Matija Čop
* 26. januar 1797, Žirovnica, † 6. julij 1835, Sava pri Tomačevem.
Usodna reka Sava
V Žirovnici ob Savi se je pri Ovsenjekovih 26. januarja 1797 rodil Matija Čop. Ta trda kmečka rodovina je dala več pomembnih mož, duhovnikov in posvetnih izobražencev. Matija je z desetim letom šel v Ljubljano, kjer je z odliko opravil glavno šolo in štiri razrede gimnazije, po francoski zasedbi še prva dva letnika filozofije, tretjega pa je končal na Dunaju. V višjih razredih se je preživljal sam s poučevanjem. Leta 1817 je materi na ljubo šel študirat bogoslovje, ker pa ni čutil duhovniškega poklica, je opravil profesorski poklic in leta 1820 nastopil službo na Reki. Čez dve leti je odšel v Lvov, kjer je na liceju poučeval klasična jezika, nekaj časa še avstrijsko in svetovno zgodovino. Zelo rad bi postal profesor estetike na Dunaju, še raje v Padovi, ki je bila tedaj pod Avstrijo. Toda iz Lvova je leta 1827 prišel v Ljubljano za profesorja na liceju. Že naslednje leto je šel v licejsko knjižnico, kjer je 1830 postal predstojnik. Bil je prvi, ki je čutil, da je ena poglavitnih nalog osrednje narodne knjižnice zbiranje slovenskih in drugih slovanskih tiskov. 
Precej časa mu je vzelo poučevanje jezikov, ki ga je sprejel, da je podpiral dva mlajša brata, ki sta študirala, in bolehno sestro, pa tudi zato, da je kupoval knjige in tudi potoval. V Ljubljani je imel za družbo zlasti rojaka Prešerna, s katerim sta se poznala že izza študentovskih let in ju je vezalo prisrčno prijateljstvo. Imel je še druge prijatelje v Ljubljani in drugod, s katerimi si je dopisoval. Komaj je dobro posegel v slovensko literarno življenje, ga je 6. julija 1835 ugrabila smrt v valovih Save. Ko ga je Prešeren videl mrtvega, je jokal kot otrok in si očital, zakaj ni šel z njim, ko ga je prijatelj vabil na Savo. Svojo žalost je izpovedal v (nemški) elegiji V spomin Matije Čopa, objavljeni v Ilirskem listu 25. julija 1835.
“Velikan učenosti” in “čudni dihur”
V (slovenski) pesmi V spomin Matije Čopa imenuje Prešeren svojega prijatelja “velikan učenosti”. Upravičeno, kajti Čop je bil “v literarnih stvareh razgledan kakor le redkokdo v tedanji Evropi” (Lino Legiša). 
Imel je izreden dar za jezike in znal jih je 19. Jezikov se je učil ne toliko iz zanimanja za jezikovna vprašanja, ampak predvsem zato, da bi v izvirniku “užival” najpomembnejša literarna dela. Po naravi je bil tak, da je najraje sprejemal. Ogromno je bral, prav malo pa je napisal, zato ga je prijatelj Prešeren ošvrknil z zabavljivim napisom Čudni dihur, ki pravi: “V Ljubljani je dihur, ki noč in dan žre knjige, / od sebe pa ne da najmanjši fige.”
Čop je bil izredno razgledan mož, ki pa se je bal javnega nastopa. [e največ se je ukvarjal z literarno teoretičnimi vprašanji, posebno ga je mikala pesniška oblika in na tem področju je blagodejno vplival na Prešerna. “Brez Prešerna,” meni Slodnjak, “bi bil ostal samoten, izredno načitan in samostojno misleč, vendar bolj ali manj zakoten estet in uživač literarnih umetnin… kot pesnikov sobojevnik za slovensko posvetno poezijo pa je stopil iz tišine svoje biblioteke v najsvetlejše trenutke domače zgodovine.” 
Za literarno delo ga je hotel ogreti že Smole leta 1823, vendar zaman. Svoje obsežno in temeljito znanje je posredoval drugim najprej na pobudo znamenitega jezikoslovca Jerneja Kopitarja, ki je Čopa priporočil Čehu Šafariku, avtorju Zgodovine slovanskega jezika in slovstva, da napiše slovenski del. Čop se je naloge nekaj časa otepal, potem pa je pripravil trezen pregled dotedanje slovenske književne ustvarjalnosti. Šafarik mu je v svoji zahvali priporočil, naj svoje delo izda posebej kot zgodovino slovenskega slovstva, vendar se to ni uresničilo. Čopov prispevek je izšel šele leta 1864 v knjigi Geschichte der südslawischen Literatur (Zgodovina južnoslovanske književnosti).
Kranjska čbelica in abecedna vojska
Leta 1830 je izšla prva številka almanaha Kranjska čbelica, ki je namesto nabožnega slovstva za kmete uveljavljal posvetno literaturo za izobraženstvo. Matija Čop sicer ni bil med “očeti” Kranjske čbelice, vendar jo je od vsega začetka branil, ker je doumel njen pomen za razvoj naše književnosti. Čbelica je bila mejnik v slovenski poeziji ne samo po Prešernovih pesmih, ki ji dajejo za vse čase nevenljiv sijaj, ampak tudi po svojem splošnem kulturnem pomenu: okoli sebe je namreč zbrala vse pesniške sile, ki jih je premogla tedanja Kranjska, in s krogom svojih sotrudnikov je segla tudi na Koroško (I. Grafenauer). Čop je Čbelico literarno branil proti cenzuri in v javnosti.
Leta 1833 je v listu Illyrisches Blatt objavil nemški prevod ocene Kranjske čbelice izpod peresa češkega pesnika in jezikoslovca F. Čelakovskega, ki ji je dodal lastno oceno, v kateri je opozoril na pomen slovstva za izobražence. Čelakovsky je v svojem zapisu objavil tudi Prešernov zbadljivi sonet o kaši, s katerim je prvak naših pesnikov osmešil “črkarsko pravdo” ali “abecedno vojsko”, ki je izbruhnila leta 1830 med zagovorniki stare pisave (bohoričice) in novega črkopisa, ki ga je na Kopitarjevo pobudo sestavil Franc Metelko. Te zdrahe je Prešeren označil za “pravdo od oslove sence”. Čelakovsky ga je pohvalil: “Izvrstno, dragi Prešeren! Mi smo z vami istih misli!” 
Čop je v svojih “pripombah” zapisal: “Mnenje gospoda Čelakovskega glede neprimernosti novih črk je tudi naše; moramo pa dodati, da se nam zdijo načela, na katerih sloni ta novotarija in ki jih ni gospod Metelko prvi izrekel, še veliko bolj graje vredna kakor njihova izvedba.” Kopitar je razumel, da to meri nanj in s tem se mu je Čop smrtno zameril. Čop je svojo sodbo strokovno utemeljil in po njegovi zaslugi je vlada konec leta 1833 prepovedala rabo metelčice v šolskih knjigah. Na Štajerskem se je ohranila danjčica do leta 1839, ko je bila povsod uvedena naša sedanja pisava – gajica.
Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (1995) 7/8, str. 28.
“Učitelj naj tudi učencem vtisne v glavo zlato vodilo, ki pravi, da se človek nikoli ne izuči, in da vse naše življenje ni nič drugega kot vedna šola in preskušnja,” je zapisal Andrej Praprotnik v stanovskem glasilu Učiteljski Tovariš. Njegova življenjska šola je trajala oseminšestdeset let. Začela se je 9. novembra 1827 v Podbrezjah na Gorenjskem. V skrivnost abecede ga je uvajal tamkajšnji župnik Franc Pirc, preden je šel v Ameriko pomagat Baragu kot misijonar med Indijanci. Osnovno šolo je obiskoval v Šenčurju, kjer je živel pri stricu Jakobu (1835-1838), potem pa je šolanje nadaljeval na glavni šoli v Kranju, kjer je bil učni jezik nemški. “Slovensko govoriti nam je bilo ojstro prepovedano.” Leta 1841 je odšel v Ljubljano in se na dveletni pripravnici usposobil za učitelja. Njegovo prvo službeno mesto so bile rodne Podbrezje, kjer je poučeval dve leti. Po opravljenem učiteljskem izpitu je v revolucionarnem letu 1848 odšel poučevat v Kamno Gorico. Leta 1851 ga najdemo že na glavni šoli v [kofji Loki. Opravil je izpit iz slovenščine in leta 1853 odšel na novoustanovljeno šolo na Dobrovi pri Ljubljani. Od tam je leta 1858 prišel na šentjakobsko deško šolo v Ljubljani, kjer je ostal do upokojitve (1890). Na vseh naštetih postajah je ob svojem poklicnem delu deloval kot organizator učiteljstva in strokovni pisec, kot sestavljalec učbenikov ter pesnik in pisatelj. Zadnjo življenjsko “učno uro mu je odzvonilo” 25. junija 1895 v Ljubljani.
Andrej Praprotnik je poučeval 45 let (1845-1890) in v tem času so se razmere na področju osnovnega šolstva korenito spremenile. Ko je službo nastopil, je bil v veljavi avstrijski šolski zakon iz leta 1805, po katerem je prejšnji državni nadzor nad šolami nadomestil cerkveni. Župniki so bili krajevni šolski nadzorniki: nadzirali so vsebino in metodo pouka, vedenje učencev in učiteljev ter odnos staršev do šole. Nad njimi so bili dekanijski šolski nadzorniki, najvišja šolska oblast pa so bili škofijski šolski nadzorniki. Ko so nemški liberalci dobili večino v dunajskem parlamentu, so poskrbeli, da je leta 1869 izšel osnovnošolski zakon, ki je odpravil cerkveni ter spet uvedel državni nadzor nad šolami. Uzakonil je boljšo pedagoško izobrazbo učiteljev, je pa razdelil duhove in večino učiteljstva sčasoma pripeljal v liberalni tabor.
Danes si (kljub nekakšni demokraciji) težko predstavljamo, da bi učitelj pisal nabožne pesmi. Iz vernega srca Andreja Praprotnika, “prvaka slovenskih učiteljev”, so privrele številne cerkvene pesmi, ki so skoraj ponarodele in jih pojemo še danes. V pesmarici Slavimo Gospoda iz leta 1992 najdemo naslednje: Glej, zvezdice božje, Večerja zadnja, Zapoj veselo, Skalovje groba, S skupno pesmijo, Ko v jasnem pasu, Ko zarja zjutraj, Marija, mati ljubljena, O Devica, pomočnica, Častimo te. Poleg nabožnih pesmi je pisal tudi priložnostne za razne slovesnosti, porodila pa se mu je tudi kakšna razpoloženjska, od katerih je še danes znana “V dolinici prijetni je ljubi moj dom”. Pesmi je objavljal v Vedežu, Drobtinicah, Slovenski Bčeli, Šolskem prijatelju, Zgodnji Danici, Novicah in Učiteljskem Tovarišu. Izšle so tudi v teh zbirkah: Pesmi, cerkvene in druge (1856), Svete pesmi za šolsko mladost (1864), Marija, naša pomočnica (1866).
“Zlasti dve poglavji Krajnske gramatike sta bili pomembni: predgovor in prozodija (nauk o pasništvu). V prvem slavi Pohlin slovenščino kot ‘plemenit, koristen in svet jezik’. Opominja učečo se mladino, naj se ga ne sramuje, temveč naj ga proučuje in uporablja.” Tako sodi literarni zgodovinar Anton Slodnjak o slovnici, najpomembnejšem delu plodovitega preroditelja očeta Marka Pohlina, ki se je rodil v Ljubljani pred 260 leti.
Merilo življenja niso leta, temveč delo, ki ga nekdo v njemu odmerjenem času opravi. Lahko rečemo, da je bilo življenje očeta Marka Pohlina zelo bogato, saj je izdal čez 40 knjig in zapustil okoli 20 neobjavljenih rokopisov, ki pa so se povečini izgubili. Pisal je v nemškem, latinskem in slovenskem jeziku. Za pisanje v slovenščini se je ogrel ob stiku s Čehi. Spoznal je, da ima češčina vse pravice v šolah in uradih, slovenščina pa je povsem zapostavljena. V skrbi za uveljavitev slovenščine v javnem življenju je ustanovil svoj književni krožek, katerega član je bil nekaj časa tudi mladi Valentin Vodnik, prvi pomembnejši slovenski pesnik.
Poleg slovnice je sestavil tudi slovar z naslovom Tu malu besediše treh jezikov, ki je izšel leta 1781. Gradivo zanj je zbral z izpisovanjem iz nekaterih dotedanjih slovenskih piscev, nekatere besede je vzel iz ljudskih ust, nekatere pa je ustvarjal sam. Kljub njegovemu čudaštvu še danes živi precej besed, ki jih je v slovar vpeljal Pohlin (bolest, imenik, krojač, orjak, podnebje, zrcalo…). Lotil se je tudi pisanja zabavnih in poučnih knjig za ljudstvo.
Desetletni čevljarjev sin za orglami
V Novem mestu si je spletel družinsko gnezdo. Poročil se je z Marijo Knavs iz Kočevja in imela sta šest otrok: dva dečka (eden je umrl v nežni dobi) in štiri deklice. Oče je vsem omogočil solidno glasbeno izobrazbo, tako da so lahko v čudoviti svet glasbe uvajali še druge.
Hladnikov skladateljski opus je zelo obsežen. Skladati je začel že kot organist v Šentjakobu ob Savi, ko mu je bilo komaj petnajst let. Prva njegova skladba je bila natisnjena leta 1884. Skladal je večinoma v polifonem stilu, njegove skladbe preveva ljudsko občutje, zato so se ljudem hitro priljubile. “Njegove pesmi se bodo še prepevale in spomin nanj bo ostal kakor za Riharjem,” je zapisano v spominskem članku v Mohorjevem koledarju za leto 1933. Zložil je veliko evharističnih pesmi, postne, velikonočne, božične, nešteto Marijinih. Ustvarjal je z lahkoto. Poleg številnih zborovskih je napisal tudi veliko skladb za orgle (vse njegove orgelske skladbe so izšle v zbirki Musica organistica slovenica ob petdesetletnici Hladnikove smrti leta 1982). Ohranjenih je 111 Hladnikovih vezanih rokopisov v obliki večje knjige, kjer je večina njegovih skladb.
Prepričan sem, da na Slovenskem malokdo ve, kdo je bil Josip Godina-Verdelski, kdaj in kje je živel. Nevednost naj prežene ta zapis, s katerim ga predstavljamo ob dvestoletnici njegovega rojstva. Ta zanimivi mož, ki se je trudil, da bi s svojimi spisi rojake na Tržaškem budil k narodni zavesti, je kot sedemdesetletni upokojenec napisal knjigo, v kateri spominsko obnavlja dogodke, ki so zaznamovali njegovo življenjsko pot. Knjiga, ki naj bi jo po njegovi smrti razdelili “domačincem”, ni nobena literarna umetnina, po sodbi pisatelja Borisa Pahorja pa je dragocena, saj je Živenje, kakor je Josip Godina svojo avtobiografijo naslovil, “edini izvirni slovenski spis, ki nam nazorno osvetljuje položaj našega življa v prvih sedmih desetletjih devetnajstega stoletja”.
Boris Pahor imenuje Josipa Godina “zaslužni samohodec”; res je bil nekaj posebnega. Rodil se je 20. marca 1808 na Vrdeli, vaškem okolišu, ki spada pod župnijo Sv. Ivana, ki je bila tedaj v tržaškem predmestju in še popolnoma slovenska. Oče Anton je bil kmet, mati Marija pa gospodinja in perica. Imela sta 16 otrok, a do leta 1813 jih je deset umrlo, ostali sta dve hčerki in štirje sinovi; Josip je bil predzadnji. Starša sta bila nepismena. Josip pa se je “v šestem letu svoje dobe branja naučil – sam,” pripoveduje v svojem Živenju. Hodil je k nekemu modremu kmetu, ki je imel veliko knjig (tudi on se je bil sam naučil branja). Ta je za svojega sina in nekaj drugih dečkov najel starega zidarja, ki je otroke naučil spoznavati črke. Josip je doma našel Mali katekizem z nemškim besedilom na levi, v slovenskem na desni strani. “Po vsakokratnem nauku pri tistem zidarju, pri katerem je samo slišal imenovati abecedne črke, pa njih podobo in ime tudi trdno v glavici obderžal, jih je doma v tistimi primerjal, katere je nahajal v opomnjenem Malem katekizmu.” Oče se je še trikrat poročil: prva mačeha Marija je bila res mačeha – hudobna; Josipovo branje je imela za lenobo in izgubo časa. Druga mačeha Marina pa je bila dobra in je Josipa spodbujala k učenju. Najprej je obiskoval nemško normalko v Trstu. Bil je odličen učenec, vendar silno občutljiv za svojo čast. Ko je bil nekoč po krivici kaznovan, ga je tako prizadelo, da bi šolo pustil, če ga ne bi pregovorila mačeha Marina. Nekaj podobnega se mu je prigodilo na gimnaziji v Kopru, zato je odšel v Gorico. Tam je bil po krivici kaznovan s slabo oceno v vedenju, zato je sredi šolskega leta odšel v Ljubljano, kjer je bil med njegovimi učitelji Matija Čop; zadnja dva razreda gimnazije je končal v Gorici.
“Po dovršitvi osmega razreda se je Josip sicer mislil posvetiti duhovskemu stanu, na namig profesorja iz Gorice pa se je odločil za študij prava na vseučilišču v Gradcu.” Tudi v študentskih letih se je, kot že prej v dijaških, preživljal z instrukcijami. Po diplomi leta 1837 se je vrnil v Trst, kjer je bil eno leto v sodnijski, zatem pa do konca življenja v finančni. Zelo pogosto so ga prestavljali, kar vse popisuje v svojem Živenju. Martin Jevnikar je ob branju dobil vtis, da so bile “vse te zamenjave šol in službenih mest posledica njegovega težkega značaja, ki ni znal najti stika ne s profesorji ne s predstojniki in sodelavci”. Borisu Pahorju pa se zdi Josip Godina drugačen. “Tu pa tam je Godinov značaj čudaški, vendar pa v bistvu simpatičen, prav nič dolgočasen, marsikdaj celo nadvse isker in duhovit.” Pisec sam pa o sebi sodi takole: “Bil je lahke in vroče krvi in trmaste glave. Imel je močan čut za čast.”
Slovenstva se je zavedel šele leta 1852 v Trstu, ko je izdal svoje prvo slovensko publikacijo Koledarček za leto 1853. Vabil je k naročilu Voditelja k znanstvu, ki naj bi obsegal “podučno domače berilo, lepe izgledne in podučne povestnice, opis zemlje, šeg in njenih prebivavcov in novih koristih iznajdb… za pokončanje praznih ali babjih ver in predsodkov… za narodovo zadovoljstvo in za poboljšanje njegovega stanja”. Najbolj tehtno Godinovo delo je Opis in zgodovine Tersta in njegove okolice (1872), s katerim je hotel dokazati, da je bil Trst “sperva slavjanski”. Josip Godina je zasejal tudi prvo seme slovenskega časnikarstva na Tržaškem: leta 1866 je izšel njegov Ilirski Primorjan, kateremu je sledil Tržaški Ljudomil. Godina je bil izdajatelj, urednik in pisec. S svojimi zanimivimi prispevki je sodeloval v slovenskem tisku: pisal je v Novice, v Naprej, v Einspielerjevega Slovenca, za Mohorjevo družbo.
“Kranjska ima jako ugodno lego za trgovino in obrt. Ljudstvo je nadarjeno, pa zelo siromašno. Kriva temu je nevednost, ker zna na kmetih komaj sto ljudi pisati in brati. Treba je učiti ljudi brati in pisati v domačem jeziku, da preprosti človek lažje in bolje spozna svoje krščanske dolžnosti.” Tako je zapisal v svoji spomenici o šolskem vprašanju, poslani dunajski vladi leta 1773, Blaž Kumerdej, ki je umrl na današnji dan (10. marca 1805).
Šolske razmere v svoji kranjski domovini je želel izboljšati Blaž Kumerdej s svojo poslanico, ki jo je nenaprošen predložil dunajski vladi leta 1773. V njej poudarja potrebo, da se osnuje ljudskošolski pouk na podlagi materinščine, ako naj šola v slovenskih deželah prinaša kaj sadov (tedanja vlada je namreč hotela povsod ustanavljati le nemške šole). Dobro utemeljeni Kumerdejev predlog je vlada izročila kranjskemu deželnemu glavarstvu, ki je zbralo mišljenje cerkvene in svetne gosposke, po katerem so predlogi Blaža Kumerdeja neizvedljivi. Deželno glavarstvo je poslalo na Dunaj nekaj svojih predlogov, ki pa niso bili ugodno sprejeti. Dvorna pisarna je 12. julija 1773 odredila, naj se v Ljubljani osnuje šolska komisija in ustanovi normalka. Za njenega ravnatelja je bil imenovan Kumerdej “zaradi razboritosti in vneme, ki jo je pokazal v tej prevažni stvari”.
Zanimanje za novo šolo je hotel spodbuditi najprej s tem, da je poslovenil več knjig, ki naj bi služile učiteljem in učencem. Sam je prevedel Mali katekizem, namenjen začetnim šolam ali trivijalkam, na katerih se je poučeval verouk, branje, pisanje in računstvo. Kumerdej je leta 1778 izdal naše prvo dvojezično berilo “Vadenja za brati v vse sorti pisanju za šolarje teh deželskih šol v cesarskih krajevnih deželah”, ki so ga pri nas uporabljali vse do leta 1848.
Kumerdej je v svojem času veljal za najboljšega poznavalca slovenščine, zato ga je duhovnik Jurij Japelj povabil k sodelovanju pri novem prevodu Svetega pisma v slovenščino. Japelj in Kumerdej sta izdala v dveh knjigah Novi testament (1784, 1786) in prvi del Starega testamenta – Mojzesove bukve (1791), potem so delo nadaljevali drugi. Kumerdej si je s svojo vsestransko dejavnostjo pridobil vzdevek Neutrudni, ki ga je nosil kot član Akademije delavnih.
Jože Abram je izšel iz trdne kraške rodovine, ki je dala več šolanih in pridnih ljudi. Rodil se je v Štanjelu na svečnico, 2. februarja 1875. Po končani ljudski šoli v domačem kraju je nižjo gimnazijo obiskoval v Gorici, višjo pa v Ljubljani. V Gorici je spoznal bogoslovnega profesorja dr. Antona Mahniča, rojaka iz bližnjega Kobdilja, v Ljubljani pa dr. Janeza Evangelista Kreka – “slovenskega Mojzesa”. Ob Kreku, Cirilu Vugi in Antonu Breclju, s katerimi ga je vezalo “kazaško pobratimstvo” (Abram-Bajda, Brecelj-Bogdan, Krek-Ostap, Vuga-Salop), se je Abram ogreval za vse, kar je bilo slovansko, posebej še ukrajinsko. Že v gimnazijskih letih je začutil dar in veselje do literarnega in narodnega dela. Leta 1895 je v reviji Dom in svet izšel njegov prvenec – pesem z značilnim naslovom Ukrajinec. Kasneje je svoje spise pošiljal Angelčku, Vrtcu in visokošolski Zori (v njej je objavil vrsto tehtnih razprav o takrat aktualnih vprašanjih).
Po maturi je stopil v goriško bogoslovje in bil po štirih letih študija posvečen v duhovnika. Novo mašo je pel 23. julija 1899 v Štanjelu. Slavnostni pridigar je bil njegov pobratim Janez Evangelist Krek. Kot mlad duhovnik je Abram deloval v duhu tega svojega pobratima in prijatelja: povsod se je ljudem vtisnil v spomin kot vzoren duhovnik pa tudi kot gospodarski in kulturno-prosvetni organizator. Ustanavljal in pospeševal je knjižnice, podporna društva, vodil je posojilnice, med vojno skrbel za prehrano ljudi.
Novomašnika Jožeta je tedanji goriški nadškof kardinal Jakob Missia poslal za kaplana v Bovec, kjer je skrbel ne le za duše, ampak tudi za “zunanje zadeve” – s tem namenom je ustanovil Katoliško politično društvo. Leta 1901 je šel iz Bovca za vikarja v Trento. Tam je preživel tri nepozabna leta. Vzljubil je gorski svet, postal je Trentar med Trentarji in poslej je bil “Trentar” njegov psevdonim, s katerim se je najraje podpisoval. Pogosto je zahajal v planine, se ob njih učil in svoja spoznanja posredoval drugim v planinskih spisih (nekaj jih je zbral Jožko Kragelj v knjigi Moja Trenta, ki jo je izdala Goriška Mohorjeva družba leta 1972).”Mnogo sem se naučil po božjih sončnih planotah in vrheh. Spoznal sem lepoto narave, veličastnost božjega stvarstva. Naravo preprosto, nepopačeno, neponarejeno, kot jo je Bog ustvaril … V tej naravni zaupni slogi se tudi človek z nepokvarjenim bratskim srcem bliža človeku… In osebe, ki so kdaj uživale veličastnost planin, veže tudi še nadalje, tudi v dolinah, neka posebna prisrčnost in zaupnost – pravo prijateljstvo!
Čutijo se sorodne po duhu, čutijo, da so res bratje in sestre, otroci enega in istega Očeta, ki kraljuje nad nebom in planino” (V planinskem kraljestvu in bratstvu).Ko beremo to, pač razumemo, zakaj je svetovno znani planinec dr. Julius Kugy, pesnik naših Julijcev, ki je bil v Trenti kakor doma, ob smrti Jožeta Abrama-Trentarja zapisal: “Bil je eden najplemenitejših ljudi, kar sem jih poznal, in eden mojih najboljših prijateljev. Imel je odprto oko in široko odprto srce za naravne lepote; bil je poln toplega, dobrohotnega humorja in iskrenega duha, pri tem pa preprost in skromen, vedno dobre volje in vedno pripravljen pomagati vsem, ki so potrebovali njegove pomoči. Predvsem in nad vsem je pa bil resnično izbran služabnik božji, res globoko veren: vero, ljubezen in mir razsipajoči duhovnik.”
Težko se je ločil od Trente, ko je leta 1904 odšel v Novake in tam ostal tri leta. V tem času je vrgel na papir svoj Opis Trente, prebiral in prevajal je ukrajinskega pesnika Tarasa Ševčenka ter izdal Kobzarja in Hajdamake. Iz Novakov je odšel v Bilje (1907-11), od tam v Obloke v Baški grapi, kjer je med prvo vojno skrbel za prehrano prebivalstva. Leta 1918 je postal župnijski upravitelj pri Sv. Luciji – na Mostu, kjer je odprl bogato župnijsko knjižnico, ki je “v letih fašističnega zatiranja natihona vzgajala in postala tajna šola slovenskega jezika,” pričuje Jožko Kragelj, njegov faran. Leta 1929 ga je nadškof Sedej poklical v Pevmo (pri Gorici), kjer je v najtežjih časih raznarodovanja postal pravi duhovni oče svojemu ljudstvu.”
Pri vsem svojem duhovniškem delu ni pozabil svojih ljubljenih gora in tudi peresa ni odložil. S spominskimi članki in s planinskimi zapisi je sodeloval v goriški Mladiki, v ljubljanskem dijaškem glasilu Mentor, bogatil je koledarje Goriške Mohorjeve družbe. Poskušal se je tudi kot dramatik: napisal je tri ljudske igre, med katerimi je najbolj dognan Zlatorog, igra v petih dejanjih, ki je izšla v založbi ljubljanske Drame.
Za spopad je bilo določeno področje vojne krajine na stičišču Balkanskega in Apeninskega polotoka, koder je vodila glavna cestna povezava med Italijo in severnimi provincami. Središče obrambe je bilo na utrjenem prelazu Ad Pirum (Hrušica), trdnjavi v zaledju pa sta bili Nauportus (Vrhnika) in Castra (Ajdovščina). Evgenijev strateg Arbogast, po rodu Frank, je Teodozijev pohod proti Italiji hotel ustaviti z zasedbo gorskih prelazov. Teodozijev štab pa je z naglimi pohodi skušal prehiteti zasedbo alpskih zapor ali jih vsaj hitro prebiti. Teodozijeva vojska, ki je proti kraju spopada krenila iz Sirmija (Sremska Mitrovica), je štela okoli 100.000 mož. Rimskim vojakom je poveljeval cesar sam, na čelu zavezniških Vizigotov pa je bil njihov vodja in prvi kralj Alarik. Strateg tega pohoda je bil vandalski general Stilikon. Evgenijeva vojska je bila za polovico šibkejša od Teodozijeve; kot najemniki so v njej sodelovali Franki in Sasi. V odločilni spopad pri Frigidu se je dvignila iz Mediolana (Milana), mimo Akvileje (Ogleja) do trdnjave Castra (Ajdovščina). Poveljeval ji je cesar Evgenij, ob njem je bil strateg Abrogast, ki je bil cesarja ustoličil, ter generala Flavijan in Arbicio.
V noči od 5. na 6. september je na Teodozijevo stran prestopil omahljivi Arbicio, poveljnik zasede na vzhodnih pristopih k alpskim zaporam, in s tem se je podrl pomemben steber Arbogastove taktike. Teodoziju je bila odprta pot za umik. Zavrnil je predlog nekaterih svojih generalov naj se umakne in bitko preloži na naslednje leto. Drugo jutro, poročajo kronisti tiste dobe, se je Teodozij ponovno povzpel na skalo, s katere je imel pogled na celotno bojišče. Odložil je orožje in se “v ponižnosti vrgel na tla pred božje obličje”.
Bitka pri Frigidu, beremo na kovinskih tablah, postavljenih na Evgenijevem razgledišču na Zemonu, je bila tudi spopad dveh različnih svetovnih nazorov. Kristjan Teodozij je premagal zadnjega glasnika antičnega poganstva in vrednot, na katerih je do tedaj počival tisočletni Rim. Po zmagi v bitki pri Frigidu je postalo krščanstvo edino dovoljena vera v imperiju. Prepoved poganstva in s tem njegov zaton, pa predstavlja eno najglobljih kulturnozgodovinskih sprememb v antični dobi.
Strmeči otrok ob mlaki na vrtu
V osmi šoli so Fran Erjavec, Vaclav Bril, Simon Jenko, Valentin Mandelc, Ivan Tušek in Valentin Zarnik ustanovili literarni krožek ter izdali tri številke rokopisnega glasila Vaje, zato so znani kot ‘vajevci’. Erjavec je objavil svoj spis Žaba ter nekaj drugih krajših del. Po maturi je na Dunaju študiral kemijo in prirodopisje za profesorja na realkah.
Na podlagi teh izkušenj so nastale znanstvene prirodoslovne študije. Hrvati so ga cenili kot strokovnjaka, dijaki so ga ljubili kot odličnega profesorja, velikega učenjaka in srčno dobrega človeka. Zaradi njegovih strokovnih del ga je Jugoslovanska akademija znanosti in umetnosti leta 1875 imenovala za svojega dopisnega člana. Tedaj je bil Fran Erjavec že štiri leta profesor na državni (nemški) realki v Gorici. Želel je priti v domovino, vleklo ga je v rodno Ljubljano, vendar je bil tudi v Gorici srečen, ker je bil lepo sprejet. Ko je imel prost dan, je čez rame obesil popotno torbo ter šel med ljudi na Kras, v Vipavsko dolino, Trnovski gozd, celo v Julijce.
Povsod je bil prijazno sprejet, dasi so ga imeli zdaj za trgovca, zdaj za davkarja, za doktorja vseh bolezni – pa tudi za ravbarja! Leta 1872 se je 38-letni profesor poročil z 18-letno Marijo Ferfilovo iz Senožeč, varovanko goriškega veletrgovca Trippa, in si ustvaril topel dom. Iz tega srečnega zakona so se rodili trije ‘mili’ otroci: Ljudmila, Miljutin in Milena. Strogo-dobri oče jih je vzgajal v narodnem in verskem duhu. V njegovi hiši so bili ljubi gostje številni prijatelji in prosvetni delavci. Med njimi se je tako dobro počutil, da je leta 1875 odklonil imenovanje za rednega profesorja zoologije na univerzi v Zagrebu.
Literarni zgodovinar Anton Slodnjak je ob odkritju Erjavčevega spomenika na Erjavčevi cesti v Novi Gorici (15. oktobra 1972) dejal: “Erjavec je eden najizobraženejših, najpridnejših in najplemenitejših mož našega slovstva v devetnajstem stoletju … Bil je tak, kakršen je bil njegov slog: odkrit, domač, lep.” Lahko rečemo, da je vse življenje ohranil otroško srce, ker se je znal čuditi ob vsem, kar je odkrivalo njegovo oko in je potem njegovo pero zapisalo.Kdor kaj bere, mora poznati Erjavčevo Žabo, Mravljo ter številna druga zanimiva bitja, opisana v mohorskih knjigah Domače in tuje živali v podobah ter Naše škodljive živali v podobi in besedi. Med pripovednimi besedili ima skoraj ‘katekizemsko’ veljavo njegova poučna povest Ni vse zlato, kar se sveti. Enkratni so njegovi potopisi, v katerih ga zanima ljudstvo s svojimi navadami in običaji (Ena noč na Kumu, Na kraški zemlji, Med Savo in Dravo). V svojih beležkah Iz popotne torbe je shranil obilo narodopisnega in slovarskega gradiva. Erjavčeva dela so pomemben vir za Pleteršnikov Slovensko-nemški slovar (1894-95). Vsi, ki so ga poznali, so Erjavca spoštovali in ljubili. Prizadela jih je njegova nenadna smrt 13. januarja 1887, ko še ni dopolnil triinpetdeset let življenja. Pokopali so ga ob sinu Miljutinu, ki je umrl tri leta poprej.