokovnimi knjigami življenjske psihologije, kakor jih je imenoval sam. Naštejmo te knjige, ki so v zelo visokih nakladah izhajale pri celjski Mohorjevi družbi: Med ljudmi (1954), Pota do človeka (1956), Človek v ravnotežju (1957), Človek v stiski (1960), Če bi še enkrat živel (1964), Človek samemu sebi (1971), Človek in sreča (1974). O teh knjigah je dejal: “Znanstvenik mora dajati nekaj tudi za življenje in mislim, da so ravno te knjige dale to, kar morda kdaj kdo v mojih predavanjih pogreša.”

več: ČUK, Silvester. Anton Trstenjak. (Pričevanje). Ognjišče, 2006, leto 42, št. 1, str. 22-23.

nekaj njegovih misli:

• Sodobni človek ne išče in ne priznava več Boga ozvezdij in vsemirskih daljin, temveč hoče Boga neposredne človeške navzočnosti, bližine in topline, ki seva iz dobrote človeških src.
  
• Religijo bratstva lahko uresničuje samo družba, sredi katere stoji On, v katerem “se je razodela dobrotljivost in ljubeznivost Boga, našega Odrešenika”; samo družba, ki stoji v znamenju Sina človekovega.
  
• Neskončna Božja dobrota je tako rekoč nevidna spremljevalka in sopotnica vsakega dobrega človeškega dejanja; vsako dobro človekovo dejanje je tako rekoč pečat, žig, znamenje Božje dobrote na človeku.
  
• Noben blagoslov in nobena človeška in Božja oblast ne more zagotoviti trdnosti zakona, če zakonci vse življenje vsak dan ne sodelujejo enako goreče, kakor so takrat, ko so drug drugega snubili.
  
• Vse smo storili za vzgojo otroka, za lastno vzgojo pa nič ali malo. Zato smo otroka tudi “preveč” vzgojili, sebe pa premalo.
  
• Starši, ki zahtevajo od otrok pokorščino, se navadno premalo zavedajo temeljne zakonitosti: pokorščina je odgovor na ljubezen.
  
• Starši se zelo motijo, če mislijo, da morajo “za vsako ceno zmagati”. Prava vzgojna zmaga je pridobitev otroka za svoje vzore, da jim sledi.
  
• Vse, kar je odločilnega in velikega, govori iz tišine, iz dna duše, ne pa z jezikom in glasovnim hrupom.
  
• Ljudje potrebujejo Boga neposredne človeške navzočnosti, bližine in topline, ki seva iz dobrote in modrosti človeških src.
  več:
  

 

LETA 1920 ROJEN CIRIL CVETKO

SKLADATELJ, DIRIGENT, GLASBENI PEDAGOG, PUBLICIST († 1999)

Ciril Cvetko, mlajši brat muzikologa Dragotina Cvetka, se je po diplomi iz dirigiranja v Ljubljani izpopolnjeval v Pragi in Parizu. Skoraj vsa ustvarjalna leta je deloval v Ljubljani na raznih glasbenih ustanovah: bil je vodja glasbenega oddelka na Radiu, dirigent Opere direktor Slovenske filharmonije, umetniški direktor Opere, profesor na Akademiji za glasbo. Ukvarjal se je tudi s skladanjem. O glasbi je veliko pisal, med drugim knjigi Opera in njeni mojstri (1963) in Pogled v glasbeno umetnost (1964).

 

LETA 1935 ROJEN ELVIS AARON PRESLEY

AMERIŠKI PEVEC IN FILMSKI IGRALEC († 1977)

‘Kralj rock’n’rolla’ se je rodil na današnji dan leta 1935 v revni leseni baraki v kraju Tupelo (Mississippi). Njegovi starši so bili preprosti delavci na plantaži. Leta 1948 se je družina Presley preselila v Memphis (Tennessee). Tu je Elvis, ki ga je obdajala skrbna ljubezen matere, končal osnovno in srednjo šolo. Po maturi se je zaposlil kot voznik tovornjakov. Ves čas pa ga je spremljala pesem. Leta 1953, ko je Bill Haley s svojo skupino Conets sprožil rock’n’roll v filmu ‘Rock around the clock’, je Elvis hotel na izviren način voščiti svoji materi rojstni dan. Šel je v diskografski studio in za dva dolarja posnel pesem z naslovom ‘All’s right, Mama’ (Vse je prav, mama). Pesem je bila sprejeta z navdušenjem, mladi so hoteli vedeti, kdo je ta nova zvezda. Tako se je začela njegova blesteča kariera. Leta 1955 je posnel svojo prvo ploščo, ki je postala hit (Heartbreak Hotel). Spretno je mešal Country & Western, Gospel in blues, potem pa se je omejil na rock’n’roll. S svojim načinom oblačenja in s svojo frizuro je vpeljal novo modo. Leta 1956 je posnel šest plošč, katerih prodaja je šla v milijone. Samo v tem letu je njegov menažer Tom Parker spravil v žep 10 milijonov dolarjev od prodanih plošč! Leto 1957 je bilo še uspešnejše: 10 zlatih plošč. V dvajsetih letih življenja je izdal 97 plošč in bil na vrhu glasbenih lestvic kar 996 tednov. Od leta 1960-75 je izdal 52 albumov, v času življenja 600 milijonov plošč. Uveljavil se je tudi v filmih: posnel jih je 34 (kakšne posebne umetniške vrednosti nimajo, v promet pa so šli odlično). Z uveljavitvijo Beatlesov v ZDA (1964) je Elvisova slava nekoliko zbledela. Leta 1969 se je ‘kralj’ vrnil s socialno-kritično popevko ‘ln the Ghetto’ (V getu). Elvis Presley je bil za cel rod Američanov simbol življenjske moči, radoživosti, simbol upora mlade generacije zoper narejeno moralo njihovih staršev. Z navdušenjem so poslušali njegove popevke, ki so jim bile blizu po besedilu in po ritmu. Ob Elvisu je zrasla cela industrija, ne samo gramofonskih plošč, ampak tudi majic, kavbojk in raznih drugih predmetov, ki so jih mladi kupovali zaradi svojega idola.

več:
S. ČUK, Umrl je Elvis Presley: Glasba, v: Ognjišče 10 (1977), 46-47.

 

1941 UMRL LORD ROBERT BADEN-POWELL

USTANOVITELJ SKAVTSKEGA GIBANJA (* 1857)

Robert Baden-Powell (Bi-Pi) velja za ustanovitelja skavtov. Rodil se je 22. februarja leta 1857 v Londonu. Kot otrok je bil veliko v naravi, pokazal pa je tudi izreden socialni čut. Znal je imenitno risati, kazal pa je tudi druge sposobnosti: na sprejemnih izpitih za vojsko je bil zelo uspešen in kot vojak prepotoval veliko sveta. Izžareval je svojo vedro osebnost in bil zelo priljubljen. Med branjenjem obkoljenega mesta v Južni Afriki je ugotovil, da so mladi sposobni opraviti vsako nalogo, če jim le zaupaš in jim daš svobodo. Njegova knjiga o izvidništvu je tako postala prava uspešnica, ki so jo brali predvsem mladi. Zapustil je vojsko in se posvetil vzgoji. Prvi skavtski tabor je pripravil 25. julija 1907 (začetek skavtstva) na otoku Brownsea na jugu Anglije. Pri tem je bil tako uspešen, da se je odtlej večinoma ukvarjal le še s skavti. Tudi njegova žena Olave je bila rojena 22. februarja (1889), zato na ta dan skavti praznujejo Dan spomina, ko se spominjamo vseh skavtinj in skavtov sveta. Leta 1913 je ustanovil volčiče in volkuljice – čez štiri leta pa še popotnike in popotnice. Danes ja na svetu več kot 40 milijonov aktivnih skavtinj in skavtov.

Robert Baden-Powell je skavte vedno učil, naj poslušajo glas vesti in častijo Boga. »Dragi skavti! Živel sem presrečno življenje in slehernemu izmed vas želim enako. Verjamem, da nas je Bog postavil v ta imenitni svet zato, da bi bili srečni in bi uživali življenje. Sreča ne pride od bogastva, tudi ne zgolj od uspešne kariere, niti od pretiranega prizanašanja samemu sebi. Korak k sreči je pridobiti si zdravje in moč zdaj, ko ste še fantje, da boste koristni in tako uživali življenje kot možje. Preučevanje narave vam bo pokazalo polno lepih, prekrasnih stvari, ki jih je Bog ustvaril, da bi uživali v njih. Bodite zadovoljni s tem, kar vam je dano in napravite iz tega kar največ. Ne glejte mrke, temveč svetlo plat stvari. Na resnično pravi poti k sreči pa je tisti, ki srečo deli z drugimi. Poskusite zapustiti ta svet za spoznanje boljši, kot ste ga prejeli … Naj vam Bog pomaga pri tem.« To je zadnje (nekoliko skrajšano) pismo-oporoka Roberta Badena-Powella prijateljem skavtom, katerim je posvetil velik del svojega življenja.

več:
S. Čuk, Robert Baden-Powell: Pričevanje, v: Ognjišče 3 (2015), 38-39.
M. Erjavec; T. Kavčič, Vedno pripravljeni že 25 let: Tema meseca, v: Ognjišče 9 (2015), 98-103.

nekaj njegovih misli:

• Prisilite se, da v trenutkih zmede ostanete mirni in ne izgubite glave. Pomislite, kaj bi bilo najbolje storiti, in storite to takoj!
  
• Skavtstvo je za vse, vendar niso vsi za skavtstvo.
  
• Na pravi poti k sreči je tisti, ki skrbi za srečo drugih. Skušajte zapustiti ta svet za spoznanje boljši, kakor ste ga prejeli.
  
• Sreča je rezultat dejanskega dela. A na pravi poti do sreče je tisti, ki jo deli z drugimi.
  
• Delaj tako, da bo tvoj dejanja in misli vodila ljubezen.
  
• Samo na taboru se more skavt resnično in pravilno naučiti spoznati naravo, saj je z njo v stiku vsak trenutek dneva in noči.
  
• Človek, ki je slep za lepoto narave, je izgubil polovico volje do življenja.
  
• Vzemite življenje kot igro in svet kot igrišče.
  
• Skavtstvo je odgovorna igra.
  
• Niti plačila, niti nagrade ne dobimo za slućenje, toda prav to nas osvobaja. Ne delamo za delodajalca, temveč za Boga in za lastno vest.
  
• Nekdo je rekel, da mladim manjka okolje. Mi okolje imamo in ga lahko ponudimo v skavtstvu. Tisti, kar je Big dal na razpolago vsem: znak, radost in biti koristen drugim.
  
• Sreča naroda ni toliko v moči njegovega orožja kot v značaju njegovih ljudi.
  
• Glej daleč, in ko misliš, da že gledaš daleč, glej še dlje.

 

LETA 1978 RAZGLAŠENA OBNOVLJENA KOPRSKA ŠKOFIJA

Cerkev na Slovenskem je končno postala pravno urejena enota ali metropolija. To je bilo slovesno potrjeno z razglasitvijo obnovljene samostojne koprske škofije. V sončno nedeljsko jutro 8. januarja 1978 je vernike Primorske zbudilo pritrkovanje zvonov. Ob 10. uri se je iz škofijske hiše v Kopru razvil sprevod, v katerem je bilo okoli 100 duhovnikov in bogoslovcev ter 9 škofov. Potem ko je škofijski kancler msgr. Ivan Kobal prebral slovenski prevod papeških listin o ustanovitvi samostojne koprske škofije in o imenovanju dosedanjega apostolskega administratorja škofa dr. Janeza Jenka za rezidencialega ali rednega koprskega škofa, je novi škof množici vernikov, ki so napolnili veliko stolnico do zadnjega kotička, pokazal izvirni listini na pergamentu. Sledilo je ustoličenje novega škofa, ki sta ga izvršila apostolski pronuncij v SFRJ nadškof Michele Cecchini ter ljubljanski nadškof in metropolit dr. Jožef Pogačnik. Nadškof Pogačnik je v govoru po evangeliju orisal zgodovino koprske škofije od najstarejših časov do današnjih dni. Zbranim duhovnikom in vernikom je toplo priporočil čim tesnejše sodelovanje s škofom, kajti le edinost omogoča rast. Zastopniki primorskih župnij so prinesli k oltarju simbolične darove – sadove domače zemlje in vode: ribe, sol, kruh, vino, oljčno olje. Ti darovi so med mašo krasili oltar, ob katerem je bilo 9 škofov. Z njimi je somaševalo še 85 duhovnikov. Koprski stolni pevski zbor je doživeto zapet mašo Kristus je vstal domačega skladatelja Štefana Kovača. Z navdušenim petjem in z enoglasno molitvijo je sodelovala pri evharistični daritvi vsa cerkev. Pri slavnostnem kosilu v hotelu Žusterna so se zvrstile zdravice. Prvi je spregovori! domači škof Jenko, ki je predstavil tudi zastopnike republiških in občinskih organov oblasti. V njihovem imenu je novi škofiji in njenemu škofu čestital Stane Kolman, predsednik komisije SRS za odnose z verskimi skupnostmi.

več:
S. ČUK,. Praznik nove slovenske škofije: Dogodek, v: Ognjišče 2 (1978), 24-25.

 

LETA 1986 UMRL STANKO TROBINA

duhovnik, zborovodja, glasbeni zgodovinar (* 1907)

Štajerski duhovnik Stanko Trobina je bil profesor glasbe in o glasbi je veliko pisal. Njegovo najpomembnejše delo je knjiga Slovenski cerkveni skladatelji (Obzorja, Maribor 1972). To je prva knjiga na Slovenskem, ki sistematično obravnava cerkveno glasbo v vseh njenih zvrsteh ter na kratko predstavi slovenske cerkvene skladatelje od začetka do sodobnosti. Predstavil je kakih slovenskih cerkvenih skladateljev, pri pomembnejših je podal tudi njihovo življenje in delo z oceno in sliko.

 

LETA 2006 POSVEČEN ŠKOF ANTON JAMNIK

»Naš čas veliko bolj odprt za oznanjevanje evangelija, kakor je videti na prvi pogled,« je v nedeljo, 8. januarja 2006 ob svojem posvečenju v ljubljanski stolnici dejal novi ljubljanski pomožni škof Anton Jamnik, ki si je za škofovsko geslo izbral besede iz Janezovega evangelija: »Vi ste moji prijatelji«. Prav posvečenje je dokazalo, da ima novi škof veliko prijateljev, ki si jih je nabral v dosedanjem delu v Gospodovem vinogradu, zlasti med svojim delovanjem v Zavodu sv. Stanislava. Številni med njimi so na slovesnosti posvečenja tudi sodelovali, še posebej s petjem in igranjem. »Ti, predragi brat Anton, ki te je Gospod izbral, pa se zavedaj, da si vzet izmed ljudi in za ljudi postavljen v tem, kar se nanaša na Boga. Škofovstvo namreč pomeni služenje, ne čast,« pa je novemu škofu položil na srce ljubljanski nadškof in metropolit Alojz Uran, ki je bil glavni posvečevalec škofa Jamnika, soposvečevalca pa sta bila nekdanji ljubljanski nadškof Franc Rode in mariborski škof Franc Kramberger.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1662 ROJEN JANEZ ANTON DOLNIČAR

ORGANIZATOR CERKVENEGA ŽIVLJENJA V LJUBLJANSKI ŠKOFIJI († 1714)

Gibalo vsega cerkvenega življenja v ljubljanski škofiji je bil v času treh škofov (Herbersteina, Kunburga, Kaunitza) Janez Anton Dolničar, škofijski generalni vikar od leta 1689 do 1714. Na njegovo pobudo so leta 1700 na mestu stare stolnice, ki jo je bil prizadel potres, začeli zidati sedanjo stolnico, ki je bila posvečena 7. maja 1707. Dolničar je prevzel vso organizacijo gradnje.

 

LETA 1837 ROJEN ANTON KOS

PRAVNIK, SODNIK, PUBLICIST, ODLOČEN NARODNJAK († 1900)

Kot dijak se je pogosto selil: iz Celja v Zagreb, od tam v Trst, nazadnje v Varaždin. Po maturi je študiral pravo v Zagrebu ter nato vse do smrti služboval na Hrvaškem. Ohranil pa je odločno narodno mišljenje, ki se ga je navzel kot dijak v Celju. Zbiral je narodno blago in ga objavljal. V zrelih letih je politične, narodnostne in literarne dogodke ter lastne doživljaje spremljal v daljših serijah podlistkov, pogosto v obliki pisem, v živahnem in duhovitem kramljanju, ne brez satire.

 

LETA 1842 ROJEN ANTON HAJDRIH

SKLADATELJ, ZBOROVODJA († 1878)

Glasbeno se je izobraževal pri Gregorju Riharju in Kamilu Mašku. Nekaj časa je študiral v ljubljanskem bogoslovju, potem pa se posvetil glasbi in v Pragi študiral solopetje in kompozicijo. Od leta 1873 je bil zborovodja v slovenski čitalnici in vodil pevski kvartet. Spada med pomembnejše skladatelje slovenskega preporoda, pisal je predvsem vokalno glasbo, za moške zbore in kvartete … v njegovih skladbah je čutiti bogato zvočnost, spevno melodičnost in izvirno fantazijo…. Najbolj znana je njegova Jadransko morje, s katero je budil vero v prihodnost slovenskega naroda in je ponarodela.(besedilo Simona Janka)

 

LETA 1856 ROJEN STEVAN MOKRANJAC

SRB. SKLADATELJ, USTANOVITELJ SRBSKE GLASBENE ŠOLE († 1914)

Stevan Mokranjac je najprej študiral matematiko, potem pa se je posvetil glasbi. Po diplomi je deloval kot zborovodja Beograjskega pevskega društva ter kot profesor na gimnaziji in v bogoslovju. V ospredju njegove glasbene ustvarjalnosti je 15 rukoveti (venčkov), zborov a capella, zasnovanih na ljudskem melosu, ker je začutil lepoto ljudskih motivov. Enako močno deluje tudi Mokranjčeva duhovna glasba, zgrajena na tradicionalnih napevih srbskega cerkvenega petja.

 

LETA 1856 ROJEN ANTON AŠKERC

DUHOVNIK, PESNIK († 1912)

Slovenski pesnik balad in romanc, epskih pesnitev: prve so po vsebini, občutju in obliki sorodne severnjaški poeziji, romance bolj južnjaški. Bil je sodobnik Simona Gregorčiča in imata veliko skupnega: (Gregorčič je bil sicer dvanajst let starejši od Aškerca), izbrala sta duhovniški poklic, v katerem je Gregorčič kljub preizkušnjam vztrajal do smrti, Aškerc pa je zaradi svoje upornosti in zagrenjenosti omagal. Bila sta različna po značaju in to se pozna tudi v njunih pesmih. Gregorčičeve so žuboreče kot bistra Soča, Aškerčeva muza pa je bojevita “in s tirani se bojuje”. »Srečen, miren in sproščen Aškerc ni bil nikoli v svojem življenju,« je zapisal literarni zgodovinar Janez Logar. »Od mladih nog je bil v neprestanem naponu, da bi zadovoljivo opravljal svoje dolžnosti. Najprej je bil tu duhovniški poklic, ki si ga je naprtil po volji drugih, in nato pesniški poklic, ki se mu je zapisal sam. Dolga leta je bil prepričan, da bo mogel oba opravljati častno in v prid svojemu narodu, in se je trudil z vsemi silami, da kljub šibkemu zdravju izpolni svoje dolžnosti do kraja.«

… več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (2012) 6 in mojstri besede, v: Ognjišče (2009) 10

nekaj njegovih verzov, razmišljanj

Čaša tvoja je življenje tvoje. / Sam napolni z večnosti jo lekom! / Čaša tvoja je življenje tvoje. / Vlivaj vanjo vsak dan dela dobra . ..

Leka rad bi, ki nesmrtnost daje, / pil zdravilo, ki to večnost daje? / Sam imaš jo, čašo čarodejno, / sam naredi pitje si nesmrtno! /Čaša tvoja je – življenje tvoje, / sam napolni z večnosti jo lekom!

Ne želi nad človeka si, / saj više priti bi ne mogel! / Da pod človeka mi ne padeš / – le tega se mi vedno boj!

“Večno?!…” Slišite, kako se smeje / jek med razvalinami na glas? / “Večno?!… O, ljudje, jaz stavim meje / delom vašim, jaz, mogočni čas!”

Težko se živi življenje, / če se ne deli trpljenje; / a slajša radost je srca, / če isto si delita dva.

Ta svet je pisan sejem, kjer vse trguje, / kjer vse se vprek prodaja in kupuje.

To življenje naše pestro – / kaj je drugo ko trpljenje? / Opazuj ga, kjer le hočeš!

Kaj pomeni, če imaš sovrage? / To pomeni, da si jim napoti! / In če si napoti jim, si nekaj!

Ostati človek – to tvoj vzor / in smoter bodi tvoj najvišji! / Ljub bodi ti obraz človeški / in sveta ti človeška čast!

 

LETA 1881 ROJEN GIOVANNI PAPINI

ITALIJANSKI ČASNIKAR, ESEJIST, PESNIK IN PISATELJ († 1956)

Kakor mislijo cerkveni očetje, je hotel Kristus s svojim krvavim trpljenjem ne samo dati spravo za naše grehe, ampak biti tudi naš učitelj in vzgojitelj. Vzel je nase trpljenje in storil, da je iz bolečine vzniknilo življenje. Trpljenja na zemlji ni odpravil, spremenil ga je v zakrament. S svojim zgledom je pokazal, kako naj se trpeči odtrga od sebe in se obrne h Kristusu. S to mislijo je trpel italijanski pisatelj Giovanni Papini, čigar križev pot se je iztekel pred petdesetimi leti – 8. julija 1956. Leta 1921 je napisal knjigo Kristusova zgodba, ki je bila prevedena v mnoge jezike. Dolgo časa o Bogu še slišati ni hotel, pa ne iz sovraštva do njega, temveč zato, ker ga po njegovih računih ne more biti. Z lastnimi močmi je hotel postati “boljši od najboljših”, v šoli trpljenja pa je spoznal, da je najboljši tisti, ki odpre svoje srce, da se v njem naseli Bog.

… več o njem: pričevanje, v: Ognjišče (2006) 7

njegove misli, poezija:

Potrebujemo Te, edino Tebe. / Ničesar in nikogar / razen Tebe. / Samo Ti, ki nas ljubiš, / moreš imeti do nas, / ki trpimo, sočutje, / ki ga vsakdo čuti do sebe. / Ti moreš čutiti, / kako velika, neskončno / velika je potreba po Tebi / na tem svetu prav to uro. // Vsi Te potrebujemo, / celo tisti, / ki se tega ne zavedajo. / Prav ti morda najbolj. / Lačni misli, / da se bo nasitil s kruhom, / toda lačen je Tebe. / Bolnik si utvarja, / da mu bo dobro, / ko bo ozdravel, toda / njegova bolezen je v tem, / da Tebe ni pri njem. / Kdor na tem svetu / išče, kar je lepo, / nevede išče Tebe, ki si / vsa in popolna Lepota. / Kdor v svojih mislih / išče resnico, / išče Tebe, ki si edina / Resnica, vredna spoznanja. / In tisti, ki steguje / roke po miru, / jih steguje k Tebi, / ki si edini mir, v katerem / se morejo odpočiti srca. (Prošnja iskalca resnice)

– Če hočemo človeka rešiti in mu prinesti mir, moramo prevzetnosti zoperstaviti skromnost, pohlepu po imetju odpoved, sovraštvu ljubezen. Če ta notranja reforma ali spreobrnitev ni mogoča, pomeni, da človeka ni mogoče rešiti. Druge poti namreč ni.

– Bog je hotel, da bi obstajal kres na vrhu gore, mi pa smo tisti božji ogenj razdrobili na številne slabotne svetilke, ki se kadijo in prasketajo v ladjah častitljivih cerkva, ki so prazne.

– Kdor ima malo, hoče veliko; kdor ima veliko, hoče več; kdor je prejel več, hoče vse.

 

LETA 1902 ROJEN sv. JOŽEFMARIJA ESCRIVA DE BALAGUER

ŠPANSKI DUHOVNIK, SVETNIK († 1975)

Papež Janez Pavel II. je 6. oktobra 2002 razglasil za svetnika španskega duhovnika Josemaria Escriva de Balaguer, ki je leta 1928 ustanovil gibanje Opus Dei (Božje delo) z namenom, da bi kristjani spoznali, kako se morajo posvetiti vsak v svojem poklicu. Ob tem slavju je papež dejal: “Zanesljiv pokazatelj svetosti je zvestoba pri izpolnjevanju božje volje vse do skrajnih posledic. Za vsakega izmed nas ima Gospod načrt, vsakomur zaupa poslanstvo na zemlji. Svetnik izven božjega načrta ne more dojeti niti samega sebe, živi samo za to, da bi ga uresničil. Svetega Josemaria je Gospod izbral, da bi oznanil vsesplošno poklicanost k svetosti in pokazal, da so vsakdanje življenje in običajne dejavnosti pot posvečevanja.”

… več o njem: pričevanje, v: Ognjišče (2004) 7, njegove misli – pričevanje o najpomembnejših trenutkih njegovega življenja v knjigi Pot, ki smo jo izdali in leta 2011 ponatisnili pri Ognjišču in v knjigi Brazda, sad notranjega življenja in dušnopastirskih izkušenj sv. Jožefamarije Escriva. Napisana je z namenom, da spodbuja osebno molitev.

nekaj njegovih misli:

+ Tvoje življenje naj ne bo jalovo. Bodi koristen: Pusti svojo sled za seboj. Sveti s plamenico svoje vere in svoje ljubezni.

+ Praviš, da si podoben pokvarjeni uri, ki bije narobe: kadar moliš, čutiš duhovno sušo in si popolnoma hladen, nasprotno pa, kadar najmanj pričakuješ, na cesti, v delavnici ali v tovarni, naenkrat začutiš, da moliš… Narobe? O ne, kar prav! Nikar ne zamujaj, kadar bije tvoja ura, saj Duh veje, kjer hoče!

+ Nevidnega Boga najdemo v najbolj vidnih in tvarnih stvareh.

+ Vsakdanje življenje vernega kristjana, kadar dela ali počiva, kadar moli ali kadar spi, v vsakem trenutku, je življenje, v katerem je Bog vedno navzoč.

+ Na prvem mestu molitev, potem zadoščevanje, ne tretjem mestu, zelo na tretjem mestu pa dejanje.

+ Svetost ni namenjena samo peščici, Gospod kliče vse ljudi, od vsakogar pričakuje ljubezen; od vsakogar, kjer koli je že, ne glede na položaj, izobrazbo ali poklic:

+ Nihče se ne rodi kot svetnik. Svetost se oblikuje v nenehni igri božje milosti in človekovega odgovora nanjo.

+ Če hočeš biti dosleden kristjan, se moraš z izredno skrbnostjo posvetiti najmanjšim podrobnostim, kajti svetost, ki jo Gospod zahteva od tebe, boš dosegel tako; da boš z ljubeznijo do Boga vršil svoje delo in vsakdanje obveznosti, ki so skoraj vedno stkane iz majhnih stvari.

+ Naša poklicanost k božjemu otroštvu sredi sveta ne zahteva od nas samo iskanja osebne svetosti, temveč nas žene tudi k temu, da pre­hodimo vse zemeljske poti in jih spremenimo v odprte prehode, ki sredi težav vodijo duše h Gospodu.

+ Vaš človeški poklic je pomemben del vašega duhovnega poklica. To je razlog, zaradi katerega se morate posvečevati in istočasno prispevati k posvečevanju soljudi, tako da dosledno posvečujete vaše delo in okolje.

še več misli sv. Josemarie Escriva:

 

LETA 1904 ROJEN GIORGIO LA PIRA

SVETI ŽUPAN, ZARES KRISTJAN, BOŽJI NOREC, SVETNIŠKI KANDIDAT († 1977)

“Na obzorju sedanjega časa vsemu navkljub vzhaja zarja krščanskega upanja. Ena zadnjih potrditev tega je razcvet svetosti laikov. Danes srečujemo tiste, ki bodo morda čez sto let na oltarjih. Srečujemo jih na ulicah, po tovarnah, v parlamentu, v univerzitetnih predavalnicah.” Tako je pred kakšnimi osemdesetimi leti zapisal v glasilu italijanskih katoliških študentov Giorgio La Pira, tedaj mlad profesor prava na univerzi v Firencah. Seveda ni slutil, da piše o sebi. Pa je: že 9. januarja 1986 je bil namreč odprt škofijski postopek za njegovo razglasitev za blaženega (končan leta 2005). Spomin nanj je še vedno zelo živ. Ta mož, ki je evangelij živel tako zares, da so ga ljudje drugačnega prepričanja imenovali “božji norec”, vendar ne zaničljivo, temveč spoštljivo, je bil doma s Sicilije.

… več o njem: pričevanje, v: Ognjišče (2004) 2

nekaj njegovih misli:

+ Jaz sem veren človek. Verujem v božjo prisotnost v človeški zgodovini. Verujem v moč molitve. Nekatere države imajo atomske bombe, druge pa premorejo “bombo” molitve.

+ Potrebno je utrjevati mir, treba je ljudem graditi hiše, treba jim je pomagati obdelovati polja, zidati šole in tovarne, pa tudi graditi nove cerkve, da bi bil mir prisoten povsod v življenju.

+ Mir je treba graditi na vseh ravne človekovega bivanja: na gospodarski, družbeni, politični, kulturni in verski ravni. Samo tako bo naš most miru med Vzhodom in Zahodom postal nezrušljiv. In tako bomo delali za največji zgodovinski ideal naše dobe: za mirne čase človeškega in krščanskega adventa.

+ Da ne bi zagrešili “globalnega samomora”, temveč da bi zakorakali proti obdobju tisočletnega miru, moramo sprejeti naročilo preroka Izaija: topove je treba spremeniti v pluge, rakete pa v vesoljske ladje, in ljudstva se ne smejo več vaditi v vojskovanju.

+ Edina pot do zmage je odpoved samemu sebi; odločen odklon od svojega malega sveta in odprtje za vesoljne božje razsežnosti.

+ Če Kristus ni vstal, smo “neumni” mi; toda, če je vstal (in vstal je!), so “neumni” (se pravi, nesposobni odpreti – ker nimajo ključa – hišo kozmičnega in zgodovinskega stvarstva) tisti, ki ne verujejo v to dejstvo, ki pogojuje celotno zgodovino sveta.

+ Tek zgodovine – pod oživljajočim in usmerjajočim dihom Svetega Duha, vstalega Kristusa in Cerkve – bo imel za poslednji cilj mir, edinost, napredek in svobodo narodov.

 

LETA 1911 UMRL EDVARD RUSJAN

LETALSKI KONSTRUKTOR, PILOT IN PIONIR LETALSTVA (* 1886)

Letalskega pionirja Edvarda Rusjana pogosto imenujejo “slo­venski Ikar”. V grški mitologiji je bil Ikar(os) sin arhitekta De­dala, ki je zase in za sina naredil krila iz perja in voska, da bi se rešila iz labirinta, kamor ju je bil zaprl kretski kralj Minos. Kljub očetovim svarilom se je Ikar med poletom preveč pri­bližal soncu, zato se mu je vosek na krilih stopil in je padel v morje. Pripoved o Ikaru je izraz človekove prastare želje, da bi letal po zraku s krili kot ptica. Življenje in delo začetnika motornega letalstva na področju kon­struktorstva, podjetništva in pilotiranja pri nas je najtemelji­teje raziskoval Sandi Sitar in po njem povzemamo glavne podatke v članku …

… več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (2001) 1

 

LETA 1948 UMRL NIKOLAJ PIRNAT

KIPAR, SLIKAR IN ILUSTRATOR (* 1903)

Idrijski rojak Niko(laj) Pirnat, kipar, grafik, profesor na likovni akademiji, je najbolj znan kot odličen risar in ilustrator. Med knjigami, ki jih bogatijo posrečene Pirnatove ilustracije, so Bevkovi Pastirci (1935) in Finžgarjev Gospod Hudournik (1941). Ustvaril pa je tudi več dobrih kipov, med njimi Janeza Krstnika za trnovski most v Ljubljani.

 

LETA 1988 UMRL KAREL RAKOVEC

PESNIK, ESEJIST IN PREVAJALEC (* 1917)

Med vojno je študiral primerjalno književnost na ljubljanski filozofski fakulteti, poučeval na srednjih šolah v Trstu in Gorici in odšel v Argentino, kjer je delal pri različnih založniških hišah, pridružil pa se je Balantičevemu literarnemu krogu in objavljal v Meddobju, Svobodni Sloveniji. Objavljal je tudi pesniške prevode, izšli so v zbirki Posneti soneti.

nekaj njegovih verzov :

Kot ta presihajoča večna luč / utripi je k Tebi naša krhka vera, / požene se kot val drhteč iz duš, / doseže Te, omahne in umira. // Žarimo zaupljivo zroči v kruh / in molimo v gore rastoči holmi: / – Verujem vate, Oče, Sin in Duh -, / in spet Tomaži padamo pod dvomi. // Oživi z dihom močnim, Bog, nam vero, / prilij v usahle skledice nam olja, / da plamen bo zaplal v najvišjo mero. // Razpali hladne nas v goreče grme, / povzdigni plahe nas v višine strme / in verovala bosta um in volja. (Vera)

 

Pripravlja Marko Čuk