Franček Knez: “Lepota gora je neizmerna in večna.”
alpinist Franček Knez
»Lepota gora je neizmerna in večna.«
Zadnje čase smo na športnih straneh razmeroma veliko pisali o alpinizmu. Tokrat sem obiskal enega naših največjih alpinistov, zaslužnega športnika Jugoslavije, Bloudkovega nagrajenca (1985) …, Frančka Kneza. Kar nekam nebogljeno sem se počutil pred človekom, ki mu je plezanje in premagovanje težkih mest največja slast, ki živi v samoti in tihoti, z naravo in v pristnem doživljanju lepote. Ko sva začela pogovor o zadnjih uspehih in o njegovi plezalni poti, sem videl, da je res težko razumeti nekaj, česar sam nisem nikoli doživel. Alpinizem razkriva svoje skrivnosti samo tistim, ki se mu posvetijo z vsem srcem – in Franček je eden od teh.
– Franček, pogled na tvojo alpinistično pot (odprave) priča, da ti je zadnje čase nekako najbolj pri srcu Patagonija in nene gore. Lansko leto si bil že tretjič v tem koncu sveta. Kaj te tako vleče v te gore, v to deželo …?
Patagonija je razsežna pokrajina na jugu Argentine (južno od reke Colorado). Do tja segajo zadnji izrastki Andov, ki se vlečejo vzdolž pacifiške obale Južne Amerike in se končujejo na jugu v ’ gričevju Ognjene zemlje. V patagonskem delu Andov so izjemno veličastne granitne igle, ki so visoke do 1500 metrov. Tu se srečujejo podnebni vplivi z obeh oceanov, zato je za te hribe značilno izredno vetrovno vreme, obnje zadenejo izredno močni vetrovi, ki na svoji poti ne najdejo nobene ovire, s sabo nosijo oblake, ki zadenejo v igle. Snežne nevihte so zato v teh gorah, vsakdanji pojav. Velika težava je predvsem v tem, daje silno težko vreme napovedati, zdaj je zelo lepo, jasno, naenkrat pa prično pihati tako močni vetrovi (do 200 km/h), da človek še na nogah ne more stati. Vetrovi ustvarjajo v teh stenah ledeno okrasje, največji okras pa je sam vrh – ledena goba, ki je visoka do 50 metrov. To je res edinstvene stvaritev na svetu, ki si jo hodijo ogledovat turisti in ljubitelji planin iz vsega sveta. Še več pa je alpinistov, ki se hočejo na te vrhove tudi povzpeti. Srečujejo se z izredno velikimi težavami, kajti te granitne stene niso le gladke, ampak polne ledu, ki je ob že omenjenem vetru ena glavnih ovir za plezanje v teh stenah.
– Zaradi omenjenih težav je verjetno v teh gorah uspešnih le malo odprav. Kaj pravi zgodovina?
Lansko leto smo bili na Torre Eggerju (odprava Karo, Jeglič, Knez). Pred nami je bilo na tem vrhu le pet ljudi, ki so prišli gor po obeh grebenih, se pravi po najlažji možni poti. Med obema grebenoma pa je ostala mogočna stena, ki smo si jo mi izbrali za cilj, ker je bila takrat eden hajvečjih nerešenih problemov. Opazovali smo jo že pri vzponu na najlepšo goro Cerro Torre. Od tam sem tudi zarisal idealno smer za osvojitev vrha Torre Eggeija. Rodila se mi je želja, da pridemo spet v Patagonijo in poskusimo. ?elje in upanje – to je tisto, kar vleče človeka naprej. Z vsemi silami smo se vrgli na délo – zbiranje sredstev, predvsem pa smo seveda pridno trenirali.
– Na vseh treh patagonskih odpravah ste bili v glavnem vedno isti plezalci. Kako ste se našli in v čem je skrivnost, da se tako dobro ujemate?
Našli smo se po naključju. Silva Kara sem spoznal v Rimskih Toplicah, v zdravilišču, kjer je bil na okrevanju, potem ko si je na služenju vojaškega roka zlomil nogo. Z Janezom Jegličem pa sem se srečal pri plezanju v Paklenici in drugih stenah. Potem smo se še večkrat srečevali in postali nerazdružni plezalci iste naveze v raznih stenah. V čem je skrivnost? Vloga posameznika je v taki odpravi silno velika. Ko smo pred letom plezali na Cerro Torre, nas je bilo šest, zdaj smo bili samo trije, zato je bilo breme še enkrat težje. Pri takem delu ne sme nihče odpovedati. Ker se pa zelo dobro poznamo, lahko drug drugemu tudi popolnoma zaupamo.
– S kakšnimi težavami ste se srečevali pri vzponu?
- FRANČEK KNEZ (15. julij 1955) je doma iz Rimskih Toplic, Plezati je začel leta 1973 v alpinističnem odseku PD Celje. Prvi in edini učitelj mu je bil Ciril Debeljak, kasneje seje do novih znanj prebijal sam. Od leta 1979je član PD Impol v Slovenski Bistrici.
Odprave:
1978 – Andi, Peru (Hascaran – 6000 m)
1979 – Mount Everest (Jugo odprava –
1981 – Lhotse (8511 m), Himalaja, J stena
1982 – Andi, Peru (stena Pisca, stena Chacraraja, Golijev steber. Ledena griva, stena Chapichalgi – Strah in sreča)
1983 – Yosemiti, ZDA; Fitz Roy, Patagonija,
1984 – Cho Oyu (8153), Himalaja
1985 – Yalung-Kang (8505 m), Himalaja
1985/86 – Cerro Torre, Patagonija, ARG
1986 – Torre Egger, Patagonija, Argentina
Omenil sem že viharje in poledenelo steno. V Argentini nas je pričakalo slabo vreme (v prvi polovici meseca oktobra). Potem se je vreme zboljšalo, vendar samo za kratek čas, za napredovanje je bilo treba izkoristiti dan, dva, včasih le popoldan ali dopoldan. Večkrat je bilo treba plezati v izredno slabem vremenu, v vetru in sneženju. Težko je opisati, kako naporno je to plezanje. Če vemo, da je že v normalnih okoliščinah plezanje tam zelo zahtevno.
– Doslej sva govorila o tvojem zadnjem uspehu. Kako gledaš nanj, kako ga ocenjuješ in kam hi ga uvrstil po pomembnosti v svoji bogati alpinistični poti?
Ko gledam nazaj na prestane težave, ki smo jih premagali in stali na treh vrhovih v Patagoniji, bi dal prednost predvsem zadnjim dvem ‘ekspedicijam’ na Cerro Torre in Torre Egger. Moja alpinistična pot je res dolga. Ko sem pred štirinajstimi leti (1973) začenjal, sem si mislil, da bo to morda trajalo nekaj let. Ko zdaj gledam nazaj in vidim del življenja, ki je povezan s plezanjem, se mi zdi, da je minilo tako hitro, da je to silno kratka pot. Le po tem vem, da je minilo veliko časa, ko v stenah ne srečam več nobenega tistih, s katerimi sem pred leti začenjal.
– Alpinizem je danes obsežno področje, razdeljeno na več vej. Kako gledaš ti na to zdajšnjo usmeritev v posamezne panoge?
Alpinizem je res široko področje; ena veja je prosto plezanje, druga je plezanje v zasneženi in zaledeneli skali, med obema je tehnično plezanje, potem je plezanje v ledu in plezanje na visoke gore. Nekateri plezalci so prišli v tej usmeritvi na posamezno panogo tako daleč, da eni plezajo samo plošče, drugi samo razpoke, eni samo smeri dolge do sto metrov, drugi velike stene, nekateri pa se odpravljajo samo na visoke vrhove. To je stvar okusa. Sam imam prav vse rad, vse se mi zdi enako privlačno, saj lahko eno smer plezaš tudi dvakrat, vendar ti ne bo nikoli to uspelo prav enako. Če se plezalec osredotoči na eno samo področje, lahko na tem doseže neko trenutno popolnost.
– Rekel si, da imaš rad prav vse, pa vendar te nekaj bolj navdušuje?
Mislim, da je največje mojstrstvo, ko plezaš sam, brez vrvi in tehničnih pripomočkov, da se pri tem ne varuješ. Tako plezanje je največja mojstrovina, pri kateri je človek najbolj izpostavljen nevarnosti, popolnoma osredotočen na določen trenutek, prijem, kajti pri določenih gibih si ne sme privoščiti napake – zaveda se, da ta lahko pomeni njegov konec.
– Ali je morda ta tvoja odločitev za to »navečje mojstrstvo« kaj v zvezi s tvojo naravo, značem, si morda najraje sam?
Človek res najlažje reši probleme, če je sam. V odpravah prihaja velikokrat do nasprotujočih si mnenj, v skrajno težkih razmerah je tudi psihični pritisk večji in to lahko včasih pusti katastrofalne sledove. Če si sam, si rešen vsega tega. Večkrat pa je tudi tako, da se za samostojno plezanje odločim, ko nimam soplezalca ali si želim samote.
– Franček, znan si tudi kot plezalec rekorder. Preplezal si veliko prvenstvenih smeri v Matterhornu, na Eigerju, Grandes Jorasses, rešil »zadnje probleme Alp«, bil si brez kisika na 8250,metrih, najhitreje si preplezal 800-metrski Bonattijev steber v Mont Blancu …
Izrednih dosežkov je res veliko. Lahko bi rekel, da sem preplezal več kot 1700 raznih smeri, od tega je več kot 500 novih, kar je gotovo svetovni rekord. Bilo je veliko izrednih dejanj, hitrih vzponov, nekateri so bili že preseženi, drugi še ne, vendar ne bi rad našteval, kajti potem bi ostala kar pri tem, zdi se mi, da to ni tisto, kar je tu bistveno.
– Kaj je torej tisto, kar te vleče v nove preizkušnje, rekorde?
Človeka v življenju zanimajo mnoge stvari, življenje je pestro, vključuje širok spekter znanj in zanimanj, človekovo psiho, čustveno doživljanje, fizično delo, človek se srečuje z naravo, živalstvom … Vse to, prav vse, človek najbolj uresniči prav v plezanju, ki ni le golo preprijemanje po steni, ampak skupek življenjskih trenutkov. Pri plezanju se določeni občutki izpostavijo. Določene trenutke človek dojema drugače kot med hojo. Glej, če se človek znajde v čisto pokončni steni, ima več možnosti: nekoga to zbega, drugemu daje misliti, tretji pa išče izhod iz tega položaja. Nikakor pa plezanje ni beg pred samim seboj. Pri plezanju so namreč vsi gibi točno določeni. Nikdar ne plezajo samo plezalčeve roke, noge. Najprej plezajo oči, potem možgani in šele nato roke in noge. Večkrat nastopi trenutek popolne koncentracije, ko se izgubiš v svetu svojega gibanja, pozabiš na čas, na potrebe organizma, na vse. Plezalec stremi za popolnostjo, kot vsak drug človek, le pot do nje je drugačna. Človek, ki ima rad gore, gre po tej poti. Vsi pa vemo, da popolnosti v življenju ne bomo nikoli dosegli, da je vse to le senca neke višje popolnosti. Res pa je tudi, da se mora človek najprej dobro naučiti hoditi, šele potem bo znal plezati.
– Alpinizmu se v sredstvih javnega obveščanja posveča malo prostora. Tudi o vseh tvojih uspehih in vsem tem, kar si naredil, se je malo pisalo. Zakaj je alpinizem tako na rob potisnjen šport?
Morda bi bilo najbolje, če bi odgovorili z ugotovitvijo, da je v alpinizmu ena največjih vrlin prav skromnost. Mimogrede: prepričan sem da je to tudi največja človeška vrlina. Vendar pa je tudi res, da je treba o uspehih spregovoriti, pisati, posredovati podatke. Velikokrat smo sami alpinisti krivi, ker nam je osebno doživetje v ospredju. Sam pri sebi si rečeš: Kaj bi delal iz muhe slona, saj je tako težko povedati tisto, kar je v resnici bilo! Tako pride človek domov, se vsega spominja, ostane lep spomin, izpolnjen sen, že naslednji trenutek pa strmi za drugim ciljem in je že ves v ognju zanj. Navadno se uspešnost alpinista ocenjuje po minulem delu, tisto, kar si naredil, je merilo tvoje uspešnosti. Ni še prišel čas, ko bi dovolj ocenili moje delo, kajti ogromno smeri je še v različnih stenah pri nas in v tujini, ki jih Še ni nihče ponavljal za mano. Tako torej še ni nikjer podana neka celota mojega dela.
– V vseh športnih zvrsteh prirejajo tekmovanja, prvenstva. Rekel si, da je v alpinizmu merilo uspeha minulo delo. Se morda prirejajo kakšna tekmovanja, prvenstva?
Za alpinizem je nerodno to, da je stena (tekmovalna arena) potisnjena daleč stran od gledalcev, nemogoče jo je postaviti pred večjo maso ljudi. Na Zahodu so skušali to rešiti s pomočjo televizije, vendar je to daleč od tistega plezanja »v živo«. Na Vzhodu (SZ) so si domislili drugo pot. Začeli so prirejati tekmovanja na krajših stenah, pod katerimi se zbirajo gledalci. Z Željkom Perkom iz Tržiča sem se udeležil enega takih prvenstev leta 1979 na Krimu. Še nikoli prej nisem videl takega tekmovanja, drugi so trenirali že prej, midva pa sva se komaj spoznala s pravili in že sva bila na vrsti. Dosegla sva četrto mesto in za seboj pustila mnoga znana imena.
– Alpinizem združuje v sebi različne športne zvrsti. Atletika je kraljica športov, najtežja atletska disciplina je deseteroboj, alpinist pa mora vsem tem spretnostim pridružiti še marsikaj, večje napore in psihično obremenitev.
Alpinizem vsebuje vse tiste zvrsti, ki jih pozna šport, le psihična obremenitev je pri plezanju veliko večja. Povsod drugje lahko odnehaš, ko ne moreš več. V alpinizmu pa si pogosto postavljen pred dejstvo, ki ti ga stena nudi, poti nazaj ni, treba je vztrajati do konca. Če sem popolnoma iskren, moram priznati, da mi ni veliko do tega priznanja. Plezam zaradi sebe in ciljev, ki sem si jih zastavil. Najlepše mi je bilo v Argentini, kjer smo se srečali s Slovenci, ki so nam tudi pomagali z denarjem, predvsem pa z razumevanjem in toplino, ki jo alpinisti doma nismo vajeni. Tako je to: ko se človek odloči za alpinizem, mora računati, da se bo srečeval z nerazumevanjem, da bo ostal v ozadju, osamljen.
– Zadnje čase dajejo prednost manjšim odpravam v okviru planinskih društev. Denar je treba nekje dobiti. Kako si pomagate?
Za državne odprave so sredstva zbrana, za manjše pa se je treba pošteno potruditi za dovolj veliko vsoto denarja. Vedno se držim načela, da ne bo nikoli problem, kako priti do denarja, dokler imam zdrave roke. Alpinisti si največkrat služimo za odprave potrebni denar z višinskim delom (barvanjem dimnikov, pisanjem reklamnih napisov, čiščenjem …), ki je zelo dobro plačano. Na pomoč nam priskočijo tudi številne delovne organizacije.
– Kakšni so tvoji načrti?
Spomladi se odpravljamo v Himalajo, kjer pripravljamo vzpon na enega od šesttisočakov, 1500 metrov visoko »cigaro«, na kateri so bili doslej samo trije ljudje, ki pa so tu umrli. Če bo dovolj časa, bomo odšli še na en osemtisočak, kajti v prejšnjih himalajskih odpravah sem imel zaradi tragičnih dogodkov vedno smolo – nikoli nisem stal na vrhu osemtisočaka.
S Frančkom sva se pogovarjala dolgo v noč. Pripovedoval je svoje himalajske dogodivščine, kako je kmalu po materini smrti splezal samostojno smer na enem šesttisočaku in jo imenoval po materi. Neuspehi, ki jih tudi doživlja, ga spodbujajo k novim vztrajnim poskusom in uspehom, po sledeh vzornikov, ki jih nima veliko (Walter Bonatti, Herman Buhi), saj mu je najvažnejše to, kar človek nosi v sebi in iz česar živi, »vedno v ozki, komaj zarisani meji med bivanjem in večnostjo«. Srečno, Franček!
ČUK, Marko. Franček Knez: “Lepota gora je neizmerna in večna.” (Šport). Ognjišče, 1987, leto 23, št. 10, str 46-49.
Že tri leta je, odkar se je Franček nenadoma poslovil: velik človek in velik športnik. Tudi v Ognjišču smo predstavili njegovo športno pot – in nikoli ne bom pozabil tega svojega prvega športnega ‘intervjuja’ , ki sem ga imel prav z njim v Rimskih Toplicah – pred skoraj natančno tridesetimi leti … pa je še vedno tako živ spomin na tisto srečanje z njim, na njegovo človeško toplino, s katero je govoril, najbolj pa me je prevzela njegova skromnost, zdelo se mi je, da je pravi pričevalec za to, kako mora človek živeti in delati, pa ne samo za »ta svet«, kako je najvažnejše to, kar človek nosi v sebi in iz česar živi, »vedno v ozki, komaj zarisani meji med bivanjem in večnostjo«…v hrepenenju po nečem, kar ga presega … Z velikim veseljem sem več kot dvajset let kasneje prebral njegovo knjigo Ožarjeni kamen, v katero je zapisal svoja bogata razmišljanja. Toliko njegovih misli že leta “hodi z menoj” na mojih pohodniških poteh, od najlažjih – do nekoliko zahtevnejših v visokogorju .. prav on mi je tudi namignil, da bi bilo o hribih dobro pisati tudi v Ognjišču (takrat pohodništvo še ni bilo tako v modi). Zelo spoštljivo je govoril o hribih, o ljubezni do njih, tako človeške so se mi zdele njegove pripovedi …, ni videl samo težavnosti, čistega alpinizma, znal se je posvetiti tudi človeku, ki o tem ni veliko vedel in ni imel toliko poguma in sposobnosti… Že takrat je bil rekorder po številu vzponov, ob njegovem odhodu v večnost pa so na Planinski zvezi zapisali tudi uradne podatke: da je od leta 1973 (ko se je začel ukvarjati z alpinizmom) opravil več kot 7350 plezalnih vzponov (998 prvenstvenih, še veliko dragocenejše od podatkov in naštevanja uspehov v steni, pa so misli njegovih prijateljev, soplezalcev, alpinistov in ljubiteljev gora …tisto, kar je Franček pustil v srcih … V spomin nanj tudi na spletni strani Ognjišča objavljamo članek, ki je bil zapisan marca 1987, po Frančkovem uspehu v Patagoniji… V njem je med drugim povedal tudi to, da je zanj največje mojstrstvo, »ko plezaš sam, brez vrvi in tehničnih pripomočkov, da se pri tem ne varuješ. Tako plezanje je največja mojstrovina, pri kateri je človek najbolj izpostavljen nevarnosti, popolnoma osredotočen na določen trenutek, prijem, kajti pri določenih gibih si ne sme privoščiti napake – zaveda se, da ta lahko pomeni njegov konec« – in prav pri takem plezanju je Franček tudi sklenil svojo življenjsko pot. (Marko Čuk)
Najprej bi rad povedal, da je v naslovu moje knjige veliko simbolov. Tu so zaobseženi vsi nastopi na svetovnih odrih, radijski in televizijski nastopi, ki jih je nešteto. Knjiga bi upravičeno nosila naslov Tisoč in več večerov. Prepričan sem, da se je v več kot petdesetih letih mojega odrskega udejstvovanja in koncertnega delovanja tega nabralo še veliko več. V knjigo je dokaj izčrpno vtkano moje otroštvo. Takrat je pri nas doma vladala popolna revščina. Vendar pa revščina ni bila za tisti čas nič izrednega. Rojen sem bil leta,1910, svetovna vojna se je bližala, na obzorju so bili še hujši časi. Trpeli so predvsem naši starši z dvanajstimi otroki, kolikor nas je bilo v družini. Sam se večkrat sprašujem, kako sov nas starši uspeli obdržati pri življenju. Nekaj jih je umrlo kmalu po rojstvu.
Takrat je bila osnovna (ljudska) šola trirazredna, s pododdelki. Tako je bilo praktično šest razredov. Kdor je izdelal, je šel naslednje šolsko leto v pododdelek itd., kdor pa ni izdelal, pa je seveda ostal v istem. Ko sem končal šest razredov, sem bil pred odločitvijo, kam naj grem. Nadaljnjega šolanja ni bilo in domači so me dali na Bled k župniku za hlapčka. Tam sem bil dobro leto dni. Župnik na Bledu je bil brat kroparskega. Tako je naš župnik mojemu očetu nasvetoval, naj me da v župnišče na Bledu, da bodo tako pri hiši ena usta manj. To je očetu ugajalo in postal sem hlapec. Opraviti sem imel s kravami, spal sem v hlevu na stari vojaški postelji s koruzno slamnjačo. Marsikdo mi tega ne verjame, vendar tako je bilo.
V teh treh letih šolanja je bilo moje prvo zatočišče frančiškanski samostan, kjer so študentje dobivali hrano pri linici. Stanko Premrl je tedaj stanoval nad pekarno nasproti stolnice. Vedno je rad pomagal, če je le mogel. Napisal je priporočilo, s katerim si lahko dobil v pekarni hlebček kruha. Iz dneva v dan sem izkoristil to ugodnost in priporočilo profesorja Premrla, s katerim sva se izvrstno razumela. Tako velikega zaupanja, ki mi ga je izkazal prof. Premrl, nisem nikdar več doživel, čeprav sem bil tudi pozneje deležen velikega zaupanja z mnogih strani. Dovolil mi je, da sem lahko v stolnici spremljal na orglah maše v adventu in tudi majniške. Dobro se spominjam – takrat sem imel sedemnajst let, kako sem komaj s težavo dosegel pedale na orglah. To sem si izredno zapomnil, marsikaj sem doživel v življenju, tudi glede zaupanja dirigenta, direktorja opere, vendar pa se mi še vedno zdi višek vsega tisti trenutek, ko mi je dal ključe od kora in orgel, da sem lahko pri birmi na binkošti, pri slovesnem vhodu in odhodu škofa, preludiral na orglah.
Dve leti sem bil tam, v tem času pa se je gospodarsko stanje še poslabšalo, tako sem se moral posloviti. Rekel mi je: »Ti si šolan in si boš lahko sam našel novo delovno mesto, zato bi raje odpustil tebe kot pa kakšnega drugega delavca, ki bi bil zaradi tega dokončno onemogočen.« Zvedel sem, da v Tržiču iščejo organista. Dobro se spominjam, kako sem šel v nedeljo v Tržič, seveda peš, kar znese kakih 15 kilometrov. Našel sem tamkajšnjega župnika Antona Vovka (poznejšega ljubljanskega škofa) bolnega v postelji. Z veseljem me je kljub temu sprejel in povedal, kaj bom delal. V Tržiču so imeli tedaj tudi slavno godbo, ki naj bi jo tudi jaz vodil. Dogovorila sva se in vrnil sem se nazaj v Kropo. Oče je imel naročenega Slovenca, ki sem ga vzel v roke in ga prelistal. Bilo mi je prav namenjeno, da sem na predzadnji strani med oglasi, ki jih prej nisem nikoli pogledal, zasledil ponudbo, da ljubljanski zbor v operi išče tenorista. Na mah mi je bilo jasno: se greš predstavit. Drugi dan sem se nemudoma odpeljal v Ljubljano. Tam me je znanec, s katerim sva se poznala iz let orglarskega študija, vprašal, če mislim resno. On je bil ugleden tenorist v opernem zboru in v stolnici, priporočil me je direktorju in to je zaleglo. Bil sem sprejet. Zborovsko petje mi ni bilo cilj, pač pa le sredstvo za napredovanje. Štiri leta sem zdržal v zborovskem petju v operi, hkrati sem študiral na konservatoriju, prevzel pa sem tudi prvi razred orglarske šole za klavirski pouk. Ostal sem tudi član stolnega zbora. Delovni dan je bil tako natrpan, da se danes večkrat vprašam, kako sem lahko sploh vzdržal, ko pa nisem imel časa misliti na ljubo zdravje, še manj na redno prehrano. Prav zato sem vas najprej vprašal o vaši mladosti, da bi našim bralcem povedati, kako se človek prebija skozi življenje tudi v najtežjih trenutkih in kako veliko doseže. Tega ne bi nikomur privoščil, gotovo ne obžalujem, da sem v takih okoliščinah preživel svojo mladost. To mi je dalo poguma za naprej. Leta 1934, takrat sem bil star 24 let, sem končal šolanje na konservatoriju in odločil sem se, da se bom izpopolnjeval še naprej.
Da, zelo dobro. To je bilo kakšno leto po tistem, ko so me sprejeli na Dunaju (1936). Kot član dunajske državne opere sem gostoval v Ljubljani in pel v Madame Butterfly in La Boheme. Če bi danes slišal posnetek tega nastopa, prav gotovo ne bi bil zadovoljen sam s seboj. Jaz sem bil vedno do sebe zelo kritičen. Uspeh je bil lep. Rojak, ki je prišel z Dunaja, je nekaj pomenil.
– Kaj pa vajina družina? Imate kaj otrok?
pisatelj ‘Zaročencev’ in ‘Svetih himen’
Ko je petnajstletni Alessandro leta 1800 od očetov bernabitov prejel spričevalo o končanem šolanju, se je vrgel v veselo življenje in ljubezenske pustolovščine – po zgledu svoje matere. Eden od prijateljev je Alessandru dejal, naj vendar rabi pamet. Mladi Manzoni je bil še toliko trden, da je prijatelja ubogal in se je začel učiti. Leta 1805 je umrl grof Carlo Imbonati, prijatelj njegove matere in v materinem srcu naredil prostor za sina. Alessandro je odšel v Pariz. Čedni dvajsetletni mladenič je očaral gospodo po salonih, v katere ga je vpeljala mati. Zlasti se je priljubil gospe Condorcet, vdovi po znamenitem učenjaku. V njenem salonu je srečal Clauda Fauriela, razgledanega moža, ki je Alessandra naučil treh reči: izostril mu je čut za zgodovino in ga naučil raziskovalnega dela, odkril mu je novo smer v književnosti in kulturi, ki je dajala besedo ne samo razumu ampak tudi srcu, ki je videla življenje preprostega ljudstva, imela smisel za preteklost in naravo m je v človeku spet poudarjata dušo; slednjič ga je naučil opazovati človeka — predvsem pa samega sebe.
Manzoni se je za svoj korak odtočil po resnem in treznem premisleku ter po temeljitem poglabljanju in študiju. Najprej ga je razočarala francoska revolucija, ki je oznanjala, da je človek sam po sebi dober in da je treba le nekaj odtokov, pa bo tudi srečen. Dejansko pa je pustila za seboj okrvavljeni Pariz in vso Francijo ter sprožila nebrzdani francoski imperializem, ki je Evropi prinesel morje gorja. Uvidel je, kako zelo je utemeljen krščanski nauk o izvirnem grehu in k slabemu nagnjeni človeški naravi. Potem je spoznal, da je zgodovina nesmisel in zmeda, če ne priznamo druge od temeljnih krščanskih resnic: da je namreč Bog pravičen sodnik, ki dobro plačuje in hudo kaznuje, ter da je treba upoštevati tudi plačilo na onem, ne le na tem svetu.
Nato se je Manzoni lotil zgodovinske drame. Napisal je dve (Grof Carmagnola, Adelchi) in v njih čudovito stvarno orisal življenje preteklih dni; s posebno ljubeznijo opisuje življenje preprostega ljudstva.Leta 1827 je izšlo njegovo življenjsko delo — roman ‘Zaročenca’ (I promessi sposi), ki pomeni prelom v moderni italijanski književnosti. Tu beremo tudi o zanikrnem župniku, ki je pod oblastjo svoje kuharice in iz strahopetnosti ne vrši svojih dolžnosti, kakor bi moral. Tu najdemo kapucinskega provinciala, ki se da vplivati od mogočnih tega sveta in prestavi daleč proč gorečega redovnika, ki se je edini zavzel za dva poštena mlada človeka — zaročenca, glavna junaka romana. Tu vidimo nevredno redovnico, ki je šla v samostan, ker so jo prisiliti domači, in ta proda nedolžno Lucijo zločinskemu mogočniku, ki je strah in trepet okolice. Skratka, Manzoni opisuje pokvarjeno družbo sedemnajstega stoletja. Na drugi strani najdete v tem romanu tudi gorečega in svetniškega patra Kristofora, možatega in čisto ljudskega nadškofa kardinala Federiga Boromejskega, vmes pa vse vrste zlobe in kreposti. Vidi se, da Manzoni pozna zgodovino človeka in riše jo takšno, kakršna je res bita, človeka podaja, kakršen je bit in kakršen je še danes. V vsem pa se zrcali vera v božje vodstvo. Glavni junak Renzo izpove to vero, ko kot begunec da revni družini zadnje novčiče z besedami: “Bo že Bog dal!” Božje vodstvo bedi nad malimi in velikimi in zmerom dosega svoje cilje, naj delajo ljudje zanje ali zoper nje. Papež Pij XI. je imel ta Manzonijev roman vedno na svoji pisalni mizi in ga je pogosto jemat v roke. (Prvi slovenski prevod tega romana je izšel leta 1001, potem pa še leta 1925 in 1977).
Pisateljsko in pesniško delo je Manzoniju prineslo veliko slavo ter številna javna priznanja Vse to pa ni moglo zadržati udarcev, ki so ga zadevali v zasebnem življenju. V njegovi družini je bilo izredno veliko smrti. Na božični dan leta 1833 mu je umrla ljubljena žena Henriette; naslednjo jesen je pokopal svojo prvorojenko Giulio, ki je bila poročena komaj tri leta (umrlo mu je osem otrok, preživela sta ga le dva). Svojo žalost in bolečino ob teh izgubah je zaupal Mariji, Kraljici mučencev: »Mati, ki zrla si strtega lica, / kakšen na križu Sin ti umira, / prosi za nas, razbolenih Kraljica, / da v njega slavi ga vidimo kdaj.« 22. maja 1873 je prišla vrsta nanj, dva meseca zatem, ko je dopolnil 88 let življenja. Za prvo obletnico njegove smrti so prvič izvajali veličastni Verdijev Rekviem ki ga je ta veliki skladatelj zložil prav njegov spomin.
Sveta brata, po rodu Grka iz Soluna, sta pred odhodom na Moravsko prevedla v slovanski jezik najpotrebnejše bogoslužne knjige ter tako postavila temelje slovanski krščanski kulturi. Upravičeno veljata za ” začetnika književnosti številnih slovanskih narodov. Med Slovane sta prišla kot poslanca Cerkve v Carigradu, ves čas pa sta bila najtesneje povezana z apostolskim sedežem v Rimu, ker sta hotela graditi most med krščanskim vzhodom in zahodom. Zato ju je prvi slovanski papež Janez Pavel II. ob koncu leta 1980 razglasil za sozavetnika Evrope (ob sv. Benediktu).
V tedanjem krščanskem svetu sta imeli glavno besedo dve velesili: na zahodu frankovska država, na vzhodu bizantinsko cesarstvo. Vzhodnofrankovska, poznejša nemška država je hotela spraviti pod svoj vpliv zahodne Slovane, prednike današnjih Čehov, Slovanov in Poljakov, na jugu pa je proti Bizantincem podpirala Bolgare. V bizantinskem cesarstvu so se sredi 9. stol. umirila notranja nasprotja in vladarji so hoteli obnoviti voj nekdanji vpliv na sosede.
Ko sta imela v rokah najpotrebnejše bogoslužne knjige, stal v spremstvu učencev v prvi polovici leta 863 prišla na Moravsko. Najprej sta poskrbela za vzgojo sodelavcev: ustanovila sta šolo, v kateri sta mlade može pripravljala za cerkvene službe. Na Moravskem sta ostala dobra tri leta. Med tem (864) je moral knez Rastislav priznati nadoblast nemškega kralja in na Moravsko so spet pričeli prihajati nemški duhovniki, ki so bili nasprotni misijonskemu delu solunskih bratov, posebno njunemu slovanskemu bogoslužju. Ob koncu leta 866 sta Konstantin in Metod zapustila Moravsko in šla naprej v Panonijo. To je bila vzhodnofrankovska mejna grofija, ki je poleg dela panonske nižine, tedaj naseljene s Slovani (kasneje so jih izrinili Madžari), obsegala tudi severovzhodni del današnjega slovenskega ozemlja. Mejni grof je bil takrat Kocelj (861—874), ki se je kasneje (869) povezal z moravskim knezom Rastislavom, se uprl vzhod nofrankovskemu gospostvu in zavladal kot neodvisen slovenski knez. Knez Kocelj je slovanske blagovestnike slovesno sprejel. Pri njem so ostali nekaj mesecev. Sveta brata sta se pri oznanjevanju oprla na misijonsko delo salzburških duhovnikov, ki so v Blatenskem kostelu imeli šolo za vzgojo domačih panonskih duhovnikov. O tej povezanosti priča sorodnost med drugim brižinskim spomenikom (brižinski spomeniki so najstarejši ohranjeni zapisi v slovenskem jeziku) in govorom sv. Klimenta Ohridskega v čast mučencem. Knez Kocelj se je navdušil za slovansko bogoslužje in je bratoma zaupal okoli 50 učencev, da bi jih vzgojila za cerkvene službe v Panoniji.
V poznem poletju leta 867 sta se brata z učenci napotila proti Benetkam. Najverjetneje so potovali po tedaj še ohranjeni rimski cesti. Ptuj Celje – Ljubljana – Oglej. Konstantin in Metod sta v Benetkah pred latinskimi duhovniki zagovarjala upravičenost slovanskega bogoslužja. Tam sta prejela povabilo papeža Nikolaja I., naj prideta k njemu v Rim, kakor sta tudi bila namenjena. Papežu so prišle na ušesa razne pritožbe na račun delovanja Konstantina in Metoda na Moravskem in hotel je iz njunih ust slišati resnico. Slovanski misijonarji so prišli v Rim decembra 867, ko je bil na Petrovem sedežu že nov papež – Hadrijan II. Brata sta imela s seboj relikvije sv. Klemena, zato sta bila sprejeta zelo slovesno. Relikvije, ki jih je nosil sam papež, so v. sprevodu nesli v cerkev sv. Klemena. Konstantin in Metod sta prišla v Rim predvsem z dvojnim namenom: pri papežu doseči odobritev slovanskega bogoslužja in ustanovitev samostojne slovanske cerkvene pokrajine, ki bi bila tesno naslonjena na Rim. S tem sta podprla: (Rastislavovo) zamisel o samostojni slovanski državi, ki bi združevala slovanske rodove v tedanji Srednji Evropi. Papež Hadrijan II. je sprevidel, da bi z ustanovitvijo slovanske cerkvene pokrajine zaustavil frankovsko prodiranje proti vzhodu, nova cerkvena pokrajina pa bi bila tudi most papeškega vpliva proti krščanskemu vzhodu, ki se je prav tedaj začel oddaljevati od Rima, in je bil zamisli naklonjen. Najprej pa je rimski cerkvi Marije Velike slovesno potrdil slovanske bogoslužne knjige. Metod in trije slovanski učenci so bili posvečeni v duhovnike, Konstantin pa je morda prejel škofovsko posvečenje. V naslednjih tednih so po številnih rimskih cerkvah slovesno obhajali bogoslužje v slovanskem jeziku. Sveta brata s spremstvom sta zaradi neugodnih političnih razmer r ed Slovani precej časa ostala v Rimu. Stanovala sta v grškem samostanu pri sv. Praksedi, kjer sta v slovanski jezik prevajala rimsko liturgijo (dotlej so rabili bizantinsko).
Po smrti mlajšega brata Cirila, ki je bil miselni in duhovni voditelj misijonskega dela med Slovani, je Metod ostal sam. Nekaj mesecev po Cirilovi smrti je papež Hadrijan II. dobil pismo od Koclja, neodvisnega kneza v Panoniji. Nemškega jarma sta se otresla tudi moravska kneza Rastislav in Svetopolk. Dani so bili pogoji za ustanovitev samostojne slovanske cerkvene pokrajine. Knez Kocelj je prosil papeža, naj jim pošlje Metoda. Poleti 869 je Metod s posebnim papeževim pismom kot apostolski delegat, odšel h Koclju. Ta ga je sprejel z vsemi častmi, potem pa ga je v spremstvu slovanskih velikašev poslal nazaj v Rim in papež ga je posvetil za panonsko-moravskega nadškofa.
Obnovil je starodavno sirmijsko nadškofijo, imenovano po sedežu v mestu Sirmiju (današnji Sremski Mitrovici), ki je bilo na ozemlju Kocljeve kneževine. Najkasneje v začetku leta 870 se je Metod kot nadškof vrnil v Panonijo. (Nekateri sodijo, da je potoval skozi Istro in Dalmacijo in je med tamkajšnjimi Slovani uvedel slovansko bogoslužje, ki se je kot glagolsko bogoslužje ponekod ohranilo do nedavnega.) Tam je ostal približno pol leta in je uspešno organiziral cerkveno življenje. Poleti je šel na Moravsko, čeprav so bile tam politične razmere zelo neugodne. Svetopolk je svojega strica Rastislava izdal Nemcem,, ki so zasedli vso Veliko Moravsko. Tudi nadškof Metod je. kmalu postal njihov ujetnik. Nemški škofje so Metoda obsodili zaradi „krivih naukov” in ga zaprli, po vsej verjetnosti v samostan švabski samostan Ellwangen, kjer je hiral dve leti in pol. O tem nezaslišanem dejanju je papežu poročal knez Kocelj, toda Hadrijan II. je bil star in bolehen in ni mogel nič ukreniti zoper samovoljo nemških škofov. Naslednik, Janez VIII., ki je prijel za krmilo Cerkve proti koncu leta 872 jim je ukazal. naj Metoda nemudoma izpustijo, in jih kaznoval s prepovedjo izvrševanja škofovskih opravil. Nadškof Metod je iz ječe odšel h knezu Koclju, od tam pa kmalu na Moravsko h knezu Svetopolku, ki se je med tem uprl Nemcem in je izgnal vse Slovanom sovražne bavarske duhovnike. Metod je lahko prenesel na Moravsko središče svoje škofije in svojega delovanja. Že spomladi 874 pa se je Svetopolk spet uklonil Nemcem, panonskega kneza Koclja so na silo odstranili, tako da je bilo delo Metoda in slovanskih duhovnikov silno oteženo. Nadškofa Metoda so tožili v Rim. Spomladi leta 880 je pred papežem Janezom VIII. sijajno dokazal svojo pravovernost in dosegel ponovno potrditev slovanskega bogoslužja. Častitljivi nadpastir se je vrnil na Moravsko s pismom papeža Janeza VIII., naslovljenim na Svetopolka, v katerem mu ukazuje, naj sprejme Metoda kot nadškofa. Svetopolk je Metoda sicer sprejel, toda podpiral ga ni veliko. Nasedel je nemškemu duhovniku Vihingu, pretkanemu spletkarju in Metodovemu glavnemu nasprotniku. S ponarejenim papeškim pismom je hotel izriniti Metoda z nadškofijskega sedeža, kar mu pa ni uspelo. Pač pa je dosegel, da ga je papež na SvetopoIkovo priporočilo posvetil za škofa v Nitri na Slovaškem. Metod je škofa Vihinga, zagrizenega nasprotnika slovanskega bogoslužja, sprejel ker je želel doseči spravo s Svetopolkom. Leta 882 je Metod, najbrž po dogovoru s papežem, potoval v Carigrad. Po vrnitvi od tam se je posvetil prevajanju svetega pisma; na slovanski jezik in prevedel tudi zbirko zakonov in izbrana dela cerkvenih očetov. Ko je čutil, da se bliža konec njegove naporne življenjske poti, je za svojega naslednika določil zvestega slovanskega učenca Gorazda. Nadškof Metod je umrl 6. aprila 885 in pokopali so ga v stolni cerkvi, ki naj bi po izročilu stala blizu Velehrada (pri Mikulčicah, južno od Velehrada, so odkrili veliko gradišče z več cerkvami). Zdaj ne vemo, kje je Metodov grob. Krive so bile predvsem zgodovinske razmere. Metodov naslednik Gorazd svoje službe sploh ni mogel izvrševati. Predvsem zaradi Vihingovih spletk. Ta je dosegel, da je papež Štefan V. kmalu po Metodovi smrti prepovedal slovansko bogoslužje, potem pa je prevzel še vodstvo Metodove nadškofije. Metodove učence so izgnali iz dežele; zavetje so našli v Bolgariji in Makedoniji (Ohrid), od koder se je slovansko bogoslužje širilo med Srbi in Rusi.
Svetniško češčenje Cirila in Metoda se je razširilo takoj po njuni smrti. Za vso katoliško Cerkev je njuno češčenje ukazal papež Leon XIII. leta 1880. Njun god so sprva praznovali ločeno, na spominski dan njune smrti: 14. februarja in 6. aprila, zdaj pa skupno 5. julija. Pri katoliških Slovanih je ostal ta datum tudi po pokoncilski preureditvi bogoslužnega koledarja, na katerem je zdaj god svetih bratov 14. februarja. Veliko zaslug za širjenje češčenja sv. Cirila in Metoda med Slovenci in Slovani ima svetniški škof Slomšek, ki je leta 1851 ustanovil bratovščino (molitveno družbo) sv. Cirila in Metoda za pospeševanje edinosti med kristjani. Ta bratovščina, ki se je uveljavila ne le po Sloveniji, ampak tudi marsikje po Evropi, je pridružena Apostolstvu sv. Cirila in Metoda, ki so ga 1891 ustanovili duhovniki na Moravskem in ima sedež v Velehradu, kjer je bil pokopan sv. Metod.
(* ob obletnici) ‘Vsem vam umetnikom, ki vas je prevzela lepota in ki zanjo delate, po našem glasu Cerkev koncila kliče: Če ste prijatelji prave umetnosti, ste tudi naši prijatelji,’ so zapisali škofje vsega sveta ob koncu drugega vatikanskega koncila (8. decembra 1965) v poslanici, naslovljeni na umetnike. ‘Zvezo z vami je Cerkev sklenila že v davnih časih. Vi ste zgradili in okrasili njena svetišča, proslavili njene resnice, obogatili njeno bogoslužje … Cerkev vas potrebuje danes prav tako kakor včeraj.. . Svetu, v katerem živimo, je lepota potrebna, da ga ne prekrije somrak obupa. Lepota in resnica, obe razveseljujeta človeško srce. Obe pomenita dragocen dosežek, ki mu zob časa ne more do živega in ki druži človeška pokolenja v skupnem občudovanju.’
Na sliki ‘Marijina poroka’ se je mojster podpisal z velikimi črkami kot ‘Raphael Urbinas’, Ta mojster je bil 21-letni Raffaello Santi (včasih pišejo tudi Sanzio po latinski obliki Sanctius), ki je s pridevkom ‘Urbinas’ označil svoj rojstni kraj: slikovito staro mestece Urbino na vzhodnem pobočju Apeninov, ki je bilo v srednjem veku sedež vojvodstva. Federico di Montefeltro, urbinski vojvoda v drugi polovici 15. stoletja, je bil velik ljubitelj kulture in umetnosti. Na svoj razkošni dvor je poklical mnoge umetnike tiste dobe in hribovski Urbino je postal eno vodilnih središč nove renesančne kulture. Vojvoda je v zavetje Urbina sprejel tudi Giovannija Santija, potomca stare kmečke in trgovske družine iz bližnjega mesta Colbordolo.
Ko je 6. aprila 1483 – bil je ravno veliki petek – tretjič rodila, je prijokal na svet deček, ki mu je ponosni oče izbral ime Raffaello. Tako se je imenoval nadangel, ki je, kot beremo v stari zavezi, spremljal mladega Tobija. To ime je bilo kakor voščilo, da bi sin srečno potoval skozi življenje. Mali Raffaello je ob skrbni materi preživel srečno otroštvo, zato je bil tem bolj prizadet, ko mu je mati leta 1491 umrla. Takrat je imel osem let. Oče je imel svojega sina zelo rad, posebno še, ker. je kazal zanimanje in nadarjenost za slikarstvo. Sklenil je, da se ponovno poroči, predvsem zato, da bi Raffaellu dal novo mater. Toda žena, ki jo je vzel, njegovih pričakovanj ni izpolnila. Ko je leta 1494 umrl še oče, je enajstletni Raffaello ostal sirota. Njegova mačeha se ni dosti brigala ža njegovo vzgojo, ampak le za svoje koristi. Za Raffaella se je zavzela dobra teta Santa, za razvoj njegovega slikarskega talenta pa so se pobrigali nekateri umetniki, ki so bili na dvoru urbinskega vojvoda. Tako je želel oče v svoji oporoki, ki jo je bil sestavil nekaj dni pred smrtjo.
Morda že kakšno leto po očetovi smrti, zagotovo pa okoli leta 1500 je prišel Raffaello v mesto Perugia, kjer je imel svojo ,,bogato’ (umetniško delavnico) slikar Pietro Vannucci, znan pod imenom Perugino. Raffaellovi življenjepise! pripovedujejo, kakšno je bilo njegovo prvo srečanje s tem umetnikom, ki je svojo tenkočutno naravo, kakršna se razodeva iz milih obrazov na njegovih slikah, skrival pod precej grobim načinom obnašanja. Ko je zagledal fanta, ki se mu je predstavil s svežnjem risb, s katerimi je mojstru želel pokazati, kaj zna, je Perugino dejal: “Ti si torej Raffaello, sin mojega ubogega prijatelja Giovannija iz Urbina?” Povprašal ga je, kako je potoval, kakšne načrte ima za prihodnost. “Rad bi ostal nekaj časa tu pri vas,’ je odgovoril Raffaello, ‘da se od vas kaj naučim.” Perugino se mu je nasmehnil ter mu povedal, da je njegov oče večkrat omenjal, da namerava svojega sina poslati k njemu v šolo. “Giovanni je bil dober slikar in vem, da si tudi ti po njem podedoval slikarski poklic; pokaži mi kakšno svoje delo.” Raffaello je razvil zvitek svojih risb. Mojster si jih je pozorno ogledoval in v znamenje odobravanja prikimal. ‘Vidim, da imaš vse potrebne darove, da se uspešno podaš na umetniško pot.’ Raffaello mu je dejal, da občuduje njegovo umetnost in priznal, da ga je skušal posnemati, toda čuti se nesposobnega, ker da nima prave podlage. ‘Kaj boš govoril, da nimaš prave podlage? ‘ ga je prekinit Perugino. ‘Mar ne prihajaš iz Urbina? Dobro si zapomni, dragi moj: kot umetnik imaš veliko prednost, ker si rojen v Urbinu!’
Njegov učitelj Perugino je imel tedaj že nad petdeset let in njegova umetniška moč je počasi usihala. Še vedno pa je njegov čopič upodabljal like, ki so težili k idealni lepoti in so vzbujali občudovanje vseh. Tudi Raffaello je mojstra občudoval in ga y marsičem posnemal, vendar je svojim stvaritvam vedno vtisnil tudi pečat svoje osebnosti. Slikal je tako dobro, da je Perugino prav kmalu gledal v njem svojega sodelavca in ne učenca. Še več: mojster ga je nevede začel posnemati! Vpliv Perugina se najmočneje čuti v znameniti Raffaellovi sliki ‘Marijina poroka’, ki jo je ustvaril leta 1504 po naročilu neke družine iz umbrijskega mesta Citta di Castello (zdaj je ta umetnina v milanski galeriji Brera). Zasnova slike in razporeditev oseb na njej je skoraj ista kot na Peruginovi umetnini z enakim imenom. Komaj enaindvajsetletni Raffaello pa je mojstra prekosil: bolj živo je poudaril globino prostora, ki ga je tako otipljivo doživljal v Urbinu, vanj pa je vnesel arhitektonsko skladnost, katero sta v tem času poudarjala dva velika umetnika: Raffaellov rojak Bramante in genialni Leonardo da Vinci.
Raffaello je imel že enaintrideset let, a je bil še samski. Nekateri so ga hoteli na vsak način spraviti v zakonski stan. Med temi je bil kardinal Bibbiena. Za zaročenko mu je izbral svojo krotko nečakinjo, komaj osemnajstletno deklico. Raffaello se je z njo zaročil, toda njegova ‘bela vijolica’, kakor jo je krstil, je kmalu ovenela: umrla je, preden je mogla z umetnikom stopiti pred oltar.
Beato Angelico je bil slikar po naravnem navdihu in poklicu in tega svojega poklica ni opustil, ko se je odzval Gospodovemu klicu, naj hodi za njim. Rodil se je okoli leta 1400 v Mugellu severno od Firenc. Ima mu je bilo Guido de Pietro di Gino. Umetniški dar, ki mu je bil položen v zibelko, je uspešno obrusil pri slikarju Lorenzu Monacu v Firencah. Leta 1417 je že postal član florentinske slikarske družbe. Njegovo prvo znano delo je iz leta 1419, ko je živel še med svetom.. Leta 1423 pa je ustvaril prvo delo, katerega je podpisal kot dominikanski redovnik Fra Giovanni da Fiesole. Okoli leta 1421 je namreč mladi umetnik skupaj s svojim starejšim bratom Benedet- tom vstopil v dominikanski red. Izbral je dokaj reven samostan San Domenico di Fiesole, katerega člani so živeli v strogem duhu prvih pravil sv. Dominika.
Ta izbira razodeva njegovo globoko vero in predanost Kristusu, kajti odpovedal se je obetajoči umetniški karieri, ki se mu je kot sposobnemu in zgodaj uveljavljenemu slikarju nasmihala. V samostanu se je posvetil najprej preoblikovanju samega sebe. Potopil se je v premišljevanje evangelija in poslej bo upodabljal samo verske prizore, za katere je dobil navdih iz evangelija, iz bogoslužja in iz svetniških zgodb. V samostanu je imel odlične učitelje duhovnega življenja. Pod njihovim vodstvom se je usposobil za izvrševanje prvega poslanstva dominikanskega ali pridigarskega reda: oznanjati evangelij. Beato Angelico je to delal ne s pridigami ali spisi, temveč s svojim slikarskim čopičem. Čeprav je živel za samostanskimi zidovi, se je kot slikar nenehno izpopolnjeval, tako da ga umetnostni zgodovinarji postavljajo med največje slikarje zgodnje renesanse (Ghiberti, Brunelleschi, Donatello idr.).
Leta 1445 ga je papež Evgen IV. poklical v Rim, da bi poslikal kapelo Najsvetejšega v baziliki sv. Petra. V večnem mestu je ostal tudi pod njegovim naslednikom Nikolajem V., Bival je v dominikanskem samostan Santa Maria Sopra Minerva. V tem času je sprejel tudi povabilo iz Orvieta: v znameniti stolnici tega mesteca sta ohranjeni njegovi sliki Kristusa Sodnika in Zbor prerokov. Leta 1450 je odšel nazaj v Samostan san Domenico di Fiesole v Firencah, kjer je bil dve leti (1450—1452) hišni predstojnik (prior). Potem se je vrnil v Rim, kjer je kot gost samostana Santa Maria Sopra Minerva še vedno ustvarjal, toda njegove moči so počasi ugašale. 18. februarja 1455 je svetniško umrl. Njegovi posmrtni ostanki počivajo pod velikim nagrobnikom, na katerem je upodobljen v redovniški obleki in s sklenjenimi rokami, kakor da bedi in moli. Vse njegovo življenje in njegovo slikarstvo sta bila ena sama molitev in šola molitve. Pa tudi šola umetnosti, ki posvečuje in ob kateri vsak človek, tudi tisti, ki ne veruje, skoraj otipljivo začuti navzočnost duhovnega, nadnaravnega sveta.
Ta mož je bil Alexis Carrel, ki se je rodil v juniju leta 1873 blizu Lyona, kjer je njegov oče, bogat industrijec, imel vilo in je v njej družina preživljala počitnice. Ko je imel Alexis štiri leta, je ostal brez očeta. Breme vzgoje je padlo na ramena matere, kateri pa so veliko pomagali njeni bratje. Alexis je odraščal v okolju, ki je bilo premožno, kulturno in pobožno. Srednjo šolo je obiskoval pri jezuitih, po maturi pa se je vpisal na medicinsko fakulteto lyonske univerze. Bil je eden najboljših študentov; že takrat je bil zelo samostojen, imel je izreden dar opazovanja, tako da so sošolci o njem govorili, da »ima oči tudi zadaj«. Povsem se je posvetil svoji medicini, čisti znanosti, popolnoma pa je zanemaril svoj notranji, duhovni svet. Za tedanjimi zagovorniki scientizma in pozitivizma (nazorov, da bo znanost dala odgovore na vsa človekova vprašanja in da zato samo čista znanost nekaj velja) je ponavljal: »Resnično je le to, kar je znanstveno dokazano!« Tako je kot študent prišel ob vero. Kasneje je v svoji knjigi Potovanje v Lurd priznal, da sta se njegovo srce in njegova duša upirala biti v tisti puščavi, v katero ju je bil izgnal. Požiral je knjigo za knjigo, delal poskuse, debatiral s profesorji, da bi od znanosti dobil čim več. In res je tako napredoval, da je bil s tridesetimi leti ne le doktor medicine, ampak tudi profesor anatomije na lyonski univerzi. To je bilo leta 1903 in takrat je Bog prvič potrkal na zanemarjeno dušo bleščečega mladega profesorja. Kolega zdravnik, ki bi moral v Lurd spremljati bolniški vlak, je bil nujno zadržan in prosil je Carrela, če bi šel namesto njega. Carrel ni skrival svojega negodovanja, vendar pa je prijatelju vseeno naredil uslugo. »Bom vsaj na lastne oči videl, kakšni so ti čudeži, o katerih govorijo katoličani!« si je mislil. Kolegu na vlaku je dejal: »Živčne bolezni je mogoče bolj ali manj uspešno zdraviti s sugestijo« (s prepričevanjem). Ta, ki je bil v Lurdu že večkrat, mu je pripovedoval, da tam popolnoma ozdravijo bolniki z raznimi organskimi boleznimi, pri katerih nobena sugestija nič ne pomaga. Vse ozdravljence na posebnem uradu natančno preišče strokovna komisija, v kateri so verni in neverni zdravniki iz raznih dežel. »Nesmiselno je govoriti o čudežih,« je ugovarjal Carrel, »kajti naravni zakoni so nespremenljivi. Če so kakšno ozdravljenje razglasili za čudežno, pomeni, da so bolnika pred ozdravljenjem preveč površno preiskali. No, pred dejstvom se bom uklonil tudi jaz. Postavite me pred trdno dejstvo in bom verjel!« Njegovo pozornost je pritegnila mlada umirajoča bolnica Marie Ferrand, ki je imela tuberkulozno vnetje trebušne mrene. Bila je tako brezupen primer, da so vsi zdravniki dvignili roke od nje. Carrel jo je preiskal in potrdil diagnozo svojih kolegov. Mislil je, da bo dekle izdihnilo v njegovih rokah. »Če bo tale ozdravela, bo to res čudež! Veroval bom in šel bom za meniha,« si je dejal. In Bog je njegovo izzivanje sprejel!