Drugače, kot sem prosila
Bilo je hladno zimsko jutro. Avto je še ubogal in vžgal takoj, ko sem obrnila ključ. Počasi sem vozila po široki, ravni cesti in se iz zaspanosti prebujala v nov delovni dan z molitvijo. Jutra so mi ljuba ravno zaradi tega tako lepega začetka. Čas, posvečen Bogu, Mariji, svetnikom in angelom. Čas, ko me preplavlja Očetova ljubezen. Čas za zahvalo in prošnjo zase, za ožjo in širšo družino, za sodelavce, za pokojne, za vse duhovne voditelje …
Po desetih minutah vožnje sem se pripeljala do središča sosednje župnije – s cerkvijo, župniščem, občino, pošto in trgovino ter z obvezno gostilno. To zgoščeno jedro kraja zagledaš v trenutku, ko prevoziš ozko cestno grlo, ki povezuje podeželje z naseljem. In tega dne je bilo to prizorišče še posebno lepo. Občinski praznik je ravnokar minil, zato so pohiteli še z okrasitvijo, čeprav se je veseli december šele dobro začel. Množica drobnih lučk se je v decembrski meglici zarisovala v nenavadno lepoto. Osvetljena cerkev v ozadju je bila krona vsemu lepemu. Čeprav se nisem ustavila in je trenutek, ko vse to s pogledom objameš, že bil mimo, je vseeno ostal zapisan v moj spomin.
Tako močno se me je dotaknil trenutek srečanja lepote z Lepoto, da mi je iz srca privrela ponižna prošnja: »Oče, čudovito je tvoje svetišče v tem kraju. Že zunanjost nas pritegne s svojo skrivnostni lepoto, zavito v barvne meglice decembrskega hladu. Pritegni čim več ljudi, ki gredo tod mimo, da te bodo poiskali, prestopili prag tega svetišča in, če ne v molitvi, naj te poiščejo vsaj kot Otroka v jaslicah. Omehčaj njihova srca in odpri jim vrata svoje ljubezni. Naj vsaj za nekaj minut pozabijo na vse svoje obveznosti, da bodo slišali Jezusove besede ljubezni in upanja. Tvoj glas naj iz njihovih src prežene nemir, tesnobo in dvome. Spregovori jim besede, ki bodo ozdravile njihova srca in duše.« Vso pot, ki sem jo imela pred sabo, sem molila v ta namen. In počutila sem se veličastno, kot da bi bila moja prošnja že uslišana.
V drugi polovici decembra so me obveznosti pripeljale v župnišče te fare. Obiska se ni dalo prestaviti, zato sem po osmi uri zvečer, ko je bila že trda tema, strahoma pozvonila. Negotova sem bila, če mi bodo ob tej uri sploh odprli. Toda župnik se je hitro odzval. V naglici, kar med vrati, sem nameravala povedati vzrok mojega obiska in hotela čimprej oditi. Župnik, čeprav vidno utrujen, me je povabil naprej v pisarno. Ni se mi zdelo vljudno, da bi odklonila, zato sem sedla na najbližji stol.
»Šele pred petimi minutami sem se vrnil. Bil sem na sprehodu. Moral sem na zrak, da se pred spanjem umirim. Ponoči so nam vlomili v cerkev in ves dan je bilo tukaj polno policistov in kriminalistov.« Onemogel se je sesedel v stol za pisalno mizo.
Bilo mi je, kot da bi me kdo polil z mrzlo vodo. »Ljubi Bog, nisem te prosila za obisk cerkve na takšen način.« Bila sem pretresena in besede tolažbe nisem spravila iz sebe. Počutila sem se krivo. V meni je kljuvalo: »Saj si prosila za to!« »Pa ne na ta način,« sem se branila v sebi. Župnik pa je, kot da bi slišal moje misli, dejal: »Kako nedoumljiv je Bog. Včasih na prav nenavadne načine vabi ljudi k sebi. Komaj smo začeli postavljati jaslice, pa je bilo v cerkvi že toliko obiskovalcev. Zaupajmo Bogu, da vse, kar dela, dela dobro in prav. Hvala Bogu!« Saj res: na kriminaliste in policiste v svoji molitvi sploh nisem pomislila. Mogoče pa je vlomilec odprl vrata v cerkev in do božjega Srca prav kateremu izmed njih. Kdo bi vedel – saj njegova pota niso naša pota …
Odleglo mi je, ko sem slišala župnika, da se kljub težkemu in neprijetnemu dnevu zahvaljuje Bogu. Zahvaljuje se mu za vse ljudi, ki jih je danes pripeljal v njihovo cerkev. Ob toliki veri in zaupanju v božjo previdnost me je postalo sram moje šibke vere. Poslovila sem se in hitro odšla domov.
Vso pot sem se zahvaljevala Bogu za trdno vero župnika in za dober zgled, ki mi ga je dal. In s skesanim srcem sem prosila Boga odpuščanja, da mu nisem takoj zaupala, da sem se z njim hotela celo prepirati. Prav iz globin mi je privrela molitev: »Usmiljeni Bog, nauči me globlje zaupati vate. Včasih se mi zdi, da ne slišiš moje molitve, da se sploh ne zmeniš zame. Danes si mi dokazal, da me poslušaš. Prosim te, razodevaj mi svoja pota, da bom prepoznala tvojo voljo. Poživi mi vero, da ti bom zaupala vedno,. tudi takrat, ko tvojih načrtov ne bom razumela. Pomagaj mi, da bom čutila tvoje očetovsko varstvo vse dni in na vseh mojih poteh.
Katarina. Zgodbe, v: Ognjišče 12 (2012), 52-53.
Luč sveta je zagledal 14. septembra 1850 v kmečki hiši v kraški vasici Kobdilj, ki spada pod župnijo Štanjel. Po osnovni šoli je odšel v malo semenišče v Gorico, kjer je z odliko končal gimnazijo in vstopil v bogoslovje. Po mašniškem posvečenju leta 1874 je kot prefekt v malem semenišču na dunajski univerzi doktoriral. Postal je profesor Svetega pisma v goriškem bogoslovju. Urejal je uradni škofijski list in vanj pisal v klasični latinščini. Novembra in decembra 1884 je v Slovencu izhajal niz člankov v obliki pogovorov med doktorjem Junijem (Mahničem) in mladim prijateljem pod naslovom Dvanajst večerov. V njih je Mahnič odločno nastopil proti skepticizmu v umetnosti, proti maličenju načel v imenu umetnosti. Obsodil je Prešernove ljubezenske pesmi, odklonil Stritarjevo svetobolje. Spravil se je tudi na Gregorčičeve pesmi, zlasti na pesem Človeka nikar.
Očital mu je, da v njej Boga kliče na zagovor. Pesnik mu je odgovoril, da je ta njegova pesem prošnja, ne ukaz, molitev, ne očitek Bogu. Mahnič je Gregorčiča zelo prizadel. Pozneje kot škof na Krku je iskal zbližanja in poravnave in bi pesnika rad obiskal, pa je Gregorčič to odklonil. Julija 1888 je Mahnič začel izdajati ‘svojo’ revijo Rimski katolik, ki mu je v uvodniku prve številke postavil načelo: »Naš list naj služi razodeti resnici.« Polnil ga je s svojimi sestavki, v katerih je poudarjal, da hoče razodeto resnico v slovenskem ljudstvu braniti proti tistim, ki jo v javnosti bodisi kot politiki bodisi kot umetniki potvarjajo, in proti tistim, ki jo zatemnjujejo. Novembra 1896 ga je cesar imenoval za škofa na Krku, ko je papež to imenovanje potrdil, je v Gorici prejel škofovsko posvečenje in 27. marca 1897 je bil na Krku ustoličen. Nemudoma se je lotil dela. Leta 1901 je pripravil škofijsko sinodo, ki je rešila zapleteno vprašanje uporabe glagolice v bogoslužju.
Škof Mahnič je glagolsko bogoslužje odločno podprl in ustanovil Staroslovansko akademijo za ohranitev glagoljaškega izročila v škofiji (ob prenosu njegovega telesa leta 2002 je bilo bogoslužje v krški stolnici deloma v glagolskem jeziku). Veliko je pisal, svoje vernike je nagovarjal s pastirskimi pismi. Za ljudi je ustanovil list Pučki prijatelj. Odločno se je boril za pravice hrvaškega jezika in je zagrozil celo z izobčenjem (najhujšo cerkveno kaznijo) učiteljem, ki bi poučevali verouk v italijanščini namesto iz šol izgnanih duhovnikov. Zaradi tega odločnega stališča so ga časopisi v severni Italiji razglašali za ‘zakletega sovražnika’ vsega italijanskega. To ga ni ostrašilo. Med prvo svetovno vojno je pokazal vso svojo človeško –svetniško veličino. Svoje premoženje je dal na voljo beguncem, skrčil je na minimum izdajateljsko dejavnost in se ves posvetil lajšanju posledic vojne. Ko je Italija po prvi svetovni vojni zasedla jadranske otoke, je pariški mirovni konferenci poslal spomenico, v kateri je protestiral proti krivicam, ki jih morajo s strani italijanskih zasedbenih oblasti trpeti njegovi duhovniki in verniki. To je plačal z enoletno konfinacijo, katere posledica je bila prezgodnje smrt 14. decembra 1920.Ko predstavljamo škofa Antona Mahniča kot našega svetniškega kandidata, govorimo o njem z vidika njegovega svetniškega življenja in delovanja. Mahničev prvi cilj v življenju je bilo širjenje in obramba katoliške vere in njenih moralnih načel v javnosti in družbi, ki je bilo prežeto z naraščajočim liberalizmom in sekularizacijo. Posebno pozornost je posvečal mladim, tudi pri vrednotenju literarnih del. Pri vseh svojih delih pa je bil tesno povezan z evharističnim Jezusom, ki ga je vodila k ljubezni do Boga in do bližnjega.
Slikar in ilustrator Nikolaj Omersa se je rodil 3. decembra 1911 v Idriji kot drugi od treh sinov literarnega zgodovinarja dr. Nikolaja Omersa, profesorja na tamkajšnji realki, in matere Marije, rojene Šmid. Profesorska družina se je pogosto selila. Nikolaj, ki so mu pravili tudi Miklavž, je prvi razred osnovne šole obiskoval v Ljubljani, v Celju je končal osnovno šolo in nižjo gimnazijo, višjo gimnazijo pa v Ljubljani, kjer je oče dobil službo na prosvetnem oddelku banske uprave. Po maturi leta 1932 se je vpisal na Umetnostno akademijo v Zagrebu, kjer je imel odlične profesorje. Ko je leta 1937 diplomiral, se je vrnil v Ljubljano, kjer se je brž vključil v Društvo slovenskih umetnikov, posebej Neodvisnih, ki so se trudili, da bi vnesli v slovenski svet več lepote in resnične umetnosti. Sestavljali so ga ustanovitelji Maksim Sedej, Zdenko Kalin, Karel Putrih in Nikolaj Pirnat, takrat so se pridružili še Zoran Didek, Stane Kregar in Zoran Mušič. Z njimi je sodeloval na več razstavah. Pred vojno je bil nekaj časa srednješolski profesor v Ljubljani. Leta 1942 se je poročil z Erno Vidic.
Zadnja leta vojne je bil v nemških koncentracijskih taboriščih Dachau, Dora in Ravensbrück. Po vojni je do leta 1950 poučeval na ljubljanskih gimnazijah, nato štiri leta na Šoli za umetnostno obrt v Ljubljani, od leta 1954 do 1971 pa je bil profesor na Akademiji za likovno umetnost, kjer je poučeval predmete: človeška in živalska anatomija, opisna geometrija in perspektiva. Veliko je ustvarjal kot slikar in ilustrator ter razstavljal doma in v tujini. Leta 1978 je za slikarski opus prejel Prešernovo nagrado. Smrt mu je iztrgala čopič iz rok 3. decembra 1981, prav na sedemdeseti rojstni dan.
Nikolaj Omersa je stopil v slovenski likovni svet leta 1937. Odločil se je za pot ‘barvnega realizma’. V obrazložitvi Prešernove nagrade, ki mu je bile podeljena leta 1978 za ustvarjalno slikarsko delo, je zapisano: »V vedutah, krajinah in tihožitjih je preproste stvari spreminjal v čudovite barvne pripovedi. V barvah, ki mu jih je kazala narava, pa ni iskal velikih učinkov, marveč tiste tenčine, ki jih lahko zaznava samo najbolj občutljivo slikarjevo ali umetnikovo oko.« Med vsemi Neodvisnimi je bil Nikolaj Omersa najbolj naklonjen slikanju po naravi, naj gre za krajino, za portret ali za figuralno skupino. Pomemben preobrat v njegovem ustvarjanju je pomenilo njegovo kratko bivanje v Parizu leta 1939, kjer se je neposredno seznanil s poznimi deli francoskih impresionistov in fauvistov. Omersa svoje pozornosti ni posvečal teoretičnim raziskavam, ampak je svoja doživetja, občutja in videnja skušal čimbolj neposredno prenesti na platno.
»Kaj pa naj bi umetnik izpovedoval drugega kot samega sebe, svoj značaj, svet, ki ga vidi okrog sebe,« je dejal. Slikal je hitro kot v močnem navdihu. Pomembno obdobje v njegovem ustvarjanju predstavljajo medvojna leta, ko je nastalo nekaj njegovih najboljših slik, med njimi Kongresni trg in Avtoportet, ki se odlikujejo po čudoviti harmoniji barv. Kot jetnik nemških koncentracijskih taborišč je naredil več risb iz življenja v tem peklu. Po vojni je ‘za vsakdanji kruh’ sprva slikal v slogu socialističnega realizma, vendar se je kmalu umaknil v ponotranjeni svet avtoportretov in tihožitij. Po študijskem bivanju v Parizu leta 1951 je najraje slikal mestne vedute (razglede) Ljubljane in kasneje Pirana, tako da si je prislužil naziv “pesnik Ljubljane in Pirana v likovni govorici”.
V zgodovino slovenske likovne umetnosti je šel slikar Nikolaj Omersa kot odličen ilustrator knjižnih del, zlasti mladinskih, ker se je znal vživeti v vsebino knjig, ki jih je obogatil s svojimi ilustracijami. Seznam ilustriranih knjig in časopisov od leta 1939 naprej zajema okrog 130 enot. Njegovo ilustratorsko ustvarjanje se deli na dve kategoriji: črno belih in barvnih ilustracij s tremi značilnimi tipi, ki jih na zunaj označuje uporabljena risarsko-slikarska tehnika. Pri črno belih ilustracijah je uporabljal risanje s tušem, za barvne pa akvarel ali tempero. V kategorijo črno belih ilustracij sodijo med zgodnje ilustracije knjig Pearl Buck, Zgodbice za otroke (1960), Lojze Krakar, Sonce v knjigi (1962), Prežihov Voranc, Čez goro k očetu (1961). Veliko več je njegovih barvnih ilustracij: Rudyard Kipling, Druga knjiga o džungli (1967), Henrik Sienkiewicz, V puščavi in goščavi (1976). Od slovenskih mladinskih pisateljev mu je bil najbližji France Bevk: ilustriral je njegovi povesti Tatič in Mali upornik.
Stal sem pred carinikom in pomislil: “On je gotovo sv. Peter.”
»Res si želim, da bi bilo vse storjeno tako, v obojestransko zadovoljstvo. Opoldne, ko pridem v službo, sicer lahko še kaj naredimo, če se kje zalomi, ampak kaj pa, če me ne bo?«
Nova cerkvena učiteljica je bila, poleg sv. Bernarda, svetilnik 12. stoletja, spoštovana kakor nobena od sodobnic in kot le malo žensk v poznejših stoletjih. Rodila se je sredi leta 1098 v plemiški družini Vermersheim v kraju Bermesheim. Že v nežnem otroštvu je začutila, da ji Bog naklanja izredne darove videnja. V zgodovino ni prišla z družinskim priimkom, temveč v zvezi z mestom Bingen, kjer je nad trideset let živela in delovala kot opatinja samostana benediktink Rupertsberg. Kot otrok imenitnega rodu je po tedanji navadi prišla že osemletna v samostan Disibodenberg, ki ga je vodila družinska sorodnica Juta Sponheimska. Pri petnajstih letih je izrekla redovne zaobljube. Po smrti opatinje Jute so vodstvo samostana prenesli na ramena 38-letne Hildegarde, proti njeni volji, saj je bila po naravi plaha in nežna, večkrat bolna in težko je hodila, “mehkega mesa in boječega duha”, kot se sama izraža, torej po naravi vse prej kot ‘močna’ žena, kot bi mislili o njej po tem, kako velike reči je naredila.To delo je opravila v zavesti, da jo k temu kliče božji glas v njeni notranjosti.
Leta 1147 je bil po njenih načrtih zgrajen nov samostan Rupertsberg pri mestecu Bingen. Ni je ustavilo nasprotovanje cerkvenih in svetnih mogočnikov. Odločno se je postavila za pravico, ni se ustrašila nikogar, če se ji je zdelo, da se ne ravna po božjih postavah. Dana ji je bila preroška jasnovidnost, ki jo je uporabljala le za svarilo in pouk. Pogosto je imela videnja in sicer pri polni zavesti. Pri štiridesetih letih je zaslišala v svoji notranjosti ukaz, naj zapiše vse, kar je doslej videla in slišala. Tako so nastali njeni trije najpomembnejši spisi: Sci vias (Spoznaj poti), po poti vere, Knjiga življenjskih zaslug, nauk o nravnosti in krepostih, Knjiga božjih del, mistična kozmologija.
Prav na podlagi teh njenih del in njenih številnih pisem je bila uvrščena med cerkvene učitelje. V svojih pismih se je pogosto ustavljala ob Mariji. Eva je bila z nepokorščino Bogu ob Adamu začetnica greha, Marija pa je z rojstvom Kristusa vrnila ženski ugled. V teh pismih čutimo to misel kot poziv moškim, naj dojamejo ženske kot polnopravna bitja! O sebi pravi, da je “neuka, ker je niso poučili kot so moške” v sedmerih umetnostih tedanjih šol, toda njena dela dokazujejo, da je bila zelo izobražena.
V novejšem času ‘odkrivajo’ sveto Hildegardo kot učiteljico in zagovornico naravnega zdravilstva. S tega področja je najbolj znan njen spis Causae et curae (Vzroki in zdravljenje), pisan v tedanji nemščini. V njem govori o vzrokih bolezni, o telesnih znamenjih duševnih težav, o zdravilni moči zelišč, korenik, plodov in rudnin. Učila je: temelj življenja je od Boga podarjena energija, ki jo prejme vsak človek in vsak mora ravnati z njo odgovorno. Navaja zlata pravila za zdravo življenje: živila so hkrati zdravila za življenje; če zboliš, poišči zdravila v naravi; spoštuj naravni ritem spanja in gibanja; uskladi molitev in delo; s kopelmi in umivanjem očiščuj svoje telo; ne prepuščaj se žalosti, poišči nekaj, kar te bo razvedrilo.
Lepša kot vsa slava in vsa priznanja, ki so ga izrekli Hilgegardinemu znanju in njenim zmožnostim, je vtis, ki ga je ob srečanju z njo začutil njen prvi življenjepisec: »V njenih prsih je gorela ljubezen, ki ni izključevala nobenega človeka.« Mali ljudje so jo ljubili, velikaši – cerkveni in svetni – pa so ji grenili življenje še tedaj, ko se je iztekalo. Umrla je v zgodnjih jutranjih urah 17. septembra 1179. Ob njeni smrti so se na nebu prikazala čudežna znamenja, ki so potrdila prepričanje vseh, da je umrla svetnica. Kot tako so jo ljudje častili že za življenja, uradni postopek ni bil končan, leta 1583 pa je bilo njeno ime vpisano v svetniški koledar katoliške Cerkve. Njeno svetniško veljavo je potrdil papež Benedikt XVI. z uvrstitvijo v zbor cerkvenih učiteljic.
Njegov rojstni kraj so bile Spodnje Loke pod Limbarsko goro, po kateri si je nadel svoj pisateljski psevdonim Podlimbarski. V družini kmeta Valentina in žene Jožefe je bilo šest otrok, Franc je bil med mlajšimi in je luč sveta zagledal 23. novembra 1852. Bistrega dečka so iz šole v Krašnji po nasvetu župnika Jurija Varla, vnetega narodnjaka, poslali v ljubljanske šole, kjer je bil vedno med najboljšimi učenci. Med šolskimi predmeti je najbolj napredoval v slovenščini, zgodovini in zemljepisu. Ko so ga zasvojile knjige, se je bolj kot s šolo ukvarjal z branjem leposlovnih knjig. Preživljal se je z inštrukcijami; ko so ga obdolžili razmerja z eno njegovih učenk, je izstopil iz šole. Jeseni 1872 je bil poklican k vojakom. Po štirih letih je dal vojaščini slovo in iskal kakšno primerno službo.
Njegova velika želja je bila, da bi študiral za profesorja zgodovine; da bi to dosegel, je hotel končati učiteljišče in bi si kot učitelj pomagal do univerze, kar pa mu ni uspelo. Z bridkostjo v srcu je spoznal, da bi ga ‘očetje’ ljubljene domovine pustili, da umre od lakote, medtem ko mu je osovražena avstrijska vlada ponujala častniško kariero. Vrnil se je k vojakom in vojaške suknje ni slekel vse do upokojitve, čeprav so bila to zanj leta ‘babilonske sužnosti’. V službi je napredoval: najprej je naredil izpit za računskega častnika, nato je postal poročnik, zatem nadporočnik in nazadnje stotnik (1895). Zelo pogosto se je selil: po svoje usodna so bila leta njegove službe v Tuzli (1885-1889), kjer so nastajali zapiski, iz katerih se je ‘rodil’ roman Gospodin Franjo. Jeseni 1905 se je kot upokojenec vrnil v Ljubljano. »Peljem se v slovenski svet, ki so mi ga hoteli iztrgati iz srca, pa ga niso mogli, ker je bil tam pregloboko zasajen.«
Vsa njegova izobrazba in doživetja so se sproti oblikovala v dnevniške zapiske, ki so bili bolj površna zaznamovanja vsakdanjega dogajanja. Takih zapiskov se je ohranilo 34 notesov in iz njih je povečini raslo vse Masljevo literarno delo. Literarni zgodovinar Anton Slodnjak je o Podlimbarskem zapisal, da je “mojstrsko risal drobne prizore in čiste pokrajinske slike, toda kot fabulist (pisec zgodb) je bil nebogljen, toplo in slikovito je lahko prikazoval le to, kar je bolj ali manj neposredno doživel sam”. Njegova vzornika sta bila Jurčič in Stritar. Kot mlad dijak si je v licejski knjižnici v Ljubljani izposodil Jurčičevega Jurija Kozjaka in ga v enem letu prebral vsaj desetkrat. Po tej Jurčičevi povesti je v dijaškem listu Zimski večeri začel pisati povest iz turških bojev, prva natisnjena stvar sta bila dva soneta. Njegovo pisateljsko delo je počivalo do leta 1884, ko je v Ljubljanskem zvonu izšla njegova črtica Krokarjev Peter, spomin na njegovo prvo vojaško leto v Mariboru. Vse življenje ga je mučilo domotožje in rad se je vračal v domače kraje – tudi kot pisatelj; v črtici Plaznik in kirasir Martin je upodobil svojega očeta, svojim tetama je posvetil črtico Kako sem prvikrat romal. Iz dobe, ko je zaman iskal civilno službo, je avtobiografska povest Gorski potoki (1895), ki pa je bralci niso ugodno sprejeli, kar ga je zelo potrlo. Na podlagi spominov iz vojske je nastala njegova najboljša realistična povest Tovariš Damjan (1902). Po upokojitvi leta 1905 se je naselil v Ljubljani in od takrat je njegovo pripovedništvo postajalo vedno bolj politično in družbeno obtožujoče. To se najbolj izrazito kaže v njegovem najobsežnejšem delu – romanu Gospodin Franjo (1913), v katerem je kritično opisal življenje v okupirani Bosni.
Kaj se je zgodilo romanom Gospodin Franjo in z njegovim avtorjem, smo nakazali že na začetku. Podlimbarski je ta roman začel pisati junija 1912 v Ljubljani, ko se je čutil duševno čilega, zlasti v zgodnjih jutranjih urah. Najizdatnejši vir, iz katerega je zajemal podatke o tedanjih razmerah v Bosni, so bili njegovi lastni zapiski iz dobe njegovega vojaškega službovanja v Tuzli (1885-1889). Glavno vlogo je odkazal inženirju Franu Vilarju, ki mu je bosanska vlada izročila upravo gozdov na Konj-planini. Ta slovenski poštenjak ima posluh in srce za male ljudi, oblastniki pa jih zaničujejo in zatirajo. Pisatelj je 12. aprila 1913 na zadnji list rokopisa zapisal odrešilno besedo ‘konec’. Rokopis je ponudil Slovenski matici, ki ga je sprejela med svoje publikacije s pripombo, “da omilite gotove ostre izraze, stavke in odstavke”. Podlimbarski in predsednik SM Fran Ilešič sta rokopis skupaj prirejala za tisk. Ob izidu so bralci roman sprejeli s pravim navdušenjem. Po začetku prve svetovne vojne je ljubljansko deželno sodišče potrdilo odločbo državnega pravdnika o zaplembi romana in sicer z utemeljitvijo, da ima “izrazito politično tendenco”.
Vojaško sodišče je pisatelju marca 1915 odvzelo častniške čine, junija 1916 pa je bil poslan v izgnanstvo v trg Pulkau na Nižjem Avstrijskem, kjer je bilo mnogo istrskih beguncev in italijanskih izgnancev. Obhajale so ga slutnje, da nikdar več ne bo videl svoje domovine. Sredi julija 1917 je bila njegova konfinacija ukinjena, čakal je le še na potni list, ki je prišel 19. septembra 1917, ko je umiral. 21. junija 1922 so njegove posmrtne ostanke prepeljali v domovino. Počastili so ga kot narodnega mučenca in ga pospremili na pokopališče velikih Slovencev na ljubljanskem Navju.
Naslednjega dne pozno popoldne je v župnišču zazvonil telefon. Nekaj časa je bilo vse tiho, potem pa je slaboten glas sporočil: »Moram ti povedati … Andrej je omahnil v planinah.«