Maks Pleteršnik
* 3. december 1840, Pišece, † 13. september 1923, Pišece
Pleteršnikov oče Franc je bil učitelj na privatni ljudski šoli barona Moscona na pišečkem gradu. Maks je bil prvorojenec, za njim je prijokal na svet brat Jožef, potem pa še sestri Marija in Antonija. Vsi so ostali samski in po smrti zadnjega Pleteršnika je hišo in posestvo prevzel nečak, prof. Maks Hočevar iz Ljubljane. Pleteršnikov Maks je obiskoval ljudsko šolo v Pišecah (zdaj se tamkajšnja osemletka imenuje po njem), kot gimnazijec v Celju (1851-1859) je bil vedno med najboljšimi v razredu. Po maturi je študdiral klasično filologijo in slavistiko na Dunaju. Nadarjenega študenta je ugledni jezikoslovec Franc Miklošič pritegnil k pregledovanju popravnih pol svojega staroslovenskega slovarja. Po končanem visokošolskem študiju je bil suplent v Mariboru, Celju, Gorici in Trstu, dokler se ni leta 1871 za stalno zasidral kot profesor na takratni edini slovenski gimnaziji v Ljubljani, kjer je ostal vse do upokojitve, 4. avgusta 1900. Vselej je rad zahajal v Pišece, po upokojitvi pa se je tam mudil pogosteje; lepo je uredil rojstno hišo (napeljal je celo svoj lastni vodovod!) in vzorno obdeloval posestvo. Dobro leto pred smrtjo se je za stalno preselil v svoj ljubi rodni kraj. Pišečkim rojakom je dajal zgled lepega krščanskega življenja: s svojega grička je častitljivi profesor vsako nedeljo ob desetih prihajal k maši in sodeloval tudi pri cerkvenem pevskem zboru. Ko je še kot aktivni profesor prihajal domov na počitnice, se je vedno oglasil pri župniku in kaplanu. Leta 1875 se je kot vernik udeležil svetoletnega romanja v Rim. Ob njegovem pogrebu (15. septembra 1923) se je na farnem pokopališču zbrala velika množica ljudi, ki so učenega in skromnega profesorja nadvse cenili, in številne osebnosti slovenskega kulturnega življenja. Ob desetletnici smrti (1933) so mu na rojstni hiši odkrili spominsko ploščo in ob tej priliki je njegov nekdanji učenec Janko Mlakar v svoji pridigi Pleteršnika predstavil kot vzgojitelja, ki je bil svojim dijakom zgled delavnosti in doslednosti v življenju po veri.
V zgodovino našega naroda se je Pleteršnik zapisal s svojim glavnim delom: s sestavo slovensko-nemškega slovarja (pisal je že v študentovskih letih in sicer zgodovinske sestavke pa tudi članke o sodobnih vprašanjih, npr. o Beneških Slovencih). Gradivo za Slovar so zbirali več kot sto let (Zois, Kumerdej, Linhart; Zalokar, Caf, Miklošič). Prvi urednik načrtovanega slovarja (slovenski odbor je vodil ljubljanski škof, najprej Vidmar, zatem Pogačar, nazadnje Wolf) je bil pisatelj Fran Levstik, ki pa je nad delom obupal. 22. februarja 1883 je bil na to mesto imenovan Maks Pleteršnik, ki je delo odločno vzel v roke, da je slovar proti koncu leta 1892 že šel v tisk in bil leta 1895 dovršen. “Slovar je bil za razmere, v katerih je nastajal, in čas, v katerem ga je moral dovršiti, velikansko, v primeri s prejšnjimi slovarji pa klasično delo,” sodi priznani jezikoslovec Anton Breznik. Ta slovar (leta 1974 je bil ponatisnjen) spada med temeljna dela slovenskega slovstva: “Iz Pleteršnika so jemali vsi, ki so se v 20. stoletju tako ali drugače ukvarjali s slovenskim jezikom” (Franc Jakopin).
obletnica meseca 09_1993
Življenje Janka Glazerja je vzcvetelo prvi dan pomladi, 21. marca 1893. Rodil se je v Rušah pod Pohorjem v kmečki družini, katere priimek razodeva, da izvira iz rodu nekdanjih steklarjev (v pesmi Domotožje Glazer pravi, da bi šel tja, kjer ‘samevajo pohorske naše glažute / mojih prednikov priče, kjer glažarji kremen talili / so v čaše pojoče’). Po štirih razredih ljudske šole v domačem kraju je Janko obiskoval klasično gimnazijo v Mariboru. Že v drugem razredu je s prijatelji začel izdajati rokopisni dijaški list, kot četrtošolec pa je videl v Ljubljanskem zvonu natisnjeno svojo prvo pesem Spomenik (psevdonim Aleksij). Leta 1913 je začel študirati slavistiko, germanistiko in filozofijo v Gradcu in se takoj zelo uspešno vključil v seminarsko delo pri profesorju Matiji Murku. A na splošno s študijem slavistike ni bil zadovoljen, zato se je leta 1914 v letnem semestru prepisal na prirodoslovje na Dunaju, naslednje študijsko leto pa se je vrnil v Gradec in prirodoslovju dodal kemijo. Po prvi svetovni vojni se je spet posvetil študiju slavistike in germanistike. K temu ga je spodbudil profesor Đuro Šurmin, nekdanji dekan Filozofske fakultete v Zagrebu, kjer je Glazer študiral leta 1919, od konca 1919 pa je študij nadaljeval na novoustanovljeni univerzi v Ljubljani. Tam je leta 1922 diplomiral.
Globoko rano mu je zasekala v srce smrt sina Matija, študenta kemije, ki je aprila 1945 padel v bojih pri Brčkem. Svojo bolečino je izpovedal v pesmi Ciproš, kjer to izgubo primerja z brazgotino, ki se sicer zaceli, a vedno znova se iz nje pocedi kri – kakor se pohorske trate vsako leto znova pokrijejo z rdečkastim cvetjem ciproša. Večer življenja je preživljal v hiši zraven svojega rojstnega doma v Rušah: z ženo Marijo, vnukom Damjanom (do leta 1969) in hčerko Alenko, slavistko, raziskovalko novejše slovenske književnosti, pesnico, literarno in umetnostno zgodovinarko, prevajalko in urednico.
Profesor Janko Glazer je knjige ne samo zbiral, prebiral in varoval, temveč jih je tudi – pisal. Izdal je tri pesniške zbirke: Pohorske poti (1919), Čas-kovač (1929) in Ob jesenskem ekvinokciju (1946). Ob njegovi šestdesetletnici (1953) je pri založbi Obzorja izšel izbor njegovih pesmi z naslovom Pesmi in napisi; njegovo petinsedemdesetletnico (1968) je ista založba počastila z novim izborom pod naslovom Pohorje. Tretji izbor, ki ga je pripravila njegova hči prof. Alenka Glazer, je izšel ob stoletnici njegovega rojstva. Leta 1968 (ob 75- letnici) je za svoje življenjsko delo prejel Prešenovo nagrado, najvišje slovensko kulturno priznanje. Polovico denarja je sam od sebe odstopil pisatelju Pavletu Zidarju, ker je menil, da bi nagrado moral prejeti on (za roman Oče naš). Janko Glazer je uredil antologijo Slovenska narodna lirika (1920) in zanjo napisal uvod; izbor pesmi o ljubezni z naslovom Jaz in ti (1952) pa Sto pesmi za otroke (1974). 
Pisal je tudi ocene leposlovnih del, razprave iz literature, etnografije in razne zgodovinske zapise, ki jih je objavljal največ v Časopisu za zgodovino in narodopisje, ki ga je nekaj let tudi urejal, sestavljal je življenjepise za Slovenski biografski leksikon, precej je tudi prevajal (Goetheja, Prešernove nemške pesmi).
Vsak človek je sicer enkraten in neponovljiv, nekateri darovi pa se prenašajo iz roda v rod. Potrditev tega ‘pojava’ je slikarska družina Šantel, ki je dala štiri umetnike, od katerih je najbolj znan (morda zato, ker je bil moški?) Saša (Aleksander), ki je dal povod za tale zapis. Njegova mati je bila pranečakinja goriškega slikarja Josipa Tominca (1790-1866), odličnega portretista. Njegovi umetniški ‘geni’ so se znova prebudili v njej in se preselili še v njene tri otroke: dve hčerki in sina.
Ta vsestransko nadarjeni mož se je rodil 15. marca 1883 v Gorici kot peti (od šestih) otrok Antona Šantla, gimnazijskega profesorja matematike in fizike, ki je v Gorico prišel s Kozjaka na Štajerskem, in Avguste pl. Aigentler, slikarke in učiteljice risanja. Gimnazijo je končal v rodni Gorici (1901). Po maturi se je želel posvetiti glasbi, toda dobil je štipendijo za študij slikarstva, zato se je odločil zanj. Tudi zato, ker ga je v slikarstvo uvajala že mati. Kot študent šole za umetno obrt na Dunaju (1902-1905) je bil eden glavnih pobudnikov za ustanovitev umetniškega društva Vesna, katerega člani so bili mdr. Maksim Gaspari, Gvidon Birolla, Hinko Smrekar in Avgusta Šantel. Zadalo si je nalogo, da bodo njegovi člani s svojimi deli prebujali narodno zavest in se trudili za ohranjevanje ljudskega izročila. Motivno so se močno naslanjali na folkloro (najmočneje Maksim Gaspari, ki ga po pravici imenujemo slikar slovenskih narodnih običajev). O prizadevanjih vesnanov je Saša Šantel zapisal: “Naše delo je temeljilo na prepričanju, da je nastopila nova doba, ko se bomo južni Slovani osamosvojili na polju likovne umetnosti. Hoteli smo med seboj vzbuditi zanimanje za narodno umetnost, ki je takrat cvetela pri Rusih, Poljakih in ^ehih.” Študij je končal leta 1905, naslednje leto je opravil izpit za učitelja risanja na srednji šoli, zatem je eno leto poučeval na Dunaju. Potegoval se je za profesuro na realki v Idriji (sprejet je bil slikar Ivan Vavpotič). V šolskem letu 1906/1907 je bil suplent na učiteljišču v Kopru, kjer je bil njegov kolega pesnik Vladimir Nazor. Leta 1907 se je poročil z Ružo Sever; v zakonu so se jima rodili trije otroci. Enajst let (1907-1918) je bil profesor na gimnaziji v Pazinu, vmes je bil eno leto (1913) na dopolnilnem študiju v Munchnu. Po vojni je najprej dve leti učil na gimnaziji na Sušaku, leta 1920 pa se je preselil v Ljubljano, kjer je vse do smrti (1. julija 1945) poučeval dekorativno risanje in grafiko na Tehniški srednji šoli. Med njegovimi učenci sta bila tudi poznejša znana slikarja in grafika Miha Maleš in Elo Justin.
Saša Šantel je zanimiv tudi kot glasbenik. Po osmih letih se je učil igrati violino, kot gimnazijec je pel pri dijaškem zboru, kot študent na Dunaju je poslušal tudi predavanja iz muzikologije. Ko je bil profesor v Pazinu, je na gimnaziji uvedel glasbeni pouk. Na Reki je v gledališkem orkestru igral violino, kasneje v Ljubljani pa violo v orkestru Slovenske filharmonije. Njegovo skladateljsko delo obsega okoli sto samostojnih kompozicij, med katerimi je največ zborovskih skladb, več skladb za klavir in glas (samospevi), ena opereta in en balet, precej je tudi cerkvenih skladb (med njimi tri maše). Blizu sta mu bili ljudska pesem in romantična glasba slovanskih skladateljev. Branko Marušič v svojem delu ‘Z zlatimi črkami’ (Trst 1987), v katerem opisuje usode velikih primorskih osebnosti, pripominja, da je Šantel “najbolj združil svojo slikarsko in glasbeno nadarjenost v velikem portretu slovenskih skladateljev za Slovensko filharmonijo v Ljubljani” (1936). Na tej ogromni stenski slikariji (10 x 3 m) je upodobljenih 32 slovenskih skladateljev, od Primoža Trubarja do Matije Tomca. Med njimi je (med vrati na desni) upodobil tudi samega sebe.
Primož Trubar, oče prve slovenske knjige (Katekizem, 1551), je moral rešiti ne samo vprašanje knjižnega jezika, ampak tudi črkopisa. Najprej je sprejel gotico, pet let kasneje pa jo je zamenjal z latinico. Njegovo zamisel sta izpopolnila Sebastijan Krelj in Adam Bohorič – po njem se črkopis imenuje bohoričica. Za glasove, ki jih latinščina nima (sičnike in šumevce), so bili tile znaki: f = s, fh = š, s = z, sh = š, z = c, zh = č. Bohoričica je bila v rabi skoraj do sredine 19. stol. Že leta 1809 pa je Jernej Kopitar v svoji slovnici zahteval črkopis, ki bi imel za vsak glas enotno črko. Na njegovo pobudo sta skoraj istočasno nastala dva nova črkopisa: na Štajerskem dajnčica (1824), na Kranjskem pa metelčica (1825). Franc Metelko, profesor slovenščine v Ljubljani, je manjkajoče latinske črke dopolnil s cirilskimi (zato so njegov črkopis posmehljivo imenovali žabica ali krevljica).
Ta delavni mož je zagledal luč sveta 23. aprila 1787 pri Sv. Petru pri Radgoni, oči pa je zatisnil 22. februarja 1873 pri Veliki Nedelji, kjer je bil nad štirideset let župnik, dekan in okrožni šolski nadzornik. Gimnazijo je končal v Mariboru, potem je v Gradcu študiral filozofijo in teologijo še nekaj časa po mašniškem posvečenju (18. marca 1813), eno leto je kaplanoval v svojem rojstnem kraju, potem je bil 15 let kaplan v Radgoni, nazadnje pa, kot rečeno, 42 let župnik pri Veliki Nedelji. Že po dveh letih delovanja med ljudmi je začel izdajati knjige, ki kažejo njegovo odločenost ‘zagotoviti Slovencem med Muro in Dravo obstoj posebnega slovstva, v katerem naj bi se vse posebnosti domačega govora brez vsakega ozira na dotakratni razvoj slovenskega knjižnega jezika jasno odražale’ (F. Kidrič). Govoril je o potrebi treh slovenskih knjižnih jezikov: kranjskega, koroškega in vzhodnoštajerskega. Svoje prve knjige je izdal v bohoričici. Najbrž je na pobudo Kopitarja sestavil slovnico svojega narečja ‘Lehrbuch der Windischen Sprache’ (1824), v kateri je tudi njegova abeceda. Bil je trdno prepričan, da jo bodo sprejeli ne le na Štajerskem, ampak tudi po drugih slovenskih pokrajinah, morebiti celo drugi slovanski narodi. Ko je končal slovnico, je začel pripravljati še latinsko-nemško-slovenski slovar, ki ga je tudi dokončal, a se je rokopis izgubil. Med berila v svoji slovnici je uvrstil tudi basni, ljudske pregovore in večje število ugank v verzih. Istega leta kot slovnica je izšla njegova ‘napol leposlovna’ knjiga Kmet Izidor /s svojimi otroki ino lydmi, ali prispodobni navyki dobrih staršev za svoje otroke ino podložne. Knižica za vsakega kmeta ino težaka/, leta 1827 pa Posvetne pesmi med slovenskim narodom na Štajerskem, ki so v glavnem njegove; poučne, brez pesniške ‘iskre’. Obravnavajo kmečka opravila, družinsko življenje, razne poklice. Nekatere pesmi so celo ponarodele.
Knjiga Kmet Izidor je “precej prikupno darilo, posebej šolarjem. To je zbirka prilik… Dajnko tukaj modruje in poučuje… Včasih je tod raztresene nekaj prav realistične nazornosti,” ocenjuje to delo Lino Legiša. V letih 1824-1831 je izdal vrsto knjig za šole, molitvenike in nabožne kažipote za kmete. Tiskom je ponavadi dodajal tudi navodila za branje novih črk. Dajnčico in narečni jezik Dajnkovih knjig je strokovno zavrnil Anton Murko v svoji slovnici Theoretisch-praktische Slowenische Sprachlehre (1832). Vendar pa se je dajnčica obdržala v šoli vse do leta 1838, ko sta jo prepovedali tako svetna kot cerkvena oblast. Dajnko je svoje rane zdravil s tem, da je zbiral gradivo za zgodovino svoje dekanije (ostalo je v rokopisu – v nemščini). Nekaj časa je sovražil vso ‘kranjsko literaturo’, pisano v bohoričici. Ko se je začela uveljavljati gajica, se je približal ilircem in se kmalu odločil za novo abecedo. Ena največjih Dajnkovih zaslug je, da je s številnimi deli, ki jih je poslal med bralce, v širokih slojih ljudstva budil veselje do slovenske knjige.
Njegovo življenjsko pot, duhovno zorenje in apostolsko delovanje je že leto dni po njegovi smrti popisal Anton Strle v knjigi ‘Lojze Grozde – mladec Kristusa Kralja’. Leta 1991 je izšla druga izdaja (Katehetski center – Knjižice), dopolnjena s spremno besedo Tarasa Kermaunerja in z izborom Grozdetovih pesmi, ki ga je pripravila Berta Golob. Lojze Grozde se je rodil 27. maja 1923 v Gorenjih Vodalah pri Tržišču na Dolenjskem. V revni kmečki družini se njegovega prihoda niso nič kaj veselili, saj je bil nezakonski otrok. Ko je bil Lojzek star štiri leta, se je mama poročila v oddaljeno vas, tako da je ostal brez matere na rojstnem domu. Ko je s šestimi leti začel hoditi v šolo, se je kmalu otresel občutka zapostavljenosti. Bil je najboljši učenec v razredu. “Njegovi domači in šolski spisi so kazali, da je že kot otrok imel izredno razvito duševno življenje,” je dejal o njem učitelj, ki ga je imel v šestem razredu ljudske šole.
Bil je prvi v razredu, vendar mu ni šlo za ocene: sošolcem je hotel pokazati, da se je treba učiti zato, ker to od tebe zahteva Bog kot tvojo poklicno dolžnost. Odličen je bil v vseh predmetih, le matematika mu je šla bolj trdo. Med odmori je bil središče vesele družbe, ki jo je spodbujal k petju. Ogreval se je za katoliška načela, katera je odkrival v spisih škofa Mahniča in Aleša Ušeničnika, da je mogel biti sošolcem ‘luč krščanskega življenja’. Že v prvi šoli se je predstavil kot obetajoč pesnik in nekaj časa je urejal list Izviri, ki so ga izdajali marijaniški nižješolci.
Bog mu je izbral drugačen ‘poklic’. Na sveti večer, 24. decembra 1942, je odšel iz Ljubljane. Božič je preživel pri prijatelju v Strugah. Za novo leto je hotel iti pogledat domov. Spotoma se je ustavil v Stični. Od tam se je z vlakom odpeljal do Trebnjega, kjer je proti večeru prisedel na voz, namenjen proti Mirni. Pred vasjo so voz ustavili partizani in prijeli Lojzeta. Zvečer so se nad njim ‘med veselo igro’ (kot so rekli) znašali in ga nato v gozdu pobili. “A niso, nesrečneži, storili nič drugega kot ponovili Kristusov pasijon,” piše Taras Kermauner v spremni besedi (Lojze Grozde – vzornik današnjim Slovencem). “Zaslepljenci niso mogli ne na velikonočno nedeljo pred skoraj 2000 leti ne na svojega novega leta dan 1943 preprečiti, da ne bi iz groba vstal Bog, poveličan, večen; da ne bi premagal smrti. Tega niso mogli preprečiti človeku, ki živi v Bogu: Grozdetu. Danes je pred nami čist in jasen, živ in odrešujoč. Tak je bil že leta 1943.”
Pisatelj Občne zgodovine za slovensko ljudstvo se je rodil 16. oktobra 1842 v Ljubljani, na Starem trgu, kjer je imel njegov oče Jožef manufakturno zgodovino (po rodu je bil iz Strahinja pri Naklem). Poznejši zgodovinar je bil tretji otrok, doma so mu pravili Pepi, v šoli je bil Jože, ko pa je kot profesor služboval na Hrvaškem, je postal Josip. Pod tem imenom je objavljal svoje spise. Po končani ljudski šoli je prestopil na gimnazijo, toda zaradi bolezni in neurejenih razmer doma mu ni šlo. Poslali so ga na reško gimnazijo. »Oče so me poslali na Reko, da se navzamem trgovskega duha, navzel sem se pa narodnega« je povedal Josip Staré. Na Reki je bil odličnjak, posebno dobro so mu šli jeziki. Med njegovimi profesorji je bil tudi pisatelj Janez Trdina, ki je slovenske dijake ob nedeljah poučeval v slovenščini. Zgodovinar Katki} pa je dijake učil češčine in jih vnemal za Češko. Pod tem vplivom se je Staré odločil za vseučiliški študij v Pragi, kjer se je prvo leto posvetil slavistiki, potem pa zgodovini in zemljepisu.
Rad je zahajal v praško gledališče; bil je tudi dopisnik časnika Novice. V svojih ‘pismih iz Prage’ je poročal o raznih čeških gospodarskih in kulturnih ustanovah in prireditvah, vedno tako, da bi se Slovenci po njih zgledovali. Napisal je tudi več sestavkov za celovški list Slovenec, ki ga je izdajal Andrej Einspieler. Ko je študije dokončal, je ostal eno leto doma v Ljubljani, da si je opomogel od tifusa. Ta čas je sodeloval pri načrtih za slovensko gledališče in za slovenski dnevnik.
Profesorski kruh si je služil na Hrvaškem: začel je kot suplent na gimnaziji v Osijeku, potem ko je opravil usposobljenostni izpit za profesorja zgodovine in zemljepisa na višjih gimnazijah v slovenskem, srbohrvaškem in nemškem učnem jeziku, je bil (1870) imenovan za profesorja v Požegi. Leta 1872 je dobil profesuro v Novem mestu, a je na prigovarjanje prijateljev sprejel službo na gimnaziji v Varaždinu. V tem času je ustanovil skladno družino. Od leta 1875 pa do upokojitve leta 1904 je bil profesor in tudi ravnatelj na srednjih šolah v Zagrebu. »Bil je zelo vesten in priljubljen učitelj, ki je znal s svojo izobrazbo, z uglajenim nastopom in posebno s svojim pripovedniškim darom zbuditi zanimanje za predmet« (Janko Polec).
Te odlike so ga priporočale za pisca Občne zgodovine za slovensko ljudstvo, ki jo je odbor Mohorjeve družbe snoval že marca 1871. Za pisanje so naprosili dr. Valentina Zarnika, odvetnika v Mariboru, ki je delo sprejel in postavil svoje pogoje. Septembra istega leta je bila pogodba z Zarnikom razdrta, ker je ‘pri volitvah agitiral zoper duhovnike in Cerkev«. Maja 1872 so znova razpisali natečaj za Občno zgodovino, ki ‘naj bo pisana v vernem katoliškem duhu in poljudnem slogu. Treba bi bilo vmes vpletati zemljepis sploh in zlasti slovenstvo v vsakem oziru; obsegala naj bi štiri do pet zvezkov in vsak snopič naj bi bil zase obstoječ del.’ Že po treh tednih se je oglasil Josip Staré, ta čas profesor v Požegi. Odboru je poslal svoj načrt, katerega je le-ta ‘popolnoma odobril, ker se povsem zlaga s stavljenimi pogoji’. Staré se je takoj vrgel na delo. Prvi snopič je izšel leta 1874. Po uvodu prinaša zgodovino starih Grkov in Makedoncev, zadnji snopič (1891) pa pripoveduje zgodovino novega veka od francoske revolucije dalje. V vseh teh 18 letih ni bilo treba nikdar čakati rokopisa, niti ga ni bilo treba ne vsebinsko ne jezikovno popravljati. Kakor je bil poslan, je šel v tisk. Ljudje so komaj čakali na nov snopič. Več rodov na slovenskem podeželju je iz Staréta črpalo svoje poglede na svetovno zgodovino. Njegova velika zasluga je, da je z zanimivim pripovedovanjem pri preprostih ljudeh zbudil smisel za branje poljudnoznanstvenih del. Občna zgodovina ni Starétovo edino delo; objavil je še druge poljudnoznanstvene spise, poskusil se je tudi v pripovedništvu. Po upokojitvi se je nastanil v Ljubljani, kjer se je njegovo plodovito življenje izteklo 13. maja 1907.