Bog ni žvečilka, da bi ga raztegovali, kamor nam paše
4. septembra goduje Mojzes (živel je tam nekje v 13. stol. pr. Kr.). Bil je neizprosen do vseh, ki so prirejali Boga za svoj interes.
Prav to mi je dejal znanec, ki me je obiskal v teh poletnih dneh.
»Kako to misliš: Bog ni žvečilka?« ga nisem razumel.
In mi je neprizanesljivo rekel, da zahajam v svojih pridigah v skrajnost, ko govorim samo o brezmejni božji ljubezni; Bog je ljubezen, a postavlja pred nas tudi meje, pravila – red, ki je potreben zaradi naše razpetosti med dobro in zlo. In potem mi je pripovedoval o pridigi prejšnje nedelje (pri nekom drugem): »On nas je celo pridigo krotil z božjo grozo.« In je razmišljal: »Skrajnosti niso v korist življenju. V Bogu je ravnovesje med ljubeznijo in odgovornostjo in je modro, če so takšne tudi pridige …«
Pa sem jih slišal! In potem sva poklepetala, kako je naše pojmovanje Boga v odnosu do ljudi podobno kot razumejo starši (in nasploh vzgojitelji) svoj odnos do otrok. Danes je modno govoriti samo o ljubezni, kot je bilo pred časom poudarjena predvsem avtoriteta. Toda tako samo permisiven kot samo avtoritaren pristop sta skrajnosti, ki vodita ali v ohlapnost ali prenapetost življenja. Pomembna je ‘zlata’ sredina, ki je v pravem razmerju ljubezni in avtoritete – brezmejna ljubezen ne izključuje mej!
Bog se je ob gorečem grmu razodel Mojzesu kot sočutni, pozorni sopotnik, a prav tako kot tisti, ki neizprosno terja izpolnjevanje desetih zapovedi. Cerkev pravi: kdor jih krši, smrtno greši – ubija, mori odnos do Boga ali bližnjega. Če ne drži 10 zapovedi, tudi stotisoč zakonov nima moči. Pravniki, dodajajo sicer vedno nove predpise, a s tem ustvarjajo le nepreglednost, ki jo izkoristijo dolgoprsti spretneži – nespretni sodniki pa lahko po črki zakona za dolg dobrih 100. evrov zasežejo hišo (Očitno so pozabili osnovo pravnega reda: krivični zakoni so nični!). – Ko se to dogaja, govorimo upravičeno o brezumju, kolapsu pravnega sistema, saj očitno omogoča zakonsko skrivalnico velikim prevarantom. To je trenutno stanje naše dežele, v kateri ni bil pravnomočno obsojen še noben megalomanski lopov, medtem ko sproti zelo vestno sodijo kurjim tatičem.
Zadostujejo osnovne zapovedi – zakonitosti, a te morajo držati in temeljno usmerjati naša ravnanja (To je mogoče le, če imajo Božjo avtoriteto – na človeško se očitno požvižgamo). Tisti, ki misli, da ga bo vodila le ljubezen, se lahko hitro izgubi (po domače bi rekli: ‘zabluzi’); čeprav nam prav ljubezen doda notranjo moč in spodbudo, da lažje živimo in negujemo medsebojno spoštljivost, odgovornost – da smo v ravnanjih pravični (V nesebičnem odnosu je to samoumevnost). Vsako idealiziranje škoduje odnosu!
Ker razodeva ime bistvene lastnosti imenovanega, je zanimivo, kako je naročil Jezus klicati Boga. Rekel je naj ga imenujemo Abbā. To v prevodu ne pomeni Oče, pač pa Očka. Oče je že v judovskem pojmovanju pomenil le od mojega doživljanja odmaknjenega ‘tujca’. Abbā – Očka ne more biti tujec mojega življenja – je moj najbližji, ki pa v svojem sočutju ni dobričina (ker bi me s tem onesposobil za stvarnost zemeljskega bivanja), pač pa je dober – sv. Frančišek Asiški ga zato poimenuje kar Dobrota sama in to: ‘Najvišja Dobrota’.
Ab-ba – Očka vključuje torej oboje: izraža tako materinskost (brezmejno ljubezen), kot očetovstvo (ljubezen, ki te prizemlji v odgovornost). Iz samega božjega imena Abbā lahko torej razberemo božanski (vzgojni, odnosni …) koncept, ki je v ravnovesju med poosebljeno spoštljivostjo, pravičnostjo in odgovornostjo, ter ljubeznijo, ki lahko v takšnem območju preživi – najde svoje domovališče. Med ‘brezmejno’ ljubeznijo in mejami je potrebna skupna ‘točka’ – vez, ki je božanska in zagotavlja – vzpostavlja ravnovesje. Poimenovanje Boga z imenom Abbā, že simbolno to ‘ravnotežje’ nakazuje in tudi uresničuje.
Tudi ko se rodi v to življenje majhen otrok, ni več angel. Dobro in hudo ni le njegova realna okoliščina, pač pa je tudi sam razpet med dobro in zlo – to je njegova osebnostna resničnost. Kako pomembno je, da smo v krogu najbližjih prepoznani in sprejeti v tej resničnosti – v realnosti svoje osebnosti. Za razvoj slehernika je koristen uvid ne le v osebne kreposti, pač pa tudi v tiste ‘poglavitne grehe’, ki so (vsaj v kali) naša nagnjenost. Zavist, ljubosumje, jeza, maščevalnost … so realna čustva slehernega izmed nas. Če smo v njih spregledani ali zavrženi, se z njimi ne bomo soočili in jih zato ne bomo obvladovali, preraščali, kanalizirali, predelovali (kot gnoj v humus). Trenutno se nahajamo v obdobju permisivne vzgoje: poudarjena je ljubezen, ki skuša otroku v vsem ugoditi; v njej je malo mej (ali sploh so?) in veliko pravic.
Le cartajmo se (privoščimo si obilje srčnosti), samo nikar se ne scartajmo (pomehkužimo). Bog nas duhovno carta, da nas še bolj okrepi in spodbudi za napor, ki ga od nas pričakuje v preraščanju neodrešenih stanj naše osebnosti – naj bo tudi v tem naš pedagog!
Skrb za ravnovesje v izogibanju skrajnosti je eno izmed najpomembnejših in najzahtevnejših prizadevanj v našem življenju. Ni v ravnovesju, če prikazujemo Boga v podobi neprizanesljivega očeta; bila bi katastrofa, če bi živel med nami v podobi popustljive mamice – pravzaprav ga v takšni podobi, ne bi bilo več, ker bi propadel skupaj z nami: neodgovornimi razvajenci. Že iz pedagoškega stališča je bilo modro poimenovati Boga Abbā – Očka in ne mamica, saj že sam pojem Abbā nakazuje smeri božanske pedagogike: spremljam te z ljubeznijo, a kot tisti, ki terja od tebe odgovornost.
Kako (od)rešujoče je živeti v takšnem območju!
GRŽAN, Karel, (Zapisi izvirov), Ognjišče (9) 2012, str. 30
Minka je stopila v kočo, si zavrela lonček mleka in venomer hodila k oknu gledat, če je krava že prišla.
Najprej je bilo potrebno ODPUSTITI. Saj veste: običajno zrastejo zamere iz naše občutljivosti in dovolj so malenkosti. Med ‘žlahto’ in prijatelji so ob tem še sokrive razlike v značajih in ozadjih, zato različnost odzivov in pa seveda razlage s pogledom ‘skozi osebna očala’ in iz njih so zamere … Otroci se ob različnostih naglo sprejo, a prav tako hitro uskladijo; mi odrasli pa vlečemo in nategujemo neznatnosti v neizmerno. Ni kaj: smo specialisti!
23. junija 2012, je bila ob njegovi hiši v Martinju, ki jo je zapustil škofiji in jo bo spremenila v spominski muzej Ivana Camplina in pisatelja Lojzeta Kozarja ter zdaj nosi ime Srebrna hiša, lepa škofijska slovesnost. Ob verzih odranskega župnika Lojzeta Kozarja so predstavili vse Camplinove življenjske postaje, o katerih pripoveduje v svoji knjigi. Bomo dali besedo kar njemu. O začetkih svojega življenja vem povedati to, kar so mi drugi pripovedovali, predvsem mama. Rodila me je 23. junija 1912. Tistega dne je obračala seno na travniku blizu Ivanec. »Veš, tako si že brcal, da sem morala kar zbežati domov in kmalu si prišel na svet. Ime si si prinesel s seboj. Naslednjega dne je bil god svetega Ivana Krstitela, zato sem ti izbrala ime Ivan.« V družini nisem bil edini otrok. Kmalu sem dobil brata.
Leta 1914 se je rodil Tonček. Leta 1919 se je rodil tretji otrok, ki so mu dali ime Štefan. Tudi četrti otrok je bil fant. Dobil je ime Jožef. Na svet je privekal leta 1921. Leta 1922 sem dobil še četrtega brata, Ferija. Končno je bila leta 1923 rojena še moja sestra Cilika. Oče in mama sta nas otroke že od malega krščansko vzgajali. Otroška leta v domači Bogojini so bila lepa in srečna. Čeprav nismo živeli v izobilju, smo bili v družini srečni. Oče in mama sta obdelovala zemljo, kar pa ni bilo dovolj za preživljanje družine. Zato se je oče ukvarjal tudi z lončarstvom. Pripoved nadaljujemo v tretji osebi, da bo krajša. V šolo je vstopil leta 1918, prvo leto je bil pouk v madžarščini, potem pa v slovenščini.
Po zaslugi župnika Ivana Baše, ki ga je duhovno vodil in gmotno podpiral, je šel v gimnazijo v Soboti in stanoval v Martinišču, salezijanskem dijaškem zavodu. Po maturi se je dokončno odločil za duhovniški poklic; k temu je veliko pripomogel zgled dobrega dušnega pastirja Ivana Baše. Jeseni leta 1930 je vstopil v mariborsko bogoslovje in bil 7. julija 1935 posvečen v duhovnika, novo mašo je imel 14. julija v Bogojini. Načrt za novomašno podobico in napis v obliki križa je naredil arhitekt Jože Plečnik. (Tisto leto je bilo v Prekmurju osem novih maš!) Njegovo prvo kaplansko mesto je bilo pri Sv. Juriju na Goričkem, zatem je bil stolni kaplan v Mariboru. Od februarja 1938 do jeseni 1939 je bil izseljenski duhovnik v Franciji, kamor je v letih 1929-1937 odšlo okoli 18.000 delavcev iz Prekmurja. Po vrnitvi v domovino je bil kaplan v Lendavi in urednik verskega tednika Novine. »Jeseni leta 1941 me je obiskal gimnazijski sošolec Štefan Kovač, komunist. Ker ga nisem prijavil, so me madžarski orožniki aretirali in na vojaškem sodišču v Vacu obsodili na pet let najtežje ječe, češ da sem sodeloval s slovenskimi komunisti.
Moje sodelovanje je bilo le v tem, da nisem hotel biti ovaduh. V zaporu v Budimpešti sem bil skupaj z dvema duhovnikoma, Mihaelom Jeričem in Danijelom Halasom, ki sta bila zaprta iz istega razloga.« Po dveh letih je bil izpuščen iz zapora. Nekaj časa je deloval na madžarski fari. Po končani vojni je bil do leta 1977 župnik v Dobrovniku. »To so bila težka leta za Cerkev in vero. Pod hudim pritiskom so bili tudi otroci v šoli.« Leta 1981 je kupil staro hišo v Martinju na Srebrnem bregu in sprejel skrb za župnijo Gornji Petrovci, ki jo je odložil leta 2001. Vmes je bil od leta 1993 do 2001 neuradni kaplan za Slovence na Gorenjem Seniku v Porabju. Veliko je tudi pisal: pesmi, razne zgodbe, potopise in priložnostne zapise – naslovov je čez 250.
Ko je pri 89 letih stopil v pokoj, so ga mnogi spraševali, kaj sedaj dela. »Med drugim veliko molim. Ko sem zvedel, da je papež Janez XXIII. vsak dan zmolil vse tri dele rožnega venca, sem si dejal: “Dragi Ivan, če je papež našel čas za vse tri dele rožnega venca, potem sram te bodi, če ti tega časa ne najdeš!” Od takrat naprej vsak delavnik, če res ni kaj izrednega, še preden se dobro zdani, zmolim vse tri dele rožnega venca. Čez dan pa še brevir. V molitev vpletam vse ljudi, ob katerih živim, vse farane in druge. Molim za potrebe Cerkve in vem, da molitev ni zaman.« Na koncu svoje knjige sprašuje Boga, kje so naši slovenski svetniki. Bog mu je v mislih odgovoril: »Vsi so pri meni.« Camplin zaključi, da bo med uradno priznanimi svetniki “gotovo tudi moj sotrpin iz budimpeštanske ječe, Božji služabnik Danijel Halas”. Med “svetimi, ki so pri Bogu”, pa je od 19. februarja 2008 tudi on.
Osteoporoza narašča na račun staranja prebivalstva. Razširjenost osteoporoze v Sloveniji je pri ženskah, starejših od 50 let, 27,5 odstotka, pri moških, starejših od 60 let, pa 14,6. Zanjo po 50. letu starosti zboli vsaka druga ženska in vsak peti moški, verjetnost pojavnosti ser poveča po 70. letu starosti, zato velja osteoporoza za eno najbolj razširjenih kroničnih bolezni med starejšimi ljudmi. Po svetu za osteoporozo trpi več kot 200 milijonov žensk, zaradi daljšanja življenjske dobe pa gre pričakovati, da se bo število bolnikov povečevalo
Najlepši razgled pa ima angel na vrhu zvonika. Varuje svet in se pogovarja z Bogom. Ob vsakem vremenu.
»Ne, nisem bila nesrečen otrok …«
S tem znanjem je pozneje kot prevajalka služila kruh zase in za svoje otroke. Petnajstletna se je vrnila Ljubljano in z močjo lastne volje ob podpori strica Alberta Kramerja, ministra in senatorja, končala gimnazijo in se po maturi vpisala na pravno fakulteto. Študij pa je kmalu opustila, kajti poročila se z Borisom Pucem, sinom tedanjega ljubljanskega župana, in pri devetnajstih letih je rodila hčerko Nevo, kmalu za njo še drugo hčerko Katarino. Ko je bila v šestem mesecu nosečnosti za sina Andreja, je zaradi sodelovanja v odporniškem gibanju končala v nemških zaporih (to ji je dalo snov za dramo Svet brez sovraštva, 1945). Po vojni je rodila še sina Matjaža, vendar je bil zakon že v krizi. Po ločitvi se je poročila s slikarjem in grafikom Francetom Miheličem.
»Kot otrok sem napisala igrico, ki smo jo igrali v Trbovljah,« je povedala Mira. Temu mladostnemu poskusu so sledila leta brez literarnih ambicij, potem pa se ji je nenadoma odprlo in napisala je svoj prvi roman Obraz v zrcalu. »Roman je izšel v začetku marca 1941, torej tik pred vojno. Ko sem zagledala svoje ime ‘Mira Pucova’ na platnicah knjige v izložbi ljubljanskih knjigarn, mi je bilo, kakor da sem dobila krila. Plavala sem po ljubljanskih ulicah in si govorila: Mira Pucova, Mira Pucova … Napisala sem roman, ki je izšel, kakšen čudež, pisala bom še, pisati moram, to je slednjič moj pravi poklic, edino, za kar je vredno živeti.« Že naslednje leto je izšel njen drugi roman Tiha voda. Med vojno zaradi težkih razmer ni mogla pisati. Po vojni, med razcvetom socialističnega realizma, ki ji je bil tuj, se je nekaj let posvečala dramatiki: v tem času so nastale tridejanske drame Svet brez sovraštva (1945), Ogenj in pepel (1949) in Operacija (1950) ter komedija Zlati oktober (1954). »Preživljala sem se s prevajanjem, to je bil moj vsakdanji kruh, pisanje daljših tekstov sem si morala šele zaslužiti … Kakih osem mesecev na leto sem opravljala to tlako …, da sem si zaslužila nagrado – štiri mesece časa za lastno delo.« Prevedla je nad 80 proznih in dramskih del, predvsem iz angleščine, francoščine in nemščine.
V njenih romanih (vseh je sedemnajst) je prisotna avtoričina življenjska zgodba. Njeno temeljno delo je roman Plamen ali dim (1973), ki ga je s presledki ustvarjala deset let in je v bistvu šest romanov, kronika meščanske družine, ki jih je združila v sago po vzoru evropskih družinskih sag (John Galsworthy, Thomas Mann). Od vseh njenih knjig ji je bila najljubša mladinska povest Pridi, moj mili Ariel (1965).
Pisateljski vrh je Mira Mihelič doživljala v desetletjih od 1950 do 1970. V svojih romanih je dajala prednost ženskim likom: njene ženske so dinamične, v spopadu s seboj in zase, za svoje može, ljubimce in sinove, predvsem pa za življenjski smisel. Moški so v bistvu le spremljevalci ženskih usod, bolj ali manj negativni liki, slabiči ali brezčutna, preračunljiva bitja. Takšne je pač srečevala v svojem življenju! Zelo so jo bolele krivične sodbe. »Sem hči meščanske družine in v tistih prvih povojnih letih sem to občutila, saj sem morala večkrat slišati, da sem ‘buržujka’. To je bilo zame tem bolj boleče, ker sem, kakor mislim, vsaj toliko delala kot povprečna delavska žena.« Kot pisateljica ni imela ‘manjvrednostnih kompleksov’ v odnosu z moškimi kolegi. »Zmerom sem se počutila enakopravno. Moram pa priznati, da sem včasih naletela na podcenjevanje svojega dela, ker sem ženska. Toda rekla sem si: Ni ženske ali moške literature, je samo dobra ali slaba literatura.« V pisateljskih krogih je bila tudi družbeno dejavna. Leta 1962 je bila soustanoviteljica obnovljenega slovenskega centra PEN in v njem je delala skoraj vse do svoje smrti. Njen poseben prispevek v okviru PEN je bila pomoč pisateljem v zaporu. Njeni spomini se končujejo z odstavkom: »V hiši živita tudi moja dva mala vnuka in kadar prideta domov iz vrtca in šole, ni več tako tiho. Martin, starejši, pride k meni, me objame in mi reče: “Moja stara princesa!” In potem: “Dobra si. Ko boš umrla, bom zelo jokal za teboj!” Hm, ampak meni se še nikamor ne mudi.« Sestra Smrt pa je potrkala na njena vrata prav kmalu: 4. septembra 1985.