p. Aleksa Benigar
* Zagreb, 28. januar 1893. – Rim, 1. december 1988
Frančiškanski pater Benigar se je rodil slovenskim staršem 28. januarja 1893 v Zagrebu, umrl pa na praznik vseh svetih 1988, v Rimu. Med tema dvema datumoma se skriva bogato življenje. Leta 1907 je vstopil v frančiškanski red in bil po študiju teologije v nemškem Paderbornu posvečen v duhovnika 30. junija 1915. Od leta 1920 do 1922 je študiral na novo ustanovljenem Papeškem vzhodnem inštitutu v Rimu in tam leta 1929 doktoriral.
Zgodaj je začutil misijonski poklic in tako je ob koncu leta 1929 odšel za misijonarja na Kitajsko. Tam je 25 let deloval kot profesor teologije in vzgojitelj v semenišču v Hankovu. Iz tega semenišča je izšlo več sto kitajskih škofijskih in redovnih duhovnikov.
Komunistični režim ga je januarja leta 1954 izgnal iz Kitajske, potem ko je bil nekaj časa v zaporu. Kljub temu, da je tam hudo trpel, ni hotel o tem obdobju ničesar govoriti in se je odločil, da bo to svojo žrtev, zavito v molk, daroval Bogu. Aprila istega leta je prišel v Rim in se takoj naselil v frančiškanskem zavodu Antonianum, kjer je ostal do smrti. Deloval je kot duhovni spremljevalec mladih frančiškanskih patrov, ki so bili na podiplomskem študiju v Rimu. Bil je iskan spovednik in voditelj duhovnih vaj v mnogih redovnih skupnostih.
Napisal je dve obsežni teološki deli o bogoslužju in duhovnosti, ki sta dolgo bili učbenik bodočih duhovnikov. Prva je bila tiskana v Pekingu, druga pa v Sapporu na Japonskem. Zadnja leta pa se je posvečal predvsem zbiranju gradiva o življenju in delu zagrebškega nadškofa Alojzija Stepinca. Zbrano gradivo je izdal v knjigi leta 1974 v Rimu. Po padcu komunizma je delo leta 1993 izšlo še v Zagrebu. Ta izdaja obsega skoraj devetsto strani. Potem ko je zbral gradivo, je življenjepis pisal dve leti (od 1968 do 197O). “Pri pisanju sem dal besedo samo zgodovinskim virom,” je zapisal v uvodu. “Iskal sem samo resnico in nepristransko sem proučeval posamezna dogajanja.” O temeljitosti in znanstveni neoporečnosti tega dela pričajo tudi besede angleške zgodovinarke Stelle Alexander: “Nikoli nisem niti malo pomišljala, da ga navajam kot vir.”
Benigar in Slovenci
“Moji starši so bili Slovenci. Oče je rojen v Trnovem (Ilirska Bistrica), mama pa v Radečah pri Zidanem mostu. Jaz in vsi moji bratje smo rojeni v Zagrebu. Torej sem po izvoru Slovenec in ponosen sem na to,” je zapisal 7. avgusta 1983 p. Benigar v pismu neki gospe. Oba starša sta v Radečah tudi umrla. Prav tako se je vedno počutil Slovenca (p. Duda), čeprav si je dopisoval v hrvaščini, vendar je želel biti vsem vse. Zavedal se je, da bo svojemu narodu lahko največ dal, če bo živel po evangeliju. Kot študent je zahajal na materin dom v Radeče, kjer je 15. julija 1915 tudi imel ponovitev nove maše. Obvladal je slovenščino, zato je tudi lahko bral frančiškansko revijo Cvetje z vrtov sv. Frančiška, ki je imela posebno stran, namenjeno misijonom. Tu je slovenski frančiškan p. Peter Baptist Turk (1874-1944) objavljal zanimiva poročila o svojem misijonskem delu na Kitajskem ter o potrebi po novih misijonarjih. P. Aleksij se je prav ob branju teh poročil navdušil za odhod v misijone in pozneje postal njegov sodelavec na Kitajskem. Tam je p. Turk umrl na rokah p. Aleksija.
Zanimivo je, da je p. Benigarja sprejel v frančiškanski red ustanovitelj zagrebške frančiškanske province p. Vendelin Vošnjak (1861-1933), Slovenec, doma iz okolice Velenja, za katerega že poteka postopek za razglasitev za blaženega. Pa tudi za p. Aleksija Benigarja poteka enak postopek. Pravijo celo, da zelo hitro napreduje.
(pričevanje 11_1998)
Vezi Matere Terezije s Slovenci
Njenih življenjepisci poudarjajo, da se je navdušila za odhod v misijone ob branju revije Katoliški misijoni, kamor so pisali poročila slovenski in hrvaški misijonarji v Bengaliji. V knjigi Mati Terezija, ki jo je leta 1983 izdalo Ognjišče, albanski duhovnik Lush Gjergji opisuje, kako dejavna je bila mala Nežika v skopski katoliški župniji. Posebno rada je pela v cerkvenem zboru. Zaradi lepega petja so njo in njeno sestro Age imenovali “cerkvena slavčka”.
Belgijski jezuiti so na željo papeža Pija IX. leta 1859 prevzeli skrb za misijonsko delo v Bengaliji, katerega središče je mesto Kalkuta. Leta 1924 so jim prišli na pomoč slovenski in hrvaški misijonarji. Leta 1925 sta odšla v Indijo dva hrvaška jezuita, leta 1929 pa so prišli tja trije slovenski jezuiti. Kot zadnji slovenski misijonar je prišel v Bengalijo leta 1950 Jože Cukale. Ko Indija ni več sprejemala tujih misijonarjev, so slovenski jezuiti začeli z misijonskim delom v Zambiji.
Ko je Mati Terezija leta 1980 obiskala Ljubljano, je prinesla hvaležnost ljudi iz Bengalije, kjer so slovenski misijonarji oznanjali evangelij in v srca ljudi vsadili ljubezen do Jezusa.
Slovenski jezuit Jože Cukale se je rodil leta 1915 na Vrhniki in kot zadnji od Slovencev prišel v Bengalijo. Prav on je imel največ stikov z Materjo, kakor so kratko imenovali Mater Terezijo. „Osebno sem jo srečal kakih sedem ali osem let, zatem ko je zapustila loretsko kongregacijo, si nadela preprost sari kot prava Bengalka in odšla s petimi rupijami v revna predmestja.” 
Ali bi mi ustregli,’ me vpraša, ‘da organizirava novo vejo naše kongregacije?’ Ta takrat še ni imela statusa, marveč je bila le priznana kot poskus Družbe na škofijski ravni. Takrat si še nisem opomogel od srčnega infarkta, zato sem prosil Mater za odlog. Kmalu je dobila drugega jezuita, Avstralca p. Andrewsa in ta je pričel voditi vzporedno vejo bratov (Missionaries of Charity).”
„Zadnje srečanje sem v primeri z ostalimi precej bolj občutil. Leta in leta je bolehala na srcu. Srčna ura ji ni bila v posebno pomoč, a zdravniki, in to najboljši, so se kosali, kdo ji bo stal ob strani. Razkošna klinika Woodlands-Home ji je bila zastonj na razpolago, tako tudi njene sestre. A po nekaj dneh si je vedno želela domov med svoje sestre, ki jih je imela srčno rada. Sestre so ji naznanile, da sem prišel s svojimi novinci na obisk. Potrudila se je, da je hitreje odslovila obiskovalce, kajti mladi misijonarji so ji bili močno pri srcu. Ne vem, kje so sedaj tiste fotografije? Poslovili smo se in ko je zadnji med novinci odšel skozi vrata, sem slutil, da Mati še zmerom čaka pred vrati svoje sobe. Ozrl sem se in res, nasmehnila se mi je in pomahala v pozdrav. Te čudovite geste nisem poprej nikoli opazil. Morda je bil to zadnji pozdrav, me je prešinilo. In res! Tri mesece pred njenim odhodom je največ počivala. A kadar ni bilo v bližini sester, je pustila svoj ležalni stol in odšla, kajti ljudje so čakali in čakali nanjo.”
Franc Grivec je bil sin Suhe krajine: rodil se je v kmečki družini 19. oktobra 1878 v Velikem Lipovcu župnije Ajdovec pri Žužemberku (iz te župnije je izšel tudi svetniški škof Janez Gnidovec). Bistri Franc je po končani osnovni šoli v Novem mestu (1890) odšel v Ljubljano, kjer si je nabiral znanje osem gimnazijskih let. Že takrat je kazal zanimanje za slovanske narode in se je učil ruščine, srbohrvaščine in staroslovanščine, kar je s pridom uporabljal pri svojem poznejšem znanstvenem delu. Po maturi (1898) se je vpisal v ljubljansko bogoslovje in bil leta 1902 posvečen v duhovnika. Po novi maši je nadaljeval bogoslovni študij na univerzi v Innsbrucku, kjer si je s tezo o poskusih zedinjenja pri vzhodnih Slovanih pridobil naslov doktorja teologije. Po vrnitvi domov je bil eno leto kaplan v Dobu pri Domžalah, zatem eno leto študijski prefekt v semenišču, leta 1907 pa je postal predavatelj filozofije in osnovne teologije v ljubljanskem bogoslovju namesto Janeza Evangelista Kreka, ki je šel kot poslanec v dunajski parlament. Po prvi svetovni vojni je bil eno leto redni profesor vzhodnega bogoslovja na univerzi v Zagrebu; leta 1919 pa je bil imenovan za rednega profesorja za osnovno in vzhodno bogoslovje na teološki fakulteti novoustanovljene slovenske univerze v Ljubljani. To službo je opravljal vse do svoje smrti 28. junija 1963.
Po študijski usposobljenosti je bil Grivec strokovnjak za vzhodno bogoslovje in nauk o Cerkvi; njegova prva ljubezen pa je bila raziskovanje življenja in dela slovanskih apostolov sv. Cirila in Metoda, katerih slavo je zanesel po vsem svetu. Tudi po njegovi zaslugi je papež Janez Pavel II. leta 1980 sveta brata razglasil za sozavetnika Evrope. Leta 1924 je napisal prvi slovenski priročnik nauka o Cerkvi z naslovom “Cerkev” (knjiga je z dopolnitvami doživela več izdaj). Že pred okrožnico papeža Pija XII. o Cerkvi (Mistici Corporis, 1943) je Grivec učil in pisal, da Kristus živi in deluje v Cerkvi kot svojem skrivnostnem telesu, katerega glava je.
Ta nauk je poljudno razvil v svojem veroučnem učbeniku za srednje šole Krščanstvo in Cerkev (1941). Izvirnost njegovega nauka o Cerkvi je bila pritegnitev osnovnega bogoslovja vzhodne Cerkve, zato je bila njegova knjiga z veliko naklonjenostjo sprejeta pri pravoslavnih. Zelo mu je bila pri srcu edinost kristjanov. Za vzhodne kristjane je ovira prvenstvo rimskega škofa-papeža. Grivcu je hvaležno snov za vprašanje primata nudilo odkritje fresk v cerkvi sv. Klimenta v Ohridu: na eni izmed njih je upodobljen apostol Peter, ki na svojih plečih nosi stavbo Cerkve. Za edinost kristjanov si je prizadeval tudi kot preučevalec življenja in dela sv. Cirila in Metoda.
Glavni namen srečanj v Velehradu je bilo zbližanje med pravoslavno in katoliško Cerkvijo. Grivec se je teh kongresov redno udeleževal kot predavatelj in organizator. Za zbliževanje med Slovani mu je starodavna Karlova univerza v Pragi leta 1948 podelila častni doktorat. O svetih bratih je tudi veliko pisal. Leta 1927 je izšla njegova knjiga Slovanska apostola sv. Ciril in Metod, ki je bila prevedena v češčino, poljščino in nemščino. Leta 1936 je pripravil za tisk staroslovanski spis Žitje Konstantina in Metodija. V knjigi Slovenski knez Kocelj (1938) je prikazal prizadevanje tega panonskega kneza za osvoboditev slovanskih rodov od nemškega političnega in cerkvenega varuštva. Leta 1960 je vzbudila veliko pozornost njegova nemška knjiga Konstantin und Method, Lehrer der Slaven. Tik pred smrtjo (1963) je dobil v roke svojo knjigo Sv. Ciril in Metod, ki je izšla ob 1100 letnici prihoda sv. bratov na Moravsko. “Moj življenjski trud je poplačan s to knjigo!” je dejal.
Ob stoletnici Stepinčevega rojstva je nadškof Josip Bozanić, njegov tretji naslednik na zagrebškem nadškofijskem sedežu, na vernike naslovil dolgo pastirsko pismo (z datumom 1. marca 1998), v katerem prikaže življenje in delo svojega svetniškega prednika. Podatke črpa iz temeljitega življenjepisa kardinala Stepinca, ki ga je napisal slovenski frančiškan p. Aleksa Benigar (1974). Alojzij Stepinac se je rodil 8. maja 1898 v vasi Brezarić v župniji Krašić kot peti od osmih otrok očeta Josipa in matere Barbare (Bare). Ko je nekaj dni po krstu prišel župnik k njim na obisk, je videl, da je čez odejo v posteljici, kjer je ležal mali, razgrnjen velik družinski rožni venec. Ob pogledu na to je župnik dejal: “Bara, pa kako ne bi Lojzek postal svetnik, ko pa že zdaj moli rožni venec!”
Po osnovni šoli v Krašiću je Lojzek odšel v Zagreb, kjer je sredi prve svetovne vojne končal gimnazijo. Vpoklican je bil pod orožje in poslan na soško fronto, kjer je prišel v italijansko ujetništvo. Leta 1919 se je vpisal na agronomsko fakulteto zagrebške univerze, čeprav je v globini svojega srca zaznal klic po duhovništvu, ki ga je s svojimi molitvami podpirala mati Bara. Leta 1924 je šel k tedanjemu zagrebškemu nadškofu Antunu Bauerju, ki ga je poslal v Rim. Na papeški univerzi Gregoriani je dosegel doktorat iz filozofije in teologije ter bil 26. novembra 1930 posvečen v duhovnika. Ko se je vrnil v domačo škofijo, je srčno želel, da bi šel delovat na župnijo, toda nadškof, ki ga je dobro poznal, je imel z njim drugačne namene. Tri leta je opravljal razne odgovorne službe na škofiji, leta 1934 pa ga je papež Pij XI. imenoval za zagrebškega nadškofa koadjutorja s pravico nasledstva.
Bilo mu je 37 let in bil je najmlajši katoliški škof na svetu. Tri leta se je v novo službo nadvse uspešno uvajal, po smrti nadškofa Bauerja leta 1937 pa je na njegova ramena padla odgovornost za veliko zagrebško nadškofijo. Tej nalogi je bil dorasel. Lahko rečemo, da je svojo službo opravljal v duhu odprtosti drugega vatikanskega koncila. Prišla so težka leta druge svetovne vojne. Ko je bila leta 1941 ustanovljena ustaška Nezavisna država Hrvatska, je nadškof Stepinac odločno zagovarjal temeljne pravice vseh ljudi, naj bodo Hrvati ali Srbi, Judje ali Cigani. “Naš bližnji, naj se imenuje tako ali drugače, ni ‘šrauf’ v mašini države, pa naj bo obarvana rdeče ali črno, sivo ali zeleno, temveč je svoboden božji otrok, naš brat v Bogu!”
Tam ga je doletela kardinalska čast, ki mu jo je 12. januarja 1953 podelil papež Pij XII. To zasluženo priznanje je jugoslovanske rdeče oblastnike tako razkačilo, da so pretrgali diplomatske odnose z Vatikanom. “Kardinalski škrlat pomeni kri,” je dejal Stepinac. Njegovo zdravje je vedno bolj pešalo in 10. februarja 1960 je izročil svojo dušo Bogu. Pokopali so ga v zagrebški stolnici. Pogreb je bil pravo zmagoslavje vere. Na njegov grob se odtlej zgrinjajo množice romarjev, Med njimi je bil 11. septembra 1994 tudi papež Janez Pavel II., ki je tega pogumnega pastirja božjega ljudstva imenoval “najsvetlejši lik Cerkve na Hrvaškem”. Zdaj ga bo kot svetliko postavil na oltar.
Njegovi življenjski zgodbi bi lahko dali naslov “skrivnost preprostosti”. Izšel je iz revne kmečke družine v vasi Forno di Canale (od 1964 Canale d’Agordo) pri mestu Belluno. Albino Luciani se je rodil 17. oktobra 1912 kot prvi sin Giovannija Lucianija in Bortole Tancon: to je bila njegova druga žena, s katero je imel še dva sina in hčerko, v prvem zakonu sta se mu rodili hčerki, obe gluhonemi. Oče je kar naprej potoval po Evropi “s trebuhom za kruhom”, na lastni koži je čutil krivičen družbeni red, zato je postal socialist. Ko je sin Albin izrazil željo, da postane duhovnik, mu je iz Francije pisno dovolil. Ta duhovniški poklic je bil v veliki meri sad močne in dejavne vere matere Bortole. Ko mu je bilo enajst let, je šel v malo semenišče v Feltre. Učil se je z lahkoto in ostalo mu je veliko časa za branje in pisanje.
Po končanem študiju bogoslovja v Bellunu je bil 7. julija 1935 posvečen v duhovnika. Poslali so ga nadaljevat študije v Rim, kjer je na Gregoriani dosegel naslov doktorja teologije. Ko se je vrnil v domačo škofijo, je postal ravnatelj bogoslovnega semenišča v Bellunu in profesor štirih predmetov: dogmatike, moralke, cerkvenega prava in umetnosti. Imel je časnikarsko žilico in sodeloval je v krajevnih cerkvenih listih. Njegova posebna ljubezen je bila kateheza. Napisal je knjižico Katehetske drobtinice.
V takšnem slogu se je pogovarjal z verniki tudi potem, ko je bil 26. avgusta 1978, po tretjem glasovanju, izvoljen za papeža. Kot prvi v zgodovini papeštva si je izbral dvojno ime: Janez Pavel – Janez XXIII. ga je posvetil za škofa, Pavel VI. pa imenoval za kardinala. Predvsem pa je bila ta izbira napoved, da hoče nadaljevati delo teh dveh koncilskih papežev. 26. avgusta zvečer je z lože cerkve sv. Petra podelil svoj prvi apostolski blagoslov in prvi nasmeh; 3. septembra je kar se da preprosto uradno nastopil svojo papeško službo; 27. septembra je imel zadnjo avdienco, pri kateri je govoril o temeljni krščanski kreposti – ljubezni, ki je iz njega izžarevala.
Svoje zadnje počivališče je dobil v vatikanski baziliki med Janezom in Pavlom, katerih imeni je nosil. Samo triintrideset dni.
Na današnji dan je v Memphisu v ameriški zvezni državi Tennessee krogla, ki jo je izstrelil južnjaški rasist, ubila Martina Luthra Kinga. Po zgledu indijskega voditelja Mahatma Gandhija se je boril za pravice ameriški črncev z “orožjem” nenasilja. Za svoja prizadevanja je leta 1964 prejel Nobelovo nagrado za mir. Njegova slika je bila naslovnici ugledne ameriške revije Time, ki je bila posvečena Kingu kot “osebnosti leta”.
Martin Luther King se je rodil 15. januarja 1929 v Atlanti (zvezna država Georgia). Njegov oče Martin je bil baptistični pastor. Mati mu je vedno dopovedovala, da zaradi tega, ker je črnec, ni nič manj vreden kot drugi ljudje in ga tako vzgajala za kasnejše poslanstvo. Oče je želel, da bi Martin postal pastor, toda sin je šel najprej študirat sociologijo ter študij končal z doktoratom, potem pa je v Pensilvaniji študiral teologijo. Tam se je seznanil z naukom Mahatme Gandhija o nenasilju, ki se ga je trdno oklenil, ko je nastopil službo pastorja v revni župniji mesta Montgomery v Alabami. Leto prej (1953) je spoznal Coretto Scott, ki mu je bila takoj všeč in se je z njo kmalu poročil. “Pri ženskah cenim štiri stvari,” ji je dejal, ko ji je dvoril, “značajnost, bistrost, trdno osebnost in lepoto. Ti imaš vse štiri.” Ljubljena žena mu je rodila štiri otroke: eno deklico in tri dečke.
Odločno je zavračal nasilje, h kateremu so se zatekali voditelji gibanja Black Power. “Tudi če bi vsi črnci Združenih držav mislili, da se morajo posluževati nasilja, bi se jaz uprl in povzdignil svoj glas ter dajal, da nasilje ne rodi sadov in da na ta način nikoli ne bomo dosegli, kar hočemo!” Ko je pripravljal nov mirovni pohod za pravice črncev, je njegovo življenje pokončal nekdo, ki si je za pravilo izbral nasilje. Ob Kingovi tragični smrti so ZDA razglasile dan žalovanja. Pokopali so ga v njegovem rojstnem mestu Atlanta. Pogreba se je udeležilo nad 200.000 ljudi. Med njimi je bil tudi Robert Kennedy, ki je dva meseca zatem padel kot žrtev nasilja.
Čudovito zgodbo tega dolgega in izredno bogatega življenja bom pripovedoval kar z njegovimi besedami, vzetimi iz zgoraj omenjene knjige. “Rodil sem se 10. novembra 1912 kot enajsti od dvanajstih bratov in sester in vsa družina me je prisrčno sprejela… Moji starši so bili zelo pobožni in globoko verni.” Pravo srce družine je bila mama, o kateri je oče-vdovec nekoč Bernhardu zaupal: “Tvoja mati je bila zame vselej živi evangelij.” Otroke je učila, naj svoje prepire poravnavajo sami med sabo in naj ne hodijo k njej tožarit. “To je bila takorekoč podlaga moji etiki miru in mojemu zavzemanju za nenasilje.” Med prvo svetovno vojno je eden njegovih bratov padel na bojišču, drugi je prišel v ujetništvo. Dva otroka sta umrla v nežni dobi, pet sester je izbralo redovniški poklic. Živahni Bernhard je skupaj s svojim bratrancem vstopil k redovnikom redemptoristom. Maja 1939 je bil posvečen v duhovnika, jeseni pa je bil vpoklican v vojsko. Skozi pekel Rusije je šel kot angel miru in služabnik usmiljenja (bil je sanitejec). V svoji avtobiografiji navaja presenetljiva doživetja božje previdnosti sredi podivjanega sveta.
Po vojni so ga predstojniki poslali v Rim za profesorja moralne teologije na Akademiji Alfonsiani, rimski univerzi reda redemptoristov (ime nosi po redovnem ustanovitelju sv. Alfonzu Ligvoriju), čeprav si je srčno želel postati misijonar. Že pred koncilom, med njim in po njem si je z vsemi močmi prizadeval za prenovo katoliške moralne teologije. Namesto Zakonika cerkvenega prava naj bi njen temelj bil Kristusov evangelij, zlasti Govor na gori. Izhajal je iz trdnega svetopisemskega spoznanja: Bog ni strogi sodnik, temveč usmiljeni Oče, ki ljubeče sprejme skesanega otroka. Nakopal si je številne nasprotnike, toda iskreno je ljubil Cerkev, zato je vse krivice sproti odpuščal v duhu evangeljske širine. Svoj evangeljski pogled na moralno teologijo je strnil v dveh zajetnih knjigah: Kristusova postava (1954) in Svobodni v Kristusu (1979-1981).
Z vdanostjo svetopisemskega očaka Joba je prenašal tudi telesne preskušnje: zbolel je za rakom na glasilkah, ki so bile, kot profesorju, njegovo glavno “orodje”. Pogumno je prestal več operacij. Ko mu je bilo sedemdeset let, so ga upokojili, vendar je še nekaj časa ostal v službi, potem pa se je poslovil od Rima in odšel “v svojo staro in novo domovino, v Gars”, kjer živi dokaj velika družina redemptoristov. “Pokoj je velik dar in tudi lepa naloga. Sedaj v pokoju se počutim kot konj na pašniku, brez sedla in uzde.” Sredi tega vedrega zemeljskega pokoja je 3. julija 1998 stopil v zasluženi večni pokoj.
– Prvo nedeljo v juliju praznujemo nedeljo Slovencev po svetu. Kaj je njen namen?
S kakšnimi težavami se najpogosteje srečujejo izseljenski duhovniki?
– Razdalje na Švedskem so velike. Kako se pa sicer med letom zbirajo Slovenci?
Izšel je iz delavske družine: njegov oče Maks, doma iz Dobravelj na Vipavskem, je bil težak v tržaškem pristanišču, za dom in družino je skrbela mati Marija Grgič s Padrič. Sin Avgust se jima je rodil 24. avgusta 1898. Osnovno in meščansko šolo je končal v Trstu, zatem pa se je na tamkajšnji umetnostno-obrtni šoli učil dekorativnega slikarstva. Po prvi svetovni vojni (zadnji dve leti je bil vojak) je bil nekaj časa profesor risanja na meščanski šoli v Postojni. Potem je šel v Bologno, kjer je opravil izpit za poučevanje risanja in umetnostne zgodovine na srednjih šolah. Jeseni 1922 je odšel na umetnostno akademijo v Munchen, od tam pa v Weimar na umetnostno obrtno šolo Bauhaus. Na tej šoli se je navdušil za abstrakcijo in konstruktivizem, ki sta ga zastopala profesorja slikarja Vasilij Kandinski in Paul Klee. Po končanem študiju je pristal v Ljubljani, kjer je 1924 pripravil prvo konstruktivistično razstavo na srednji tehnični šoli, kjer je nekaj mesecev poučeval, dokler ga ni policija izgnala zaradi suma, da je povezan s komunisti. V boju za preživetje je v Trstu postal pleskar na čezoceanskih ladjah, nato pa dekorater. Pred drugo svetovno vojno in med njo je poslikal več cerkva.
Prva je bila nova cerkev sv. Janeza Krstnika v Štivanu pri Devinu zgrajena leta 1932. Pri tem svojem delu je dokazal, da mojstrsko obvlada različne likovne tehnike: v štivanski cerkvi se je izkazal kot slikar in štukater, uporabil je kovinske elemente, marmor in les. “V začetku svojega dela je bil posebno vesel, da ni bil pogojen po kakšnem slikanju cerkve,” je zapisal dolgoletni devinski župnik Ivan Kretič. “Stavba je bila nova, vsa na razpolago njegovemu umetniškemu talentu. V njej se je čutil gospodarja, neodvisnega umetnika, imel je proste roke, da ustvarja po svojem okusu in umetniškem navdihnjenju.” Prezbiterij je obogatil s petimi velikimi sgrafitti (podobami, vrezanimi na dve plasti ometa): v sredini cerkvenega zavetnika sv. Janeza Krstnika, ob njem pa apostola Petra in Pavla. Stranski sliki v prezbiteriju predstavljata Jezusovo križanje (na desni) in Jezusa Učitelja.
Ta slika je postavljena v domače okolje: ob Jezusu je na levi strani naslikan devinski grad, v ospredju pa izviri Timava; na desni so v ozadju tržiške tovarne, spredaj pa je ribič s polno košaro rib. Černigoj je zasnoval tudi oltar iz domačega črnega marmorja; v visokem reliefu je izdelal lesene postaje križevega pota. Avgust Černigoj je poslikal še cerkve na Grahovem v Baški Grapi, v Drežnici (skupaj z Zoranom Mušičem), v Knežaku in na Baču; V Košani ter v Račicah v Čičariji.
Lučka Čehovin, ravnateljica Kosovelove knjižnice v Sežani, ki je bila slikarja povabila v Lipico, je prišla na misel, da bi tam ustanovili Černiigojevo galerijo. V ta namen so preuredili nekdanjo kovačijo ob hlevih slavnih lipicancev. Galerija je bila odprta šele junija 1986. Slikar tega ni dočakal, kajti umrl je 17. novembra 1985 v Domu za ostarele v Sežani. Na njegovo željo so ga tam pokopali v rdečo kraško zemljo, ki jo je srčno ljubil.