Avtor: marko

Michelangelo Buonarotti

Napisal marko na 4. marca 1975. Objavljeno v Obletnica meseca.

* 6. marec 1475, vas Caprese, Toskana (I), † 18. februar 1564, Rim (I)

Navdih iz vere in Svetega pisma

Romarji, ki obiščejo Rim, vedno posebno pozornost posvetijo Sikstinski kapeli, ki bo kmalu stara 540 let (1475) in se imenuje po papežu Sikstu IV., znana pa je po tem, da v njej volijo novega papeža. Pozornost romarjev bo veljala slikam na stropu in veliki sliki z nazivom ‘Poslednja sodba’, ki zavzema celo steno. Vsa našteta dela so izšla iz rok velikega genija – kiparja, slikarja, arhitekta in pesnika Michelangela Buonarrotija, ki se je rodil na današnji dan.

Pri avdienci ob 500-letnici umetnikovega rojstva (1975) je papež Pavel VI. vernikom toplo spregovoril o tem velikanu. Poudaril je, da je vse Michelangelovo umetniško delo tudi veličasten spomenik duha, ki je živel iz svetega pisma. »Tega umetnika,« je dejal papež, »eni napadajo, da je v krščansko umetnost vnesel pogansko gledanje, drugi pa ga branijo, da je klasični in poganski umetnosti vdihnil vzvišenega krščanskega duha. To naj raziskujejo in ugotavljajo umetnostni zgodovinarji, mi se omejimo le na to, da priznamo veličino brez primere tega umetnika ter se spomnimo, da je bil v svojem čutenju globoko religiozen in katoliški.« Svoje čutenje je izpovedal v kipih in slikah, a tudi v svojih sonetih, ki so prav taki kot njegove umetnine v kamnu in barvah – človeško pristni, možati, trdi, a iskreni. Slovenci smo jih dobili tik pred koncem zadnje vojne v prevodu Alojza Gradnika. V enem sonetov (XIV.) pravi, da je bil njegov “porod le model nevažen”, ‘popolna stvar’ pa je postal “šele ko v tebi sem bil prerojen”.

Rodil se je 6. marca 1475 v mestecu Caprese blizu Florence (Firenze), kjer je bil njegov oče občinski predstojnik. Ko mu je služba potekla, se je družina vrnila v Florenco. Michelangelo je že kot otrok kazal veliko nadarjenost za slikarstvo in kiparstvo. Sam o sebi je zapisal, da je že z materinim mlekom pil “dleto in kladivo, s katerima je klesal like”. Proti očetovi volji – poklic umetnika se mu je zdel sramoten! – je trinajstleten vstopil v delavnico slavnega slikarja Ghirlandaia, a je tu ostal komaj leto dni, kajti privlačilo ga je kiparstvo. Kiparska šola je bila v vrtovih tedanjega florentinskega mogočneža Medičejca Lorenza Veličastnega, ki je bil velik ljubitelj umetnosti. Tu je Michelangelo spoznal svet antike in duha humanizma, ki se je kazal v občudovanju lepote in moči človeka. Navdušil se je tudi za pesništvo. Postal je eden najboljših pesnikov svoje dobe, v svojih pesmih je iskreno izpovedoval, kar je čutil. Svoje pesmi iz mladih let je kasneje uničil, ohranili so se le soneti, ki so nastali po šestdesetem letu. V njih opeva duhovno ljubezen do vdove Vittorie Colonna, katero je spoznal, ko mu je bilo šestdeset let. O tej svoji ljubezni je zapel: ».Ljubezen čista hrepeni v višave / in srce izprevidno in možato / za ženske čar ne vnema strast hotljiva. / / Ta k zvezdam, druga vleče le v nižave, / ta v duši, druga le v čutilih biva…” Bil je vse življenje neporočen. Dejal je, da je njegova žena, za katero je žrtvoval vse, umetnost, otroci pa so dela, ki jih zapušča.

Mihelangelo ni bil prijetne zunanjosti in niti velik družabnik. Še mlademu je neki kolega v prepiru razbil nos. Najraje je bil sam in v samoti je premišljeval in snoval. Anekdota pravi, da je nekoč Michelangelo dejal slikarju Raffaelu: »Hodiš z velikim spremstvom kot kakšen vojvoda!« Rafaello pa mu je odvrnil: »Ti pa sam kot kak rabelj!« Prijateljev res ni imel veliko.

S prvimi deli, za katere je jemal snov iz antičnih legend (Speči Kupido, Pijani Bakh, Umirajoči Adonis), je opozoril nase. Njegovi kipi so kazali neverjetno življenjsko in umetniško silo. V svojem srcu pa je kljub humanističnemu gledanju na umetnost ostal zvest krščanski veri. Bil je velik občudovalec spokornega pridigarja Savonarola, ki je bičal moralno pokvarjenost tedanjega krščanskega sveta. Zaradi tega je bil leta 1498 obsojen na grmado. Michelangelo je bi! tedaj v Rimu, kamor ga je dve leti prej gnal neki notranji glas, ki mu je govoril, da bo le v središču krščanstva našel primerno ozračje, da kot umetnik izpove svoje krščansko gledanje na svet. Bolečino ob smrti prijatelja Savonarole je izrazil v nesmrtnem kipu Pietži, ki je od leta 1749 na sedanjem mestu v baziliki svetega Petra. Umetnino je začel ustvarjati kot triindvajsetletnik in jo končal v dobrem letu (1499). Ko so mu očitali, da je Marija na tem kipu premlada, je odgovoril: „Bila je brez greha, zato se sploh ni mogla starati.”

V času, ko je živel Michelangelo, se je na papeškem prestolu zvrstilo kar 11 papežev. Služil je mnogim, najpomembnejšo vlogo v njegovem življenju pa sta imela Julij II. (1503-13) ter Pavel III. (1534-49). Julij II. je bil iz plemiške družine della Rovere. Bil je velik prijatelj umetnosti in okoli sebe je zbral smetano tedanjih umetnikov: arhitekta Bramanteja (ki je izdelal načrte za novo cerkev svetega Petra, ki so jo začeli zidati leta 1506, končali pa 1626, slikarja Raffaella Santija in kiparja Michelangela. Le-ta naj bi izdelal monumentalno zgradbo papeževega spomenika v cerkvi svetega Petra. Niti papež niti Michelangelo nista bila ravno genija, lepih manir; odločna in premočrtna moža sta se večkrat pošteno udarila, na dnu srca pa sta drug drugega le spoštovala. Michelangelo je papeževo naročilo z veseljem sprejel in brž je odhitel v Carraro, da odbere primeren marmor za kipe. Med njegovo odsotnostjo je ljubosumni Bramante pregovoril papeža, naj ne daje delati nagrobnika, češ da to ni dobro znamenje. Michelangelo se je ujezil in kljub prigovarjanju papeževih poslancev šel v Florenco. V Rim se vrnil leta 1508 in tedaj mu je papež naročil, naj poslika strop Sikst inske kapele. Michelangelo se je imel za kiparja in dela ni hotel sprejeti. »Saj imate Raffaella!« je dejal papežu. Vendar je papež vztrajal pri svoji zahtevi in umetnik je moral popustiti. Pod stropom Sikstinske kapele je dal postaviti oder in maja 1508 se je lotil dela. Več kot štiri leta je potem cele dneve – včasih tudi ponoči – preležal tam gori, z obrazom obrnjenim navzgor, da je skoraj oslepel. K njemu je smel dvakrat na dan samo služabnik s hrano, od časa do časa se je gori prikazal tudi papež, ki je nestrpno spraševal, kdaj bo končal. »Kadar bom utegnil!« je bil kratek Michelangelo. Delo ga je vsega prevzelo.

Iz njegovega vernega srca so vstajali veličastni svetopisemski prizori stvarjenja, prvega greha, liki prerokov in Sibile. 31. oktobra 1512 je dal podreti oder, naslednji dan, na praznik Vseh svetnikov, je bila v kapeli zahvalna pesem, potem pa so množice Rimljanov hodile občudovat silno umetnino.

Michelangelo je dokazal, da je tudi velik slikar. Tedaj pa je umrl Julij II. Z njim je Michelangelo izgubil prijatelja in zaščitnika. Dva papeža, ki sta bila iz florentinske rodbine Medičejcev, sta mu zaupala izdelavo nagrobnikov, toda bila sta preveč zahtevna in Michelangelove robustne figure jima niso bile všeč. Umetnik je veliko delal tudi v domačem mestu. V tem času je izdelal tudi kip Mojzesa za nagrobnik papeža Julija II. Kip mu je uspel tako zelo, da je baje Michelangelo Mojzesa udaril po kolenu in dejal: »Parla, Moise«) (Govori, Mojzes!) Kip je v rimski cerkvi svetega Petra v vezeh.

Ko je leta 1534 prišel za papeža Pavel III. iz rodbine Farnese, je umetnika spet poklical v Rim. Naročil mu je, naj na veliko steno za oltarjem naslika fresko ‘Poslednja sodba’. Na steni s površino okoli 340 kvadratnih metrov je v sedmih letih upodobil Kristusa sodnika ter zveličane in pogubljene. Freska, ki so si jo lahko ljudje ogledali 1. novembra 1541, ni le Michelangelova največja mojstrovina, ampak tudi eno največjih del, kar jih je ustvaril človeški duh. Pravijo, da iz „Poslednje sodbe” veje duh strogosti, ki je vel iz pridig Savonarola. Mnogi so Michelangela grajali zaradi golote njegovih likov, kasneje so jih skušali ‘obleči’, umetnik pa ni videl v goloti, kakor jo je slikal on, nič slabega.

Silvester Čuk (članek v Ognjišču 04_1975)

Blaise Pascal in njegova stava

Napisal marko na 4. januarja 1974. Objavljeno v Nekdanje rubrike.

* 19. junij 1623, Clermont-Ferrand, Puy-de-Dôme, Auvergne, Francija, † 19. avgust 1662, Pariz, Francija

V vsaki enciklopediji, to je knjižnem delu, ki hoče biti nekakšen slovar človeškega znanja, najdete tudi imena umetnikov, mislecev, znanstvenikov, raziskovalcev, vseh, ki so s sadovi svojega duha obogatili človeštvo. Precej prostora je v njih odmerjenega francoskemu matematiku, fiziku in filozofu Blaisu Pascalu. Zasnoval je veliko knjigo v obrambo krščanstva — takim spisom pravimo apologija — vendar svojega dela ni utegnil dokončati. Prehitela ga je smrt. Liste z njegovimi zapiski so po njegovi smrti izdali v knjigi z naslovom ‘Pensees’ (Misli), ki je bila prevedena v vse svetovne jezike in je slavna približno tako, kot ‘Izpovedi’ svetega Avguština, katerega učenec je bil, ko je dokazoval potrebo človeškega srca po Bogu. Njegova starejša sestra, ki je skrbela zanj v njegovi bolezni, je napisala njegov življenjepis, iz katerega spoznamo veličino njegovega genija. Kot otrok se je za oddih poglabljal v matematične probleme, s kakršnimi si belijo glave univerzitetni profesorji; prvi del svojega življenja je svoje sposobnosti daroval matematičnim in fizikalnim znanostim, drugi del pa ‘znanosti vseh znanosti’ – spoznanju o Bogu.

Vse življenje je bil globoko veren in že rodil se je v družini, v kateri je vladalo versko ozračje. Rojen je bil 19. junija 1623 v Clermontu (danes Clermont Ferrand). Njegov oče Etienne, priznan matematik, je bil visok uslužbenec v kraljevi davčni upravi. Ko je bilo Blaisu tri leta, je izgubil mater, zato ga je naprej vzgajal oče. Za sina, na katerega je bil po pravici ponosen, saj je že kot otrok vse presenečal s svojo nadarjenostjo, je bil on edini vzgojitelj in učitelj. Ni ga dal v noben zavod, ampak je na dečkove neprestane ‘zakaj’ odgovarjal sam. Čeprav je bil zelo razgledan človek, ga je Blaise večkrat spravil v zadrego, ko je povpraševal po vzrokih raznih stvari in pojavov. Ko je bilo fantu osem let, se je družina zaradi očetovih službenih dolžnosti preselila v Pariz. Tu so se odprle nove možnosti za Blaisovo vzgojo. Oče ga je najprej učil jezikov; imel je čisto svoj način: sinu je jezik prikazal kot nekaj živega, celovitega, tako da se je Blaise slovničnih pravil naučil z veseljem in z lahkoto. Učil se je latinščine in grščine. Že takrat je hotel vsaki stvari priti do dna. Njegova sestra pripoveduje, kako je nekega dne pri mizi nekdo z nožem zadel ob porcelanasti krožnik in nastal je zven, ki pa je zamrl, brž ko je krožnik pokril z roko. Blaise je hotel vedeti, zakaj je tako. Potem je sam delal poskuse, nato pa je svoja spoznanja zabeležil. Bilo mu je tedaj enajst let. V dvanajstem letu je že pokazal svojo strast do matematike in geometrije. Oče mu je rekel, da ga bo učil matematike potem, če se bo dobro naučil jezikov, za nagrado (lepa nagrada!). Ker se je bal, da bi se fant ne lotil matematike sam in bi potem zanemaril učenje jezikov, je vse matematične knjige zaklenil. Vse to ni nič pomagalo. Ob prostih urah je Blaise v sosednji sobi z ogljem risal razne like in jim dajal svoja imena:

krogu je rekel okroglina, premici greda in tako naprej. V te svoje like se je tako poglobil, da je sam prišel do tistega, kar je v geometriji znano kot dvaintrideseti stavek prve Evklidove knjige – to je sloviti izrek: »Vsota vseh kotov trikotnika je enaka dvem pravim kotom.« Ko je to razglabljal, je v sobo stopil oče, a ga Blaise sploh ni opazil. Očeta bi od začudenja kmalu zadela kap. Jokajoč od veselja, je svojim učenim prijateljem, povedal, kakšnega sina ima.

Čeprav je bil dejansko še otrok, so ga povabili k razgovorom ali konferencam, ki jih je prirejal p. Mersenne, in h katerim so se zbirali največji tedanji misleci, kot Descartes, Galilei, Torricelli. Te častitljive glave so kar zijale ob modrosti golobradega Pascala, ki mu je oče izročil vse matematične knjige. Ko je bilo Blaisu šestnajst let, je napisal svoje prvo znanstveno delo, Razpravo o stožčevih presekih. S to razpravo je vzbudil pozornost tedanjih znanstvenih krogov, ki so sodili, da takega matematičnega genija človeštvo po Arhimedu ni več imelo. Nekaj kasneje je Pascal, da bi pomagal očetu, ki je postal nekaj takega kot davčni kontrolor v Rouenu, pri štetju denarja, sestavil prvi računski stroj in o njem napisal posebno razpravo. Kljub temu da je napravo kasneje še izpopolnil, je bila preveč zapletena, da bi jo izdelovali za uporabo.

Ukvarjal se je tudi z raziskovanjem brezzračnega prostora, nadaljeval je raziskave italijanskega fizika Torricellija s področja hidravlike, poglabljal se je v verjetnostni račun. Ves je gorel za znanost.

Ves čas pa se je zanimal tudi za religiozna vprašanja. Prek dveh zdravnikov, ki sta zdravila njegovega očeta, se je Blaise 1646 seznanil z janzenizmom, naukom, ki je oznanjal izredno strogo in mrko krščanstvo. Ta strogost je bila Blaisovemu srcu nekako blizu in za janzenizem (nauk se imenuje po nizozemskem teologu Jansenu) je ogrel še očeta in mlajšo sestro Jacqueline. Blaise je bil že od svojega osemnajstega leta bolehen; prehud študij je na njem pustil sledove in trpel je vse življenje.

Leta 1651 je umrl oče in naslednje leto je mlajša sestra Jacqueline odšla v samostan Porte-Royal, ki je bil trdnjava janzenizma na francoskih tleh. Zdravniki so Blaisu svetovali, naj za nekaj časa popolnoma izpreže in gre kam na deželo, da se okrepi. Čas od 1652 do 1654 imenujejo Pascalovi življenjepisci „njegovo posvetno dobo”. Tudi v tem obdobju je ostal zvest svoji vesti. Edina zabava, ki si jo je privoščil, pravi njegova sestra Gilberte v svojem življenjepisu o bratu, so bili duhoviti pogovori. Govoriti pa je znal izredno dobro. Na lahek in razumljiv način je znal zadeti bistvo stvari. Vse njegove misli se odlikujejo prav po tej bistrini.

V tem svojem ‘posvetnem obdobju’ se je še ukvarjal z matematiko in fiziko. Jeseni 1654 je začutil naravnost gnus do vsega, zato je šel obiskat sestro v Porte-Royal. 24. novembra 1654 ponoči je doživel svoje ‘drugo spreobrnjenje’, kot to imenuje sam na listku, ki ga je nosil všitega v obleki in so ga našli po njegovi smrti. Večkrat se je vračal v Port-Royal, da je svojo dušo nahranil v miru in molitvi. Rad je prebiral sveto pismo, ki ga je poznal tako dobro, da je v pogovoru koga, ki je napačno navajal sveto pismo, kar popravil: “Tako je!” Večkrat je rekel, da sveto pismo ni toliko znanost razuma, ampak znanost srca; razumljivo je samo tistim, ki so pravega srca. „Srce”, kakor ga pojmuje Pascal, je v resnici celotni notranji človek, ki se odpre ali zapre za resnico, ko začuti, da odgovarja ali ne odgovarja najglobljim teženjem njegove narave. Slovit je Pascalov izrek: “Srce ima svoje razloge, ki jih razum ne pozna.” (V francoščini pomeni izraz ‘raison’ tako ‘razlog’ kot ‘razum’.)

23. januarja 1656 je izšlo prvo Pascalovo ‘Pismo iz province’, ki sicer ni bilo podpisano, vendar so po bleščečem in jasnem slogu avtorja vsi brž prepoznali. V obliki pisem je potem ‘do 24. marca 1657 (osemnajst pisem) razpravljal o moralnih vprašanjih. Zagovarjal je janzenistično stališče nasproti jezuitom. Bil je precej piker, zato so Pisma prišla na Indeks, v seznam prepovedanih knjig, smatrajo pa jih za najboljše francosko literarno delo 17. stoletja.

V strogosti svojega mišljenja in življenja je Pascal pretiraval, kasneje pa si je to precej omilil. Svojo bolezen, ki mu je povzročala nedopovedljivo trpljenje, je prenašal možato, češ da je to pač najlepše, saj je trpeči človek najbolj podoben svojemu Gospodu. Njegove misli so bile usmerjene v Kristusa. Nekako v tem času (1658) je nastala zamisel o veliki apologiji krščanstva, ki pa je ni mogel uresničiti. Del tega je ohranjen v ‘Mislih’, ki so izšle leta 1670 in so njihovo izdajo pripravili prijatelji. Razdeljene so na dva glavna dela: človek brez Boga in človek z Bogom. V prvem obravnava človekovo mesto v naravi, njegovo bedo in veličino ter potrebo, da išče Boga. V drugem pa najprej govori o filozofskem iskanju Boga, o Bogu, ki ga nam približuje sveto pismo, zlasti pa Jezus, nazadnje pa spregovori še o Cerkvi kot dokazu za obstoj Boga.

V ‘Mislih’ najdemo tudi slovito ‘Pascalovo stavo’. Resnico je treba iskati s celo dušo, pravi Pascal. Za tako iskanje pa se bo odločil le človek, ki smo ga opozorili na usodno vprašanje smisla njegovega življenja in ga s tem zbudili iz brezbrižnosti. »Razumem, da se kdo ne poglobi v Kopernikov nauk. Toda vedeti, ali duša je nesmrtna ali ne, od tega je odvisen ves način življenja.« Da brezverci ne bi ostajali do tako važnega vprašanja brezbrižni, jim zakliče: »Ste že vkrcani, za nekaj se morate odločiti! Stavite na tisto, kar vam ob enakih pogojih prinaša več! Stavite na nesmrtnost duše in večno življenje. Če ga ni, ničesar ne izgubite, če pa je, pridobite vse!”

On je vse stavil na Kristusa. Sredi svojega življenja je zapisal: »Ljubim uboštvo, ker ga je ljubil Kristus. Ljubim dobrine tega sveta, ker z njimi lahko pomagam ubogim. Ne vračam hudega s hudim. Skušam biti pravičen, iskren, odkritosrčen in zvest do vseh ljudi. Pri vseh svojih del se zavedam navzočnosti Boga, ki jih bo sodil. To so moja čustva in vse dni hvalim Odrešenika, da mi jih je vsadil v srce in da je naredil iz človeka, ki je poln slabosti ih bede, poželjivosti i ošabnosti, človeka, ki se je teh slabosti otresel po milosti, saj sta moji le beda in zmota.”

Ko je en dan pred smrtjo velikim hrepenenjem in spoštovanjem prejel zakramente za umirajoče, je po tedanji navadi na duhovnikovo vprašanje, če priznava vse resnice katoliške vere, odgovoril: „Da, gospod, verujem vse in verujem z vsem srcem!” 19. avgusta 1662 je umrl kot velik spokornik in kot velik kristjan.

Ognjišče 01_1974 (str. 14)

Gregor Mendel – pionir genetike

Napisal marko na 4. avgusta 1972. Objavljeno v Nekdanje rubrike.

V samostanskem vrtu je odkril velike zakone življenja

Gregor Mendel: * 20. julij 1822, Heinzendorf bei Odrau, Avstrijsko cesarstvo (sam je rojstni dan praznoval dva dni kasneje -. 22. julija, zato različni podatki), † 6. januar 1884, Brno, Avstro-Ogrska

Rodil se je 20. julija 1822 v kraju Heinzendorf v Šleziji, sam pa je (iz neznanega razloga) rojstni dan praznoval dva dni kasneje – 22. julija. Starši so ga krstili na ime Johannes. Ko mu je bilo 21 let, je vstopil v avguštinski samostan v Brnu na Češkem, ki je bila takrat v sklopu velike avstro-ogrske monarhije. Ko je poštar redovnik, je dobil ime Gregor. Bil je posvečen za duhovnika. Ko je prior, predstojnik samostana, opazil, da je mladi redovnik zelo nadarjen, je sklenil, da mu omogoči študij na univerzi. Velel mu je, naj se vpiše na dunajsko univerzo. Po treh letih marljivega študija je pater Gregor Mendel dosegel diplomo profesorja fizike in matematike.

Ko se je vrnil v Brno, so ga imenovali za profesorja naravoslovnih znanosti na tamkajšnji gimnaziji.

To je bila doba, ko so znanstveniki po vseh evropskih deželah delali razne poskuse in raziskave, da bi odkrili zakone življenja. Njihovo odkritje bi bilo ogromnega pomena za razvoj gospodarstva, saj bi z njihovo pomočjo mogli privzgojiti nove, visoko kvalitetne rastlinske in živalske vrste. Cela desetletja so se tu in tam ločeno trudili, da bi jim to uspelo, vendar se jim je le malo posrečilo. Odkritje teh zakonov bi bilo tudi neprecenljivega pomena za nadaljnji razvoj znanosti.

Tudi naš mladi profesor pater Gregor je bil otrok svoje dobe. Kolikor mu je šola puščala prostega časa, ga je prebil v miru samostanskega vrta. Tam je delal številne poskuse z rastlinami. Njegov „laboratorij” je bil v nekem kotu, ki si ga je izgovoril zase. Tu je zasadil dve lehi graha: na eni rastline, ki rastejo visoko, na drugi pa bolj nizke, eden je imel gladka in okrogla rumena semena, drugi pa nagubana rumena semena. Izbral je „čist rod” visokih rastlin, ki so vedno potem imele visoke potomce, in „čist rod” nizkih grahovih rastlin, katerih potomci so bili vedno nizki. Nato je visoke rastline križal z nizkimi. Križanci ali hebridi, ki jih je dobil, so bili vsi visoki. Potem je med sabo križal dva hibrida. Iz semena, ki ga je dobil je vzgojil nove rastline, od katerih pa so bile tri visoke, ena pa nizka. Vedno je bilo razmerje 3:1. Štel je tudi semena, ki jih je dobil. Vseh skupaj je bilo 8023; od teh je bilo 6022 rumenih, 2001 zrno pa je bilo zeleno. Ta poskus je ponavljal večkrat. Opazoval je nove rodove rastlin in svoje poizkuse prenesel tudi na druge rastline in na čebele. Po osmih letih vztrajnega in natančnega dela je bil že tako daleč, da je lahko izluščil nekatere zakonitosti glede dedovanja lastnosti. Bilo je leta 1865. Še danes so znani trije. Mendlovi zakoni: 1. Kadar križamo med seboj dva osebka čiste rase, so vsi potomci med seboj enaki, 2. Ce križamo med seboj hibride, se v naslednji generaciji dedni znaki cepijo, 3. Dedne lastnosti se dedujejo neodvisno ena od druge. Zadnji zakon so kasneje drugi biologi dopolnili.

Istočasno so podobne poskuse delali drugi biologi. Vsakdo od njih je želel prvi odkriti zakone življenja. V Nemčiji se je s tem ukvarjal C. W. Nageli, v Angliji W. Bateson, na Nizozemskem Hugo de Vries, na Danskem W. L. Johannsen, drugod pa manj znani biologi.

Naslednje leto, 1866, se je pater Gregor Mendel odločil, da bo svoje odkritje posredoval drugim znanstvenikom. V drobni knjižici, ki je štela le 46 strani, ter jo je založil sam, je opisal vse svoje poskuse in rezultate, ki jih je dosegel. Po eno knjižico je potem poslal vsem znanstvenikom in znanstvenim zavodom po Evropi, ki so se ukvarjali z naravoslovnimi vprašanji. Z nekaterimi od njih sije že dalj časa dopisoval. Nihče mu ni odgovoril. Preteklo je nekaj časa, mesec, leto, nekaj let, nič. Svet znanosti je popolnoma prezrl delo patra Mendla. Nikomur se ni zdelo vredno, da bi skušal preveriti vrednost njegovih odkritij.

Vsi ti biologi so bili tako zatreskani v svoje delo v laboratorijih, da se niso imeli časa ukvarjati z branjem takele brošurice. Ni se jim zdela vredna pozornosti. Morda zato, ker jo je napisal srednješolski profesor, ki je bil povrh še redovnik? Mogoče zato, ker je prišla iz majhnega mesteca na Češkem, iz province? Pravega razloga ne bo vedel nihče. 35 let je drobna knjižica patra Gregorja ostala v temi.

Pater Mendel si tega ni preveč gnal k srcu. V svoji skromnosti je menil, da njegovo delo pač ne more pomeniti prav veliko, ko se pa nihče od velikih in priznanih znanstvenikov zanj ne zmeni. Zato je na vse skupaj pozabil.

Čez dve leti so ga izvolili za priorja, predstojnika samostana. Vsi so ga spoštovali in ljubili zaradi njegove razgledanosti, njegovega bistrega duha, zaradi njegovih velikih pedagoških zmožnosti, pa tudi zaradi njegove skromnosti, blagosti in trdnosti. Nekaj let kasneje se je moral prav močno postaviti za usodo svojega samostana. Liberalna stranka, ki je takrat prišla na oblast, je izdala odlok, da je treba zapleniti vse cerkveno premoženje. Odločni pater Mendel je svoj samostan rešil. Leta 1884 je umrl v 62. letu starosti.

Na velike zakone življenja, ki jih je bil odkril v svojem mirnem kotičku samostanskega vrta, zadnja leta sploh ni več mislil, ker je imel preveč drugih skrbi. Umrl je kot katerikoli drugi pater. Cenili so ga le tisti, ki so ga poznali, med učenjaki svoje dobe pa ni našel priznanja. Še sanjalo se mu ni, da bodo čez nekaj desetletij v njem, skromnem redovniku, gledali enega velikih dobrotnikov človeštva in enega velikih duhov, saj zakoni dednosti, ki jih je utemeljil, veljajo za vsa živa bitja, tudi za človeka. Poznanje teh zakonov lahko ogromno pomaga tudi medicinski znanosti zlasti glede tako imenovanih dednih bolezni.

Leta 1900 je neki nemški biolog, Carl Corens, brskal po knjižnici za deli, ki govore o prenašanju dednih lastnosti od staršev na potomce. Pri tem je naletel tudi na knjižico patra Gregorja Mendla. Bilo je, ko da je počila bomba. Ves znanstveni svet je bil pokonci. Veliki zakoni življenja so bili odkriti že pred 35 leti, pa nihče se zanje ni zmenil! Kako je moglo priti do tega!

Znanstveniki so si takoj zastavili vprašanje: Ali zakoni, ki jih je odkril pater Mendel, veljajo samo za rastline, ali tudi za živalski svet? Delali so poskuse na piščetih in miših in prišli do zaključka, da Mendlovi zakoni držijo tudi zanje. Po nekaj letih raziskav in poskusov je bilo jasno, da veljajo za ves živi svet, ki se razmnožuje z združitvijo moške in ženske spolne celice. Zacvetela je nova, zelo pomembna znanost — genetika.

Morda ni zgolj naključje, da je velike zakone življenja, življenja, ki prihaja od Boga, odkrila bistrost, pridnost in vztrajnost skromnega znanstvenika, ki je bil duhovnik in redovnik.

(Ognjišče 08_1972, str. 7)

EDDY MERCKX: »Bogu sem vedno dolžnik«

Napisal marko na 24. julija 1972. Objavljeno v Šport.

Z etapo Brest-Landerneau se je v soboto, 26. junija 2021 začela 108. izvedba kolesarske dirke po Franciji (prvič leta 1903). Med legendami te največje in prestižne tritedenske dirke, je tudi Belgijec Eddy Merckx, ki je na Dirki po Franciji slavil kar petkrat … Tudi v športni rubriki Ognjišča smo o Touru večkrat pisali … in v spomin na tega največjega kolesarja vseh časov, objavljamo prispevek o njem iz Ognjišča 7/1972.

Rodil se je v belgijski pokrajini Brabant, kjer govorijo flamsko. V domači hiši je prejel trdno versko vzgojo. Njegovo prvo načelo je: biti povsod pošten. Pošten kot kolesar, zato na vseh nastopih da vse od sebe in največkrat zato tudi zmaguje. Pošten do samega sebe in pošten do svojega Boga. Ne boji se javno pokazati, da je veren, čeprav si s svojo vernostjo noče delati reklame. »Mislim pa, da ni nič slabega, če s tem delam nekaj reklame za Boga.«

Zadnjih nekaj let je daleč najboljši kolesar na svetu. Mnogi celo menijo, da je najboljši kolesar vseh časov. Lani so ga športni novinarji vsega sveta z absolutno večino izbrali za najboljšega športnika leta 1971. Skoraj ni večje klasične kolesarske dirke, na kateri ne bi bil zmagal. Doslej je med drugim kar trikrat zaporedoma zmagal na eni največjih dirk na etape ‘Tour de France’. Letos je premočno osvojil prvo mesto na drugi taki veliki dirki ‘Giro d’Italia’, ko to pišemo, nosi rumeno majico vodečega v skupni uvrstitvi na Tour de France. Dvakrat po vrsti je bil svetovni prvak. Lansko leto je z naskokom 420 točk osvojil največjo kolesarsko trofejo ‘Super Prestige Pernod’.

Superšampion se imenuje Eddy Merckx. Vsako etapo začne z znamenjem križa, tudi v najbolj kritičnih trenutkih iz njegovih ust ni slišati kletvine ali kake grde besede. Pravijo, da v teh letih, kar nastopa kot kolesar — kot profesionalec nastopa od svojega dvajsetega leta – prislužil že blizu tri milijarde starih dinarjev. »Očitajo mi, da hočem postati bogat. Denar, ki ga zaslužim, lahko obrnem v najrazličnejše namene: lahko ga podarim ubogim.« Veliko mu požre davkarija, za katero pravi, da je njegov najhujši tekmec, kajti kolesarjev se ne boji.

Kljub temu da je tako slavljen, se čuti majhnega. Prav zaradi svoje iskrene vere. Sam pravi: »Vedno sem dolžnik Bogu. Ko toliko govorijo in pišejo o meni, govorijo in pišejo o božjih darovih, ki mi jih je dal, zato sem vedno več dolžan. In ne vem, če mi bo kdaj uspelo poravnati ta dolg. Bogu bi rad dal svoj čas, a ne morem. Velikokrat bi mu rad dal vsaj tisto urico maše, a ne utegnem; v mojem poklicu mora človek velikokrat pozabiti na nedeljo. Saj se od etape do etape ponudijo ure popolnega miru, vendar pa ni tiste ure, ko bi človek tudi fizično šel k Bogu, v njegovo hišo.«

Merckx že precej časa nastopa za italijansko firmo Molteni. Kar tekoče obvlada italijanščino. Zelo lepo govori francoščino, čeprav je njegova materinščina flamski jezik. Leta 1967 se je poročil s Claudine Acou in sicer v francoščini in njegovi flamski rojaki mu tega ‘greha’ še zdaj niso povsem odpustili.

Poštenost mu narekuje, da v vseh nastopih da vse od sebe. Mnogi mu zamerijo, da prevečkrat zmaguje in s tem nekako uničuje kolesarski šport; saj je skoraj jasno: če bo nastopil Merckx, je zmagovalec znan vnaprej! »Poštenost je zapoved,« pojasnjuje Eddy. »Ne morem se pretvarjati, da bi kolesaril počasi. Očitajo mi, da ne poznam usmiljenja. Biti hočem pravičen. Vsaka vožnja zahteva od mene izreden napor. Trpim. Očitajo mi, da s svojimi zmagami uničujem ta šport, meni se pa zdi, da mu dajem ves svoj znoj.

Starši so ga vzgajali zelo strogo. Glavno besedo pri vzgoji je imel oče, od katerega je Eddy podedoval veselje do kolesa. Na vprašanje, če se ima prav vzgoji v domači hiši zahvaliti, da Boga tako dobro pozna, je Eddy odvrnil: »Mislim, da Boga ne poznam prav veliko, ker se mi zdi, da sem zmeraj v zamudi, da ne vozim vseh etap, ki jih želi on. Reči pa moram, da je neka vzgoja, neki pouk nujno potreben. Moja vera je naravna, toda če jo hočem pokazati, moram imeti neke instrumente. Nekdo ima lahko ogromno talentov za igranje na klavir, toda če nikdar v življenju ne sliši niti ene note, če ne vidi klavirja, ne bo nikoli postal pianist.«

Merckx meni, da je treba svoje versko prepričanje pokazati tudi na zunaj. »Mislim, da človek ne sme imeti nekega napačnega sramu zaradi svoje vere. Žal je tako mišljenje dandanes močno razširjeno. Sodobni mladi ljudje, vsaj tisti, ki jih poznam, so morda verni, vendar tega nočejo javno priznati. Bojijo se, da bi jih potem imeli za nekakšne mevže, reve. Čisto napačno sklepanje! Prav v tem našem času je potrebna velika moralna moč, če hočeš biti veren, če hočeš pokazati svojo vernost; vedno moraš biti ,na bojni nogi4 s svetom . .. Med športniki poznam prav malo ljudi, ki so verni, praktični verniki. Celo v kolesarstvu, ki je šport, v katerem je treba precej klicati Boga na pomoč, me smatrajo za čudaka, ker v mestu, kamor pridemo, poiščem najprej cerkev in šele potem restavracijo. Pa se ne čutim samega. Mislim, da so mnogi enakega prepričanja kot jaz, le da jaz tega ne znam skriti. Zares sem ponosen na svojo vero.«

Leta 1969 je moral odstopiti z Gira d’Italia, ker so analize po etapi Parma-Savona pokazale, da je jemal doping. Merckx je kategorično zagotavljal, da ni jemal prepovedanih poživil. Kasnejše raziskave so pokazale, da je poživila dal v njegovo posodo za pijačo tisti čas, ko je bil Eddy pri maši. »Prepričan sem, da lahko športnik zmaguje pošteno, v skladu z božjimi zapovedmi in športnimi določili.«

S Glaudine imata dve leti staro hčerko Sabrino, v avgustu pričakujeta drugega otroka. »Zelo rad bi, da bi z ženo, s katero se v tej stvari popolnoma ujemava, svojim otrokom mogla dati tako vzgojo, kot so jó meni dali moji starši. Poklic me zadržuje, da ne morem biti pri svoji družini. Prav zato bom skušal čimprej prenehati s kolesarjenjem. Rad bi bil pri svojih, saj me potrebujejo … Ne vem, morda je to sad verske vzgoje – bil sem v šoli tudi pri duhovnikih —, toda mislim, da bom strog oče. Preveč komodno je reči, da morajo otroci odraščati svobodno. Zdi se mi, da je to le izgovor za nesposobnost vzgajati. Preveč komodno bi bilo reči, da nekatere vrednote, tudi verske, mlad človek odkrije sam od sebe, ne da bi mu jih kdo pokazal. Mislim, da ne moreš najti nobenega kraja, če ti kdo ne pokaže poti. Če na križišču kolesarske dirke ni nikogar, ki bi mi povedal, kam naj grem, bi me, čeprav sem dober kolesar, zlahka premagal vsak smrkavec, ki so mu pokazali pot.«

Iskreno prizna, da je premalo seznanjen z življenjem Cerkve in sveta. »Berem zelo malo, ker je moje življenje preveč nabasano z drugimi obveznostmi. Kadar je čas za počitek, mora biti popoln počitek. Kmalu bo tudi vsega tega konec. V duhu že vidi, kako bo ob nedeljah zjutraj skupaj z ženo in otroki hodil k maši. Je bolj za tradicionalno vero. Napredek mora biti pristen, ne samo narejen. »Všeč mi je ta papež (Pavel VI.) v nekem smislu dopolnjuje prejšnjega, Janeza, ki ga globoko spoštujem. Mislim, da ima strašansko težko nalogo in dajo opravlja na najboljši možen način. Škoda, da je Rim tako malo krščansko mesto!«

Tudi v težkih trenutkih na dirkah, pravi, čuti božjo bližino. »Ko sem padal, sem ga klical na pomoč, ko sem prišel k zavesti, sem se mu zahvalil. Ne morem zahtevati, da bi Bog stegnil roko, da ne bi padel, saj ni polica za zavarovanje. Nekateri v nesreči vidijo, kako se Bog oddaljuje, meni se pa zdi, da se približa.« Ve, da Bog ne dela čudežev, kjer ni potreba, da bi kril človekovo nemarnost. Ko se spušča po strmini navzdol, pravi trenutek pritisne na zavore, »kajti nespametno bi bilo misliti, da bo Bog popravil vse napake, ki jih zagrešimo. Če bi delal to, ne bi bil več Bog”.

ČUK, Silvester. (Šport) Ognjišče 1972

02. Število romarjev se podvoji

Napisal marko na 1. junija 1970. Objavljeno v Romanje invalidov in bolnikov na Brezje.

2. romanje: 18. avgusta 1970

»Ali bo še kdaj takšno romanje?« so v svojih pismih spraševali invalidi, ki jim je prvo romanje (19. avgusta 1969) pomenilo nepozabno duhovno doživetje. Uredništvo Ognjišča je že od vsega začetka ‘sanjalo’ o tem, da bi Brezje lahko postale naš domači Lurd: milostni kraj srečanja preizkušenih bratov in sester ob nebeški Materi, ki ve, kaj je bolečina. Romanje invalidov in bolnikov naj bi bilo vsako leto.

Drugo romanje je bilo 18. avgusta 1970. Vodil ga je ljubljanski pomožni škof dr. Stanko Lenič, ki je invalidom in bolnikom občuteno spregovoril. Udeležba je bila dvakrat tolikšna kot lansko leto: zbralo se je okrog 700 invalidov, bolnikov in spremljevalcev. Ti nenavadni romarji so bili od sreče do solz ganjeni. Ognjišče je po romanju objavilo reportažo ‘v sliki in pismih’.

Bolniki in invalidi iz Novega mesta in okolice se vam najlepše zahvaljujemo za ta lepi in nepozabni dan – dan srečanja z Marijo na Brezjah. Bilo je zares lepo doživetje, ki ga morejo razumeti le trpeče duše (udeleženci).

Z romanja sem prišla vsa vesela in zadovoljna. Bog povrni vsem, ki so se trudili, da so nam pripravili ta lepi dan! Prilagam mali znesek za kritje stroškov tega romanja. Rada bi dala več … To sem prihranila s tem, da z Brezij nisem pisala pozdravov in nisem kupovala nič nepotrebnih sladkarij (hvaležna M.V.).

To romanje je bilo za naju izredno doživetje in lepo srečanje z Marijo in Bogom. Spomini na Brezje so zelo lepi in naju hrabrijo. Pozdravljava vse najine sotrpine in jim želiva veliko veselja in potrpljenja. Še enkrat hvala vsem, ki so kakorkoli pomagali pri tem romanju (K. in H.).

Mi invalidi vedno mislimo, da smo zavrženi in sami, da pač nihče ne misli na nas. Sedaj smo spoznali, da so še ljudje, ki se nas spominjajo. Zelo smo jim hvaležni. To je bil za nas zelo lep dan, saj so na nas z vseh strani sijali žarki. Mi pa se bomo spomnili vseh, ki so nam pripravili to lepo doživetje, v svojih molitvah (Verica).

Bolniki so me naprosili, da bi se vam v njihovem imenu zahvalila za vse dobrote in usluge, ki so jih ta dan prejeli. Bili so vsi do solz ganjeni, saj še nobeden od naše skupine ni bil na Brezjah. Niso pričakovali tako lepe slovesnosti. Tudi gospodu škofu se zahvaljujejo za daritev svete maše za bolnike; zelo jih je ganil njegov duhovno tako bogati govor. Toliko spodbudnih naukov so slišali za nadaljnje trpljenje v bolezni, da so sklenili, da se bodo še naprej žrtvovali in darovali svoje trpljenje za vse potrebe svete Cerkve. Naši bolniki so se počutili pri Mariji na Brezjah zelo dobro in si želijo, da bi še večkrat tja poromali – seveda z vašo pomočjo. Mariji so imeli veliko povedati: potožili so ji o svojem trpljenju in težavah. Rekli so, da so odložili svoje breme in šli domov lahkega srca in veseli. Zahvaljujejo se vsem za prijaznost in požrtvovalnost ob pripravi tega nepozabnega romanja (Helena).

… se nadaljuje

pripravlja Marko Čuk

Ognjišče za februar 1969

Napisal marko na 28. novembra 1969. Objavljeno v Zgodovina Ognjišča 2026.

S prvo številko 2019 (božična številka) smo začeli 55. letnik Ognjišče. Smo torej “nekoliko jubilejni” (saj veste: po petdesetem se praznuje “bolj naglas” tudi vsakih pet, če ne kar vsako leto). To bomo naredili tako, da bomo malce obujali spomine in občasno na naši spletni strani (Naših 50+let) objavili kakšno zanimivost iz “nekdanjih dni”.

Prav te dni, konec januarja 1969 (pred petdesetimi leti), je izšlo Ognjišče za februar tistega leta (za nedeljo 2. februarja). Vas morda zanima:
– o čem so takrat pisali naši uredniki (“razkrivamo” tudi avtorje člankov – no, takrat sta bila to le dva: (urednika) Silvester Čuk in Franc Bole (za vmes pa je bilo še nekaj odlomkov pesnikov, pisateljev, duhovnih pisateljev itd., kakšen odmev bralcev)? …
– kakšna je bila zunanja podoba revije (že eno leto ga tiskajo na rotacijskem stroju v Ljubljani (ČP Delo), ker je naklada po januarju 1968 zrasla na 45.000 in tiskarna v Kopru ČZP Primorski tisk) ni zmogla tako velikega zalogaja – in še zanimivost: naklada te februarske številke: 65.000 izvodov (!)

Prelistajte:

vsebina februarskega OGNJIŠČA:

(BOLE, Franc.) Slika z naslovne strani. 2, 2.
ŽUPANČIČ, Oton. Naše luči. 2, 3. Iz pesmi Ciciban.
(BOLE, Franci Vero sem izgubil v srednji šoli pod vplivom okolja in lastne domišljavosti. Študent Rudi. 2, 4-7. Rubrika: Pismo meseca.
Božič okoli Lune. 2, 8-12.
HORATCZUK, Mihael. Ni razloga za razburjenje. 2,13-14. Črnec v Evropi.
Mama me je objela vpričo tolikih ljudi. Janja. 2, 14-15. Rubrika: Mladina išče svoj obraz.
AVGUŠTIN, sv. Kdor ima ljubezen … 2, 15. Rubrika: Iskra.
Odmevi. Klementina. Vojak Branko. 2,16-17.
BAZIN, Rene. Kako dobro vidimo dolžnost …2,17. Misel.
Velika duša Indije. Mahatma Gandhi. 2,18-22. Rubrika: Ti, ki iščeš …ti, ki dvomiš.
OURSLER, Fulton. Nepoboljšljivi Pedro. 2, 22-23. Rubrika: Živo bogoslužje.
SIENKIEWICZ, H. Quo vadiš. 2, 24-25. Slikanica. Nadaljevanje.
(ČUK, Silvester.) Joseph Kennedy je že cel mož. 2, 26. Rubrika: V nekaj vrstah.
(ČUK, Silvester.) Stopila je z neba na zemljo. 2, 26. Rubrika: V nekaj vrstah.
(ČUK, Silvester.) Dobrota je, samo poiskati jo je treba. 2, 26-27. Rubrika: V nekaj vrstah.
(ČUK, Silvester.) Rodil se je otrok stoletja. 2, 27. Rubrika: V nekaj vrstah.
(ČUK, Silvester.) Veseli prazniki Giannija Morandija. 2, 27. Rubrika: V nekaj vrstah.
(ČUK, Silvester.) Debbie Meyer – Zlata riba. 2, 28-30. Rubrika: Šport.
(ČUK, Silvester.) Maksim Gorki: Detinstvo. 2, 30-31. Ocena. Rubrika: Priporočamo, berite.
(ČUK, Silvester.) Lojze Kozar: Pajkova mreža. 2, 31-32. Ocena. Rubrika: Priporočamo, berite.
(ČUK, Silvester.) Mihail J. Lermontov: Junak našega časa. 2, 32-33. Ocena. Rubrika: Priporočamo, berite.
Poštni predal dobrote. Dopisovanje. Želijo pomagati. Svetilnik. 2, 33-36.
(ČUK, Silvester.) The Aphrodite’s Child. 2, 36-38. Rain and tears. Besedilo in note. Rubrika: Popevka.
L’ERMITE, Pierre, Žena z zaprtimi očmi, 2, 39-43. Roman. Nadaljevanje.
(BOLE, Franc.) Ko si pa pogan. Nejc. 2, 43-45. Rubrika: Pisma.
(BOLE, Franc.) Ob takih primerih jokam tudi jaz. Bernarda. 2, 45-47. Rubrika: Pisma.
(BOLE, Franc.) Naučite me pozabiti mojo prvo ljubezen. Jelka. 2, 47-48. Rubrika: Pisma.
(BOLE, Franc.) Marija. 2, 48-49. Rubrika: Kratki odgovori.
(BOLE, Franc.) Ivica. 2, 49. Rubrika: Kratki odgovori.
(BOLE, Franc.) Nada. 2, 49. Rubrika: Kratki odgovori.
(ČUK, Silvester.) Nagradna zlogovnica. 2, 49.
Smeh priporočamo. 2, 50.
Velike Lašče. 2, 51-52. Rubrika: Poznaš domovino.

pripravlja Marko Čuk

Prve človekove stopinje na Luni

Napisal marko na 4. septembra 1969. Objavljeno v Nekdanje rubrike.

Neil Armstrong je kot prvi človek stopil na Luno

Tisočletja in tisočletja je človek s spoštovanjem gledal tisti skrivnostni okrogli svetli predmet, ki potuje po našem nebu. Kaj vse so babice pripovedovale svojim vnukom o Luni in njenih skrivnostih. Danes je pravljice konec. Človek je stopil na Luno.

7. oktobra 1957 je v enem uradu vojaških poslopij v Huntsvillu v Alabami (ZDA) zazvonil telefon. »Mi lahko razodenete svoje vtise?« je spraševal radovedni glas novinarja iz New Yorka. »Svoje vtise o čem?« mu je odgovoril človek z močnim nemškim naglasom. »Kako? Ne veste ničesar? Rusi so na krožno pot okrog Zemlje poslali prvi umetni satelit, kroglo, težko 83,6 « »O, strela!« je ves iz sebe vzkliknil von Braun in treščil slušalko na vilice telefona. Z dolgimi koraki se je napotil v dvorano, kjer je bilo v teku slavnostno kosilo na čast obrambnemu ministru. S temnim obrazom in nagubanim čelom je povedal novico. Obrnjen k ministru je dodal: »Minister, izgubili smo veliko časa, toda vedite, da lahko v 90 dneh od trenutka, ko nam daste prosto pot, pošljemo na tir okoli zemlje ameriški umetni satelit.«

Že štiri leta je von Braun ameriški vladi predlagal, da bi začeli pot k zvezdam. Naletel je na gluha ušesa, niso ga jemali resno. Sedaj pa so tudi Američani pri žgali zeleno luč za vesoljske polete. Čez mesec dni pošljejo Rusi že drugi Sputnik, ki tehta 500 kg s psičko Lajko na krovu. Amerika je razburjena. Predsednik Eisenhower se mora pojaviti na televiziji in pomiriti duhove ter državljanom zagotoviti, da je »Amerika večkrat že izgubila prve bitke, vedno pa je dobila zadnje.«

Julija naslednjega leta zaživi organizacija, ki bo prešla v zgodovino. Imenuje se NASA (National Aeronautisc an Space Admi nistration). Kongres odobri zanjo prvih 339 milijonov dolarjev. Vsem se zdi ta vsota strašno visoka, v primerjavi s tem, kar se bo potrošilo za vesoljske polete do dneva, ko bo človek stopil na Luno, je le drobno zrnce. Začetki so trdi. Rakete eksplodirajo na rampah, sateliti se izgubljajo v nebesni sinjini. Kongres noče novih izdatkov za vesoljska raziskava- nja. 12. aprila 1962 zaslovi ime, ki bo ostalo v zgodovini — ime Jurija Gagarina. Prvi človek leti v tirnici okoli zemlje. Američani so na robu obupa. Miladi predsednik John Kennedy izkoristi razpoloženje naroda in od Kongresa doseže odobritev vseh stroškov, ki so potrebni za vesoljske raziskave. Nekaj dni po poletu Gagarina slovesno izjavi: »Za nas je prišel čas naj lepše pustolovščine. Prepričan sem, da bo naša država lahko poslala prvega človeka na Luno in ga pripeljala živega nazaj na Zemljo, pred koncem tega desetletja.« Takrat je bilo težko predvideti, da se bo napoved uresničila. Kennedy pa se je, preden je dal to izjavo, temeljito posvetoval s strokovnjaki. Amerika ima vsa potrebna sredstva, da to tekmo dobi: ima von Brauna, naj večjega strokovnjaka za rakete, zelo razvito elektronsko tehniko, predpogoj za uspešne polete, kajti elektronski računalniki so nujno potrebni možgani za usmerjanje vesoljskih poletov.

Z naravnost astronomskimi stroški je NASA povečala svoje osebje od 8 na 75 tisoč. Toda kako povezati vse te ljudi in kako vskladiti njihovo delo? Vsak oddelek objavlja svoje dosežke na listih, ki so namenjeni vsem od* delkom. V pisarnah se kopičijo skladovnice poročil in branju ni ne konca ne kraja. V enem letu so za ta poročila porabili 300 ton papirja. Von Braun zbija grenke šale na ta račun: »če bo šlo tako naprej, nam rakete sploh ne bodo potrebne. Dovolj bo, da postavimo te liste enega na drugega in bomo prišli na Luno.«

Kennedy pokliče v Vodstvo NASE »čarovnika organizacije« Jamesa E. Webba. Mož je star 56 let in je miren kot da bi sploh ne imel živcev. V kratkem času napravi čudež. Osebja ne zmanjša, celo poveča ga od 75 tisoč na 420 tisoč, toda delo steče gladko in hitro. Tako rekoč vsa Amerika sodeluje pri osvajanju Lune. Pet milijard dolarjev, ki jih dobi od vlade, razdeli na 200 univerz in 20.000 podjetij, ki v vseh delih Amerike delajo za »Načrt Luna«. NASA postane samo center za povezavo tega dela za osvojitev Lune. Raketo Saturn gradijo v enem mestu, vesoljsko ladjo Apollo pa v drugem. Nalogo raziskave kovinskih spojin zaupa neki univerzi na severu, elektronske naprave na krovu vesoljske ladje pa izdela elektronski center na vzhodu itd.

Webba vprašajo: »Ali se vam ne zdi, da so ta ogromna sredstva slabo uporabljena?« Odgovoril je: »če bi se vojskovali z Rusijo, bi nas to stalo mnogo več, prineslo pa ne bi nič dobrega. Naša vojna je bila ,koristna vojna’. Tekmovali smo, ne v ubijanju, ampak da bi uresničili čimbolj popolno tehniko, ki bo veliko pripomogla k napredku naših narodov in človeštva, če bi v preteklosti namesto svetovnih vojn tekmovali v znanosti, bi bilo človeštvo neprimerno bolj civilizirano.« Najbrž ima celo prav.

Nixon je tako navdušen nad popolno organizacijo NASE, da ji namerava izročiti najbolj pereče probleme Amerike, kot: adaptacijo morske vode v pitno, da bi bilo mogoče utešiti vedno večjo žejo gosto naseljenih področij.

Res je NASA prvi dejavnik, ki je pripeljal človeka na Luno, ne smemo pa pozabiti tistih, ki so bili glavni junaki tega neslutenega podviga. Računajo, da je nad 500 milijonov ljudi po televiziji minuto za minuto sledilo fantastičnemu spektaklu osvajanja Lune. Vsak korak se je dogajal takorekoč pred našimi očmi. V centru za vesoljske polete v Houstonu niso vedeli mnogo več kot mi, ki smo sedeli ob ekranih, saj so gledali iste slike in slišali iste glasove.

Nesmiselno bi bilo tukaj ponavljati vse, kar se je zgodilo, saj ste vse to sami videli, slišali ali brali. Kolikorkoli dolgo bomo še živeli, vedno bomo lahko s ponosom rekli: »Takrat, ko je prvi človek stopil na Luno …«

Napisali vam bomo le nekaj zanimivosti, za katere morda iz teh ali onih razlogov še niste slišali in ki vam bodo odprli morda novo, duhovno dimenzijo poleta in njegovih herojev.

Predvsem moramo imeti pred očmi to: čeprav je bila vloga vsakega izmed udeležencev, takorekoč vsak njegov korak, do natankosti določena, to vseeno ni bil film, kjer se odvija vse po scenariju in kjer se že vnaprej ve, kakšen bo konec, kjer se ne more zgoditi nič hudega in se vsako dejanje lahko neštetokrat ponovi. Večina televizijskih postaj po svetu (z izjemo ruske in kitajske) je oddajalo program skoraj dva dni nepretrgoma. Vse je bilo uglašeno na temo vesoljskih poletov, celo glasba in moda.

Trije astronavti, ki so bili določeni za zgodovinski podvig, so se zavedali, da kljub vsej popolnosti tehnike tvegajo življenje. Enega od odgovornih za polet so vprašali, če imajo astronavti s seboj kakšno tableto ali tekočino, ki bi jo v slučaju katastrofe zaužili in se tako izognili trpljenju, se je ta zresnil in dejal: »Vsak izmed njih zna moliti.« In nepredvidenih težkih trenutkov ni manjkalo. Ko se je pajek Orel ločil od matične ladje Kolumbije, je njegov elektronski računalnik zaradi nekega napačno postavljenega stikala skoraj ponorel. Trikrat se je prižgala alarmna luč in Armstrong je sporočil šifro za preplah. Pristajanje je postalo še težje zaradi neravnega terena in Orel se je moral zadnji trenutek premikati v vodoravni črti, da se je izognil kraterju velikosti nogometnega igrišča, vodila pa ga je Armstrongova roka. Goriva so imeli le še za 50 sekund. Ko sta Armstrong in Aldrin hotela zapustiti kabino, se je izkazalo, da se pritisk noče spustiti na ničlo. S težavo sta odprla vrata, Armstrong se je začel pripravljati za sestop, toda na njegovi astronavtski obleki se je prižgala rdeča luč, kar je pomenilo, da s hladilnim sistemom nekaj ni v redu. Treba je bilo počakati deset minut. Aldrin je tedaj sporočil na Zemljo: »Izkoriščam to priložnost, da prosim vse ljudi, ki me poslušajo, kjerkoli so in kdorkoli so, da se za trenutek zberejo in premislijo dogodke zadnjih nekaj ur in da se vsakdo po svoje zahvali Bogu.«

Naj večjo pozornost so tehniki posvetili varnosti poleta. Vse glavne vzvode so naredili v dvojniku, da bi ga takoj nadomestil drugi, če bi eden odpovedal, če bi se jim zgodilo kaj hudega, bi jim nihče ne mogel pomagati. Mnoge astronomske opazovalnice so bile na straži, da bi astronavte opozorile, naj se izognejo nevarnim sončnim izžarevanjem (kabina Orla je bila varna pred takim izžarevanjem). V krožnici okoli Zemlje je celo satelit bedel nad njimi.

Pri poletu pa niso sodelovale samo te fizične sile. še močneje so bile prisotne duhovne sile človeka. Von Braun sam je rekel: »Kadarkoli mora človek prevzeti nase nalogo, ki zahteva več moralne sile, kot jo lahko zbere s svojimi lastnimi omejenimi duševnimi in duhovnimi močmi, mora verovati v Boga.«

Collinsa, tretjega astronavta, ki je ostal v kabini Apollo 11 in je krožil okrog Lune ter čakal, da se vrneta Armstrong in Aldrin, so novinarji vprašali, katere knjige bi vzel s seboj, če bi ostal dolgo časa jetnik v tirnici okrog Lune in če bi jih lahko vzel samo pet. Med petero knjig je uvrstil tudi Sveto pismo.

»Prepričana sem,« pravi Viola Armstrong, mati astronavta, »da določitev mojega sina za to nalogo ni bila brez božje roke. Vidite, zato se ne bojim zanj. Ko sem zvedela, da bo Neil dve uri hodil po površju Lune, je bila moja prva misel, da bi ta čas preživela v cerkvi in molila. Potem pa so mi rekli, da ga bom lahko neprestano gledala na televiziji in mislim, da je bila skušnjava prevelika. Gospod mi bo odpustil, kajne?«

Tudi papež je z velikim zanimanjem spremljal polet. Nekaj časa je bil v zvezdami svoje počitniške rezidence v Castelgandolfu, potem je sedel pred televizor in z molitvijo spremljal ves potek. Astronavtom je poslal naslednje voščilo: »Iz svojega bivališča v Castelgandolfu blizu Rima vam govori papež Pavel VI. Vama, osvajalca Lune, blede luči naših noči in naših sanj, čast, pozdrav in blagoslov. Prinesita s svojo navzočnostjo Mesecu besedo duha, himno Bogu, našemu Stvarniku in Očetu. S svojimi željami in molitvami smo vama blizu. Z vso katoliško Cerkvijo vas pozdravlja papež Pavel VI.«

Astronavta sta vzela s seboj več predmetov, ki naj bi veljali kot potrdilo tega prvega obiska zemljanov na tujem planetu. Na prvem mestu je to kovinska ploščica, ki ima na vrhu odtisnjeni obe polobli Zemlje in besedilo: »Tukaj so ljudje z Zemlje prvič položili nogo na Luno. Julij 1969. leta Gospodovega. Prihajamo v miru in imenu vsega človeštva.« Podpisani so vsi trije astronavti in predsednik Nixon. Druga tablica nosi znak Pajka in sicer Orla, ki polaga na Luno oljčno vejico. S seboj so prinesli tudi sovjetsko zastavo in zastave drugih dežel, pet medalj v spomin na pet astronavtov, ki so izgubili življenje pri osvajanju vesolja in sicer Američanov Grissoma, Whiteja in Chaffeeja ter Rusov Gagarina in Komarova. Med drugimi poslanicami sta prinesla tudi poslanico papeža Pavla VI., ki je pravzaprav besedilo 8. psalma: »Gospod, naš Gospod, kako čudovito je tvoje ime po vsej zemlji. Povzdignil si svoje veličastvo nad nebesa… Kadar gledam tvoje nebo, delo tvojih prstov, mesec in zvezde, ki si jih naredil! Kaj je človek, da se ga spominjaš, in sin človeka, da skrbiš zanj? In vendar naredil si ga le malo nižjega od angelov, s slavo in častjo si ga ovenčal; dal si mu oblast nad deli svojih rok in vse si podvrgel njegovim nogam… O Gospod, naš Gospod, kako čudovito je tvoje ime po vsej zemlji!« Zraven je še lastnoročno pripisal’ »Naj bo v čast božjemu imenu, iz katerega ljudje črpajo toliko poguma, podvig, ki mu želimo srečen konec. Pavel P. P. VI .« Tudi razni državni predsedniki so poslali svoje poslanice, med njimi tudi naš.

Von Braun je zapisal: »Ljudje morajo iti vedno dlje, razširiti morajo svoj prostor in svoje zanimanje; taka je božja volja, če Bog ne bi hotel, da napredujemo, se spreminjamo, nam ne bi dal tega daru in zmožnosti, če ne bi hotel, nas bi ustavil. Vas to preseneča? Glejte: poznal sem veliko znanstvenikov na tem svetu, nikdar pa nisem srečal znanstvenika, vrednega tega imena, ki bi mu uspelo razložiti naravo brez Boga. Znanost skuša razumeti, kar je ustvarjeno, vera pa skuša razumeti Stvarnika. Revež je tisti znanstvenik, ki si domišlja, da mu to ni potrebno, to je znanstvenik, ki se dotika površine in ne gleda do dna. Jaz pa skušam gledati do dna in vidim zelo dobro.«

Zaključimo ta sestavek s temi njegovimi besedami v premislek tistim strokovnjakom pri naši televiziji, ki si niso upali prevajati molitve duhovnika, ki je v uniformi mornariškega oficirja pozdravil astronavte ob srečnem pristanku na Pacifiku s temi besedami: »Glej, o Gospod, naše navdušenje in blagoslovi naše veselje in naše dobre sklepe. Daj, da bodo vezi prijateljstva povezovale vse narode sveta istočasno, ko se trudimo, da bi se izboljšali pogoji za človeško življenje. Daj mir našim srcem in ohranjaj dobrohotnost do našega bližnjega. Za vse to te prosimo, Gospod, ko se ti zahvaljujemo.

(ognjišče 09_1969)

01. Romanje se rodi

Napisal marko na 20. junija 1969. Objavljeno v Romanje invalidov in bolnikov na Brezje.

1. romanje: 19. avgusta 1969

Romanje se rodi

Ste že kdaj romali? Gotovo! Čisto enostavna stvar: vzameš vozni listek za vlak ali avtobus (če že nimaš svojega fička), se usedeš in potuješ. Danes je svet majhen…

Pa ni za vse tako. So ljudje, ki niti na dvorišče ne morejo priti prej kot v pol ure. Sami sploh nikamor.

Vsako leto se v Lurd vozijo celi vlaki bolnikov. Na velikem trgu jih postavijo v prvo vrsto. Najprej tiste na nosilih, potem tiste na vozkih in končno tiste s protezami in spremstvom. Pretresljiv prizor. Malokateri od teh bolnikov čudežno ozdravi, toda skoraj vsi gredo iz Lurda srečni. Prejeli so še večjo milost kot zdravje: milost, da svoje trpljenje z vdanostjo prenašajo.

Mi nimamo Lurda in malokateri od naših bolnikov bi imel toliko denarja, da bi lahko romal tja … Ne, tudi mi imamo svoj Lurd, kjer Marija sprejema svoje otroke. Mar je Marija vezana na en kraj? Zakaj je Kraljica sveta? Če Marija sprejema bolnike in invalide v Lurdu, zakaj jih ne bi tudi na Brezjah?

Zamisel je pravzaprav prišla s strani naših bralcev. Predlagali so, naj bi se lastniki osebnih avtomobilov ponudili bolnikom, da jih peljejo na kakšno božjo pot. Na uredništvu smo razmišljali o tem in prišli do zaključka, da bi se to dalo narediti v malo večjem obsegu: SLOVENSKO ROMANJE BOLNIKOV IN INVALIDOV NA BREZJE. Objavili smo to zamisel.

Začele so prihajati prijave. V začetku kot da skoraj ne verjamejo, da bi bilo to mogoče, zlasti pa, da bi bilo to za bolnike in invalide brezplačno! Nabralo se je kakšnih 70 prijav iz vse Slovenije. Potrebno je bilo organizirati prevoze. Ker so bili iz vseh mogočih krajev, to ni bilo ravno lahko. Upali smo na pomoč ‘lastnikov osebnih avtomobilov’, kot je v začetku padla zamisel – toda od teh se ni javil nihče! Romati smo morali na delavnik, ker je ob nedeljah brezjanska cerkev prenapolnjena z drugimi romarji, ‘lastniki osebnih avtomobilov’ pa so v službi, ali pa so sploh prezrli oglas v Ognjišču (če ga berejo). Bolnike je bilo treba iti iskat na domove, v hribe, v zakotne vasi. Z avtobusi se ne more povsod.

Najprej se je odpravil na ‘romanje’ oče urednik in obiskal zbirne centre. Iskal je prevoznike, privatne, državne, osebne prijatelje (zlasti duhovnike), spraševal – in končno smo spravili skupaj vozni red. Nekateri invalidi so dobili prevoz sami, druge so pripeljali njihovi župniki. Tako smo v torek, 19. avgusta 1969, od vseh strani in z vsemi mogočimi vozili (razen s traktorji) prišli na Brezje k Mariji. Z avtobusov, kombijev, osebnih avtomobilov so razkladali invalidske vozičke. Romarji so imeli značke, da smo jih lahko postregli s prostori v cerkvi. Cerkev se je skoraj napolnila z romarji. Spredaj so bili invalidi na vozičkih, stolicah, ob spremljevalcih. Šest duhovnikov je s koprskim škofom dr. Janezom Jenkom, ki je romanje vodil, pristopilo k oltarju v praznično razsvetljeni cerkvi. Večina invalidov še nikdar ni bila na Brezjah. Težko pridejo celo v domačo cerkev. Lahko si predstavljajte njihovo veselje ob tem dnevu! Obhajilo so prejemali v svojih vozičkih.

Po maši je bil blagoslov, nato še nekaj časa za osebne prošnje in molitev k Mariji. Sledilo je skupno kosilo v bližnji gostilni. Tam smo se med seboj nekoliko bolje spoznali. Bili smo zbrani od Šentilja do Kopra, od Jesenic do Sevnice.

Po končanem romanju smo prejeli veliko pošte od naših invalidov. Iz teh pisem odseva sreča in hvaležnost, da so lahko bili na romanju. Mnogi se kesajo, da se niso prijavili: prezrli so oglase v Ognjišču. Sprašujejo, če bo še kdaj tako romanje.

Franc Bole

… se nadaljuje

pripravlja Marko Čuk

Brezje – 50 let romanj

Napisal marko na 1. maja 1969. Objavljeno v Romanje invalidov in bolnikov na Brezje.

Marsikdo se je čudil, kako da Ognjišče, ki je namenjeno mladim, začenja z romanji invalidov, bolnikov in ostarelih na Brezje. Zadeva je zelo enostavna. Ognjišče hoče svoje bralce vzgajati v duhu evangelija. Najboljši način vzgoje so dejanja. Prav k dejanjem smo želeli usmeriti našo mladino in ne samo mladino. Narediti nekaj za bližnjega, zlasti za tistega, ki je v stiski in potreben pomoči. Rodila se je rubrika Poštni predal dobrote, v kateri smo objavljali dopise in naslove invalidov, da bi jim naši bralci pisali, jih obiskovali, jim pomagali. To pomeni tudi, pomagati jim priti do cerkve, do romarskega svetišča. Za vzor nam je bil Lurd, kot smo v Ognjišču razložili ob prvih romanjih.

Vedeli smo, da romanja ne bo mogoče imeti ob nedeljah, ker takrat svetišče na Brezjah napolnijo redni romarji. Tako smo izbrali delavnik; dve leti v sredo po 15. avgustu, pozneje soboto po velikem šmarnu. Zaradi vročine pa smo romanja premaknili (1975) na tretjo ali četrto soboto v juniju. Prosili smo župnike, da ob šoferjih prostovoljcih in domačih ali sorodnikih tudi sami poskrbijo za invalide, bolne in ostarele iz svoje župnije. Odziv je bil presenetljiv. Mnogi župniki so najeli avtobus in tako pripeljali večje število svojih invalidnih, bolnih ali ostarelih vernikov s pomočniki vred. Na romanje pripelje zdaj do 120 avtobusov. Že četrto leto smo morali postaviti oltar na trg pred cerkvijo, ker za toliko romarjev v cerkvi ni bilo več prostora. Problem so bili sedeži. Najprej smo si jih izposojali od raznih večjih župnij, pozneje pa smo jih vsako leto nekaj sami nabavili s pomočjo darovalcev in dobrotnikov. Tako imamo sedaj okrog 2000 sedežev. To romanje je kmalu postalo največje vsakoletno romanje v Sloveniji. Vedno smo zaprosili za vodstvo romanja enega od škofov. Včasih je prišlo tudi več škofov, za 25- letnico pa smo povabili vse slovenske škofe.

Nekatere župnije so organizirale večjo skupino mladih za pomočnike, drugi so se priglasili sami. Ponavadi jih pride okoli 300. Tako so se počasi izoblikovale skupine z voditelji, ki skrbijo za razna področja: pomočniki z našimi invalidskimi vozički (okrog 40); pomočniki, ki skrbijo za pijačo in vse druge potrebe, redarji, ki poskrbijo, da sedeže in prostore spredaj zasedejo bolniki; pomočniki, ki spremljajo duhovnike pri delitvi svetega maziljenja in obhajila; bolniški pomočniki z zdravnikom in bolniškimi sestrami …

Največja nagrada za vse, ki se z romanjem trudijo, je sreča invalidov, bolnikov in ostarelih. Mnogi celo leto pričakujejo ta dogodek. Skozi leta so se med njimi in z njimi spletle močne vezi prijateljstva.

Ob zlatem jubileju naših romanj smo hvaležni najprej Bogu in Mariji, da smo se lahko vsa ta leta v takem številu zbirali okrog oltarja in pod materinsko varstvo Marije Pomagaj na Brezjah, kraljice Slovencev. Mnogi od teh, ki so ta leta romali z nami, so že v večnosti in prepričani smo, da nam pomagajo s svojo priprošnjo, kar velikokrat močno občutimo. Hvaležni smo romarjem, ki se vabilu odzovejo, našim škofom in duhovnikom, patrom frančiškanom, oskrbnikom bazilike na Brezjah, mladim in odraslim prostovoljcem, šoferjem in spremljevalcem ter vsem, ki nam pri tem pomagate. V Marijino priprošnjo smo Slovenci vedno otroško zaupali in nebeška Mati nas nikdar ni zapustila. Naj bo tako tudi v bodoče.

Franc Bole, oče romanja

… se nadaljuje

pripravlja Marko Čuk

Mamca, se peljeva skupaj?

Napisal marko na 26. marca 1969. Objavljeno v Nekdanje rubrike.

Tako pust dan je bil, da se človeku še pošteno zazehati ni ljubilo. Dež je nalahno udarjal ob stekla avtomobila (točneje fička) in brisalci so strgali kaplje izpred Ivanovih oči. Vozil je hitro, kakor vedno, kadar je bil fičko dobre volje. Zrl je na cesto, misli pa so se mu sprehajale drugod. Samo na ovinkih je malo nagrbančil čelo in z napol priprtimi očmi pogledal, če je že blizu roba ceste. Takoj pa, ko je privozil iz ovinka, so mu misli zopet pohitele drugam, vandrale so od ljudi do ljudi, od mesta do mesta … Bežno je opazoval ljudi in hiše, ki so švigale mimo njega in le avtomatično je pogledoval prometne znake.
Kako prijetno je voziti sam. Nihče te ne moti, nikogar ni treba poslušati, nikomur odgovarjati, nikomur pritrjevati … Lahko se pogovarjaš sam s seboj, si pripoveduješ lastne težave, pokritiziraš druge, spoznaš, da imaš vendar ti prav in ne drugi, se hitro opravičiš pred samim seboj, na neprijetnosti pa niti ne misliš in sploh ves svet je tvoj, samo tvoj. Poslušen ti je kot avto: obrneš volan v levo in brez pomisleka ti avto sledi, zavreš in kolesa se začno ustavljati, izklopiš kontakte in motor utihne.
Kdo ve, kaj je mislil, ko je pripeljal na most blizu domače vasi. Pred seboj je zagledal staro ženico, ki se je opirajoč na palico počasi premikala ob robu ceste.
“Naj ustavim? Nima smisla, mimo sem že, pa gotovo ne gre daleč! … Fant ali misliš resno? Si človek ali nisi?”
Verjetno niti sam ni natančno vedel, kdaj je pritisnil na zavoro. Ustavil se je in vzvratno pripeljal do ženice.
»Mamca, bi se peljala skupaj?«
Starka ga je začudeno pogledala. Nekaj posebnega je bilo v tem pogledu, veselje, morda dvom, ali sploh misli resno, upanje v ta današnji mladi pokvarjeni svet – kdo ve?
»Ah ne, saj ni potrebno. Ne grem daleč, samo do trgovine na križišču.«
»Dva bova hitreje tam!«
»Stara sem, pa noge me ne ubogajo,« je tarnala žena, ko se je s težavo spravila v fička. »Presneta palica, kako je dolga! Veste, vse mi pada iz rok.«
»Tako, dajte meni palico. Pa še dežnik. Vidite, pa je šlo.«
»Me poznate?«
»Ne, zakaj?«
»Ja, zakaj ste mi pa potem ustavili?«
“Zakaj? Saj res, zakaj? V zadregi je bil, Ali naj reče, da zato, ker je stara, ali naj se pohvali, da iz želje, da bi bil nekomu v korist …”
Molčal je, le z rameni je zmignil, češ: “Zakaj me sprašujete?”
»Ja čigav pa ste?«
Povedal ji je, razložil kje stanuje, kaj študira.
»To bom pa moji hčerki povedala, da ste mi ustavili. Saj jo poznate. Kako, ne poznate je? Čudno. Pa vseeno ji bom povedala.«
»Tako, mama, na desno bom zavil, vaša trgovina je pa tudi tu.«
»Fante, dajte mi roko. Bog z vami! Vedno taki ostanite!«
Ivan je čutil v svoji roki zgubano, suho roko, ki ga je nežno božala.
Tako topla je bila in njen pogled ga je objel z vso milino starega človeka. »Dobri ste, dobri. Bom že hčerki povedala.«
Malce je zastokala, ko je nogo težko dala ven iz fička, nato pa je s tresočo roko vzela dežnik in palico.
Ivan je bil nervozen, ustavil je skoraj v križišču in za njim je že čakal spaček.
»Čigavi ste? Veste, vse sproti pozabim.«
Voznik v spačku je živčno zatrobil. Mudilo se mu je.
»Dajte mi še enkrat roko. Bog vam poplačaj!«
V njenem pogledu je igral nasmeh. Pogleda sta se srečala. In če bi danes vprašali Ivana, kaj je videl v tem pogledu, bi dejal: »Ne vem. Vem le, da sem bil takrat srečen .«
Odpeljal je. Mislil je na ženico. Zdelo se mu je, kot da sta celo dolgo pot prevozila skupaj.

JaS. (zgodbe). Ognjišče, 1969, leto 5, št. 3, str. 19-20.

Avtor: marko

* 19. junij 1623, Clermont-Ferrand, Puy-de-Dôme, Auvergne, Francija, † 19. avgust 1662, Pariz, Francija

V samostanskem vrtu je odkril velike zakone življenja

2. romanje: 18. avgusta 1970

Neil Armstrong je kot prvi človek stopil na Luno

1. romanje: 19. avgusta 1969

Romanje se rodi

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing