Joža Vovk
* 17. februar 1911, Češnjica pri Kropi, † 17. februar 1957, Zgornje Jezersko, pokopan na Ovsišah pri Podnartu
Trdno drevo žitarjevega rodu
Zibel je Jožu Vovku tekla v kmečki hiši na Češnjici, župnija Ovsiše pri Podnartu, po domače pri Žitarju. Zakoncema Janezu in Luciji Vovk se je rodil 17. februarja 1911 kot drugi otrok in prvi sin (prvorojenka Marija je umrla za davico, ko ji je bilo dve leti in pol). V naslednjih desetih letih so od Žitarjeve hiše nesli h krstu skoro vsako leto. Za Jožem je prišel na svet Janez (1912), zdaj znan jasličar na Polici pri Naklem, sledila sta France (1914) pa Aleš (1915); štirim “Bučkom” sta prišli delat družbo Anica (1916) in Albina (1917), po krajšem “premoru” pa sta družino obogatila še Ciril (1920) in Metod (1921), najmlajši, ki je za očetom prevzel gospodarstvo na domu. Oče Janez je umrl pri 76. letih leta 1955, mama Lucija pa leta 1968 in je učakala častitljivo starost 92 let. Od odraslih otrok so poleg Joža, ki je omahnil v polni moški moči, lani pokopali še Anico, kmečko gospodinjo na Češnjici. Sedmeri Vovkovi, ki še živijo, so si ustvarili domove v bližnji okolici (od Ovsiš do Lesc). Joža je mislil na svojega leto mlajšega brata Janeza, ko je leta 1937 v črtici Jaslice zapisal: “Imel je dar, ki ni dan vsakomur. Znal je iz lesa izrezovati najrazličnejše stvari…”
Buček gre v šolo in postane duhovnik
Buček-Erženov Lojzek ima veliko potez pisatelja Joža Vovka. Bil je živ in nagajiv otrok, pa mehkega in poštenega srca. “Nekega dne so Bučka poslali v šolo in s tem se je začel zanj nov kos življenja. V šoli se bo marsičesa naučil, so rekli, a to zanj ni bilo tako važno. Mnogo večjega pomena je bilo zanj, da se je njegovo obzorje nenadoma razširilo kar čez tri, štiri vasi.” Po končani ljudski šoli na Ovsišah je bil Joža osem let v Škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano, kjer je končal klasično gimnazijo. Po maturi se je vpisal na teološko fakulteto ljubljanske univerze in 5. julija 1936 ga je tedanji ljubljanski škof Gregorij Rožman posvetil v duhovnika. Po novi maši na Ovsišah je deloval kot kaplan najprej na Dobrovi pri Ljubljani, nato pa v Kranju, odkoder ga je nemški okupator skozi ječe in trpljenje pregnal v Srbijo. Med vojno je bil dušni pastir slovenskih izgnancev v Srbiji. Njihovo gorje je izpovedal v svoji pesniški zbirki Izgnanci (Beograd 1945), kjer med drugim beremo: “Tavamo po mestih in vaseh / kot strganih beračev karavana. / Je mar na čelih nam zapisan greh, / da meče se kot psom nam hrana?” Po vojni se je vrnil v Kranj, v župnijo Primskovo. Leta 1951 pa je postal župnik na Jezerskem ter upravljal še župnijo Kokro. Tam je deloval šest let. Bolezen je vidno izpodjedala njegovo mogočno postavo in 17. februarja 1957 mu je odpovedalo srce. Pogreb na Ovsišah je pokazal, kako priljubljen je bil med duhovniki in med ljudmi.
Pel in pripovedoval je iz sebe
Joža Vovk je začel s slovstvenim delom že v dijaških letih. Odlična škofijska gimnazija v Šentvidu je k temu spodbujala vse nadarjene dijake. Joža se je kmalu začel oglašati po tedanjih vodilnih književnih listih, kot sta bila Mladika ter Dom in svet, objavljal je tudi v Mohorjevem koledarju. Razen pesmi je pisal tudi črtice in ocene knjig. Prevedel je več del za gledališče. Njegov prozni prvenec Zaplankarji (1941), namenjen otrokom, ni tako znan kot njegova ljubka mladinska pripoved Naš Buček (1943), ki je po vojni doživela še dve izdaji (1972, 1979). V njej je opisal življenje vaških dečkov in podal marsikatero črto iz svoje mladosti; z njo je postavil tudi lep spomenik svojim staršem, zlasti svoji materi. Ko je bil nekoč le preveč poreden, ga je oče trdo kaznoval tako, da ga je zaprl v temno klet, kjer je prestal zelo hude ure. Ko ga je prišla mati iskat, je videl, da so njene oči mokre. “Mati je jokala, jokala nad njegovim divjaštvom. Buček jo je razumel. Prav gotovo bi bil rajši celo popoldne zaprt v kleti, kakor pa da ga je mati izpustila s solzami v očeh.” Kaj je čutila mati ob začetku vojne, ko so ji odtrgali vseh šest sinov, je izpovedal v Materini pesmi: “Šest sinov je v svet odšlo, / šest sinov, / šest rok je seglo po slovo, / šest brazd mi čelo razoralo, / šest trnov se zabodlo je v srce, / šest težkih muk čez dušo palo.”
(obletnica 02_1997)
Najpomembnejši kulturni dogodek leta 1996 na Slovenskem je bil izid prevoda celotnega Svetega pisma v slovenščino iz izvirnih jezikov. ‘Knjigo vseh knjig’ smo v slovenskem prevodu prvič dobili po zaslugi naših protestantov: to je bila Dalmatinova Biblija (1584). Prvi katoliški prevod – Japljevo Sveto pismo – je prišel dvesto let pozneje. V letih 1856-1859 je izšlo Wolfovo Sveto pismo, prevedeno po latinski vulgati. Čutiti je bilo potrebo po prevodu svetopisemskega besedila iz izvirnih jezikov. Prevajanja Stare zaveze iz hebrejščine se je lotil Matija Slavič, profesor bibličnih ved na teološki fakulteti ljubljanske univerze.
Po novi maši je na teološki fakulteti na Dunaju študiral biblične vede in z znanstveno razpravo o Kristusovi osebi v nekaterih pismih apostola Pavla leta 1905 dosegel akademski naslov doktor. Po vrnitvi domov je bil do leta 1911 katehet in pridigar v Celju, potem pa do leta 1920 profesor za biblične vede Stare zaveze na Bogoslovnem učilišču v Mariboru. V svoji stroki se je izpopolnjeval s študijem in na potovanjih po svetopisemskih deželah, ki jih je prikazal v poljudnih opisih (V deželi faraonov, Noč v Jerihi, Po Mojzesovih stopinjah, Na Sinaju). Leta 1920 je bil imenovan za profesorja na teološki fakulteti novoustanovljene univerze v Ljubljani, kjer je predaval biblične vede vse do uradne upokojitve (1951), dejansko pa do smrti 25. oktobra 1958 (takrat je bila teološka fakulteta že “vržena” z univerze). Profesor dr. Matija Slavič je bil dvakrat dekan teološke fakultete, prav tako dvakrat (v letih 1932-1936 in 1939-1940) pa rektor univerze v Ljubljani.
Matiju Slaviču je zibelka tekla ob Muri in vse življenje se je živo zanimal za narodnostne, gospodarske, politične in kulturne probleme Prekmurja, slovenske pokrajine, ki je bila dolga stoletja pod Ogrsko. Po prvi svetovni vojni si je na vso moč prizadeval, da bi bilo Prekmurje priključeno k Jugoslaviji. Kot izvedenec za prekmurska vprašanja je sodeloval na mirovnih konferencah v Parizu in v Londonu. Na podlagi dokumentarnega gradiva je z govorjeno in pisano besedo dokazal slovenski značaj Prekmurja in njegovo pripadnost k matični domovini Sloveniji. Leta 1921 je v Ljubljani izšla njegova knjiga Prekmurje z zemljevidom te malo znane in zapostavljene pokrajine.
Ko je jeseni 1959 izšla prva knjiga “mariborskega” Svetega pisma, je tedanji mariborski škof Maksimilijan Držečnik v uvodu izrekel posebno hvaležnost prevajalcu Matiju Slaviču, ki je “nad dvajset let svojega življenja posvetil skoraj izključno prevajanju Svetega pisma. Žal, da ni več dočakal dneva, dabi videl svoje življenjsko delo natisnjeno in objavljeno.” Prevajati je začel že kot profesor v Mariboru. Po temeljitih znanstvenih pripravah (leto študija na Bibličnem inštitutu v Rimu, potovanje po svetopisemskih deželah), je delo nadaljeval v ljubljanskih letih. Prevajanju Svetega pisma je posvetil predvsem svoje vsakoletne počitnice, ki jih je prebil največkrat na blejskem otoku, in sicer od leta 1929 do druge svetovne vojne. Leta 1939 je Mohorjeva družba izdala Slavičev prevod Petih Mojzesovih knjig in Jozuetove knjige, pa so skoraj celotno naklado ob okupaciji uničili Nemci. Med vojno je poslovenil vse zgodovinske knjige, po vojni pa še poučne in velike preroke; za prevod malih prerokov je zaprosil dr. Jakoba Aleksiča, svojega naslednika na teološki fakulteti. Njun prevod so uporabili pri “mariborski” izdaji celotnega Svetega pisma (1959-1961) potem pa še v Ekumenski izdaji Svetega pisma leta 1974. Njuno delo so upoštevali tudi prevajalci Standardnega slovenskega prevoda (1996).
Zibelka mu je tekla v Tržiču, tedaj cvetočem železarskem mestu. Rojen je bil 15. januarja 1732 v ugledni meščanski družini in pri krstu je dobil ime Anton Feliks. Domači so poskrbeli za njegovo šolanje. Brati in pisati se je najbrž naučil v rodnem Tržiču, kot doraščajočega mladeniča ga najdemo v jezuitskem kolegiju pri Sv. Jakobu v Ljubljani. Tam je bila popolna šestrazredna gimnazija, ki jo je tržiški dijak uspešno končal. Tedaj je njegova družina zašla v gmotne težave in najbrž je tudi to pripomoglo, da je Anton Feliks vstopil v red bosonogih avguštincev ali diskalceatov (ljudko “školcjatov”), ki so v Ljubljani imeli samostan tam, kjer je zdaj kavarna Evropa. Dobil je redovniško ime Joannes Damascenus – Janez Damascen. Kot član avstrijsko-češke province tega reda je bogoslovne študije končal na Dunaju, kjer je bil leta 1755 posvečen v duhovnika. Verjetno se je kmalu po posvečenju vrnil v Ljubljano in v ljubljanskem samostanu je bil lektor modroslovja in bogoslovja za študente svojega reda. Veljal je za zgovornega in družabnega meniha, vendar zaradi bolehnosti (mučil ga je protin) ni zahajal v družbo tedanjih ljubljanskih razsvetljencev, rad pa je sprejemal njihove obiske. Dobrodušni menih je v čustvenem zanosu tudi “koval” verze “sebi v veselje in uteho”. Ko je bral pesnitev “Lenora” nemškega pesnika G. A. Burgerja, se je zavedel nizke cene svojega pesnikovanja in priznal, “da me je moj’ga petja sram”. Pesniti je začel že pred izidom Pohlinove slovnice; zgledoval se je po latinskih klasikih in zlasti po avstrijskih domoljubnih pesnikih tistega časa. “Osrednji motiv pesniškega ustvarjanja mu je bilo rojstvo slovenske posvetne poezije,” piše Anton Slodnjak in pripominja, da se “tudi v nabuhlosti Devovih priložnostnih verzov tu in tam zasveti sveža, skoraj realistična sličica, zablesti se pomenljiva metafora in zazveni živ, motivu prikladen ritem”. Oče Janez Damascen je bil tudi med ustanovnimi člani Akademije operozov, ki jo je leta 1779 obnovil Blaž Kumerdej. Akademija ni obstajala dolgo, njeni člani so povečini prešli v razsvetljenski krog barona Žige Zoisa. Spomladi leta 1786 je bil z odlokom cesarja Jožefa II. samostan bosonogih avguštincev v Ljubljani ukinjen; vanj so se naselili lazaristi. Oče Janez Damascen je zaradi bolezni ostal kar v samostanu, kjer ga je 7. novembra 1786 trpljenja odrešila smrt.
V zgodovino slovenske književnosti se je o. Janez Damascen Dev zapisal s pesniškim zbornikom Skupspravlanje krajnskih pisanic od lepeh umetnost, ki je prvič izšel leta 1779, zatem pa še naslednji dve leti; gradivo za četrti zvezek se je ohranilo v rokopisu. S Pisanicami se začenjata slovensko posvetno pesništvo in umetna književnost sploh. Nastale so pod vplivom francosko-nemškega almanaškega gibanja tiste dobe. Njihov urednik in glavni pesnik je bil Dev, ki je za prvi in tretji zvezek spesnil večino pesmi, v drugem in četrtem, ki ni bil natisnjen, pa so samo njegovi prispevki. V prvem zvezku so sodelovali še oče Marko Pohlin, Janez Mihelič, župnik v Radečah, bivši jezuit Martin Naglič, učitelj retorike v Ljubljani, in frančiškanski bogoslovec Valentin Vodnik. Tretji zvezek, ki je izšel pod naslovom Pisanice od lepeh umetnosti, je prinesel Vodnikovi pesmi Zadovolne Krajnc in Klek. Ti dve pesmi po soglasni sodbi literarne kritike presegata povprečje besedil v Pisanicah. Vodnik je bil “edini sodelavec Pisanic, ki se je tudi pozneje posvečal poeziji in postal po letu 1800 prvi zares popularni slovenski pesnik,” sodi Janko Kos, ki poudarja, da so bile Pisanice kljub svoji začetniški nebogljenosti za razvoj slovenske književnosti zelo pomembne. Upoštevajoč dejstvo, da je vsak začetek težak, Kos ne soglaša z Zoisovo sodbo o Pisanicah, da je “boljše nič kot pa kaj takega”. V začetno slovensko pesništvo, pravi, so Pisanice vnesle sicer zastarele, vendar v evropskem pesniškem izročilu veljavne vzorce, smeri in stile. Dev in Vodnik, njihova glavna pesnika, sta po tujih vzornikih gojila mnoge pesniške zvrsti in oblike: ode, elegije, basni, epigrame, povesti v verzih z moralistično vsebino, priložnostne pesmi.
Precej prostora v drugem zvezku Pisanic (1780) je bilo odmerjenega Devovi “prepevni preži” – besedilu ali libretu prve slovenske opere “Belin”. Za uprizoritev je besedilo uglasbil Jakob Frančišek Zupan (1734-1810), učitelj v Kamniku, ki je uporabljal recitative, arije in zbor, vendar se njegova opera ni ohranila. V tej spevoigri je Dev v “zvonko rimanih vrsticah opeval zmago Belina, sončnega boga, nad Burjo, poosebljenjem divjaštva in nekulturnosti, ki je hotela osvojiti otok Rod in primorati otočane, da jo časte kot boga. S to alegorijo je proslavil začetek slovenskega pesništva in napovedal njegovo zmago nad uničujočimi silami neomike” (Anton Slodnjak).
Krstna knjiga ajdovske župnije nam pove, da je bil Venceslav Pilon rojen 22. septembra 1896. Njegov oče Dominik, doma iz Mosse v Furlaniji, je bil po poklicu pek; v Ajdovščini se je oženil z Urško Trošt iz Podrage pri Vipavi, ki mu je poleg sina Venceslava rodila še tri hčere. Venceslav je po štirih letih osnovne šole doma šel na realko v Gorico, kjer je leta 1915 maturiral. Ko mu je bilo kakšnih petnajst let, je očetov priimek Pillon “poslovenil” v Pilon, kar je obveljalo za vso družino, krstno ime pa je skrajšal v Veno. Slikarska žilica se je v njem zbudila med počitnicami leta 1907, ko je opazoval slikarja Antona Gvajca pri slikanju pokrajine. V zadnjih letih srednje šole se je že poskušal v oljnem slikarstvu. Kmalu po maturi je bil vpoklican pod orožje: najprej je bil na Krnu, zatem na Tirolskem, nazadnje pa v Galiciji, kjer je leta 1916 prišel v rusko ujetništvo.
V ukrajinskem mestecu Lipecku je nekaj časa deloval kot učitelj risanja; tam je dočakal boljševiško revolucijo oktobra 1917. Proti koncu leta 1918 se je vrnil v domovino. Naslednjo pomlad je odšel na umetnostno akademijo v Prago, kjer je v enem letu končal dva letnika. [tudij je nadaljeval v Firencah, vendar ga zaradi svojega vihravega značaja ni dokončal. “Dva meseca pred diplomo sem se sprl in odšel brez diplome.” Odpravil se je na Dunaj, kjer je obiskoval grafično šolo. Sledilo je študijsko potovanje v Munchen, Berlin in Dresden. Od leta 1919 je sodeloval na več skupinskih razstavah. Leta 1922 se je naselil doma v Ajdovščini, kjer je od očeta prevzel pekarno, ob tem pa je opravljal še mnoge druge posle: bil je kazenski zagovornik, vodil je gradnjo hidroelektrarne na Hublju, ocenjeval je vojno škodo, bil je honorarni inšpektor za varstvo kulturnih spomenikov, poučeval je slovenski in italijanski jezik. Doma si je uredil atelje, kjer je ustvarjal svoja najboljša dela v oljni tehniki.
V “ajdovskem obdobju” (1922-1928) so nastale skoro vse njegove najpomembnejše slike: cerkev v Logu pri Vipavi, Ajdovščina, Moj oče, Čipkarica, Portret skladatelja Marija Kogoja idr. Navezal je prijateljske stike z rojakom dr. Danilom Lokarjem, zdravnikom, ki je postal pisatelj na stara leta: prvo knjigo je izdal 1954, ko mu je bilo že 62 let! Leta 1926 je za nekaj časa odšel na študijsko potovanje v Pariz, da bi navezal stike z umetniškim svetom, novimi hotenji in iskanji. Po očetovi smrti (1927) se je vrnil tja za daljšo dobo, zatem se je mudil v Italiji, kjer je pridno slikal, po letu 1930 pa je Pariz postal dokončno njegov drugi dom.
Veno Pilon je na Mantparnassu, “sveti gori” pariških umetnikov, še nekaj let ustvarjal kot slikar, predvsem grafik in risar; po soočenju z raznimi modernimi smermi pa se je docela odvrnil od slikarstva. “Ni le nehal slikati, ampak svojih dotedanjih del tudi ni cenil, tako da so mnoga propadla ali pa jih je uničil” (J. Mikuž). Posvetil se je umetniški fotografiji, s katero se je spogledoval že v ajdovski dobi. V svoji avtobiografiji Na robu (Slovenska matica, Ljubljana 1965) piše, da je “hotel ujeti mnoge geografske, etnografske in kulturne znamenitosti, neke vrste inventar Primorske pod italijansko okupacijo”. Leta 1928 je Slovenskemu etnografskemu muzeju v Ljubljani izročil zbirko 179 fotografij, ki jih je pripravljal kot gradivo za krajevni album Primorske. V pariški dobi mu je bila fotografija tudi vir sredstev za preživetje. Pomembnejše kot to, meni Stane Bernik, pa je dejstvo, da je slikar Veno Pilon fotografijo vendarle “pojmoval tudi kot izrazno sredstvo, saj nas o tem zgovorno prepričujejo njegove ohranjene in avtorsko opremljene (podpisane) eksperimentalne in zlasti avtorske fotografije, s katerimi je zapustil pomembno galerijo aktualnih pariških likovnikov iz tridesetih let”. Francoski javnosti je odkril tudi enega od pionirjev francoske umetniške fotografije – Louisa Guicharda, svojega tasta.
Ko se je Veno Pilon leta 1934 poročil z njegovo hčerko Anne-Marie, mu je stari lekarnar zaupal, da se je svoje dni tudi sam ukvarjal s fotografijo. V Pilonovi fotografski zapuščini je precej zgodnjih portretov žene Anne-Marie, ki mu je leta 1937 podarila sina Domija. Prizori iz družinskega življenja odsevajo njegove besede iz spominov, da je po poroki “sledila vrsta let zakonske in splošne sreče, vezane z otroškimi leti sina, zaradi katerega sem začel ceniti copate in spoštovati taščo”. Najpomembnejši del svojega fotografskega opusa je Pilon uresničil med letoma 1930 in 1935. Leta 1935 je obiskal svoj domači kraj, pa se je brž vrnil v Pariz, ker so mu bila odveč fašistična nadlegovanja. Vojna leta je z družino preživel na pariškem podeželju. Po vojni je postal nekakšen “kulturni ambasador” Slovenije v Franciji. V letih 1947-1949 je doma sodeloval pri snemanju prvega slovenskega povojnega filma Na svoji zemlji. Leta 1965 je izšla njegova avtobiografija Na robu, v kateri je kritično popisal svoje življenje in delo. Po smrti žene Anne-Marie leta 1963 se je za stalno naselil v Ajdovščini, kjer je 23. septembra 1970 dočakal svojo zadnjo uro.
Na srečanje s papežem Janezom Pavlom II. v mariborski škofiji so bili povabljeni tudi slovenski evangeličani – verniki protestantske cerkve, ki jih je največ v Prekmurju. Drugod po naši domovini je protestantizem kmalu po svojem nastanku in razcvetu v 16. stol. zamrl. Zgodovinska zasluga slovenskih protestantov je, da so nam dali prvo tiskano knjigo: Primož Trubar je leta 1551 izdal Katekizem in Abecednik. Ta najplodovitejši slovenski protestantski pisec je umrl pred 410 leti.
Ta je mladim pripravnikom na duhovniški poklic razlagal nazore humanistov, ki so bili zelo blizu mislim nemških reformatorjev, med katerimi velja poudariti eno: da je treba Sveto pismo prevesti v žive jezike. Bonomo je bil Trubarju zelo naklonjen. Leta 1527 mu je, čeprav še ni bil duhovnik, podelil župnijo Loka pri Zidanem mostu. Dohodki te župnije so mu omogočili študij na Dunaju. Leta 1530 je bil posvečen v duhovnika in Bonomo ga je poslal za vikarja v Laško, kjer je s svojimi pridigami zoper zidavo novih cerkva vzbujal jezo vernikov. Leta 1533 je prišel v Ljubljano, kjer je bilo nekaj kanonikov ogretih za protestantske nazore. Trubar je bil ognjevit stolni pridigar, vendar izrazito protikatoliških naukov še ni oznanjal. Grmel je proti romarjem in zidavi novih cerkva, zlasti božjepotne cerkve na Sveti Gori pri Gorici. To je bil tudi neposredni povod, da je bil pregnan iz Ljubljane. Zatekel se je k škofu Bonomu v Trst, kjer je postal njegov dvorni kaplan in slovenski pridigar. Novi ljubljanski škof Franc Kacijanar (1536-1543), ki je bil napol luteran, je Trubarja imenoval za stolnega kanonika v Ljubljani. Njegov naslednik Urban Tekstor-Tkalčič (1543-1558) pa je pri deželnem knezu dosegel, naj se duhovniški vodje krivovercev zapro.
Trubar se je umaknil v Šentjernej na Dolenjskem, od koder je v začetku leta 1548 zbežal na Nemško, v Nürnberg. Kmalu je dobil službo drugega pridigarja v Rothenburgu ob Tauberi, kjer je dokončno pretrgal vezi z rimsko Cerkvijo in postal pravi protestant. Oženil se je z Barbaro Sitar iz Kranja, ki mu je rodila štiri otroke (Primoža, Magdaleno, Kristjana in Felicijana). Zatem je postal župnik v Kemptenu ob tirolski meji. Tam je prejel povabilo kranjskih deželnih stanov, naj pride domov in izpelje organizacijo nove Cerkve. Službo superintendenta (predstojnika) protestantske Cerkve na Slovenskem je (občasno) opravljal v letih 1561-1565, ko je zaradi izida Cerkovne ordninge moral dokončno v pregnanstvo. Najprej je dobil župnijo v Lauffenu ob Neckarju, proti koncu leta 1566 pa se je naselil v Derendingenu pri Tübingenu. Tam si je sezidal hišo in zasadil vinograd in kot župnik deloval 19 let, do konca svojih dni. Iztekli so se mu 28. junija 1586.
Po sodbi literarnega zgodovinarja Mirka Rupla, raziskovalca slovenske reformacije, je Trubarja “njegovo slovstveno delo preživelo, je ostalo in rodilo obilo sadu. Kar pa je napravil kot reformator in kot voditelj nove slovenske Cerkve, to je na mah odnesla protireformacijska burja ob koncu stoletja.” V nasprotju s stališči rimske Cerkve so reformatorji zagovarjali zdravo načelo (ki ga je z zamudo “posvojil” drugi vatikanski koncil), da naj bo bogoslužni jezik vsakomur razumljiv in da naj vsak vernik sam bere Sveto pismo. Iz teh dveh zahtev se je rodila tudi slovenska književnost, katere oče je Primož Trubar. Na vprašanje, kaj je napravilo Trubarja za prvega slovenskega pisatelja, Mirko Rupel odgovarja: “Samo izobrazba in verska gorečnost gotovo ne. V njem je morala biti še druga sila, ki mu je potisnila pero v roke, namreč povezanost z ubogim, zapuščenim ljudstvom, sočutje z njim, ljubezen do domovine.”
To se kaže tudi v njegovih prisrčnih nagovorih “lubi Slovenci”, “moji lubi Slovenci”, “moji lubi bratje in Slovenci”. Čutil je dolžnost, da se loti slovenskega pisanja, ker je želel dokazati, da se tudi njegov jezik lahko piše in bere kot jeziki drugih ljudstev. Pred begom v Nemčijo (1548) ni še nič napisal. Ko je začel pisati, je uporabljal jezik svoje rojstne vasi, osrednje slovensko narečje, kar je bila “nadvse srečna odločitev” (M. Rupel). Za osnovo je vzel preprost domač jezik in slog. Za pisavo pa je izbral gotico. Njegovi knjigi Katekizem in Abecednik – prvi slovenski knjigi – sta šli v tisk proti koncu leta 1550, izšli pa v začetku leta 1551 brez avtorjevega imena. Katekizem je vseboval razlago najvažnejših naukov, v dodatku pa je bilo med drugim sedem pesmi z notami. Abecednik pa je bil “čitanka” za razpoznavanje prvih črk. Trubar je napisal, prevedel, oziroma priredil 26 knjig. Zadnja knjiga, ki je izšla za njegovega življenja je bil Ta celi novi testament (1582), s katerim se je Trubar poslovil od Slovencev: “Le-te bukve z le-to preguvorjo vom, mojim lubim Slovenom, jest, kir sem 74 lejt star, 52 pridigar, h ti moji odhudni iz tiga sveta za sabo pustim.” Mirko Rupel sodi: “Trubar pisatelj nam je gotovo bolj pri srcu kakot Trubar voditelj novoverskega gibanja pri Slovencih. Organizacija, ki jo je zidal mimo prizadevanj slovenskega ljudstva, je razpadla, ostalo pa je njegovo delo za slovensko knjigo.”
Na pepelnico, 10. februarja 2016, ko je papež Frančišek med spokornim bogoslužjem določil in po svetu razposlal misijonarje usmiljenja, so bili v baziliki sv. Petra posmrtni ostanki sv. Pija iz Pietrelcine in sv. Leopolda Mandića, ki sta bila kot neutrudna spovednika ‘utelešenje’ Božjega usmiljenja. Njuni posmrtni ostanki so bili v Rimu od 3. do 11. februarja 2016, ko so jih prenesli nazaj v San Giovanni Rotondo oziroma v Padovo.
»Jezus mi je dal videti kakor v zrcalu, da vse moje življenje v prihodnosti ne bo nič drugega kot mučeništvo,« je leta 1913 zapisal kapucinski pater Pij iz Pietrelcine. Vzdevek ‘iz Pietrelcine’ je dobil po svojem rojstnem kraju v srednji Italiji, kjer se je rodil 25. maja 1887 kot Francesco Forgione. Leta 1903 je vstopil h kapucinom in dobil redovno ime Pij (Pio), leta 1910 je prejel mašniško posvečenje. Od leta 1916 je živel v hribovskem kraju San Giovanni Rotondo. Tam je mladi redovnik prejel znamenja Kristusovih ran (stigme). Cerkveni predstojniki so mu naročili, naj te rane skrije in nosi rokavice (brez prstov). Kmalu po prihodu v San Giovanni Rotondo je zaslovel kot spovednik. V več kot petdesetih letih bivanja v tem samostanu je v svoji spovednici sprejel na sto tisoče ljudi. Na spoved pri njem se je bilo treba temeljito pripraviti. Imel je dar, da je videl v srca spovedancev, če ni opazil prave pripravljenosti, je znal biti zelo odločen. »Kot je ravnal Jezus s pismouki in farizeji ter drugimi svojimi sodobniki, tako delam jaz s svojimi spovedanci! Treba jih je pripraviti do tega, da se spreobrnejo in spokorijo; če tega ni mogoče doseči zlepa. jih je treba tudi bolj trdo prijeti!«
Na splošno so bile spovedi pri patru Piju zelo krake: tri minute ali malo več. Pater je poslušal izpoved, drugo je videl, dal čisto kratek nauk za življenje in vsi so zadovoljni odhajali iz spovednice. Mnogi so prihajali k njemu vedno znova, ker so si ga izbrali za svojega duhovnega voditelja. »Ko mi Gospod zaupa neko dušo, si jo naložim na ramena in je ne izpustim,« je dejal. »Vsakdo lahko reče: pater je ves moj!« Svojih duhovnih otrok se je spominjal pri vsaki maši, zato se je zelo dolgo ustavljal pri spominu živih in rajnih. Njegovo življenje se je izteklo 23. septembra 1968. Za verne ljudi je bil pater Pij svetnik že za življenja, Cerkev pa mu je ta naslov priznala po rednem postopku. Papež Janez Pavel II. ga je 2. maja 1999 razglasil za blaženega, 16. junija 2002 pa za svetnika.
»Sveti Leopold Mandić ni zapustil bogoslovnih ali književnih del, ni blestel s svojo izobrazbo, ni osnoval socialnih ustanov. Za vse, ki so ga poznali, je bil samo ubog redovnik, majhen in bolehen. Njegova veličina je drugje: v žrtvovanju, v darovanju samega sebe dan za dnem, ves čas svojega duhovniškega življenja, se pravi dvainpetdeset let, v tišini, v skritosti, v skromnosti sobice-spovednice,« je dejal papež Janez Pavel II., ko je 16. oktobra 1983 hrvaškega kapucina bl. patra Leopolda Mandića razglasil za svetnika in zavetnika spovednikov.
Ves ta čas je bilo njegovo glavno delo spovedovanje. Kot spovednik je privlačil duše z nekim nadnaravnim ‘magnetizmom’. Ko je v svoji spovedni sobici sedel v naslanjaču, ga je bilo komaj videti (bil je zelo majhne postave – 139 cm). Imel pa je sila živahne oči, iz katerih je pogosto kar otipljivo izžarevala njegova velika duša. Na svoje poslanstvo spovednika se je pripravljal z nenehnim študijem, še več pa je molil, da si je od Boga izprosil dar modrosti. Poudarjal je, da spovednik ni profesor, ki razlaga svojo modrost, biti mora brat in oče, ki se sklanja k izgubljenemu sinu. »V spovednici ne smemo delati reklame svoji učenosti, ker bomo s tem samo podrli v dušah tisto, kar hoče v njih zgraditi Bog.« Ko so mu očitali, da je v spovednici do grešnikov preblag, je pokazal na križ in dejal: »Glejte, On nam je dal zgled. Nismo mi umrli za duše, On je zanje prelil svojo Božjo kri. Z dušami moramo torej ravnati, kakor nas je naučil On s svojim zgledom.« Ko je dajal razne nasvete, je znal biti zelo odločen. Zavest, da nastopa v Božjem imenu, je iz njega napravila čisto drugega človeka. »Ko spovedujem in svetujem, čutim vso težo svoje službe in ne morem biti izdajalec svoje vesti. Kot duhovnik, kot Božji služabnik se ne bojim nikogar!« T
Evharistična daritev, med katero je zbor pel Slomškovo mašo skladatelja Jožeta Trošta, je bila mednarodno obarvana: prvo berilo so prebrali v slovenščini, drugo v madžarščini, v več jezikih so izrekli tudi prošnje. Papež Slovan je v zavidljivo gladki slovenščini bral mašno homilijo, v kateri je – z mislijo na Slomška – govoril o svetosti kot poklicu vsakega človeka, tembolj kristjana. Svetništvo pomeni uresničenje samega sebe po božjem načrtu. “Prav zato, ker ljudje danes tako iščejo svojo polno uresničitev, so svetniki še toliko bolj potrebni. Naš čas zahteva zrele osebnosti, sposobne, da potem, ko so doumele vrednoto svetosti, skušajo to uresničiti v vsakdanjem življenju… Svetniki s privlačno silo svojega zgleda znajo pokazati pot, po kateri je treba hoditi, da bi napredovali v pravi smeri.” 
V tej zvezi je omenil tudi Slomška in napovedal njegovo skorajšnjo beatifikacijo, saj je že podpisal odlok o junaški stopnji njegovih kreposti. V drugem delu nagovora je vernike spodbujal, naj se z močjo, ki jo daje Bog, odločajo za “kulturo življenja”. Ob koncu maše je izrekel Bogu zahvalo, da je bilo med njegovim obiskom v Sloveniji tako lepo vreme, nato je po krajšem nagovoru zmolil Raduj se, Kraljica nebeška – angelsko češčenje velikonočnega časa – ter podelil apostolski blagoslov.
V mariborski stolnici ga je pričakovalo nad 500 predstavnikov slovenske kulture, znanosti in umetnosti. Na poti iz škofije v stolnico je na trgu pred cerkvijo, kjer se je zbralo lepo število ljudi, blagoslovil vodnjak miru arhitekta Borisa Podrecca v spomin na svoj obisk v prijaznem Mariboru (ob vhodu v mesto je bilo videti velikanske lepake z dobrodošlico svetemu očetu, kar smo v Ljubljani zaman iskali). Po prihodu v stolnico je papež, potem ko se je osebno pozdravil s številnimi navzočimi, šel molit na Slomškov grob v kapeli Sv. Križa. Nato je Komorni moški zbor iz Celja pod vodstvom Cirila Vrtačnika zapel latinsko skladbo Ambroža Čopija Totus Tuus. “Ko rečemo ‘kultura’, smo z eno besedo zajeli vse dimenzije človekove osebnosti. 
Ko rečemo ‘znanost’, pa smo zajeli človekovega ustvarjalnega duha, njegovo soustvarjanje in sodelovanje s Stvarnikom,” je v pozdravu dejal škof Kramberger. Predsednik SAZU prof. dr. France Bernik je preletel zgodovinski razvoj slovenske kulture in znanosti na vseh področjih. “Vaša kultura ima svoj daljni izvor v misijonski dejavnosti, ki so jo sredi 8. stoletja vodili benediktinski menihi iz Ogleja in Salzburga,” je poudaril sveti oče, ki se je zavzel za plodno sodelovanje “med krščanstvom in kulturo, med vero in razumom”.
To misel je v svoji zahvali podčrtal tudi sveti oče, ko je dejal: “Bratje in sestre v Sloveniji, bodite enotno in složno ljudstvo, družina, sestavljena iz mnogih družin, med katerimi vladata ljubezen in medsebojna pomoč.” Ob koncu je dejal, da Sloveniji in njenim državljanom zaupa svetilko vere in posebej slovenskim kristjanom naročil: “S to svetilko v rokah se zdaj pogumno napotite kot romarji upanja proti tretjemu krščanskemu tisočletju, da boste gradili med seboj spravljeno družbo, ki bo zagotavljala mir in varnost vašim otrokom. To je moje prisrčno voščilo.” Ko njegovo letalo še ni pristalo v Rimu, so začele padati prve deževne kaplje.