Vstajenje telesa
Kaj bo ob vesoljni sodbi z mojim telesom (takrat naj bi se pred Sodnikom pojavili v svojih zemeljskih telesih), če se dam po smrti upepeliti?
Jasmina
Vaše vprašanje je vedno zanimivo, še posebej pa v začetku novembra, ko se ob prazniku vseh svetih in vernih rajnih pogosteje kot sicer sprašujemo o onstranstvu in o življenju po smrti.
Pogrebni obrednik, če je pogreb z žaro in je bil opravljen obred pred upepelitvijo, pravi: »Od telesa pokojnega smo se že poslovili s posebnim obredom pred upepelitvijo, sedaj pa bomo njegovo upepeljeno telo pospremili v cerkev in na pokopališče, kjer bomo zanj molili, da ga vsemogočni Bog sprejme v svoje kraljestvo.« Po položitvi žare v grob duhovnik moli: »Prah smo in pepel in vračamo se v zemljo. Upepeljeno telo izročamo zemlji v trdnem upanju, da ga bo Kristus, ki je prvi vstal od mrtvih, preustvaril, da bo podobno njegovemu poveličanemu telesu.« V tem besedilu ni samo izraz pepel, ampak ‘upepeljeno telo’, kar je lahko dobro izhodišče za odgovor na vaše vprašanje. Uporablja pa za človeka tudi izraz ‘prah in pepel’, ki je star in so ga kristjani že uporabljali, ko Cerkev še ni dovoljevala upepelitve. Kajti vse, kar razpada, pripada zemlji, in vse, kar nam je drago pripada nebu.
Biološko človeško telo vedno razpade, upepelitev ta razpad, ki bi se zgodil postopno, samo pospeši. Cerkvenemu gledanju je naravni razpad sicer bližji, saj ima Cerkev do človeških ostankov, predvsem svetniških, poseben odnos: ostankom svetniških teles, relikvijam izkazuje tudi danes posebno spoštovanje in celo neke vrste češčenja. Imamo pa tudi svetnike, od katerih nimamo relikvij (telesnih ostankov), ker so mučitelji mrtva mučeniška telesa prepustili zverem za hrano, ali so, kot npr. med drugo svetovno vojno ali po njej, v nacističnih ali drugih krematorijih bila upepeljena ali so morilci, podobno kot drinskim mučenkam in številnim po vojni pobitim ljudem, onemogočili pokop in zato številni mrliči zaradi človeške zlobe ne bodo nikoli pokopani. Lahko bi še naštevali. Kristjani verujemo, da so ti ljudje, torej tudi vsi upepeljeni, “očiščeni v velikonočnih skrivnostih”, v Kristusovem trpljenju, smrti in vstajenju. Poudarek je na Kristusu, ki je začetek in konec stvarstva, “rešitev sveta, življenje človeštva in vstajenje mrtvih”. V njem bodo mrtvi vstali, kar tako ganljivo in simbolično izraža ena od vzhodnih ikon, ko vstali Kristus obišče Adama in Evo in jima sporoči, da sta zaradi njega, njegove izpolnitve Očetovega načrta, odrešena. V hvalospevu pri mašah za rajne zato duhovnik moli: Kristus je “rešitev sveta, življenje človeštva in vstajenje mrtvih”. Božja “očetovska dobrota nas oživlja s Kristusom, ki nas je odrešil s svojo zmago nad smrtjo”. Božje učlovečenje in odrešenje je tako enkraten poseg v stvarstvo in človeštvo, da je z velikonočnim jutrom začelo nastajati novo nebo in nova zemlja in tudi novo človeštvo, kar izrekamo v veroizpovedi, ko molimo “verujem v občestvo svetih”. Tega Kristusovega velikonočnega, brezpogojnega in zastonjskega daru, če ga človek ne zavrne, ne more onemogočiti noben razpad človeškega telesa, ne naraven in ne postopen in tudi ne pospešen z upepelitvijo. Tudi za upepeljene velja hvalospev pri mašah za rajne, da jim je v Kristusu zasijalo novo upanje vstajenja, in ko jim razpade “šotor bivanja na zemlji, jim je že pripravljeno večno bivališče v nebesih”, uživanje sprave, blaženega miru in večne luči v božji slavi, kar pomeni večni dan, ki ne pozna zatona in popolni razcvet vseh človekovih zmožnosti.
Kristjani verujemo, da bodo ob vesoljni sodbi vstala vsa telesa, morda bolj razumljivo vsi ljudje, ne glede na to, na kakšen način so njihova telesa razpadla. Gre za neumrljivost človeka kot osebe. Neumrljivost je odrešilno delo Tistega, ki ljubi in ima moč, da človeka znova obudi k življenju oziroma mu je podaril neumrljivost. Teolog Joseph Ratzinger, sedanji papež, to obuditev imenuje ‘dialoško neumrljivost’, kar po njem pomeni, da človek, ki je nekoč živel, ne more več popolnoma preminiti, ker je predmet božjega spoznanja in božje ljubezni. Če že vsaka ljubezen hoče biti večna, potem božja ljubezen to večnost ne samo hoče, temveč jo ustvarja in je ta večnost sama. Zato se človeško življenje samo spremeni in ne uniči.
Seveda pa ostaja veljavna starodavna teološka trditev, da nas Bog, ki nas je ustvaril brez našega sodelovanja, brez njega ne bo odrešil, ker neizmerno spoštuje naše sodelovanje z božjo odrešenjsko ljubeznijo in človekovo svobodno voljo glede soodločanje o večni prihodnosti.
Cerkev bo vedno s posebno spoštljivostjo pokopavala človeška telesa, kot sta sočutna Jožef iz Arimateje, Jezusov učenec, in Nikodem, tisti, ki je prvič ponoči prišel k Jezusu, verjetno ob navzočnosti Marije, pobožnih žena in evangelista Janeza, položila Jezusovo telo v podarjen grob, v katerem je ostal samo do velikonočnega jutra (Jn 19,38-42; 20,1-10); z enako spoštljivo držo pa bomo kristjani tudi v prihodnje zemlji izročali upepeljena telesa v trdnem upanju na vstajenje telesa in večno življenje.
ŠKAFAR, Mirko. (Pisma). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 11, str 50.
Postavili ste prav primerno vprašanje za mesec november, ki pa je pravzaprav aktualno vedno. Smiselnost molitve za rajne in obhajanja svetih maš zanje, kot najvišje oblike molitve, se pravzaprav postavlja v okvir smiselnosti vsake prosilne molitve. Ker je molitev osebni pogovor z Bogom, verjetno ni nič nenavadnega, če se s tako pomembno osebo, kot je Bog sam, pogovarjamo tudi o svojih dragih rajnih. Ker o nikomer, razen o razglašenih svetnikih, ne moremo biti gotovi o njegovem stanju ob smrti in po smrti, je verjetno primerno, da v tem pogovoru spregovorimo z Bogom tudi o usodi naših dragih rajnih in mu jih znova in znova priporočamo ali pa se zanje zahvaljujemo. Tega pravzaprav ne potrebuje Bog, ki ga gotovo ni treba spominjati na nič, ampak mi, da lažje ohranjamo občestvo z rajnimi, ki so prestopili v povsem nov način bivanja. Svetopisemsko sporočilo pa je tudi zelo jasno, da Bog želi, da pri nekaterih stvareh sodelujemo, da nas želi imeti pri njih za sodelavce in da določenih dogodkov ne bo, če z njim ne bomo sodelovali. Celo tako veliko dejanje, kot je npr. stvarjenje novega človeka, je Bog povezal s sodelovanjem s človekom, z očetom in materjo. Zato ni nič nenavadnega, če želi naše sodelovanje tudi pri dokončnem podarjanju večnega življenja človeku, ki sicer pripada samo Bogu. Ali ni nadvse častno, da smo lahko pri tako veliki stvari soudeleženi!?
Rodil se je 24. julija 1931 v Bergamu, v mestni četrti Malpensata (‘slabo mišljena’). »Upam, da je moja mama mislila drugače, ko sem prišel na svet, da so jo obhajale lepe misli, ko me je rodila!« se je pošalil Ermanno. Oče je bil železničar, mati pa delavka, oba globoko verna človeka. Kmalu po njegovem rojstvu se je družina preselila v Treviglio pri Milanu, kjer je Ermanno končal osnovno in srednjo šolo. Ostali so brez očeta, ki je bil ubit ob nekem bombnem napadu. Po vojni je odšel v Milan in se vpisal na igralsko akademijo. Preživljati se je moral sam, zato se je zaposlil v tovarni električne opreme.
Zaupali so mu nalogo, da poskrbi za razvedrilo zaposlenih, predvsem s tem, da s filmsko kamero snema delo in življenje v tovarni. Bil je popoln samouk, vendar je kmalu obvladal glavne prvine te mlade umetnosti. V letih od 1953 do 1961 je posnel na desetine dokumentarnih filmov. V vseh je posvečal posebno pozornost ‘malim’ ljudem, kar je značilno tudi za večino njegovih kasnejših umetniških filmov. Prvi je bil Čas se je ustavil (1959), v katerem Olmi prikazuje zgodbo o prijateljstvu med študentom in čuvajem jezu v samotnem gorskem svetu. Leta 1965 je na filmska platna prišel že omenjeni film In prišel je človek o papežu Janezu XXIII., Olmijevem bergamaškem rojaku. V filmu ne vidimo vsem tako ljubega obraza Janeza Dobrega, njegovo ‘vlogo’ igra človek v civilni obleki – posrednik med papežem in gledalci. Zgodba, kot rečeno, temelji na Dnevniku duše tega papeža. Papeževa slika se pojavi samo v nekaterih odlomkih, ki so bili posneti za časa njegovega življenja in so torej najbolj pristni. Prvi si je ta film ogledal papež Pavel VI.
Čestital je ražiserju in se mu zahvalil: »Potrebujemo filmske delavce, ki pomagajo ljudem najti pot dobrote.« Leto za letom so prihajali iz njegove ‘delavnice’ novi filmi. V mnogih je bil Olmi ne samo režiser, ampak tudi scenarist, direktor fotografije, producent, poskrbel je za montažo. Mojstrovina Drevo za cokle (1978), v kateri slika kmečki svet, bergamaško okolje, v katerem je odraščal in s katerim je ostalo vedno povezan, mu je prinesla Zlato palmo na filmskem festivalu v Cannesu. Zaradi bolezni je nekaj časa počival, potem pa se uspešno vrnil. Leta 1987 je prejel za film Naj živi gospa! prejel srebrnega leva na filmskem festivalu v Benetkah; leto kasneje se je na istem festivalu okitil z zlatim levom za film Legenda o svetem pivcu, posnetem po romanu avstrijskega pisatelja Josepha Rotha. Dolg je seznam njegovih priznanj in odlikovanj, ki mu pa niso stopila v glavo. Vse sprejema s hudomušnim nasmeškom. »Če sem zapustil lepe spomine pri ljudeh, ki sem jih imel rad, mi bodo vsi ti želeli dobro in tako bom dal svojemu življenju smisel.«
Leta 1963 se je poročil z Loredano Detto in v srečnem zakonu so se jima rodili trije otroci: Fabio, ki je po očetovih stopinjah zakorakal v svet filma, Elisabetta in Andrea. O starih ljudeh pravi: »Moramo se naučiti molčati in počakati, da nas kaj vprašajo. Koristno je to, da damo poštene odgovore, vendar samo če nas vprašajo. Zelo lepe spomine ima na svojo staro mamo: »Moja nona, ki je nosila ročno spletene črne volnene nogavice, je bila zame učiteljica življenje, materinsko naročje, z njim me povezuje vonj česna, s katerim je začinila vse. V ušesih mi zveni njen glas, ki je imel dve različni, toda podobni barvi: ko je pela nabožne pesmi in molila rožni venec. Bolj kot besede se mi je vtisnila v spomin in me vse življenje spremljala nežna glasba njenega glasu.«
Naš priznani narodopisec Niko Kuret o tem ‘dobrodelnem’ običaju piše v svoji knjigi Praznično leto Slovencev. Tam zvemo, da je bil razširjen ne le po vseh slovenskih pokrajinah, ampak tudi ponekod drugod v srednji Evropi. Hlebčki, ki so bili iz različne moke (koruzne, ječmenove, ržene, pšenične), so po raznih pokrajinah imeli različna imena: najpogosteje so jim pravili prešice in vahči (praznik Vseh svetih se je imenoval vahti), na Štajerskem krapci. Z njimi obdarjeni revni otroci in odrasli siromaki so v zameno obljubili, da bodo molili za verne duše v vicah. Ponekod so prešice/vahče dobili tudi tisti, ki so med letom pomagali pri kmečkih opravilih. Poleg kruhkov so dajali tudi jabolka, hruške, krompir. Kmalu po drugi svetovni vojni je ta lepi običaj pri nas zamrl.
1. Če želiš, da se tvoja stiska odreši, jo odpri v pomoč.
Samo človek je človeku očitno premalo; s svojo ljubeznijo teši, a ne poteši, ker ne (do)seže dovolj globoko v osebno. Zato vabi Jezus, naj pridemo utrujeni in obremenjeni k Njemu (prim. Mt 11,28) in se okrepimo. ‘Moja kri’ pravi, je njegova ljubezen (Judje so pojmovali kri kot nositeljico duše – ljubezni) in ‘moje telo’ je tista notranja opora in (po)moč, v kateri smo notranje podprti, ko okušamo dobro in zlo v zemeljski stvarnosti. »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, ne bo lačen; in kdor vame veruje nikoli ne bo žejen,« (Jn 6,34) govori tudi zato, da se ne bi med seboj kar naprej najedali in si ‘pili krvi’ – najgloblje v sebi potrebujemo potešitev v Bogu.
Ne pomnim, kdaj sem ti nazadnje pisal pismo. Tisto leto, ko sem ‘služil narodu’, sva si res pisala tako rekoč vsak dan, a to je bilo v neki drugi državi in v nekem drugem času, ko še nismo poznali mobilne telefonije. Kasneje sem ti pisal samo še enkrat: Ko sva kot mož in žena zatrmoglavila do te mere, da si nisva mogla nič več reči, pa sva si pisala.
Najprej bi rad pojasnil, da pri Župnijskem pastoralnem svetu ne gre za duhovnika na splošno, marveč za župnika, ki mu je zaupana župnija in bi naj bil vez edinosti vseh služb in vseh darov (karizem) v župnijskem občestvu. To službo edinosti ali morda bolje povezovanja imajo v Cerkvi papež za vesoljno Cerkev, krajevni škof za krajevno (škofijsko) Cerkev in župnik za župnijsko Cerkev oziroma župnijo. To pomeni, da za papeža, škofa in župnika ni najbolj pomembno, da je najbolj pameten, najboljši teolog, najboljši pridigar, najboljši katehet, najboljši pevec, najboljši ekonom, najboljši računalničar, najbolj svet, kar je sicer vse zaželeno, toda osrednja papeževa, škofova in župnikova vloga je, da ima dar edinosti, tj. dar povezovanja vseh vernikov, predvsem sodelavcev, in dar odkrivanja talentov in animiranja vseh služb in karizem v skupnosti, ki mu je zaupana. To pa zahteva, da ima zraven naravnih darov predvsem odprtost za poslušanje Svetega Duha in dar ter občutek za branje znamenja časov. S karizmo edinosti bo odkrival, omogočal in pospeševal razvoj vseh talentov posameznikov in omogočil, da bodo vsi darovi in vse karizme, ki jih Bog podarja posameznikom, v službi graditve župnijske, škofijske in vesoljne cerkvene skupnosti. V tem smislu je papež Janez Pavel II. prosil nekatoliške kristjane, naj mu pomagajo, da bo svojo papeško, tj. petrinsko službo izvrševal v duhu razodetja in kot vez edinosti. Papež Gregor Veliki že ob koncu 6. stoletja opredelil papeško službo kot službo ‘služabnika božjih služabnikov’, kar je odlično izhodišče za zborno (kolegialno) vodenje vesoljne Cerkve. Šlo mu je za duhovno blaginjo Cerkve. Gregor Veliki je v svojem Pastoralnem vodilu zapisal, da je “vladanje z najvišjega mesta dobro tedaj, ko tisti, ki stoji na vrhu, bolj kot nad svojimi brati vlada nad svojimi grehi”. Sicer pa beremo v Novi zavezi (prim. Rim 16, 1 Kor 16) o tesni povezanosti apostolov in vernikov laikov. Patrolog A. Faivre, ki je napisal knjigo o laikih v zgodnji Cerkvi, je dal enemu od poglavij hudomušni naslov : »Lepi časi, ko ni bilo klerikov in ne laikov«, kar pa je potrebno seveda pravilno razumeti. Pozneje je žal vzorec svetne družbe vplival in spremenil odnos med duhovniki in verniki laiki. Prišlo tako daleč, da je v nekem obdobju pomenilo biti duhovnik in klerik sinonim za aktivnega člana Cerkve. Na 2. vatikanskem koncilu so piramidalno podobo Cerkve ‘znižali’ v duhu svetopisemskega služabništva in zelo poudarili zbornost škofov, iz česar izhaja odgovornost vseh škofov in ne samo papeža za vesoljno Cerkev. Poudarjen je občestveni model Cerkve na vseh ravneh. To pa posledično velja tudi za škofijo in župnijo, kar pomeni, da smo vsi škofljani soodgovorni za škofijo in vsi župljani za župnijo in ne samo škof in župnik. Škof je dolžan odkrivati in povezovati vse darove, ki jih Sveti Duh podarja duhovnikom in krščanskim vernikom njegove škofije, župnik pa bi naj odkrival, animiral, pospeševal in povezoval darove, ki jih imajo župljani.
Zibelka ji je tekla v preprosti kmečki hiši v Horjulu, kjer se je rodila 22. oktobra 1911. Imela je dve sestri, bratje so umrli še kot otroci. Na otroštvo, čeprav ga je skalila prva svetovna vojna, ko je bil oče na fronti, je imela lepe spomine. Po končani osnovni šoli v domačem kraju so jo starši desetletno poslali v Maribor, kjer je bila njena teta redovnica šolska sestra. Tam je končala meščansko šolo in učiteljišče. Potem se je odločila za študij pedagogike in psihologije na filozofski fakulteti univerze v Ljubljani. Med študijem se je ob pomoči staršev vzdrževala tudi z inštrukcijami. Leta 1935 je iz obeh predmetov diplomirala, leta 1939 je doktorirala iz pedagogike. Še pred tem se je poročila s Francetom Brenkom, svojim študijskim kolegom. V skladnem zakonu, ki je trajal 54 let (mož France, znan filmski zgodovinar, je umrl leta 1990), sta se jima rodila dva sinova.
Rada sta se z njima pogovarjala. »Veliko sem dala na pogovor. Če otroci čutijo, da so enakovredni sogovorniki, ti odprejo srce, sicer pa ne … Največ, kar lahko straši damo svojim otrokom, so ljubezen, radost, zaupanje in veselje do življenja.« To spoznanje jo je vodilo tudi pri njenem pisanju, za katero je zajemala snov iz svojega otroštva in iz življenja svoje družine. Med drugo svetovno vojno je sodelovala v odporniškem gibanju. Takoj po vojni je bila med ustanovitelji založbe Mladinska knjiga, od leta 1949 do upokojitve leta 1973 je bila urednica za mladinsko književnost pri tej založbi. Kot urednica je spodbujala domače pisatelje k pisanju za otroke in mladino, izbirala je zanje tuja dela in tudi sama pisala. Malo pred koncem svojega življenja, ki se je izteklo 20. novembra 2009, je dejala: »Še zmerom gledam naprej z vsem humorjem, kar ga premorem.«
Kristina Brenkova je začela pisati že pred drugo svetovno vojno ter objavljala v Ljubljanskem zvonu in Sodobnosti. Pisala je dejansko ves čas, nikoli veliko, a vztrajno. Po vojni je pisala igre za mladino s pravljičnimi besedi. Njena prva knjiga mladinske proze (Golobje, sidro in vodnjak) je izšla šele leta 1960. Potem pa so se porajale vedno nove, tako da se jih je ‘nabralo’ okoli trideset. Na vprašanje, odkod so vrele ideje, je odgovorila: »Ideje nikoli niso vrele. Če se je nekaj dotaknilo mojega srca, sem imela tiho željo to sporočiti naprej. Samo to! Pa saj nikoli nisem mislila, da sem pisateljica. To se mi je zdelo tako nekaj veličastnega.« Večino svojega pisateljskega dela je namenila mladim bralcem, tudi najmlajšim. Kot urednica za mladinska dela je priklicala v življenje legendarne zbirke Čebelica, Zlata ptica, Mladi oder, Cicibanova knjižnica, pa tudi čudovite slikanice, ki so po njeni iznajdljivosti izhajale v številnih evropskih jezikih. Knjižnica Čebelica, namenjena otrokom v začetnem bralcem obdobju, obsega že približno 400 naslovov, izšli pa so v skupni nakladi več kot šest milijonov! Bila je presrečna, ker so otroci in tudi odrasli vse z veseljem sprejemali. »Zelo rada se spomnim na edinstveno zbirko Zlata ptica, v kateri je zbranih sto knjig ljudskih pripovedi z vsega sveta. Kolikor poznam tuje izdaje, take zbirke nima nobena založba na svetu.«
Od njenih del za otroke je najbolj znana pravljica Deklica Delfina in lisica Zvitorepka. Kristina Brenkova je k nam pripeljala nagajivo Piko Nogavičko švedske pisateljice Astrid Lindgren. Prva jo je prevedla v slovenščino in si z dovoljenjem pisateljice izmislila slovenska imena za osebe v knjigi. Za svoje delo je dobila tudi nekaj priznanj in nagrad, toda več kot te ji je pomenilo priznanje mladih bralcev.
»Veliko sem potovala, čeprav je bilo precej naporno,« je dejala Kristina Brenkova. »Najprej so me ravnatelji vprašali, ali imam avto. Nisem ga imela, vendar nisem nikoli zavrnila povabila. Imela sem občutek neke dolžnosti.« Povedala je, kako so se ta srečanja začenjala: »Ko sem prišla v šolo, so vsi pričakovali, da bom kaj povedala. Zelo dobro se spomnim, da sem v nekem razredu sredi Bele Krajine rekla: “Vas je toliko, jaz pa sem čisto sama na odru, kar vi me kaj vprašajte!” In so začeli: “Ali imate kaj otrok, koliko so stari …”« Ob teh srečanjih pa tudi pri svojem pisanju se je ravnala po pravilu: »Mene nikoli ni zanimalo vzgajati. Vedno sem imela v mislih le to, da bi se naše srečanje, naš pogovor dotaknil srca in jim ostal v spominu.« Kako so ji bila ta srečanja z otroki po slovenskih šolah dragocena, potrjuje njeno priznanje: »Vse spominke, ki so mi jih dali po šolah, sem uvrstila med svoja odlikovanja.« Vse njeno življenje je bilo povezano s knjigo, zato upa, da bo bralna značka mladi rod spodbujala k branju. »Danes je marsikaj drugače, a še vedno verjamem v moč prave, dobre besede in trdno vemo, da knjiga ne bo umrla, dokler bodo živeli ljudje.«
Pred odhodom v Brazilijo (julija leta 2013) si je papež Frančišek ogledal popolnoma zastekljen papamobil s katerim naj bi se prevažal na svetovnem dnevu mladih. Zavrnil je to možnost in poudaril, da ne moreš priti na obisk ljudem v ‘stekleni kletki’ – sploh pa ne k prijateljem, k tistim, ki jih imaš rad. Potreben je živi stik, brez vmesne zasteklitve. Kasneje je v intervjuju na brazilski TV poudaril: »Treba je spodbujati ‘kulturo srečanja’!«
Besede, ki so naslov tega prispevka, so bile izrečene na enem od zemeljskih sloves v Solčavi. Prevzele so me, saj z blago prijetnostjo nakazujejo naš večni dom, tam za mejami časa in prostora. Prav tako me je prevzela duhovna oporoka, ki jo je zapisal eden od klenih solčavskih gorjanov. Njegove besede so vredne, da jih sprejmejo za dobro doto ne le njegovi sorodniki, pač pa tudi mi, preostali:
Ta svet je za človeka premajhen, da bi mogel utešiti vse njegove želje. Zato ne navezujte nanj svojega srca. Svet je poln prevar, a najhujša je prevara srca. Ostanite zvesti veri, a spoštujte prepričanje vsakega človeka. Ne bojte se nikogar bolj kot samega sebe. V tihih urah se vračajte vase in mislite na poslednje reči.