Avtor: marko

Matija Majar – Ziljski

Napisal marko na 2. julija 1992. Objavljeno v Obletnica meseca.

* 7. februar 1809, Goriče v Ziljski dolini, † 31. julij 1892, Praga

Ta veliki narodni buditelj je bil doma iz Koroške. Rodil se je 7. februarja 1809 na Videnčah pri Goričah v Ziljski dolini. Po domači dolini si je privzel vzdevek Ziljski. Njegov oče je bil krojač (krojači in čevljarji so tedaj veljali za ‘vaško inteligenco’) in sedemletni Matija se je pri njem naučil brati najprej nemško, zatem pa ob Japljevem Svetem pismu še slovensko. Bistri deček je nato ‘tri zime’ hodil v šolo v bližnji Sv. Štefan, pri dvanajstih letih pa je šel v celovške šole: normalko, gimnazijo in licej (tega je končal v Gradcu) in nazadnje bogoslovje. V celovškem bogoslovnem semenišču je bil takrat (1829-1838) za spirituala Anton Martin Slomšek, ki je bogoslovce vadil tudi v lepi slovenščini in jih ogreval za književno delo. Majar je bil njegov prizadeven učenec. Po mašniškem posvečenju leta 1836 je služboval najprej v škofijski pisarni v Celovcu. Zaradi svoje politične opredelitve, izražene v zgoraj omenjeni poslanici, je padel v nemilost pri svetnih in cerkvenih oblasteh. Bil je (kazensko) premeščen na samotne Višarje, zatem so ga poldrugo leto prestavljali po raznih nemških župnijah na Koroškem, dokler se ni ustalil v župniji Gorje pri Bistrici na Zilji (1851-1870). Ko ga je zadela kap, se je župniji odpovedal. Nekaj časa je živel na Križni Gori pri Celovcu. Zaradi bolezni in zaradi zavračanja njegovih panslavističnih idej je postajal vedno bolj vase zaprt in zagrenjen. Leta 1883 se je umaknil v Prago, kjer je 31. julija 1892 umrl osamljen, oslepel in bolan od nezaupanja.

Življenjepisci ob imenu Matija Majar Ziljski povejo, da je bil ta mož ‘narodopisec, jezikoslovec in narodni buditelj’. To zadnjo dejavnost smo deloma že spoznali. Za narodopisje se je navdušil ob stikih s svojim ziljskim rojakom Urbanom Jarnikom (1784-1844) in s Stankom Vrazom, katerega je leta 1841 spremljal po Koroškem. Nabožne narodne pesmi iz različnih slovenskih krajev je izdal v svoji Pesmarici cerkveni (1846), prvi v gajici tiskani knjigi na Koroškem. V raznih listih (Slovenska bčela, Kolo, Novice) je razen narodnih pesmi objavljal tudi zapise o koroških narodnih običajih. Leta 1867 je potoval v Moskvo na etnografsko razstavo, kamor je poslal narodne noše in vso opremo za sobo ziljske svatbene skupine, ki je bila najboljša v slovanskem oddelku. V slovensko književnost se je Majar zapisal kot navdušen ilirec. Slovence, Hrvate in Srbe je hotel po jeziku združiti na ta način, da je sestavil iz slovenščine in srbohrvaščine nov skupen knjižni jezik, ki naj bi se polagoma približal drugim slovanskim narečjem (jezikom). Svoj načrt je razgrnil v delu ‘Pravila, kako izobraževati ilirsko narečje i u obče slavenski jezik’ (Ljubljana 1848). Majar je spočetka imel nekaj privržencev, potem pa vse manj, saj je bilo očitno, da je njegova zamisel neuresničljiva. Za slovenski knjižni jezik pa se je uveljavilo Majarjevo načelo: »Pisati se morajo samo take oblike, ki so vseslovenske ali vsaj veliki večini znane ter so najbližje ilirskim in ostalim slovanskim oblikam«. Prizadeval si je, bi svojo jezikovno reformo spravil tudi v šole; snoval je šolske knjige v slovenščini, a pisane v latinici in cirilici. Sodeloval je pri društvenem življenju celovških Slovencev in nastopal kot govornik na narodnih taborih. Potem ko se je, zagrenjen, umaknil v Prago, je živel sam zase in ni maral imeti stikov z nikomer.

(obletnica meseca 7-8/1992)

Matevž Langus

Napisal marko na 2. julija 1992. Objavljeno v Obletnica meseca.

* 9. september 1792, Kamna Gorica pri Kropi, † 19. julij 1855, Ljubljana.

Ko se je vrnil v domovino, se je naselil v Ljubljani, kjer se je lotil soboslikarstva, dokler ni prihranil toliko denarja, da je mogel uresničiti svoje mladostne sanje: iti študirat na slikarsko akademijo na Dunaj. Pridno je študiral, v galeriji pa je kopiral slike velikih mojstrov. Tedanji upravnik dunajske galerije slikar Franc Kavčič, goriški rojak, ga je ljubeznivo sprejel. V cesarskem mestu se je seznanil tudi s pesnikom Prešernom, s katerim ga je vezalo iskreno prijateljstvo vse do pesnikove smrti. Ko je Langus portretiral Primičevo Julijo, mu je Prešeren posvetil (z akrostihom) sonet ‘Mars’kteri romar gre v Rim, v Kompostelje’. Po dveh dunajskih letih je Matevžu pošel denar in vrnil se je v Ljubljano. Mlajšemu bratu Janezu je prepustil sobno slikarstvo, sam pa je delal portrete in druge oljne slike. Živel je nadvse skromno, da bi si s prihranki omogočil pot v Italijo, obljubljeno deželo umetnosti. Tja dol je odšel leta 1824 in poldrugo leto je vpijal vtise italijanske umetnosti, zlasti Rafaela. Hotel je ostati v Trstu, pa se je na prošnjo matere vrnil v Ljubljano, kjer sprva ni imel naročil, ko pa se je seznanil z nekaterimi vplivnimi ljudmi, zlasti z duhovniki, mu dela ni zmanjkalo. Poročil se je z uradniško hčerko Ano Wiedenhofer. Zakon je bil srečen, a brez otrok, zato sta posvojila dve hčerki Matevževega brata Janeza. Mlajša Henrika je bila njegova učenka in je postala kar uspešna slikarka. Ko je slikal freske na stropu frančiškanske cerkve v Ljubljani, je moral gledati vedno kvišku, tako da je zbolel. Dan poprej, preden so njegove freske slovesno odkrili – 20. oktobra 1855 je naglo umrl (eni pišejo da za kolero, drugi za črevesnim katarjem). »Kot človek je bil Langus velik poštenjak, marljiv kot mravlja, umaknjen v svoj svet« je zapisal o njem umetnostni zgodovinar Emilijan Cevc. To sodbo potrjuje tudi dejstvo, da je velik del svojega imetja (18.000 goldinarjev) namenil ustanovi za sorodnike in kamnogoriške rojake, ki se posvete znanosti ali umetnosti.

Matevž Langus je kot veren mož veliko slikal za cerkve: poslikaval je stene in strope (freske) ter ustvarjal oltarne podobe (olja). Ena njegovih najstarejših slik je Marijino vnebovzetje pri Sv. Jakobu v Ljubljani (1822). Kot cerkveni slikar je zaslovel, ko je leta 1843 s freskami poslikal novo kupolo ljubljanske stolnice. Njegovo najlepše cerkveno delo pa so freske v prezbiteriju in v kupoli cerkvene ladje na Šmarni Gori. V kupoli je prizor Marijinega vnebovzetja: ob apostolih, ki s spodnjega roba kupole strmijo v Marijino poveličanje, so romarji, med katere je Langus postavil tudi sebe in vodiškega župnika Jerneja Arka. Njegove oltarne podobe so posejane domala po vsej naši deželi, odplavale pa so tudi ‘čez veliko lužo’: vsaj štirideset Langusovih slik je krasilo lesene misijonske cerkvice ob Velikih jezerih v Severni Ameriki, kjer sta delovala naša Baraga in Pirec. Najvišjo kakovost je Langus dosegel v portretu. Portreti, ki jih je slikal za ljubljansko gospodo v Prešernovem času, so izdelani s takšno natančnostjo (posebno pozornost je posvečal predmetom, ki so portretiranca razločevali), da so danes dragoceni tudi kot dokument. So pa tudi odsev Langusove pridnosti, natančnosti in zvestobe sprejetemu naročilu.

(obletnica meseca 09_1992)

Lambert Ehrlich

Napisal marko na 31. maja 1992. Objavljeno v Obletnica meseca.

* 18. september 1878, Žabnice, † 26. maj 1942, Ljubljana

»Pravični bo, ko umrje, obsodil živeče hudobneže… Plašni bodo postali pri obračunu svojih pregreh, tožile jih bodo v obraz njih krivice.« Te misli iz svetopisemske Knjige modrosti, nanašajoče se na edino neprizivno sodbo – božjo, ki ji nihče ne more uiti, so natisnjene na podobici, ki je izšla v Ljubljani pred petdesetimi leti v spomin na dr. Lamberta Ehrlicha, profesorja etnologije in primerjalnega veroslovja na teološki fakulteti slovenske univerze. Kot duhovni voditelj študentov in vplivna katoliška osebnost je bil trn v peti partiji, ki si je prisvajala vodilno vlogo v boju slovenskega naroda proti okupatorju, da bi po vojni vzpostavila svojo oblast. Najeti morilec je 26. maja 1942 pred Ljudsko kuhinjo na Streliški cesti v Ljubljani ustrelil prof. Ehrlicha in njegovega spremljevalca, študenta Viktorja Rojica, ko sta se vračala od maše.

»Mučeniška smrt je bila kot naravni zaključek njegovega vzvišenega apostolskega poleta« je zapisal v Mohorjevem koledarju 1945 njegov urednik dr. Jože Pogačnik (kasnejši ljubljanski nadškof). »Vsako stvar, ki je bila važna za božje kraljestvo na zemlji, je imel za svojo nalogo in se je je lotil kot pisatelj, znanstvenik, govornik ali samo kot tihi molivec in skrita žrtev … Ehrlich je bil povsod doma in povsod delaven, pri tem pa tako prijetno čil in krepak, da je pomenil živo obrambo božjih resnic in milosti na zemlji.«

Zasnove vseh svojih bogatih darov je prejel v domači hiši – pri Ehrlichovih v Žabnicah v Kanalski dolini (kraj je tedaj upravno spadal pod Koroško), kjer je zagledal luč sveta 18. septembra 1878. Ehrlichovi so bili trdna kmečka družina. V njihovi hiši je bila tudi gostilna in pošta. Mimo je vodila pot na Svete Višarje, do začetka tega stoletja najbolj sloveča slovenska božja pot, kamor je Lambert v mladih letih pogosto romal; kot bogoslovni profesor in mladinski vzgojitelj pa je velikokrat predaval na višarskih dijaških tečajih. Skrbna mati Magdalena in razgledani oče Ivan sta svojim otrokom priskrbela dobro vzgojo. Lambert se je po zgledu svojega starejšega brata Martina (1871–1929) odločil za duhovniški poklic. Po končani ljudski šoli v Žabnicah, je šel na klasično gimnazijo v Celovec. Bogoslovje je študiral najprej v Innsbrucku, nato pa v Rimu, kjer je bil 20. julija 1903 posvečen v duhovnika. Isto leto je v Innsbrucku dosegel naslov doktorja teologije.

Poln mladostnega ognja je šel na delo med svoje koroške rojake: deloval je kot kaplan v Beljaku, v celovški stolni župniji, potem pa je postal škofov tajnik ter nazadnje profesor v celovškem bogoslovju. Ob duhovniškem delu, se je z vsem srcem posvetil tudi prosvetno-političnemu delovanju na Koroškem. Leta 1904 je ustanovil Krščansko-socialno zvezo za Koroško (1907), ki (v malo spremenjeni obliki) obstaja še danes. Skupaj z bratom Martinom, profesorjem svetopisemskih ved na celovškem bogoslovju, je za študirajočo slovensko mladino v Celovcu ustanovil slovenski katoliški dijaški dom (1910). Brata sta v bogoslovcih budila narodno zavest. Lambert Ehrlich je v knjižici Aus dem Wilajet Kärnten (1913) opozoril na zatiranje koroških Slovencev in povedal, da se upravičeno borijo za naravno pravico do obstoja. Vedno mu je šlo za resnico in pravico, ki ju je branil z vso odločnostjo in v tem duhu je vzgajal tudi mlade. Že na Koroškem je zbiral delavsko mladino ter kmečke fante in dijake na sestankih, jih vodil v gore, kjer jih je navduševal za vzvišene naloge in jih opozarjal na socialne probleme. Kot izvedenec za razmere na Koroškem je bil leta 1919 imenovan za člana jugoslovanske delegacije na mirovni konferenci v Parizu. V letih 1919-1922 se je strokovno izpopolnjeval v študiju etnologije in primerjalnega veroslovja v Parizu in Oxfordu. Sad tega študija je bilo več znanstvenih razprav (o verovanju in kulturi avstralskih staroselcev).

Pridobil si je ugled mednarodno priznanega strokovnjaka in kot tak je leta 1922 postal profesor primerjalnega bogoslovja in apologetike na teološki fakulteti mlade slovenske univerze v Ljubljani. Uvedel je nov študijski predmet –misijologijo (za misijone je ogrel svojega nečaka Janeza in nečakinjo dr. Elo). Njegovi študenti na teološki fakulteti ga imajo v spominu kot globoko pobožnega znanstvenika, ki je pred predavanjem kleče molil. Ljubljanski škof Gregorij Rožman, njegov rojak, je profesorja Ehrlicha postavil za duhovnega voditelja študentov na univerzi. Bil je srčno dober in revnim dijakom in študentom je na vse mogoče načine pomagal (zaradi te dobrote so mu nekateri pravili ‘zmešanec’). Imel je stalen stik z akademiki, ki jim je dajal smernice in jih spodbujal k načrtnemu delu, sposobne je vzgajal tudi za politiko. Ustanovil je akademski klub Straža (ime je dobil po glasilu ‘Straža v viharju’). ‘Stražarji’ so bili radikalno katoliški in zahtevali so ostro ločitev duhov. Lambert Ehrlich je kot ‘veliki stražar’ stopil v borbo za nov narod in v tem boju je padel. K zadnjemu počitku na ljubljanskih Žalah ga je pospremila ogromna množica. Na preprosto marmornato ploščo so poleg njegovega imena ter letnic rojstva in smrti vklesali napis ‘duhovnik božji’. Po vojni so njegov grob oskrunili: nova oblast je Ehrlichove posmrtne ostanke ukazala odpeljati v neko brezno na Notranjskem.

(obletnica meseca 06_1992)

Janez Cigler

Napisal marko na 27. maja 1992. Objavljeno v Obletnica meseca.

* 7. maj 1792, Vodmat pri Ljubljani, † 11. april 1869, Višnja Gora

»Opomniti pa tudi moram, kako so kmetje moje domovine v slast prebirali Svetina. Komaj so dobili knjižico v vas, in brž se je vrstila od hiše do hiše; in še zdaj se časi menijo pozimske večere, kako se je godilo dvojčkoma Janezu in Pavlu. Sme se reči, da je bila ta knjiga skoraj do dobrega postala narodna …« Tako je zapisal leta 1858 pisatelj Fran Levstik v svojem znamenitem Popotovanju iz Litije do Čateža, v katerem je nakazal smernice za razvoj slovenskega slovstva. Za vzor ljudskega pripovedništva postavlja ‘Svetina’ – to je povest z naslovom Sreča v nesreči ali Popisvanje čudne zgodbe dveh dvojčikov (njun priimek Svetin Levstik navaja kot naslov knjige), spisal pa jo je leta 1836 Janez Cigler, ‘fajmošter pri sv. Tilnu v Višnji gori’. Iz šolskih klopi vemo, da je ta njegova knjiga prva slovenska povest. Levstik je ob njenem izidu imel pet let; da je ‘postala narodna’, potrjuje tudi dejstvo, da sta za prvo izdajo, ki je bila tiskana v 1050 izvodih, kmalu sledila dva ponatisa, leta 1838 in 1840, obakrat po 100 izvodov, kar je bilo za tiste čase kar lepa naklada.

Naslov povesti pojasni zaključni stavek zgodbe, ki pripoveduje o težavah, v katere zaidejo njeni junaki in ki se zdijo kot brezupne, a se presenetljivo dobro razpletejo. »Tako da Bog včasih že na tem svetu srečo v nesreči, če človek tudi v nesreči vedno Bogu zvest ostane.« Njen pisatelj Janez Cigler, takrat župnik v starodavnem mestecu (1478) Višnja gora, se je rodil pred dvesto leti. Luč sveta je zagledal 7. maja 1792 v Udmatu (Vodmatu) pri Ljubljani (današnja Malenškova ulica blizu železniškega mostu čez Ljubljanico). Ljubljana je bila takrat še ‘dolga vas’ in Ciglerjeva rojstna hiša, gostilna Pri Španu, je bila s slamo krita podeželska stavba, zraven so stala gospodarska poslopja. Šolsko modrost je Janez nabiral v domačem mestu. Po gimnaziji (1804-1809) je končal eno leto filozofije, potem pa se je odločil za bogoslovje. Ob koncu bogoslovnega študija (1814) je bil še premlad, da bi prejel mašniško posvečenje, zato je šel eno leto na neko graščino (najbrž Jablanico) za domačega učitelja. 9. aprila 1815 je bil posvečen v duhovnika, potem pa je kot kaplan služboval v Kolovratu, Dobu, Škocjanu, pri Sv. Petru v Ljubljani, v Dolenjskih Toplicah. Jeseni 1823 je postal kaznilniški kurat na ljubljanskem gradu, kjer je ostal do leta 1832. Grad je bil tedaj predvsem ječa za politične zapornike, med njimi so bili tudi ljubljanski karbonarji. Ob njih se je Cigler navadil nekaj italijanščine. Ob stiku s temi ‘prekucuhi’ se je navzel tudi nekaterih pogledov, zaradi katerih je pri oblasteh veljal za ‘politično sumljivega’. Najbrž je bilo tudi to vzrok, da je bil vse do svoje smrti ‘priklenjen’ na Višnjo goro, kamor je šel za župnika leta 1832. Po svojih poklicnih sposobnostih bi zaslužil kakšno bolj zahtevno službeno mesto. Med svojim službovanjem v Višnji gori je mnogo potoval (po Italiji, Franciji, Nemčiji in po Balkanu), kmetoval na župnijskem posestvu in se učil vedno novih jezikov. Iz srednje šole je prinesel znanje francoščine, nemščine, latinščine in grščine, kasneje pa se je sam naučil še ruščine, srbohrvaščine, češčine, angleščine in madžarščine ter italijansščine. Umrl je 11. aprila 1869 in pokopan je ob cerkvenem zidu. Za nagrobni spomenik si je vnaprej sam sestavil epitaf: »Tukaj trupla prah počiva, / Duša tam plačilo vživa. / Kličem milo ‘z temne jame: / Moli, o prijatelj, za-me!«

Pisanja se je Cigler lotil že kot mlad duhovnik. Posredno ima zasluge za to pesnik Valentin Vodnik, njegov učitelj v gimnaziji, ki ga je navdušil za slovenščino: njegove pesmi je znal na pamet in po Vodnikovem vzoru je pesnil tudi sam. Leta 1820 je v slovenščino prevedel ‘Litanije od vsih svetnikov ino Matere božje’; odtlej je v raznih časnikih in zbornikih objavljal nabožne, pripovedne in poučne sestavke. Najprej so prevladovali nabožni in cerkveno uporabni spisi (Molitve za bolnike, Štiri poslednje reči, Mašne bukvice, Življenje sv. Heme), s prevodom pisem škofa Baraga, slovenskega misijonarja med ameriškimi Indijanci (Bratovščina sv. Leopolda, 1833) je odprl novo panogo slovenske misijonsko-spodbujevalne literature. Zatem se je posvetil predvsem pisanju poučno strokovnih člankov za Novice (nekaj tudi za druge časnike): o naravoslovju, umnem kmetovanju, čebelarjenju, o vražah, o krajevni zgodovini in politiki, o jezikovnih zadevah.

Vrhunec Ciglerjevega pisateljevanja je njegova povest Sreča v nesreči (1836); navdih zanjo je dobil ob tedaj ‘modnih’ povestih nemškega pisatelja Krištofa Schmida. Zgoraj omenjena Levstikova pohvala ga je spodbudila, da je na stara leta napisal še dve podobni povesti: Deteljica ali Življenje treh kranjskih bratov, francoskih soldatov (1863) in Kortonica, koroška deklica (1866), s katerima pa ni dosegel niti približno takega uspeha kot s Srečo v nesreči.

(obletnica meseca 05_1992)

Boris Pahor

Napisal marko na 22. aprila 1992. Objavljeno v Gost meseca.

Pogovor s Prešernovim nagrajencem, slovenskim pisateljem in mislecem Borisom Pahorjem, ki ustvarja v Trstu

BREZ POMOČI DUHOVNIKOV NI MOGOČE MISLITI NA PREŽIVETJE MANJŠINE

Boris Pahor ni postal slaven in znamenit šele po prejemu Prešernove nagrade, najvišjega slovenskega kulturnega priznanja, menimo celo, da jo je prejel veliko prepozno. Simpatije slovenskih ljudi je užival že prej, zlasti zaradi njegovega doslednega boja za narodne pravice Slovencev v zamejstvu in zagovarjanja pomena naroda, in sicer v dobi, ko so eni opozarjali, da je proletarska pripadnost važnejša od narodnostne, drugi pa so trdili, da jih narodnost omejuje in so zagovarjali utopitev (manjšega) naroda v morju drugih narodov. S svojo odločno držo je postal glasnik in ustvarjalec slovenske narodne samobitnosti, ki je dosegla polnost v samostojni nacionalni državi – Republiki Sloveniji.

Vedno je spoštoval delo duhovnikov in Cerkve pri ohranjanju narodne samobitnosti in utrjevanju narodne zavesti. Nikoli pa ni bil zagledan samo v svoj lastni narod, ampak je bil vedno odprt za bogastvo drugih kultur. Za Slovence ni zahteval privilegijev, ampak enakopravnost.

Prešernova nagrada se nam je zdela primeren trenutek, da ga povabimo, naj našim bralcem spregovori o sebi in svojemu delu.

– Gospod Pahor, rojeni ste leta 1913 v Trstu. Od kje izhaja vaš rod? Spomini na družino. Koliko je bil Trst v času vašega otroštva še slovenski?

* Da, rojen sem v starem delu Trsta, v ulici, ki se strmo vzpenja k Sv. Justu. Starša sta bila s Krasa, oče iz Kostanjevice pri Komnu, mati pa iz Male Pristave pri Št. Petru na Krasu. Postala sta Tržačana, ko je bil Trst v najlepšem razvoju in se je tudi slovenski živelj tako ekonomsko kot socialno in kulturno sijajno uveljavljal. Tako da pisec Virgino Gayda ugotavlja, da je k sreči prva svetovna vojska rešila tržaško ekonomijo pred slovanskim kapitalom! In seveda je slovenska potrditev vzdržala še nekaj let po koncu vojske, kljub temu, da jo je režim načrtno kril. A pripomniti je tudi potrebno, da se je hudo začelo pred nastankom fašizma 1920. leta. Škof Mahnič in drugi razumniki morajo v izgnanstvo že leto poprej.

-V vaši mladosti se je nad Trst in nad vso Primorsko zgrnila črna tiranija, italijanski fašizem. Bili ste priča nekaterim težkim dogodkom tistega obdobja in ste eden izmed redkih pisateljev, ki ste se lotili obravnavanja te snovi v svojih knjižnih delih. Kakšni so vaši spomini na ta leta?

* Mojo oziroma našo otroško dobo je zaznamoval strah. Najpoprej zaradi grmenja topov s fronte, ki je spremljalo lakoto in smrtonosno španjolko. Potem strah ob požarih, ki so uničevali naše kulturne domove: Narodni dom, dom pri Sv. Ivanu, v Rojanu, v Barkovljah itd. Strah pred črnimi srajcami, ki so, na primer pri Sv. Jakobu, napadle dvorano, kjer nam je Miklavž delil darila. Šlo je torej za ozračje, ki je v otrokovo notranjost vtisnilo zavest nenehne ogroženosti, vsestranske obkoljenosti. In naravno je, da sem večkrat skušal podati tisti nesrečni as prav skozi otrokovo čutenje. Mislim namreč, da je posebna vrsta travme tista, ki jo doživiš, ne da bi znal in mogel -in otrok ne more- razložiti, zakaj se neko dejanje dogaja, česa si kriv.

-Slovenski odpor proti fašizmu je bil v bistvu zelo ‘pasiven’, orožje skoraj ni spregovorilo. Pri ohranjanju narodne zavesti so odigrali pomembno vlogo slovenski duhovniki. Zdi pa se mi, da je dosedanje komunistično zgodovinopisje namerno zamolčevalo to protifašistično gibanje, ker v njem ni imela partija vodilne vloge, ampak je bilo to vsesplošno narodno.

Dovolite, da vas popravim. Odpor proti fašizmu ni bil v resnici pasiven. Pripadniki razpuščenih mladinskih organizacij so se odločili, da nastopijo proti rodomoru z enakimi sredstvi, kot so jih uporabljali fašistični napadalci. Tako so zažigali raznarodovalne objekte. Znan je bombni napad na uredništvo časnika Il Popolo di Trieste, kateremu je sledil proces s 100 obtoženci, nato proces s 30 obtoženci, deportacije, konfinacija, admonicije itd. Na orožje so organizacija TIGR in drugi mislili kasneje. Vsekakor drži, da je bil slovenski antifašizem prvi v Evropi tako po številu kot po kakovosti upora. To ne pomeni, da ni bilo še drugih oblik ohranjanja zavesti. Tako pri laičnem skrivnem delovanju kakor pri cerkvenem. Le ta je imel prednost v tem, da je v božjih hramih slovenski človek lahko javno slišal domačo besedo. Zato so jo hodili poslušat tudi ljudje svobodomiselnega nazora, kakor se je to potem dogajalo v Sloveniji za asa komunističnega režima. Tukaj je nujno pribiti, da je bila slovenska duhovščina v celoti protifašistična, zato večkrat tarča napadov, internacij in izgonov. In povojna uradna slovenska publicistika je seveda pri nas to vlogo primorske duhovščine sicer priznavala, vendar jo je zmeraj nekako omenjala kot drugovrstno, ker je morala biti partija absolutno na prvem mestu.

-Pravičnost tudi zahteva, da poleg pozitivne vloge slovenskih duhovnikov ter nekaterih italijanskih duhovnikov in tudi škofov omenimo tudi protievangeljsko združenje drugih italijanskih duhovnikov, ki so podlegli vplivu fašizma. Kako vi ocenjujete obnašanje takratne uradne italijanske Cerkve v odnosu do fašizma?

* Pozitivnih, imenujmo jih tako, je bilo italijanskih duhovnikov takrat zelo malo. In isto velja za škofa, ki sta nasledila msgr. Fogarja in goriškega nadškofa msgr. Sedeja. Vatikansko vodstvo pa ni bilo seveda ni boljše, saj se je tam vendar odločalo. O tem trezno in pošteno piše pokojni msgr. Rudolf Klinec v svojem delu Primorska duhovščina pod fašizmom. Žal je tudi Cerkev videla v Mussoliniju od Boga poslanega rešitelja ne samo za italijanski narod, ampak za Evropo. Pri nas je takšno vatikansko stališče naredilo ogromno škodo, tako da je slovenska duhovščina reševala, kar se je pa dalo v danih razmerah rešiti. V zvezi s tem bi omenil Bevkovega Kaplana Martina Čedermaca, ki dobro odslikuje tisto dobo, in našemu imenitnemu kulturnemu posredovalcu Evgenu Bavčarju gre zasluga, da bo prevod Bevkove knjige letos izšel v Parizu.

– Že v mladosti ste navezali stike z Edvardom Kocbekom, s katerim sta ostala prijatelja vse do njegove smrti. Tudi v najtežjih asih ste ga branili in se uprli političnemu gledanju oziroma zatiranju njegove umetnosti. V čem je, po vašem mnenju, Kocbek velik?

* Kot sem že imel priložnost poudariti, moje prijateljstvo z Edvardom Kocbekom je bilo posebno lepo, lahko bi rekel svojevrstno. On je bil kristjan, jaz agnostik; on je bil krščanski socialec ali socialist, jaz socialni demokrat – vezale pa so naju težnja po uveljavitvi narodove biti, književnost in, zakaj ne, obojestranska simpatija. Zakaj je bil Kocbek velik? Predvsem nedvomno spada med velike slovenske duhove kot pesnik in pisatelj. A tudi kot idejni voditelj je bil v predvojnem in medvojnem asu izredno pomemben: bil je na strani tistih, ki so bili proti fašizmu in nacizmu, to se pravi, da je bil z zahodnimi demokracijami. Lahko sem kritičen do njega, ker je verjel, da bodo slovenski komunisti evropski voditelji, vendar so bili takrat na strani komunistov tudi Angleži in Američani in De Gaulle itd.

Edvard Kocbek – pričevalec našega časa

– Mnogi govorijo, da bi morali danes po propadu komunizma drugače, predvsem bolj kritično, obravnavati Kocbekovo vlogo, zlasti njegovo sodelovanje z OF, ker so si v njej komunisti hitro prisvojili vodilno besedo.

* To, da so imeli partijci v OF glavno vlogo, ni najbolj hudo, zlo je bilo, da so odpravili pluralizem in ustanovili diktatorski režim. Tega pa Kocbek ni sprejel, zato so ga potem tudi politično likvidirali. Vsekakor pa kljub vsem kritikam Kocbekov pomen ostaja. In zgrešeno ga je danes linčati, ko pa je soustvarjal slovensko zgodovino. Zato bi katoliško vodstvo danes moralo poudarjati, da je slovensko katoliško občestvo dalo evropskemu osvobodilnemu boju med drugo svetovno vojsko svoje najboljše ljudi: kot bojevnike, kot talce, kot kmečko prebivalstvo, ki je pridelovalo hrano za odpornike. To je edinstven prispevek za zgodovino Evrope, nesmisel je zato vso to množico obtožiti in zavreči kot komunistične izigrance. Pater Cerar (v svoji knjigi Partizan nekoliko drugače) ima docela prav: kljub vsemu je šlo za osvobodilni boj. In prav tako trdi nekdanji obsojenec prof. Ljubo Sirc. Zato je čas, da se začne o Kocbeku misliti in pisati nekoliko drugače – na katoliški strani, medtem ko so si ga komunisti dokončno zapravili.

-Zaradi sodelovanja z osvobodilnim gibanjem, ste se med vojno znašli v nemških uničevalnih taboriščih. Srečanje s smrtjo je oblikovalo vašo neuklonljivo življenjsko držo in je postalo druga najbolj odmevna tema v vaših delih. Lahko posredujete nekaj skopih ‘zunanjih podatkov’ o svojem bivanju v taboriščih?

*Ujeli so me doma in predali gestapu domobranci, čeprav je bilo moje sodelovanje z osvobodilnim gibanjem kar skromno, trajalo je poldrugi mesec, zanimal sem se v glavnem za zdravila, napisal pa proglas proti nacizmu, ki so ga našli pri meni. O taborišču? Rešilo me je znanje jezikov. Moja mama bi rekla, da me je rešila njena molitev. Ne vem. Marsikdo od nas je ob krematorijskem dimu kdaj tudi pomolil. No, v Dachauu me je iz anonimne množice verjetno ‘potegnil’ Lino Legiša, ki me je poznal iz Dejanja. Bil sem tolmač, bolničar, kdaj tudi grobar, če je bilo potrebno. V bistvu nekakšen stoik. Sijajno je o tem pisala Ivanka Hergold, ko je preštudirala Nekropolo.

– Zanimivo je, da ste v taborišču -v srečanju z njem- dobili nov življenjski zagon, nekakšno mo, ki vas drži do danes pokonci. Takoj se spomnim mnogih mladih ljudi, ki danes ne najdejo smisla svojemu življenju, ki brezciljno tavajo, pa se niso srečali s takim trpljenjem in ne s smrtjo.

* Rekel bi, da mojega povojnega elana ni pripisati dotiku z njem, ampak zavesti, da sem mu ušel, zavesti, da življenje lahko popolno zaživim. To je veličasten občutek. Pa zavest, da se lahko predaš ljubezni. Nekako naturalistično je takšno doživljanje, priznam, a to ne izključuje sublimacije. Vendar tudi duhovnosti ni brez telesnosti. Na tem svetu. O drugem ne vem. Nihče ne ve. Tudi teologi ne. Mladi ljudje? Kar jih ni ideologija odrezala od tradicije, sta jih tehnicizem in konzumistična miselnost cepila na brezdušni univerzalizem. A to bo prihodnost popravila. Narodi ne sprejmejo uniformiranosti. Kljub sedanjemu stanju bo prevladala rodna identiteta, bogastvo tradicije. Jutrišnja združena Evropa bo sporazum majhnih domovin, drugače Evrope sploh ne bo.

-Znana so vaša jasna načela glede narodnosti. Zaradi njih ste tudi prišli v spor z nekdanjo jugoslovansko usmerjeno slovensko (kardeljevsko) politiko. Te ideje ste širili zlasti v svojih esejih, ki ste jih objavljali v reviji Zaliv. Zaradi te revije in knjige s Kocbekovim intervjujem ste imeli velike težave. Kakšne?

*To, kar sem pravkar povedal, je v glavnem bilo poudarjeno v reviji Zaliv v zvezi s slovensko samobitnostjo in suverenostjo. A nisem bil sam. Teolog Križnik, nekdanji Golootočan dr. Kresnik, publicist Viktor Blažič, sodnik Franc Miklavič, prof. Jošt Žabkar, prof. Ezio Martin, glasbenik Ubald Vrabec – in katalonski okcitanski itd. sodelavci. Precej nas je bilo. Bili smo za prvenstvo naroda pred proletariatom! Bili smo za pluralizem in demokracijo v tradicionalnem pojmovanju. V glavnem smo bili vsi za osvobodilni boj, a proti temu, kar je iz njega naredila partija. Začeli pa smo 1966. leta. In sreni smo, kar nas je še živih, da smo doživeli preobrat.

– Ko govorite o narodu, govorite tudi o vlogi Cerkve pri ohranjanju narodne zavesti. Kakšno je vaše mnenje, zlasti pa manjšinska izkušnja o tem?

* Da, rekel sem takrat, naj Cerkev rešuje narodno zavest, ko pa je komunistom zanjo malo mar. Žal pa -in na to me je opozoril prijatelj Križnik- v bogoslovje so prihajali fantje, ki jim v srednji šoli niso dali narodne vzgoje, zato so se šele v bogoslovju nekako ‘popravili’. Upam, da je zdaj drugače, ali pa, da bo drugače. Nisem zato, da bi Cerkev imela poglavitno vlogo pri narodni zavesti, sem pa zato, da bi svobodno in enakopravno imela svojo vlogo. To je pomembno. Brez pomoči duhovščine pa ni mogoče misliti na preživetje neke manjšine. To je neizpodbitno. Tako tudi po evropskih deželah: kjer je zaradi zgodovinskih silnic umanjkala raba rodnega jezika v cerkvah, tam je asimilacija opravila -in opravlja- svoje. Brez duhovščine bi danes v naši Benečiji gotovo nihče ne govoril več po slovensko.

-Vaša zavezanost narodu in prizadevanje za pravice slovenskih manjšin izven države Slovenije vas je pripeljala do udejstvovanja v raznih mednarodnih telesih za zašito manjšin. Kakšno vlogo imajo te organizacije in kakšen pomen ima vaše sodelovanje v njih?

*Kot sem nekje rekel -misijonarili smo, spodbujali, večkrat smo bili kot ‘clamantes in deserto’ (vpijoči v puščavi), a počasi smo prebudili marsikatero dremajočo skupnost. V glavnem pa drži to, kar sem rekel poprej: narodi, prav tako tisti zamolčani, se upirajo izenačenju. To nas bo rešilo. In Slovenija bo kazala pot. Jo že kaže. Samo zavist, pikolovstvo in podobne zavore bo morala premagati. Pa državniški ut mora obveljati nad vsem drugim.

-Slovenskega imena pa ne nosite v svet samo preko manjšinskih organizacij, ampak tudi s pomočjo svojih poznanstev v tujini, zlasti v Franciji. Pred kratkim so tam izdali vaš roman Nekropola. Ali nartno predstavljate Slovenijo svetu?

*Ne morem reči, da je moje udejstvovanje zares načrtno, ker so moje poti različne, moja srečanja naključna. A slovenski interesi pridejo zmeraj do izraza, ko se ponudi priložnost. Tudi ob izidu prevoda Nekropole, po zaslugi Evgena Bavčarja, je prišlo do pogovora o slovenski zgodovini in književnosti na francoskem radiu, na sejmu knjige v Nancyju, še prej na kongresu naše mednarodne organizacije v Liegeu itd.

– Se je po razglasitvi samostojnosti povečalo zanimanje za Slovenijo in za našo kulturo v tujini?

* Zdaj, ko je Slovenija samostojna država, je seveda zanimanje zanjo vse večje in večje, zato bi bilo potrebno tudi v kulturi nastopati organizirano, vabiti časnikarje, plačati članke, izdajati knjige. Zahod je v bistvu nepoučen, zgodovino so pisali in učili dominantni narodi, zato čaka Evropo še veliko dela, preden bo prišlo na dan vse zatajeno ali zavrženo.

– Ob podelitvi Prešernove nagrade, ste -proti ustaljeni navadi- spregovorili nekaj besed. Kaj vas je k temu nagnilo?

* Proti ‘ustaljeni navadi’ je nastopila predstavnica Novega kolektivizma. Še poprej pa me je vznemiril uvodni govor Daneta Zajca. Razumel sem ga, a vtis sem imel, da bi na prvi podelitvi Prešernovih nagrad v slovenski državi le moral prevladati nekoliko drugačen pristop. A ko ne bi bilo tistega razglašenega in nenačrtnega govora o ne-sprejetju nagrade itd., ne bi nastopil. Tako pa se mi je zdelo vse skupaj pod dostojno ravnjo. Po mojem bi tisti dan Prešeren moral pomeniti projekcijo slovenske suverenosti v prihodnost. To. Vse drugo je bila pritlikavost. Pomanjkanje smisla za zgodovinskost, za pravkar rojeno državo.

Omenil sem tudi revijo Zaliv, a ni šlo za kak ekshibicionizem, marveč za dodatek k temu, kar je povedal Dane Zajc glede vloge Nove revije pri spočetju slovenske pomladi. Pravica namreč zahteva, da pri omembi revije, ki je nedvoumno prispevala pri ustvarjanju nove slovenske samobitnosti -tudi sam sem pri njej sodeloval- predstavnik kulture ne prezre Zaliva in njegove 25-letne ‘samobitniške’ tradicije. Tudi zato ne, ker se je zaradi Zaliva zvrstilo nekaj pomembnih procesov: proti Rožancu, proti Francu Miklaviču, proti Viktorju Blažiču, medtem ko spada huda ura, ki jo je sprožil Kocbekov intervju 1975. leta, v posebno kategorijo politično-kulturnih afer.

RUSTJA, Božo. Slovenski pisatelj in mislec Boris Pahor. (Gost meseca). Ognjišče, 1992, leto 28, št. 4, str. 6-12.

Marijan Smolik

Napisal marko na 22. aprila 1992. Objavljeno v Gost meseca.

liturgik in knjižničar

Še v predavalnico sem nosil kup knjig

V dolgih jesenskih in zimskih večerih so naši predniki radi vzeli v roke knjigo, zlasti tako z versko vsebino, da so plemenitili svojo srčno kulturo in poglabljali svojo vero. Knjižničar dr. Marjan Smolik je eden značilnih predstavnikov te kulture. Svoje življenje je zapisal knjigam. Med njimi zavzemajo posebno mesto tiste, ki jih uporabljamo pri bogoslužju, saj je dejavno sodeloval pri njihovem prevajanju. V svojih osemdesetih letih si je nabral veliko znanja in tega rad posreduje drugim. Nekaj ga je podelil tudi z bralci Ognjišča.

– Zanimiva je vaša odločitev za duhovništvo. Preden ste šli na teologijo, ste »morali« študirati matematiko....
To ni bila moja odločitev, ampak OZNA (komunistična tajna policija) ni hotela, da grem v bogoslovje. Jaz pa sem vztrajal, zato sem bil leta 1949 zaprt, ker sem bil prijavljen za bogoslovje. Iz zapora v Kamniku so me poslali v Beograd k vojakom. Hotel sem pokazati »dobro voljo« in sem eno leto študiral matematiko. No, matematiki nisem bil nasproten, vendar to ni bila moja svobodna odločitev.

– Po enem letu pa ste šli na teologijo.
Da, pokazalo se je, da niso več tako zelo »strupeni«. Iz istega gimnazijskega razreda klasične gimnazije smo šli štirje v bogoslovje: pokojni nadškof Franc Perko, pokojni duhovnik Miro Bonča, ter Anton Masnik. Bil je še eden sošolec, ki pa je pustil bogoslovje.

– Vaša doktorska disertacija Odmev verskih resnic in kontroverz v slovenski cerkveni pesmi, kaže na to, da se niste omejili samo na teologijo, ampak tudi na druga področja (glasba, pesništvo …).
V disertaciji nisem nič govoril o glasbi. Šlo je za disertacijo iz dogmatike, kjer so važna besedila, ne pa glasba. Hotel sem poiskati vse pesmi, od srednjeveških naprej, ki jih je sicer obravnaval že Ivan Grafenauer, tudi Zmaga Kumer je takrat že napisala disertacijo. K študiju me je spodbujal dr. Janez Oražem. On je bil znanec, še prej pa gimnazijski učenec dr. Rupla, ravnatelja NUK-a. Tako mi je bilo omogočeno, da sem hodil tja stare pesmarice prepisovat. Takrat fotokopiranja še ni bilo. To sem delal teden za tednom. Dodatno me je spodbujal profesor, duhovnik Jakob Šolar. Kot slavist je bil potem on tudi uradni recenzent te disertacije. Takrat drugih slavistov ni moglo biti. Teh pretipkanih pesmi je veliko in so shranjene. Pretipkal sem vse, uporabil v disertaciji pa seveda ne vseh. Vse sem pa hotel prepisati, da sem jih evidentiral.

– Pravijo, da je ta disertacija še danes dragocena.
To evidantiranje vseh pesmi in pesmaric daje neko trajno vrednost tej disertaciji, da jo slavisti še danes iščejo. Obžalujejo, da ni bila natisnjena. Takrat sem jo namreč sam na matrice natipkal in jo potem tudi sam razmnožil na ciklostil. Nekateri pravijo, naj jo sedaj, tako kot je nastala, natisnem. Jaz pa menim, da bi jo za natis moral dopolniti… Za slaviste je dragocen seznam vseh pesmaric od srednjega veka naprej.

– Med številnimi vašimi dejavnostmi posebno mesto zavzema ukvarjanje s knjigami. V vseh pogledih. Med drugim ste bili dolgo dejavni pri Mohorjevi družbi, saj ste bili njen tajnik in odbornik. Spominjam se vas, kako ste s svojim fičkom prevažali knjige na knjižni sejem in to v času, ko je bila verska knjiga zapostavljena. Ali ste bili navzoči, ko se je Mohorjeva, kot prva verska založba, pojavila na knjižnem sejmu?
Ne spominjam se, da bi bil takrat na sejmu. Spominjam pa se, kako sem s fičkom vozil knjige iz Celja v Ljubljano, kjer je imela Mohorjeva prodajalno. Včasih sem tako naložil avto, da me je celo policist ustavil in dejal, da preveč peljem.

– Drugo področje vašega ukvarjanja s knjigami je vaša skrb za knjižnice, zlasti semeniško. To so še v komunističnem času obiskovali tudi šole in nekateri neverni. Kakšna so bila ta srečevanja v semenišču?
V tistem času neverni in šole niso obiskovali naše knjižnice, saj ni noben učitelj tvegal, da bi pripeljal svoj razred v semenišče. Študentje umetnosti so vedeli, kakšno bogastvo se skriva za debelimi zidovi semenišča. Toliko obiskov, kot jih imamo sedaj – naštejem jih okoli 4000 na leto-, seveda takrat ni bilo. Zgodi se, da imam kakšen dan, dve, tri skupine pa še nekaj tujcev, ki zasledijo knjižnico v vodnikih po Ljubljani.

– So pa knjižnico obiskovali znanstveniki, tudi v prejšnjem sistemu, ki so si ogledovali bogat knjižni fond.
Da prihajali so, a so bile to bolj izjeme. Danes je del knjižničnega gradiva, ne sicer najstarejšega dela, dostopnega v elektronski obliki na COBISS-u. Pri vsaki katalogizirani knjigi pa je tudi napisano, da je to samo informacija in da se knjigo lahko tukaj študira, odnesti s seboj pa je ni mogoče. Naj še poudarim, da je mogoče nekatere knjige dobiti res samo pri nas.

– Naj poveva, da je semeniška knjižnica res stara in znamenita…
Tri stoletja je že mimo od ustanovitve. Opremili so jo pozneje. Leta 1721 je slikar Giulio Quaglio poslikal strop. Nekateri pridejo v knjižnico samo zaradi te poslikave. Poslikava je še originalna ni še ni bila restavrirana, saj se v prostoru ni kurilo in se v njem ni študiralo s svečami. V nasprotju s stolnico, v knjižnici ni bilo nikoli velikih množic, ki tudi vplivajo na stare umetnine. Pozneje, leta 1725 so knjižnico opremili z omarami iz hrastovega lesa. S takratnim orodjem to ni bila šala! Kot tudi zgraditi stolnico in semenišče. Otrokom, ki obiskujejo knjižnico, skušam dopovedati, da je bil takrat čas, ko so hiše zidali za zmeraj, jih opremljali za zmeraj in da so knjige tiskali za zmeraj, saj so po pet sto letih še vedno take kot bi bile nove. Kar se pa danes tiska, je samo za nekaj časa.

– Znani ste kot »knjižni molj«. Ali uporabljate računalnik in internet?
Dela na računalniku sem se nekaj navadil, saj sem že prej znal tipkati na pisalni stroj. Članke, ki jih sedaj objavljam, sem sam natipkal na računalnik. Če se mi pa kaj zatakne, si sam ne znam pomagati. Kolikor let mi je Bog še namenil, nameravam uporabiti za to, da bom še kaj napisal, ne pa, da se bom naučil neke čisto nove stvari, to je delati na računalnik. Jaz še vedno vse najprej napišem z roko na papir, na kolenih, ker drugega prostora v moji sobi ni. Potem pa to sedaj »prepišem« na računalnik, seveda pri tem »prepisovanju« marsikaj spremenim in izboljšam.

– Skrbite tudi za druge knjižnice, ne samo za znamenito baročno knjižnico.
Poleg omenjene knjižnice skrbim še za knjižnico v semenišču, ki ima desetkrat več knjig kot baročna. Dolgo sem skrbel tudi za knjižnico Teološke fakultete, sedaj pa »uradno« skrbim še za Škofijsko pastoralno knjižnico.

– Skrbite pa tudi za »brlog«, to je soba, kjer zbirate verski tisk na Slovenskem.
Pravzaprav je uradni izraz za to zbirko Arhivska zbirka slovenskega verskega tiska. Ta je bil že tudi predstavljen v javnosti. Del, ki obsega gradivo do leta 1930, je že tudi katalogiziran na COBISS-u. Ugotovili so namreč, da NUK marsičesa, kar ima Arhiv slovenskega verskega tiska, nima, čeprav bi moral imeti.

– Ne moreva mimo posebnega področja vašega dela ukvarjanja z liturgiko, to je vedo, ki obravnava bogoslužje Cerkve. To je doživelo korenito spremembo, mislim na liturgično reformo drugega vatikanskega cerkvenega zbora, ki je med drugim uvedel tudi živ jezik v bogoslužje. Vi ste začeli maševati še v latinščini…
Kar nekaj let sem še maševal v latinščini. Pa tudi prehod iz latinščine v slovenščino je bil postopen. To so načrtno naredili, da so se ljudje privajali. Odlok drugega vatikanskega koncila o bogoslužju je izšel leta 1963. Takrat sem se že izpopolnjeval v Parizu na Katoliškem institutu prav iz liturgike. Profesorji, ki so nam predavali, so bili sodelavci na koncilu in so nam sproti na predavanjih pripovedovali, kakšne bodo novosti. Ko je izšla koncilska konstitucija o bogoslužju, sem jo prevedel v slovenščino in jo tudi komentiral. To je bilo moje prvo delo na liturgičnem področju.

– Na neki način ste se z liturgiko srečali že kot otrok. Med vojno so Nemci z Gorenjskega pregnali duhovnike in ljudje sto morali sami skrbeti za bogoslužje.
Bil sem še premajhen, da bi dejavno sodeloval, se pa spominjam, da smo ob nedeljah hodili k bogoslužju božje besede. Če se je le dalo, smo šli pa k maši, čeprav smo morali kar dolgo pešačiti do cerkve, kjer je bila maša. Nemci namreč nekaterih bolnih in ostarelih duhovnikov niso izgnali. Vedeli smo, da je zakramentalna maša nekaj drugega, kot če v cerkvi samo molimo. V cerkvah smo smeli peti slovensko, duhovnik pa ni smel govoriti slovensko. Vendar so tudi nemški duhovniki, ki so prišli, maševali po latinsko in tako maša za nas ni bila nič drugačna. Pridige pa ni bilo, ker nemški duhovniki niso smeli slovensko, nemško pa niso hoteli. Zato je mežnar ali kakšno odraslo dekle prebralo berilo in evangelij, slovensko petje pa je »prekrivalo« mašo, kakor je to bilo do koncilske prenove.

– Prenova bogoslužja drugega vatikanskega cerkvenega zbora se je dolgo pripravljala. Vi ste bili že kot bogoslovec dejavni v tako imenovanem liturgičnem gibanju, ki je naznanjalo neko spremembo na področju bogoslužja.
Ljubljanska teološka fakulteta je imela profesorje, ki so predavali – v okviru pastoralke ali pa samostojno – liturgiko že pred koncilom. Taka zahteva koncila za fakulteto ni bila novost. Profesor Janez Oražem, ki je tudi predaval liturgiko, je že v svojih bogoslovskih časih doživljal mladinsko gibanje in poskuse približevanja liturgije ljudem. V naših molitvenikih je bila že dolgo prevedena cela maša. Cel misal (mašna knjiga) pa je bil v slovenščino preveden med vojno. Za Slovence tako koncilska reforma ni bil popolna novost, razen tega, da je duhovnik maševal po slovensko. Druge zakramente smo podeljevali v slovenščini, razen birme, ki so jo škofje še dolgo delili v latinščini. Obredniki (knjige, v katerih so besedila za podeljevanje zakramentov: krst, poroka …) so bili v slovenščini. Koncil je sicer prenovil tudi obrednike, nekoliko spremenil način podeljevanja zakramentov. Tudi te nove obrednike je bilo potrebno po koncilu prevesti.

– Liturgiko ste študirali v Parizu. Kako pa ste tam doživljali liturgično prenovo?
V župnijah so tudi tam peli v »domačem« jeziku, vendar so imeli pesmi v glavnem le za praznike. V tistem času pa so na podlagi psalmov »prepesnili« nove pesmi, ki so bile liturgično bolj primerne. Veliko psalmov je prepesnil pater Gelineau, ki je predaval tudi nam. Potem so jih uglasbili, ene za zbor, druge pa tako, da so jih je pel sam solist, drugi pa odpevali. Tudi pri nas smo poskušali prirediti nekatera psalmska besedila. Naše slovenske pesmi niso bile vedno vsebinsko na višku – to sem obravnaval tudi v disertaciji -, a vendar besedila niso bila slaba. Tako smo bili tudi po koncilu prepričani, da praktično vse naše pesmi lahko postanejo »liturgične pesmi«, ki jih pojemo pri maši in ne samo pri ljudskih pobožnostih.

– Vi ste bili dejavni pri prevajanju bogoslužnih knjig (misal, brevir, obredniki …), ki so izšle prenovljene po drugem vatikanskem koncilu.
Najprej so izšli nekateri obredniki (krst, poroka, pogreb). Izhajali so v snopičih. Po želji takratnega nadškofa Jožefa Pogačnika smo jih sproti prevajali. To je bilo laže, kakor da bi prevajali vse naenkrat. To bi bila tudi prevelika zahteva za duhovnike, da bi se morali prilagoditi kar naenkrat v vsem. Tako pa so se postopoma. Za obredniki je prišel na vrsto misal (mašna knjiga), čisto na koncu pa smo se odločili, da bomo prevedli še molitveno bogoslužje (brevir). Ugotovili smo, da mlajši duhovniki ne znajo več toliko latinsko, da bi brevir molili v latinščini. Takrat je namreč že izšel prenovljen bogoslužni molitvenik v latinščini (Liturgia horarum). Najprej so bili »poskusni« prevodi brevirja, ki so izhajali v nekakšnih zveščičih. Brevir, ki smo ga mi prevedli, je praktično v uporabi še danes.

– Prevajala pa je posebna skupina ljudi. Kdo je bil v njej poleg vas?
Skupaj smo bili v semenišču trije, ki smo opravljali to delo: dr. Janez Oražem, profesor liturgike in ravnatelj bogoslovja; Jože Vesenjak spiritual, navdušen nad liturgično prenovo. Z nami je delal tudi pomožni škof Stanko Lenič. Bil je nekdanji dijak šentviške gimnazije z dobrim znanjem latinščine in slovenščine. V tistem času je prišel iz tujine Zdravko Reven, ki je skrbel bolj za tehnične stvari. Ne pozabimo, da je bilo takrat treba vse pretipkovati in to celo večkrat! Veliko dela je bilo vloženega v to. Računalnikov še ni bilo. Pozneje se nam je pridružil France Oražem, tudi profesor na Teološki fakulteti. Pridružili so se nam tudi nekateri zunanji sodelavci, npr. p. Edi Bohm. Vsak dan smo se zbirali na škofiji in tudi premlevali, kaj so drugi narodi naredili. Jaz sem imel možnost dobiti francoske izdaje, drugi nemške. Spominjam se, da smo nemški misal dobili še v ciklostirani obliki. Pripeljal sem ga iz Avstrije in imel sem na carini še težave, saj niso vedeli, za kakšno »šifrirano« literaturo naj bi šlo.

– Morali ste pripraviti tudi lekcionarje, to je knjige, kjer so berila in evangeliji, ki jih beremo pri nedeljskih, prazničnih ter delavniških mašah.
Seveda. Koncil je zelo poudaril pomen božje besede, tudi v bogoslužju. Na razpolago smo imeli samo »mariborsko izdajo« Svetega pisma. Šlo je za celotno Sveto pismo, ki jo je izdala mariborska škofija v štirih knjigah. K sreči se mi je ponudila znanka, ki je izgubila moža, da bi pretipkovala berila in evangelije iz tega Svetega pisma za lekcionarje. V knjigah Svetega pisma sem označil, kateri odlomek pride za kakšen praznik, priredil sem začetek in konec odlomka, pa spremenili smo kakšno besedo. Imam pa ohranjen tisti izvod Svetega pisma in če bi kdo hotel, bi lahko »preštudiral«, ali smo mi Božjo besedo pokvarili ali jo približali današnjemu človeku. Svetopisemskih strokovnjakov (biblicistov) mlajše generacije, takrat še ni bilo. Prof. Jakob Aleksič, ki je tudi pripravljal »mariborsko izdajo« Svetega pisma, mi je samo dejal: »Jaz sem svoje naredil…«.

– To prevajalsko delo je zelo pomembno, saj bogoslužna besedila (maša, pogrebni obred, poroke, krsti) nekako ustvarjajo tudi jezikovno normo med ljudmi, ker se ljudje pogosto srečujejo z njimi. Je kdo tudi jezikovno pregledal vse te obrednike?
Vsi, ki sem jih naštel, smo imeli toliko jezikovne izobrazbe, da smo to delali. Pa tudi je bilo v tistem času skoraj nemogoče, da bi dobili kakšnega laika, da bi jezikovno pregledal tiskovine. Seveda je bilo treba besedila psalmov, zlasti spevov z odpevi, tudi tako prilagoditi, da so bila primerna za petje. K sreči smo imeli tudi toliko znanja glasbe, da smo to lahko storili. Skladatelj prof. Matija Tomc pa je bil pripravljen nekatere psalme tudi uglasbiti. Pozneje so se mu pridružili še drugi glasbeniki. Iz »prve generacije« naj omenim še mariborskega glasbenika Gregorja Zafošnika. Kot zanimivost naj še povem, da nam je na vprašanje glede petja psalmov, odgovoril neki duhovnik zelo kratko in ostro: »Slovenci psalmov nikoli ne bodo peli!« Pa poglejte danes, ne samo, da pojemo psalme, tudi priredbe, vse do modernih popevk, imamo ogromno!

– Pa smo Slovenci v zgodovini kdaj prepevali psalme? Razen protestantov, seveda?
Protestanti so imeli v svojih pesmaricah prepesnjene psalme (psalmične pesmi). Te je prirejal že Luter. Prevajal jih je Trubar, pa tudi drugi. Zanimalo me je, če so kaj takega prevzeli tudi katoličani, v katero izmed svojih pesmaric. Pa samo v 17. stoletju je prevzel nekatere protestantske pesmi avtor priročnika za duhovnika, ki moli ob umirajočem. Vendar so te prepesnitve postale molitve pri umirajočem, ne pa pesmi za petje.

– Udejstvovali ste se na veliko področjih. Ali imate kakšen poseben red, disciplino, da ste toliko naredili?
Različna področja mojega delovanja niso potekala sočasno, ampak sem stvari delal eno za drugo… Ko sem predaval liturgiko, sem se lotil tudi raziskovanja, povezanega z liturgijo. To sem seveda tudi objavljal.

– Pri raziskovanju ste vi imeli prednost, saj ste imeli veliko literature kar v hiši.
Pri sodelovanju pri raznih simpozijih, pri delu za Enciklopedijo Slovenije ali pri Slovenskem biografskem leksikonu sem bil povsod dejaven, ker so uredniki vedeli, da morajo drugi iskati po svetu tisto, za kar jaz samo stopim do druge sobe in najdem. Se je pa nabralo precej »drobižastega gradiva« o raznih ljudeh, ki so v preteklosti veliko naredili, pa je bilo njihovo delo po krivici pozabljeno. Tako so več let izhajali v Družini zapisi o teh ljudeh v rubriki Vredni spomina. Glede reda pa tako. Že od doma se nisem navadil »pohajkovanja«. Nikoli nisem hodil v kakšne družbe, zato me nekateri imajo mogoče za pustega človeka. Mi pa zato ostane veliko časa. Tudi iz časopisa, ki ga vsako jutro prelistam, kaj preberem, nikakor pa ne preberem vsega! Profesor Trstenjak je dejal, da ko dobiš novo knjigo, jo moraš takoj pogledati, kajti čez nekaj časa »ponikne«. Takrat pa jo moraš pogledati, vsaj toliko, da veš, kaj je v njej. No, mene pa včasih kakšne stvari, zlasti zgodovinske, »zanesejo«, da jih začnem kar brati. Sedaj imam v branju čudovito knjigo o primorskem krščanskem politiku Janku Kralju. Vsak bi jo moral prebrati, saj jo je hčerka napisala z veliko ljubeznijo in pa izredno natančno.

RUSTJA, Božo. dr. Marjan Smolik liturgik in knjižničar. Še v predavalnico sem nosil kup knjig (Gost meseca). Ognjišče, 2008, leto 44, št. 11, str. 8-12.

Aleš in Franc Ušeničnik

Napisal marko na 27. marca 1992. Objavljeno v Obletnica meseca.

Aleš: duhovnik, filozof, teolog in akademik, * 3. julij 1868, Poljane nad Škofjo Loko, † 30. marec 1952, Ljubljana.

Franc: duhovnik in teolog, * 16. april 1866, Predmost, † 16. april 1952, Ljubljana.

Ko smo novembra 1974 v prilogi Ognjišča predstavili nagrobnike nekaterih velikih Slovencev in smo mednje upravičeno uvrstili tudi Aleša Ušeničnika, se je nekdo v imenu vladajoče Partije na to obregnil s časopisnim člankom ‘Kdo je za koga veliki Slovenec?’ Dobrosrčnega Ušeničnika so namreč razglašali za ‘očeta borbenega protikomunizma’. Zato so ga leta 1948 (natihoma) črtali iz seznama članov Slovenske akademije znanosti in umetnosti, med katerimi je bil od njene ustanovitve (1938). Ko je 30. marca 1952 umrl, so v tedanjem verskem listu Oznanilo smeli o njem objaviti le kratek zapis (57 vrstic). Še ko so pred nekaj leti postavili Aleševo sliko v kotiček slavnih domačinov v novi šoli v Poljanah nad Škofjo Loko, je nastal ‘vik in krik’. Dobra dva tedna za Alešem je (16. aprila 1952) umrl tudi njegov dve leti starejši brat Franc, profesor ljubljanske teološke fakultete in njen prvi dekan (v akademskem letu 1919/20). Ob štiridesetletnici smrti posvečamo bratoma Ušeničnikoma teh nekaj vrstic, s katerimi ju predstavljamo slovenski javnosti, ki ju (povečini) ne pozna.

Njun rojstni dom je bil ponosni kmečki dvorec Županovšče v Predmostu pri Poljanah nad Škofjo Loko, toda njuni starši so bili skromni gostači. Franc je zagledal luč sveta 2. oktobra 1866, Aleš pa 3. julija 1868. Oba sta osnovno šolo obiskovala v domačem kraju in v Škofji Loki, gimnazijo pa v Ljubljani. Po maturi sta oba stopila na pot, ki vodi v duhovništvo. Zaradi njune bistrosti so ju predstojniki poslali študirat v Rim, na papeško univerzo Gregoriano, in oba sta študij zaključila z dvojnim doktoratom – iz filozofije in teologije, ter bila posvečena v duhovnika: Franc leta 1893, Aleš (ki je slovel kot najbolj nadarjen študent svojega letnika) pa leta 1894.

Franc je po vrnitvi domov najprej služboval kot kaplan pri sv. Jakobu v Ljubljani, zatem je bil spiritual (duhovni vodja) v Alojzijevišču in v bogoslovju, obenem pa profesor liturgike in homiletike; v letih 1905-1909 je bil ravnatelj Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano, potem pa profesor pastoralnega bogoslovja na škofijskem bogoslovnem učilišču v Ljubljani (1909-1919), od avgusta 1919 do 1937 pa je bil redni profesor pastoralke na bogoslovni fakulteti, ki jo je v prvem letu obstoja (1919/20) vodil kot dekan. Za svoje slušatelje je sestavil odlična učbenika Pastoralno bogoslovje in Katoliška liturgika. Obiskovalci ljubljanske stolnice so ga poznali kot pobožnega mašnika in izredno razumevajočega spovednika.

Aleš pa je bil najprej stolni kaplan (vikar) v Ljubljani; leta 1897 je za J. E. Krekom, ki je postal državni poslanec, predaval filozofijo in osnovno bogoslovje, po smrti Frančiška Lampeta (1900) pa je postal profesor dogmatike in sociologije na ljubljanskem bogoslovnem učilišču. Od leta 1919 je bil redni profesor filozofije na teološki fakulteti novoustanovljene slovenske univerze, ki jo je vodil kot rektor v akademskem letu 1922/23. Večkrat je bil dekan TF. Bil je odličen predavatelj, sodeloval je pri ustanovitvi SAZU, bil je dopisni član Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti ter član Papeške akademije sv. Tomaža Akvinskega (doslej edini Slovenec). Aleš Ušeničnik je bil po poklicu filozof (modroslovec). Na ljubljanski teološki fakulteti je uvedel neotomistično filozofijo. Zelo oseben je bil na področju dušeslovja, najbolj izviren pa v spoznavoslovju, kjer se je ‘zapisal’ s svojim pojmom ‘reflexio completa’ (popolna povratnost duha). Ukvarjal se je s številnimi drugimi vprašanji. Na področju umetnosti je zagovarjal misel, da mora prava umetnost vzbujati v duši harmonijo. Ušeničnik sodi tudi med največje slovenske katoliške sociologe: v svoji zajetni knjigi Sociologija (nad 800 strani) zagovarja solidarizem (vzajemnost) in ostro zavrača socializem in komunizem. Oglašal se je vsepovsod. Njegovi Izbrani spisi so izšli v desetih knjigah (1939-1941)

Giuseppe Tartini

Napisal marko na 27. marca 1992. Objavljeno v Obletnica meseca.

* 8. april 1692, Piran, † 26. februar 1770, Padova

V knjigi, ki hoče predstaviti svetu lepote naše domovine, gotovo ne sme manjkati razglenica Pirana, najbolj južnega mesta slovenske države, ki je hkrati najbolj slikovito in najbrž tudi najstarejše mesto naše (pre)kratke obale. Za njegovo panoramo je značilna župnijska cerkev sv. Jurija z visokim zvonikom, ki varuje trop hiš starega mestnega jedra, katerega središče je Tartinijev trg čisto spodaj ob morju. Na mestu trga, ki ga zdaj po načrtih arhitekta Borisa Podrecce tlakujejo z rezanim belim kamnom, je bil še pred manj kot sto leti miren zalivček – mandrač za manjše ladje in čolne. Ko so ga zasuli, so v njegovi sredini leta 1896 postavili visok bronast spomenik Giuseppeja Tartinija, slavnega violinista in skladatelja. Beneški kipar Antonio da Zotto je mojstra upodobil tako, da v levici drži violino, v desnici pa lok in se zamišljeno ozira proti svoji rojstni hiši, oddaljeni kakšnih deset metrov. Hišo so prenovili in v njej ima sedež Skupnost Italijanov, ki varuje Tartinijevo ‘spominsko sobo’, v kateri je shranjenih nekaj njegovih stvari. Najdragocenejša je njegova violina, delo znamenitega mojstra Amatija, bakrorez s prizorom njegovih sanj, ki so mu dale navdih za njegovo najbolj slavno skladbo – ‘Vražji trilček’, njegov portret ter nekaj njegovih rokopisov.

V tej hiši je Giuseppe Tartini zagledal luč sveta pred 300 leti – 8. aprila 1692 – kot četrti od šestih otrok družine, ki sta jo ustanovila Giovanni Antonio da Domenico Tartini, ki se je zaradi trgovine v Piran priselil iz Firenc in je tu postal premožen nadzornik solin, ter Caterina Zangrando, hči ene najstarejših in najbolj uglednih piranskih rodbin. Istega dne je bil tudi krščen, kot potrjuje vpis v krstni knjigi piranske župnije. Svoje otroštvo je Giuseppe preživel v očetovi vili v bližnjem Strunjanu. Prvo izobrazbo, tudi glasbeno je prejel doma in na akademiji Virtuosi v Piranu; šolanje je nadaljeval pri šolskih bratih v Kopru. Oče je želel, da bi se sin posvetil duhovniškemu poklicu, Giuseppeju pa to ni dišalo, zato je pobegnil v Padovo, kjer je najprej študiral pravo, kmalu pa se posvetil izključno glasbi. Pri osemnajstih letih se je na skrivaj poročil z Elizabeto Premazore, nečakinjo kardinala Carnara. Spričo nasprotovanja obeh rodbin je moral zbežati iz Padove. Zatekel se je k frančiškanom v Assisi in se tam v samoti posveti študiju violine. Začel je tudi skladati. Leta 1713 je napisal delo, po katerem je najbolj znan: sonato ‘Vražji trilček’. To ime je skladba dobila po Tartinijevi pripovedi, kako je nastala. »Neko noč leta 1713 sem sanjal, da sem se zapisal vragu, ki mi je obljubil, da mi bo na uslugo ob vsaki priložnosti. Dogajalo se je vse mogoče …

Nazadnje sem pomislil, da bom vragu ponudil svojo violino in videl, kakšen glasbenik je. Tedaj pa je v moje veliko presenečenje zaigral izredno lep solo s tako sijajnim okusom in tako natančno, da je to prekašalo vso glasbo, ki sem jo kdaj slišal ali jo zamislil v vsem življenju. Presenečenje in navdušenje sta me tako prevzela, da mi je jemalo dih, in od silovitega občutka sem se zbudil. Takoj sem segel po violini v upanju, da se bom spomnil vsaj dela tistega, kar sem slišal, a zaman! Delo, ki so mi ga navdihnile te sanje in sem ga takrat zapisal, je nedvomno moja najboljša skladba. Imenujem jo Vražji trilček.«

Leta 1715 je Tartini postal prvi violinist pri baziliki sv. Antona v Padovi. Bil je tako slaven, da so ga povabili v Benetke, kjer naj bi se pomeril s takrat največjim italijanskim violinistom Veracinijem. Najprej je nastopal Tartini. Igral je tako odlično, da se je Veracini previdno umaknil. Tartini se ni ustalil v Padovi, temveč je deloval v raznih krajih (Pragi, Parmi, Bergamu), leta 1727 pa se je vrnil v Padovo in tam ustanovil svojo glasbeno šolo za violinsko igranje. Tartini je bil ne samo velik violinist, ampak tudi utemeljitelj novega sistema harmonije. V razvoju violinske glasbe je bil naslednik Arcangela Corellija (1653-1713), prvega poklicnega koncertnega violinista v zgodovini. Močno je vplival na violinsko igro v razvoju prstne igre in lokovanja, vpeljal je debelejše strune in lažji lok. V svojih violinskih skladbah je utemeljil nov sistem harmonije, ki sloni na fizikalnih in matematičnih načelih. Življenje tega genija, ki se je izkazal kot neprekosljiv virtuoz na violini, kot skladatelj obsežnega opusa (131 koncertov in 174 sonat), kot znanstvenik, ki je objavil vrsto spisov s področja matematike in akustike, ter kot pedagog s svojo svetovno znano violinsko šolo, se je izteklo 26. februarja 1770 v Padovi.

(obletnica meseca 04_1992)

Stanko Vuk

Napisal marko na 4. marca 1992. Objavljeno v Obletnica meseca.

* 12. november 1912, Miren; † 10. marec 1944 Trst, Italija

Sam Bog ve, kaj vse bi naredil Stanko Vuk, obetajoč pesnik in pisatelj, snovalec vsestranskega kulturnega delovanja med rojaki na Primorskem. Njegova življenjska pot je bila nasilno ustavljena v dvaintridesetem letu. Ob obletnici njegovega rojstva otresimo prah pozabe s tega velikega moža, da zasije nad nami njegova žlahtna osebnost. Ta najmočneje izžareva iz njegovih pisem iz ječe (zaprt je bil skoraj tri leta in pol), naslovljenih večinoma na ženo Danico. Njegova ljubezen do nje je v teh izpovedih čista, poduhovljena, povzdignjena na raven svetopisemske Visoke pesmi. V njej vidi svojo dopolnitev in rad sprejema njeno drugačnost.

Dela ‘za narodov blagor’ se je Stanko Vuk naučil v domači družini v Mirnu (pri Gorici), kjer se je rodil 12. novembra 1912 kot četrti od sedmih otrok. Njegov oče Anton je bil ravnatelj Čevljarske zadruge, vodil je tudi pevski zbor, sodeloval v telovadni organizaciji, bil vključen v goriški krog Krekovih krščanskih socialistov. Mati Rozalija je bila doma iz Medane v Brdih, kamor je Stanko rad zahajal in pravil je, da se ‘čuti Brica’. Ko se je ob Soči odprla fronta, se je mirenska tovarna preselila v Nazarje. Po vrnitvi v porušeni Miren so si Vukovi zgradili hišo. Stanko je osnovno šolo obiskoval v Mirnu, nato pa je šel v nižjo srednjo šolo v bližnjo Gorico. Stanoval je v Alojzijevišču, kjer sta s Cirilom Kosmačem pisala v dijaški list Uporni veslar. Fašistična oblast je imela Vukove na piki. Ko so leta 1929 očetu vzeli ravnateljstvo Zadruge, se je Stanko umaknil v Jugoslavijo in se v Ljubljani vpisal na trgovsko akademijo. Čez leto dni je bil spet doma in je študij nadaljeval v Gorici, kjer je 1934 maturiral. Razvil se je v postavnega plavolasega fanta, ki je bil rad eleganten, ljubil je družbo in je bil, kot je sodil sam, ‘klateški in vihrav’.

Mladostni nemir je prelival v svoje pesmi. Po maturi se je vpisal na ‘najlepšo univerzo’ Fa’ Foscari v Benetkah, kjer je študiral politične in diplomatske vede (1934-1938) ter doktoriral z disertacijo o narodnih manjšinah v Jugoslaviji. Kot študent je bil v stikih s slavisti in literati (F. Bevk, B. Fatur, M. Matičetov, B. Pahor). Njegov duhovni voditelj je bil dr. Ivo Juvančič, podravnatelj goriškega semenišča. S prijatelji je obiskoval poslanca Virgila [čeka, župnika v Avberju na Krasu; zbirali so se na sestankih in študijskih dnevih (Višarje, Kovk). Po doktoratu je dobil službo v tržaški pisarni istskega duhovnika Boža Milanovića, ki je zastopal istrsko Mohorjevo družbo. Deloval je v narodnoobrambnem duhu; njegova kulturna in politična dejavnost je izhajala iz ideala krščanskega socializma. Fašističnim oblastnikom je bil zaradi svojega delovanja sumljiv. Novo ‘črno piko’ je pri njih dobil, ko se je 6. junija 1940 poročil z 22- letno Danico Tomažič, sestro mladega tržaškega komunista Pina Tomažiča.

Štiri mesece po poroki so ga fašisti aretirali. Na drugem tržaškem procesu (decembra 1941) je bil kot voditelj socialistov obsojen na 15 let ječe, njegov svak Pino Tomažič pa (skupaj s štirimi drugimi obtoženci) na smrt. Vuk je bil več kot eno leto zaprt v Trstu, potem so ga premestili v Fossano v Piemontu. Iz teh jetniških let se je, kot povedano, ohranilo okrog 400 pisem, ki jih je pisal v italijanščini, ker (zaradi cenzure) drugače ni smel. Izbor teh pisem, ki imajo poleg človeško-pričevanjske tudi umetniško vrednost, je izšel leta 1986 v italijanščini in slovenščini. V pismu z dne 16. februarja 1942 Stanko svoji ženi Danici, ki jo ljubkovalno imenuje Ninek, piše: »Čas, ki ga tu preživljam, ni zgubljen… V meni je bilo vedno nekaj dečka in tu je kraj, da izzorim v moža. Bil sem grozdje, zdaj so me potrgali in me dali v stiskalnico, da pokažem, kakšno vino je v meni.« Ko so ga februarja 1944 izpustili, se je Stanko začel pripravljati na odhod v partizane, toda 10. marca 1944 so trije neznanci (bela, plava garda ali partizani?) v stanovanju na ulici Rossetti ustrelili njega, ženo Danico in dr. Draga Zajca, ki je bil slučajno pri njih.

Literarna žetev Stanka Vuka bi bila bogatejša, če ne bi toliko ustvarjalnega časa izgubil v ječi, in če ga ne bi tako zgodaj doletela tragična smrt. Tisto malo ─ 35 objavljenih pesmi in 19 proznih besedil, povečini črtice ali samo osnutki ─ kar je zapustil, pa je napovedovalo polno, zlato zrnje. Njegove prve pesmi so izšle leta 1929 v goriškem mesečniku Družina, potem je objavljal v Domu in svetu, Ljubljanskem zvonu, Mladiki, Dejanju. Večina tega je zbrano v knjigi Zemlja na zahodu (Lipa, Koper 1959), ki sta jo uredila Milko Matičetov in Lino Legiša. Kot pesnik je bil Vuk blizu Župančiču, Gradniku pa Antonu Vodniku in Srečku Kosovelu. Vpliv ljudskega baladnega sloga se kaže v njegovem Križevem potu. Očetu je iz ječe pisal (20. septembra 1942), da njegova ‘pesniška žila ugaša’, vedno bolj pa ga privlači proza in sicer daljša. Omenja tudi dramo z evangeljskim naslovom Sol zemlje… Načrtov ni mogel uresničiti. Toda s tem, kar je ustvaril, in zlasti s tem, kar je bil, je bil ‘sol slovenske zemlje’.

Silvester Čuk

Filip Terčelj

Napisal marko na 10. februarja 1992. Objavljeno v Obletnica meseca.

* 2. februar 1892, Ajdovščina, Šturje, † 7. januar 1946, Davča

Luč sveta je Filip Terčelj zagledal 2. februarja 1892 v Grivčah, vasici nad Šturjami. Nadarjenega Lipčeta so po končani osnovni šoli poslali v Škofove zavode v Šentvidu nad Ljubljano, kjer je končal klasično gimnazijo (1913). Nato je v Ljubljani študiral bogoslovje in bil 8. januarja 1917 posvečen v duhovnika. Novo mašo je imel kar v Ljubljani, ker je doma bila mama na smrt bolna. Po štirih letih kaplanske službe v Škofji Loki so mu predstojniki svetovali nadaljnji študij. V Kölnu je študiral na sociopedagoški fakulteti in dosegel naslov profesorja (magistra) teologije, zatem se je izpopolnjeval še na študijskih tečajih o načinu vodenja prosvetnega dela (po Kolpingovi metodi) v München-Gladbachu. Iz Nemčije je šel v Gorico, kjer je razvil vsestransko dejavnost kot prosvetni organizator, katehet in voditelj dijaške mladine. Sistematično je organiziral prosvetno delo na Goriškem. Prosvetna zveza, ki jo je pomagal ustanoviti in je bil njen tajnik, je leta 1925 vključevala 162 prosvetnih društev po primorskih vaseh.

Zanje je Terčelj izdajal in povečini tudi sam pisal mesečnik Naš čolnič (1922-1928). Bil je tudi v odboru Goriške Mohorjeve družbe, pri kateri je 1927 izdal knjigo Za domačim ognjiščem. Ta ‘vzgojna čitanka’ poudarja načelo, da se mora narod za svoj narodni in verski obstoj naslanjati predvsem na družino. Leta 1932 je pri GMD izšel njegov katekizem za najmlajše z naslovom Mati uči otroka moliti, ki je bil za tiste čase zelo moderen. S skladateljema Jožkom Bratužem in Vinkom Vodopivcem je sodeloval pri izdaji Mohorjevih cerkvenih pesmaric: zanje je pisal liturgične uvode in številna besedila uglasbenih pesmi (Božji spevi imajo 48 njegovih besedil, Gospodov dan 41, Zdrava Marija 25; njegove so npr. O srečni dom nad zvezdami, Mir božji objema doline, gore, Presvete rane Jezusa). Pri GMD je izšla še njegova zbirka črtic Ogorki (1935) in povest Vozniki (1940). S članki, pesmimi in črticami je sodeloval v koledarjih GMD in v mesečniku Družina.

Marljivi Terčelj je bil trn v peti fašistom. 30. decembra 1931 so ga aretirali, ga z mučnimi zasliševanji v goriških in koprskih zaporih hoteli živčno zlomiti, potem pa ga obsodili na pet let konfinacije (‘zaradi delovanja med mladino’) v Campobasso (srednja Italija). Po enem letu trpljenja se je smel vrniti domov, predstojniki pa mu niso smeli dati službe v slovenskem delu škofije. Dve leti je doma v Grivčah zaman čakal na duhovniško delo. Ko je zvedel, da ga nameravajo fašisti spet aretirati, se je umaknil v Jugoslavijo, čeprav je to storil zelo nerad. Bil je profesor verouka na II. državni gimnaziji v Ljubljani in hišni duhovnik v umobolnici.

Zbiral je dijaško mladino ter prirejal glasbene in gledališke predstave, za katere je večkrat sam napisal besedilo in glasbo. Ljubljansko okolje ga ni sprejelo, srce ga je vleklo med domače ljudi na Primorsko. Po koncu vojne so ga – kot prej fašisti – preganjali še komunisti. Tri mesece je bil v zaporu; ostal je brez službe in brez strehe, zato je odšel k prijatelju Francu Krašni, župniku v Sorici, in mu pomagal pri delu. Ni slutil, da bosta prav kmalu povezana v mučeniški smrti.

Čuk S., Obletnica meseca, v: Ognjišče (1992) 2, str. 24.

Molitev za poveličanje božjega služabnika, mučenca Filipa Terčelja

Vsemogočni Bog, zahvaljujemo se ti za življenje Filipa Terčelja, ki si je kot duhovnik v moči vere prizadeval za krščansko vzgojo, socialno zavest in narodno kulturo. Poveličaj ga, da bo pred vesoljno Cerkvijo prištet med svetnike. Na priprošnjo Filipa Terčelja nam pomagaj, da si bomo na vseh področjih življenja zavzeto prizadevali za skupno dobro in bomo po njegovem zgledu tudi v težkih trenutkih zvesti evangeliju. Prosimo te za pravičnost, odpuščanje, spravo in mir v našem narodu. Naš odnos do pripadnikov drugih narodov, kultur in verstev naj temelji na spoštovanju in ljubezni. Poživi nam vero, nebeški Gospod, obvaruj nas greha, obvaruj zablod. Naj bomo narod Jezusov. Vodi nas v nebeški raj, kjer bomo srečni vekomaj.

Avtor: marko

BREZ POMOČI DUHOVNIKOV NI MOGOČE MISLITI NA PREŽIVETJE MANJŠINE

Še v predavalnico sem nosil kup knjig

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing