Avtor: Marko

Čeprav sta stanovala v istem nadstropju študentskega doma, sta se opazila šele pri študentskih mašah pri frančiškanih. Najprej nekaj prijaznih pozdravov in besed, za njimi še par nežnih pogledov, ki so se spremenili v skrita opazovanja, nato pa že kar težko pričakovana skupna pot nazaj v naselje. Še sama nista vedela, kdaj je preskočila tista prva iskrica, po kateri sta vedno pogosteje mislila drug na drugega. Majo in Milana je objel občutek, da se je svet okoli njiju začel spreminjati in postajati vse lepši ter dobivati čisto nov smisel. Ure in ure sta se pogovarjala. O vsakdanjih rečeh in nato o skrivnostih, za katere sta vedela samo onadva. In začela sta še bolj zavzeto študirati, da bi čim prej dosegla zastavljene cilje.
Milan si je proti koncu študija našel začasno zaposlitev, ki se je kmalu spremenila v redno, da se je Maja začela bati, da ne bo nikoli dokončal faksa. Ko je diplomirala, je začela pisati in pošiljati prošnje za zaposlitev na vse konce in kraje, ki pa so ostale večinoma brez odgovora. Na eno od njih je že skoraj pozabila, ko jo je presenetilo povabilo na pogovor. Čez nekaj dni je ponosno sporočila Milanu, da sedaj samo še njemu manjka diploma in naj jo končno spravi skupaj. In jo je. Tudi zato, da je rešil svoj ugled pred Majo.
Sedaj ko je z njiju odpadlo toliko skrbi, sta šele prav začutila, da sta namenjena drug drugemu in si vedno bolj želela ustvariti svoj, čeprav tudi zelo skromen kotiček. Nikoli si nista mogla predstavljati, da bo to postavljalo pred njiju toliko problemov in ovir. In zelo težko bi jih premagala, če ne bi imela tako razumevajočih staršev, ki so jima priskočili na pomoč. »Kaj bi brez njih?« sta se pogosto spraševala. Ko sta se prvič usedla za svojo mizo, sicer kupljeno na kredit, sta se z vsem srcem zahvalila Bogu, da sta se našla in se imata rada, da sta, tudi s pomočjo staršev, prebrodila toliko težav in zapletov in da imata na svoji mizi kruh, ki sta si ga sama zaslužila. Miza je, tako kot včasih doma, postala del njunega življenja. Postala je domači oltar, na katerega sta polagala svoje prošnje in zahvale, drobna upanja in stiske, in se ob njej v mislih srečevala z vsemi, ki jih imata rada.
Miza je z leti postala premajhna, saj jih je v nekaj letih za njo sedelo že šest. Ne samo sedelo in jedlo, ampak se pred vsakim obrokom tudi zahvalilo za hrano, ki jih je čakala, in za vse drobne malenkosti, ki so jim bil naklonjene preko dneva. Komaj je kateri od otrok znal dobro čebljati, je že lahko molil naprej. Toliko preprostih in iskrenih misli je bilo izrečenih, da sta se jim Maja in Milan pogosto čudila. Le redkokdaj se je tako mudilo, da se ne bi vsaj na kratko v molitvi srečali z dobrim Bogom, ki jim je omogočil vse te dobrote. »Dobremu Bogu se moramo zahvaliti za jedi, ki nam jih v svoji dobroti poklanja,« sta jim pogosto govorila. »Še kokoši se zahvalijo za vsak požirek vode.« Res so začeli otroci opazovati kokoši, ki so se brezskrbno sprehajale po dvorišču. Vsakič ko so pomočile kljun v vodo, da bi se odžejale, so visoko stegnile vrat in nekajkrat podrobile s kljunom, kot da hočejo nekaj reči. “Morda Bogu hvala” so premišljevali otroci.
Z leti, ko je šolanje otroke drugega za drugim odpeljalo od doma in so prihajali domov le ob koncih tedna, so postajala kosila za domačo mizo najpomembnejši del dneva. Takrat so začeli prihajati na dan vsakdanji dogodki in trenutki, ki bi se marsikomu zdeli celo nepomembni, oni pa so jih z vso pozornostjo poslušali ter o njih zavzeto modrovali. Vsaj nekaj let je bilo tako. Bolj ko so otroci odraščali, vedno redkeje so se vračali domov in besede so bile pogosto izrečene v naglici in tudi napol slišane. Da se jim je nabralo veliko opravkov in obveznosti, so pogosto razlagali in potarnali, da vedno težje najdejo čas za obiske doma.
***
Ob koncu enega od kosil jima je najstarejša Tina povedala, da se bo naslednjo soboto pri njih na kratko oglasil tudi Borut.
»Zelo lepo,« je pohitel Milan, »se bomo vsaj spoznali.«
»Naj pride tako,« je predlagala Maja, »da bomo skupaj pri kosilu.«
Tina se je nekaj časa obotavljala. »Zakaj pa ravno pri kosilu?«
»Najlepše in najlažje se srečaš pri hrani,« je menil Milan.
»Pri Borutu doma niso verni in ne molijo,« je rekla po kratkem premisleku.
Nastala je mučna tišina. Tina je hotela še nekaj reči, pa ni našla pravih besed. Le nekaj je dejala sama sebi in odšla v svojo sobo.
Zvečer Milan in Maja nista prižgala televizije. Dolgo sta sedela brez besed in mlela vsak svoje misli.
»Kaj pa če bi se pred jedjo samo pokrižali?« je končno prekinil molk Milan.
Maja se je nelagodno presedla.«Tudi sama sem tako premišljevala,« je zamišljeno rekla. »Že cel dan se pogovarjam sama s seboj in z Bogom. Nikoli si nisem mislila, da si bom kdaj postavljala takšna vprašanja. In da je odločitev lahko tako težka.«
Milan je že hotel nekaj reč, pa ga je Maja prehitela. »Vendar … imamo svoje prepričanje, svoje navade, svoje želje in upanje, česar ne moremo kar tako ovreči. Tega si ne bi mogla odpustiti,« je še dodala.
»In če bi se Borut zaradi tega začel oddaljevati od Tine?« je zaskrbelo Milana.
»Potem je nima dovolj rad in je bolje, da se razideta preje kot kasneje,« je bila odločnost v Majinem glasu.
Zopet sta dolgo molčala.
»Dobro, da te imam,« je dejal Milan in poiskal Majino roko.
Ko so prišli v nedeljo od maše, jih je Borut že čakal. Vse je presenetil s svojo sproščenostjo. Mislili so, da bo govoril samo o svojem študiju in delu, pa se je v pogovoru bolj zadrževal pri svojih domačih in seveda pri načrtih, ki jih imata s Tino.
Opoldne so sedli k mizi. Da ne bo kosilo nič posebnega, je dejala Maja, ampak takšno kot običajno ob nedeljah: juha, pražen krompir in domače meso, ki jim ga priskrbi sosed. Borut je že prijel za žlico, ko je oče samoumevno dejal: »Pri nas pred jedjo molimo, da se umirimo in se zahvalimo vsem za pripravljene dobrote.« Pokrižal se je in začel moliti. Borut je držal roke v naročju in se s pogledom srečal s Tino, ki se mu je spodbudno nasmehnila. Ko so se po molitvi spet pokrižali, so si zaželeli dober tek. Že po kratki zadregi je pogovor sproščeno stekel.
***
Zbrali so se za veliko domačo mizo. Stara je že zdavnaj postala premajhna. Na mizo so položili malo novokrščenko Nado, Tininega in Borutovega tretjega otroka. Nada je, kot da se zaveda slovesnosti trenutka, zakrilila z drobnima ročicama in odločno začebljala, da so se ji vsi navzoči sproščeno nasmejali.
»Le kaj premišljuje takšen majhen otrok?« se je glasno vprašal Borut. Pa je ostalo nenavadno vprašanje brez odgovora.
»Preden začnemo skupen obed, je prav, da jo vidva še enkrat pokrižata,« je dejala Tina, vzela Nado z mize in jo položila Maji v naročje.
Maja in Milan sta jo glasno pokrižala. Ko jo je pokrižala Maja, se ji je roka nekoliko zatresla. »Pokrižati vnukinjo in novokrščenko je posebna milost in dar,« je dejala, jo močno stisnila k sebi, nato pa položila nazaj na mizo.
Nada se je še enkrat, tokrat glasneje, oglasila. Da je to verjetno njen odgovor na njegovo vprašanje, je dejal Borut, in jo vzel k sebi v naročje, da so lahko pripravili mizo za slovesno kosilo. Za kosilo, v katerem je bilo ob tem domačem oltarju izrečenih kar nekaj prošenj in zahval.
Za kosilo, ki ga lahko tudi ne bi bilo.

JARC, Janko. Smiljan. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 10, str. 27-28.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, Samo še pet minut, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan,  Marija na kolencah zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Barbara, dolgolasa zlatolaska, Andreja, drobna, marljiva deklica, in Metka, tiha, plašna debeluška, so bile sošolke. Pred skoraj petimi desetletji so stopile v prvi razred osemletke. Pravzaprav so se odpeljale, saj je tistega leta po njihovi dolini prvič vozil šolski avtobus. Starši so jih na šolo lepo pripravili, kljub temu pa so imele na začetku kar nekaj težav. Andreja ni in ni hotela brati. V prvi čitanki je vedno, ko je učiteljica ocenjevala branje, prebrala samo naslov berila Kamen na srčku, potem pa trmasto molčala. Metka je pisala počasi in je imela vedno težave pri narekih, pa pretiha je bila pri branju. Še najmanj nevšečnosti je bilo pri Barbari, ki je imela starejše brate in sestre in se je od njih kar veliko naučila. Novega načina življenja so se počasi navadile in proti novemu letu je šlo vsem trem že vse gladko.
Iz šole so se vračale peš čez grajski hrib. To je bil najlepši, najskrivnostnejši in najbolj poučen čas šolskih dni. Na sončni strani hriba je bila vrtnarija, kjer je od jutra do večera delala dobrodušna in prijazna vrtnarica, ki je z deklicami vedno rada pokramljala. Pri njej so iz stare skodelice pile hladno studenčnico, se mudile ob opuščenem ribniku, polnem raznih vodnih živali, se poigrale z njenimi prijaznimi mačkami, ki so se sončile ob gredah, ali občudovale neštete rože, kakršnih doma niso imeli. Vrtnarica je vedela za vse skrivnosti, vse veselje in vse ocene teh naših deklic.
Leta so minevala med odpadanjem in šelestenjem jesenskega listja, belino in mrazom zimske pokrajine, pomladnega brstenja in prvih cvetov teloha, zvončkov, trobentic, jetrnika in rajsko lepih preprog resja, do čudovitega majskega časa in prvih toplih poletnih dni. Njihove vsakdanje poti so bile vedno nekaj posebnega. Videle so veliko različnih živali, nabirale gozdne sadeže, ob prvem snegu šle za sledmi srn, spomladi nabirale cvetje. Od blizu so spoznavale naravo in življenje v njej.
Poseben je bil čas pred Miklavžem, ko je Metka hotela prepričati prijateljici, kdo je v resnici ta dobri mož. Toda Barbara in Andreja se nista dali in ena od njiju je naslednji dan, ko je vse povedala staršem, ovrgla vse njihove dvome. Dobri mož jih je potem doma obiskal v spremstvu belih angelov in črnih parkljev in jim seveda prinesel darila. Še dolgo so se pogovarjale o tem lepem, skrivnostnem in vznemirljivem večeru. Ugotovile so, da sta bila dva angela sosedovima deklicama, eden od hudobcev pa ni imel kopit, ampak škornje, enake kot Barbarin starejši brat.
Leta so minevala, dekleta so vsaka po svoje iskala življenja srečo. Vse tri imajo lepe poklice in družine. Življenje znajo modro sprejemati. Od tistih šolskih dni se malokdaj vidijo, ko pa se srečajo, čutijo, da jih povezuje pravo prijateljstvo, tisto, ki te sprejme v objem, kot je zapisal neki stari modrec: »Prijatelj ničesar ne zahteva, ne sodi, da ti svoje vse: nasloni se nanj in se spočij!«
Morda se bodo Barbara, Andreja in Metka nekega dne spet odpraville “čez hrib” in si povedale vsaka svojo življenjsko zgodbo.

Metka. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 10, str. 28-29.