Avtor: Marko

Na ljubljanski avtobusni postaji sva si pomahali v slovo. Sošolka Tanja se je odpeljala proti svojemu domu na Vipavskem, sama pa sem odpotovala proti domačim hribom.
»V soboto torej prideš!« mi je rekla ob slovesu. »V nedeljo pa naju čaka izpolnitev obljube!«
Pritrdila sem ji in ponovno so se mi v glavi odvrteli spomini na zadnje mesece pred maturo. Profesor, ki nas je poučeval enega od strokovnih predmetov, nas je seznanil, da bomo konec maja pisali obsežen test. Vprašanja bodo vsebovala snov iz vseh letnikov. Novica je kot mora legla na nas, saj smo komaj čakali zaključka šolanja. Profesor je bil znan po svoji strogosti in doslednosti pri delu. Vedno je poudarjal, da moramo na poklicno pot oditi z dobrim teoretičnim znanjem. Kadar smo ga dijaki jezili s svojim pomanjkljivim poznavanjem snovi, se je z nekoliko ironije v glasu spraševal, kaj se je slovenski narod pregrešil, da bo dobil tako slabe zdravstvene delavce.
S sošolko Tanjo sva si delili tudi sobico v internatu. Takoj po najavi testa sva mrzlično iskali zapiske in drugo strokovno gradivo, da bova lahko obnovili vso snov. Celo za konec tedna sva ostali v Ljubljani in se poskušali učiti. Toda zunaj je cvetela pomlad in vabila na sprehode.
»Ne bo šlo!« sem obupano rekla nekega večera. »Pa saj se moram učiti tudi ostalo. Saj ni samo ta predmet na maturi! Kar pustila bom vse skupaj!«
Tanja je zavzdihnila in rekla: »Prav imaš! Le čudež naju lahko reši!«
»Čudež? Čudež bi se zgodil, če bi profesor utrpel kompliciran zlom obeh nog in ne bi uspel priti v šolo!« sem rekla in mu v srcu privoščila kakšno nesrečo, ki bi ga onesposobila za nekaj mesecev.
»Kaj pa, če se zaobljubiva, da bova naredili nekaj dobrega, če nama uspe pri testu dobiti pozitivno oceno?« je glasno razmišljala sošolka. »Ali pa, če prosiva Marijo s Svete Gore, da nama pomaga premostiti to težavo.«
»Če nama uspe uspešno zaključiti šolanje, bova prvi prosti teden poromali k Mariji na Skalnico,« sem rekla. Podali sva si roko in s tem potrdili, da bova obljubo držali.
Očitno nama je Božja Mati stala ob strani, saj sva obe dobili prav lepo oceno pri preverjanju znanja in tudi matura nama ni povzročala težav.
Na prvo prosto soboto po zaključenem šolanju sem se odpravila do sošolkinega doma. Pri večerji sva naredili načrt za naslednji dan, pripravili nahrbtnika in naravnali budilko. Tanjina nonica je z zanimanjem spremljala najine priprave na peš romanje. »O pupke moje,« je rekla v narečju, značilnem za te kraje, »jutri bo dež. Me trga po kosteh … Le kako bosta zmogli pot do Svete Gore?« V upanju, da se njena vremenska napoved ne bo uresničila, sva legli k počitku.
Naslednje jutro smo se zbudili v siv dan. Močan veter je po nebu podil debele oblake in dež je neusmiljeno padal. »Tako vreme ni primerno za na pot. Saj bo Mati Božja razumela, da nista mogli priti!« naju je opominjala sošolkina mama.«Toda mi dve sva obljubili!« sva dopovedovali in iskali primerna oblačila za neugodno vreme.
Ko je Tanjin tata videl, da naju ne bo nič odvrnilo od najine namere, je rekel: »Peljal vaju bom z avtomobilom. Tako bosta obljubo izpolnili. In naša mama ima prav, ko pravi, da Mati Božja vse razume.«
Kmalu smo se vozili med gručastimi vasicami Vipavske doline. Promet je bil redek, saj v takem vremenu gredo ljudje na pot le, če je nujno potrebno. Počasi in previdno je tata usmerjal svoje vozilo po vijugasti cesti proti vrhu Svete Gore.
Srečno smo prispeli pred mogočno baziliko. Kljub nevihtnemu vremenu sva s Tanjo dosegli cilj. Stopili sva v cerkev. Sedli sva v eno od klopi blizu oltarje, se srečno nasmehnili in se nato potopili vsaka v svoje misli.
Zrla sem v milostno podobo naše nebeške Mame in se v mislih preprosto pogovarjala z njo. Zahvalila sem se ji za srečno preživeta leta v Ljubljani, za uspešno zaključeno šolanje, za veselje, uspehe, pa tudi za žalosti, ko ni šlo tako, kot bi si želela … S hvaležnostjo sem pomislila na starše, ki so me podpirali pri iskanju poklicne poti. Molila sem za oba brata, za sorodnike in prijatelje. Nenadoma pa se mi je v misli prikradel spomin na najstrožjega profesorja. Zdelo se mi je, kot da mi neki glas šepeta, naj molim tudi zanj. “To pa že ne!” sem si potiho rekla. “Tega ni vreden. Preveč je meni in ostalim grenil dijaška leta in preveč strahu pred njegovimi strogimi ukrepi sem doživela.” Pogledala sem gor k Mariji, kot bi čakala, da pritrdi mojim mislim.
“Daj, preusmeri misli!” sem si prigovarjala. Poskušala sem moliti zase, za srečo v nadaljnjem življenju. Toda spet je v meni neki nekdo rekel, da je vendarle naš profesor želel, da v poklic odidemo vsaj malo pripravljeni na pasti in zanke, ki bodo postavljene pred nas. Da bomo velikokrat potrebovali moč in pogum, saj bomo s sočlovekom v trenutkih njegove največje nemoči in bolečine. “Ali mi bo to romanje res pokvarilo nenehno spominjanje na tega neprijetnega moža?” sem bila jezna sama nase.
***
Potem se je pričela sveta maša. Pater, ki je pridigal, je govoril o hvaležnosti za ljudi, ki so nam kot svetilniki na našem potovanju skozi čas. Je bil strogi profesor kot svetilnik? Naj se vendar zahvalim Bogu tudi zanj, me je vabil notranji glas. “Morebiti pa bom potem mirna in bo utonil med spomine,” sem pomislila. Z molitvijo Pod tvoje varstvo sem Božjo Mamo prosila, naj ga vodi in naj uredi,da bo nekoliko bolj usmiljen pri delu z dijaki.
Ob vračanju proti Tanjini domači vasi je bilo vreme že bolj prijazno. Proti večeru je izza oblakov posijalo sonce. S poslednjimi žarki tistega dne je pobožalo strehe hiš in zvonikov razsejanih po Vipavski dolini. V nastajajoči mrak se je oglasila pesem zvonov. S Tanjo sva opazovali svet pred sabo in bili srečni, da sva izpolnili obljubo.
»Ma veš, da sem se na Sveti Gori spomnila tega zmaja od profesorja. Upam, da se ne boš smejala, ko ti bom povedala, da sem za njega zmolila en očenaš!«
»A tudi ti!« sem začudeno vzkliknila in ji povedala, kako sem se borila sama s sabo, da tega ne bi storila.
***
Desetletja službe so tekla zelo hitro in prinašala različne dogodke. Velikokrat mi je znanje, ki mi ga je posredoval tisti srednješolski profesor, prišlo zelo prav. Molitev zanj ni bila več težka. Pred pol leta sem v časopisu zasledila, da je končal zemeljsko potovanje. Želim, da mu bo Največji med profesorji naklonil uživati srečno večnost.

HVALA, Irena. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 9, str. 27-28.

Strehovčeva mama je pozvonila in čakala. V roki je držala pleten cekar. Odpret je prišla Leonova mama.
»Nekaj malega sem prinesla,« je rekla Strehovčeva mama, da se vsaj malo oddolžimo.« Iz cekarja je vzela zavitek. »Mož je spet začel hoditi v službo. Zdaj bo malo lažje, zato se za naprej zahvaljujemo,« je izročila zvitek Leonovi mami.
»To bo verjetno za našega fanta,« je dejala mama in poklicala Leona. Ko je prišel, je začudeno pogledal najprej Strehovčevo mamo, nato svojo.
»Res sem hvaležna,« je Strehovčeva mama nagovorila Leona. Da se ji mudi, je dejala, ko jo je mama povabila v hišo, se še enkrat zahvalila in se poslovila.
Ko so se zaprla vrata, je mama dala zavitek Leonu. »To je tebi namenjeno.«
»Ali veš?« jo je začudeno pogledal Leon.
»Že nekaj čas,« ga je ponovno presenetila.
***
Že lansko leto so na šoli obljubljali, da bodo za učence uredili šolsko prehrano, pa je ostalo le pri obljubah. Z novim šolskim letom pa so res začeli z razdeljevanjem malic v majhnem prostoru pod stopniščem v pritličju, ki so ga poimenovali razdelilnica. Med glavnim odmorom se je potem čez celo hodnik vila vrsta čakajočih in lačnih učencev. Nad vsem dogajanjem je skrbno bedel hišnik, da se učenci niso preveč prerivali in prehitevali.
Ko je Leon iz dneva v dan potrpežljivo čakal v vrsti, je nekajkrat opazil, da se Silvo pogosto zadržuje v bližini stopnišča. Bil je droban, skoraj za pol glave manjši od njega, vendar se ga je hitro opazilo zaradi njegovih zelo svetlih in košatih las. Odkar se je njegova družina preselila v napol zgrajeno hišo, sta stanovala pravzaprav zelo blizu. Ko ga je Leon mimogrede opazoval, se mu je zdelo, da je Silvu pogled pogosto uhajal k posodi z narezanim kruhom.
»Zakaj pa nisi tudi ti naročen na malico?« ga je vprašal kakšen dan kasneje, ko je Silvo spet stal tam pod stopniščem, on pa je ravno prejel svoj obrok malice.
Silvo je nekaj zamrmral, pogled pa mu je vedno znova uhajal k Leonovi roki, v kateri je držal makovko.
»Si lačen?« ga je vprašal.
»Niti ne,« je Silvo neprepričljivo odgovoril.
»Bi malo odlomil,« mu je ponudil makovko tako, da bi Silvo lahko segel po njej.
Brez besed je odlomil slabo polovico.
Po majhnih koščkih sta žulila vsak svojo polovičko in se sem pa tja pogovarjala. Poznala sta se še iz podružnične osnovne šole, ki sta jo obiskovala štiri leta, nikoli pa nista bila v istem razredu.
Ko je zabrnel zvonec, sta šla skupaj v razred.
Čez nekaj dni je bil Silvo naslonjen na zid blizu stopnišča. Leon ga je takoj opazil in ko je dobil svoj obrok, je stopil k njemu.
»Odlomi pol,« mu je ponudil pravkar dobljeni kos kruha, namazanega z margarino. Silvo je odlomil in pazil, da se ne bi preveč namastil. Ko sta končala, je presenetil Silva: »Prideš tudi jutri?«
Kar nekaj časa ni odgovoril. »Ja, pridem,« je dejal in povesil pogled. Potem je čakal vsak dan. Najprej je gledal od daleč, bolj ko se je Leon približeval razdelilnici, bližje je prihajal. Počakal je, da je Leon zapustil razdelilni pult z malico v roki in se mu pridružil. Razdelila sta si obrok in po nekaj besedah odšla vsak na svoj konec in ga v miru pojedla. Le redkokdaj sta se zdržala v pogovoru.
***
Leonova mama se je oglasila na šoli. Kako kaj gre fantu, je vprašala razrednika. »Miren je, nekaj težav ima pri angleščini, enkrat je zamudil pouk, menda zaradi avtobusa,« je našteval razrednik. »Skoraj bi pozabil,« se je domislil, »zaradi malice ste gotovo dogovorjeni?«
»Kakšne malice?« se je začudila mama.
»Ki jo deli s Silvom«
»Katerim Silvom?«
»Kaj ne veste?« se je začudil razrednik.
»Ne, nič ne vem,« je rekla mama.
»Hišnik me je opozoril, da ga Strehovčev Silvo vsak dan počaka in si razdelita malico.«
»Prvič slišim.«
»Ali poznate njihovo družino?« je vprašal razrednik.
»Seveda jo poznam. Nedaleč od nas gradijo hišo. Z veliko težavo. Ne vem, ali je oče zdaj zaposlen ali ne.«
»Ne, ni,« je vedel razrednik. »Naša delavka je skušala fantu prek občine priskrbeti kakšno socialno pomoč, pa so odgovorili, da jim ne pripada, ker so lastniki hiše.«
»Napol dograjene hiše,« ga je popravila mama, »in brez rednih dohodkov.«
»Verjamem, da jim je težko. Res smo mu želeli pomagati, pa mu ne moremo,« je zaključil razrednik.
Silvo je prihajal vsak dan in čakal,kdaj bo lahko stopil k Leonu, da sta si razdelila malico in jo skupaj ali vsak zase pojedla. Vse do tistega zimskega dne, ko je k njim prišla Silvova mama z zavitkom kolin in ko jo Leon odkril, da to ni bila samo njuna skrivnost.
Po končani osnovni šoli sta se zgubila vsak na svoj konec. Čez nekaj let je Silvo odšel v Avstralijo. Nikoli več se nista videla.

JARC, Janko. Smiljan. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 9, str. 28-29.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.