Avtor: Marko

… molitev in post za domovino

Napisal Marko na 15. junija 2021. Objavljeno v Vzemi si čas za ....

Ob 30-letnici samostojne slovenske države se bomo Slovenci doma in po svetu spet povezali v verigo molitve in posta za domovino, letos pod geslom K skupnemu Izviru.
V času devetdnevnice za domovino (od 16. do 24. 6. 2021) nas bo vsako jutro ob 5.00 povezala molitev rožnega venca na Radiu Ognjišče. Od ponedeljka 21. 6. od 18.00 do torka, 22. 6. do 18.00 pa bomo povezani preko spleta skupaj preživeli 24 ur v molitvi in postu. Molitev bodo oblikovale različne skupine doma in izven meja naše države, vsak pa se bo molitvi lahko pridružil preko You Tube kanala.

Lepo povabljeni, da v času devetdnevnice in zlasti na dan molitve in posta združimo naše molitve, žrtve in prošnje. Podpirajmo drug drugega v prizadevanju za skupno dobro in zaupajmo Bogu, da nas bo vodil in blagoslavljal. Vsak lahko doda svoj kamenček v pisanem mozaiku skupne molitve – darilu Sloveniji ob njenem prazniku. Posamezniki, družine in skupnosti ste povabljeni, da se vsaj za 15 minut pridružite skupni prošnji v 24 urni neprekinjeni molitveni verigi.
Naj nas poveže molitev za Slovenijo!

Molitev za domovino
ob 30-letnici slovenske države
Gospod Bog,
ob 30-letnici države Slovenije
slavimo Tvojo dobroto.
Zahvaljujemo se Ti
za vse Tvoje milosti in varstvo.
Naj bomo ponosni na svoje korenine,
iz njih živimo in rastemo.
Sveti Duh, podeli nam zdravo pamet
in ustvarjalni pogum!
Emanuel – Bog z nami, obvaruj nas vsega,
kar ogroža naše telesno,
duševno in duhovno zdravje.
Mati Marija in sv. Jožef,
izprosita milost našim družinam,
da bodo odprte za življenje in šole ljubezni
za nove rodove.
Amen.

Kristjan je … hvaležen

Napisal Marko na 15. junija 2021. Objavljeno v MP Živeti vero.

Jezus je vzel tistih sedem hlebov in ribe, se zahvalil, razlomil hlebe in dajal učencem, učenci pa množicam. Vsi so jedli in se nasitili. Od koščkov, ki so ostali, so nabrali sedem polnih košev. Teh pa, ki so jedli, je bilo štiri tisoč mož, brez žená in otrok. (Mt 15,36-38)

OGLEDALO
Lepo je živeti v svetu, v katerem ti ni treba skrbeti, ali boš imel jutri kaj za pod zob, v katerem si kozarec čiste vode natočiš kar pod pipo, kjer se s pritiskom na gumb tvoja hiša v trenutku ogreje. Lepo je živeti v svetu, kjer lahko ješ, kar so včeraj skuhali na Masterchefu, in kjer se lahko do podružnice odpelješ z avtom.
Veliko imamo. Morda preveč. In ker imamo vsega preveč, smo pozabili, da te stvari preprosto niso samoumevne; tako se zgodi, da če se za stvari ni treba potruditi, mogoče meniš, da ti pripadajo. Iz tega se je rodilo tisoč naših zablod, tisoč težav našega sveta. Iz tega občutka izvira izkoriščanje delavcev tretjega sveta, za drobiž nam krojijo obleke, polnijo telefone in električne avtomobile. To nam pripada. Užaljeni smo, kadar pomrznejo marelice, spet ne bo nič od domače marmelade. Pa vendar ne bo tako hudo, jo bomo pač kupili, nobenega pomanjkanja ne bomo občutili zaradi tega. To nam pripada. Starodavne oblike vzgoje spet nekako prihajajo na dan, v njih se bleščijo spet nove in nove zahteve, naj otrok ne dobi vsega, kar si želi. Toda povejte, kako pa, če dejansko lahko dobi, kar si zaželi? Če mu ves svet govori, da mu vsaka želja pripada?
Pijani od razkošja samoumevnosti nazadnje enkrat vendarle trčimo v trenutek, ko se nam stvari ne izidejo, življenje se obrne tako, kakor si nismo želeli, da bi se. In mi, ki se nam izpolnijo vse želje, spoznamo, da niso samoumevne. Mnogo ljudi se zato od življenja utrudi, brez volje, brez moči so, da bi lahko preživeli življenje, ki je po svoji naravi težko.

BESEDA
Vendar pa težko življenje še ni nujno nesrečno. Srečno ali nesrečno življenje namreč ni odvisno od tega, kaj se nam v njem zgodi, niti od tega, koliko želja se nam v njem izpolni; saj poznate tisto, ni srečen, kdor veliko ima, ampak tisti, ki malo potrebuje. Odvisno je od tega, kako gledamo nanj. Drugače povedano, ali vidimo, koliko stvari nam je odvzetih, ali pa, koliko nam je podarjeno.
Jezus v puščavi, na kraju, kjer ni nič samoumevno, vzame tistih borih sedem žemelj, ki jih je kdove kdo menda po naključju izbrskal na dnu svoje torbe, morda so bile že stare, trde, se zanje zahvali, in stvari se popolnoma spremenijo. Naenkrat je za vse dovolj kruha, čudežno, vsega je dovolj, celo preveč, ko je poleg hvaležnost. Ker občutimo, da nam je nekaj dano, ne da bi si to s čimerkoli zaslužili. Zato je hvaležnost za moje življenje tako pomembna. Zaradi nje se počutim obdarjen in preskrbljen – in to vedno, tudi sredi puščave. Počutim se kot nekdo, za kogar je nekomu mar, kot del velikega načrta, v katerem je vse na svojem mestu, kjer je poskrbljeno za vse, kar tisti trenutek potrebujem. In se počutim ljubljen, vedno, tudi v temi in preizkušnji.

RIJAVEC, Marko (uvodnik mladinske priloge), Ognjišče (6) 2021, str. 62

Nesrečno zlato

Napisal Marko na 14. junija 2021. Objavljeno v Iskrica.

Pravljična zgodba pripoveduje, da je kralj Midas sanjal o zlatu in bogastvu. Božanski Dioniz naj bi mu pomagal, da se njegove sanje uresničijo. Vse, česar se je kralj dotaknil, je postalo zlato. Če je pobral kamen s tal, se je spremenil v zlato. Ko je prijel svoj kozarec, je bil iz zlata, prav tako njegov krožnik in postelja. Kralj je bil presrečen.
Sledilo je žalostno odkritje. Ko je hotel jesti in piti, sta bila kruh in vino v njegovih ustih zlato. Kralj je bil nedopovedljivo bogat, ni pa mogel ničesar pojesti ali spiti. Dioniz je bil vendarle milostljiv in mu je poslal potok, katerega voda je izmila čar in je spet lahko normalno jedel in pil. (sč)

Setveni koledar in “pretakanje energij”

Napisal Marko na 14. junija 2021. Objavljeno v Pisma.

Pozdravljeni!
Ker smo ravno v sezoni, ko se lotevamo dela na vrtovih, imam vprašanje v zvezi z uporabo setvenega koledarja Marije Thun. Ali je za kristjane res sporen in zakaj? Ne nazadnje gre za rezultat znanstvenega raziskovanja, opazovanja in dela z rastlinami v povezavi s kozmičnimi konstelacijami – te se opirajo na astronomske zvezdne karte in izračune (ne na astrološke napovedi). Koledar je izhajal iz praktičnega dela na vrtu in poskusov, ki jih je avtorica opravljala več desetletij, in je v skladu z biodinamično metodo dr. Steinerja, začetnika biodinamičnega kmetovanja in utemeljitelja antropozofije, po kateri življenje na Zemlji pomembno sooblikujejo energije, ki prihajajo iz vesolja. Je tu težava? »Thunova je zakonitosti teh vplivov prepoznala v odzivih rastlin. Ugotovila je, da jim lahko posredujemo različne impulze za rast tako, da izberemo čas setve in najpomembnejših opravil glede na to, pred katerim ozvezdjem zodiaka takrat potuje Luna. Sledeč tem ugotovitvam je rastline razdelila na plodovke, korenovke, listnate rastline in cvetnice.«
Prosim za kakšno razlago ali vaš vidik, kam spada vrtnarjenje po uporabi setvenega koledarja Marije Thun, lahko pa kaj več poveste tudi o uporabi in poplavi drugih luninih, astroloških in še kakšnih koledarjev.
Marjeta

Setveni koledar Marije Thun je v uporabi že zelo dolgo. Vsak setveni koledar, ki ga običajno lahko dobimo ob koncu ali začetku leta, je narejen po njeni predlogi. Tukaj ni odstopanj. Že od nekdaj so pravi kmetovalci in vrtnarji dejansko poznali tak koledar glede na ustno izročilo pa tudi glede na menjavo lune in drugih planetov. Kdor zares živi z naravo, to pozna ne glede na koledar. Pa tudi zdrava kmečka pamet pripomore, da lahko dobro vidiš in čutiš, ko se menjava luna in drugi planeti. Tudi rastline in živali niso neobčutljive na te spremembe. Zato to nikakor ne more biti v nasprotju s krščanstvom in vero v enega Boga. Marija Thun je to tudi znanstveno utrdila glede na kozmične konstelacije. Mnogi novodobniki ali bioenergetiki pa so pristavili svoj lonček, tako da so poudarili pretakanje energij, ki pa niso duhovne narave, temveč naravne. Samo človek je duhovno bitje in samo človeka zavaja hudobni duh in po njem deluje, ne more pa delovati preko živali, rastlin in drugih povrtnin in dreves. Zato lahko rečem, da se tak koledar lahko mirno uporablja in pri oziranju na ta koledar ne bo prišlo do nobenega prekletstva ne za rastline ne za človeka. Dodal pa bi, da nobeno sejanje in sajenje ne gre brez Božjega blagoslova. Zato pa so bile včasih procesije za sv. Marka, prošnji dnevi pred vnebohodom in procesija svetega Rešnjega telesa.
Naj sklenem: uporabljajte setveni koledar in vsakokrat tudi blagoslovite svoje delo.

KAVČIČ, Janez. (Pisma). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 6, str 27.

op. ur. O biološko-dinamičnem poljedelstvu in vrtičkarstvu smo v Ognjišču pisali že pred leti (Vinko Škafar, Pisma. Ognjišče (2017) 07, str. 47), članek je tudi na naši spletni strani (https://revija.ognjisce.si/pisma/12552-biodinamika-da-ali-ne

Ljubil sem slovenski narod

Napisal Marko na 12. junija 2021. Objavljeno v Priporočamo, berite.

(ob obletnici) Pisateljska domišljija Ivana Sivca je kot bogat rudnik z neizčrpnimi žilami. S to knjigo, ki je nastala na pobudo Vilija Kovačiča (poznamo po njegovih televizijskih nastopih v ‘pravdi’ o drugem tiru), Sivec začenja novo zbirko Slovenski narodni buditelji. Kovačič je zapisal, da zbirka “nastaja iz potrebe v času, ko Slovenci vse bolj pozabljamo na svoje korenine in velika dela ljudi, ki so nam jih pomagali ohraniti”. Odpira jo primorski duhovnik Virgil Šček, velik borec za slovenstvo pod tiranijo fašizma. Njegovo življenje in delo je prikazano v 25 zanimivih črticah. Pisatelj prizna, da kot državljan ‘celinske’ Slovenije, o tem izrednem možu ni vedel nič, zato se je, preden se je lotil pisanja, po svoji navadi temeljito poučil iz raznih virov, šel pa je tudi ‘na teren’, v kraje, kjer je Šček živel in deloval.
Rodil se je v Trstu kot peti otrok pobožne železničarske družine. Pred njim se je rodil deček, ki je pri krstu dobil ime Virgil po apostolu Karantanije, a je živel malo časa. Ko je prišel na svet naš junak, so mu dali njegovo ime, “ker pravijo, da ima človek, če dobi ime po pravkar umrlem predhodniku, dvojno moč”. Pri njem se je to uresničilo. Ko so ga kot otroka vprašali, kaj bo, ko bo velik, je kot iz topa izstrelil: »Strojevodja!« Res je postal strojevodja, vendar ne pri železnici, ampak na čelu tistih, ki so svoje moči –posvetili delu za zatirane.

Naročila:

Virgil je postal duhovnik, ki je “dišal po ovcah”, kot pravi papež Frančišek pastirjem, ki gredo med ljudi. Svoja spoznanja je zapisoval in tako je nastalo kar nekaj zvezkov njegovih znamenitih Paberkovanj. Bil je med vodilnimi duhovniki, ki so bili povezani v tajno društvo Zbor svečenikov sv. Pavla. Bil je med pobudniki Goriške Mohorjeve družbe, poslanec v rimskem parlamentu. Na podobice, ki so jih delili na njegovem pogrebu, je zapisal: »Verujem vse, kar me je mati učila. Ljubil sem slovenski narod.«

S. Čuk (Priporočamo, berite), v: Ognjišče 6 (2021), 94-95.

Izvirni greh vzgoje in izobraževalnega sistema

Napisal Marko na 10. junija 2021. Objavljeno v Kolumna - Kristovič.

Na predavanjih strokovni delavci in starši velikokrat zastavijo vprašanje, zakaj je do vsega tega sploh prišlo, kje so vzroki za tako problematično stanje na področju vzgoje in izobraževanja, zakaj je na tem področju takšna zmeda, zakaj se starši počutijo nemočne, zakaj starši in vzgojno-izobraževalni sistem niso kos otrokom ipd. Še posebej se to vprašanje zaostri ob zavedanju, da smo samo par desetletij nazaj imeli zgleden, v mnogih pogledih celo odličen vzgojno-izobraževalni sistem. Vzgoja takrat ni bila znanost, kot se skuša prikazati danes, in ni vsak teden izšel nov priročnik o čarobnih vzgojnih nasvetih in metodah, ampak je vzgoja bila nekaj spontanega, naravnega – del normalnega življenja. Otroci so imeli iskrice v očeh, v sebi so nosili radoživost in radovednost ter zdravo nagajivost, mladostniki pa so na življenje gledali z navdušenjem in ga jemali kot izziv, iskali so pristne in resnične odnose, hrepeneli so po prijateljstvih, novih doživetjih in izkušnjah, mladostniška ljubezen pa je dobivala biblične razsežnosti. Nedolgo nazaj mladi niso tožili nad anksioznostjo, depresijo, notranjo praznino, apatijo, nesmiselnostjo življenja, niso se samopoškodovali ipd. Kaj je torej šlo narobe?
Eden izmed ključnih vzrokov je prav gotovo ‘strokovne’ narave. Številni permisivno usmerjeni ‘strokovnjaki’ so zaradi pomanjkanja vpetosti v prakso, v konkretno delo z otroki in mladostniki, povzročili usoden razkorak med temeljnimi naravnimi razvojnimi značilnostmi (življenjem) otroka in med ‘strokovnimi’ teoretičnimi predpostavkami. Gre za ločitev, ko teorija ni več izvirala iz prakse/življenja, ampak ravno obratno. Pojavila se je velika težnja, da se povsem teoretična dognanja uveljavijo v praksi. V nasprotju s tem bi morala biti teorija v organski povezavi s prakso. V osnovi gre za strokovno antropološko zmoto. Predstavniki permisivne paradigme dojemajo otroka predvsem kot razumsko, kognitivno bitje, v ospredju so otrokove želje in potrebe. Najvidnejši predstavnik in utemeljitelj teorije permisivne vzgoje je Benjamin Spock, ki se je, kot je znano, opravičil svetovni javnosti ter priznal zmoto svojih teoretičnih prepričanj.
Čeprav so se že nekaj desetletij nazaj v svetu jasno kazale zmote in zablode permisivnega pristopa, tega v slovenskem prostoru takrat nismo znali pravilno razbrati in upoštevati. Kljub temu se je na pozitivističen način pospešeno in sistemsko promovirala ter gradila izobraževalna paradigma otroku prijazne šole in vzgoje po meri otroka. Predpise, navodila, smernice in zakone pa so pisali na podlagi teoretičnih pogledov in stališč, in ne na podlagi prakse ter konkretnega dela z otroki in mladostniki. Posledice so različne in večplastne in jih na tem mestu ni treba ponavljati. Podčrtati pa je treba bistveno: da vzgojno-izobraževalni sistem potrebuje celovito prenovo, nam je že dolgo jasno. Pod pritiski ‘strokovne’ permisivne paradigme in zaradi pretirane birokratizacije, kjer je prav vse treba določiti na podlagi uredb, zakonov in predpisov, sta posledično šola in vrtec izgubila strokovno avtonomijo in integriteto. Še več, na ta način se uničuje identiteta in dostojanstvo učiteljskega in vzgojiteljskega poslanstva. Covid situacija nam je to samo še bolj predočila in nas zelo neposredno soočila s tem dejstvom. Starši pa so ob poplavi vzgojne literature, različnih teorij, nasvetov, forumov, vedno novih knjig, ki obljubljajo čarobne rešitve za vse vzgojne tegobe in množico strokovnjakov, vedno bolj razočarani, zmedeni in negotovi glede svojih vzgojnih ravnanj. Ali je bilo v ozadju nepoznavanje znanstvenih dognanj in strokovnega razvoja v tujini ali zavestno ignoriranje le-teh ali kaj drugega, na tem mestu ni možno celovito analizirati.
Nihalo je iz ekstrema represivne vzgoje zanihalo v drug ekstrem – permisivnost. Čeprav je ta beseda tako klišejsko ‘zlajnana’, da jo je dejansko že banalno uporabljati, pa v praksi še vedno ni prišlo do kakršnegakoli vidnega premika. Poplava vzgojne literature, ki delne rešitve absolutizira ter generalizira, in množica strokovnjakov, ki staršem preko vseh mogočih medijev ponujajo lastne vzgojno-odrešenjske rešitve, problematiko zgolj poglabljajo. Morali se bomo nasloniti na resno znanost, ki otroka in posameznika upošteva v vseh njegovih razsežnostih, in temelje postaviti na bivanjski realnosti otrok in mladostnikov. Glavno besedo bodo morali prevzeti tisti, ki so vsakodnevno vpeti v prakso. Treba se bo premakniti od nasvetov in metod k človeku, k življenju. Drugače se bomo spet postavili zraven človeka, kot se postavljamo sedaj.

KRISTOVIČ, Sebastjan. (Na začetku). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 6, str. 11.

Nočni psalm

Napisal Marko na 9. junija 2021. Objavljeno v Iskrica.

(v spomin na Otona Župančiča)

Zvezde hite čez visoko polnoč
tihe, zlate;
škoda zate,
duh, kam blodiš obupujoč?
Ptič prešumęl je plaho gaj
do družice;
tam – cvetlice:
vonj in šepet je obkrožil ves kraj.
Pošlji še enkrat k zvezdam oko:
svetla cesta
v bajna mesta,
duš tam hrepenenja pojo.
Slušaj navzdol: rodovi dreves,
od obzorja
daljna morja
zlagajo himno nižin do nebes.
Kakor iz školjke motnjava glasov:
dih skrivnosti —
ni radosti,
ni bolečine, a polno je snňv.
Sredi vsega razprostri peroti
kot dve zarji,
in v viharji
harpa boš, ki jo prebira Gospod.

Oton Župančič

Klic noči

Prišló je kakor klic noči,
klic polnoči, od vseh strani
iz mraka,
oko preplašeno strmi
in čaka.
In videl svetlo sem drevo
na vzhodu tam; čez vse nebo
je veje raztegnilo
in s koreninami zemljó
je kakor plug razrilo.
Kot blagoslov dobrotnih rok
se vzpenjalo je vseokrog
v višini,
bodoča pota svojih nog
vsa videl sem v jasnini.
A zdaj, poglej na drugo stran:
tam rasel hrast je velikan
v ozračje jasno —
mrakove bruhajoč vulkan,
tako pošastno.

Oton Župančič

Vsa razkosana,
v prah poteptana
čudežna vezenina!

Naskrivaj jo poberem,
jo s solzami operem,
skrbno jo zvijem,
si v nedra jo skrijem,
ob njej se grejem,
se jočem, smejem,
jo božam, se tešim,
da v bodočnost jo rešim:
o moja domovina!

Oton Župančič

Srce Jezusovo – nam je v veliko pomoč

Napisal Marko na 9. junija 2021. Objavljeno v Pogovor o ... grehu, milosti, hudiču ....

Pogovori z Janezom Kavčičerm, eksorcistom koprske škofije

– V juniju kristjani obhajamo praznik Srca Jezusovega. Poznamo posebno pobožnost, povezano s češčenjem Presvetega Jezusovega Srca. Kako bi na kratko predstavili začetek te pobožnosti?
Nekateri svetniki so sicer o Presvetem Jezusovem Srcu pisali že stoletja prej, leta 1673 pa je imela francoska redovnica sv. Marjeta Marija Alacoque videnje Jezusa, v katerem je Cerkev prosil, naj počasti njegovo Presveto Srce in se mu posveti. Jezus je vernike prav posebej prosil, naj »devet mesecev zapored na prve petke prejemajo sveto obhajilo«. Prošnja je bila povezana s posebno obljubo za vse, ki se bodo posvetili Presvetemu Jezusovem Srcu in spodbujali njegovo čaščenje. Po smrti s. Marjete Marije se je pobožnost prvih petkov hitro razširila po vsej Cerkvi, njena priljubljenost pa se je močno povečala leta 1920, ko je papež Benedikt XV. Marjeto Marijo Alacoque razglasil za svetnico.

– Priporoča se, da je treba opraviti devet prvih petkov v devetih zaporednih mesecih. Zakaj ravno ta številka?
Številka devet je tradicionalno povezana z devetdnevnicami, korenine pa ima v devetih dneh, ki so jih apostoli pred binkoštmi preživeli v molitvi. Devetdnevnica zagotavlja dovolj časa za pripravo na praznik in notranjo obnovo.
Pobožnost v čast Srcu Jezusovemu temelji na dveh zakramentih: obhajanju svete spovedi in svete evharistije. Ravno ta zakramenta sta vedno v ospredju. Tudi Marija v vseh prikazovanjih govori o nujnosti teh dveh zakramentov, kajti če ju uporabljamo oz. posegamo po njiju, smo potem tudi vredni prejemati Jezusa v svoje srce.
Pri tej pobožnosti se torej udeležujemo svete maše in poskrbimo, da bi prejeli sveto obhajilo z namenom, da počastimo Presveto Jezusovo Srce. Če nismo v stanju milosti in se zavedamo, da ne moremo prejeti obhajila, je treba najprej opraviti sveto spoved.
Sicer pa ni toliko pomembno, s katerim mesecem začnemo, pomembno je, da vztrajamo in smo potem redni devet zaporednih prvih petkov v mesecu. Mnogi najraje začnejo z oktobrom, da zaključijo v juniju, ko je tudi praznik Srca Jezusovega.

sv. Marjeta Marija Alacoque

– Kakšne obljube so povezane s to pobožnostjo?
Jezus je rekel sv. Marjeti Mariji: »Tistim, ki bodo zaporedoma devet prvih petkov prejeli sveto obhajilo, obljubljam milost končnega spreobrnjenja. Ne bodo umrli v moji nemilosti in brez svojih zakramentov. Moje Božje Srce jim bo v zadnjem trenutku varno pribežališče.« To pomeni, da če vernik devet zaporednih mesecev na prve petke pobožno prejema sveto obhajilo, mu bo Jezus zagotovil posebne milosti v uri njegove smrti in mu omogočil, da se bo pokesal svojih grehov ter prejel poslednje zakramente (če bo to potrebno).
Sam to pobožnost zelo priporočam. V zvezi z njo imam nekaj osebnih izkušenj: ko sem hodil še na obiske v bolnišnico v Izolo in Šempeter, sem pri bolnikih, ki so lahko tudi dolgo časa zanemarjali duhovno življenje, videl, da so imeli milost zadnje srečne ure. Ko sem jih spraševal, ali so kdaj prej opravljali pobožnost prvih petkov, jih je večina izmed njih to potrdila.
Ta pobožnost ima neizmerno veliko moč in je res kot velika devetdnevnica. Zato sem jo tudi sam uvedel za birmance, in smo namesto devetdnevnice pred birmo obhajali pobožnost prvih petkov skozi celo leto.

– Ali so prvi petki »vstopnica za nebesa«?
Seveda ni tako preprosto: ni dovolj, da gremo devet zaporednih prvih petkov k sveti maši, nato pa vse skupaj »izklopimo«, nikoli več ne zaidemo v cerkev in živimo v grehu! Pomen te pobožnosti je, da vernika približa Jezusovemu Srcu. Če posameznik te obveznosti izpolnjuje z iskreno vero, je povsem naravno, da bo bliže Bogu in bolje pripravljen na smrt. Ko pa ta pobožnost postane praznoverna, ko ne čutimo potrebe, da bi živeli krepostno, vse Jezusove obljube ostanejo brez sadov.
Jezus si želi, da se spočijemo v njegovem Srcu kot sv. Janez, ki je pri zadnji večerji slonel na njegovih prsih. Pobožnost prvih petkov je zato priložnost, da se z Jezusom srečamo večkrat, ne le ob nedeljah, ter da poglobimo svojo ljubezen do njega.
Spoznanje in zaupanje, da se lahko spočijemo v njegovem Srcu in vanj položimo vse svoje skrbi, pa je bistvo prvih petkov. Gre za uveljavljeno pobožnost, ki ima svojo tradicijo, in ne za kako novodobno stvar – ker mnogi iščejo samo nekaj novega, nekaj drugačnega. Zato se mi zdi pomembno in potrebno, da izpostaviva tudi to pobožnost, saj je tako globoka, tako polna vsebine in prinaša toliko milosti, da je res škoda, da ne bi posegali po njej.

DVANAJST OBLJUB, POVEZANIH S POBOŽNOSTJO PRESVETEGA JEZUSOVEGA SRCA:

Dal jim bom vse milosti, ki jih potrebujejo v svojem stanu.
Naklonil bom mir njihovim družinam.
Tolažil jih bom v trpljenju.
Varno zavetje jim bom v življenju, posebno ob smrtni uri. Tisti, ki mi bodo vdani inmeni posvečeni, se ne bodo pogubili.
Dal jim bom obilen blagoslov pri vsem delovanju.
Grešniki bodo našli v mojem Srcu vir in neizmerno morje usmiljenja.
Mlačni bodo postali goreči.
Goreči bodo hitro dospeli do velike popolnosti, če se mi bodo popolnoma posvetili, me častili in ljubili.
Bogato bom blagoslovil kraje in skupnosti, kjer bodo imeli na častnem mestu podobo mojega presvetega Srca in ga ljubili in častili ter se mu izročali v posebno varstvo.
Na ta način bom ponovno zedinil sprte družine in pomagal družinam v kakršni koli stiski, če se bodo z zaupanjem obračale name.
Tistim, ki delajo za rešitev duš, bom dal, da bodo spreobrnili tudi najbolj trdovratne grešnike, če bodo prisrčno častili moje Srce in to čaščenje širili med ljudmi.
Imena tistih, ki bodo širili čaščenje, bodo neizbrisno zapisana v mojem Srcu.
Tistim, ki bodo zaporedoma devet prvih petkov prejeli sveto obhajilo, obljubljam milost končnega spreobrnjenja. Ne bodo umrli v moji nemilosti in brez svojih zakramentov. Moje Božje Srce jim bo v zadnjem trenutku varno pribežališče.

ERJAVEC, Matej. (Pogovor z eksorcistom). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 6, str 30-32.
[matej.erjavec@ognjisce.si]

Jezus, Marija in Jožef

Napisal Marko na 8. junija 2021. Objavljeno v Iz naših knjižnih izdaj.

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk, 216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022.

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 €

Jezus, Marija in Jožef,
v vas občudujemo
lepoto prave ljubezni
in se vam zaupno izročamo v varstvo.
Sveta nazareška družina,
napravi tudi naše družine
za kraje občestva in prostore molitve,
resnične šole evangelija
in male domače Cerkve.
Sveta nazareška družina,
nikdar več naj ne bo v družinah
prizorov nasilja, zapiranja vase
in razdeljenosti;
kdorkoli je bil ranjen
ali prizadet,
naj bo hitro
potolažen in ozdravljen.
Sveta nazareška družina,
daj, da se bomo vsi zavedali
svetega in nedotakljivega
značaja družine,
njene lepote
v Božjem načrtu.
Jezus, Marija in Jožef,
poslušajte nas in sprejmite
našo ponižno prošnjo.
Amen

papež FRANČIŠEK (Molitev). Ognjišče, 2016, leto 52, št. 6, str. 3.

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

pripravlja: Marko Čuk

Starši, otroci … kaj veste o Bogu, Očetu, Stvarniku …?

Napisal Marko na 8. junija 2021. Objavljeno v Iz naših knjižnih izdaj.

iz knjige YOUCAT za otroke Katoliški katekizem za otroke in starše, 240 strani, 17,5 x 22,5 cm, integralna vezava, barvne fotografije in grafika

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 19,90 €

Ali poznamo dvanajst dejstev o Bogu? Morda vsaj kakšnega… Kako bi odgovorili na vprašanje kdo je pravzaprav Bog, zakaj pravimo, da je gospodar sveta, od kod nekateri toliko vedo o njem in zakaj je najpomemnejše na tem svetu, da ga poznamo …

Prvo dejstvo se glasi: Verujem v Boga Očeta vsemogočnega, Stvarnika nebes in zemlje

Kdo je Bog? Bog je Bog.
On je povsod, zgoraj in spodaj,
včeraj in danes,
brez začetka in brez konca.
Bog je obstajal že takrat,
ko še ni obstajalo niti eno zrnce prahu.
In obstajal bo tudi še takrat,
ko nekoč ne bo več sveta.
Bog je tisti,
od katerega prihaja vse dobro na svetu:
Bog je Ljubezen. (1 Jn 4,8)

Kako je nastal svet?
Pred vsemi časi,
ko še ni bilo ničesar,
niti teme niti časa,
je nekdo obstajal: Bog.
Bog je spregovoril: »Bodi …«
Zato je Bog
stvarnik vsega,
kar obstaja.

Sveto pismo pripoveduje zgodbo
o sedmih dneh stvarjenja,
da bi povedalo, da je Bog ustvaril svet.
Izpred mnogih milijonov let vse do danes
→ se razvija zemlja,
ki jo On drži v svojih rokah.

Bog ljubi vse, kar je naredil.
Tudi živali. A le ljudem je Bog podaril
nekaj posebnega.
Človeku je zaupal Zemljo,
da bi jo obdeloval in varoval.
(prim. 1 Mz 2,1)

Kamni ne morejo čutiti.
Živali sledijo svojim nagonom.
Človek pa lahko razmišlja;
lahko čuti, joka, se smeje
in prevzema odgovornost.
Le človek je svoboden:
lahko izbira med dobrim in slabim.
Človek in Bog
sta lahko celo prijatelja.

Ali se Bog še zanima za nas in za ta svet?
Vsako sekundo
Bog skrbi za to,
da svet ne izgine nazaj v nič.
Od najmanjše mravlje
do največje galaksije –
nič ne more obstajati brez Boga.
Bog ni kot urar,
ki je sestavil kompliciran urni mehanizem
in ga na koncu prepustil samemu sebi.
Nasprotno –
On je celo prišel na ta svet.
Bog je postal človek.
Tudi danes Bog ni daleč od mene.
Vidi me in posluša,
če kličem k njemu.

→ Mladenič pride k učenjaku in mu reče: »Dam vam 100 evrov, če mi poveste, kje živi Bog!« Učenjak mu odgovori: »In jaz ti dam 200 evrov, če mi poveš, kje ga ni mogoče najti.«

→ Teorija evolucije na noben način ne uničuje vere v Boga, stvarnika. Papež Frančišek pravi: »‘Big-Bang‘, veliki pok, ki ga človek danes postavlja kot začetek sveta, ni v nasprotju z Božjim stvarjenjskim načrtom, ampak po njem hrepeni. /…/

→ Nismo naključen in nesmiseln produkt evolucije. Vsak izmed nas je sad Božje misli. Vsak je zaželen, vsak je ljubljen, vsak je potreben. (papež Benedikt XVI.)

→ Neki mož je molil k Bogu: »Prosim, prosim, daj, da bom zadel na lotu!« Molil je danes. Molil je jutri, vse dni, teden za tednom, mesec za mesecem, leto za letom. Končno je zaslišal Božji glas: »Človek, daj mi že končno priložnost! Kupi si srečko!«

(se nadaljuje)

YOUCAT za otroke – primerno darilo za prvo sveto obhajilo
Najodločilnejši kraj posredovanja vere ni učilnica, pravzaprav to ni niti cerkev. Morda je to kotiček v otroški sobi, ležalnik ob morju, klopca na vrtu ali rob postelje. Nič ne more nadomestiti pogovora med ljudmi, ki se imajo radi in si zaupajo. Šele v prostoru ljubeče bližine lahko podelimo zaklad vere, po-delimo ali skupaj odkrivamo. – YOUCAT za OTROKE. – ki pomaga odgovarjati na mnoga otroška vprašanja vprašanja, … in skupaj z YOUCAT-om za OTROKE lahko iščete odgovore. Pa tudi sami lahko izberete to ali ono vprašanje. Najbolj smiselno je slediti predlaganemu vrstnemu redu vprašanj. Kajti vera je rastla skozi dva tisoč let, in počasi se jo je razumevalo vedno globlje; zatorej ne moremo izpustiti nobenega delčka, ne da bi zabredli v nevarnost, da bomo izpustili ali napačno razumeli nekaj pomembnega.

Pri prelistavanju YOUCAT-a za otroke sem naletel tudi na vprašanja, ki jih otroci milijonkrat postavljajo svojim staršem in katehetom, zaradi česar se mi je zazdel ravno tako uporaben kot veliki katekizem, v katerem najdemo odgovore na pomembna vprašanja življenja: Od kod prihaja svet? Zakaj obstajam? Kako in čemu živimo tukaj? Kaj se zgodi po smrti?
YOUCAT za otroke je katekizem, ki je čisto drugačen kot tisti, ki sem ga uporabljal sam. Prirejen je temu, da bi otroci in starši z njim skupaj preživeli čas in hkrati vedno bolj odkrivali Božjo ljubezen.
Dragi starši, imejte ta mali katekizem pri sebi in poiščite čas, da si ga boste ogledali skupaj z vašimi otroki. Stran za stranjo, skrivnost vere za skrivnostjo vere, vprašanje za vprašanjem.
Pomagajte svojim otrokom, da odkrijejo Jezusovo ljubezen! To jih bo naredilo močne in pogumne. Zaupam vam YOUCAT za otroke. Ne postajajte utrujeni za spraševanje in pripovedovanje o vaši veri. Ne ostanite nemi, kadar vprašanja mučijo vaše otroke, ampak imejte vedno moč, da bi bili posredovalci vere, ki ste jo tudi sami prejeli od vaših staršev. Bodite živa veriga, ki omogoča, da je Evangelij nenehno prisoten v naših družinah, skupnostih in cerkvah. Iz vsega srca vas blagoslavljam in prosim, molite zame. (papež Frančišek)

pripravlja: Marko Čuk

Avtor: Marko

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing