Gora – slutnja večnosti
Planinski izleti so zame vedno priložnost za razmišljanje, za meditiranje, kot temu danes radi rečemo. Hodim po stezi, se razgledujem in pustim, da mi misli same prihajajo, da jih na neki način sprožajo hoja, razgled, dihanje, napor … Morda je prav napor neki poseben spodbujevalec takih misli, saj so mi vedno bogatejše ob vzponih kot ob spustih. Pri sestopanju rad malce pohitim, pa je treba bolj paziti na vsak korak. Vzpon je počasnejši, bolj umirjen, bolj je treba prisluhniti svojemu telesu, kako se odziva na napor, in je nekako več prostora za takšna razmišljanja. Prav zato me vedno pritegne pogled na goro, na ta ogromni masiv, ki je pred menoj.
Tako spokojna je gora. Pogosto razmišljam o tem, kako smo ljudje nemirni, kako nas vsaka sprememba vznemiri, kako se nam vedno nekam mudi, vedno nekam hitimo. Tudi na planinski turi se srečujem s tem hitenjem in vznemirjenostjo. Kako bo šlo? Bom zmogel napor? Nisem več mlad, je takšen napor sploh še za moja leta? Kaj pa, če se mi kaj pripeti na poti? Kak nenaden padec, zdrs, slabost? Bom prišel pravočasno? Kaj, če se mi bo vse skupaj preveč zavleklo? Sem vzel vse? Sem pripravljen na kake nepredvidene dogodke, imam s seboj, kar bi v takih primerih potreboval …? Vsak začetek je pravzaprav najprej neko srečanje s temi mislimi, s temi skrbmi. Gora pa je kar tam, mirna, spokojna. Čaka? … A res čaka? Mar čaka mene? … Ne, nič me ne čaka, le domišljam si, da me čaka, kar tam je, ne glede na to, ali se jaz povzpnem nanjo, ali ne! Nič je ne vznemiri, še viharji ne! Velikokrat slišim opozorila planincem, naj ne delajo hrupa, naj ne motijo gorskega miru. Saj se strinjam, ni lepo slišati takega hrupa, a hrup moti ljudi in živali. Gore ne, gora je mirna, spokojna!
Spominjam se izleta na Malo Mojstrovko pred leti. Z ženo sva se spomnila, da že dolgo nisva šla na Mojstrovko po zavarovani plezalni poti čez severno steno, po Hanzovi poti – in sva se za ta izlet tudi kar na hitro odločila. Z avtom sva se zapeljala do Vršiča, niti nisva bila prav zgodnja, zato sva kar hitro vzela pot pod noge. Dve uri do dve in pol je od tu do vrha. Prvi del steze je kar malce slabo označen, vendar je steza skozi ruševje dobro uhojena. Na prelazu Vratca je treba zaviti levo, pod ostenja Šitne glave, ki je nekaka sprednja zaščitnica Mojstrovke. Bolj uhojena steza pelje naravnost na Slemenovo Špico, je pa razpotje označeno. Čez melišča kmalu pridemo do vznožja stene, kjer se začne zahtevnejši vzpon. Pot je dobro zavarovana z jeklenicami in opremljena s klini, vendar kljub temu za planince z vrtoglavico ni primerna. V zadnji tretjini se svet bolj položi, jeklenice in klini niso več potrebni, je pa v tem koščku poti, do vstopa v zadnji zahtevnejši greben Male Mojstrovke orientacija malce zahtevnejša, treba je skrbno paziti na planinske znake! Celotni ta plezalni del je zelo razgleden, kar ‘adrenalinski’. V teh stenah pa nas od časa do časa presenetijo cvetoči lišaji in mahovi, tako da pot res ponuja zelo obilo!
Že ob vstopu v steno naju je zmotil hrup, ki je prihajal od zgoraj: glasno govorjenje, vpitje, ki je odmevalo od sten. Kmalu pa se je temu hrupu pridružil še hrup padajočega kamenja. Kar malce neprijetni občutki so naju obšli. Očitno je pred nami skupina nepazljivih planincev. Naj počakava, da se oddaljijo? Ne veva, kje so, koliko časa, naj sploh čakava? Imela sva čelade, pa je vseeno padajoče kamenje zbujalo strah. Odločila sva se za drugo možnost – poskušala jih bova prehiteti! Kar nekajkrat sva se morala umakniti padajočemu kamenju, nenehno sva bila zelo pozorna na to nevarnost. Na najino srečo pa so bili v tej skupini pred nama res počasni in sva jih kar kmalu ujela. Skupina tujih planincev je bila, Italijani. Bili so opremljeni čisto alpinistično, v pravi plezalni navezi, kakih deset. Zganjali so pa hrupa za vsaj trikrat toliko. Opozoril sem jih na kamenje, ki ga prožijo, pa so me le čudno pogledali. Prvi v navezi je le nekaj zagodrnjal, da sicer pazijo, ampak jih je veliko v navezi in da se pač zgodi, da se kak kamenček tudi skotali čez steno … Nisem razpravljal z njimi, prehitela sva jih in odšla naprej. Na vrhu sva malce počila, njihov hrup pa naju je spremljal, dokler se nisva začela spuščati na južno stran v dolino.
Kako moteč je bil ta njihov planinski direndaj. Za koga? Za goro ali za naju, planinska obiskovalca, ki sva pričakovala spokojni mir? Večina obiskovalcev bi najbrž dejala, da je bil ta hrup moteč za goro, da se ne spodobi zganjati tak hrup na gori, da je to nespoštovanje, skrunitev narave. Saj se s tem strinjam – in vendar: gora se nad tem hrupom nič ne pritožuje! Nič ne kaže, da bi jo ta hrup motil, nič se ne vznemirja! Če sem natančen: hrup je motil naju, obiskovalca, človeka, ki pravzaprav nimava do te gore nikakršne pravice! Toda, na drugi strani, tudi ta hrupna skupina planincev ni imela do te gore nikakršne pravice, nihče jim ni dal dovoljenja, da zganjajo tak hrup. Pravimo, da gre za planinsko etiko, za neka obča pravila obnašanja v gorah. In spet se vprašam: so ta pravila zaradi gora, ali zaradi ljudi? Gore v resnici ne rabijo nobene etike, nobenih pravil!
Gora je kar tam, kjer je, mogočna, nespremenljiva. No, v resnici se malce spreminja, erozija dela svoje, tu se odlomi skala, tam droben kamen in počasi, počasi se tudi ta gora manjša. Vendar za človeško življenje, še več, celo za neko človeško civilizacijo je gora skorajda nespremenljiva. Povzpel sem se na goro Sinaj, ki najbrž ni čisto nič bistveno drugačna, kot je bila takrat, ko je Mojzes na njej prejel deset zapovedi. No, ja – takrat ni bilo poti, tudi beduinov, ki ob poti prodajajo čaj, in teh zgradb tudi ne … A vse to so vendarle tako neznatne spremembe, da v gori Sinaj vidimo še vedno isto goro, po kateri je stopal Mojzes …
Pravzaprav nam gore ponujajo neko slutnjo večnosti, neko zelo poenostavljeno človeško predstavo večnosti – saj prave predstave tako in tako ne moremo imeti, dokler je ne izkusimo!
Neka indonezijska pravljica pripoveduje, kako je Bog ustvarjal svet. Ljudem, ki jih je ustvaril, je po vrvici iz nebes spustil kamen. Človek ga je prijel, poskusil zagristi vanj, pa je bil pretrd, in ga je zavrgel. Nato je spustil po vrvici banano. Človek jo je pokusil, bila je dobra – in se je vesel Bogu zahvalil zanjo. Bog pa mu je dejal: »Izbral si banano, ker je sladka, zato bo tudi tvoje življenje kot banana: občutljivo, krhko, kratkotrajno, minljivo. Če bi izbral kamen, bi bilo tvoje življenje trdno, večno!«. Tudi v tej pravljici je kamen (gora!) prispodoba za večnost, trdnost!
Za vprašanje minljivosti ali večnosti je ključnega pomena čas. Za večnost čas nima nikakršnega pomena, v večnosti časa ni. V minljivosti čas teče in se z njim izteka vsako življenje. Ali čas torej sploh obstaja? Ali je čas sploh realen? Ne znam odgovoriti na to vprašanje, najbrž si je pojem časa ustvaril človek ob spoznanju minljivosti vsega živega.
In vendar je čas v naši človeški civilizaciji tako zelo pomemben. V psihoterapiji, ki ji pripadam poklicno, ima še sploh poseben pomen, saj je na neki način ključno merilo za to, ali je človek duševno zdrav. Gre za vprašanje, koliko je človek ‘tu in zdaj’ v stiku z realnostjo. V današnjem pojmovanju psihoterapije imamo za ‘motnjo’, če nekdo ni v dobrem stiku z ‘realnostjo tu in zdaj’, če se bodisi na neki način zadržuje v svojih spominih, v preteklosti, ali če živi v svoji fantaziji v prihodnosti. Psihoterapija pravzaprav ‘zdravi’ tako, da posamezniku pomaga biti čim bolj ‘tu in zdaj’, kjer lahko v polnosti doživlja in odgovorno sprejema odločitve.
Za goro nista pomembna niti preteklost niti sedanjost, za goro je čas nepomemben! Tako kot za večnost čas ni pomemben!
Že preprost vzpon na goro ponuja neko posebno doživetje. Ko si oprtam nahrbtnik in zakorakam na planinsko pot, se vsakodnevne skrbi, ki ustvarjajo iluzijo časa, ki nam povzročajo občutek, da čas tako strašansko naglo drvi – kar nekam umaknejo. Saj ne, da jih ne bi bilo več, ne izginejo, le umaknejo se, postanejo manj pomembne! In čas začne teči drugače, bolj počasi! Na daljši, večdnevni turi se ta občutek še poveča. Daljša ko je tura, manj pomemben postaja čas, bolj pomembna postaja tura sama!
V naši kulturi smo, vse tako kaže, to iluzijo pomembnosti časa prignali do roba absurda. Najbrž je tudi zato vse več najrazličnejših duševnih motenj in nezadovoljstva. Naša civilizacija se je znašla v krizi. Za izhod iz krize bo potreben tudi premik v doživljanju časa. Najbrž je nam pri tem lahko pomaga tudi zavedanje večnosti, sprejemanje večnosti in iz tega sprejemanje časa zgolj kot neko merilo minljivega.
Povzpnimo se na goro in prepustimo se tej slutnji večnosti!
ŽORŽ, Bogdan. (Pot do Boga). Ognjišče, 2012, leto 48, št. 8, str. 38-39.
Bogdan Žorž je kot ljubitelj gora želel svoje globlje izkušnje pri vzponu na različne vrhove zapisati in posredovati drugim. Tako smo začeli leta 2012 objavljati v Ognjišču njegova ‘gorniško – vzgojna razmišljanja’. (rubrika Pot do Boga – preko gora) . »Ta rubrika mi že dolgo leži na duši in že dolgo jo nosim v sebi,« je napisal Bogdan v pogovorih za sodelovanje z revijo. S to priljubljeno rubriko se je od nas tudi poslovil. Čeprav je do konca ustvarjal, svojega dela ni uspel končati. Zato je njegov prijatelj dr. Jože Ramovš napisal članek, ki ga je Bogdan napovedal – pot o caminu. Prav tako je Ramovš dodal še ženine spomina na njuno delovanje z otroki, ki potrebujejo vzgojno pomoč, njune gorske vzpone ter zadnje dneve pred Bogdanovim slovesom s tega sveta 6. marca 2014. Njegova globoka ‘gorniško – vzgojna razmišljanja’, ki presegajo zunanji opis vzpona oziroma poti in govorijo tudi o notranji poti vsakega izmed nas, smo izdali v knjigi Nauk gora.
Molitve po maši, ki jih navajaš, je vpeljal papež Leon XIII. leta 1884, odpravljene pa so bile s prenovo bogoslužja po koncilu (1968). Češčenje angelov in nadangelov je v Cerkvi že od najstarejših časov povezano z bogoslužjem. Iz Svetega pisma so poznana imena treh nadangelov: Mihaela, Gabrijela in Rafaela. Vsak od njih je imel svoj praznik, nadangel Mihael že v 6. stoletju 29. septembra (zdaj praznujejo vsi trije na ta dan). V knjigi Razodetja Mihael nastopa v simboličnem videnju kot voditelj angelov, ki v silovitem boju s satanom in njegovimi angeli dosežejo sijajno zmago (Raz 12,7-18). To je osnova za njegove upodobitve v srednjem veku: Mihael nastopa z mečem in sulico kot bojevnik zoper zmaja/satana. Z molitvijo, ki jo omenjaš, so klicali na pomoč sv. Mihaela kot zavetnika vesoljne Cerkve v boju zoper zalezovanje hudobnih duhov. Potrebna je tudi danes.
Tem znamenjem pravimo ‘stigme’ (gr. stigma, stigmatos – vbod, pega), človek, ki jih ima, pa se imenuje stigmatik. Pojav je zelo zapleten in Cerkev je pri presoji stigmatizacij zelo previdna. Prvi zgodovinsko izpričani primer karizmatične stigmatizacije je sv. Frančišek Asiški. Ko je 14. septembra 1224, na praznik Povišanja sv. Križa na gori Alverna z veliko ljubeznijo premišljeval Kristusovo trpljenje, je imel videnje Križanega, ki mu je razodel, da ga bo podobnega njemu naredila njegova velika ljubezen do Gospoda in ne telesno trpljenje. Ko je bilo videnja konec, so na Frančiškovih rokah, nogah in na prsih ostale rane, kakršne vidimo pri Jezusu na križu. Te rane so bile vidne tudi drugim in imel jih je do smrti. Stigme, znamenja Kristusovih ran, so imeli tudi nekateri drugi svetniki. V našem času je bil najbolj znan stigmatik kapucinski pater sv. Pij iz Pietrelcine (1887–1968), ki je znamenja Kristusovih ran prejel 20. septembra 1918. Na ukaz predstojnikov je moral rane na rokah zakrivati z rokavicami; ostale so mu do smrti. (sč)
V vprašanju ste o new ageu (novi dobi) marsikaj že povedali in nakazali, predvsem, da je večplasten in ga je težko opredeliti. Tega se zavedata tudi Papeški svet za kulturo in Papeški svet za medverski dialog, ki sta izdala skupen dokument o krščanskem premisleku o new ageu z naslovom »Jezus Kristus, prinašalec žive vode« (CD 104, Ljubljana 2003), ki mu je dr. Drago Ocvirk v slovenskem prevodu napisal strokovno spremno študijo.
Aktualnost vaših vprašanj je nedvomna. Podobnih primerov je v zadnjih desetletjih vedno več. Seveda so lahko zelo različni in je treba vsak primer posebej obravnavati. Na načelni ravni ni težav, a življenje je večkrat bolj pestro, kot so zgolj objektivna merila ali zahteve. Vaše konkretno vprašanje se tiče dekleta, ki je pred birmo, a od prvega obhajila ni več obiskovala nedeljske svete maše, kar po vaše kaže, da svete maše nima za vrednoto in da Bog ni smisel njenega življenja. Najprej se mi zdi to previsok kriterij za dovoljenje za prejem zakramenta svete birme. Po moje večina birmancev, ki so med sedmim in devetim razredom, tudi tistih, ki poleg verouka še redno obiskujejo nedeljsko sveto mašo, še ni sposobna imeti svete maše za vrednoto in Boga za smisel svojega življenja. So še na poti, da do tega pridejo z našo skupno pomočjo in seveda s svojim prizadevnim sodelovanjem. Tudi zakrament svete birme, postavljen v dobo odraščanja, ima vlogo pomoči pri tem zorenju in vedno bolj zavestnem življenju iz vere, ki še nastaja. Še bolj je to vidno pri pravoslavnih kristjanih, ki skupaj obhajajo vse tri zakramente uvajanja v krščanstvo: krst, birmo in sveto obhajilo, tudi ko krstijo dojenčka. Ker ima zakrament svete birme značaj trajnosti, računajo, da bo deloval postopno, kot bo pač posameznik sposoben z njim sodelovati. Obe praksi, vzhodna in zahodna, sta torej možni. Obe predpostavljata tudi dejstvo vere, da zakramenti po eni strani delujejo sami po sebi v moči Božjega delovanja, po drugi strani pa tudi po meri človekovega sodelovanja, kolikor je delovanje Boga odvisno od svobodnega sodelovanja človeka. V vašem konkretnem primeru je seveda pomembno tudi, zakaj dekle po prvem svetem obhajilu ni več hodila k sveti maši. Koliko je torej sama za to odgovorna, koliko pa je to vpliv staršev, okolice … Seveda pa je pristop, ko se za sveto birmo odloči odrasel človek, nujno drugačen. Pri njem se za resnost priprave zahteva tudi utrjen način vsaj minimalnega praktičnega krščanskega življenja, saj je pri njem vse odvisno od njegove odprtosti za Božje delovanje.
Maro je to pretreslo. “Moj Bog,” je pomislila, “ubogi otrok ni sam kriv, da je tak; krivi so starši, ki ji nudijo vse, ne vse, vsega preveč! Že od malega jo zasipajo z vsem mogočim, misleč, da ji delajo dobro, vendar je otrok pri vsem tem ubog, ker ni deležen resnične ljubezni. Kaj bo, ko odraste. Nikoli ne bo z ničemer zadovoljna …”
Ko je vse pokošeno in pospravljeno, ko je požeto, omlačeno in morda celo že zmleto, ko se čaka le še da samo od sebe popada z dreves in ko je še prezgodaj, da bi populili iz zemlje; ko uradi in pisarne samevajo in se na fasciklih začne nabirati prah; ko je prevroče, da bi karkoli načrtoval in so še pridige nekoliko krajše – veš, da je nastopil avgust! 
Dvanajsti od štirinajstih otrok
Leta 1892 je dosegel naziv diplomirani arhitekt in dobil študijsko štipendijo, ki mu je omogočila, da je skoraj tri leta prepotoval številne evropske dežele od Nemčije do Grčije. To potovanje je bilo, po njegovih besedah, “vir vsega mojega znanja in kulture”. Zatem je bil dve leti sodelavec znamenitega dunajskega arhitekta Otta Wagnerja, nato pa do leta 1910 profesor na Tehnični visoki šoli. Leta 1896 je odprl na Dunaju svoj lastni atelje. Jeseni leta 1917 je bil imenovan za rednega profesorja arhitekture na Dunajski univerzi, toda odpovedal se je bleščeči ponudbi ter se vrnil domov, da se posveti obnovi v prvi svetovni vojni porušenega Posočja, Goriške in Krasa.
Po njegovih načrtih je bil zgrajen Narodni dom v Trstu (1904), ki so ga fašisti 13. julija 1920 zažgali. Po letu 1917, ko se je vrnil na Kras, se je posvetil delu pri ‘vstajenju iz ruševin’. Izdelal je načrte za 92 naselij v Posočju, na Krasu, v Vipavski dolini in južni Furlaniji. Veliko dela je posvetil obnovitvi in ureditvi Štanjela, kjer je bil v letih 1935-1945 župan. Tam je uredil Vilo Ferrari in Ferrarijev vrt. Od leta 1926 je bil član Nadškofijske komisije za sakralno umetnost. Naj omenim tri ‘njegove’ cerkve: župnijsko cerkev v Šempetru pri Gorici, župnijsko cerkev in župnišče v Lokavcu pri Ajdovščini ter cerkev Srca Jezusovega v Gorici.
Maks Fabiani in Jože Plečnik, ki sta postavljala temelje moderne arhitekture na Slovenskem, sta bila sodobnika. Fabiani (1865-1962) je bil sedem let starejši od Plečnika (1872-1957), umrl pa je pet let za njim. Fabiani je dočakal 97 let, Plečnik pa 85. Odnosi med arhitektoma so bili prijateljski, vendar ne prav sproščeni. Spoznala sta se na Dunaju, kjer je bil Fabiani nekaj časa Plečnikov profesor. Ob Plečnikovi smrti je Fabiani v pismu izpovedal: »Plečnik je bil izrazit samouk. Šola ni imela nanj nobenega vpliva. Vse, kar je slišal, je sprejel na moč previdno in zadržano, često po napornem premisleku.« Fabiani, ki je iz Gorice večkrat prihajal v Ljubljano, je občudoval Plečnikov osebni arhitekturi ideal umetniško moč in je brez zavisti govoril, da je eden najboljših arhitektov svoje dobe. Razlika med njima se je pokazala ob urejanju Ljubljane. Fabiani je bil predvsem tehnično izobražen urbanist in je v arhitekturi zagovarjal preproste linije v službi funkcionalnosti, Plečnik pa je bil ‘pesniško’ ustvarjalen umetnik. Fabianija je zanimala Ljubljana predvsem kot funkcionalno urejeno mesto, Plečnika pa mesto kot simbol, kot umetnostno delo. Vendar pa so Fabianijeva dela imela velik vpliv na Plečnika, ki je svojega nekdanjega učitelja očitno cenil. Ko je po prvi svetovni vojni zaživela univerza v Ljubljani in je bilo razpisano mesto profesorja za arhitekturo, je Plečnik to nalogo sprejel šele potem, ko se je prepričal, da Fabianija ne bo v Ljubljano.