Valentin Vodnik
* 3. februar 1758, Zgornja Šiška pri Ljubljani, † 8. januar 1819, Ljubljana
Bil je prvorojenec od šesterih otrok očeta Jožefa in matere Jere roj. Pance. Devet let star je “pustil igre, luže in drsanja na jamenskih mlakah” in šel rade volje v šolo, ker so mu obljubili, da jo lahko pusti, če mu ne bo šlo. Stric frančiškan p. Marcel ga je vzel v Novo mesto, kjer se je pripravljal za srednjo šolo. V tem času se je seznanil z o. Markom Pohlinom in pod njegovim vplivom začel pesniti. Toda pesmi so bile povečini zanič. “Le če je zajel snov iz lastne šegavosti ali iz življenja svojega naroda, mu je misel sama ustvarila obliko, preprosto sicer, a umetniško skladno” (Ivan Grafenauer). Po končani šesti šoli ga je oče prisilil k študiju bogoslovja. Valentin je iz kljubovalnosti vstopil k frančiškanom, kjer je po slovesnih zaobljubah postal pater Marcelijan. Novo mašo je pel leta 1782 in nato bil dve leti pridigar v Ljubljani.
Samostansko življenje njegovi živahni naravi ni prijalo, zato je bil prav vesel, ko ga leta 1784 ljubljanski škof Herberstein “vun pošle duše past”.
Eno leto je bil v Sori, tri leta na Bledu, štiri leta v Ribnici; leta 1793 je na lastno prošnjo šel v bohinjski Koprivnik. Tam je prišel v stik z baronom Žigom Zoisom, ko je obiskal svoje plavže. Zois je Vodnika kmalu pridobil za literarno delo. Odkril mu je načrt, da bi se ljudstvo začelo izobraževati s pomočjo pratike, ki naj bi prinašala nekaj poučnih sestavkov pa tudi kakšno pesem. Uredniško delo naj bi prevzel Vodnik. Izšli so trije letniki Velike pratike (1795-1797), zanje je Vodnik zložil vrsto pesmi, od katerih je najbolj znana Dramilo mojim rojakom.
Za pratike je napisal tudi nekaj proznih sestavkov (Popisovanje Krajnske dežele, Hišna opravila za vsak mesec, Podvučenje od rajtanja). Ko je Velika pratika omagala, jo je nasledila Mala pratika, ki je začela izhajati leta 1798 in se je ohranila vsaj do leta 1806. Zois je dosegel, da je Vodnik leta 1796 dobil službo kaplana pri sv. Jakobu v Ljubljani. Baronu se je porodila misel na slovenski časnik in po novem letu 1797 je izšel naš prvi časnik Lublanske Novice. Vodnik je bil tri leta (1797-1799) njihov urednik in edini pisatelj. Novice so v drobcih prinašale tudi njegov pomemben spis Povedanje od slovenskega jezika.
Novice so postale izvrstna šola za naš knjižni jezik, za katerega dvig ima Vodnik velike zasluge. Uveljavil se je tudi kot šolnik; leta 1798 je opravil skušnjo in bil imenovan za profesorja na ljubljanski gimnaziji; leta 1808 je postal strokovni učitelj za zgodovino in zemljepis, neobvezno je učil tudi italijanščino, ki se je je naučil sam, kakor tudi francoščine. Pod Napoleonovo Ilirijo je postal ravnatelj gimnazije in šolski nadzornik. Zelo všeč mu je bilo, da so Francozi odprli slovenščini pot v šole.
Svoje navdušenje je izrazil v pesmi Ilirija oživljenja, s katero se je zameril avstrijskih oblastem. Pod Francozi je pisal šolske učbenike: sestavil jih je sedem, izšlo jih je le pet, med njimi tudi Pismenost ali gramatika za prve šole (1811), ki je “za tiste čase odlična in izvirna šolska slovnica” (A. Gspan). Ko je po Napoleonovem padcu (1814) pri nas zavladala Avstrija, so Vodnika zaradi njegovega prijateljstva do Francozov kazensko upokojili. Zaman je bil njegov trud, da bi se opral in da bi dobil stolico za zgodovino ali za slovenščino na liceju. Vplivni zaščitniki (Zois) so dosegli, da je smel kot začasni učitelj poučevati latinščino in grščino. V zadnjih letih je spisal še nekaj pesmi od katerih je najzrelejša Moj spominek, ki izraža zavest, da je kot pesnik dovršil svojo nalogo. Umrl je za kapjo 8. januarja 1819.
Pesniške in pisateljske darove Valentina Vodnika, frančiškanskega redovnika in nato škofijskega duhovnika, je odkril baron Žiga Zois. On je dal pobudo za prvi slovenski časnik Lublanske Novice. Prva številka je izšla po novem letu 1797, Valentin Vodnike je bil tri leta njihov urednik in edini pisatelj.
Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (1998) 2, str. 20.
Najbrž je napačno, da Slovenci razmišljamo o kulturi samo ob kulturnem prazniku, pa še takrat na bolj zunanji na~in. Pokojni Bojan Štih ima imeniten stavek: Človeško življenje ni namenjeno samo zabavi in prebavi. Vse naše hlastanje po ugodju in imetju je razumljivo, ker smo bili Slovenci v zgodovini reven in lačen narod. Sla po pridobitništvu pa lahko človeka odvrača od tistega, kar pomeni imeti duha in bogato notranje življenje. Hlastanje po predmetih lahko pripelje do tega, da ti postanejo naši lastniki, ne mi njihovi. Tudi naše hlastanje po Evropi skriva v sebi nevarnost. Kajti kaj nam bo Evropa, če bomo izgubili svojo barvo, svoj jaz, svojega duha in besedo? Potem nam ta Evropa ni potrebna, ker bi izgubili samega sebe. Danes opažam, da je v Sloveniji izpadla skrb za slovensko samobitnost in samostojnost ter duhovno avtonomijo. Tudi danes, ko imamo svojo državo in samobitnost, je pomembno in potrebno, da obdržimo med glasovi drugih narodov svoj glas, kot razpoznaven in samosvoj. Ta glas je podoben posameznikovemu glasu, ki je samo njegov in mu daje enkratnost ter zavest, da nekaj je. Brez notranjega pogleda vase in življenja navznoter ni napredka posameznika. Brez tega se v človeku naredi neka plast vseenosti in banalnosti. In kakor se mora posameznik truditi za notranje življenje, tako se mora za to truditi tudi narod.
Dolenjska je moja zibelka. Tam so me z bratom dvojčkom položili materi v naročje. Drugi bratec, večji in močnejši od mene ni hotel piti na materinih prsih in je umrl. Ostalo je “ta slabo”, namreč jaz, da bi se mučilo in vicalo skozi življenje. Življenje me je že tako zaznamovalo z odpornostjo in dolenjsko pokrajino, z njenim neskončno lepim ritmom valovanja in čustvenostjo, ki je tam najmočnejša, saj gre od pekla do neba, od milne do sovraštva. To dokazujejo vse razprtije, ki so bile na Dolenjskem. Nisem maral ne učiteljice ne šole. To je bila stara zgradba, nekdanji gasilski dom, ki je smrdel po apnu in lizolu. Učiteljica je tepla. V meni je ostal negativen odnos do šole, učiteljstva in pedagogije.
V Ljubljani sem pogrešal Dolenjsko. Stanoval sem v Marijanišču in sem tudi tam ohranil negativni odnos do pedagogije. Tudi za sestre (redovnice) sem bil “težak” primer. Zaradi tega me niso sprejeli, da bi pri njih stanoval tudi v gimnaziji. Stavek, ki ga je ravnatelj dejal očetu: “Častite sestre fanta ne priporočajo,” so ga tako razjezile, da mi je dal krepko zaušnico, ko sva prišla iz pisarne. Njegovo nejevoljo je opazil p. Roman Tominec, ki je dejal. “Če ga nikjer nočejo, ga bomo pa mi vzeli”. In tako sem pristal v frančiškanskem konviktu.
Ne spadam med tiste, ki jamrajo, da je vsa slovenska literatura materinska, od Cankarja naprej. Mene je zaznamovala mati. Ona je bila tista radovednost in tisti nemir, ki je tudi v meni. Hodila je okoli, me vodila v Ljubljano, prodajala, da je toliko zaslužila, da bi me preživela. [koda, da ni imela možnosti, da bi študirala, kot je njena sestra, ki je bila pozneje prednica pri notredamskih sestrah. Dala mi je dve pomembni stvari: veselje do besede in naučila me je delati v vinogradu. Obe me sedaj zaznamujeta. Spada med tiste slovenske matere, ki res podpirajo tri hišne vogale. Zdržijo vso pezo življenja. Govorijo nam, da moraš imeti toliko moči, da se izkoplješ iz vsega, kar pride v življenju ter da te trpljenje naredi močnejšega. To je ohranila do starosti. [e ob sinovi smrti me je tolažila: “Saj ne veš, morda je tako bolje. Morda bo vojna, bil bi vpoklican in padel.” Čutil sem, da ji je bilo hudo, a mi je želela odvzeti del bolečine.
To je drugo obdobje moje Dolenjske, kjer sem živel med vojno, od spomladi 1942 do konca vojne. Nekaj časa sem bil doma, potem pa na stričevem gruntu. Bile so čudne razmere. Možje so bili razkropljeni, eden v internaciji, drugi se je skriival, eden pri belih, drugi pri rdečih. Ljudje so zginjali. Ob koncu vojne sem se moral že jaz skrivati pred vojskami, ki so hodile mimo nas, da me ne bi pobrale. Vsak dan je nekdo padel in bilo je polno mrličev. Mladost je bila sicer tako močna, da je “prevpila” ta umiranja. Spominjam pa se dogodka, ko sem globoko doživel smrt. Nekega mrzlega novembrskega dne je neki partizan, nihče ni vedel od kje je, bežal iz vasi. Nemci so ga ustrelili. Zapuščeno je obležal za našo hišo na mrzli zemlji. V njegovi smrti sem začutil tudi svojo smrt. [el sem v kozolec in napisal pesem o smrti. Pesem se je zgubila, spomin na kruto, samotno smrt pa je ostal. Opažal sem še drugo stvar. Ena hiša je pripadala danes belim, jutri rdečim. Druga pa obratno. @alostno je bilo, da so ljudje drug drugega ovajali in velikokrat se je zgodilo, da je bil do smrti samo korak. Na drugi strani je tisto obdobje zame strašno fantovsko, ker sem začel dozorevati. Kri je puhtela v telesu, iz dečka sem postajal mož. Naučil sem se kositi in nihče ni mogel tekmovati z mano, ker so bile doma samo žene in starejši možje. Vozil in oral sem s konji… Vsa ta dogajanja so me prisilila, da sem hitro, morda prehitro dozorel. Otroštvo je bilo v meni zamorjeno, je pa v meni ostal otrok, ki se najbrž oglaša v otroških pesmih.
Vsekakor bolj to drugo. Po sinovi smrti dve, tri leta nisem mogel nič napisati. Zdelo se mi je, da je pravzaprav spričo te smrti vsako sestavljanje besed v verze neko nesmiselno početje, ker je smrt tako odločujoča in nasilna. V tistem času sem prevajal ruskega pesnika Pasternaka. S svojo vero v moč, smiselnost in lepoto poezije je priklical nekaj mojih verzov, ki sem jih “čečkal” v beležke. Dediščina je sorazmerno hitro nastajala in izšla leta 1982 ter bila ponatisnjena leto pozneje. Je hkrati krik ob neki smrti in že pogovor z mladeničem, ki je mrtev in ni mrtev, saj se lahko pogovarjaš z njim in on ti govori svoje besede, ki so besede razumevanja.
Mislim, da človeško življenje ne preneha, ampak se nadaljuje v novi obliki. Lansko leto sem prevajal ruskega pesnika Zabolotckega, ki je mnogo let preživel v taboriščih. Pravi, ko bom umrl, ne bom umrl, lahko bom roža, lahko bom cvet, kopriva, ptica ki poje. To je njegova podoba. Ne gre za reinkarnacijo, ampak za vero v življenje, ki se ne konča. Menim tudi, da človek v smrti ni sam, ampak čuti prisotnost tistih, ki jih ima rad. Ljudje, katerim je živim ali mrtvim izkazoval svojo ljubezen, so v poslednji uri z njim. Vera v neminljivost in obstoj življenja nosi v sebi ogromno človeškost. Brez tega si manj kot človek. Brez te vere si obsojen na izginotje. S to vero v to pa si poklican tudi v drugačno človečnost in v dejavno ljubezen.
»Ko smo se 13. maja 1917,« piše Lucija v četrtem Spominu, »na pobočju nad Irijsko globeljo z Jacinto in Franckom igrali, smo nenadoma videli nekakšen blisk. Bilo je okoli poldneva. ‘Bolje je, da gremo domov,’« sem rekla sestrični in bratrancu, »bliska se. Najbrž bo nevihta.’ In zagnali smo ovce po bregu navzdol proti cesti. Ko smo prišli nekako do sredine pobočja, blizu velikega grma, smo zagledali drugi blisk. Ko smo naredili še nekaj korakov, smo videli nad hrastičem Gospo, oblečeno v belo, ki je sijala bolj ko sonce. Presenečeni smo obstali. Bili smo ji tako blizu, da smo stali v luči, ki jo je obdajala ali se širila iz nje. Morda smo bili od nje oddaljeni poldrugi meter. Tedaj nam je Marija rekla: ‘Ne bojte se. Nič hudega vam ne bom storila.’ ‘Odkod si?’ sem jo vprašala. ‘Iz nebes.’ ‘In kaj želiš od mene?’ ‘Prišla sem vas prosit, da bi prihajali sem trinajstega v mesecu ob tej uri šest mesecev zaporedoma.’ ‘Bom šla tudi jaz v nebesa?’ ‘Da, boš.’ ‘In Jacinta?’ ‘Tudi ona.’ ‘Pa Francek?’ ‘Tudi on, vendar mora zmoliti še veliko rožnih vencev’ /…/
Potem je dodala: ‘Ali ste se pripravljeni darovati Bogu in prenašati trpljenje, ki vam ga bo poslal, v spravo za grehe, s katerimi ga žalijo, in se žrtvovati za spreobrnjenje grešnikov?’ ‘Smo pripravljeni.’ ‘Precej boste morali trpeti, vendar vas bo krepila božja milost.’ Ko je izgovorila ti dve besedi, je prvič razprla roke in na nas razlila tako močno luč, da smo v njej po Bogu, ki je bil ta luč, lahko videli sami sebe jasneje, kakor se vidimo v najboljšem ogledalu. Padli smo na kolena in ponavljali molitve, ki nas jih je naučil angel. Nato je Marija dodala: ‘Vsak dan molite rožni venec, da boste svetu izprosili mir in konec vojne.’ Zatem se je pričela narahlo dvigati proti vzhodu, dokler ni izginila v daljavi.«
Pastirčki se vrnejo domov in si obljubijo, da ne bodo nikomur pripovedovali, kaj so videli. A Jacinta je obljubo prelomila in doma vse povedala. Ko svakinja Olimpija Lucijino mater pobara o zadevi in ta od hčere zahtevala pojasnilo, hči trdovratno molči. Mati povzdigne glas, a deklica se ne zbega.
Na pragu tretjega tisočletja krščanske zgodovine, ko nekateri “preroki nesreče” napovedujejo konec sveta, je še bolj živo vprašanje “tretje fatimske skrivnosti”. V svojih spominih jo je leta 1943 zapisala sestra Lucija, edina še živeča od treh pastirčkov, ki se jim je v Fatimi prikazovala Marija od 13. maja do 13. oktobra 1917. Besedilo “tretje skrivnosti” ni bilo objavljano, temveč je bilo v zapečatenem pismu izročeno papežu Piju XII. Njegov naslednik Janez XXIII. je pismo dobil v roke leta 1959. Nadškof Loris Capovilla, tajnik tega papeža, ki mu je besedilo dal prebrati, je v pogovoru za verski tednik Famiglia cristiana konec novembra 1997 izjavil, da tretja fatimska skrivnost ne napoveduje katastrofe za človeštvo in Cerkev, temveč poudarja, da moramo bolj zares vzeti evangeljski klic k pokori in spreobrnjenju.
Papež Janez XXIII. je pismo sestre Lucije, ki vsebuje tretjo fatimsko skrivnost, prejel 17. avgusta 1959, deset mesecev po svoji izvolitvi. Kako ga je sprejel, so vprašali nadškofa Lorisa Capovilla, tedaj papeževega tajnika.
Ne bi rekel. Sicer pa je bilo pismo naslovljeno na Pija XII. in če je tudi ta veliki papež sklenil, da ničesar ne objavi, je pač že moram imeti razlog za to. Časniki so pisali, da bo to besedilo sestre Lucije objavljeno leta 1960. Glede tega nikoli nisem slišal ničesar iz ust papeža ali njegovih najbližjih sodelavcev; vsem se zdi primerno, da spoštujejo odločitev Pija XII.
Dediščina prvorojenca: očetovo ime in glasba
Po maturi (1898) se je vpisal v goriško bogoslovje. 14. julija 1901 ga je tedanji goriški nadškof kardinal Jakob Missia posvetil v duhovnika. Novo mašo je pel teden zatem v Grgarju; slavje je bilo grenko, ker je oče umiral. Po končanem študiju je 1. novembra 1902 šel za kaplana v Kamnje, kjer je ostal tri leta in tri mesece. Brž je ustanovil in vodil cerkveni pevski zbor, za katerega je tudi pisal skladbe. Njegov učitelj je bil skladatelj Danilo Fajgelj, ki ga je opozarjal na napake. Največ pa se je naravno nadarjeni Vodopivec naučil iz knjig. Pevski zbor je imel tudi v Črničah, kamor je šel iz Kamenj.
Ko je leta 1907 prišel za vikarja v Kromberk pri Gorici, je ustanovil Slovensko katoliško izobraževalno društvo, ki je imelo v svojem okviru ženski, moški in mešani zbor, dramsko skupino in še tamburaški orkester. Vse te odseke je vodil Vodopivec sam. Zanje je pridno komponiral in objavljal v raznih zbirkah. Največ je ustvarjal za cerkveno glasbo: napisal je enajst (povečini latinskih) maš in ogromno pesmi za mešane zbore, ki so izšle v mnogih zbirkah. V pesmarici Slavimo Gospoda (Celje 1992) je 12 Vodopivčevih pesmi, ki jih radi zapojemo vsi (Božje milostno Srce, Najvišji, vsemogočni Bog…). Kot vikar in od leta 1936 župnik v Kromberku je doživel vihar dveh svetovnih vojn. Posebno huda je bila prva, ko je bil Kromberk popolnoma porušen.
Na področju svetne glasbe so se ljudem močno priljubile njegove spevoigre: Kovačev študent (izvajali so ga na številnih odrih in tudi na ljubljanskem radiu), Srce in denar, Povodni mož, Snubači. Najlepše so njegove pesmi za moški zbor, ki jih še danes pojo in jih ima “v ušesih” sleherni ljubitelj slovenske umetne pesmi: Na poljani, Jaz bi rad rdečih rož, O večerni uri, Pobratimija, žebljarska – najlepša pa je njegova Žabja svatba.
Družina Foerster iz Osenic na Češkem je bila že več rodov “prepojena” z glasbo in ta “sladki strup” se je prelil tudi v žile Antona, ki se je rodil 20. decembra 1837. Glasbe se je učil najprej pri svojem očetu, nadučitelju in cerkvenem pevovodju. Po gimnazijski maturi leta 1858 je vstopil v cistercijanski samostan, kjer pa je ostal le enajst mesecev. Potem je odšel na praško univerzo študirat pravo. Že kot študent se je družil s skladatelji, med njimi tudi z Bedrychom Smetano, ki ga poznamo zlasti po njegovi priljubljeni operi Prodana nevesta. Na njegovem zavodu je Foerster poučeval klavir. Ko je pravni študij leta 1863 dokončal, si je namesto pravniškega poklica izbral glasbo, kamor ga je vleklo srce. Na priporočilo skladatelja Smetane je Foerster leta 1865 dobil službo stolnega organista in pevovodje v Senju, kjer je preučeval staroslovansko cerkveno glasbo; ustanovil je glasbeno šolo, zbor, orkester in glasbeno društvo. Leta 1867 je prišlo iz Ljubljane vabilo, če bi postal pevovodja v čitalnici. Ponudbo je z veseljem sprejel.
Že drugo leto svojega bivanja v Ljubljani je postal glasbeni vodja (regens chori) v stolnici; to službo je opravljal polnih 41 let. Tu je postal cecilijanec: v stolnici je uvedel pravo liturgično petje ter ga dvignil do evropskih višin. Ko je bilo leta 1887 v Ljubljani ustanovljeno Cecilijansko društvo, je postal Foerster njegov glasbeni voditelj. Bil je tudi dolgoletni ravnatelj orglarske šole (1877-1908) in glasbeni urednik revije Cerkveni glasbenik. Po upokojitvi se je umaknil k sinu v Novo mesto, kjer je 17. junija 1926 umrl.
Duhovniki so mu govorili, da ljudje raje poslušajo stare Riharjeve pesmi, ki tako lepo izražajo slovensko versko čutenje; časopisi so se oglašali z očitki, da je “glasba v Ljubljani poverjena tujcu, nehvaležnemu izvajalcu, praktičnemu kruhoborcu, ki uničuje slovensko pesem in uvaja lutrovske in husitske pesmi”. Celo branjevke na tržnici okoli stolnice so ga, ko je šel mimo, zmerjale: “Lajzon, Lajzon!” (po latinskem Kyrie eleison – Gospod, usmili se). Foerster pa je šel mirno naprej po svoji cecilijanski poti prenove in dviga slovenske cerkvene glasbe. Veliko je komponiral, predvsem na latinska bogoslužna besedila: ustvaril je 10 latinskih maš (z naših korov se še danes razlega njegova Maša v čast sv. Cecilije). Ko je skladal, je imel pred očmi tudi manjše zbore. Njegove cerkvene skladbe so “nekako visoke in neljudske” (v pesmarici Slavimo Gospoda iz leta 1992 najdemo samo štiri njegove pesmi), vendar pa “ne morejo zatajiti pristnega glasbenika: vsebinsko so bogate, umetniško dovršene in izklesane do potankosti” (Jože Trošt). Kot vodja orglarske šole je vzgojil okoli 200 organistov in s tem postavil temelje za boljši glasbeni razvoj pri nas. V slovensko glasbeno zgodovino se je zapisal kot mož, ki je temeljito prenovil cerkveno glasbo pri nas.
Ko je Anton Foerster leta 1867 prišel v Ljubljano, je deloval najprej kot kapelnik Dramatičnega društva in glasbeni vodja čitalnice. Naslednje leto pa je postal glasbeni vodja v ljubljanski stolnici in zagovorrnik cecilijanstva. Glasbeni zgodovinarji sodijo, da “cecilijanstvo ni moglo v zadostni meri uveljaviti Foersterjevega talenta. Zato je Foersterjeva svetna glasba pomembnejša od njegove duhovne. S svojim delom v svetni glasbi se je Foerster uvrstil med najpomembnejše skladatelje te dobe” (Radoslav Hrovatin). V cerkvenih skladbah je Foerster strog cecilijanec, v svetnih pa lirik, kakor mu je narekovalo srce. Najbolj znano njegovo delo na tem področju je Gorenjski slavček, prva slovenska umetna opera, ki je bila prvič izvedena v Ljubljani leta 1872; tudi zdaj jo še uvrščajo na spored opernih predstav. Njegova druga opera Dom in rod, ki jo je napisal v pokoju v Novem mestu, ni bila nikoli izvedena, pač pa je Glasbena matica v Ljubljani leta 1907 izvedla njegovo kantato Turki na Slevici. Zelo so priljubljene njegove pesmi za moški zbor; eden najlepših je znani Večerni ave, veliko je pisal tudi za mešane zbore. Foerster je bil ne le plodovit skladatelj in glasbeni pedagog, temveč tudi koncertni pianist in najboljši orglarski virtuoz svoje dobe na Slovenskem. Skladatelj Stanko Premrl, njegov naslednik na koru ljubljanske stolnice, je o njem zapisal: “Našemu narodu je daroval vse svoje velike glasbene zmožnosti in moči. Naši glasbi je položil zdrav in trden temelj, ki na njem danes mlajši rod lahko gradi dalje.”
Žena, ki je šla v lepšo zgodovino človeštva kot mati Terezija iz Kalkute, se je rodila 27. avgusta 1910 v albanski družini Bojaxhiu v Skoplju. Oče Kole, ki je imel trgovino, in mati Drane sta svoji drugorojenki izbrala ime Agnes Ganxhe; brat Lazar je bil tri leta starejši, sestra Age pa tri leta mlajša. Oče Kole je umrl, ko je imela Agnes komaj devet let. “Bili smo zelo povezani med seboj, tudi zaradi prezgodnje očetove smrti,” je pripovedovala mati Terezija. “Živeli smo eden za drugega in smo se tudi trudili drug drugega osrečevati. Bili smo med sabo povezani in zelo srečna družina.” Agnes je po končani osnovni šoli šla na gimnazijo. Živeli so blizu cerkve Srca Jezusovega. Družina je bila zelo verna. Agnes je sodelovala pri pevskem zboru, pridružila se je tudi misijonskemu krožku, kjer se je seznanila z delovanjem hrvaških in slovenskih jezuitov v bengalskem misijonu.Ob branju njihovih poročil v listu Katoliški misijoni se je v njej zbujal misijonski poklic. Pri mami Drani se je učila dobrote do revežev.
Kdor se je oglasil pri njih, ni nikoli odšel praznih rok. “Mama nam je govorila: ‘Dobro vedite, da so tudi tisti, ki niso naši sorodniki po krvi, naši bratje že zaradi tega, ker so ubogi.'” Ta materin zgled je v hčerki kasneje, v drugi polovici njenega življenja, obrodil čudovite sadove, najprej v Indiji, potem pa po vsem svetu. Mati je umrla leta 1972 v 83. letu starosti, sestra pa leto kasneje; na njun grob na pokopališču v Tirani je lahko šla molit šele leta 1991, ko Albanija ni bila več “prva ateistična država na svetu”, za kakršno so jo razglasili njeni komunistični voditelji leta 1967.
Po končanem noviciatu v Darjeelingu pod Himalajo sta imeli prve zaobljube. Agnes si je izbrala redovno ime Terezija in sicer po sv. Tereziji Deteta Jezusa. To je bilo 24. maja 1931. Potem je mlada redovnica šla v St. Mary’s College, kjer je dekleta iz “boljših” družin poučevala zemljepis in verouk. Po večnih zaobljubah leta 1937 je postala celo ravnateljica šole. “V Loretu sem bila najsrečnejša redovnica na svetu. Z veseljem sem poučevala. To delo se mi je zdelo zares apostolsko in mi je bilo zelo všeč.”
“Prosim, da bi mi dovolili služiti ubogim Indijcem tako, da bi živela kot oni… Zame je skrivnost, zakaj mi je Bog poslal ta klic. Vendar moram storiti ta korak v imenu Boga, ki zahteva od mene korenito spremembo življenja. Vsekakor hočem izpolniti njegovo voljo in zbrati okoli sebe duše, pripravljene iskati uboge. Tukaj v Indiji so milijoni ubogih, ki živijo v bednih pogojih, daleč od Boga in od Kristusa. Jaz sem preprosta sestra in se ne znam izražati, vendar vas prosim za pomoč, da bi mogla slediti svojemu klicu.” Tako je sestra Terezija zapisala v svoji prošnji, ki je bila poslana v Rim 7. februarja 1948. Čez pol leta je od tam prišlo dovoljenje, da sestra Terezija lahko izstopi iz reda loretink in začne novo življenje po božjem klicu. In sestra Terezija je 18. avgusta 1948 redovno obleko sester loretink zamenjala z belim sarijem, oblačilom revnih indijskih žena; njegovi modri robovi so izražali njeno željo posnemati Devico Marijo.
Iz urejenega samostana je šla na blatno ulico s petimi rupijami v žepu. Tri mesece je bila na tečaju za bolničarke, da bi se mogla posvetiti službi najbolj ubogim v Kalkuti. To leto je zaprosila za indijsko državljanstvo in ga tudi dobila (kasneje ji je papež Pavel VI. izposloval še vatikansko državljanstvo, ki ji je omogočilo lažje potovati po svetu). 19. marca 1949 je v svojem začasnem bivališču sprejela svojo nekdanjo učenko, mlado Bengalko Subashini Das, ki je postala prva članica reda misijonark ljubezni, potrjenega 7. oktobra 1950. Skupaj z njo je bilo v noviciatu 10 deklet.
Na praznik Marijinega srca, 22. avgusta 1952, je mati Terezija v Kalkuti odprla Dom za zapuščene umirajoče, ki mu je dala ime Nirmal Hriday (Hiša čistega srca). Njeni oskrbovanci so se nastanili v zapuščeni stavbi ob svetišču hindujske boginje Kali. Leta 1953 so misijonarke ljubezni, katerih število je naglo naraščalo, dobile novo “materno hišo” na Lower Circular Road v Kalkuti, ki jim jo je podaril muslimanski sodnik. Tam je še zdaj “glavni stan” reda in tam je bila 13. septembra 1997 pokopana mati Terezija. Nedaleč proč od te hiše je mati Terezija istega leta odprla dom za zapuščene otroke. Prav kmalu je odprla še dom za gobavce: zanje je oskrbela tudi “potujoče ambulante” v kombijih, ki so krožili po mestu.
Oktobra 1960 je mati Terezija prvič zapustila Indijo in potovala v Rim, kjer jo je ljubeznivo sprejel papež Janez XXIII. in njen red povzdignil v papeško ustanovo ter mu tako omogočil, da se širi po vsem svetu. Ob tem potovanju se je mati Terezija srečala z bratom Lazarjem, ki ga ni videla od svojega 18. leta (umrl je leta 1981 v Palermu). Leta 1963 je zaživela kongregacija Bratov misijonark ljubezni, ki jo vodi brat Andrew, avstralski jezuit; po besedah matere Terezije so ti bratje “srce” reda, ker so kot duhovniki Jezusovi bratje. Mati Terezija je v Indiji vedno bolj slavna in leta 1964 ji indijska vlada podeli priznanje Padna Sri (red lotosa), dežele jugovzhodne Azije pa jo nagradijo kot najbolj zaslužno ženo Azije. Zahod pa je takrat še ni poznal.
Med svojim potovanjem v Indijo za sklep mednarodnega evharističnega kongresa v Bombayu prve dni decembra 1964 se je papež Pavel VI. srečal tudi z materjo Terezijo. Ko se je vračal v Rim, je na letališču povedal: “Preden zapustimo Indijo, želimo podariti svoj avtomobil materi Tereziji, vrhovni predstojnici misijonark ljubezni, da ga uporablja pri svojem vesoljnem poslanstvu ljubezni.” Luksuzni avtomobil, ki so ga papežu podarili katoličani ZDA, so prijatelji matere Terezije prodali na dražbi in mati Terezija je s tem denarjem zgradila naselje za gobavce Shantinaghar (Kraj miru). To papeževo dejanje je seveda vzbudilo pozornost svetovnega tiska in tako je Pavel VI. pripomogel, da so se začeli zanimati, kdo je ta mati Terezija in kakšno delo opravlja. Leta 1965 je mati Terezija odprla prvo hišo za uboge izven Indije in sicer v Venezueli.
V naslednjih letih pa je (vselej na željo krajevnih škofov) odpirala hiše po raznih deželah Afrike, v Avstraliji in Evropi (prva je bila v Rimu). Leta 1971 je družba misijonarki ljubezni imela že 50 hiš v Indiji in po svetu. Marca 1969 je zaživelo združenje Sodelavcem matere Terezije: njihova prvenstvena naloga je, da po svoji vesti čutijo dolžnost pomagati najbolj ubogim.
“Tokrat pa bo nagrada prišla v prave roke!” so rekli vsi, ko je Nobelov odbor pri norveškem parlamentu 17. oktobra 1979 sporočil, da Nobelovo nagrado za mir za leto 1979 prejme mati Terezija iz Kalkute. “Nagrado bom sprejela v večjo čast božjo in v korist naših ljudi, najbolj ubogih med ubogimi,” je dejala nagrajenka. Za svoje uboge je porabila visoko denarno vsoto, povezano z nagrado; ko je 10. decembra 1979 prišla v Oslo po nagrado, je najprej izrazila željo, naj denar, ki bi ga potrošili za slavnostno večerjo, nakažejo za uboge. V zahvalnem govoru po prejemu nagrade pa je povedala, kar ji je narekovalo srce: “Mislim, da danes mir najbolj ruši prav splav, ker je to neposredna vojna, pravo ubijanje z materine strani. V Svetem pismu beremo, kako Bog jasno pravi: ‘Tudi če mati pozabi na svojega otroka, jaz te ne bom pozabil. Zapisal sem te na dlan svoje roke.’ Zapisani smo na dlani roke Boga, tako smo mu blizu. Tudi tisti nerojeni otrok je zapisan na dlan božje roke. Najbolj me prizadene začetek tega stavka: ‘Tudi če mati pozabi’… Največje zlo in največji rušilec miru je danes prav splav. Tudi nas, ki tu stojimo, so naši starši želeli. Ne bi bili tu, če nas naši starši ne bi želeli.”
Nobelova nagrada za mir je materi Tereziji prinesla svetovno slavo, kar je bilo njej všeč le zaradi tega, ker so se njene ustanove naglo množile povsod. Raslo je tudi število misijonark ljubezni, ki pa jih je bilo veliko premalo, da bi mogle ustreči vsem prošnjam. Že leta 1978 je mati Terezija odprla hišo misijonark ljubezni v Zagrebu, leto kasneje v Skoplju in ob tej priliki je (30. junija 1980) obiskala Ljubljano, kamor so njene sestre prišle 16. julija 1987.
Glavni tajnik OZN Xavier Perez de Cuellar je mater Terezijo povabil, naj pride na zasedanje Glavne skupščine in spregovori zastopnikom vseh držav sveta. Ko je 26. oktobra 1985 prišla v veliko dvorano Steklene palače, je “smetani” svetovne diplomacije dejal: “Predstavljam vam najbolj mogočno ženo sveta.” In mislil je resno, kajti mati Terezija, drobna in sključena, v obnošenem sariju in pošvedranih sandalah, je resnično bila najbolj mogočna žena sveta, ker je bila najbolj verodostojna pričevalka Boga, Gospodarja sveta. Po nagovoru matere Terezije so v dvorani glavne skupščine predvajali film Mati Terezija, znanega angleškega režiserja Richarda Attenborougha. Po osemdesetih minutah so mnogi imeli solzne oči. Ganjeno so ploskali “junakinji”, ki je po svoji navadi vse navzoče povabila k molitvi: “To je dvorana, kjer se ljudje srečujejo, da bi se pogovarjali o miru, zato se vsi skupaj v molitvi obrnimo k Bogu in ga prosimo za mir.”
Konec leta 1985 je mati Terezija odprla v New Yorku prvo hišo za bolnike, ki imajo AIDS; januarja 1986 je šla na Kitajsko, kjer je bila ljubeznivo sprejeta. 4. februarja 1986, med svojim pastirskim obiskom v Indiji, je papež Janez Pavel II. prišel tudi v Kalkuto in skupaj z materjo Terezijo sta šla skozi “hišo umirajočih”. “To je bil največji dan mojega življenja. Ob štiridesetletnici (7. oktobra 1990) je štela družba misijonark ljubezni 3.500 sester, razkropljenih po 460 hišah, ki so jih odprle po 95 deželah sveta. “Ubogi so povsod,” je ponavljala Mati Terezija. Malo pred smrtjo se je pošalila: “Ko bom prišla pred svetega Petra, mi bo dejal: ‘Pojdi nazaj na Zemljo, kajti v nebesih ni ubogih!'”