V Božjih rokah
Zgodba
»Ne delajte si skrbi, gospa!«
Velika ladja s številnimi turisti na krovu je plula po ustaljeni smeri.
Med divjanjem nevihte je neka zaskrbljena potnica stopila h kapitanu, da bi se umirila. Vprašala ga je: »Gospod kapitan, ali smo v veliki nevarnosti?«
»Ne delajte si skrbi, gospa. Ne bojte se, v božjih rokah smo,« jo je pomiril.
»O, moj Bog!« je zavzdihnila vsa zaskrbljena: »A tako hudo je že?«
Misel
Vedno smo v Božjih rokah: zjutraj ali zvečer, podnevi ali ponoči, v lepem ali slabem vremenu.
Da, Bog nas drži v svojih rokah, tudi takrat, ko pozabimo nanj, ko ne pomislimo nanj, ali celo mislimo, da nas je zapustil.
Ne bodimo kakor ljudje, ki se obračajo na Boga samo, ko so v nevarnosti, v stiski ali veliki potrebi. Prav gotovo je z nami v teh težkih trenutkih, seveda pa je z nami tudi takrat, ko nam gre vse v redu. Čutimo njegovo ljubečo skrbi za nas. Zaupno mu izročimo svoje življenje.
Na Boga ne smemo gledati kot na zdravnika, h kateremu se zatečemo samo takrat, ko nam je hudo, ampak kot na očeta, s katerim smo povezani vsak dan.
Molitev
Gospod Bog, iskreno te molimo
in se ti zahvaljujemo za tvojo neizmerno dobroto
in za tvojo nenehno ljubezen, ki jo izkušamo.
Vedno smo odvisni od tebe.
Od tebe prihaja vse, kar imamo dobrega,
ne pošiljaš nam nič slabega.
Ti si sama dobrota.
Odpusti nam, prosimo,
da se tolikokrat ne menimo zate
in te izključujemo iz svojega življenja.
Pomagaj nam,
da se bomo zavedali tvoje navzočnosti,
ne samo v viharnih urah,
ampak tudi v mirnih dneh.
Pomnoži nam vero v tvojo ljubečo skrb za nas.
Iskra
»Mar pozabi žena svojega otročiča
in se ne usmili otroka svojega telesa?
A tudi če bi ona pozabila,
jaz te ne pozabim.
Glej, na obe dlani sem te napisal,
tvoje obzidje je vedno pred menoj. (Iz 49,14-16)
Prisrčna zahvala
Zahvaljujem se ti
za srečo vseh mojih dni.
Toda vedno imam pred očmi,
da mi je ta sreča podarjena.
Zahvaljujem se ti
za uspešnost svojega dela,
za zadovoljstvo in priznanje.
Ob tem naj ne spregledam tistih,
ki ne žanjejo uspehov,
pa se trudijo nič manj kot jaz.
Zahvaljujem se ti
za ljudi, ki mi zaupajo
in mi vlivajo občutek,
da sem dober in prijazen.
Daj, da imam v mislih tiste,
ki koprnijo po tem občutku,
pa ne najdejo nikogar,
ki bi jim ga iskreno podaril.
Zahvaljujem se ti
za vse, kar mi daješ izkusiti. (Helge Adolphsen)
B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 7 (2013), 28-29.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 59.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.
Vaše vprašanje glede potrebnosti vere pri izganjanju hudega duha je vsekakor zanimivo, zahteva pa morda malo širšo razlago ozadja. Omenjate, da Jezus ni mogel storiti čudežev tam, kjer ni našel vere. V Jezusovem delovanju srečamo vsaj tri vrste čudežev: pojavi v zvezi z naravo (umiritev viharja, hoja po vodi), ozdravljenja in izganjanje hudih duhov. Ko gre za ozdravljenja v ožjem pomenu besede, je vaša ugotovitev resnična. Čeprav tudi pri obuditvi dečka iz Nima nimamo jasnega sporočila o tem, ampak le, da se je Jezusu žalostna mati zasmilila. Med tem ko je pri pomiritvi viharja celo grajal nevero ali malo vero učencev. Saj imajo Jezusovi čudeži ali znamenja, kot jih Sveto pismo pogosto imenuje, predvsem namen spodbuditi in poglobiti vero. Pri evangeljskih primerih izganjanja hudih duhov pa o veri obsedenih ni veliko govora. Bolj o veri tistih, ki so obsedenega pripeljali k Jezusu. Toliko o svetopisemskem ozadju.
»Temelj naše vere so prikazovanja Vstalega apostolom, kakor nam jih posredujejo dobri poročevalci, ki jim pravimo evangelisti. Druga prikazovanja so pomoč, zastonjski dar. Lahko jih sprejmemo ali ne. Marija opravlja svoj poklic mame. Na križu je bil Jezus jasen: “Sin, glej, tvoja mati, mati, glej, tvoj sin.” Izročil nas je njej in ona nas ne zapusti.« Tako pravi znani italijanski mislec Vittorio Messori v svoji novi knjigi Bernardka nas ni varala, ki je sad dolgoletnega študija o Lurdu, najbolj obiskani božji poti katoliškega sveta. »Od 11. februarja do 16. julija 1858 se je Marija osemnajstkrat prikazala štirinajstletni deklici, ki je duhovnikom posredovala njeno naročilo, naj tam zidajo kapelo. Zaradi tega je prestala veliko hudega: imeli so jo za noro, lažnivko, jo strogo nadzorovali. Ona pa se ni dala zbegati, z mirnim srcem je prisegala, da je govorila resnico, samo resnico.« Škof Bertrand Laurence, pastir škofije Tarbes, v katero spada Lurd, je 18. januarja 1862 v uradnem odloku zapisal: »Sodimo, da se je Brezmadežna Devica Marija 11. februarja 1858 resnično prikazala Bernardki Soubirous in potem še sedemnajstkrat v votlini blizu Lurda. Po strogi in natančni preiskavi, ki jo je v skoraj štirih letih opravila komisija, ki smo jo ustanovili, izjavljamo, da imajo ta prikazanja vse značilnosti resnice in verniki imajo utemeljene razloge, da jih sprejmejo kot zanesljive.«
Vittorio Messori je zaslovel po vsem svetu s svojima dvema knjigama Poročilo o verskem stanju (1984) in Prestopiti prag upanja (1994). Prva prinaša njegove pogovore s kardinalom Josephom Ratzingerjem, sedanjim papežem Benediktom XVI., ki je bil takrat prefekt Kongregacije za verski nauk, v drugi pa so njegovi pogovori s papežem bl. Janezom Pavlom II. ob petnajsti obletnici njegove papeške službe. Prvotno je bilo mišljeno, da bi se Messori pogovarjal s papežem pred televizijskimi kamerami in Messori je papežu poslal 35 vprašanj. Televizijskega snemanja ni bilo, papež pa je Messoriju sporočil, da bi bilo škoda, če na njegova tehtna vprašanja ne bi odgovoril in nekega dne se je v njegovem domu ob Gardskem jezeru oglasil Joaquin Navarro-Walls, direktor tiskovnega urada pri Svetem sedežu. »Iz aktovke je vzel veliko belo ovojnico. V njej je bilo napovedano besedilo, ki ga je papež sam napisal.« Po odposlancu mu je sporočil: »Naredite, kot se vam zdi prav.« Tako je nastala knjiga, ki je bila brž prevedena v vse svetovne jezike, tudi v slovenščino (v slovenskem prevodu imamo tudi pogovore s kardinalom Ratzingerjem).
Vittorio Messori je bil ‘povabljen’ na te strani Ognjišča novembra 2006, zato ga bomo tukaj predstavili čisto na kratko. Rodil se je 16. aprila 1941 v mestecu Sassuolo pri Modeni v proticerkveni družini. Vse šole, od osnovne do univerze, ki jo je končal leta 1965 z doktoratom, je opravil v Torinu, kamor se je družina preselila po drugi svetovni vojni. Med študijem za doktorat je ob branju Pascalovih Misli doživel ‘razvidnost srca’. Francoski mislec mu je ‘potisnil v roke evangelij’. Postal je goreč katoličan in svojo vero izpoveduje z življenjem in s peresom kot sodelavec raznih katoliških revij in avtor knjig, ki so po pravilu uspešnice. Sad poglobljenega branja Svetega pisma je bila njegova prva knjiga Kdo je Jezus (1976).
Njegova nova knjiga Bernardka nas ni varala (2012) je, kot rečeno, posvečena ‘skrivnost’ Lurda. V pogovoru za italijanski katoliški tednik Famiglia cristiana je dejal: »Ni, ali ni samo knjiga o Mariji. Je knjiga o veri v evangelij. V Lurdu nam je bil dan velik dar: dal nam je na razpolago previdnostno oporo, trden ročaj, na katerega se opremo, ko je vera v krizi. Marija ni nekaj ‘na izbiro’, nekaj za pobožne ženice. Vodi k Sinu. Od tam, kjer Božjo Mater pozabljajo ali se iz nje norčujejo, Jezus odide.« Na vprašanje, čemu danes raziskovati lurška dejstva, je odvrnil: »Zato, ker so v tem zgodovinskem trenutku mnoge naše cerkve skoraj prazne, se ob tisti votlini vrsti, moli, joka in se spreobrača pet do šest milijonov romarjev letno. So mar vsi žrtve strašne prevare?« Po tridesetletnem skrbnem raziskovanju je prišel do zaključka, da je to, kar se je dogajalo v Lurdu od 11. februarja do 16. julija 1858, resnično. »Ni slučajno, da se prikazovanja, ki jih je Cerkev potrdila, dogajajo v določenih zgodovinskih trenutkih, ko preti nevarnost veri in Cerkvi. Lurd 1858 je prišel po širjenju teorij Charlesa Darwina, Karla Marxa, Renana; Fatima 1917 pred oktobrsko revolucijo in nastopom komunizma, Banneux 1933, ko je prišel na oblast Adolf Hitler … Obstaja neke vrste marijanski koledar, ki spremlja zgodovino. In vodi h Kristusu.«
Po Messoriju nič ni bolj ‘katoliško’ kot je Lurd: ko se Gospa prikazuje Bernardki, ima v rokah rožni venec, ki je ‘ikona’ katoliške pobožnosti; potrdi dogmo o brezmadežnem spočetju, ki jo je štiri leta poprej slovesno razglasil papež Pij IX. Datum prvega Marijinega prikazanja, 11. februar, je prišel v bogoslužni koledar vesoljne Cerkve kot Lurška Mati Božja. Lurd je pri srcu vsem papežem: papež Janez Pavel II. ga je izbral za cilj svojega zadnjega apostolskega potovanja v tujino 15. avgusta 2004, ko je molil pred lurško votlino kot bolnik med bolniki; papež Benedikt XVI. pa se je ustavil tam kot romar od 13. do 15. septembra 2008, ob 150-letnici Marijinih prikazovanj. Čudežna telesna ozdravljenja so ‘pečat’ za resničnost. Vsem se v Lurdu ponuja možnost ozdravljenja duha – odkritje ali ponovno odkritje vere.
Kje si, Bog? Kje naj te iščem? Kje naj te najdem?
Rodil se je 15. septembra 1937 v Palermu kot tretji od štirih otrok v preprosti družini, katere bogastvo je sta bili močna vera in prisrčna ljubezen. Oče je bil čevljar, mati šivilja. V otroških letih je bil strežnik in ob dobrem župniku se je ogrel za duhovniški poklic. Po končanem bogoslovnem študiju je bil posvečen v duhovnika 2. julija 1960, ko še ni dopolnil triindvajset let. Za novomašne podobice je izbral pomenljiv napis: »O Gospod, daj, da bom pripravno orodje v tvojih rokah za rešenje sveta.« Kot mlad duhovnik – pravili so mu ‘3P’ (Padre Pino Puglisi) – je deloval v raznih župnijah rojstnega mesta. Povsod je posebno skrb posvetil otrokom in mladini.
Razlagal je, kot volk v Rdeči kapici, da ima velika ušesa zato, da bolje posluša, velike dlani, da bolj nežno poboža, dolge noge, da hitreje hodi in takoj pride na pomoč potrebnim. »Kaj pa plešasta glava?« so ga vprašali. »Da bolje odseva božja svetloba.« Ko se je vrnil v Palermo je opravljal različne službe: bil je podravnatelj malega semenišča, vodil je Središče za duhovne poklice, na raznih šolah je poučeval matematiko in verouk, bil je asistent pri več katoliških mladinskih organizacijah. Konec septembra 1990 je bil imenovan za župnika v palermski četrti Brancaccio, ki jo obvladuje mafija.
Z raznimi dejavnostmi in z igrami jim je skušal dokazati, da je mogoče postati vreden spoštovanja ne zaradi nasilja, s katerim obvladuješ ljudi, temveč zaradi vrednot, ki so v tebi. S tem si je nakopal bes mafijskih prvakov in imeli so ga za oviro, ki jo treba odstraniti. Njihovih groženj se ni ustrašil in o tem ni nikomur pripovedoval. Svojim prijateljem pa je svetoval, naj ne hodijo k njemu, zlasti ne v večernih urah, ker bi postavljali v nevarnost svoje življenje. Ko je prišel v Brancaccio je vedel, kaj ga čaka. »Sprejel sem iz pokorščine in iz ljubezni. Sicer sem pa takšen: brž ko mi povedo, da tjakaj noče nihče iti, me nemudoma nekaj spodbudi, da se tja poženem prav jaz.«
V imenu Kristusa, križanega in vstalega, tega Kristusa, ki je Pot, Resnica in Življenje, se obračam do odgovornih: spreobrnite se! Nekega dne bo prišla Božja sodba!« Zvesti Kristusov pričevalec je slutil, da mafija že steguje roke po njem. V svojih javnih nastopih je mafijce, ki so sejali strah med ljudi, povabil, naj pridejo, da se pogovorijo. Namesto tega pa so 15. septembra 1993, na njegov 56. rojstni dan, poslali dva morilca. Po napornem dnevu se je zvečer pripeljal domov s svojim starim avtomobilom. Ko je izstopil iz vozila in šel proti vratom, ga je nekdo poklical. Obrnil se je in njegov pajdaš ga je zahrbtno ustrelil v tilnik. Mafijska eksekucija!
Kasneje so morilca aretirali. Povedal je, da je duhovnik, ko sta se mu z drugim mafijskim ubijalcem približala, z nasmehom na ustnicah dejal: »To sem pričakoval.«
»Družina slovanskih narodov je svetega Cirila in Metoda priznala za očeta tako svojega krščanstva kot svoje kulture … Njuno delo je odličen prispevek k ustvarjanju Evrope skupnih krščanskih korenin, ki s svojo trdnostjo in živostjo sestavljajo najmočnejši temelj, mimo katerega ne more noben resen poskus, da bi edinost celine preuredili na novo in sodobno.« Te besede, ki jih je zapisal papež bl. Janez Pavel II. v svoji okrožnici Apostola Slovanov ob 110-letnici smrti sv. Metoda (1985), veljajo v polni meri tudi zdaj, ob 1150 obletnici prihoda svetih bratov na Moravsko. Sv. Ciril in Metod sta glavna zavetnika ljubljanske nadškofije, sv. Metod sam pa je glavni zavetnik murskosoboške škofije. Na naših tleh imata sveta brata šest župnijskih cerkva in pet večjih kapel, ki jih predstavljamo v tokratni prilogi po letnicah nastanka.
Podgrad je naselje v Brkinih ob cesti Kozina – Ilirska Bistrica. Ime je dobilo po razpadajočem starem gradu, pod katerim je cerkev sv. Jakoba, ki je potrebna temeljite prenove, da je ne doleti usoda gradu. Podgrad je bil podružnica župnije Hrušica, ki je bila do leta 1960 tudi sedež dekanije. Duhovnika, ki je oskrboval vernike v Podgradu, so ljudje imenovali ‘kaplan’ in nekateri starejši ljudje so jim radi tudi kasneje, ko so bili župniki, pravili tako. Do leta 1910 je bila že omenjena cerkev sv. Jakoba glavna cerkev vernega občestva v Podgradu. Tržaški škof Franc Ksaver Nagl je ob vizitaciji leta 1907 vernike spodbujal k gradnji nove cerkve. Na to spodbudo so pridobili načrte dunajskega arhitekta Ferdinanda Trummlerja. Gradnja je stekla, ko je zadevo vzel v roke hrušiški župnik Mihael Hušo. Leta 1909 so blagoslovili temeljni kamen, jeseni je bila cerkev že pod streho, novembra je bil dokončan zvonik. Spomladi 1910 so z delom nadaljevali, pred božičem je cerkev dobila oltar. Oltar iz stare cerkve je bil premajhen, treba je bilo kupiti novega, toda denarja je zmanjkalo. Tedaj je župnik Mihael Hušo prodal svojo rojstno hišo v Trstu in tako rešil nastali problem. Novo cerkev je posvetil 9. julija 1911 tržaški škof Andrej Karlin. Kot samostojna župnija je Podgrad zaživel leta 1938 in od takrat se vodijo vse matične knjige (poročna, družinska, mrliška), krstno knjigo pa je imel Podgrad že od leta 1863. Župnija Podgrad ima naslednje podružnice: sv. Jakoba v Podgradu, sv. Jožefa na Starodu, sv. Pavla na Starodu (pokopališka), sv. Martina v Sabonjah, sv. Roka v Račicah. Pred stoletnico posvetitve (v letih 2007–2010) je bila župnijska cerkev obnovljena. Cerkev je enoladijski prostor. V prezbiteriju sta glavni oltar in daritveni oltar ‘proti ljudstvu’. Nad oltarjem sta barvni okni Srca Jezusovega in Srca Marijinega. Podoba sv. Cirila in Metoda, zavetnikov cerkve in župnije je na desni strani sprednje stene prezbiterija.
Vinogradniško in sadjarsko naselje Brje sestavljajo številni zaselki na zahodnem delu Vipavskih gričev. Nad Brjami je najvišji zaselek Sv. Martin (351 m), kjer kraljuje stara, pred nedavnim obnovljena cerkev tega priljubljenega svetnika (iz leta 1548). Leta 1926 so Brici začeli graditi cerkev, posvečeno sv. Cirilu in Metodu, ki stoji ob cesti na robu zaselka Martini. Stavba v neoromanskem slogu je bila dokončana leta 1927. Po izročilu (župnijski arhiv je zgorel) naj bi načrte zanjo napravil znameniti arhitekt Maks Fabiani, doma iz bližnjega Štanjela, ki da se je odpovedal plačilu v korist zidave. V novi cerkvi se je začelo redno zbirati verno ljudstvo, župnija pa je bila ustanovljena šele leta 1943. Zdaj je župnija Brje soupravljana iz Branika. Zadnji župnik na Brjah je bil Ernest Bandelj iz Spodnje Branice (župnija Branik), ki so ga ustrelili četniki in ga vrgli v Vipavo, njegov truplo so našli 30. aprila 1945.
Na začetku 20. stoletja se je Ljubljana začela širiti na vse strani. Tudi proti severu, kjer je nastalo naselje Bežigrad. Ljudsko izročilo ime Bežigrad povezuje s turškim obleganjem Ljubljane leta 1472, ko so se Turki utaborili na več krajih, med drugim tudi na prostoru kasnejšega pokopališča in cerkve sv. Krištofa. Tukaj je imel svoj šotor njihov poveljnik, neki beg, in od tod je prišlo ime Bežigrad ali Begov grad. Cerkev sv. Krištofa se omenja leta 1476. Na mestu prvotne gotske cerkve so leta 1708 pozidali novo, ki je postala versko središče naselja Bežigrad. Z naglim naraščanjem števila prebivalstva je bila odločno premajhna. Kazimir Zakrajšek je naprosil arhitekta Jožeta Plečnika za načrte nove cerkve, ki naj bi bila posvečena slovanskima blagovestnikoma sv. Cirilu in Metodu. Plečnik je z njemu lastno domiselnostjo povezal novo cerkev s staro, obstoječo. Nova cerkvena dvorana je bila nekoliko poševno postavljena ob staro cerkev sv. Krištofa tako, da je med obema stavbama nastal klinast prostor, kjer je stal oltar Žalostne Matere Božje. Stara cerkev je imela tlak precej nižje kot nova in se je po širokih stopnicah prehajalo iz ene v drugo. Novo cerkev, sestavljeno iz dveh, je 1. julija 1934 posvetil škof Gregorij Rožman, ki je 1. januarja 1934 ustanovil župnijo sv. Cirila in Metoda.
»Župnija sv. Cirila in Metoda obsega jugovzhodni del Maribora, ki ga domačini imenujemo Tezno.« Tako je začel svojo pripoved o nastanku župnije Maribor – Tezno in njene župnijske cerkve sv. Cirila in Metoda tedanji župnik Jože Goličnik v Ognjišču februarja 1979 (Novi božji domovi pri nas). Povzemam njegov odličen zapis. Prebivalstvo na Teznem je hitro naraščalo predvsem zaradi dveh (takrat) močnih podjetij: Tovarne avtomobilov (TAM) in Metalne. Potrebna je bila nova župnija, ki jo je razglasil na veliko noč, 18. aprila 1965, takratni mariborski škof Maksimilijan Držečnik. Župnija je bila ustanovljena, ni pa imela bogoslužnega prostora. Po šestih letih je jezuit p. Jakob Laura začel z mašo za starejše vernike v najeti hiši, ki je bila dve leti župnijska cerkev, veroučna učilnica in župnijska pisarna. Obzorje se je pričelo jasniti, ko je škof Držečnik 23. avgusta 1970 blagoslovil temeljni kamen nove župnijske cerkve sv. Cirila in Metoda.
Škofljica je obcestno hitro rastoče naselje na skrajnem jugozahodnem robu Ljubljanskega barja ob cesti in železniški progi Ljubljana-Grosuplje. Spadalo je pod pražupnijo Šmarje (Sap). Izročilo pravi, da je do imena Škofljica prišlo, ker se je ob studencu, ki je bil ob poti, ustavil in odžejal škof, ko je šel birmovat. Še po zadnji vojni je naselje obsegalo le kakšnih dvajset hiš ob cesti. Zaradi bližine mesta Ljubljana je Škofljica hitro rasla in bilo je nujno ustanoviti samostojno župnijo. Ustanovno listino je podpisal 4. novembra 1978 tedanji ljubljanski nadškof Jožef Pogačnik. Prvemu župniku Petru Kvaterniku je bila naložena naloga, da pridobi vsa potrebna dovoljenja za gradnjo cerkve v Škofljici. Po šestih letih hoje ‘od Poncija do Pilata’ je bilo decembra 1982 izdano lokacijsko, maja 1984 pa še gradbeno dovoljenje. Že naslednji mesec so začeli graditi dovozno cesto, potem pa so se lotili gradnje cerkve in župnijskega središča. Temeljni kamen je blagoslovil ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar 21. aprila 1985.
Radenci, zdraviliški kraj v severovzhodni Sloveniji, so doma in po svetu zasloveli po mineralni vodi z znakom treh src (uporabljajo ga od leta 1937). Slatinske vrelce, iz katerih točijo to vodo, so odkrili že leta 1834. Nekaj desetletij zatem je ob vrelcih, ki so jih začeli uporabljati v zdravstvene namene, zraslo kopališko poslopje in privabljalo številne goste. Število prebivalcev v Radencih je vztrajno raslo: od nekaj več kot 200 leta 1845, do sedanjih skoraj 3.000. Radenci so spadali pod župnijo Kapela. Občasno so imeli mašo v kapeli sv. Ane v zdravilišču: zgrajena je bila leta 1893, med obema vojnama so jo povečali, po vojni je bila skoraj dvajset let zaprta. Leta 1966 je salezijanski duhovnik Franc Levstek, takrat župnik na Kapeli, vložil prošnjo, da bi zdravilišče dalo kapelo v najem župniji za redno bogoslužje. Leta 1967 se je v kapeli začela maša, najprej samo ob nedeljah, potem pa jo je župnija smela uporabljati »samo dve uri na dan«, kot je bilo zapisano v pogodbi.
Podružničnih cerkva sv. Ciril in Metod na slovenskih tleh nimata, pač pa so njima posvečene štiri kapele. Tri (razen na Blagovni (Šentjur – CE) in Trdkovi (Kuzma v Prekmurju – MS) so v naših gorah. Pri teh kapelah se občasno, predvsem v poletnih mesecih, zbirajo k maši ljubitelji gorskih in duhovnih višin.
VRATA (1928), župnija Dovje. – Kapela slovanskih apostolov sv. Cirila in Metoda pri Aljaževem domu v Vratih je bila zgrajena leta 1928 po načrtih arhitekta Ivana Vurnika. Postavil jo je Aljažev klub SPD za 80-letnico ‘triglavskega župnika’ Jakoba Aljaža. Blagoslovitve, ki jo je konec julija 1928 opravil ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič, Aljaž ni dočakal. Med zadnjo vojno je bila kapela močno poškodovana, zdaj je lepo obnovljena.
PECA (1936), župnija Mežica. – Na pobočju Male Pece (1660 m) je bila leta 1936 zgrajena kapela sv. Cirila in Metoda. Po drugi svetovni vojni je služila za prebivališče obmejnim stražarjem in graditeljem koče na Peci. Leta 1970 jo je PD Mežica vrnilo župniji. Obnovljena kapela je bila blagoslovljena 3. julija 1981. Oltarni triptih sv. Cirila in Metoda ter Križanega je delo akad. slikarke Veronike Kreuzer iz Hodiš na Koroškem.
TRDKOVA (1959), župnija Kuzma. Na severovzhodu Slovenije, blizu tromeje (Slovenija-Avstrija-Madžarska), so naselju Trdkova leta 1959 zgradili kapelo, posvečeno sv. Ciirlu in Metodu. Za njeno gradnjo se je zavzel takratni kuzmiški župnik Janez Eljaš. V vratih je barvno okno s podobo svetih bratov.
Grajska hči in domači učitelji duhovniki
Kot navdušen ilirec, vendar ne v jeziku, je netil v njenem srcu ljubezen do Hrvatov in Slovanov sploh. Josipini in kasneje tudi njenima bratoma je dajal slovenske naloge in jim kazal, kako naj se lepo slovensko piše. Bistra učenka je bila vsa navdušena za slovenski jezik in za svoj narod in že takrat je sklenila postati slovenska pisateljica. Veliko je brala in poznala je tudi tujo literaturo, zlasti nemško. Bila je tudi glasbeno nadarjena, zato ji je mati priskrbela učitelja klavirja Antona Globočnika. V glasbenem pouku je lepo napredovala in ob obiskih sorodnikov in prijateljev na gradu je rada ustregla njihovim željam in sedla za klavir.
Župnik Lovro Pintar je svojo grajsko učenko poleti 1850 seznanil z Lovrom Tomanom, študentom prava na Dunaju, ki je leta 1849 izdal svojo prvo pesniško zbirko Glasi domorodni, s katero si je ob prebujajoči se narodni zavesti pridobil velik ugled, ker je opeval svobodo in domoljubje. Slovstveni zgodovinarji pa njegovega pesništva ne cenijo, ker je bil njegov pesniški vzornik Jovan Vesel Koseski. Oba Lovra sta Josipino spodbujala, naj piše predvsem pesmi, ona pa se je zavedala, da je bolj nadarjena za pisanje proze. Med Josipino in Lovrom se je razvilo bogato triletno dopisovanje: Josipininih pisem Lovru je 551, Lovrovih pisem Josipini pa 518. To niso bila navadna pisma, dolga eno, dve strani, kvečjemu štiri, to so bile prav ‘knjižice’, ki so obsegale tudi po deset strani in več. V njih sta pisala o svojih pogledih na življenjska vprašanja in seveda o ljubezni, ki ju je po treh letih poznanstva pripeljala do poroke. »Lovro Toman in Josipina Turnograjska sta za svojo dobo gotovo najzanimivejši par,« poroča pisatelj Ivan Lah v svojem delu Josipina Turnograjska (1921), »kajti on je bil vzor rodoljuba in ona vzor navdušene Slovenke. Poročila pravijo, da je bila njiju ljubezen zelo lepa in zakon zelo srečen.« Poročila sta se 22. septembra 1853 v grajski kapeli na Turnu. Poročil ju je župnik Lovro Pintar. Mlada zakonca sta kmalu po poroki odšla v Gradec, kjer je hotel Toman dokončati svoje pravne študije. Za njima se je v Gradec preselila vsa Josipinina družina. Družinska sreča ni trajala dolgo: Josipina je proti koncu maja 1854 rodila mrtvega otroka, potem se je prehladila in dobila ošpice, ki so bile zanjo usodne: 1. junija 1854 se je nitka njenega življenja pretrgala. Na njenem grobu v Gradcu je napis: »Kdor dušno živi, ne umrje!«
Josipina Turnograjska je začela pisati kot sedemnajstletna deklica, ker je hotelu služiti »majki Slavi«. K temu jo je spodbudilo živahno slovansko gibanje po letu 1848. Od romantičnih pisateljic v slovanskem svetu se je najvišje povzpela češka pisateljica Božena Nemcova (1820-1862, njeno glavno delo je roman Babica). Za Josipino ne moremo reči, kam bi se bila povzpela, če je ne bi ustavila prezgodnja smrt. Bila je prvi pomladni cvet naše narodne romantike. Pisala je le krajšo prozo. Njene zgodbe, ki jih je sama imenovala povestice, obsegajo le nekaj strani, so nekakšne miniature. V svojem kratkem življenju je napisala sedemintrideset povestic, v času njenega življenja je bilo objavljenih le devet. Prva je bila v celovški Slovenski bčeli, ki jo je urejal Anton Janežič, leta 1851 natisnjena njena povestica Nedolžnost in sila, posvečena Veroniki Deseniški. Nekaj je bilo objavljenega tudi v Zori, ki jo je urejal Radoslav Razlag. Medtem ko je Janežič ohranjal čisto slovenščino njenega pisanja, se je Razlag ogreval za ilirščino. Njene povestice so bile poučne zgodbice z moralno vsebino, kakršne je pisal nemški pisatelj Krištof Schmid (1768-1854), v katerih je dobrota vedno nagrajena, hudobija pa kaznovana. V njenem času je bilo zelo živo ilirsko gibanje, ki težilo k povezovanju južnih Slovanov. Josipina je v svojih povesticah rada prikazovala dogodke ne le iz slovenske, ampak tudi hrvaške in srbske zgodovine. Priznani literarni zgodovinar Anton Slodnjak je zapisal: »Urbančičeva je le glede na vsebino svojih spisov Ilirka, medtem ko je v jeziku ostala Slovenka.« Josipina Turnograjska se je v zgodovino slovenske književnosti zapisala zato, ker se je oglasila v dobi, ko se je pripovedništvo pri nas začelo šele razvijati in so bili do takrat ustvarjalci samo moški.
