Avtor: Marko

10. december

Marijo, našo nebeško Mater, častimo tudi z litanijami: to je molitev, ki proslavlja Božjo Mater z naslovi, vzetimi iz Svetega pisma in spisov cerkvenih očetov. Te litanije (grška beseda litania pomeni prošnjo) poznamo pod imenom ‘lavretanske’. To ime se jih je prijelo zato, ker so bile v sedanji obliki prvič natisnjene leta 1575 v knjižici, namenjeni romarjem v Loreto pri Anconi na italijanski obali Jadranskega morja. V tem kraju namreč stoji znamenito svetišče Matere Božje, najbolj obiskana Marijina božja pot v Italiji. Svetišče so sezidali v drugi polovici 15. stoletja nad ‘nazareško’ ali ‘sveto hišico’ – domovanjem Svete družine v Nazaretu. Po izročilu naj bi jo angeli prenesli semkaj iz Palestine leta 1294, potem ko je nekaj časa stala na Trsatu nad Reko. Postavljena je bila v lovorov gaj – latinsko ‘lauretum’, iz česar je nastalo italijansko ime Loreto, po latinski obliki imena kraja se litanije imenujejo ‘lavretanske’.
Zdaj stoji ‘sveta hišica’ pod kupolo bazilike v Loretu. Hišica je od zunaj obdana z marmornato preobleko, ki jo krasijo reliefni prizori iz Jezusovega in Marijinega življenja. Umetnino je napravil v letih 1509–1511 slavni arhitekt Bramante, ki je zasnoval načrte za baziliko sv. Petra v Rimu. Papež Pavel II. je leta 1498 ukazal, naj nad ‘sveto hišico’ zgradijo veliko cerkev, ki ima dvanajst kapel, ena od njih je posvečena sv. Cirilu in Metodu in se zato imenuje ‘slovanska’.

O tem, da je Loreto cilj romarjev iz vse Evrope, pričajo imena drugih kapel v baziliki (poleg slovanske sta tu še španska in francoska). V Loreto so radi romali tudi papeži. Papež sv. Janez XXIII. je opravil ‘apostolsko romanje’ v Loreto teden dni pred začetkom drugega vatikanskega cerkvenega zbora, 4. oktobra 1962. V svojem nagovoru je poudaril, kako želi, da bi to svetišče “vedno bilo okno, odprto v svet, pozorno prisluškujoče vzvišenim glasovom, ki oznanjajo posvetitev ljudi, družin in narodov; naj bi, kot vsa Cerkev, posredovalo veselo oznanilo evangelija za bratsko sožitje med narodi v znamenju večje pravičnosti, zgovornejše enakosti, da bi nad vsemi sijali darovi Gospodovega usmiljenja”. Papež sv. Janez Pavel II. je v Loreto poromal večkrat. Ta božja pot je bila cilj njegovega zadnjega apostolskega obiska v Italiji 5. septembra leta 2004. Papež Benedikt XVI. je romal v Loreto 4. oktobra 2012, na god sv. Frančiška Asišeka, zavetnika Italije. Papež Frančišek je leta 2015 mladim, udeležencem nočnega romanja od Macerate do Loreto, namenil poslanico. V njej je zapisal, da nas romanje spominja, da je življenje hoja, je pot. Če človek ne hodi in obstane na mestu, ne naredi ničesar, zato jih je spodbudil: »Prosim vas: ne ustavite se v življenju!«
V notranjosti nazareške hišice je kip črne Marije ali lavretanske Device. Njegova posebnost je temno Marijino obličje, ki je značilno za najstarejše podobe. Zgodovina tega kipa sega v 14. stoletje, prvotni kip pa se je izgubil v požaru leta 1921. Leto kasneje je nastal sedanji, ki je izdelan iz lesa libanonske cedre. Najpomembnejša dneva za loretsko svetišče sta 8. september, praznik Marijinega rojstva, in 10. december, spomin prihoda nazareške hišice v Loreto.

Med svetniki za današnji dan je bil pred preureditvijo koledarja tudi papež sv. Melkijad, ki zdaj goduje 10. 1. Prav tako se v cerkvenem in ljudskem koledarju pojavlja tudi ime Julija, ki je bila nekdaj v cerkvenem koledarju (vrstnica sv. Evlalije). V zadnjih letih je v ljudskem koledarju zapisano ime Smiljan.

Nekdaj smo se na današnji dan spominjali sv. Judite, svetopisemske junakinje, ki je z vojno zvijačo in drzno odločitvijo rešila svoje ljudstvo v veliki nevarnosti … O tem govori svetopisemska Juditina knjiga, ki pa ne more biti zgodovinsko zanesljivo poročilo, čeprav slavi moč zaupanja v Boga in v Božjo ljubezen do izvoljenega ljudstva. Judite po prenovi koledarja ni več v našem LS niti v Rimskem martirologiju, čeprav se na koledarjih še pojavlja in tudi pri nas je kar razširjeno (626 oseb). Judita je svetopisemsko ime (iz hebr.: ‘judovska, iz Judeje’, tj. ‘Judinja’). Pri nas znane oblike so še Judit (15), Dita (31), Ditka (28), Juta (37). Dekleta in žene s temi imeni lahko godujejo 12. 5. (sv. Juta) ali na god sv. Ivete (13. 1.)

 

9. december

Ko prebiramo življenjsko zgodbo današnjega svetnika, nas preseneti velika podobnost z življenjem svetega arškega župnika Janeza Vianeja, ki ga je Cerkev postavila za priprošnjika in vzornika vsem dušnim pastirjem. Kakor Janez Vianej, je bil tudi Peter Fourier duhovnik po srcu Kristusa, dobrega Pastirja. Ljudem, izročenim njegovi skrbi, je služil z veliko ljubeznijo. »Kdor ni sam duhovnik, sploh ne ve, kako zelo ljubi duhovnik svoje farane,« je rad ponavljal. Vsi, ki so ga poznali, so mu radi verjeli, ker niso potrebovali njegovih besed, ko so pa videli, kako živi samo za svoje ljudi.

Ta ‘predhodnik arškega župnika’ je tudi bil doma v Franciji. Rodil se je 30. novembra leta 1565 v kraju Mirecourt južno od mesta Nancy. Nadarjenega Petra je oče, po poklicu trgovec, poslal v jezuitski zavod. Ko mu je bilo dvajset let, se je pridružil kanonikom v Chamouseyu, ki niso bili ravno vzorni možje. Ko je bil posvečen v duhovnika, je Peter za nekaj časa zapustil Chamousey, da se je izpopolnjeval v bogoslovnih študijih; ko se je vrnil nazaj, je skušal uvesti malo več reda in novega duha. Starejši člani kanoniškega zbora so sklenili, da se bodo neljubega ‘motilca miru’ znebili. Na izbiro so mu dali tri župnije, Peter je izbral najslabšo – Mattaincourt, vas v Vogezih, ki je bila nravno na tleh in kjer je bilo ogromno kalvincev. Tu je Peter živel in kot zgleden duhovnik deloval trideset let in njegovo delo je kmalu rodilo sadove.

Živel je preprosto, revno in spokorno. Največkrat je jedel le po enkrat na dan in sicer proti večeru: malo kruha in kuhanih stročnic. Njegovo stanovanje je bilo do skrajnosti skromno. Sobe ni nikoli kuril, tudi v najhujši zimi ne, razen če je dobil obisk ali če je zbolel. Bil je največji revež v župniji, ker je vse sproti razdal. Za vsako družino v župniji je vedel, v kakšnih razmerah živi. Imel je natančen seznam vseh tistih, ki so bili pomoči najbolj potrebni.

Kmalu je spoznal, da se stanje ne more izboljšati, dokler bo med ljudmi vladala splošna in verska nevednost. Rešitev je videl v tem, da bi otrokom oskrbeli brezplačen pouk. Dečke je začel poučevati sam, za pouk deklic pa je hotel ustanoviti novo redovno družbo, katere članice bi se posvetile prav temu poslanstvu. Naletel je na hude težave, ker tedanji cerkveni pravni predpisi niso dopuščali, da bi bile ženske učiteljice – niti zunaj cerkvenih prostorov. Po dolgih bojih je Fourieru naposled le uspelo, da so priznali njegovo ustanovo Šolske sestre naše Ljube Gospe, moral pa se je ukloniti cerkvenim predpisom, da te redovnice niso smele nastopati v javnosti. Zamisel Petra Fouriera je mogel čez nekaj desetletij uresničiti šele sv. Vincencij Pavelski.

Zadnje obdobje njegovega življenja je bilo posvečeno pridiganju na ljudskih misijonih s posebnim poslanstvom – spreobračati protestante. Ni pridigal le drugovercem, ampak tudi katoličanom: pridržal jim je ogledalo, da so lahko natančno videli sami sebe in svoje napake ter svojo krivdo za razdeljenost kristjanov. Pred koncem življenja je bil proti svoji volji vpleten v politične zdrahe, zato je moral v pregnanstvo v mestece Gray v Švici, kjer je umrl 9. decembra

1640. Leto kasneje so njegovo truplo prepeljali v Mattaincourt, kamor še danes mnogi romajo. Med svetnike je bil prištet leta 1897.

7. december

Milanskega škofa in odličnega cerkvenega učitelja sv. Ambroža se spominjamo na dan njegovega škofovskega posvečenja, ki je sledilo njegovi neobičajni izvolitvi za to odgovorno službo. Ambrož je bil državni namestnik severnoitalijanskih pokrajin Ligurije in Emilije s sedežem v Milanu. Zaradi njegove pravičnosti so ga vsi spoštovali. Ko je proti koncu leta 374 umrl milanski škof Avksencij, so se duhovniki in verniki zbrali v cerkvi, da bi izvolili njegovega naslednika. Med množico so bili krivoverski arijanci in pravoverni kristjani skoraj izenačeni. Med seboj so se prepirali, tedaj pa je v škofijsko cerkev prišel namestnik Ambrož z oddelkom vojakov in zaukazal tišino. To tišino je nenadoma pretrgal otroški glas, ki je zaklical: »Ambrož naj bo škof!« Množica je to sprejela kot božji glas in Ambrož je bil res izvoljen za milanskega škofa, čeprav je bil tedaj šele katehumen-pripravnik na sveti krst. Po kratkih pripravah je bil krščen, 7. decembra 374 pa je bil posvečen v škofa. »Prejel si duhovniško poslanstvo in na krnu Cerkve sedeč krmariš ladjo proti valovom. Drži krmilo vere, de te ne bodo mogli zmesti viharji tega sveta!« Tako je v enem svojih številnih pisem zapisal milanski škof sveti Ambrož, ena najpomembnejših škofovskih osebnosti v Cerkvi.

Rodil se je leta 339 v Trieru (v današnji Nemčiji), kjer je bil njegov oče vodja pretorijanske prefekture za rimsko provinco Galijo. Mati je bila zgledna krščanska žena, ki se je po moževi zgodnji smrti s tremi otroki vrnila v Rim. Tam je Ambrož uspešno končal retorske in pravne nauke, nato pa se je posvetil državniški službi v Milanu, kjer ga je kot pripravnika na prejem svetega krsta doletelo ‘plebiscitno’ imenovanje za škofa. Ko je postal škof, je bilo njegovo prvo dejanje, da je svoje veliko premoženje razdelil ubogim, ki jim je ostal skrben oče do smrti. Njegova druga skrb je bila, da se je temeljito izobrazil v bogoslovnih naukih, predvsem po študiju Svetega pisma in cerkvenih očetov. Bil je zelo učljiv in ponižnega srca, zato je naglo napredoval. Svoja spoznanja je posredoval vernikom v odličnih pridigah, ki so pritegnile tudi takega genija kot je bil sveti Avguštin. Ta pričuje, da je škof Ambrož “krščanski nauk najraje razlagal ob svetopisemskih zgledih in osebah. O zakramentih in bogoslužju je govoril tako jasno in nazorno, da so ljudje ob njih spoznavali moralni in praktični vidik verskih resnic.«

Škof Ambrož si je vedno prizadeval za neodvisnost Cerkve od svetne oblasti. Pri tem se je skliceval na Jezusove besede: “Dajte cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega.” Cesarja Teodozija, ki je v navalu jeze dal pomoriti v Solunu veliko število upornikov, je kaznoval z javno pokoro, ki jo je ta ponižno izvršil.

Pomembno vlogo je škof Ambrož odigral kot bogoslovni pisatelj in oblikovalec zahodne pobožnosti. V bogoslužje je vpeljal ljudsko petje in sam je napisal več himen in pesmi, preprostih po jeziku in obliki, in jih sam tudi uglasbil. Zapustil je bogato zbirko bogoslovnih spisov, pridig in pisem. Bil je goreč apostol socialne pravičnosti. Vse življenje je bil na strani ubogih, katerim je razdajal svoje imetje, bogate je svaril pred sebičnostjo in pohlepnostjo.

Umrl je leta 397. Ohranila se nam je njegova podoba v mozaiku, ki je nastala kmalu po njegovi smrti in je danes ohranjena v milanski baziliki, posvečeni sv. Ambrožu, kjer je pokopan pod glavnim oltarjem Od 11. stoletja se njegov god praznuje 7. decembra. Za svojega zavetnika so si ga izbrali voskarji in čebelarji in v pratiki je ob njegovi podobi naslikan čebelji panj.

1. december

 

Med svojim tretjim misijonskim potovanjem po Afriki je papež sv. Janez Pavel II. 15. avgusta 1985 v Kinšasi, glavnem mestu Zaira, razglasil za blaženo mlado domačinko Anuarite Nengapeta z redovniškim imenom sestra Klementina iz redovne družbe Svete družine. To mlado dekle iz Zaira imenujejo ‘afriška Marija Goretti’. Med državljansko vojno leta 1964 v tedanjem Belgijskem Kongu jo je namreč dal umoriti neki častnik, ker se mu ni hotela vdati.
Tedaj je dopolnila šele petindvajset let, kajti rojena je bila leta 1939. Njen oče je bil takrat zaradi prometnega prekrška v zaporu, zato je vse obveznosti ob njenem rojstvu prevzel stric po materini strani. On ji je izbral ime Nengapeta, ki pomeni ‘bogastvo vara’. Kmalu po njenem rojstvu je mati po krajši pripravi prejela krst, hkrati z njo sta bili krščeni tudi hčerki – za starejšo je mati izbrala ime Leontina, za Nengapeto pa Alfonzina. Ko se je oče vrnil iz zapora domov, ni hotel niti slišati o cerkveni poroki. »Ti mi rodiš sama dekleta, jaz pa bi rad imel sina!« je očital ženi in jo zapustil. Vrnila se je k svoji materi, ki je obe vnukinji vpisala v šolo pri redovnicah misijonarkah. Nekega dne je Anuarite materi omenila, da bi tudi ona rada postala redovnica. Mati je nasprotovala: »Nikoli! Ti boš živela tukaj v vasi kot vsa druga dekleta!« Deklica je šla k sestram Svete družine in jim razodela svojo željo. Predstojnica ji je dejala: »Zelo rade bi te sprejele, toda premlada si še, da bi se sama odločila.«
Ko so redovnice Svete družine prišle v vas, kjer je živela Anuarite, da bi vzele s seboj dekleta, ki so hotele postati novinke v njihovem redu, se je mednje ‘vtihotapila’ tudi Anuarite. V novi skupnosti se je dobro počutila in 5. avgusta 1959 je izrekla redovne zaobljube. Slovesnosti sta se udeležila tudi oče in mati. Anuarite je postala redovnica z imenom Marija Klementina. Uspešno je opravljala službo učiteljice in vzgojiteljice. Vse je presenečala globoka življenjska modrost te mlade redovnice, katere nasvete je rad poslušal celo krajevni škof.
Leta 1964 je državo Kongo zajela vstaja, ki so jo v Katangi, njenem severnem delu, vodili bojevniki simba (‘uporniki’). Ti so 29. novembra 1964 zasedli samostan, kjer je bila sestra Klementina. Vse redovnice – bilo jih je 34 – so morale oditi iz hiše na tovornjak in odpeljali so jih v izpraznjen moški samostan. Naslednje jutro so hoteli vse redovnice pobiti. Polkovnik Ngalo je z zvijačo hotel dobiti mlado sestro Klementino pod pretvezo, da je njegova bolna žena potrebna pomoči. Mlada redovnica je takoj vedela, za kaj gre. Polkovniku je mirno dejala: »Posvečena sem Bogu in nihče me ne bo imel. Rajši umrjem kot prelomim svojo obljubo.« Z njo je bila še neka druga sestra. Ko so vojaki videli, da ne bodo nič dosegli, so začeli redovnici neusmiljeno pretepati. Prva se je zgrudila ona druga redovnica, potem pa je neki častnik s puškinim kopitom pobil še Anuarite, ki je dejala: »Odpuščam ti, saj ne veš, kaj delaš.« Dva vojaka, ki sta stala tam, sta umirajoči redovnici prebodla z bajoneti. Ko jo je papež Janez Pavel II. med mašo v Kinšasi, pri kateri sta bila navzoča tudi njena mati in oče, razglasil za blaženo, jo je postavil za zgled čistosti in za vzornico mladim, kajti ta petindvajsetletna redovnica je izbranemu idealu ostala zvesta do konca – za ceno mučeništva.

ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 2. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja – ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 312-313.