Peter Kozler
* 16. februar 1824, Koče pri Kočevski Reki, † 16. april 1879, Ljubljana
“Prvi Slovenec, ki je imel jasne pojme o slovenskih mejah in slovenskih koristih, je bil pravnik in geograf Peter Kozler,” ugotavlja Martin Jevnikar. Najpomembnejše delo tega moža, ki ga predstavljamo ob obletnici njegove smrti, je Zemljovid slovenske dežele in pokrajin (1853), prvi zemljevid v slovenskem jeziku.
Mož je izšel iz rodu nemških kočevarskih priseljencev iz Koč pri Kočevski Reki (tja naj bi prišli že v 16. stol.). Rodbina, ki je svoj priimek poslovenila (Kozler – kozar, kozji pastir), je bila ob Petrovem rojstvu 16. februarja 1824 spet ponemčena. Petrov oče Janez si je s kupčijo z južnim sadjem in s kožami tako opomogel, da je postal veletrgovec (imel je hiše na Dunaju, Reki, v Trstu in Ljubljani) in graščak na Ortneku.
Petra je slovensko brati in pisati naučil župnik pri Sv. Gregorju nad Sodražico. Potem ga je oče poslal na normalko (gimnazijo) v Ljubljano; zadnji dve leti srednje šole je končal v italijanskih mestih Padova in Pavia, ki sta bili tedaj pod Avstrijo. Ko je na Dunaju študiral pravo (1843-1846), se je dejavno vključil v tamkajšnji akademski klub Slovenija. V viharnem letu 1848 so njegovi člani izdelali program Zedinjene Slovenije in tedaj je Kozler začel razmišljati o izdelavi zemljevida slovenske dežele. Po opravljenem sodniškem izpitu je opravljal razne sodniške službe po Istri in na Primorskem. Ko je zaradi svojega zemljevida prišel pri vojaških oblasteh v nemilost, je zapustil državno službo, postal notar v Sežani in se oženil. Po očetovi smrti je prevzel njegovo trgovino na Dunaju; leta 1866 je z bratoma in s sestro kupil Cekinov grad v ljubljanskem Tivoliju, leto pozneje pa so skupaj ustanovili največjo pivovarno na Slovenskem, predhodnico današnje Pivovarne Union. Bil je vsestranski in zelo uspešen podjetnik. Umrl je 16. aprila 1879 na Cekinovem gradu v Ljubljani.
Peter Kozler slovenske zavesti ni prinesel iz domače družine; pridobil jo je s šolo, predvsem med študijem na Dunaju, kjer se je družil z jezikoslovcema Franom Miklošičem in Matejem Cigaletom ter drugimi uglednimi Slovenci. Leto 1848, ko je bil odbornik dunajske Slovenije in član Slovenskega kluba v Ljubljani, ga je potegnilo v središče slovenskega političnega življenja, piše Martin Jevnikar (Koledar GMD 1979). Podpisal je predlog 44 dunajskih Slovencev kranjskim deželnim stanovom. Potem pa je z Miklošičem prišel v Ljubljano, kjer je na zborovanju zagovarjal slovenski program, ki je obsegal štiri točke: Zedinjeno Slovenijo, enakopravnost slovenščine v šolah in uradih, ustanovitev univerze v Ljubljani ter neodvisnost Avstrije od Nemčije. Malokdo ve, da sta Peter Kozler in Anton Globočnik na podlagi kranjskega deželnega grba izbrala za slovenski znak belo-modro-rdečo barvo zastave. Tedaj je začel Peter Kozler tudi pisati o slovenskih zahtevah. Ves čas je imel pred očmi predvsem obmejne Slovence, meni Martin Jevnikar. Med drugim je poudarjal slovenski značaj Istre in zahteval za Slovenijo naslednje pokrajine: slovenski del Štajerske in Koroške, Kranjsko, goriško in istrsko okrožje z istrskimi otoki vred (vse to je vrisal v svoj zemljevid). Svoje zahteve je utemeljeval s statističnimi podatki, ki jih je načrtno zbiral. Po pravici torej velja tudi za prvega slovenskega statistika.
Največje Kozlerjevo delo je Zemljovid slovenske dežele in pokrajin, ki je izšel leta 1861 z letnico 1853. Nanj je mislil že maja 1848, izdelal pa ga je naslednje leto. Izhajal je iz avstrijskih vojaških kart, ki pa jih je zmanjšal za polovico, da ima zemljevid razmerje 1:576.000 z merami 50×54,7 cm. Posegel je globlje v Avstrijo, na jugu je zajel še vso Istro in del Kvarnerja. Kozlerjeva “velika Slovenija” je znatno presegala sedanjo Republiko Slovenijo, ki meri le 87% ozemlja, prikazanega na njegovem zemljevidu. Meje so nastajale na temelju narodopisnih in statističnih podatkov; kadar so odpovedala druga merila, se je Kozler pri ugotavljanju narodnih meja ravnal po prisotnosti ali odsotnosti slovenskega bogoslužja (“Kako daleč slovenska beseda seže”). Izdelavo zemljevida je zaupal nekemu neznanemu dunajskemu bakrorezcu, ki je z vsem skupaj nekam izginil. Leta 1851 so vendarle našli rokopis in ploščo in bakrorezec Anton Knorr je zemljevid izdelal do konca leta 1852.
V tem času pa je Kozler kot prilogo sestavil knjižico Imenik mest, tergov in krajev, zapopadenih v Zemljovidu slovenske dežele. Tam je očrtal geografsko podobo domovine. “Za opisom pokrajin je posvetil posebno poglavje narodopisu s poudarkom narodnostnih meja, dodal pa je še imenik, ki je bil dolga leta edini seznam krajev celotnega slovenskega ozemlja” (M. Bajc). Zemljevid je bil dotiskan leta 1853, toda vojaške oblasti so vse izvode zaplenile in Kozlerja obtožile veleizdaje. Kmalu je bil oproščen, toda zemljevid je smel “priti na svitlo” šele leta 1861, po koncu Bachovega absolutizma. V nekaj letih je doživel več ponatisov.
(obletnica meseca 04_1999)
Jean Guitton se je rodil 18. avgusta 1901 v mestu Saint Etienne v katoliški družini. Kot otrok je čutil ostro nasprotje med versko vzgojo doma in protiversko vzgojo v šoli (Francija se je leta 1904 razglasila za laično državo). Močno oporo je našel v starem, slepem duhovniku P. Pouetu, ki mu je odpiral oči za božje resničnosti. Rad je prebiral spise filozofov in vse življenje se je imel za učenca Henrija Bergsona. Pred drugo svetovno vojno je bil profesor prava, vojno je preživel kot ujetnik v Nemčiji, po vojni pa je bil do upokojitve (1968) profesor na pariški univerzi Sorboni. Živel je zelo skromno v najetem stanovanju, katerega stene so krasile njegove lastne umetniške slike. Bil je vdovec brez otrok. Njegovo skoraj stoletje dolgo življenje se je izteklo 21. marca 1999 v pariški bolnišnici Val-de-Grace (Dolina milosti).
Veliko je razmišljal o vstajenju. V svoji knjigi Problem Jezusa, ki ji je dal podnaslov Dnevnik svobodomisleca, trdi, da vstajenje ni samo čudež in večno življenje kot nadaljevanje, dopolnitev zemeljskega bivanja; vstajenje je popolna sprememba, poveličanje snovi. V tem je videl tudi ključ za odnos med časom in večnostjo. “Večnost ni podobna času in prava obrazložitev večnosti ni dolgost, ampak navzočnost. Večnost je sedanjost, ki ne mine, sedanjost vedno večnega veselja; veselja, ki je vedno navzoče. Sami vemo, koliko veselja nam daje prijateljeva navzočnost. Večnost je navzočnost Boga v nas in nas v Bogu.”
Fortunat se je rodil 6. julija 1721 Pod Mekinjami pri Kamniku v stari obrtniški družini: njegov ded je bil zidar, oče Jožef pa mizar, ki je izdeloval skrinje pa tudi oltarne nastavke. Družina se je že pred letom 1727 preselila v Kamnik. Tam je tedanji kulturno razgledani župnik Maksimilijan Rasp vodil šolo za nadarjene dečke, v katero je sprejel tudi Fortunata. Ko je odkril njegovo slikarsko nadarjenost, je po zvezah s plemiškimi sorodniki poskrbel za njegovo šolanje. Najprej ga je poslal v Ljubljano, kjer je bil učenec slikarjev Jelovška in Metzingerja. Pri svojih 25. letih je Fortunat poslikal bandero za cerkev sv. Miklavža v Tuhinjski dolini. Zatem je slikal oltarne podobe za cerkve v hrvaški Liki. Plemiška družina Taufferer mu je omogočila študij na Akademiji sv. Luka v Rimu (1756 pa 1758-1760). Tam je popolnoma spremenil svoj način slikanja. Zelo se je ogrel za beneške mojstre baroka, posebno za Tiepola in Piazetta. V svojem slikarstvu je ostal vedno blizu čustvovanju preprostega človeka iz sveta, iz katerega je sam izšel, prijatelje pa je imel med plemiškimi kulturnimi izbranci, kakršni so bili dolski baron Volbenk Daniel Erberg in njegova žena ter stiški opat Franc Ksaver Taufferer.
Glavnina Bergantovih del je iz zadnjih devetih let njegovega življenja, ki se je prezgodaj izteklo. Njegova dela sodijo v sam vrh slovenskega baroka. Poleg portretov je ustvarjal predvsem oljnate slike nabožne vsebine, večinoma za plemiške in samostanske cerkve, največ za tiste, ki so bile “pod palico” stiškega opata. Med najlepše spadajo oltarne slike za Križno Goro nad Ložem: Kristus na Oljski gori, Bičanje, Križanje. Za frančiškansko cerkev v Nazarjah je naslikal Zamaknjenje sv. Frančiška, za Veselo Goro pri Šentrupertu na Dolenjskem pa sv. Janeza Nepomuka: oba svetnika sta upodobljena v zaneseni zamaknjenosti. Umetnostna zgodovinarka Anica Cevc piše, da Bergantov osebni stil zaznamuje izrazita tipika fiziognomije; pri moških prevladujeta dva tipa: mlajši, nelep, v katerem je domnevno skrit podzavestno projicirani avtoportret, in starčevski z mehkim izrazom zamaknjenosti. Umetnikovi obrazi niso posebno lepi, so pa čustveno poglobljeni ali celo zamaknjeni. Kdor pozorno gleda Bergantove slike, dobi vtis, da je v upodobljenih osebah nekaj krhkega, bolehnega in da se v njih zrcali celo umetnikova osebna tragika: vse življenje je bil samotar, ni imel družine in le malo prijateljev. “Morda Bergantove cerkvene slike niso tako pobožne kot Metzingerjeve ali Jelovškove, zato pa so bolj iskrene in bolj zveste tragiki življenja. Ljudje so pred njimi doživljali sami sebe v krogu nebeščanov. To je res evangelij, oznanjevan ubogim” (Emilijan Cevc).
Slikarja je vezalo osebno prijateljstvo s stiškim opatom Francem Ksaverjem Tauffererjem, ki je vodil samostansko družino od leta 1764 do razpusta samostana pod Jožefom II. (1784). Ta vsestransko razgledani in delavni mož je kmalu po nastopu svoje službe pri prijatelju naročil križev pot za samostansko cerkev. Bergant se je dela takoj lotil in nastalo je 14 podob “jeruzalemskega križevega pota”: od Pilatove obsodbe do polaganja v grob, ki sloni na prastarem izročilu “pota trpljenja”, manj pa na poročilih evangelistov. Samostan Stična je leta 1974 Bergantov križev pot izdal v posebni knjižici, ki ima na desnih straneh 14 Bergantovih podob, na levih pa ustrezna kratka svetopisemska besedila. Knjižico je s čudovitim uvodom obogatil umetnostni zgodovinar Emilijan Cevc. V njem nazorno razčleni značilnosti Bergantovega slikanja. Med drugim piše: “V nasprotju z umirjeno Kristusovo postavo in strastnim nemirom rabljev se kaže umetnikova velika izrazna moč… Nenehoma opažamo to dvojnost: v krikih rabljev in Jezusovem molku… Kristus ni nadzemsko lep – morda je v njegovem izrazu celo nekaj črt umetnikovega obraza – rablji pa so prav po ljudski fantaziji divji, demonični, pretirani v surovosti…” Opozarja tudi na to, da Simon iz Cirene pomaga nositi križ od pete pa vse do desete postaje.
Zadnja slika prikazuje, kako mrtvo telo Križanega polagajo v kamnit sarkofag, na katerem beremo umetnikov podpis: “F. Wergant, Accademicus Capitolinus pinx: 1766”. Cevc pripominja: “Slikar torej s ponosom omenja svoje šolanje na rimski akademiji, morda tudi ponižno izraža željo, da bi bil – po Pavlovih besedah – s Kristusom pokopan.”
Pred šestdesetimi leti (3. februarja 1939) je v Ljubljani umrl skopski škof Janez Gnidovec. Do sebe je bil izredno strog, do ljudi pa blag. Kdor ga je poznal, ga je spoštoval kot “živega svetnika”. Upamo, da bo to čast kmalu tudi uradno dosegel.
Vseskozi je bil odličen dijak. Bil je zelo nadarjen zlasti za jezike, odlikovala pa ga je tudi trdna volja: kar je hotel doseči, je tudi dosegel. Po maturi se je brez oklevanja odločil za ljubljansko bogoslovje. Leta 1896 je bil posvečen v duhovnika. Triindvajsetletnega novomašnika je škof Missia poslal za kaplana v Idrijo. Zatem je bil dve leti (1897-1899) kaplan v Vipavi, kjer je malo zahajal v družbo, dokler mu ni cerkveni ključar dejal, da je v Vipavo prišel za ljudi.
Na željo škofa Jegliča, ki je ustanavljal gimnazijo v Škofovih zavodih v Šentvidu, je šel leta 1899 na Dunaj študirat klasično jezikoslovje. Študij je končal leta 1904 z doktoratom. Škof Jeglič ga je leta 1905 imenoval za prvega ravnatelja v šentviških zavodih. To službo je opravljal 14 let. Med prvo svetovno vojno je bilo v zavodih veliko vojaških ranjencev. Gnidovec je z vsemi govoril v jezikih tedanjega avstrijskega cesarstva. Leta 1919 je prosil škofa, naj ga razreši ravnateljstva, ker je želel vstopiti v misijonsko družbo lazaristov.
Škof je njegovo željo uslišal in Gnidovec je 6. decembra 1919 postal član misijonske družbe. Kmalu je postal voditelj novincev. Leta 1924 je bil imenovan za škofa v Skoplju, kjer je bil škofijski sedež že štiri leta prazen. Škofovsko posvečenje je prejel 30. novembra 1924 v cerkvi Srca Jezusovega v Ljubljani. Za škofovsko geslo si je izbral besede apostola Pavla: “Vsem postati vse”, za svojega vzornika pa sv. Frančiška Saleškega in poslej se je vedno podpisoval “Janez Frančišek”. Sedež skopske škofije, ki je obsegala vso Makedonijo, Kosovo, Metohijo in del Črne gore, je bil tedaj Prizren. Na ozemlju škofije je živelo okoli 30.000 katoličanov. Škofu je primanjkovalo duhovnikov in vztrajno je prosil za pomoč iz domovine. Pridobil je nekaj duhovnikov, med njimi Alojza Turka, poznejšega beograjskega nadškofa. Svojo prostrano škofijo je večkrat prepotoval, največkrat peš. Dal je zgraditi 11 novih cerkva, da so po vseh krajih, kjer je bilo kaj katoličanov, imeli božje hiše. Leta 1934 se je preselil v Skopje, kjer je bila vsaka njegova pot po mestu “pastoralni obisk”. O božiču 1938 je hudo zbolel in v začetku januarja 1939 so ga prepeljali v Ljubljano. Tam je 3. februarja 1939 umrl. Ob njegovi smrti je neki muslimanski uradnik v Skoplju, ki je škofa poznal, dejal: “Če ta ni v nebesih, ne bo nihče!”
“Medved je bil pesnik. Bil pa je kot človek in duhovnik zares čista duša. To potrjujem z vsem prepričanjem, ko mi nikoli ni najmanjše skrivnosti srca prikrival,” pričuje v svojih spominih pisatelj Franc Saleški Finžgar, najbližji prijatelj Antona Medveda, pesnika in dramatika, ki se ga spominjamo ob obletnici..
Po svojem mehkem značaju je bil Anton Medved “rojen” pesnik. Pesniti je začel že v dijaških letih in prve pesniške poskuse je objavljal v alojzijeviškem domačem listu. V njih je opeval lepote svojega domačega kraja in se spominjal svojega otroštva. Pred javnost je stopil kot bogoslovec, ko je bil njegov učitelj Frančišek Lampe, ustanovitelj in prvi urednik Doma in sveta, v katerem je Medved objavljal svoje prve lirične pesmi. Največji vpliv nanj je imel Josip Cimperman, ki ga je šolal v pesniki obliki in jeziku ter ga uvedel v Ljubljanski zvon. Po sodbi Franceta Koblarja je od Medvedovih pesmi, objavljenih v Zvonu, zanj najbolj značilen ciklus Iz lepših dni, ki s svojim bolestnim razmerjem do sveta sicer spominjajo na Jenkove Obujenke, vendar se v njih že uveljavlja poglobljeno razmišljanje. Medvedova lirika je v tesni povezavi z njegovim življenjem. “Življenje ga je kovalo na trdem nakovalu; temeljni akord njegovih pesmi je zato trpka bolest, le da je ta pesimizem trpljenja omiljen po etičnem idealizmu njegovega krščanskega svetovnega naziranja” (Ivan Grafenauer). Med njegove najlepše pesmi spadajo elegije, posvečene spominu pokojne matere. Pisal je tudi epske pesmi z motivi iz krajevne ali slovanske zgodovine, iz Svetega pisma ali iz legend. Izmed svojih pesmi je Medved izbral najboljše in jih izdal v dveh zvezkih svojih Poezij (1906, 1909). Finžgar sodi, da je v Medvedovih pesmih res preveč svetožalja, toda “modra glava naj bi izbrala cvet njegovih pesmi, pa bi imeli knjigo, ki bi nikoli ne zastarala.”
Poleg lirike je bila glavno polje Medvedovega literarnega ustvarjanja dramatika. Že kot bogoslovec je spesnil dramatičen prizor iz Svetega pisma Savel. France Koblar, najboljši poznavalec starejšega slovenskega gledališča, v svoji knjigi Slovenska dramatika Medvedovemu dramskemu ustvarjanju posveča 22 strani. “Medvedovo dramsko pesništvo,” piše, “se je razvijalo v treh stopnjah. Prvo je klasicistično zgodovinsko obdobje, nato goji sodobno idealistično realistično dramo, nazadnje se nagiba k ljudski igri.” Iz prvega obdobja so tri njegova najbolj znana dramska dela: romantična petdejanska drama Viljem Ostrovrhar (1894), dvodelna jambska tragedija Kacijanar (1895) ter tragedija Za pravdo in srce, v kateri je za snov izbral dogodek iz hrvaško-slovenskega kmečkega upora leta 1573. O Viljemu Ostrovrharju je Koblar zapisal, da mladi pesnik ni gradil iz življenjskih izkušenj. “Vendar delo ni brez pomena, zlasti iz dveh razlogov: prvič vidimo načrtno iskanje narodnega izročila v stari zgodovini, drugič je morda zavestno snovanje tragedije iz krščanskih osnov.” Njegove realistične drame (Krivica in dobrota, Na odru življenja) zajemajo snov iz družinskega življenja, so pa premalo “odrske”. Iz zadnjega obdobja je nekaj veseloiger (Na ogledih, Rendezvous, Prvi april) in dramatičnih slik (Cesar Friderik na Malem gradu). V zapuščini sta ostali njegovi drami Črnošolec ter Stari in mladi.
Trinajstega junija, na dan svojega krstnega zavetnika sv. Antona Padovanskega, bi praznoval svoj stoti rojstni dan in god Anton Slodnjak, eden največjih slovenskih slovstvenih zgodovinarjev. Kot srednješolski in univerzitetni profesor je svoje učence bogatil ne le s svojim izrednim znanjem, ampak tudi s svojo plemenito osebnostjo.
Slodnjakovo življenjsko delo zavzema številna področja: uveljavil se je kot odličen pedagog in učitelj, urednik in pisatelj monografij, kot kritik in ocenjevalec, kot leksikograf in jezikoslovec. Glavno področje bilo raziskovanje zgodovine slovenskega slovstva od Brižinskih spomenikov do sodobnosti s težiščem na 19. in prvi polovici 20. stol. Že v svojem Pregledu slovenskega slovstva (1934) je pokazal svojo izvirnost: odklanjal je poglede Franceta Kidriča, utemeljene v pozitivizmu; literarni razvoj je povezoval z duhovno-zgodovinskimi vidiki narodove samobitnosti. Poudarjal je, da je prav književnost zatirane Slovence spreminjala iz ljudstva v narod, ga osveščala in osvobajala. Še dosledneje se je svojih načel držal v svoji v nemščini napisani Zgodovini slovenske književnosti (Berlin 1958), ki je bila komunistični oblasti povod, da se je resnicoljubnega avtorja s pomočjo nekaterih neznačajnih karieristov znebila s predčasno upokojitvijo. Prijatelj Vilko Novak, ki je poznal ozadje te spletke, piše: “V resnici so nameravali Slodnjaka odstraniti s fakultete, ker se ni vdal političnemu frazerstvu, izrekel bolj zasebno kakor v družbi kako kritično besedo o razmerah in dogodkih in imel velik vpliv na mladino.” Za Zgodovino slovenskega slovstva, ki jo je v sedmih knjigah izdala Slovenska matica (1956-1971), je Slodnjak temeljito obdelal obdobje realizma in naturalizma. Ob tisočletnici Brižinskih spomenikov (1968) je izšlo v Ljubljani in v Celovcu njegovo Slovensko slovstvo. Za srednje šole je sestavil priročnik Obrazi in dela slovenskega slovstva (1975), a so njegovo uporabo za šole takratne oblasti prepovedale.
Ogromno svojega znanja je Slodnjak prelil v svoje uredniško delo. Uredil je in s tehtnimi opombami obogatil zbrana dela Frana Levstika, Frana Erjavca, Stanka Vraza, Ivana Prijatelja in drugih. Največ se je ukvarjal s Prešernom: več ponatisov je doživela njegova komentirana poljudna izdaja Prešernovih Poezij. Vrh njegovega prešernoslovskega raziskovanja je reprezentativna izdaja v dveh knjigah: Poezije in pisma ter Prešernovo življenje (1964). Ob poglabljanju v življenje in delo naših velikih besednih umetnikov se je v njem prebudila pisateljska domišljija in napisal je romane o treh slovenskih velikanih: o Prešernu z naslovom Neiztrohnjeno srce (1938), o Levstiku Pogine naj pes! (1946) in o Cankarju z naslovom Tujec (1976). Ob izidu zadnjega je založba Mladinska knjiga ponatisnila prejšnja, tako da so vsi izšli pod skupno oznako Slovenska trilogija. V njih prikaže Slodnjak te tri može, kako se morajo kot glasniki lepote, resnice in napredka boriti s sovražnim okoljem in težkimi razmerami. Podobno usodo je doživljal tudi sam. Njegov učenec Jože Pogačnik, ugleden slavist, je o svojem učitelju zapisal: “Slodnjakova zunanja podoba razodeva lastnosti njegove duševnosti… Za vnanjo podobo je videti odtis človeške dobrote in topline. Kakor mu je v literarni zgodovini jedro in smisel vsega človek, tako mu je človek merilo v življenju. To pa potrjuje, da med njegovim življenjem in vrednotami, ki jih ugotavlja v književnosti, ni prepada.”
Zibelka mu je tekla na Krasu: rodil se je 24. februarja 1859 v Gorjanskem pri Komnu. V družini je bilo štirinajst otrok in dva sinova (Andrej in Edvard) sta postala duhovnika. Karel je začel osnovno šolo v Gorjanskem in jo nadaljeval v Gorici, kjer je obiskoval tudi klasično gimnazijo. Po maturi leta 1878 je šel na Dunaj študirat slavistiko ter klasično in primerjalno jezikoslovje. Študij je končal z doktorsko disertacijo o narečju svojega domačega okolja pri profesorju Franu Miklošiču. Ko ni mogel dobiti nobene službe na kakšni šoli, je šel na Češko za hišnega učitelja v plemiško družino, kjer sta se srečala z angleško vzgojiteljico, ki je postala njegova žena. Sedem let je sodeloval pri slovenski izdaji državnega zakonika. Šele leta 1897 so se mu odprla tako zaželena vrata do profesure na graški univerzi, kjer je postal izredni profesor za slovansko filologijo s posebnim ozirom na slovenski jezik in slovstvo. Bil je odličen strokovnjak, zato so ga leta 1908 vabili na univerzo v Sofijo; tedaj pa je bil imenovan za rednega profesorja na graški univerzi. Poleg slovenskega jezika in književnosti (predavanja so bila v slovenščini) je predaval še starocerkveno slovanščino in srbohrvaščino. Kmalu mu je začelo pešati zdravje in leta 1911 je moral zaprositi za bolezenski dopust, s katerega se ni več vrnil v predavalnico. 7. julija 1912 je umrl, star komaj 53 let.
Štrekljev življenjepisec Milko Matičetov (Primorski slovenski biografski leksikon) omenja tri može, “ki so ga že v goriških dijaških letih zaznamovali in mu malone začrtali poznejšo poklicno pot”. Prvi je bil njegov profesor slovenščine Fran Levec, ki mu je odstiral lepote materinega jezika (ostala sta povezana tudi pozneje). Kot dijak se je srečal z jezikoslovcem Baudouvinom de Courtenayem, ki je zbiral zahodnoslovansko narečno in folklorno gradivo. Tretji pa je bil pisatelj Fran Erjavec, pa ne kot profesor biologije na goriški gimnaziji, ampak kot zbiralec živega besednega zaklada in ljudskega pesništva. Štrekelj je bil kot študent na Dunaju tajnik Slovenskega literarnega društva in kritik o stilu in jeziku sestavkov, ki so jih člani brali na srečanjih. Kot profesor na univerzi v Gradcu je sestavil štiri knjige predavanj Zgodovina slovenskega slovstva (ostale so v rokopisu). Njegova doktorska disertacija je bila z jezikoslovnega področja in tudi kot profesor se je tej stroki precej posvečal. Omembe vredni sta njegovi študiji o dolnjekraškem in cerkljanskem narečju.
Pri svojem profesorju Franu Miklošiču se je ogrel za etimologijo in s tega področja objavil več razprav. Njegova velika ljubezen je bila tudi slovnica: njegovo zadnje natisnjeno delo, ki ga je izdala Jugoslovanska akademija znanosti in umetnosti je bil prvi del Historične slovnice slovenskega jezika (nauk o etimologiji).
V začetku februarja se na Slovenskem precej govori o kulturi. Najbrž pa se premalo zavedamo, da so jo ohranjali mnogi ljudje, ki so se zanjo žrtvovali iz ljubezni do naroda, pa njihovo delo, tudi zaradi krivičnosti komunističnega režima ni bilo priznano. Mnogi med njimi so bili duhovniki. Te z veliko vnemo odkriva današnjim rodovom Jožko Kragelj, ki pravzaprav spada mednje, saj je tudi sam napisal že več knjig. Njegova neuničljiva volja je toliko bolj vredna občudovanja, ker ga je povojni režim obsodil na smrt in je skoraj deset let preživel v zaporih.
Najprej sem napisal in v Goriški pratiki objavil članek Šege in navade na Tolminskem. Pobudo za to je dal profesor Bednaržik in (skoraj) naš sošolec Milko Ukmar (Matičetov) Zbiral je narodno blago in tudi nas navduševal za to. Takrat sem bil še gimnazijec. Drugo pravljico z naslovom Paljčnik sem napisal za Vrtec, ki je izhajal v Ljubljani. Ob kongresu Kristusa kralja, leta 1939 sem obiskal Ljubljano. Povezal sem se z Jožo Lovrenčičem, urednikom Mentorja. Tudi njemu sem poslal črtico Iskra veselja. V njej opisujem, kako sem po maturi naučil otroke slovenske igrice. Karabinerji so me zato poklicali. Ker so takrat Italijani zasedli Slovenijo, se je ni upal objaviti. Izšla je pozneje.
Leta 1944 je v Tolminu in Kobaridu nastalo domobranstvo. Tam je bil tudi moj brat, ki pa ni šel v nobeno akcijo, ker je imel prestreljene prste. Delal je v skladišču. Jasno je, da sem ob obisku Kobarida šel tudi k njemu. To je bilo dovolj za obtožbo, da imam zveze z domobranci. Ko se je bližala priključitev Primorske, so se mnogi duhovniki umaknili v Gorico (Italija). Ko so me 30. decembra 1948 pobrali na cesti in nato zasliševali od desete zvečer do devete zjutraj, se je neprestano ponavljalo vprašanje: Zakaj sem jaz, najmlajši ostal in se nisem umaknil v Gorico. Prepričani so bili, da zato, ker je nastala meja in da bom imel zveze z goriškim nadškofom Margottijem in Vatikanom. To vprašanje se je ponavljalo tudi na tolminskem procesu, na katerem so obsodili še druge duhovnike.
Kdor je bil zaprt, je bil zaznamovan. Na Ligu (Marijino Celje), so me mladi prosili, da bi jih naučil kakšno igro. Lotili smo se, a je prišla prepoved: »Ne sme, ker je bil zaprt!”. V Novi Gorici naj bi imel predavanje o Trinku. Na dan predavanja je prišel človek, ki me je povabil, in rekel: »Čez plakat za predavanje sem moral dati pas: »Predavanje odpovedano”, ko so videli, kdo bo predaval. Pa še dogodek iz leta 1987. V Batujah smo postavljali ploščo Lojzetu Bratužu. Ko so zvedeli, da naj bi nastopal z mladinskim zborom, je organizator moral nesti na občino program pesmi! Sprva so sploh rekli, da ne smem niti nastopati. Ta mož pa je vztrajal, naj povedo, zakaj ne bi smel.
Slovenski biografski leksikon predstavlja Blaža Potočnika kot pesnika, nabožnega in poučnega pisatelja, časnikarja in narodnega buditelja. Rodil se je 31. januarja 1799 v Struževem pri Kranju. Družina se je kmalu preselila v Kranj, leta 1811 pa v Ljubljano. Blaževa prva učiteljica je bila mama Barbara, ki je znala brati, šole pa je obiskoval najprej v Kranju in nato v Ljubljani. Po končani gimnaziji in liceju je vstopil v bogoslovje in bil leta 1822 posvečen v duhovnika. Kot kaplan je služboval v Šentjerneju; po smrti stolnega organista Hellerja je bil leta 1825 poklican za kaplana v ljubljansko stolnico, kjer je sodeloval z Gregorjem Riharjem pri prenovi cerkvenega petja. Avgusta 1833 je dobil župnijo Šentvid nad Ljubljano, kjer je ostal 39 let – vse do svoje smrti. Šentviška doba pomeni višek njegovega duhovniškega in kulturnega delovanja. Bil je vsestransko delaven, bister in iznajdljiv, velik dobrotnik dijakov in študentov.
Imel je smisel za praktične stvari: za mlekarice je omislil voziček, s katerim so vozile mleko v mesto; v prostem času je faranom popravljal ure. Kot vnet čebelar se je ukvarjal tudi s homeopatijo (danes bi rekli “alternativnim zdravljenjem”). Prijatelj France Prešeren ga je zbodel z epigramom: “Popred si pevec bil, zdaj si homeopat; popred si časa bil, zdaj si življenja tat. “Njegovo razgibano življenje se je izteklo 20. junija 1872.
V novi slovenski cerkveni pesmarici Slavimo Gospoda (1992) je kar 29 Potočnikovih besedil in tri njegove uglasbitve (O Jezus, sladki moj spomin; O kam, Gospod, gre tvoja pot; Veš, o Marija). V omenjeni zbirki so pesmi, ki jih je Potočnik napisal že kot kaplan v Šentjerneju. Prevajal je tudi iz latinščine in nemščine, najbolj še pa so njegove izvirne pesmi, zlasti Mariji in svetnikom v čast. “V njih je zajemal iz živega baročno-cerkvenega duha in jim dal tako izrazito slovensko tipiko, da so te pesmi v njegovih, Travnovih, posebno pa v Riharjevih napevih dobile popolnoma ljudski značaj” (France Koblar). Vedri naravi Blaža Potočnika je bil tuj mrki janzenizem in menda se je iz Ljubljane umaknil v Šentvid prav zaradi naraščajočega vpliva janzenistov v kranjski prestolnici. Proti janzenizmu so namenjeni njegovi spisi, ki jih je pripravil na pobudo škofa Wolfa. Iz francoščine je prevedel Bossuetova Premišljevanja za vse dobe cerkvenega leta, iz italijanščine pa razmišljanja Sv. Alfonza Ligvorija o Mariji. Objavljal je tudi svoje pridige, ki razodevajo gorečega pa modrega cerkvenega govornika.
Kot posvetni pesnik se je Blaž Potočnik vključil v krog ob Krajnski čbelici in sodeloval pri prvih “bukvicah” (1830); objavil je več svojih pesmi, v katerih “se pozna Vodnikova šola, vendar se je učenec dvignil nad racionalizmom svojega učitelja in izraža že precej romantičnega čustvovanja” (F. Koblar). Matija Čop je Potočnikove pesmi v Krajnski čbelici pohvalil, da so prav prijetne za petje in jih ima za “najodličnejše v zbirki”. Potočnik je bil pristaš metelčice, zato v naslednjih snopičih Krajnske čbelice ni sodeloval; svoje pesmi je objavljal v Novicah; nekatere od njih: Dolenjska (Pridi, Gorenjc), Zvonarjeva (Ko dan se zaznava), Planinar (Visoko vrh planin stojim) so se ljudem tako priljubile, da so ponarodele. Potočnik je z Janezom Bleiweisom sodeloval pri sestavljanju Velike pratike; med njegovmi poučnimi spisi je njegova knjižica Kolera (1831). Sodeloval je tudi pri pisanju šolskih knjig za računstvo, pripravil je slovensko-nemško slovnico in sodeloval pri sestavljanju nemško-slovenskega slovarja, ki ga je pripravljal Matej Cigale (1860). Leta 1866 je v Šentvidu ustanovil narodno čitalnico, ki je pod imenom “Blaž Potočnikova čitalnica” delovala do leta 1941. Njegovo narodno zavest je pokazal vižmarski tabor leta 1869. Bil je znan kot velik šaljivec. O njem se je ohranilo več anekdot. Najbolj znana je tale: ko se je nekoč ustavil v gostilni na Brodu, ga je gostilničar vprašal, kaj dela Bog v nebesih. Župnik Potočnik je ustrelil kot iz topa: “Čaka, da bo kakšen birt prišel v nebesa!”