Thomas Merton
* 31. januar 1915 Prades pod Pireneji v Franciji; † 10. december 1968, Bangkok, Tajska
Njegov oče Owen Merton, Anglež z Nove Zelandije, po poklicu slikar, je tik pred prvo svetovno vojno prišel v Evropo. V Parizu je spoznal živahno mlado Američanko Ruth in kmalu sta se poročila. O božiču 1914 sta se pred vojno vihro zatekla v skrito mestece Prades pod Pireneji. Tam se jima je 31. januarja 1915 rodil sin Thomas. Mlada družina ni mogla živeti od očetovega slikarstva, zato so se preselili k Ruthinim staršem v Ameriko. Leta 1918 so dobili drugega sina Johna Paula. Thomas se je iz otroških let spominjal, kako so starši pazili, da z bratom nista prinesla domov nobene prostaške besede in da sta se vedno lepo obnašala. “Zdi se mi pa čudno, da nama oče in mati nista dala najmanjše verske vzgoje.” Nekoč je prišla na obisk babica z Nove Zelandije, ki je Thomasa naučila moliti očenaš. “Nikdar ga nisem pozabil, čeprav ga veliko let nisem molil.” Ko mu je bilo šest let, je umrla mama za rakom. Thomas je spremljal očeta, ki je kot umetnik veliko potoval po svetu. Ko je Thomas začel svoje šolanje v Angliji, je nenadoma izgubil še očeta. Zdaj je bil primoran živeti samostojno in neodvisno, kar si je že od nekdaj želel. Bistremu Thomasu niti filozofija niti znanost nista dali odgovora na usodna vprašanja, ki so ga vznemirjala.
Kot študent univerze v Cambridgeu je potoval v Rim, kjer ga je prvič presunila velika milost: ko je na mozaikih rimskih cerkva videl veličastne podobe Kristusa vladarja vesolja, se mu je odprl nov, dotlej neznan svet. Želel je zvedeti, kdo je ta Kristus, in kupil si je Sveto pismo. Čutil je, kako je notranje zasužnjen, vendar še ni imel volje, da bi se te sužnosti rešil. Študij je nadaljeval in končal na univerzi Columbia v New Yorku. Profesorski poklic ga ni veselil, ker je bil “na tleh”, duhovno mrtev. “Moja smrt je bila prilika za božji poseg, za moje vstajenje.” V roke sta mu prišli dve “usodni” knjigi: Izpovedi svetega Avguština, v katerem je prepoznal “svojega brata v iskanju Boga”, in Hoja za Kristusom Tomaža Kempčana. Dal se je poučiti v katoliški veri in 16. novembra 1938 je prejel sveti krst.
Malo zatem je presenetil svoje prijatelje: “Dragi moji, povedati vam moram, da mislim iti v samostan in postati duhovnik!” 10. decembra 1941 je potrkal na vrata trapistovskega samostana Getsemani v Kentuckyju. Po teološkem študiju je bil leta 1949 posvečen v duhovnika. Na željo predstojnikov je ostal zvest svojemu umetniškemu poklicu. Konec leta 1968 je potoval v Azijo, kjer je preučeval vzhodno duhovnost, in tam ga je nepričakovano zatekla smrt.
(pričevanje 01_1999)
Rodila se je 12. oktobra 1891 v mestu Breslau v tedanji nemški Šleziji, današnjem poljskem Wroclawu, kot sedmi in zadnji otrok premožne judovske družine. Bila je ljubljenka vseh, ne le zato, ker je bila najmlajša, ampak tudi zaradi svoje izredne bistrosti. Globoko verna mati Augusta je to povezovala z datumom njenega rojstva: 12. oktober je namreč veliki spravni dan, eden največjih judovskih praznikov. Oče Siegfried, lesni trgovec, je umrl za kapjo, ko je bilo Edith komaj dve leti. Življenje v družini je mirno teklo dalje, saj je bila mati Augusta “močna žena”, kakršno hvali Sveto pismo. Edith je bila zelo vedoželjen otrok, nadarjena za jezike (kasneje je pri svojem znanstvenem delu uporabljala sedem jezikov). Po končani srednji šoli se je vpisala na univerzo v rodnem mestu: odločila se je za študij filozofije, kar je bilo tiste čase za dekle nenavadno.
Naslednje leto je šla študirat v Gottingen, kjer je predaval Edmund Husserl, ustanovitelj fenomenološke šole. Bila je njegova najboljša učenka in nato asistentka. Leta 1916 je z najvišjimi možnimi ocenami dosegla naslov doktorice filozofije. Tedaj je v njeno življenje začel vstopati Bog, ki ga je pri petnajstih letih “zapodila” iz svojega srca. Ko je urejala znanstveno zapuščino filozofa Adolfa Reinacha, ki je padel na fronti, jo je prevzela globoka vdanost, s katero je mlada vdova v moči svoje vere sprejela to izgubo. Kasneje je zapisala: “Prvič sem otipljivo videla pred seboj Cerkev, rojeno iz odrešilnega Kristusovega trpljenja.”
Kmalu nato ji je prišla v roke avtobiografija sv. Terezije Avilske. Požirala jo je in na koncu vzkliknila: “To je resnica!” Začela se je poglabljati v krščanstvo in zaprosila je za krst, ki ga je prejela 1. januarja 1922. Izbrala si je ime Terezija – po svetnici, ki jo je pripeljala med božje otroke. Po “novem rojstvu” je bila devet let profesorica na dekliški šoli v mestu Speyer, ki so jo vodile redovnice dominikanke. Ves čas je veliko pisala in predavala na raznih srečanjih. Družino, zlasti mamo, je njen prestop v katoliško Cerkev bolel. Mama je kljub temu občudovala njeno pobožnost in dejala: “Take molitve kot pri Edith še nisem videla!”
Zibelka mu je tekla v Lešah, slikoviti vasici, ki spada v župnijo sv. Jakob v Rožu. Rodil se je 19. decembra 1828 v zavedni slovenski družini. Že doma, nato pa v šentjakobski ljudski šoli, se je naučil ljubezni do materinega jezika, ki mu je bil vse življenje tako močno pri srcu, da je zanj ogromno storil. Po končani šoli v domači fari je odšel v Celovec, kjer je končal normalko, gimnazijo in licej. Ko je bila leta 1848 uvedena na srednje šole slovenščina kot učni predmet, je Janežič postal začasni gimnazijski učitelj slovenščine, a brez plače.
Uvedel je tudi tečaj slovenščine za uradnike in pravnike; nekaj let si je služil kruh s prevajanjem deželnih zakonov in uradnih razglasov. Po uspešno končanem študiju na dunajski univerzi (bil je predvsem učenec Frana Miklošiča) je postal profesor slovenščine, nemščine, zgodovine in zemljepisa na celovški realki, slovenščino pa je poučeval tudi na gimnaziji. V srečnem zakonu sta se rodila dva otroka, ki pa sta očeta le malo videla, saj je ob vseh šolskih obveznostih “ob prostem času” opravljal še veliko drugih del: predaval, dopisoval, zbiral sodelavce za liste, ki jim je bil urednik, vodil organizacijo slovstvenega in založniškega dela; veliko je pisal, vneto je pomagal pri ustanovitvi Mohorjeve družbe, ki ji je bil od ustanovitve do prezgodnje smrti tajnik. Do kraja izčrpan od dela in bolezni (jetike) je omahnil 18. septembra 1869 v Celovcu.
Janežič se je kot mlad učitelj lotil sestavljanja slovenskih učbenikov. Začel je s slovarjem (nemško-slovenski 1850, slovensko-nemški 1851). Najpomembnejša je Slovenska slovnica s kratkim pregledom slovenskega slovstva (1854), v katero je vnesel dosežke dotedanjega razvoja slovenskega jezika in prizadevanj za njegovo enotnost in doživela je 10 izdaj. Njegovo Cvetje iz domačih in tujih logov je bilo berilo, s katerim je hotel dijaštvu dati v roke dela domačih in tujih klasikov (kasneje je to zbirko obnovila Mohorjeva družba). Jakob Šolar z občudovanjem piše: “Če je tako delo težko celo za strokovno dobro pripravljenega delavca, si lahko mislimo, da je bilo za nešolanega mladega človeka še veliko težje.” Izredno delaven je bil Janežič tudi v izdajanju slovstvenih listov. Leta 1850 je “pribrenčala” Slovenska bčela (1850-1853), sledili so: Glasnik slovenskega slovstva (1854), Slovenski glasnik (1858-1868) in Besednik (1869). Najbolj vidno vlogo je odigral Slovenski glasnik, ki je okrog sebe zbral najboljše tedanje slovenske pesnike in pisatelje (Jenko, Erjavec, Mandelc, Zarnik, Levstik, Jurčič, Stritar). Fran Levstik je za prvi letnik Slovenskega glasnika napisal svoje znamenito Popotovanje od Litije do Čateža, razpravo o vsebini in obliki slovenske povesti in drame, in še bolj znamenito povest Martin Krpan z Vrha. Janežič kot urednik in organizator je s tem listom slovensko pesništvo in pripovedništvo dvignil na umetniško raven.
Ob škofu Antonu Martinu Slomšku in kaplanu Andreju Einspielerju je bil mladi učitelj Anton Janežič ustanovitelj Društva sv. Mohorja – Mohorjeve družbe, najstarejše slovenske knjižne založbe. Januarja 1851 je v svojem listu Slovenska bčela zapisal, “naj se ustanovi Društvo za izdajanje dobrih slovenskih knjig, katerega namen naj bo preprosto ljudstvo izobraževati, domače slovstvo podžigati, pisatelje podpirati ter jih k novim činom izpodbujati”. Društvo je zaživelo leta 1852; prvi predsednik je bil Andrej Einspieler, službo tajnika pa je sprejel Anton Janežič in jo opravljal (brezplačno) do svoje bolezni in smrti. Mlado drevesce kar ni hotelo pognati, zato sta Einspieler in Janežeič predlagala preosnovo Društva sv. Mohorja: presadi naj se na cerkvena tla kot družba ali bratovščina. Prenovljena Družba se je organizirala po župnijah, članarino so znižali na en goldinar za vse, pobirala se je vnaprej, da je imela Družba denar za tisk knjig (1860). Tajnik Janežič je Družbi pridobival dobre sodelavce, sam pa je skrbno urejal vse knjige, zlasti Koledar in večernice, ki so jih začeli izdajati leta 1860. Znal je pritegniti k sodelovanju duhovnike in laike iz vseh slovenskih pokrajin; pesnike in pisatelje, zdravnike, pravnike, naravoslovce, zgodovinarje, bogoslovne pisatelje in gospodarske strokovnjake. Šlo mu je za to, “da bi vsi Slovenci radi in pogosto brali – brali dobre in koristne bukve”.
Vezi Matere Terezije s Slovenci
Njenih življenjepisci poudarjajo, da se je navdušila za odhod v misijone ob branju revije Katoliški misijoni, kamor so pisali poročila slovenski in hrvaški misijonarji v Bengaliji. V knjigi Mati Terezija, ki jo je leta 1983 izdalo Ognjišče, albanski duhovnik Lush Gjergji opisuje, kako dejavna je bila mala Nežika v skopski katoliški župniji. Posebno rada je pela v cerkvenem zboru. Zaradi lepega petja so njo in njeno sestro Age imenovali “cerkvena slavčka”.
Belgijski jezuiti so na željo papeža Pija IX. leta 1859 prevzeli skrb za misijonsko delo v Bengaliji, katerega središče je mesto Kalkuta. Leta 1924 so jim prišli na pomoč slovenski in hrvaški misijonarji. Leta 1925 sta odšla v Indijo dva hrvaška jezuita, leta 1929 pa so prišli tja trije slovenski jezuiti. Kot zadnji slovenski misijonar je prišel v Bengalijo leta 1950 Jože Cukale. Ko Indija ni več sprejemala tujih misijonarjev, so slovenski jezuiti začeli z misijonskim delom v Zambiji.
Ko je Mati Terezija leta 1980 obiskala Ljubljano, je prinesla hvaležnost ljudi iz Bengalije, kjer so slovenski misijonarji oznanjali evangelij in v srca ljudi vsadili ljubezen do Jezusa.
Slovenski jezuit Jože Cukale se je rodil leta 1915 na Vrhniki in kot zadnji od Slovencev prišel v Bengalijo. Prav on je imel največ stikov z Materjo, kakor so kratko imenovali Mater Terezijo. „Osebno sem jo srečal kakih sedem ali osem let, zatem ko je zapustila loretsko kongregacijo, si nadela preprost sari kot prava Bengalka in odšla s petimi rupijami v revna predmestja.” 
Ali bi mi ustregli,’ me vpraša, ‘da organizirava novo vejo naše kongregacije?’ Ta takrat še ni imela statusa, marveč je bila le priznana kot poskus Družbe na škofijski ravni. Takrat si še nisem opomogel od srčnega infarkta, zato sem prosil Mater za odlog. Kmalu je dobila drugega jezuita, Avstralca p. Andrewsa in ta je pričel voditi vzporedno vejo bratov (Missionaries of Charity).”
„Zadnje srečanje sem v primeri z ostalimi precej bolj občutil. Leta in leta je bolehala na srcu. Srčna ura ji ni bila v posebno pomoč, a zdravniki, in to najboljši, so se kosali, kdo ji bo stal ob strani. Razkošna klinika Woodlands-Home ji je bila zastonj na razpolago, tako tudi njene sestre. A po nekaj dneh si je vedno želela domov med svoje sestre, ki jih je imela srčno rada. Sestre so ji naznanile, da sem prišel s svojimi novinci na obisk. Potrudila se je, da je hitreje odslovila obiskovalce, kajti mladi misijonarji so ji bili močno pri srcu. Ne vem, kje so sedaj tiste fotografije? Poslovili smo se in ko je zadnji med novinci odšel skozi vrata, sem slutil, da Mati še zmerom čaka pred vrati svoje sobe. Ozrl sem se in res, nasmehnila se mi je in pomahala v pozdrav. Te čudovite geste nisem poprej nikoli opazil. Morda je bil to zadnji pozdrav, me je prešinilo. In res! Tri mesece pred njenim odhodom je največ počivala. A kadar ni bilo v bližini sester, je pustila svoj ležalni stol in odšla, kajti ljudje so čakali in čakali nanjo.”
Franc Grivec je bil sin Suhe krajine: rodil se je v kmečki družini 19. oktobra 1878 v Velikem Lipovcu župnije Ajdovec pri Žužemberku (iz te župnije je izšel tudi svetniški škof Janez Gnidovec). Bistri Franc je po končani osnovni šoli v Novem mestu (1890) odšel v Ljubljano, kjer si je nabiral znanje osem gimnazijskih let. Že takrat je kazal zanimanje za slovanske narode in se je učil ruščine, srbohrvaščine in staroslovanščine, kar je s pridom uporabljal pri svojem poznejšem znanstvenem delu. Po maturi (1898) se je vpisal v ljubljansko bogoslovje in bil leta 1902 posvečen v duhovnika. Po novi maši je nadaljeval bogoslovni študij na univerzi v Innsbrucku, kjer si je s tezo o poskusih zedinjenja pri vzhodnih Slovanih pridobil naslov doktorja teologije. Po vrnitvi domov je bil eno leto kaplan v Dobu pri Domžalah, zatem eno leto študijski prefekt v semenišču, leta 1907 pa je postal predavatelj filozofije in osnovne teologije v ljubljanskem bogoslovju namesto Janeza Evangelista Kreka, ki je šel kot poslanec v dunajski parlament. Po prvi svetovni vojni je bil eno leto redni profesor vzhodnega bogoslovja na univerzi v Zagrebu; leta 1919 pa je bil imenovan za rednega profesorja za osnovno in vzhodno bogoslovje na teološki fakulteti novoustanovljene slovenske univerze v Ljubljani. To službo je opravljal vse do svoje smrti 28. junija 1963.
Po študijski usposobljenosti je bil Grivec strokovnjak za vzhodno bogoslovje in nauk o Cerkvi; njegova prva ljubezen pa je bila raziskovanje življenja in dela slovanskih apostolov sv. Cirila in Metoda, katerih slavo je zanesel po vsem svetu. Tudi po njegovi zaslugi je papež Janez Pavel II. leta 1980 sveta brata razglasil za sozavetnika Evrope. Leta 1924 je napisal prvi slovenski priročnik nauka o Cerkvi z naslovom “Cerkev” (knjiga je z dopolnitvami doživela več izdaj). Že pred okrožnico papeža Pija XII. o Cerkvi (Mistici Corporis, 1943) je Grivec učil in pisal, da Kristus živi in deluje v Cerkvi kot svojem skrivnostnem telesu, katerega glava je.
Ta nauk je poljudno razvil v svojem veroučnem učbeniku za srednje šole Krščanstvo in Cerkev (1941). Izvirnost njegovega nauka o Cerkvi je bila pritegnitev osnovnega bogoslovja vzhodne Cerkve, zato je bila njegova knjiga z veliko naklonjenostjo sprejeta pri pravoslavnih. Zelo mu je bila pri srcu edinost kristjanov. Za vzhodne kristjane je ovira prvenstvo rimskega škofa-papeža. Grivcu je hvaležno snov za vprašanje primata nudilo odkritje fresk v cerkvi sv. Klimenta v Ohridu: na eni izmed njih je upodobljen apostol Peter, ki na svojih plečih nosi stavbo Cerkve. Za edinost kristjanov si je prizadeval tudi kot preučevalec življenja in dela sv. Cirila in Metoda.
Glavni namen srečanj v Velehradu je bilo zbližanje med pravoslavno in katoliško Cerkvijo. Grivec se je teh kongresov redno udeleževal kot predavatelj in organizator. Za zbliževanje med Slovani mu je starodavna Karlova univerza v Pragi leta 1948 podelila častni doktorat. O svetih bratih je tudi veliko pisal. Leta 1927 je izšla njegova knjiga Slovanska apostola sv. Ciril in Metod, ki je bila prevedena v češčino, poljščino in nemščino. Leta 1936 je pripravil za tisk staroslovanski spis Žitje Konstantina in Metodija. V knjigi Slovenski knez Kocelj (1938) je prikazal prizadevanje tega panonskega kneza za osvoboditev slovanskih rodov od nemškega političnega in cerkvenega varuštva. Leta 1960 je vzbudila veliko pozornost njegova nemška knjiga Konstantin und Method, Lehrer der Slaven. Tik pred smrtjo (1963) je dobil v roke svojo knjigo Sv. Ciril in Metod, ki je izšla ob 1100 letnici prihoda sv. bratov na Moravsko. “Moj življenjski trud je poplačan s to knjigo!” je dejal.
Ob stoletnici Stepinčevega rojstva je nadškof Josip Bozanić, njegov tretji naslednik na zagrebškem nadškofijskem sedežu, na vernike naslovil dolgo pastirsko pismo (z datumom 1. marca 1998), v katerem prikaže življenje in delo svojega svetniškega prednika. Podatke črpa iz temeljitega življenjepisa kardinala Stepinca, ki ga je napisal slovenski frančiškan p. Aleksa Benigar (1974). Alojzij Stepinac se je rodil 8. maja 1898 v vasi Brezarić v župniji Krašić kot peti od osmih otrok očeta Josipa in matere Barbare (Bare). Ko je nekaj dni po krstu prišel župnik k njim na obisk, je videl, da je čez odejo v posteljici, kjer je ležal mali, razgrnjen velik družinski rožni venec. Ob pogledu na to je župnik dejal: “Bara, pa kako ne bi Lojzek postal svetnik, ko pa že zdaj moli rožni venec!”
Po osnovni šoli v Krašiću je Lojzek odšel v Zagreb, kjer je sredi prve svetovne vojne končal gimnazijo. Vpoklican je bil pod orožje in poslan na soško fronto, kjer je prišel v italijansko ujetništvo. Leta 1919 se je vpisal na agronomsko fakulteto zagrebške univerze, čeprav je v globini svojega srca zaznal klic po duhovništvu, ki ga je s svojimi molitvami podpirala mati Bara. Leta 1924 je šel k tedanjemu zagrebškemu nadškofu Antunu Bauerju, ki ga je poslal v Rim. Na papeški univerzi Gregoriani je dosegel doktorat iz filozofije in teologije ter bil 26. novembra 1930 posvečen v duhovnika. Ko se je vrnil v domačo škofijo, je srčno želel, da bi šel delovat na župnijo, toda nadškof, ki ga je dobro poznal, je imel z njim drugačne namene. Tri leta je opravljal razne odgovorne službe na škofiji, leta 1934 pa ga je papež Pij XI. imenoval za zagrebškega nadškofa koadjutorja s pravico nasledstva.
Bilo mu je 37 let in bil je najmlajši katoliški škof na svetu. Tri leta se je v novo službo nadvse uspešno uvajal, po smrti nadškofa Bauerja leta 1937 pa je na njegova ramena padla odgovornost za veliko zagrebško nadškofijo. Tej nalogi je bil dorasel. Lahko rečemo, da je svojo službo opravljal v duhu odprtosti drugega vatikanskega koncila. Prišla so težka leta druge svetovne vojne. Ko je bila leta 1941 ustanovljena ustaška Nezavisna država Hrvatska, je nadškof Stepinac odločno zagovarjal temeljne pravice vseh ljudi, naj bodo Hrvati ali Srbi, Judje ali Cigani. “Naš bližnji, naj se imenuje tako ali drugače, ni ‘šrauf’ v mašini države, pa naj bo obarvana rdeče ali črno, sivo ali zeleno, temveč je svoboden božji otrok, naš brat v Bogu!”
Tam ga je doletela kardinalska čast, ki mu jo je 12. januarja 1953 podelil papež Pij XII. To zasluženo priznanje je jugoslovanske rdeče oblastnike tako razkačilo, da so pretrgali diplomatske odnose z Vatikanom. “Kardinalski škrlat pomeni kri,” je dejal Stepinac. Njegovo zdravje je vedno bolj pešalo in 10. februarja 1960 je izročil svojo dušo Bogu. Pokopali so ga v zagrebški stolnici. Pogreb je bil pravo zmagoslavje vere. Na njegov grob se odtlej zgrinjajo množice romarjev, Med njimi je bil 11. septembra 1994 tudi papež Janez Pavel II., ki je tega pogumnega pastirja božjega ljudstva imenoval “najsvetlejši lik Cerkve na Hrvaškem”. Zdaj ga bo kot svetliko postavil na oltar.
Njegovi življenjski zgodbi bi lahko dali naslov “skrivnost preprostosti”. Izšel je iz revne kmečke družine v vasi Forno di Canale (od 1964 Canale d’Agordo) pri mestu Belluno. Albino Luciani se je rodil 17. oktobra 1912 kot prvi sin Giovannija Lucianija in Bortole Tancon: to je bila njegova druga žena, s katero je imel še dva sina in hčerko, v prvem zakonu sta se mu rodili hčerki, obe gluhonemi. Oče je kar naprej potoval po Evropi “s trebuhom za kruhom”, na lastni koži je čutil krivičen družbeni red, zato je postal socialist. Ko je sin Albin izrazil željo, da postane duhovnik, mu je iz Francije pisno dovolil. Ta duhovniški poklic je bil v veliki meri sad močne in dejavne vere matere Bortole. Ko mu je bilo enajst let, je šel v malo semenišče v Feltre. Učil se je z lahkoto in ostalo mu je veliko časa za branje in pisanje.
Po končanem študiju bogoslovja v Bellunu je bil 7. julija 1935 posvečen v duhovnika. Poslali so ga nadaljevat študije v Rim, kjer je na Gregoriani dosegel naslov doktorja teologije. Ko se je vrnil v domačo škofijo, je postal ravnatelj bogoslovnega semenišča v Bellunu in profesor štirih predmetov: dogmatike, moralke, cerkvenega prava in umetnosti. Imel je časnikarsko žilico in sodeloval je v krajevnih cerkvenih listih. Njegova posebna ljubezen je bila kateheza. Napisal je knjižico Katehetske drobtinice.
V takšnem slogu se je pogovarjal z verniki tudi potem, ko je bil 26. avgusta 1978, po tretjem glasovanju, izvoljen za papeža. Kot prvi v zgodovini papeštva si je izbral dvojno ime: Janez Pavel – Janez XXIII. ga je posvetil za škofa, Pavel VI. pa imenoval za kardinala. Predvsem pa je bila ta izbira napoved, da hoče nadaljevati delo teh dveh koncilskih papežev. 26. avgusta zvečer je z lože cerkve sv. Petra podelil svoj prvi apostolski blagoslov in prvi nasmeh; 3. septembra je kar se da preprosto uradno nastopil svojo papeško službo; 27. septembra je imel zadnjo avdienco, pri kateri je govoril o temeljni krščanski kreposti – ljubezni, ki je iz njega izžarevala.
Svoje zadnje počivališče je dobil v vatikanski baziliki med Janezom in Pavlom, katerih imeni je nosil. Samo triintrideset dni.
Na današnji dan je v Memphisu v ameriški zvezni državi Tennessee krogla, ki jo je izstrelil južnjaški rasist, ubila Martina Luthra Kinga. Po zgledu indijskega voditelja Mahatma Gandhija se je boril za pravice ameriški črncev z “orožjem” nenasilja. Za svoja prizadevanja je leta 1964 prejel Nobelovo nagrado za mir. Njegova slika je bila naslovnici ugledne ameriške revije Time, ki je bila posvečena Kingu kot “osebnosti leta”.
Martin Luther King se je rodil 15. januarja 1929 v Atlanti (zvezna država Georgia). Njegov oče Martin je bil baptistični pastor. Mati mu je vedno dopovedovala, da zaradi tega, ker je črnec, ni nič manj vreden kot drugi ljudje in ga tako vzgajala za kasnejše poslanstvo. Oče je želel, da bi Martin postal pastor, toda sin je šel najprej študirat sociologijo ter študij končal z doktoratom, potem pa je v Pensilvaniji študiral teologijo. Tam se je seznanil z naukom Mahatme Gandhija o nenasilju, ki se ga je trdno oklenil, ko je nastopil službo pastorja v revni župniji mesta Montgomery v Alabami. Leto prej (1953) je spoznal Coretto Scott, ki mu je bila takoj všeč in se je z njo kmalu poročil. “Pri ženskah cenim štiri stvari,” ji je dejal, ko ji je dvoril, “značajnost, bistrost, trdno osebnost in lepoto. Ti imaš vse štiri.” Ljubljena žena mu je rodila štiri otroke: eno deklico in tri dečke.
Odločno je zavračal nasilje, h kateremu so se zatekali voditelji gibanja Black Power. “Tudi če bi vsi črnci Združenih držav mislili, da se morajo posluževati nasilja, bi se jaz uprl in povzdignil svoj glas ter dajal, da nasilje ne rodi sadov in da na ta način nikoli ne bomo dosegli, kar hočemo!” Ko je pripravljal nov mirovni pohod za pravice črncev, je njegovo življenje pokončal nekdo, ki si je za pravilo izbral nasilje. Ob Kingovi tragični smrti so ZDA razglasile dan žalovanja. Pokopali so ga v njegovem rojstnem mestu Atlanta. Pogreba se je udeležilo nad 200.000 ljudi. Med njimi je bil tudi Robert Kennedy, ki je dva meseca zatem padel kot žrtev nasilja.