Avtor: marko

31. december

† 439, opatinja in njen mož, † 431/432

Nebeška zavetnica tistih redkih deklet in žena, ki so jim starši izbrali to ime, je sv. Melanija mlajša, opatinja. Doma je bila iz Rima, kjer se je rodila leta 383 v senatorski družini. Ko ji je bilo trinajst let, se je morala poročiti z bratrancem Pinijanom. Po smrti njunih dveh otrok je moža pregovorila, da sta živela zdržno. Prodala sta svoje velikanske posesti, svojo palačo na Apijski cesti pa sta spremenila v gostišče za romarje in reveže. Nazadnje sta se kot romarja odpravila po svetu in se ustavila v Jeruzalemu, kjer sta ustanovila na Oljski gori ženski samostan. Pinijan je kmalu umrl, Melanija pa je postala predstojnica tega samostana (opatinja) in vodila ga je do svoje smrti 31. decembra 439.

31. december

† 335, papež

Zadnjemu dnevu v letu pravijo trdi Slovenci staro leto, a ne Silvestrov dan ali večer,« je proti koncu 19. stoletja zapisal slovenski narodopisec Ivan Navratil. Večerne plesne zabave in druge hrupne prireditve ob izteku starega in pričakovanju novega leta, ki so se razbohotile z duhom potrošništva, so bile našim prednikom neznane. Pred vstopom v novo leto so ljudje delali obračune sami s seboj. Ta večer je bil drugi sveti večer z družinskim obredom blagoslovitve doma in z molitvijo pred jaslicami. Kdor je mogel, se je udeležil zahvalnega opravila v župnijski cerkvi. Za mlajši rod pa je zadnji dan leta znan pod imenom ‘Silvestrovo’ ali ‘Silvester’. Dobil ga je po svetniku, ki se ga Cerkev spominja na zadnji dan koledarskega leta.
O življenju sv. Silvestra je ohranjenih veliko zgodb in legend, manj pa zanesljivih zgodovinskih podatkov, čeprav je vodil Cerkev v prelomnem obdobju njene zgodovine – v času, ko je cesar Konstantin dal kristjanom v rimskem cesarstvu svobodo in enakopravnost. Po vsej verjetnosti se je rodil v Rimu, kjer je kot mladenič bral na tablah na Kapitolu razglas cesarja Avrelijana o preganjanju kristjanov in o razglasitvi sončnega boga za najvišje rimsko božanstvo. V moški dobi je doživel Dioklecijanovo preganjanje, med katerim si je prislužil častni naziv ‘spoznavalec’: kot diakon papeža Marcelina je namreč obiskoval kristjane v ječah in jih hrabril.

Kot diakon in kasneje kot duhovnik je služil še trem papežem. Po smrti papeža Miltiada leta 314 je bil izvoljen za rimskega škofa in kot 32. naslednik apostola Petra je Kristusovo Cerkev vodil enaindvajset let – do leta 335. Nobenih zgodovinskih dokazov ni, da bi on spreobrnil in krstil cesarja Konstantina. Pač pa drži, da je s Konstantinovo pomočjo papež Silvester I. v Rimu zgradil tri veličastne cerkve: svetega Odrešenika (zdaj svetega Janeza) v Lateranu, ki je ostala do danes rimska škofovska cerkev, torej papeževa stolnica, sv. Petra ob vatikanskem griču in sv. Pavla ob Ostijski cesti. Cesar Konstantin je dal Cerkvi ne le svobodo, temveč tudi mnoge izjemne pravice, zato si je prilaščal odločujočo vlogo v njej in samega sebe označil kot ‘škofa za zunanje zadeve’. Pogubne posledice cezaropapizma, kakor se poseganje svetnih vladarjev na cerkveno področje imenuje, je bolj kot Rim čutil Bizanc, ki ga je Konstantin povzdignil v svojo prestolnico in ga po sebi imenoval Konstantinopel.
Za vlade papeža Silvestra I. je Cerkev notranje najbolj ogrožala zmota, ki jo je širil duhovnik Arij: oznanjal je nauk, da je Logos (učlovečena Beseda) stvar Očeta, s čimer je tajil pravo božanstvo Kristusovo. Nauk je obsodil cerkveni zbor v Niceji leta 325. Na njem so opredelili versko resnico, da je Kristus pravi Bog in pravi človek ter sestavili vero, ki jo molimo pri maši.
Papež Silvester I. je umrl 31. decembra leta 335. Njegov spomin se obhaja že od leta 354.

V času vladanja papeža Silvestra I. je Cerkev notranje najbolj ogrožala zmota, ki jo je širil duhovnik Arij: oznanjal je nauk, da je Logos (učlovečena Beseda) stvar Očeta, s čimer je tajil pravo božanstvo Kristusovo. Nauk je obsodil cerkveni zbor v Niceji leta 325.

Silvester je eden prvih svetnikov, ki niso bili mučenci. Upodabljajo ga s papeškim križem in tiaro, z angeli in s knjigo.

Na staro leto ali Silvestrovo je drugi sveti večer, zato po izročilu tudi kajenje, kropljenje in molitev, nato pa veselo pričakovanje novega leta in praznovanje v družinskem krogu.

 ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 2. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja – ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 366-67.

30. december

† 274, papež

Bil je Rimljan po rodu, za 26. rimskega škofa je bil izvoljen 5. januarja 268(9), katoliško Cerkev je vodil do 30. decembra 274. Za časa svojega pontifikata se je moral boriti proti zmoti subordinacionizma, ki ga je začel antiohijski škof Pavel iz Samosate. Ta je trdil, da v Bogu obstaja ena sama oseba in je Sin povezan z njim kot razum s človekom in se imenuje Beseda. Na antiohijskem cerkvenem zboru so njega in njegovo krivo vero obsodili, sklepe cerkvenega zbora pa je potrdil tudi Feliks I. Potrjeno je bilo, da »verujemo v Jezusa Kristusa, ki je rojen iz Device Marije, da je on večni sin in Beseda Boga Očeta, ki je bil pravi Bog, se popolnoma učlovečil in si privzel telo od Device«.

Med Feliksovimi odloki in določbami je tudi ta, naj se spominske maše opravlja na grobovih mučencev (Hic constituit supra memorias martyrum missas celebrare) in naj se cerkve pred uporabo posvetijo in se v oltar položijo relikvije. Zelo se je zavzemal za trpeče kristjane med preganjanjem, ki je izbruhnilo za časa cesarja Avrelijana. Ni mogoče natančno ugotoviti, ali je tudi sam umrl mučeniške smrti. Pokopali so ga v Kalistovih katakombah.

 

prvi mučenci za Kristusa

28. december

V zvezi z božičnim praznikom Cerkev že od 5. stoletja obhaja spomin nedolžnih betlehemskih otrok, ki jih je dal pomoriti kralj Herod, ker je hotel spraviti s poti dete Jezusa, ki so ga modri z Vzhoda označili kot ‘novorojenega judovskega kralja’. Ti otroci so bili dejansko umorjeni zaradi Kristusa. Čeprav takšne smrti niso sprejeli nase zavestno (za mučeništvo v pravem pomenu je to potrebno), jih je Cerkev že zgodaj častila kot prave mučence. Na Zahodu so njihov praznik vsaj že sredi 6. stoletja obhajali 28. decembra.
O teh malih mučencih poroča sveti Matej v drugem poglavju svojega evangelija. Jezusovo rojstvo je privabilo modre z Vzhoda, da so se prišli poklonit novorojenemu judovskemu kralju. Njegova zvezda jih je pripeljala najprej v Jeruzalem. Ko je judovski kralj Herod slišal o tem novorojenem judovskem kralju, se je silno prestrašil. Zbal se je za svoj kraljevski prestol. Sklical je velike duhovnike in pismouke ter jih spraševal, kje neki bi mogel biti rojen ta judovski kralj, o katerem govorijo modri. Pismouki so mu povedali, da je prerok Mihej napovedal, da se bo Kristus, vojvoda in pastir, rodil v Betlehemu v Judeji.
Tedaj je Herod modre poklical k sebi in jih natančno spraševal o zvezdi, ki jih je vodila, in jim naročil, naj gredo v Betlehem, počastijo novorojenega judovskega kralja, potem pa naj se vrnejo in mu poročajo, ker bi ga tudi sam rad šel počastit. V resnici pa je v svojem srcu sklenil, da bo otroka umoril. Modri so res nadaljevali pot proti Betlehemu, kjer so Jezusa počastili in mu izročili svoje darove. Na Božji opomin pa se niso vrnili k Herodu. Ta jih je nekaj časa čakal, potem pa, ko je sprevidel, da jih ne bo, je izpeljal krut načrt: dal je v Betlehemu in okolici pomoriti vse dečke, dveletne in mlajše, misleč, da bo med temi tudi tisti novorojeni kralj, o katerem so govorili modri z Vzhoda.

Ta peklenski načrt mu je spodletel, kajti Bog je po svojem angelu velel Jožefu, naj vzame dete in njegovo mater ter se umakne v Egipt, dokler kruti Herod ne umrje. Človeško gledano so betlehemski otroci umrli kot nedolžne žrtve, v luči nedoumljivih Božjih načrtov pa kot pričevalci za Kristusa. V molitvenem bogoslužju jih danes Cerkev slavi: »Za Kristusa umrli so, / nedolžni so prišli v nebo. / Zdaj v slavi se radujejo, / med angeli prepevajo.«

Z vso pravico slavimo rojstni dan tistih otrok, ki jih je svet bolj rodil za večno blaženo življenje kakor pa materino telo za to zemljo; kajti milost večnega življenja so prej dosegli kakor uporabo sedanjega. (sv. Avguštin)

Jezus ni krut do svojih malih betlehemskih rojakov, ko jim na neki način povzroča smrt: ali ne bodo za vso večnost v nebesih slika in prilika njegovega detinstva in posebna krona v nebeški slavi? (Albin Škrinjar)

Ne da bi vedeli, umirajo otročiči za Kristusa. Starši objokujejo umirajoče mučence, Kristus pa jih usposablja, da zanj pričujejo, čeprav še ne govore … (sv. Kvodvultdeus)

S praznikom nedolžnih otrok je povezan običaj tepežkanja, zato mu pravijo ‘tepežni dan’ ali ‘pametiva’. Zdaj so tepežkarji otroci, prvotno pa niso ‘tepli’ otroci, temveč doraščajoči fantje in tudi odrasli možje in sicer predvsem dekleta in mlade žene. Udarci niso bili simbolični, kot pri današnjem tepežkanju, ampak kar krepki. Danes dekleta in žene pred tepežkarji bežijo, nekdaj pa je bilo drugače. Udarci s šibo na ta dan so prinašali blagoslov in rodnost, zato so jih potrpežljivo in voljno prenašale.

 ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 2. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja – ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 361-362.

17. december

Na vzhodnem pobočju Oljske gore je vas Betanija, ki je od Jeruzalema oddaljena nekaj manj kot tri kilometre. V tem kraju so bili doma Jezusovi prijatelji: Lazar in njegovi sestri Marta in Marija. Ko je hodil tod mimo, se je Jezus rad ustavil v njihovi hiši in užival njihovo gostoljubje in prijateljstvo. Na mestu, kjer je po izročilu stala ta hiša, so v 6. stoletju zgradili svetišče, od katerega je ohranjenih le še nekaj ostankov, med njimi Lazarjev grob, do katerega vodi 24 stopnic. Sedanja cerkev je bila zgrajena v letih 1952–1953. Na mozaikih v prezbiteriju in v stranskih kapelah so upodobljeni prizori Jezusovih obiskov v tej družini, predvsem pa Lazarjeve obuditve od mrtvih.
Cerkev se spominja vseh treh Jezusovih prijateljev iz Betanije: Marije in njene sestre Marte po preurejenem koledarju skupaj 29. 7., na današnji dan pa njunega brata Lazarja. Evangelist Janez nam je ohranil poročilo o Lazarju, njegovi bolezni, smrti in obujenju od mrtvih. Obujenje tega prijatelja, ki je ležal v grobu že četrti dan, se je zgodilo javno in je mnoge navzoče prepričalo o tem, da je Jezus napovedani Mesija, hkrati pa je bilo eno najmočnejših nagibov Jezusovih nasprotnikov, predvsem velikega zbora in farizejev, da ga spravijo s poti. »Kaj naj storimo,« so rekli, »ker dela ta človek veliko znamenj. Če ga pustimo tako delati, bodo vsi verovali vanj.«
Nimamo nobenih poročil, kaj se je z Lazarjem in njegovima sestrama Marijo in Marto zgodilo po Jezusovi smrti in vstajenju. Prav verjetno je, da je bila po zmagi farizejev njihova hiša v Betaniji na seznamu osumljenih in so se farizeji po vsej verjetnosti znesli tudi nad njenimi prebivalci in jih preganjali, da so se morali umakniti. Legenda pripoveduje, da so Lazar, Marija in Marta zapustili Sveto deželo, se vkrcali na ladjo, ki jih je pripeljala v francosko pokrajino Provanso, kjer je Lazar postal škof v Marseillu. Legenda, ki je nastala v srednjem veku, je Lazarja zamenjala s škofom iz Aixa.
Obuditev Lazarja je za kristjana eno najbolj tolažilnih poroštev za to, da se tudi zanj vrata smrti zapro samo začasno. Ob tem dogodku se pokaže ne samo Jezusova Božja moč, temveč tudi njegova človeška stran, saj ga ob grobu prijatelja premaga ganotje, da zajoka, tako da so navzoči rekli: »Poglejte, kako ga je ljubil!«
V Betaniji, kot že omenjeno, še danes kažejo v skalo vsekan judovski grob, ki ga označujejo kot Lazarjev grob. V zgodnjekrščanski in srednjeveški umetnosti se pogosto srečujemo s prizorom o Lazarjevem obujenju; tudi vzhodna umetnost na ikonah rada upodablja ta prizor. Po nekem izročilu naj bi Lazar umrl zaradi gobavosti, zato so nekdaj bolnišnice za kužne bolezni imenovali po njem – lazareti. Cerkev sv. Lazarja na naših tleh je pokopališka cerkev v Postojni in Vodicah nad Ljubljano.

Šest dni pred pasho je Jezus prišel v Betanijo, kjer je bil Lazar, ki ga je Jezus obudil od mrtvih. Tam so mu pripravili večerjo; Marta je stregla, Lazar pa je bil eden izmed tistih, ki so bili z njim pri mizi. (Jn 12,1-2)

Velika množica Judov je izvedela, da je tam, in ni prišla le zaradi Jezusa, ampak da bi videla tudi Lazarja, katerega je obudil od mrtvih. Véliki duhovniki pa so sklenili umoriti tudi Lazarja, ker se je zaradi njega veliko Judov ločilo od njih in verovalo v Jezusa. (Jn 12,9-11)

ČUK, Silvester. Svetnik za vsak dan. 2. knjiga. Prenovljena in dopolnjena izdaja – ČUK, Marko. Koper: Ognjišče, 2018, str. 342-43.