Peter Podreka
* 16. februar 1822, Špeter ob Nadiži, Videmska pokrajina, † 4. november 1889, Ronec, Furlanija Julijska
Rodil se je 16. februarja 1822 v Šempetru ob Nadiži v premožni kmečki družini. Osnovno šolo je obiskoval v Čedadu; bil je “nenavadno bistre glave”, zato so ga dali v šole v Videm, kjer je končal gimnazijo in zatem bogoslovje. V viharnem letu 1848 je bil posvečen v duhovnika. Po novi maši je postal kaplan na Trčmunu, Trinkovi rojstni vasi. “V tej razsežni, a ne baš lahki službi,” pričuje Trinko, “je ostal osem let in pasel svojo čredo z vzorno skrbjo in modrostjo ter je bil ljudem pravi oče ne samo v duhovnih zadevah, ampak tudi v vsakem drugem oziru.” Ko je razsajala kolera, so se spominjali starejši ljudje, se je kaplan izkazal kot umen zdravnik. S Trčmuna je prišel v svojo rojstno vas Šempeter in tam deloval polnih sedemnajst let. Brez uspeha si je prizadeval, da bi zgradili novo cerkev, zato je na lastno željo odšel za kaplana v Ronac pod Matajurjem, kjer je “z nespremenjeno skrbjo in točnostjo izvrševal svoj poklic in mnogo skrbel tudi za gmotno napredovanje in blagostanje ljudstva (med drugim je pospeševal umno sadjarstvo). Na veliko žalost Rončanov, sobratov, prijateljev in znancev,” piše Trinko, “je preminil od kapi zadet 4. novembra 1889, v 68. letu svojega življenja.”
V matajurskih vaseh so Petra Podreka imenovali “kaplan”, nikoli z imenom, pa je vsak vedel, da je on, čeprav je bilo tam okoli veliko drugih kaplanov. “Bil je nekak prototip svoje vrste, vsled česar je užival obče spoštovanje,” pripominja Trinko, ki pove, da je bil Podreka veselega značaja, miroljuben, prijazen, duhovit. Italijanski znanci so mu pravili “gentiluomo della montagna” (žlahtni hribovec). V zgodovino Beneških Slovencev se je Podreka zapisal predvsem kot navdušen narodni buditelj. “Lahko trdimo, da je on prvi, ki se je zavedel svoje narodnosti na Beneškem in jo v drugih vzbudil” (Trinko). Zunanji izraz narodne pripadnosti je materin jezik in Podreka je ves čas svojega šolanja in potem skozi vsa svoja duhovniška leta negoval slovenščino. Že kot bogoslovec v Vidmu je bil naročen na Kmetijske in rokodelske novice, ki so izhajale v Ljubljani.
Ko je postal duhovnik, je svoje pridige zapisoval, da bi se vadil v izražanju. Pavle Merku, raziskovalec slovenstva v Benečiji, je objavil štiri njegove narečne pridige in je o njegovem jeziku zapisal, da je “lep, sočen, pristen, blagoglasen, živ, klen, pač učinkovito izrazilo nadarjenega besednega oblikovalca”. Med ljudstvom je širil slovenske molitvenike in knjige Družbe sv. Mohorja, pri duhovnikih pa je prebujal ljubezen do slovenskega jezika in do beneške domovine. Pri vsej prizadevnosti mu beseda ni tekla gladko, kot je sam priznal v eni svojih pesmi: “Mili glasovi tam na Savi, / Soči, Dravi se glase; / na Nediži so hripavi, / težko z njimi se vrste.”
Peter Podreka velja za prvega beneškoslovenskega pesnika in pisatelja. Pisal je pod vplivom takratne slovenske buditeljske poezije. Zložil je in na letake natisnil več priložnostnih pesmic, zlasti za nove maše, ki so bile ne le cerkvena, ampak tudi ljudska, narodna slavja. Večina se jih je porazgubilo, nekaj se jih je ohranilo v Trinkovi zapuščini. Nekatere svoje zrelejše pesmi je Podreka objavil v raznih revijah in časnikih (Domovina, Ljubljanski zvon, Soča, Zora, Zgodnja Danica). Po Trinkovem mnenju je njegova najboljša pesem “Slovenija in njena hčerka na Beneškem” (Soča 1871), najbolj znana pa je “Slavjanka na Beneškem” (Zora 1874), ki jo je uglasbil takratni kobariški učitelj in pevovodja Srečko Carli iz Tolmina. Ena kitica te pesmi pravi: “Jaz nisem Taljanka, / pa tudi ne bom, / sem zvesta Slavjanka / in ljubim svoj dom.” Nadarjeni kobariški skladatelj Hrabroslav Volarič je uglasbil Podrekovo pesem “Kobariškim pevkam” (Slovenskim mladenkam).
Trinko v svojem že večkrat omenjenem spominskem članku ob stoletnici Podrekovega rojstva piše: “Velika njegova zasluga je, da je priredil skupno s takratnim odličnim šempetrskim župnikom M. Mučičem in dal natisniti v Gorici leta 1869 kratek, a modro zasnovan Katekizem za Slovence videmske nadškofije. S tem je izpodrinil razne rokopisne prestave in prireditve, skrpane v spakedranem narečju. Tudi drugače je veliko skrbel, da se je slovenščina izboljšala v cerkveni porabi.” Njegovo literarno prizadevanje je močno vplivalo na mladega Trinka, ki priznava: “Pisatelja teh vrstic, šele mladega dijaka, je on spravil na pravo pot.”
obletnica meseca 11_1999
– Med splošnimi podatki o vas beremo tudi: “Literarni zgodovinar Jože Pogačnik, rojen v Kovorju pri Tržiču.” V istem kraju je bil rojen tudi Jože Pogačnik, ljubljanski nadškof in metropolit. To je menda vaš stric?
Njegovo delo poznam, predvsem njegovo pesniško zbirko Sinje ozare, ki jo je objavil v času ekspresionizma. Zanimivo je, da je nekatere pesmi iz nje pohvalil tudi Josip Vidmar. To pomeni, da je bil Jože Pogačnik pomemben predstavnik določene smeri v slovenskem ekspresionizmu. O njem nisem pisal, razen v razpravah o slovenski literaturi sodobnega obdobja. Zdi se mi nepošteno, da bi sodil človeka, ki mi je sorodstveno blizu, kajti lahko bi mi kdo očital, da ga zato propagiram ali hvalim.
V nekem oziru sem pravzaprav hvaležen, da sem jeseni leta 1959 prišel v Zagreb. Tja me je prijavila izredno dobra profesorica in znanstvenica Marja Borštnikova. Cenila me je, a je vedela, da v Ljubljani ne bo mesta zame. Zagreb je bilo takrat živahno mesto, zanimivo zlasti, kar se tiče literarne in kulturne zgodovine. Ljubljanska slavistika je bila pozitivistična, tam pa se je začel uveljavljati tako imenovani notranji pristop, ki je usodno spremenil moj pogled na literarno zgodovino, na zgodovino Slovencev in estetsko ustvarjanje. Tako mi je bilo najbolj všeč, ko je o meni nekdo napisal, da, v primerjavi z drugimi literarnimi zgodovinarji mislim drugače.
Iz Zagreba sem šel v Novi Sad. Tam sem se seznanil s srbsko problematiko. Ker pa v Vojvodini živi več narodov in kultur, sem se seznanil še s slovaško, rusinsko in madžarsko literaturo. Na tamkajšnji filozofski fakulteti sem ustanovil katedro za rusinski in romunski jezik s književnostima. Ko je začela hoditi v šolo starejša hčerka, sem spoznal, da ta šola otrokom ne posreduje samo znanja, ampak jih tudi vpeljuje v neko drugo kulturo. Začeli so se pojavljati različni nacionalizmi in nacionalna nestrpnost. Zaradi tega sem šel v Osijek, v okvir zahodne kulture in civilizacije. Tam je bila mlada fakulteta, na kateri so predavali večinoma moji nekdanji slušatelji iz Zagreba. Želeli so me imeti med seboj. Hvaležen sem jim za to, kajti v Osijeku sem se zelo dobro počutil. Iz Osijeka sem odšel leta 1991, ko se je začela vojna. Preselil sem se v Maribor in na Pedagoški fakulteti predaval do pokoja, v katerega sem stopil pred štirimi leti.
Za mene je slovenska književnost ena, ne zdomska, ne izseljenska in nikoli nisem pristal na kakršnekoli delitve. Imel sem srečo, da sem v tistem času živel izven Slovenije. V Ljubljani ne bi mogel dobivati emigrantske literature, v Novem Sadu pa sem to lahko dobival na dom. Vse časopise in knjižne izdaje iz Argentine in od drugod sem takoj dobival in bil tako na tekočem, kaj izdajajo naši izseljenci. Knjiga Zamejsko in zdomsko slovstvo je nastala na pobudo uredništva revije Zaliv iz Trsta. Druga pobuda pa je prišla od politične oblasti v Sloveniji (Kavčičevi časi), ki je želela narediti nekakšen most med Slovenijo in emigranti. Tako je knjiga odsev tudi nekega časa. Izšla je v Trstu, od koder je prišla pobuda, pa tudi takratni slovenski politiki je ustrezalo, da je izšla izven Slovenije. Za zamejske avtorje sem se vedno zanimal. V dobrih odnosih sem bil zlasti s tržaškimi ustvarjalci. Antologija tržaške slovenske književnosti Rusi most pa je nastala na pobudo takratnega urednika zbirke Kondor.
Držim se latinskega izreka: Nulla dies sine linea, da torej vsak dan kaj napišem. In če vsak dan delaš po pet, šest ur, se v enem letu nabere kar precej gradiva. Nikakor nisem človek, ki bi ždel samo v knjigah, saj imam družino in sem se ukvarjal tudi z mnogimi stvarmi. Je pa res, da je v meni neka posebna volja in vztrajnost. Osebno so me odpori spodbujali k delu. Več kot je bilo odporov, več sem delal. Na ta način sem kljuboval tistim, ki so me hoteli uničiti. Kajti mene je bilo nekaj let v Sloveniji prepovedano celo citirati. Zgodilo se je, da so od avtorjev zahtevali, da iz strokovnih knjig izbrišejo moje ime. To je bila prefinjena taktika prejšnjega režima, da o nezaželenih ljudeh ne govori. Na žalost pa se to v neki meri dogaja še danes.
V moji naravi je, da me vsaka krivica boli. Ko sem videl, da so skoraj odpisali starejše slovensko slovstvo, sem se začel ukvarjati z njim. Cel svet je v tistem času gradil na proučevanju srednjeveške kniževnosti in sem se jaz samo včlanil v tisto, kar je bilo takrat aktualno in sicer, da besedilih, ki niso prvenstveno literarna, iščem literarnost. Brez dvoma je reformacija pomembno kulturno zgodovinsko gibanje v šestnajstem stoletju. Nihče ne bo mogel zanikati, da smo z njo dobili slovenski knjižni jezik, začetke slovenskega pesništva in proze… Zdi se mi, da je danes reformacija v raziskovalnem smislu precej pomaknjena v ozadje in na žalost nimamo več niti pravih strokovnjakov za to obdobje. Mislim, da je današnji odnos do katoliške Cerkve posledica napake, ki jih je v našo duševnost prineslo skoraj petdesetletno življenje v socializmu. V gledanju na Cerkev opazimo skrajen podaljšek liberalističnega občutja sveta in to v slabem pomenu besede. Predvsem se to kaže v našem odnosu do reformacije. Ko je nastalo Protestantsko društvo, sem prvi napisal, da se strinjam, da je društvo nastalo, zlasti če bo to osnova za preučevanje reformacije in objavljanje nekaterih literarno kritičnih besedil. Izrazil pa sem bojazen, da se bo to društvo spolitiziralo. In prav to se je zgodilo. Še bolj žalosten pa je odnos nekaterih v sodobni družbi do katoliške Cerkve. Ta se gradi na popolnem nepoznavanju vloge in pomena, ki ga je katoliška Cerkev imela za Slovence. Z njo smo prišli v zahodnoevropsko kulturo in civilizacijo. Najbrž nas brez tega koraka danes ne bi bilo. Mislim, da so mnoge stvari, ki se pojavljajo v časnikih, rezultat odnosa, ki ne razkriva kulture, ampak strahotno nevednost o nekaterih problemih zgodovine, predvsem pa neko barbarstvo, ki ga je v današnji kulturi preveč. Zdi se mi, da bi morali biti veliko bolj strpni in objektivni. Če hočemo živeti v demokraciji, potem se bomo morali navaditi, da obstaja tudi človek, ki drugače misli in da ima to pravico tudi katoličan. In tudi njega je treba spoštovati.
Delavcem je hotel prinesti Boga, ki ga je sam odkril pri petindvajsetih letih, ko je kot diplomirani pravnik imel lepo službo in bi si lahko vse privoščil. Toda njegovo srce je ostajalo žejno, iskalo je “žive vode” in jo po dolgi “noči” tudi našlo. “Odločil sem se, da grem veliki teden preživet h kartuzijanom v gorsko dolino Valsainte.” Opazoval je vedre obraze redovnikov, ki so bili nekateri pred vstopom v samostan ugledni in premožni, zdaj pa so živeli v tej samoti kot “božji Robinzoni” v molitvi, postu in molku. “Zdelo se mi je, da so njihove oči razsvetljene, da vidijo nekaj, česar jaz ne vidim. To niso bili niti čudaki niti slabiči, ampak močni in vedri možje.” Tisti teden, ki ga je preživel med temi menihi, je preobrnil tok njegovega življenja, ki se je pričelo 31. avgusta 1908 v mestu Clermont-Ferrand v goratem predelu osrednje Francije. Krščen je bil v katoliški cerkvi, nekaj časa je hodil k protestantskemu verouku, sicer pa je odraščal v družini, ki mu ni dala nikakršne verske vzgoje. V dijaških letih je bral Sveto pismo, ker pač to “spada k splošni izobrazbi”, vendar ga branje ni prav nič prevzelo. Prepričan je bil, da je s smrtjo vsega konec, saj je človek le “višje organizirana materija”, zato je najbolj pametno, da iz tega kratkega življenja “iztisnemo” čim več. Srednjo šolo je končal v Nici, pravne študije pa v Parizu.
Po diplomi je po-stal advokat v Nici. “Nisem bil ravnodušen do življenjskih užitkov, vendar sem se včasih dolgočasil celo med zabavami.” Tedaj je odšel, ko smo že zvedeli, za teden dni h kartuzijanom. Tam je doživel tako globoko srečanje s Kristusom, da je sklenil postati “profesionalni oznanjevalec” njegovega evangelija. Vstopil je v dominikanski red in bil leta 1939 posvečen v duhovnika. Leta 1941 je šel med pristaniške delavce v Marseillu. Leta 1947 je postal župnik v marsejskem predmestju, še vedno pa je delal v pristanišču. Njegovemu zgledu so sledili mnogi, ki so ob soočenju s kruto resničnostjo doživljali krizo duhovniškega poklica in tudi vere.
Zato je Rim leta 1945 poskus duhovnikov-delavcev prepovedal. Jacques Loew je že sam uvidel, da tako ne more iti naprej. “Prišli smo na misel, da bi bilo bolje, če bi namesto že posvečenih duhovnikov-delavcev po petih, osmih letih delavskega življenja posvetili v duhovnike delavce.” Leta 1955 je Jacques Loew zapustil dominikanski red in prevzel vodstvo župnije Portle-Buc in kmalu zatem ustanovil Delavski misijon sv. Petra in Pavla, ki je odgovoren za vzgojo duhovnikov, ki izhajajo iz vrst delavcev. To so delavci, ki čutijo poklic, da bi postali duhovniki in bi potem za vedno ostali kot delavci med svojimi tovariši. Ta poskus je potrdil papež Pavel VI. leta 1965. Morda bo pripomogel k izoblikovanju podobe duhovnika prihodnosti. Jacques Loew je leta 1969 osnoval v Fribourgu v Švici Šolo vere. Veliko je pisal. Na stara leta se je umaknil v trapistovski samostan Echourgnac; kjer je februarja 1999 umrl v 91. letu življenja.
Njegovo vse prej kot srečno življenje se je izteklo malo pred dopolnjenim 34. letom. Že na svet je prišel (za tiste čase) “zaznamovan”: 27. oktobra 1835 se je rodil v Podreči na Sorškem polju (župnija Mavčiče) kot nezakonski sin gruntarske pastorke in bajtarja, ki je bil ob njegovem rojstvu še vojak. Ko je oče Jožef “odslužil cesarja”, sta se z mamo Mino poročila in družina se je kmalu preselila v Praše, kjer je oče kupil manjšo kmetijo in tam je občutljivi Simon preživljal svoje otroštvo. Leta 1842 je prestopil prag ljudske šole v Smledniku, že naslednje leto pa je šel na normalko v Kranj, ki jo je dokončal leta 1847. Jeseni tega leta ga je stric frančiškan p. Nikolaj Jenko vzel k sebi v Novo mesto, kjer je vstopil v gimnazijo. Hrano si je sprva služil kot samostanski “hlapčič”, zatem pa s poučevanjem. Bil je odličen dijak, vedno med prvimi v razredu, tudi po zaslugi p. Nikolaja, ki je bil profesor na frančiškanski gimnaziji in je skrbno nadziral njegovo izobrazbo, zlasti v modernih jezikih. Stric Nikolaj je oslepel in bil leta 1853 prestavljen v samostan v Kamnik in tedaj je Simon šel v Ljubljano, kjer je končal zadnja dva gimnazijska razreda.
Tam se je z nekaterimi narodno zavednimi in literarno nadarjenimi sošolci povezal v literarni krožek Vaje, ki je izdajal tudi rokopisno glasilo z enakim naslovom. Po maturi se je zaradi revščine “zatekel” v celovško bogoslovje, kjer pa je ostal le eno leto, ker ni čutil veselja do duhovniškega poklica. Dobil je Knafljevo štipendijo in odšel na Dunaj študirat pravo, vendar študija ni dokončal. Leta 1863 se je vrnil v domovino in se zaposlil pri notarjih v Kamniku in Kranju. Ob deIu je študiral za izpite: tri je uspešno opravil, četrtega pa zaradi bolezni ni več zmogel. Omahnil je 18. oktobra 1869.Po sodbi literarne zgodovine je Simon Jenko ob Franu Levstiku najpomembnejši slovenski pesnik na prehodu iz romantike v realizem.
Pesniti je začel zelo zgodaj. “Močan lirski nagon, ki se je še krepil iz zgodnjih (ljubezenskih in drugih) razočaranj ponosnega in revnega mladeniča ter iz njegove velike načitanosti, je vodil Jenka nekako že od četrtega gimnazijskega razreda, da je poskušal urejati svoja nemirna čustvena in miselna razpoloženja v besede in verze” (Anton Slodnjak). Njegova prva pesem (Bučelji pik) je bila objavljena leta 1851 v Janežičevi Slovenski Bčeli. Posebno živahno je pesnil v Ljubljani, ko se je kosal s tovariši “vajevci”. V Vajah so zapisane nekatere njegove najlepše pesmi (Slovenska zgodovina, Samo, Adrijansko morje, Pobratimija). France Bernik, najboljši poznavalec pesniškega dela Simona Jenka, govori o “treh virih, iz katerih se je napajala Jenkova lirska pesem”. Prvi vir je bilo domoljubno čustvo: sprva je v svojih pesmih posegal “v dogajanje slovanskih narodov, v daljno preteklost in neznano utopično prihodnost naših bratov po krvi”, kasneje pa se je osredotočil na slovenski narod in na njegovo usodo v avstroogrski monarhiji. Drugi vir navdiha je bila ljubezen do ženske (Obujenke), predvsem neuslišana, nedosegljiva ljubezen. V njegovi ljubezenski liriki prevladuje čutnost in to je eden od razlogov, da je uradna kritika Jenkove Poezije leta 1865 zavrnila (tedaj je pesnik umolknil). Tretji in najgloblji vir pa je narava, “predvsem narava pesnikovega rojstnega kraja”. Iz tega vira je privrel njegov čudoviti ciklus Obrazi, s katerim hoče pesnik povedati: “Vesolje je najvišja in trajno obstojna resničnost, človeško bivanje v svetu pa je v nasprotju z naravo krakotrajno in nično” (France Bernik).
Pravi “življenjski poklic” Simona Jenka je bil pesnik in res je kot tak dosegel svojo najvišjo ustvarjalno moč. Pesniki ponavadi veljajo za “neživljenjske” ljudi, ki se v vsakdanjih zadevah ne znajdejo. Jenko ni bil tak, saj je dokaj uspešno deloval v javnem življenju: med drugim je bil soustanovitelj narodne čitalnice v Kamniku in njen prvi tajnik. Pisal je govore in domoljubne verze za razne proslave, udejstvoval se je kot režiser ljudskih veseloiger, ve povedati France Bernik. Kot besedni umetnik se je poskusil tudi v pisanju proze. Leta 1858, ko je imel Jenko triindvajset let, je v Janežičevem Slovenskem glasniku izšlo troje njegovih proznih del: romantična povest Spomini, ki že vsebuje tudi realistične prvine, kar je od pisateljev zahteval Levstik v svojem literarnem programu. Pripovedovanju v Spominih sta sledili novela Jeprški učitelj, kjer zasledimo avtobiografske prvine: učitelj in ogranist, junak te zgodbe, je žrtev svoje loterijske strasti, za katero je “bolehal” tudi Jenko. Tilka je povest iz kmečkega življenja: pripoveduje o duševnem revčku, ki bi ga starši radi oženili. Na njihovo željo gre snubit, pa mu zmanjka poguma in pobegne izpred hiše nesojene neveste. V Jenkovih pripovednih delih je zaživel njegov smisel za humor in ironijo, s katerim se je reševal v življenjskih težavah.
“Bogastvo se zbira in košati v mestih, prijetno življenje mami ljudi v palačah, čast obseva veljake na kraljevskih dvorih – a nadarjenost, bister um in nepremagljivo voljo pošilja Bog tudi med oddaljene hribovce in jih daje otrokom, rojenih v borni koči.” Tako je napisal dr. Frančišek Lampe, urednik Doma in sveta, o svojem rojaku Mateju Cigaletu, pravniku in jezikoslovcu, utemeljitelju slovenskega pravnega jezika.
“Domača hiša,” piše Lampe, “je bila dokaj premožna, da je mogla premagati obilne stroške njegovega šolanja.” Pravne študije je končal leta 1646. Postal je sodni pripravnik v Gorici, leta 1848 je v Celovcu napravil izpit za sodnika, pa je kmalu izstopil iz državne službe. Postal je urednik prvega slovenskega političnega časopisa Slovenija, ki je začel izhajati v Ljubljani julija 1848. Kot urednik je zastopal politični program Zedinjene Slovenije in zavzemal se je za enakopravnost slovenskega jezika v avstrijski monarhiji. Jeseni 1849 je šel na Dunaj, kjer je bil imenovan za ministrskega koncipista v uredništvu državnega zakonika (prevajal ga je v slovanske jezike), kjer je ostal vse do svoje smrti.
Leta 1866 je dobil naslov in značaj ministrskega tajnika in leta 1883 naslov in značaj vladnega svetnika. “Ko je bil na Dunaju,” pričuje njegov štirideset let mlajši rojak Frančišek Lampe, “je prišel nekaterikrat domov na počitnice, dajal domačim dobre svete, pa tudi s krščanskim svojim mišljenjem in vedenjem lep zgled. Svoj domači kraj je vedno cenil, domači govor mu je bil vedno v čislih in v slovarju se je tudi dokaj nanj oziral.” Njegovo življenje se je izteklo 20. aprila 1889 na Dunaju. Leta 1894 so mu v Črnem Vrhu postavili spomenik (piramido), na katerem je izklesanih več izrekov, med njimi tudi njegovo življenjsko geslo: “Človeku je namen ožlahtniti srce in približati se božji svetosti.” Isti dan so odkrili tudi spominsko ploščo na njegovi rojstni hiši v Lomeh.
Znano je, da je svojo jezikoslovno spretnost uporabljal prevajaje in urejevaje občni državni zakonik za Slovence. A naravnost je Slovencem podal dve deli, kateri bosta njegov spomin oznanjali prihodnjim rodovom: Nemško-slovenski slovar, izdan ob stroških vladika (ljubljanskega škofa) Wolfa (1860) in Znanstveno terminologijo s posebnim ozirom na srednja učilišča (1880), ki dopolnjuje prvi slovar.” Cigaletov Nemško-slovenski slovar v dveh knjigah obsega nad 2000 strani (njegovo nadaljevanje je Slovensko-nemški slovar Maksa Pleteršnika, ki je izšel tudi v dveh delih v letih 1894/1895). Prvi ocenjevalci po izidu Cigaletovega slovarja so menili, da se ta “odlikuje po svoji rabljivosti in tudi natančnosti. Slovenščina je od leta 1860 res lepo napredovala, a slovar še sedaj ni zastarel in ponuja še vedno res čistih in primernih besed slovenskemu pisatelju, slovenskemu uradniku za vse potrebe.”
Kadar je na italijanski državni televiziji na sporedu kakšno “omizje”, kjer učene glave razpravljajo o raznih perečih vprašanjih, je med udeleženci skoraj vedno tudi kardinal Ersilio Tonini, ki je pred nedavnim dopolnil 85 let, pa je še izredno čilega duha. Ljudje mu radi prisluhnejo, ker iz njega govori z življenjem potrjena zdrava evangeljsko-kmečka modrost.
Leta 1968 se vrne v semenišče kot ravnatelj, toda že maja naslednje leto je imenovan za škofa v Macerati, kjer sedem let zavzeto prenavlja škofijo po smernicah drugega vatikanskega koncila. Veliko pozornost vzbudi njegova “agrarna reforma”: cerkveno zemljo razdeli kmetom, da jo obdelujejo. Konec leta 1975 mu papež Pavel VI. zaupa vodstvo stare in zahtevne nadškofije Ravena. Za svoj “dvorec” si izbere sobo v zavodu Male družine svete Terezije Deteta Jezusa, hiši božje previdnosti, ki nudi zavetje nekaj več kot stotim hudo prizadetim osebam vseh starosti, v njej je tudi prostor za ostarele in osamljene duhovnike. Njegova soba je polna knjig, predvsem italijanskih in nemških, zadnje čase tudi angleških, kajti pri osemdesetih letih se je naučil angleščine, da je čim bolj na tekočem, ko ga prosijo, da piše uvodnike in komentarje v razne časopise in revije ali ga povabijo pred televizijske kamere. “V javnosti govorim enako kot v spovednici,” poudarja ta cerkveni mož asketske postave, ki mu na ustnicah vedno igra nasmešek. S svojo človeško toplino in kmečko neposrednostjo je znal osvojiti srca ljudi svoje “rdeče” škofije kakor tudi svojih bralcev in poslušalcev po vsej Italiji. Njim se je posvetil, ko se je 1990 odpovedal vodstvu škofije. Imenujejo ga “veliki sporočevalec italijanske Cerkve na pragu tretjega tisočletja”. 26. novembra 1994 ga je papež Janez Pavel II. imenoval za kardinala. “Mislim, da to imenovanje ni bilo nagrada, saj nisem naredil nič izrednega, temveč mi je bilo to odlikovanje dano zaradi poslanstva, ki ga vršim, ker se je izkazalo, da je iskrena izmenjava mnenj in ocen skrivnost pričevanja v sodobnem svetu.”
Pesem “Ti si Peter-Skala” je ena najmogočnejših slovenskih cerkvenih skladb. Uglasbil jo je Franc Kimovec za evharistični kongres v Ljubljani leta 1935. Velikanska zasluga tega skladatelja, ki se je rodil pred 120 leti, je, da je uvajal in pospeševal ljudsko petje pri bogoslužju in s tem pripravljal pot pokoncilski prenovi bogoslužja pri nas.
Po treh letih je bil za eno leto prestavljen v Predoslje pri Kranju, zatem pa je šel za prefekta v Alojzijevišče. Zaradi rahlega zdravja so ga poslali v Rim na študije. Tam je v dveh letih napravil doktorat iz teologije, študiral pa je tudi starokrščansko umetnost. Iz Rima se je preselil na Dunaj, oziroma v Klosterneuburg, kjer je bil oddelek za cerkveno glasbo dunajske glasbene akademije. Tu je z odliko končal orgle, pevovodstvo in cerkveno petje. Zatem je še eno leto študiral kompozicijo, govorno tehniko in izobrazbo glasu.
Na evharističnem kongresu v Ljubljani leta 1935 je odlično vodil glasbeni del slovesnosti, zlasti mogočno ljudsko petje. Imel je izvrsten posluh, ki ga je uveljavljal ne le v petju in glasbi, ampak tudi v zvonoslovju: bil je kolavdator zvonov za ljubljansko škofijo. Kot orgelski strokovnjak je naredil dispozicijo za okoli 100 novih in prenovljenih orgel. Pet let je bil urednik lista Pevec; v reviji Cerkveni glasbenik je objavljal sestavke o orglarstvu, zvonoslovju, gregorijanskem koralu, ljudskem petju, v časniku Slovenec pa glasbene kritike. Od njegovih neglasbenih dejavnosti velja omeniti prevajalsko delo (prevajal je iz španščine in ruščine) ter njegovo skrb za lepe bogoslužne predmete, za kar je ustanovil vezilnico cerkvenih oblačil.
V Cerkvenem glasbeniku je objavil 110 svojih skladb in izdal 60 samostojnih partitur. Od njegovih številnih latinskih maš in maš s slovenskim besedilom, ki so nastajale v letih 1907-1944, jih je nekaj izšlo v Cerkvenem glasbeniku, nekaj v samostojnih partiturah. Precej njegovih skladb je ostalo v rokopisu. Njegovemu glasbenemu okusu je bil zelo pri srcu “poskočni” Gregor Rihar, ki ga je strogo cecilijanstvo na veliko jezo ljudi “vrglo s kora”, zato je leta 1908 v zbirki “Rihar renatus” izdal 21 Riharjevih pesmi v novi priredbi. Čil in živahen je leta 1962 obhajal biserno mašo (60-letnico duhovništva). Še v častitljivih letih je s prižnice ljubljanske stolnice dirigiral vaje za ljudsko petje. 12. januarja 1964 pa se je pridružil angelskim zborom.
Imenovali so ga “žalosten kralj”, čeprav je v javnosti vedno nastopal z nasmehom. Najbrž so imeli v mislih njegovo vse prej kot veselo mladost. Rodil se je 7. septembra 1930. Ko mu je bilo štiri leta, se je v gorah smrtno ponesrečil njegov ded “viteški kralj” Albert I. Močno ga je prizadela smrt matere kraljice Astrid, ki je izgubila življenje v prometni nesreči, ko je bil star pet let. Ko so nacisti leta 1940 zasedli Belgijo, je bil Baldvin z vsemi člani kraljevske družine njihov ujetnik. Leta 1944 so otroke (njega, brata Alberta in sestro Jožefino-Karloto) odvedli v Nemčijo. Po vojni so živeli v Švici, ker je del Belgijcev zahteval odpravo kraljevine. Ko so na referendumu (tesno) zmagali zagovorniki kraljevine, se je kralj Leopold III. 17. julija 1951 odpovedal prestolu in nasledil ga je dvajsetletni sin Baldvin I., ki je s svojo umirjenostjo in dosledno vernostjo osvojil srca ljudi.
Znal je povezovati Flamce in Valonce, dve narodnostni skupnosti belgijske države, med katerima vedno vlada napetost. Trdno oporo je dobil v nadvse ljubljeni ženi Fabioli, hčerki španskega grofa Gonzalesa de Mora y Aragon, s katero se je poročil 15. decembra 1960. Ko sta se poleti zaročila v Lurdu, je Baldvin v svoj dnevnik zapisal: “Hvala, Marija, da si mi jo privedla. Vem, da bo vedno velika spodbuda, da ljubim Boga vedno bolj.” Za pravilo skladnega življenja v dvoje je izbral geslo francoskega pisatelja Antoina de Saint-Exuperyja: “Ljubiti ne pomeni gledati drug drugega, pomeni gledati skupaj v isto smer.” Tudi kraljica Fabiola je bila globoko verna žena. V moči vere sta znala sprejeti bolečino, da je njun zakon brez otrok (kraljica ni mogla donositi). Kralj je zaupal dnevniku: “Spraševala sva se po smislu tega trpljenja: polagoma sva razumela, da je tako bilo najino srce bolj svobodno, da ljubiva vse, prav vse otroke.” Kraljica je bila po poklicu medicinska sestra in je zelo rada obiskovala otroke, posebno bolne.
Kardinal Danneels je v svojem nagovoru pri pogrebu dejal o kralju: “Medtem ko je služil ljudem, ni nehal misliti na Boga.” Kardinal Suenens pričuje, da je kralj vsak dan pričenjal z molitvijo ob zori. “To je bila njegova avdienca pred Gospodom, da mu Gospod pomaga biti pozoren do ljudi, ki jih bo srečal.” Vsakdanja maša je bila za kralja glavna točka njegovega dne, njegov “vir žive vode”. V tem globokem stiku z Bogom je skrivnost njegovega daru za stik z ljudmi, ki jim je znal pozorno prisluhniti.
“Rojen sem bil v pokrajini, ki je ena najbolj čudovitih, kar jih ima naša slovenska zemlja.” To je mehka Dolenjska: lepoto njenih oblik in barv je zagledal 16. julija 1899 v Novem mestu. O svojem rodu pripoveduje v monografiji, ki jo je pripravila Dolenjska založba za njegovo devetdesetletnico, pa njenega izida ni dočakal, ker je 20. novembra 1989 umrl (knjiga je izšla 1990). “Moj oče je Istran iz vasi Jakci v slovenski Istri. Bil je zelo delaven in iznajdljiv ter bister fant. V Kopru je bil štiri mesece pri upokojenem učitelju v privatni šoli, kjer je zelo naglo sprejemal kratko, a intenzivno šolanje. Bil je zelo nesrečen, ker mu šef Jakčeve familije ni dovolil daljšega študija. To je bilo za nadarjenega fanta zelo tragično. Moja mama (Josipina Colarič iz vasi Slinovce pri Kostanjevici na Krki) je bila kot dekle poklicana v Castelvenere (Kaštel) k stricu župniku Cvitku, da pri njem sprejme službo, ker je odhajal v pokoj. Tako je prišla v Istro. Tam je spoznala mojega očeta in se z njim poročila. V Istri sta se mi rodila dva brata in dve sestri; trije od njih so tam tudi pokopani. Družina je živela sedem let v Padni, kjer je imela trgovinico.
Na željo najstarejše materine sestre v Novem mestu je prišla leta 1895 ob potresu v Novo mesto. V Novem mestu je moj oče prevzel gostilno na Bregu pri Murnu in tam sem se leta 1899 rodil; moja rojstna soba v tej gostilni je zdaj posvečena mojemu spominu. Leta 1904 je oče v Novem mestu zgradil veliko hišo kot hotel-kavarno in vinsko trgovino, a jo je zaradi lažnivega milijonarja iz Ptuja leta 1912 izgubil. V tej nekdanji očetovi hiši je zdaj galerija Jakčev dom.”
Že od otroških let ga je mikalo risanje. V ljudski šoli mu je dajal prve napotke frančiškan p. Severin Fabiani, njegov učitelj, v gimnaziji pa slikar Josip Germ. Njegov sošolec je bil pesnik Miran Jarc, s katerim ga je vezalo iskreno prijateljstvo. Srednjo šolo je končal na realki v Idriji, kjer je že pridno slikal. Novembra 1917 je moral k vojakom, kjer se je seznanil s slikarjem Francetom Kraljem. Tudi pri vojakih – na fronti in pozneje v bolnišnici – se ni ločil od svoje skicirke, v katero je risal, kar je videl okoli sebe in doživljal v sebi. Proti koncu vojne je doživel svoje prvo umetniško priznanje: Jakčeva mati je po slikarju Ivanu Vavpotiču posredovala nekaj sinovih slik Rihardu Jakopiču, ki je dve uvrstil v umetniško razstavo v svojem paviljonu. Odtlej so se vse bolj krepile prijateljske vezi med Jakopičem in Jakcem. Ta je po vojni (1919-1923) študiral na Umetnostni akademiji v Pragi, kjer se je navdušil za ekspresionistično umetnost norveškega slikarja in grafika Edvarda Muncha. Nekaj časa (1925-1928) je bil gimnazijski profesor risanja v Ljubljani, potem pa se je odpravil na študijsko potovanje po Evropi (Berlin, Pariz, Norveška), severni Afriki (Tunizija) in ZDA. Domov je prinesel polno risb, portretov in pastelov. Leta 1934 se je pri frančiškanih v Ljubljani poročil s Tatjano Gundrum, ki mu je bila poslej največja opora v življenju. “Med nama je bilo dvanajst let razlike,” je povedala letos. “Rada sva se imela in bila vedno skupaj… Nekaj dni pred smrtjo, ko ni mogel več govoriti, sem mu morala sneti poročni prstan z roke. Poljubil ga je in mi ga dal.” Po smrti matere (1937) se je iz Novega mesta preselil v Ljubljano. Po vojni je bil profesor za grafiko na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, ki je bila ustanovljena na njegovo pobudo in je bil njen prvi rektor. Od leta 1949 je bil redni član SAZU ter več tujih akademij. Prejel je številna domača in tuja priznanja.
Zbirka Jakčevih grafik in slik je v galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki, zbirka risb in slik pa v galeriji Jakčev dom v Novem mestu, ki so jo odprli leta 1984. Grafike in risbe z istrskimi motivi je umetnik podaril galeriji v Padni, odprti 12. oktobra 1990. V slikovito istrsko vas Padno je vedno rad prihajal. Jakčevo nepregledno ustvarjalno delo je na kratko orisal umetnostni zgodovinar Milček Komelj v Enciklopediji Slovenije. Jakac je začel risati kot samouk, med prvo svetovno vojno je snoval realistične risbe, po vojni pa poduhovljene pastele dolenjske pokrajine v duhu liričnega impresionizma ter fantazijske podobe s problematiko življenja in smrti. Pobude je črpal iz slikarstva, literature in glasbe. V Pragi se je posvetil grafiki (lesorez, jedkanica, suha igla, litografija), pod vplivom Edvarda Muncha je slikal (otožna) “razpoloženjska” olja. Po letu 1923 je njegova umetnost spet realistično usmerjena. Jakac se je uveljavil kot najizrazitejši portretist svojega časa: njegovi obrazi slovenskih besednih umetnikov bogatijo naše literarne zgodovine in šolska berila. Dejaven je bil tudi kot avtor drobne grafike, fotograf in filmski snemalec.
Rodil se je 6. septembra 1900 v Parizu ameriškim staršem, ki se jim je po žilah pretakala mešanica škotske in irske krvi. Mati ga je vzgajala po strogih pravilih anglikanske vere in morda je bila prav ta strogost vzrok njegove “razcepljenosti”. Leta 1914 mu je umrla mati in to ga je zelo prizadelo. “Kot da bi oster kamen presekal moje srce.” Kmalu po materini smrti je prestopil v katoliško Cerkev, toda ta njegova “spreobrnitev” je bila bolj površna. Ko mu je bilo sedemnajst let, je šel kot prostovoljec Rdečega križa na fronto. Po koncu prve svetovne vojne je odšel v Ameriko, kjer je dokončal študije. Leta 1919 je tam začel pisati svoj znameniti Dnevnik (Journal), ki mu je ostal zvest skoraj do konca svojega življenja, tako da je narastel v najobsežnejši dnevnik v zgodovini svetovne književnosti (obsega 17 zajetnih knjig). V tem svojem dnevniku kritično spremlja dogajanje okoli sebe, hkrati pa postavlja na ogled svojo lastno podobo, svoj duhovni razvoj. Leta 1922 se je vrnil v Francijo in se kmalu uveljavil kot pisatelj. Svojo prvo knjigo (Psihiater vajenec) je izdal, ko mu je bilo komaj 22 let.
Leta 1926 je izšel njegov prvi roman Monte-Cinere ter pripoved Popotnik na zemlji. Sledila so dela: Adrienne Mesurat, Ključi smrti, Christine, Leviathan, Moira, Ko bi bil na vašem mestu jaz. Najbolj odmevni pa so bili njegovi dnevniki, ki jih je redno pisal in zapiske še sveže objavljal.
Med drugo svetovno vojno se je Julien spet umaknil v Ameriko, zibelko svojih staršev in prednikov. Dobil je službo profesorja na univerzi v Baltimoru. Ko je bilo vojne konec, se je vrnil v Francijo, kjer je nadaljeval svoje pisateljsko delo. To mu je odprlo vrata v “svetišče” francoske Akademije nesmrtnih, kjer je zasedel (1971) mesto svojega umrlega prijatelja pisatelja Francoisa Mauriaca, čeprav ni bil francoski državljan. Po naravi je bil samotar in tudi na časti in odlikovanja ni veliko dal, zato se je leta 1996 članstvu v Akademiji odpovedal. Z mislimi je bil že onstran. Ko je nekoč obiskal cerkev sv. Egidija v Celovcu, ga je tamkajšnja stara Marijina slika tako prevzela, da si je želel biti pokopan v kapeli blizu te slike. Ta njegova želja je bil izpolnjena 21. avgusta 1998.