Sosedove tri
Agata je počasi stopala proti njihovi hiši. Kot vedno, je tudi tokrat nosila v rokah polni vrečki, ki sta jo vlekli k tlom. Lojze se je, če se je le mogel, izognil srečanju z njo, kajti čas zanjo ni pomenil nič, njemu pa se je vedno mudilo po raznih opravkih. Ponavadi je imela pripravljeno kakšno zanimivo novico, ki jo je znala razpredati tako, da je znala od tistega, ki jo je poslušal, zvedeti še kaj novega. Danes ga je že od daleč pozdravljala in srečanju se skoraj ni mogel izogniti. Pomislil je, da mora biti prijazen, saj se bližajo božični prazniki, in zato jo je počakal.
»Vedno težje prenašam to kramo,« je začela in pokazala na vrečki.
»Saj vam Tončka pripelje, kar potrebujete,« je dejal Lojze, čeprav je že vnaprej vedel, kaj mu bo odgovorila.
»Saj je dobra ta Tončka. Toda jaz grem v trgovino zato, da se zamotim. Ne vzdržim, da bi cel dan čepela v prazni hiši.«
»In za božič je pač treba kaj kupiti,« je dodal Lojze.
»Sem si rekla: letos ne bom praznovala. Ne bom postavila ne jaslic ne smrečice, ne bom pekla potice. Zdaj ko ni več Toneta, nimam kaj praznovati. Tako sem si rekla. Pa pridejo Anžlovarjeve, sosedove tri. Ne vem, ali so dekleta prišle same od sebe, ali jih je poslala moja zlata soseda. “Gospa Agata,” mi rečejo, “ali ste postavili jaslice?” “Letos jih ne bom. Sem preveč utrujena. In sama,” sem jim rekla. “Jih bomo pa me postavile,” rečejo in že hočejo vedeti, kje jih imam spravljene. Si predstavljate? Morala sem z njimi na podstrešje. Zapodile so se vsaka v svoj konec in našle vse: jaslice, umetno smrečico in okraske. En, dva, tri so vse prinesle v dnevno sobo. Sem jih hotela malo pokomandirati, pa so rekle: “Gospa Agata, vi se lepo usedite in nas glejte. Me znamo vse.” Figo vse znajo! Pa jim nisem upala nič reči. Nazadnje pa je bilo vseeno vse narejeno. In veste, da niti ne tako slabo. Še Tone je s slike, tako se mi je zdelo, gledal nekam zadovoljno.«
Kar zadihala se je, tako je hitela pripovedovati.
»Veste, da so mi sosedove deklice prinesle mladost,« ji je nasmeh prekril obraz. »In razburkale so mi spomine.«
»Kako male je včasih potrebno, da nam je lepo,« je bil še Lojze srečen. »Božični spomini so med najlepšimi.«
»So. Res so. Ampak zadnje čase sem se zelo spremenila. Nekaj let potem, ko je hčerka odšla v svet, predvsem pa po Tonetovi smrti, sem živela samo od spominov. Potem sem si rekla: “Agata, ven moraš iti!” In sem hodila na izlete in na romanja, obiskovala božje poti doma in daleč naokoli. To so bili lepi časi. In veliko sem delala. Delo te rešuje. Zadnja leta sem se pa, saj ne vem, kako naj to povem, malo bolj umirila in gledam bolj naprej.« Počakala je malo, če bo Lojze kaj pripomnil. »Pa o tem ne bi govorila,« je končala. 
Lojze je razumel, da je to verjetno preveč osebno doživljanje, zato se je hotel posloviti. A se je Agata na hitro premislila. »Saj razumete. Ko sem bila mlada, sem bila polna življenja. Vedno se je moralo nekaj dogajati. Večji ko je bil živ žav okoli mene, lepše mi je bilo. Obiski so si kar podajali kljuko. Veliko mi je bilo do tega, kaj drugi mislijo o meni in kaj se dogaja okoli mene. Veste, če za božič ni bilo snega, je šlo pol lepega mimo mene, in če za veliko noč ne bi bilo šunke in pirhov, se mi zdi, da ne bi bilo niti občutka vstajenja. In pospravljala sem po hiši, pekla, vabila prijatelje in znance. Tone me je včasih zbadal, da nikoli ne ve, koga bo našel v naši hiši, in kje vse bo srečal mene.
Pripoved jo je zapeljala v spomine, da je postal njen glas mlajši in živahnejši. Roki, ki sta spremljali njeno pripoved, nista mirovali niti trenutek. »Zadnje čase pa – saj še same sebe ne razumem prav dobro. Tako nekako bi rekla: zunanje stvari me vedno manj zanimajo. Vse se vedno bolj dogaja v meni. Advent se mi res dogaja. Pričakujem, čakam, se veselim. In zdaj komaj čakam, da se to upanje v meni izpolni. Saj razumete: v meni.«
Za trenutek je obstala. Dvignila je vrečki, ki jih je bila odložila, vendar tako neodločno, da je Lojze vedel, da bi rada nadaljevala. »Boste rekli, da sem zmešana. Ja, malo sem pa včasih res čudna. Tone mi je večkrat rekel, da me težko razume. Zdaj pa se z njim veliko pogovarjam. Saj ste ga poznali. Dober človek je bil, govoril pa je malo. Najraje je čepel v tisti presneti delavnici. Veste, to ni dobro, če ima človek obrt doma. Potem je vedno v službi. Se mi je pa dozdevalo, da je včasih izginil v delavnico samo zato, da se mu ni bilo treba pogovarjati z mano. Ah, preveč govorim!« je dejala in dvignila eno vrečko.
»Dajte no, prav lepo se je pogovarjati z vami,« je hitel Lojze in Agata jo je že naglo odložila na tla. »Veste, da mu vse povem. Ne boste verjeli, ampak zdi se mi, da me posluša. Še bolj kot včasih. Zadnjič, zadnjič … ah, pustiva to,« je zopet dvignila obe vrečki
»Kaj je bilo zadnjič?« je zanimalo Lojzeta.
»K frizerki sem šla. In me je lepo postrigla pa še trajno mi je naredila, ampak ravno prav na gosto, da sem bila res fletna. Kar trikrat sem se pogledala v ogledalo. In veste, kaj mi je prišlo na misel? Kaj pa vem, odkod je prišla ta misel. Zaželela sem si, da bi umrla. Si predstavljate? Mislila sem si: Tone bi me bil takšne res vesel.« Zopet je prijela vrečki in naredila nekaj korakov. »Morda bi mi pa Tone rekel: “Ja, kakšna pa si?” Pri njem nikoli nisi vedel, kakšne se bo znebil. Ampak meni je bilo tako prijetno. Kot da me res čaka, sem čutila, kot da sva se res srečala.«
»Seveda se bosta srečala!«
»Tudi vi tako mislite?«
»Prepričan sem, da vas čaka,« ji je pritrdil, pa ne iz vljudnosti.
Za nekaj trenutkov je na njenem obrazu zasijal poseben izraz. Kot da je bil majhen odsev tega, kar se zadnje čase dogaja v njej. In, kot da se je tega še sama prestrašila, je naglo dvignila vrečki. »Joj, kako sem se zaklepetala!« se je začudila. »Pa kaj potem! Ura ni moj gospodar.«
Zopet je naredila nekaj korakov, pa se brž vrnila. »Samo to sem hotela reči: sosedove tri so mi prinesle veliko sonca, kot ga že dolgo ni sijalo v meni in v naši hiši.« Umolknila je in kar nekaj časa se jima je zdela tišina prijetnejša od pogovora. »Te sosedove tri!« je nato zamišljeno dejala in se napotila proti domu.
Lojze je že dolgo ni videl hoditi tako mladostno. Morda zato, ker jo je prevzela lahkotnost njenega sveta, ali pa je želela čimprej stopiti v toplino, ki so ji jo prinesle sosedove tri.
J. Jarc – Smiljan, zgodbe, v: Ognjišče 1 (2013), 22-23.
Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.
December je čas, ko je treba postaviti jaslice.
V drugi polovici decembra so me obveznosti pripeljale v župnišče te fare. Obiska se ni dalo prestaviti, zato sem po osmi uri zvečer, ko je bila že trda tema, strahoma pozvonila. Negotova sem bila, če mi bodo ob tej uri sploh odprli. Toda župnik se je hitro odzval. V naglici, kar med vrati, sem nameravala povedati vzrok mojega obiska in hotela čimprej oditi. Župnik, čeprav vidno utrujen, me je povabil naprej v pisarno. Ni se mi zdelo vljudno, da bi odklonila, zato sem sedla na najbližji stol.
Luč sveta je zagledal 14. septembra 1850 v kmečki hiši v kraški vasici Kobdilj, ki spada pod župnijo Štanjel. Po osnovni šoli je odšel v malo semenišče v Gorico, kjer je z odliko končal gimnazijo in vstopil v bogoslovje. Po mašniškem posvečenju leta 1874 je kot prefekt v malem semenišču na dunajski univerzi doktoriral. Postal je profesor Svetega pisma v goriškem bogoslovju. Urejal je uradni škofijski list in vanj pisal v klasični latinščini. Novembra in decembra 1884 je v Slovencu izhajal niz člankov v obliki pogovorov med doktorjem Junijem (Mahničem) in mladim prijateljem pod naslovom Dvanajst večerov. V njih je Mahnič odločno nastopil proti skepticizmu v umetnosti, proti maličenju načel v imenu umetnosti. Obsodil je Prešernove ljubezenske pesmi, odklonil Stritarjevo svetobolje. Spravil se je tudi na Gregorčičeve pesmi, zlasti na pesem Človeka nikar.
Očital mu je, da v njej Boga kliče na zagovor. Pesnik mu je odgovoril, da je ta njegova pesem prošnja, ne ukaz, molitev, ne očitek Bogu. Mahnič je Gregorčiča zelo prizadel. Pozneje kot škof na Krku je iskal zbližanja in poravnave in bi pesnika rad obiskal, pa je Gregorčič to odklonil. Julija 1888 je Mahnič začel izdajati ‘svojo’ revijo Rimski katolik, ki mu je v uvodniku prve številke postavil načelo: »Naš list naj služi razodeti resnici.« Polnil ga je s svojimi sestavki, v katerih je poudarjal, da hoče razodeto resnico v slovenskem ljudstvu braniti proti tistim, ki jo v javnosti bodisi kot politiki bodisi kot umetniki potvarjajo, in proti tistim, ki jo zatemnjujejo. Novembra 1896 ga je cesar imenoval za škofa na Krku, ko je papež to imenovanje potrdil, je v Gorici prejel škofovsko posvečenje in 27. marca 1897 je bil na Krku ustoličen. Nemudoma se je lotil dela. Leta 1901 je pripravil škofijsko sinodo, ki je rešila zapleteno vprašanje uporabe glagolice v bogoslužju.
Škof Mahnič je glagolsko bogoslužje odločno podprl in ustanovil Staroslovansko akademijo za ohranitev glagoljaškega izročila v škofiji (ob prenosu njegovega telesa leta 2002 je bilo bogoslužje v krški stolnici deloma v glagolskem jeziku). Veliko je pisal, svoje vernike je nagovarjal s pastirskimi pismi. Za ljudi je ustanovil list Pučki prijatelj. Odločno se je boril za pravice hrvaškega jezika in je zagrozil celo z izobčenjem (najhujšo cerkveno kaznijo) učiteljem, ki bi poučevali verouk v italijanščini namesto iz šol izgnanih duhovnikov. Zaradi tega odločnega stališča so ga časopisi v severni Italiji razglašali za ‘zakletega sovražnika’ vsega italijanskega. To ga ni ostrašilo. Med prvo svetovno vojno je pokazal vso svojo človeško –svetniško veličino. Svoje premoženje je dal na voljo beguncem, skrčil je na minimum izdajateljsko dejavnost in se ves posvetil lajšanju posledic vojne. Ko je Italija po prvi svetovni vojni zasedla jadranske otoke, je pariški mirovni konferenci poslal spomenico, v kateri je protestiral proti krivicam, ki jih morajo s strani italijanskih zasedbenih oblasti trpeti njegovi duhovniki in verniki. To je plačal z enoletno konfinacijo, katere posledica je bila prezgodnje smrt 14. decembra 1920.Ko predstavljamo škofa Antona Mahniča kot našega svetniškega kandidata, govorimo o njem z vidika njegovega svetniškega življenja in delovanja. Mahničev prvi cilj v življenju je bilo širjenje in obramba katoliške vere in njenih moralnih načel v javnosti in družbi, ki je bilo prežeto z naraščajočim liberalizmom in sekularizacijo. Posebno pozornost je posvečal mladim, tudi pri vrednotenju literarnih del. Pri vseh svojih delih pa je bil tesno povezan z evharističnim Jezusom, ki ga je vodila k ljubezni do Boga in do bližnjega.
Slikar in ilustrator Nikolaj Omersa se je rodil 3. decembra 1911 v Idriji kot drugi od treh sinov literarnega zgodovinarja dr. Nikolaja Omersa, profesorja na tamkajšnji realki, in matere Marije, rojene Šmid. Profesorska družina se je pogosto selila. Nikolaj, ki so mu pravili tudi Miklavž, je prvi razred osnovne šole obiskoval v Ljubljani, v Celju je končal osnovno šolo in nižjo gimnazijo, višjo gimnazijo pa v Ljubljani, kjer je oče dobil službo na prosvetnem oddelku banske uprave. Po maturi leta 1932 se je vpisal na Umetnostno akademijo v Zagrebu, kjer je imel odlične profesorje. Ko je leta 1937 diplomiral, se je vrnil v Ljubljano, kjer se je brž vključil v Društvo slovenskih umetnikov, posebej Neodvisnih, ki so se trudili, da bi vnesli v slovenski svet več lepote in resnične umetnosti. Sestavljali so ga ustanovitelji Maksim Sedej, Zdenko Kalin, Karel Putrih in Nikolaj Pirnat, takrat so se pridružili še Zoran Didek, Stane Kregar in Zoran Mušič. Z njimi je sodeloval na več razstavah. Pred vojno je bil nekaj časa srednješolski profesor v Ljubljani. Leta 1942 se je poročil z Erno Vidic.
Zadnja leta vojne je bil v nemških koncentracijskih taboriščih Dachau, Dora in Ravensbrück. Po vojni je do leta 1950 poučeval na ljubljanskih gimnazijah, nato štiri leta na Šoli za umetnostno obrt v Ljubljani, od leta 1954 do 1971 pa je bil profesor na Akademiji za likovno umetnost, kjer je poučeval predmete: človeška in živalska anatomija, opisna geometrija in perspektiva. Veliko je ustvarjal kot slikar in ilustrator ter razstavljal doma in v tujini. Leta 1978 je za slikarski opus prejel Prešernovo nagrado. Smrt mu je iztrgala čopič iz rok 3. decembra 1981, prav na sedemdeseti rojstni dan.
Nikolaj Omersa je stopil v slovenski likovni svet leta 1937. Odločil se je za pot ‘barvnega realizma’. V obrazložitvi Prešernove nagrade, ki mu je bile podeljena leta 1978 za ustvarjalno slikarsko delo, je zapisano: »V vedutah, krajinah in tihožitjih je preproste stvari spreminjal v čudovite barvne pripovedi. V barvah, ki mu jih je kazala narava, pa ni iskal velikih učinkov, marveč tiste tenčine, ki jih lahko zaznava samo najbolj občutljivo slikarjevo ali umetnikovo oko.« Med vsemi Neodvisnimi je bil Nikolaj Omersa najbolj naklonjen slikanju po naravi, naj gre za krajino, za portret ali za figuralno skupino. Pomemben preobrat v njegovem ustvarjanju je pomenilo njegovo kratko bivanje v Parizu leta 1939, kjer se je neposredno seznanil s poznimi deli francoskih impresionistov in fauvistov. Omersa svoje pozornosti ni posvečal teoretičnim raziskavam, ampak je svoja doživetja, občutja in videnja skušal čimbolj neposredno prenesti na platno.
»Kaj pa naj bi umetnik izpovedoval drugega kot samega sebe, svoj značaj, svet, ki ga vidi okrog sebe,« je dejal. Slikal je hitro kot v močnem navdihu. Pomembno obdobje v njegovem ustvarjanju predstavljajo medvojna leta, ko je nastalo nekaj njegovih najboljših slik, med njimi Kongresni trg in Avtoportet, ki se odlikujejo po čudoviti harmoniji barv. Kot jetnik nemških koncentracijskih taborišč je naredil več risb iz življenja v tem peklu. Po vojni je ‘za vsakdanji kruh’ sprva slikal v slogu socialističnega realizma, vendar se je kmalu umaknil v ponotranjeni svet avtoportretov in tihožitij. Po študijskem bivanju v Parizu leta 1951 je najraje slikal mestne vedute (razglede) Ljubljane in kasneje Pirana, tako da si je prislužil naziv “pesnik Ljubljane in Pirana v likovni govorici”.
V zgodovino slovenske likovne umetnosti je šel slikar Nikolaj Omersa kot odličen ilustrator knjižnih del, zlasti mladinskih, ker se je znal vživeti v vsebino knjig, ki jih je obogatil s svojimi ilustracijami. Seznam ilustriranih knjig in časopisov od leta 1939 naprej zajema okrog 130 enot. Njegovo ilustratorsko ustvarjanje se deli na dve kategoriji: črno belih in barvnih ilustracij s tremi značilnimi tipi, ki jih na zunaj označuje uporabljena risarsko-slikarska tehnika. Pri črno belih ilustracijah je uporabljal risanje s tušem, za barvne pa akvarel ali tempero. V kategorijo črno belih ilustracij sodijo med zgodnje ilustracije knjig Pearl Buck, Zgodbice za otroke (1960), Lojze Krakar, Sonce v knjigi (1962), Prežihov Voranc, Čez goro k očetu (1961). Veliko več je njegovih barvnih ilustracij: Rudyard Kipling, Druga knjiga o džungli (1967), Henrik Sienkiewicz, V puščavi in goščavi (1976). Od slovenskih mladinskih pisateljev mu je bil najbližji France Bevk: ilustriral je njegovi povesti Tatič in Mali upornik.
Stal sem pred carinikom in pomislil: “On je gotovo sv. Peter.”
»Res si želim, da bi bilo vse storjeno tako, v obojestransko zadovoljstvo. Opoldne, ko pridem v službo, sicer lahko še kaj naredimo, če se kje zalomi, ampak kaj pa, če me ne bo?«
Nova cerkvena učiteljica je bila, poleg sv. Bernarda, svetilnik 12. stoletja, spoštovana kakor nobena od sodobnic in kot le malo žensk v poznejših stoletjih. Rodila se je sredi leta 1098 v plemiški družini Vermersheim v kraju Bermesheim. Že v nežnem otroštvu je začutila, da ji Bog naklanja izredne darove videnja. V zgodovino ni prišla z družinskim priimkom, temveč v zvezi z mestom Bingen, kjer je nad trideset let živela in delovala kot opatinja samostana benediktink Rupertsberg. Kot otrok imenitnega rodu je po tedanji navadi prišla že osemletna v samostan Disibodenberg, ki ga je vodila družinska sorodnica Juta Sponheimska. Pri petnajstih letih je izrekla redovne zaobljube. Po smrti opatinje Jute so vodstvo samostana prenesli na ramena 38-letne Hildegarde, proti njeni volji, saj je bila po naravi plaha in nežna, večkrat bolna in težko je hodila, “mehkega mesa in boječega duha”, kot se sama izraža, torej po naravi vse prej kot ‘močna’ žena, kot bi mislili o njej po tem, kako velike reči je naredila.To delo je opravila v zavesti, da jo k temu kliče božji glas v njeni notranjosti.
Leta 1147 je bil po njenih načrtih zgrajen nov samostan Rupertsberg pri mestecu Bingen. Ni je ustavilo nasprotovanje cerkvenih in svetnih mogočnikov. Odločno se je postavila za pravico, ni se ustrašila nikogar, če se ji je zdelo, da se ne ravna po božjih postavah. Dana ji je bila preroška jasnovidnost, ki jo je uporabljala le za svarilo in pouk. Pogosto je imela videnja in sicer pri polni zavesti. Pri štiridesetih letih je zaslišala v svoji notranjosti ukaz, naj zapiše vse, kar je doslej videla in slišala. Tako so nastali njeni trije najpomembnejši spisi: Sci vias (Spoznaj poti), po poti vere, Knjiga življenjskih zaslug, nauk o nravnosti in krepostih, Knjiga božjih del, mistična kozmologija.
Prav na podlagi teh njenih del in njenih številnih pisem je bila uvrščena med cerkvene učitelje. V svojih pismih se je pogosto ustavljala ob Mariji. Eva je bila z nepokorščino Bogu ob Adamu začetnica greha, Marija pa je z rojstvom Kristusa vrnila ženski ugled. V teh pismih čutimo to misel kot poziv moškim, naj dojamejo ženske kot polnopravna bitja! O sebi pravi, da je “neuka, ker je niso poučili kot so moške” v sedmerih umetnostih tedanjih šol, toda njena dela dokazujejo, da je bila zelo izobražena.
V novejšem času ‘odkrivajo’ sveto Hildegardo kot učiteljico in zagovornico naravnega zdravilstva. S tega področja je najbolj znan njen spis Causae et curae (Vzroki in zdravljenje), pisan v tedanji nemščini. V njem govori o vzrokih bolezni, o telesnih znamenjih duševnih težav, o zdravilni moči zelišč, korenik, plodov in rudnin. Učila je: temelj življenja je od Boga podarjena energija, ki jo prejme vsak človek in vsak mora ravnati z njo odgovorno. Navaja zlata pravila za zdravo življenje: živila so hkrati zdravila za življenje; če zboliš, poišči zdravila v naravi; spoštuj naravni ritem spanja in gibanja; uskladi molitev in delo; s kopelmi in umivanjem očiščuj svoje telo; ne prepuščaj se žalosti, poišči nekaj, kar te bo razvedrilo.
Lepša kot vsa slava in vsa priznanja, ki so ga izrekli Hilgegardinemu znanju in njenim zmožnostim, je vtis, ki ga je ob srečanju z njo začutil njen prvi življenjepisec: »V njenih prsih je gorela ljubezen, ki ni izključevala nobenega človeka.« Mali ljudje so jo ljubili, velikaši – cerkveni in svetni – pa so ji grenili življenje še tedaj, ko se je iztekalo. Umrla je v zgodnjih jutranjih urah 17. septembra 1179. Ob njeni smrti so se na nebu prikazala čudežna znamenja, ki so potrdila prepričanje vseh, da je umrla svetnica. Kot tako so jo ljudje častili že za življenja, uradni postopek ni bil končan, leta 1583 pa je bilo njeno ime vpisano v svetniški koledar katoliške Cerkve. Njeno svetniško veljavo je potrdil papež Benedikt XVI. z uvrstitvijo v zbor cerkvenih učiteljic.