Avtor: marko

* 12. junija 1909, Dolenji Lazi, župnija Ribnica na Dolenjskem; † 24. oktobra 1943 v gozdu pri Grčaricah

»Podajam ti križ, kajti po križu in trpljenju prideš v nebeško kraljestvo.«

Že sedemdeset let bralec-menih v kapiteljski dvorani stiškega samostana dne 24. oktobra oznanja samostanski skupnosti: »Leta 1943 je umrl pater Placid Grebenc, ekonom, ki so ga zaradi odločnega nasprotovanja brezbožnemu komunizmu po kapitulaciji Italije komunisti zaprli in ga v ječi hudo mučili mesec dni, potem pa v nekem gozdu blizu Grčaric zločinsko ubili. Bil je star 34 let, redovnik 18, duhovnik 12 let. Njegovo telo so 12. avgusta 1944 izkopali, slovesno prenesli in naslednjega nedeljskega dne pokopali na pokopališču njegove rojstne fare Ribnica, kjer pričakuje slavno vstajenje z mnogimi drugimi pričevalci za vero in domovino, ki so bili obenem z njim ubiti.« Tako je v knjigi Popolna posvetitev Bogu, ki je izšla ob šestdesetletnici mučeniške smrti p. Placida Grebenca zapisal p. dr. Anton Nadrah, dolgoletni opat (1979–2007) starodavnega samostana ‘belih menihov’ v Stični, ki je bil dolga stoletja steber kulture in omike, zdaj pa je pomembno duhovno žarišče za Cerkev na Slovenskem. To je tudi sad mučeniške krvi p. Placida in številnih drugih duhovnikov in vernikov, ki so darovali svoje življenje v zvestobi Kristusu.

Pater Placid Grebenc se je rodil 12. junija 1909 v globoko verni kmečki družini kot tretji od desetih otrok v vasi Dolenji Lazi, župnija Ribnica na Dolenjskem in bil še isti dan krščen na ime Alojz. Mati je bila Marija roj. Knavs, oče pa Franc Grebenc, ki je kot fant srčno želel postati duhovnik, pa je moral prekiniti študij in prevzeti domače posestvo. Bog je njegovo mladostno željo obilno nagradil, saj so si kar štirje otroci izbrali duhovni poklic: poleg Alojza (p. Placida) je postal cistercijan v Stični mlajši brat Jože (p. Maver), sestri Miljana (1915) in Gizela pa sta postali redovnici usmiljenki. Alojz je leta 1919 prišel v stiški samostan in bil gojenec privatne gimnazije za dečke. Leta 1924 je začel z noviciatom, naslednje leto je izpovedal prve, leta 1930 pa večne zaobljube. Po maturi na klasični gimnaziji v Ljubljani. Sledila so tri leta bogoslovnega študija na Teološki fakulteti ljubljanske univerze. Po rokah ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana je 19. decembra 1931 prejel mašniško posvečenje.

Novo mašo je imel pri božični polnočnici, v rojstni župniji Ribnica pa je pel novo mašo 27. decembra 1931. Po lepi slovenski navadi mu je sestra Miljana izročila križ z besedami: »Podajam ti križ, kajti po križu in trpljenju prideš v nebeško kraljestvo.« Kot da so bile preroška napoved njegove Kalvarije! »Bil je ves srečen in kljub ostri zimi je kar žarel,« se je spominjala sestra. »Nikoli ga nisem videla žalostnega ali zaskrbljenega. Vedno je izžarevala iz njega duhovna sreča.« Po končanem študiju teologije je bil na samostanski župniji Stična nekaj časa kaplan, leta 1935 pa ga je tedanji opat Avguštin Kostelec imenoval za ekonoma takrat zelo razvejane in razvite samostanske ekonomije. Dve leti za p. Placidom je kot cistercijan v Stični pel novo mašo brat Jožef, pater Maver (leta 1945 je odšel v samostan na Tirolsko).

V začetku aprila 1941 so Slovenijo zasedli Nemci, Italijani in Madžari. Komunistična partija Slovenije je okupacijo izrabila za to, da je pod okriljem OF organizirala ne samo narodno osvobodilni boj, temveč tudi revolucijo z namenom, da po vojni pride na oblast.

Načrtno je hotela zatreti vero v slovenskem narodu, zato so bili na posebnem udaru duhovniki. Od leta 1942 so pobijali tudi verne ljudi, ki zaradi svojega prepričanja niso hoteli sodelovati z njimi. V tem času so v okolici Stične umorili 17 nedolžnih ljudi, ki so se najbolj odlikovali po doslednem življenju po vedi, podobno je bilo tudi drugod po Sloveniji, zato so v obrambo življenj začeli ustanavljati ‘vaške straže’, ki so jih v glavnem sestavljali kmečki ljudje in so v njih videli edino rešitev.

Ustanovljena je bila tudi v Stični in opat Avguštin Kostelec je za njeno duhovno oskrbo določil p. Placida, ki je v stiskah tistega časa duhovno in materialno pomagal vsem. Po razpadu Italije 8. septembra 1943 so področje Stične zasedli partizani in p. Placida zaprli ter ga obtožili, da je bil med ustanovitelji vaške straže. On je to odločno zanikal in poudaril, da ni nikomur škodoval, pač pa je veliko ljudi rešil iz rok Italijanov, vaških stražarjev in pred internacijo. Na sodišču v Trebnjem je bil oproščen, toda po treh dneh so ga znova prijeli in ga odvedli v kočevske zapore. Domači aktivisti so že podpisali njegovo smrtno obsodbo. »Na jasnem smo si vsi, kaj nas čaka,« je dejal svojim sotrpinom. »Edino, kar me moti, je, da bom padel pod kroglo Slovenca.«

Po več kot enomesečnem zaporu in mučenju so ga 24. oktobra 1943 v gozdu pri Grčaricah skupaj z 22 drugimi jetniki po grozovitem mučenju usmrtili in vseh 23 skupaj pokopali. Na poti v smrt je p. Placid, ko je videl, da jih skozi okno gleda duhovnik Ivan Lavrih, zaklical: »Absolutio!« (spovedna odveza) in Lavrih jim je skrivaj skozi okno podelil skupno zakramentalno odvezo. Duhovnik Ivan Lavrih, ki mu je uspelo iz partizanskega ujetništva pobegniti, je pričeval: »Vse Placidovo življenje in ravnanje kaže, da je smrt sprejel z globoko ljubeznijo do Kristusa in Cerkve. Zlasti dokazuje njegov zadnji dan, da je šel mučeništvu svobodno in zavestno naproti.«

(pričevanje 12_2013)

5. oktober

»Pošiljam te k vsemu človeštvu z oznanilom svojega usmiljenja. Nočem kaznovati obolelega človeštva, marveč ozdraviti ga s pritegnitvijo na svoje usmiljeno Srce … Glasnica mojega usmiljenja si; izbral sem te za to službo v tem in prihodnjem življenju,« je govoril Jezus v videnju mladi poljski redovnici Favstini Kowalski, ki je njegove besede zapisala v svoj Dnevnik, katerega je na izrecno Jezusovo željo pisala zadnja štiri leta življenja. Lahko rečemo, da “po božjem nareku”, ker vsebuje tako globoke misli, da teologi sestro Favstino, ki je imela manj kot tri razrede osnovne šole, uvrščajo med velike mistike Cerkve.
Rodila se je 25. avgusta 1905 kot tretji izmed desetero otrok v revni in pobožni kmečki družini v vasi Glogowiec pri Lodzu. Pri krstu so ji dali ime Helena. Od otroških let se je odlikovala v pobožnosti, delavnosti in ubogljivosti. Šolo je obiskovala manj kot tri leta, ker je zaradi revščine morala pomagati doma. Ko ji je bilo šestnajst let, je zapustila rodni dom in šla služit, da se je sama preživljala in pomagala staršem. Starši so zavrnili njeno prošnjo, da bi šla v samostan, čeprav je Helena že od svojega sedmega leta čutila v sebi božji klic. Prošnjo je ponovila pri osemnajstih letih in spet so starši rekli ne. Šla je služit v Lodz in po dveh letih, 1. avgusta 1925, so se ji končno odprla vrata samostana sester Božje Matere usmiljenja v Varšavi. »Zdelo se je mi, da sem stopila v rajsko življenje. Iz srca mi je kipela ena sama zahvalna molitev.«
V skupnosti je prejela ime sestra Marija Favstina. Noviciat je opravila v Krakovu in tam izpovedala prve, po petih letih pa večne redovne zaobljube. V raznih redovnih hišah je opravljala preprosta dela: bila je kuharica, vrtnarica in vratarica. Vsako delo je sprejemala z veselim obrazom. »Delam, kar hoče Bog, torej sem popolnoma srečna.« Živela je v globoki združitvi z Bogom, ki jo je s trpljenjem pripravljal na njen poklic poslanke Božjega usmiljenja. Globino njenega duhovnega življenja razkriva njen Dnevnik, ki je po obliki knjiga spominov, v katero z okornimi črkami zapisovala predvsem ‘srečanja’ svoje duše z Bogom.
Usmiljeni Jezus se ji je prvič prikazal 22. februarja 1931. Tedaj je v svoj dnevnik zapisala: »Zvečer sem v svoji celici videla Gospoda Jezusa v belem oblačilu. Ena roka je bila dvignjena v blagoslov, druga pa se je dotikala obleke na prsih. Iz odstrte obleke na prsih sta izhajala dva velika pramena žarkov, eden rdeč, drugi bled … Čez nekaj časa mi je Jezus rekel: “Naslikaj podobo po vzorcu, ki ga vidiš, z napisom: Jezus, vate zaupam. Želim, da bi to podobo častili, najprej v vaši kapeli, nato po vsem svetu.”« Kmalu zatem je prejela Jezusovo naročilo: »Hočem, da bi bila ta podoba, ki jo boš naslikala s čopičem, slovesno blagoslovljena prvo nedeljo po veliki noči; ta nedelja naj bo praznik usmiljenja.« Po božjem navdihu je k uresničitvi Jezusovega naročila pripomogel njen svetniški spovednik. Češčenje Božjega usmiljenja se je naglo razširilo po vsem svetu.
Sestra Favstina, telesno popolnoma izčrpana, duhovno pa v polnosti dozorela, mistično zedinjena z Bogom, je umrla v sluhu svetosti 5. oktobra 1938, ko je dopolnila komaj 33 let. Ob začetku postopka za njeno beatifikacijo (1966) so njene posmrtne ostanke prenesli v svetišče Božjega usmiljenja v krakovskem predmestju Lagiewniki. Blaženi Janez Pavel II., papež Poljak, ki je čutil, kako potrebno je za naš čas sporočilo usmiljenja, je s. Favstino Kowalsko 18. aprila 1993 razglasil za blaženo, 30. aprila 2000 pa za svetnico. Tisti dan je bila bela nedelja, ki se je prvič obhajala kot praznik Božjega usmiljenja.
ČUK, Silvester. Marija Favstina Kowalska (1905-1938). (Pričevalec evangelija). Ognjišče, 2012, leto 48, št. 10, str 27.