Avtor: Marko

Novo oznanilo: “Ni časa”

Napisal Marko na 14. julija 2021. Objavljeno v Za začetek.

Obstajata dve vrsti revežev: tisti, ki imajo čas, pa nimajo denarja, in drugi, ki imajo denar, ampak nimajo časa.
Še ne tako zelo dolgo nazaj je tisti, ki je želel iti na drug konec vasi ali v mesto, moral iti peš. Kasneje se je človek domislil konjske vprege, kolesa, vlaka in avtomobila. Popotniki so se preselili na ladje in letala. Včasih so za komunikacijo uporabljali pisma ali pa so morali iti na drug konec mesta, da so nekomu nekaj sporočili. Ker smo imeli sorodnike v Avstraliji, se spomnim, da je pismo tja potovalo nekaj mesecev in da je bil telefonski pogovor žafransko drag. Sedaj prijatelja Aleša v Sydney pokličem kadarkoli – in to celo brezplačno. Pametni telefoni pravzaprav predstavljajo nekakšno industrijsko revolucijo v več ozirih. Včasih so gospodinje perilo prale na roke, enako tudi posodo. Potem je človeštvo izumilo pralne in pomivalne stroje. Včasih so knjige in doktorske disertacije pisali na roko, potem smo izumili pisalne stroje. Sedaj imamo vsemogočne računalnike, na katerih je pisanje in urejanje besedila v primerjavi z nekdanjim urejanjem besedila podobno kot potovati z letalom ali iti peš. Koliko je samo pisarniških in drugih administrativnih programov, ki nepredstavljivo olajšajo delo! In še in še bi lahko naštevali izume, ki jih je ustvaril človeški um – vse z enim samim namenom: privarčevati čim več časa in energije. Predvsem časa. Z vsemi temi napravami, stroji in pripomočki smo ga privarčevali res ogromno. Se pa na tem mestu samo od sebe postavlja ključno vprašanje: Kje je ves ta privarčevani čas??? Res zanimiv paradoks, da se ob vsej mogoči tehnologiji, ki jo je človeštvo ustvarilo, da bi nam bilo lažje in bi imeli več časa, dogaja ravno nasprotno – zdi se, da ga imamo vedno manj. Še za kavo se velikokrat težko dogovorimo.
Na šolah za starše ali pri individualnih srečanjih starši velikokrat potarnajo, da nimajo časa, da je časa vedno manj, da ga nimajo dovolj za otroke, za partnerja, da nimajo časa za branje, za izlet v naravo, za gledališče, za skupno preživljanje prostega časa ipd. Da je nekoč bilo veliko več časa ter da so se lahko veliko več družili s sosedi in sorodniki. Do neke mere to gotovo drži, saj so delovniki precej drugačni, kot so bili nekaj desetletij nazaj. Po drugi strani pa se je treba tudi vprašati, v kolikšni meri smo v resnici žrtve tega pomanjkanja časa oz. kaj nam krade čas.
Žal obseg tega kratkega razmišljanja onemogoča, da bi osvetlili vse vidike, pa izpostavimo najpomembnejše: Velika modrost je zavedanje, da je edino, kar človek resnično poseduje, čas, ki mu je dan na voljo. Bistveno vprašanje za vsakega izmed nas pa je: Kako in za kaj bom ta čas porabil? Star pregovor pravi: Čas teče in nič ne reče. Bolj kot je človek moder, bolj ko zori in nabira leta, globlje se tega zaveda. Življenje nam je dano, podarjeno, na nas pa je, kaj bomo iz njega naredili, za kaj ga bomo porabili, kakšna sled bo ostala za nami. Življenje mineva, čas teče in človek nima prav nobene moči, da bi to spremenil, da bi čas ustavil. Edino, kar je v naši moči, je to (in to je veliko), da svoj čas porabimo čim bolj smiselno, čim bolj modro, da ga napolnimo z lepimi, dobrimi in resničnimi vsebinami.
Glede na način življenja, ki ga živimo v današnji družbi, je še toliko pomembneje temeljito premisliti, kako bomo čim bolj kakovostno preživeli čas. Zato staršem in družinam vedno svetujem, naj na dopust gredo sami, in ne z več pari oz. družinami skupaj. Ključno je, da je dinamika odnosa, ko sta mož in žena sama, kakovostno nekaj povsem drugega kot v družbi, druženju in nenehnem dogajanju. Za odnos, za čutenje, za zbližanje je potreben čas in je potrebno tudi nekaj tišine in miru, ki ga med letom in delovniki težko najdemo oz. si ga preredko vzamemo in privoščimo. Dopusti, vikendi, prazniki so najbolj privilegiran čas za partnerja, za otroke, za odnose in za najdražje. Zdi se, da je sodobni človek v nenehnem beganju iz ene trgovine v drugo, od ene tašče k drugi, z enega obiska na drugega, z enega piknika na naslednjega, ves čas mora biti vklopljena televizija, da sploh ne omenjamo nenehne intravenozne priključenosti na telefon. Živimo skupaj, a velikokrat drug mimo drugega. Globoko sem prepričan, in to vedno bolj, da so največji tatovi naših odnosov in našega časa prav zasloni. Čeprav so odnosi nekaj najdragocenejšega v naših življenjih, si za pristne in odkrite odnose gotovo vzamemo premalo časa. Slovenski jezik, ki je resnično čudovit, to zelo nazorno zaobjame v besedi sreča, ki v glagolniški obliki pomeni srečanje, srečevanje. Sreča je v srečanju. Naj bo v letošnjem dopustnem času te sreče, ki se plemeniti v odnosih z najbližjimi, čim več.

KRISTOVIČ, Sebastjan. (Na začetku). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 8, str. 11.

Umetnost življenja in teta Gerika

Napisal Marko na 14. julija 2021. Objavljeno v Za začetek.

Teta Gerika je posebna oseba. Ena izmed njenih posebnosti je, da je, odkar se spomnim, nenehno obkrožena z otroki (svojimi, potem z vnuki, sedaj že s pravnuki). Kar vrejo k njej. Sedaj, ko nemočna in bolna leži na svoji postelji in bolezen, polnih devet desetletij življenja ter vse ostale starostne tegobe na njej puščajo vedno globlje in resnejše sledi, je ta obkroženost ostala enaka, verjetno še večja, intenzivnejša in bolj poduhovljena. Ta ljubeča povezanost še zdaleč ni nekaj samoumevnega. Po končanem študiju sem sedem mesecev živel v Torinu, kjer sem kot prostovoljec delal v bolnišnici na onkološkem oddelku zadnjega stadija. Tam sem opazil zanimiv ‘pojav’: nekateri bolniki so bili ves čas obkroženi z otroki, vnuki, znanci …, k drugim pa skorajda nikoli ni bilo koga na obisk. Marsikdaj sem slišal kritiko v smislu, le kakšni so ti otroci, da nikoli ne pridejo na obisk, in kako trdosrčne vnuke mora imeti ta babica, da se nikoli ne prikažejo. Meni pa so se takrat postavljala druga vprašanja: kakšna je bila ta oseba v življenju, v kakšnih odnosih je bila s svojimi najbližjimi in prijatelji, znanci, kakšna je bila kot osebnost, kako je živela svoje življenje, za kaj je porabljala svoj čas …, da sedaj ni nikogar na obisk? Gotovo stvari niso črno-bele, ampak je vedno treba upoštevati obe plati.
Pri teti Geriki ni nobenih dvomov. Njena širokogrudnost, dišeča kuhinja, neumorna ljubeznivost, prijaznost, milina, vedno odprt objem in na stežaj odprta vhodna vrata – le kdo bi se lahko uprl tej najmočnejši sili na svetu? Sili, za katero Biblija pravi, da je močnejša od smrti. Postaviti Ljubezen za središče, izvir in cilj svojega življenja je prav gotovo vrhunec umetnosti življenja in največji intelektualni dosežek človeškega uma. To seveda ni stvar znanstvenih raziskav in laskave izobrazbe, ampak predvsem srca oz. umetnosti življenja. Tega so se misleci zavedali že tisočletja nazaj, ko je filozofiji še šlo za način življenja, za smisel življenja, za tisto, kar je v življenju res bistveno ter kar zares šteje. Znane so Sokratove besede: »Prijatelj moj ljubi, Atenec si, meščan največjega, po znanosti in moči najslavnejšega mesta na svetu, pa te ni sram, da se pehaš samo za tem, kako bi si pridobil čim več denarja pa slave in časti, na sprevidevnost in resnico in spopolnitev duše pa niti v sanjah ne misliš?«
Problematika sodobnega človeka niso potlačene frustracije in različne zavrtosti kot v Freudovem času, tudi ne pomanjkanje materialnih dobrin in nepredelane travme ter druge psihološke neidealnosti, kot jih mnogi želijo prikazati. Srčika problema je postalo življenje samo – kako živeti, za kaj živeti, kaj je smisel življenja? Naloga in poslanstvo sveta odraslih je prav v tem, da na mlade prenese odgovore na ta temeljna bivanjska vprašanja. Vendar ne gre za ‘pametovanje’, ne gre za ‘nauk’, ki bi ga bilo treba mlademu človeku vliti v glavo in mu dopovedati to in ono. Gre za življenje, gre za to, da mladim svet odraslih (mama, oče, babica, dedek, učitelj, duhovnik …) pokaže, kako je treba živeti. Da živijo to, kar učijo, in da bo njihovo življenje samo od sebe učilo mlade umetnosti življenja – naučiti jih je treba smiselno živeti. Prav to nam očitno gre najtežje. Praktično se na vseh temeljnih področjih mučimo – npr. v družini, v medsebojnih odnosih, vzgoji, izobraževanju, veri in verouku. Zakaj je npr. na področju vzgoje in izobraževanja danes toliko težav, toliko zatikanja, toliko psihodram? Kljub temu da se vsi zavedamo, da je to najpomembnejše in najbistvenejše za prihodnost tako posameznika kot naroda. Ali pa na verskem področju (pomanjkanje duhovnikov, po birmi se večina mladih oddalji od Cerkve, cerkve so prazne ipd.) … Ko vera postane kulturni običaj, to ni več vera, temveč običaj/navada. Ko vera postane moralna norma, nauk, nekaj, kar se naučiš, se potem, ko se enkrat naučiš, tega ne učiš več ponovno. Ko moji študenti pri meni opravijo izpit, se na moja predavanja in izpite nikoli več ne vrnejo. Vera pa seveda ni osvojeno znanje ali izpit (birma), ampak je drugačno življenje. Gre za drug (nov) način življenja.
Mladi danes globoko hrepenijo po očetih, na katere so lahko ponosni in ki jim predstavljajo kompas smisla ter moralno avtoriteto. Mladi danes hrepenijo po pozitivnih likih, po vzorih, po idealih, po nekom, ki bo v njih znal vzbuditi radost življenja. Hrepenijo po “tetah Gerikah”, od katerih bodo lahko srkali modrosti življenja, prevzeli umetnost življenja in se naučili ljubiti.

KRISTOVIČ, Sebastjan. (Na začetku). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 7, str. 11.

Šemar

Napisal Marko na 13. julija 2021. Objavljeno v zgodbe.

Kraju smo rekli Šemar. Od kod to ime, mi ni znano. Prav gotovo pa nima nobene zveze s kakšnim smešnim ali šemastim dogodkom. Kraj je v bistvu travnik, kjer je mrgolelo muh in komarjev in drugih nadležnih živalic, ki so svoj dom našle prav tam. Sta pa v Šemarju izpod hriba curljala dva studenčka z bistro vodo – vedno hladno studenčnico.
V Šemar smo gonili napajat živino in k manjšemu izviru smo hodili po vodo. Nikjer ni bila tako čista in hladna kot tam! Po vodo sem ponavadi stekla zvečer s staro, že malo obtolčeno rdečo kanglico s pokrovčkom na vrhu.
Moja babica je tisti čas hudo bolna obležala. Bila je pozna pomlad, ob potoku na koncu vasi so že odcvetele živo rumene kalužnice in vse okrog je poganjalo grmičevje in trnje. Vsa bolna in nesrečna si je takrat zaželela hladne vode s Šemarja, studenčnico, ki jo je imela v mislih in spominu še od mladih let.
Odkar smo tudi v naši vasi dobili vodovod, po vodo za pitje tja nismo več hodili. V prepričanju, da je voda, ki teče po ceveh, boljša in več vredna, smo take studence in napajališča kar odpisali. Živina je pila iz napajalnikov, ven smo jo gonili le na pašo.
Babica pa je kljub temu vztrajala, da voda, ki teče po ceveh, ni tista prava. Ni tako čista, tako hladna in zdrava!
Pa sem jo ubogala in hodila po studenčnico vsak dan v Šemar.
Babico sem imela zelo rada. Vsak dan mi je pripovedovala poveste, tako je rekla svojim zgodbam, ki jih je slišala doma. Hiša, v kateri je bila rojena, je stala na samem, na hribu vrh travnika, obdanega z visokimi smrekami. Dolgi zimski večeri so vso družino zbrali okoli krušne peči in tam so nastajale zgodbe o dobrih ženah, o velikanih gozdov in skalovja v Jelovici, o revnih pastirčkih in pestrnah, o pomladih, polnih upanja na dobro letino, o molitvah za obvarovanje doma in hleva ter živine. O vsem dobrem, ki vedno premaga zlo in strah …
In vse te zgodbe so se me zelo prijele, zarezale so se mi v glavo in v zmedeno in hrepenečo otroško dušo.
Veliko tega me je spremljalo tudi na poti v Šemar in me plašilo. Ob poti sem tu in tam videla močerada, malega črnega kuščarja z velikimi rumenimi progami – natanko tak je bil v babičinih povestah. Pisan, črn z rumenimi progami ob straneh in zelo strupen. Vsako srečanje s psom, vsak dotik njegovega smrčka je bil usoden.
Tekla sem po ozki, kamniti poti navzdol in preskakovala kamenje, da je pokrovček moje kanglice kar pel. Poplesaval je sem in tja, prav strašljivo je bilo.
Kmalu sem zagledala veliko betonsko korito, kamor smo gonili živino. Bilo je tisti čas eno redkih napajališč.
Nedaleč stran pa je izpod skale tekel studenček. Ozka pločevinasta cev je bila napeljana tam in nad tisto cevjo, nad tisto cevko je bil zvit košček vrbovine, da je bila voda čim bolj naravna in čista.
Če sem hotela priti do tja, pa sem morala stopiti še malo dlje v razraščen gozd.
Bilo je vedno bolj temno. Pozen večer je že bil, zdelo se mi je, kot da nebo leze nekam k tlom, naravnost name. Končno sem le zagledala studenček, stopila sem zraven in pod ozek, tanek curek podstavila kanglico.
Zapelo je v hladen in trd pozno pomladanski večer in v moji glavi tudi. Stisnila sem ustnice in vsa prestrašena zamrmrala molitev. Vedno bolj naglas.
»Sveti angel, varuh moj,
bodi vedno ti z menoj,
stoj mi noč in dan ob strani,
vsega hudega me brani!«
in tako do konca. Ko sem spet pogledala navzgor, v vrhove dreves, mi je red oči prišla podoba z moje stare frčade na vrhu. Na steni tam je bila slika. Na sliki dva bosonoga otroka stopata čez nevarno deročo vodo po leseni brvi. Brv je že zelo stara, veliko desk je že zlomljenih, onadva pa vseeno stopata čez. Ni ju strah! Nad njima lebdi angel z velikimi perutmi in ju spremlja.«Bo tudi mene spremlja angel, če ga prosim?« pomislim tresočih rok in ust. »Seveda me bo, samo naprej moram!«
In res stopam naprej s svojo kanglico, manj me je strah in kar naenkrat vse postane boljše in lepše.
»Prinesla bom to vodo! Bom!« si rečem naglas.
In res je bilo tako!
Prinesla sem vodo in babica jo je v dolgih, hlastnih požirkih spila. Kljub temu pa je kmalu zatem za vedno odšla od nas …
V mojem spominu pa ostaja vse to kot zvezda na nebu. Nekaj lepega in nekaj dobrega!

ŠKRINJAR, Polona. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 7, str. 29.

Zlata okna

Napisal Marko na 12. julija 2021. Objavljeno v Iskrica.

Neki deček je živel v majhni koči na zelenem griču. Ko se je dan nagnil in je sonce zahajalo, je sedel pred svojo hišo in gledal na hišo daleč onstran doline. Imela je zlata okna, ki so sijala kot biseri. Pogled ga je tako očaral, da si je želel samo to, da bi v njej živel. Ko je bil dovolj velik, se je odpravil proti njej. Sonce je že zašlo in strašno je bil razočaran, ko je videl, po čem je iz daljave hrepenel. Na oknih ni bilo zlata. Hiša njegovih sanj je bila navadna koča. Ko pa je naslednje jutro pogledal skozi okno te koče, je na drugi strani doline spet zagledal hišo z zlatimi okni, ki so sijala kot biseri. Ves vesel je pohitel nazaj – do hiše, ki je bila njegova. (sč).

Tako je boljše?

Napisal Marko na 6. julija 2021. Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

Neki deček je šel v nedeljo z mamo k maši. Bil je lepo vzgojen, tih in miren, zato običajno ni povzročal nobenih težav. Zdaj pa je od časa do časa vstal, se obrnil proti ljudem in se jim nasmehnil. Njegov nasmeh je bil nalezljiv in kmalu so mu ga ljudje začeli vračati. Vse je bilo lepo in prav, dokler mama ni opazila, kaj dela njen sin. Prijela ga je za uho, ga narahlo premaknila ter mu rekla, naj sedi in se zaveda, da je v cerkvi. Deček je začel jokati. Tedaj se je mama obrnila k njemu in dejala: »Tako je že boljše.«

Mar ni žalostno, da že otroka, ki je po naravi prisrčno vesel, silimo, da je smrtno resen? Ali ni Sveti Duh duh veselja?

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 7 (2021), 87.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Najbolj krvoločne žuželke … komarji!

Napisal Marko na 6. julija 2021. Objavljeno v MP Znanstvene skrivnosti.

Ponoči ne morem spati. Ves čas slišim tiho brenčanje komarja, zjutraj pa sem vsa popikana. Zveni znano? Običajno komarji pikajo le ponoči, invazivni tigrasti komarji, ki so se pri nas pojavili pred dobrimi 15 leti, pa se hranijo predvsem podnevi! Kako daleč lahko komarji letijo, kako najdejo svoje žrtve, kje živijo komarjeve ličinke in kdo se pravzaprav sploh prehranjuje s krvjo, izveste v tokratni rubriki.

»Če mislite, da ste premajhni in premalo pomembni, da bi kaj spremenili, očitno še nikoli niste spali v sobi skupaj s komarjem.« (Michelle Walker)

Tigrasti komar izvira iz Azije. V zadnjih 30 letih se je močno razširil, predvsem s pomočjo dormantnih jajčec, odpornih na izsuševanje in nizke temperature, ki so jih ljudje s transportom rabljenih avtomobilskih gum nevede raznesli po svetu. V Sloveniji so ga prvič opazili leta 2005. Tigrastega komarja prepoznamo po črno-belem vzorcu, ki spominja na tigrove proge. Samice se prehranjujejo predvsem podnevi in so pri tem precej agresivne.

JEDILNIK: ONA BI KRI, ON PA RASTLINSKI SOK
Čeprav so mnogi ljudje zaradi srbečih pikov prepričani, da je glavna hrana komarjev kri, temu ni tako. Na komarjevem jedilniku so namreč predvsem različni rastlinski sokovi in cvetni nektar. Le samice komarjev so tiste, ki se po parjenju še dodatno hranijo s krvjo in tako pridobijo potrebne beljakovine za razvoj jajčec. Ali veste, da se samo 10 % vrst komarjev prehranjuje s človeško krvjo? Poleg nas so lahko gostitelji tudi drugi sesalci in ptice, pa tudi plazilci in dvoživke.

ZAKAJ MENE KOMARJI PIKAJO, TEBE PA NE?
Samice komarjev si pri iskanju svojega krvavega kosila pomagajo z različnimi signali, ki jih oddajamo ljudje,

Ali veš?

ne da bi se tega sploh zavedali. Eden izmed njih je ogljikov dioksid, ki ga z dihanjem sproščamo v okolico. Samice to zaznajo že na razdalji 35 m. A dihajo tudi druge živali v okolici … Komarji se zato orientirajo tudi na podlagi vonja. Lahko bi rekli, da jim nekateri ljudje »dišijo« bolj kot drugi.Telesni vonj je zmes hlapljivih kemikalij, ki jih naše telo izloča skozi kožo, med njimi pa so tudi take snovi, ki privabljajo komarje. Različni ljudje imajo različen telesni vonj. Razlog se skriva v različni sestavi bakterij, ki živijo na naši koži in razgrajujejo znoj. Tisti, ki naj bi imeli večjo pestrost bakterij, naj bi manj »dišali« komarjem. A če ne dišite eni vrsti komarjev, to še ne pomeni, da nikoli ne boste popikani. Prav lahko se zgodi, da bo vaš vonj privabil druge vrste komarjev …

JAJČECE – LIČINKA – BUBA – KOMAR
Ko je vaša srbeča oteklina komarjevega pika le še bled spomin, samice komarjev tik nad vodno gladino odložijo drobna jajčeca. Ko jajčeca zalije voda, se iz njih izležejo podolgovate ličinke. Njihov tek je nenasiten, saj hitro rastejo in se vmes tudi večkrat levijo. Na njihovem jedilniku se najpogosteje znajdejo različni vodni mikroorganizmi in organski drobir. Po 5 do 10 dneh se zabubijo. Buba, ki lebdi pod vodno gladino, je naslednja in hkrati zadnja vodna stopnja komarja. Iz nje se po določenem času izleže odrasel komar. Ali veste, da razvojni krog komarjev poleti traja le približno teden dni?

OD CVETLIČNIH LONČKOV DO SVEČ NA POKOPALIŠČU
Komarji niso preveč dobri letalci, po navadi ne letijo več kot 100 m od vodnega mesta, kjer so se izlegli. A tudi, če v vaši bližini ni stoječe vode, vas lahko presenetijo tigrasti komarji. Ti lahko namreč svoja jajčeca odlagajo tudi v različne pozabljene človeške predmete, pa naj bo to prazen cvetlični lonček, ponjava, na kateri se zadržuje deževnica, ali odrabljena sveča na pokopališču. Za razvoj ličink tigrastega komarja zadostuje že 0,6 cm vode! Če se torej želite izogniti roju komarjev, skrbno odlivajte vso vodo, ki se po dežju zadržuje na ali v različnih predmetih. Drugače lahko po enem tednu kar pozabite na brezskrbno uživanje na domačem vrtu …

KOMARJI KOT PRENAŠALCI BOLEZNI
S komarjevim pikom ne dobimo zgolj srbeče otekline, ampak lahko v naše telo zanesejo tudi nevarne viruse in praživali. Vzrok se skriva v njihovi ekologiji, saj samica komarjev sesa kri več različnih gostiteljev (človeških in živalskih). Če je eden izmed gostiteljev okužen, se okuži tudi komar, ki ob naslednjem sesanju krvi preko sline zanese patogene v novega gostitelja. Različne vrste komarjev lahko prenašajo različne patogene. Tako se s komarjem mrzličarjem prenaša plazmodij (pražival), ki povzroči malarijo. Različne vrste tigrastih komarjev prenašajo virus rumene mrzlice, virus Zahodnega Nila, virus zika, virus denge in virus čikungunje. Čeprav so te bolezni značilne predvsem za tropski pas, se zaradi širjenja komarjev, ki jih prenašajo, lahko tropske bolezni pojavijo tudi v Evropi.

ŠOLN, Katarina (Znanstvene skrivnosti). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 6, str. 74-75.

K Mariji Snežni po dež

Napisal Marko na 5. julija 2021. Objavljeno v zgodbe.

Tiste čase, ko so bili ljudje odvisni samo od svoje zemlje, je bilo težko preživeti, če so bile letine slabe. Ljudje so bili močno povezani z naravo in po njej s Stvarnikom in v stiskah in težavah so se k njemu zatekali v zaupni molitvi.
Tudi v našo sicer rodovitno dolino je prišlo leto, ko so se vse zapornice neba zaprle in zemlje ni orosila niti jutranja rosa. Rastline so venele in umirale, ljudje so morali iti po vodo zase in za živino daleč, v globine kraških jam. Zajemanje vode v jamah je bilo naporno in nevarno delo: hoja po ozki in spolzki stezi, ob revni svetlobi s škafom polnim vode, preden so napolnili sod, ki je bil hitro prazen, če je bilo pri hiši več glav živine in številna družina.
Tisto leto se je pred pustom sosedov Blaž oženil z Urško iz sosednje vasi. Bila je prijazno dekle, Blaževo mamo pa je motilo in žalostilo to, da ni bila verna.
Spomladi so v lepem vremenu obdelali njive, ki so obetale dobro letino, toda sredi najbolj bujne rasti se je zemlja začela sušiti. Ljudje so s strahom gledali, kako se pod vročim soncem zeleni travniki spreminjajo v rjave zaplate. Rastline so se zvijale k tlom, celo drevje se je začelo sušiti. Sonce pa je bilo vsak dan močnejše, pripeka je dušila ljudi in živali.
»K Mariji Snežni na Hrib moramo iti po dež, kot so hodili naši verni predniki,« so sklenili prebivalci doline.
Blaževa mati je prosila Urško: »Jutri bo šla fara v procesiji na Hrib k Mariji Snežni po dež. Zelo rada bi šla zraven, pa mi zdravje ne dopušča. Ali bi šla s procesijo ti namesto mene?«
»Nima smisla tratiti čas za to!« jo je zavrnila Urška.
»Prosim te, pojdi. Boš videla, da boste prišli domov mokri. Vedno smo prišli od Marije Snežne domov z dežjem,« je rekla mati.
»Ha, ha, to pa je vic stoletja!« se je zasmejala Urška. »Bom pa šla. Rada bi videla ta čudež in Marijo Snežno z dežjem!«
»Ne pozabi vzeti s seboj dežnik,« ji je priporočila mati.
»Pa kaj še! Da se mi bo smejala vsa fara. V tej suši in vročini vlačiti s seboj dežnik.«
»Nihče se ti ne bo smejal, vsi starejši bodo imeli dežnike,« je še rekla mati, vesela, da bo šel vsaj eden od njihove hiše prosit za dež, saj Blaž tudi ni mogel iti, ker je imel prav tisti dan nujen opravek v mestu.

***
V zgodnjem jutru so se ljudje zbrali pri farni cerkvi. Ko se je iz zvonika oglasila prošnja pesem zvonov in cingljanje zvončka spredaj, so se zvrstili v dolgo procesijo. Na čelu je šel fant z visoko dvignjenim križem, za njim možje in fantje ter dekleta in žene. Pevci so začeli: Marija, k tebi, uboge reve, mi zapuščeni vpijemo. Objokani otroci Eve, v dolini solz vzdihujemo … Pesem se je od njih širila, postajala je vse glasnejša, vsak je povzdignil glas v prošnji k Mariji. Pot je bila dolga – poldrugo uro hoje. Sprva so hodili po izsušeni zemlji, nato skozi gozd. Pot je postajala vedno bolj strma. Ljudje pa so ves čas vdano molili in milo prepevali Marijine pesmi v eni sami prošnji Bogu za prepotrebni dež.
Farni zvon se že dolgo ni več slišal, kmalu pa jih je pozdravil zvon z vrh Hriba, kjer je bil cilj njihove procesije – cerkev Marije Snežne. Marsikatero oko se je orosilo, ko so prestopili izlizani kamniti prag in zagledali Marijin kip na zlatem oltarju. Klečali so pred Marijo, darovali sveto mašo, ubrano peli litanije vseh svetnikov. Vse v prošnji: »Mati Božja, prosi za nas! Gospod, usmili se nas! Izkaži nam milost in pošlji nam dež!«
Ko so šli na pot v procesiji, ni bilo na nebu niti oblačka, vse živo je vzdihovalo po vodi in ohladitvi. Spomnili so se, kako je po več kot treh letih suše prerok Elija molil in nebo je dalo dež.
Trkali so se na prsi, trkali so na Marijino materinsko srce, trkali na vrata Božjega usmiljenja. Med mašo so strmeli v Marijo s solzami v očeh in z velikim zaupanjem v njeno pomoč.
Še preden so zapustili cerkev, so se na nebu pojavili prvi oblaki, od daleč se je slišalo grmenje, ki je prihajalo vedno bliže. Niso še bili na pol poti proti domu, ko se je nebo odprlo in začele so padati težke kaplje. Marsikatero oko, ki je bilo prej rosno od strahu za prihodnost, se je zdaj zarosilo od sreče. »Uslišani smo! Rešeni smo!«
Deževalo je ves dan in vso noč. Zemlja se je napojila, rastline so dvignile svoja stebla, ljudi je prevzelo veliko veselje in hvaležnost. Sklenili so, da bodo v zahvalo za uslišanje čim prej v procesiji poromali k Mariji Snežni.
Ko je Urška vsa mokra, a vesela in vsa iz sebe prišla domov, je rekla materi: »Nekaj pa je res v tej veri, česar do zdaj nisem razumela in v kar nisem verjela. To, kar sem danes doživela, je bil čudež. Marija je res velika priprošnjica pri Bogu.«
Od tistega dne, ko se je zgodil čudež z dežjem, je Urška redno hodila k maši, pridružila se je družinski molitvi in s svojim lepim glasom je navdušeno pela na koru.
Vsako leto je romala k Mariji Snežni na Hrib. Prišla je vojna vihra, ki je vzela mnogo življenj in porušila številne cerkve. Tudi cerkev Marije Snežne na Hribu je bila porušena. Urška se je večkrat spraševala, kaj se je zgodilo z ljubljenim kipom Marije Snežne. Njeno podobo je nosila v svojem srcu in se ji v stiskah in težavah zaupno priporočala.

HELI (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 6, str. 85.

mag. Jože Knez

Napisal Marko na 4. julija 2021. Objavljeno v Moj pogled.

“Vodo v Sloveniji spremljamo z najsodobnejšo merilno mrežo”
Voda je vir življenja, je bistveni sestavni del dobrobiti in kot taka si zasluži skrb in spoštljiv odnos. O njej se bo v prihodnjih tednih še precej govorilo – tako o nasvetih, kako naj ob vročinskih valovih poskrbimo, da spijemo dovolj vode, kot tudi v povezavi z razpisanim zakonodajnim referendumom o vodah. Kako v Sloveniji skrbimo za vodo, nam je v pogovoru predstavil v. d. direktorja Agencije Republike Slovenije za okolje (ARSO) mag. Jože Knez.

– Za začetek vas prosim, da nam predstavite, kako so razdeljene naloge, vezane na urejanje, upravljanje in skrb za vode v Sloveniji, saj je z vodo povezanih kar nekaj ministrstev in tudi agencij.
Ključne inštitucije, ki v Sloveniji skrbijo za vode, so Ministrstvo za okolje in prostor, Direkcija za vode in Agencija za okolje. Te tri inštitucije spremljajo in varujejo vode ter upravljajo z njimi, hkrati pa omogočajo državljanom vpogled v stanje naših voda. Vse delo in trud strokovnjakov v teh inštitucijah sta usmerjena predvsem v skrb za čisto vodo in preprečevanje škodljivega delovanja voda.
Posebej velja izpostaviti Direkcijo za vode, ki je bila pred nekaj leti ustanovljena z namenom, da postane ključni strokovni organ na področju upravljanja z vodami in za izvajanje posegov za preprečevanje škodljivega delovanja voda ob poplavah.

– Kakšno vlogo pa v povezavi z vodami v Sloveniji opravlja ARSO?
Naše naloge so analiziranje in ocenjevanje kakovosti voda, in sicer rek, jezer, pozemnih voda in morja, ter merjenje in napovedovanje pretokov rek, dinamike morja in količin podzemnih voda. Če se navežem še na prvo vprašanje in pristojnosti po inštitucijah: za izvajanje državnih meritev kakovosti pitne vode je pristojno zdravstveno ministrstvo. Na Agenciji za okolje smo v pretekli evropski finančni perspektivi v celoti prenovili državno merilno mrežo za spremljanje voda, in sicer padavin, snežne odeje, pretokov rek, podzemnih voda in morja, v kar smo skupaj z orodji in infrastrukturo za analizo in napovedovanje voda ter izgradnjo laboratorijskih prostorov vložili 32 milijonov evrov, od katerih je EU prispevala 85 %, preostalo pa Slovenija. Po zaslugi tega projekta imamo eno najsodobnejših merilnih mrež za spremljanje voda v Evropi. Vse meritve kakovosti voda izvajamo na osnovi evropskih predpisov, pa najsi gre za ekološko ali kemijsko stanje površinskih voda, kemijsko stanje podzemnih voda ali pa mikrobiološko stanje kopalnih voda, kar se meri le v kopalni sezoni. Ekološko stanje pove, kakšna je biotska raznovrstnost v vodah, saj je po evropskih merilih to pomemben indikator kakovosti površinskih voda.

– Pravite, da je ena od glavnih nalog ARSO izvajanje meritev kakovosti vode. Kaj bi lahko rekli glede kakovosti voda v Sloveniji in kakšni so trendi?
Najprej bi želel poudariti, da je v Sloveniji v primerjavi z mnogimi drugimi državami dovolj vode in je imamo hvala Bogu bistveno več, kot je porabimo. Tudi naše podnebne projekcije za prihodnost kažejo, da bo v prihodnje ostalo tako. Lahko se bo sicer prerazporedila razpoložljivost vode čez leto, vsekakor pa bo Slovenija ostala bogata z vodo. Za to smo lahko zelo hvaležni. V Sloveniji sicer veliko večino vode porabimo za pitje in gospodinjske namene, zelo malo pa za gospodarske namene in kmetijstvo. Skoraj vsa pitna voda se črpa iz podzemnih virov.
Kakovost vode je pri nas visoka in tudi trendi kakovosti voda v Sloveniji so ugodni, kljub temu pa bi dejal, da kjer kakovost voda ni dobra, se žal kljub sprejetim ukrepom prepočasi izboljšuje. Največje težave s kakovostjo vode imamo v severovzhodnem delu Slovenije, in sicer tako pri površinskih kot podzemnih vodah. Vodonosniki so tam plitvi, precej je vpliva kmetijstva pa tudi hidromorfološke spremembe vodotokov v preteklosti prispevajo k slabšemu stanju njihove kakovosti.

Ne zavedamo se dovolj, da je kar 97 odstotkov vse pitne vode v Sloveniji podzemne vode. Koristnosti in ranljivosti podzemne vode nimamo v zavesti, ker je ne vidimo.

– Omenjali ste tudi merjenje pretokov. Kaj ti podatki kažejo glede količine vode, ki se nahaja v naših tekočih vodah?
Na področju pretokov rek beležimo v zadnjih dobrih dvajsetih letih več ekstremnih poplavnih dogodkov, ki jih pred tem dolga leta ni bilo. Naše projekcije podnebnih sprememb kažejo, da bo takšnih dogodkov lahko v prihodnosti še več. To pomeni, da se na tem področju soočamo z neko novo realnostjo. V preteklosti tolikšne poplavne ogroženosti gotovo nihče ni pričakoval, zato se ni dovolj skrbelo za poplavna območja ali se jih je celo pozidalo.

– Glede izrednih dogodkov in regulacij vodotokov: pavšalna kritika pravi, da ni nikoli denarja, ki bi šel v to regulacijo. Kdo je sploh odgovoren za to?
V zadnjih dveh desetletjih je bilo za urejanje vodotokov narejenega premalo. Predvsem so bila problem zelo omejena sredstva in tudi organizacija tega področja na nivoju države ni bila najboljša. Sedaj na te izzive odgovarja Direkcija za vode, za delovanje katere so bila zagotovljena tudi finančna sredstva – tako evropska kot državna –, v zadnjem času tudi s spremembo zakona o vodah, ki je sedaj predmet referendumskega odločanja.
Vsekakor je trend na tem področju ugoden, zavedanja o potrebnem ukrepanju je čedalje več in stvari se počasi postavljajo na pravo mesto.

– V najinem pogovoru ne moreva mimo prihajajočega referenduma o vodah. Do tega zakonodajnega referenduma je prišlo zaradi nasprotovanja sprejetim spremembam v Zakonu o vodah. Lahko več poveste o tem, za kakšne spremembe gre in kak je njihov namen?
Gre za manjšo spremembo Zakona o vodah; od več kot 200 členov prvotnega zakona se spreminjajo trije. Največjo spremembo prinaša del, da se bodo sredstva državnega sklada za vode lahko uporabljala za redno vzdrževanje vodotokov. To je zelo pomemben korak, saj pomeni določeno neodvisnost od vsakokratnega državnega proračuna in s tem možnost stabilnejšega izvajana nalog Direkcije za vode. To je tudi največja dobrobit te manjše spremembe zakona, ki je bil sprejet leta 2002 in potem še večkrat spremenjen in dopolnjen.
Vsi porabniki vode morajo namreč državi plačevati povračilo za uporabo vode. Zbran denar iz tega naslova se namensko steka v vodni sklad, ki je v osnovi namenjen investicijam za izgradnjo objektov za preprečevanje škodljivega delovanja voda. Obstoječi zakon ni omogočal uporabe teh sredstev za potrebe rednega vzdrževanja vodotokov, sprememba zakona pa to možnost prinaša, kar je zelo dobrodošlo.

– Kako pa so spremembe zakona povezane s področjem pitne vode?
Sprememba Zakona o vodah nima niti neposredne niti posredne povezave s področjem pitne vode. Sprejete spremembe v nobenem primeru ne bodo vplivale na načine in pravice dostopa do pitne vode, na kakovost pitne vode ali kakorkoli drugače na organiziranost oskrbe s pitno vodo pri nas.
Glede konkretnega referendumskega vprašanja se je treba zavedati, da je to politično, in ne strokovno vprašanje. Kar se stroke tiče, je jasno, da spremembe zakona ne prinašajo nobenih učinkov na oskrbo s pitno vodo. Referendum je del političnega boja, ki ga lahko ves čas spremljamo v medijih in ki je pogosto zelo odmaknjen od realnih dejstev, saj v želji prepričati posameznike mnogi posegajo po zelo neresničnih in zavajajočih trditvah. Predvsem me moti, da pobudniki referenduma izpostavljajo svojo skrb za pitno vodo, pri čemer sprememba zakona na to področje ne posega. Treba je poudariti, da država in lokalne skupnosti to skrb tudi udejanjajo s svojim vsakodnevnim delom. Naše poslanstvo je, da skrbimo, merimo in načrtujemo, da se stanje voda skozi čas tudi izboljšuje. Na vseh prej omenjenih inštitucijah so zaposleni vrhunski strokovnjaki, katerih glavno vodilo je skrb za čisto vodo.

– Drugi izpostavljen problem tokratnega referenduma pa je vprašanje dostopanja do priobalnega pasu in njegovega koriščenja.
Sprememba Zakona tudi glede priobalnega pasu ne prinaša ničesar bistveno novega. Sprememba je v delu, da izdajanje dovoljenj za posege na priobalnem pasu ne bo več v pristojnosti vlade, kot je bilo do sedaj, ampak bo v pristojnosti Direkcije za vode. Se pravi, da se odločanje s političnega nivoja prenese na strokovni nivo.
Za razumevanje vseeno nekaj več besed: zavedati se je treba, da je po svoje nenavadno, da bi vlada sploh odločala o takšnih zadevah, saj v osnovi niso politične, temveč strokovne. Če pogledamo druge postopke pri izdaji dovoljenj, povezanih z vodami, kot so dovoljenja za rabo vode, načrti s področja posegov v prostor, gradbena dovoljenja ter vodna in okoljevarstvena soglasja – vse te postopke izvajajo državni uradniki s podporo strokovnih inštitucij. Ta nivo uradništva ima dolžnost in tudi strokovno znanje, da lahko izvaja te svoje ključne naloge odločanja, in se torej ne izdajajo na vladi. Zakaj bi se potem vlada izrekala glede dovoljenj za koriščenje priobalnega pasu?
Niti malo ne mislim, da bi se to odločanje lahko kakorkoli poslabšalo – kvečjemu se bo izboljšalo, saj je na ravni uradniškega nivoja po strokovni plati več znanja in strokovnih podlag za proces odločanja.

– Če sva spet zelo konkretna: koliko pa je zahtev za soglasja za poseganje v priobalni pas, glede na »strašenje« o tem, kako rastejo apetiti megalomanskih tujih kapitalskih projektov, kako bo voda postala privatna last itd.?
Za boljše razumevanje tega področja je treba vedeti, da večina problemov s koriščenjem priobalnega pasu nastaja na področjih, ki so že v rabi in se koristijo še iz preteklosti. Večina takih objektov je iz časa Jugoslavije, ko so bili okoljski standardi mnogo ohlapnejši in nižji, kot so danes. Ni bilo dovolj zavesti o pomenu čistega okolja. V prostoru so se marsikje dovoljevali posegi, kjer se danes prav gotovo ne bi dovolili. Kot družba smo šele v zadnjih desetletjih toliko napredovali, da se tega bolj zavedamo.
Priobalni pas se zato varuje, pa čeprav je žal interes za gradnjo v tem pasu še vedno prisoten, in sicer predvsem za gradnjo individualnih hiš – mnogi posamezniki so namreč pripravljeni prevzeti nase poplavno tveganje, saj ima življenje ob reki svoj čar; vendar pa zaradi zakonskih omejitev teh možnosti danes ni več.

– V referendumski kampanji se izraža tudi določen strah, kako bodo lahko posamezni gospodarski subjekti, ki so ob določenem priobalnem pasu, prej ali slej prepovedali koriščenje tega priobalnega pasu splošni populaciji. Kako je z interesom gospodarstva, da bi gradili in koristili priobalni pas?
Takšne možnosti danes ni. Težava je predvsem tam, kjer imamo že zgrajene objekte v priobalnem pasu iz preteklosti, torej v naseljih. Veliko mest in vasi, tudi Ljubljana na primer, je zgrajenih ob vodotokih in veliko obstoječih objektov je na priobalnem zemljišču, tudi industrijskih. Slovenija je zelo regulirana država in vsak poseg v prostor je predmet številnih soglasij, strokovnih mnenj in dovoljenj. Vsakdo ve, da ni mogoče zidati kjerkoli in da je do vsakega dovoljenja težko priti. Še posebej to velja za industrijske objekte. Slovenija je na primer po zavarovanih območjih s področja varovanja narave najbolj zaščitena med vsemi državami Evropske unije, saj je več kot tretjina našega površja zaščitena in je posegati na ta območja skoraj nemogoče. Bolj kot bi ljudje po strokovni plati poznali načine odločanja, regulacije in vse okoljske mehanizme, ki so v izvajanju pri nas, bolj bi vedeli, da je večina strahov, ki se sedaj pojavljajo v povezavi z urejanjem priobalnega pasu, popolnoma neutemeljenih.
Ob tem le še dodatno pojasnilo: vse članice Evropske unije smo morale prevzeti evropske okoljske predpise in smernice. Ena od pomembnejših dobrobiti članstva v EU je, da smo del enotnega evropskega okoljskega okvia. S tem smo primorani slediti skupnim evropskim standardom, ki so v svoji vsebini zelo napredni in so v vrhu v svetovnem merilu. Osebno dvomim, da bi Slovenija dosegala take okoljske standarde, če ne bi bila članica EU. In vse to so samo dodatne varovalke, ki bdijo nad tem, da tudi v prihodnje ne bi prihajalo do okolju škodljivih posegov in posameznih okoljskih odklonov.

Mag. Jože Knez je po izobrazbi univerzitetni diplomirani fizik in magister znanosti podiplomskega študija varstva okolja. Na Agenciji za okolje je zaposlen od njene ustanovitve leta 2001. V tem času je bil vrsto let odgovoren za spremljanje stanja okolja in okoljske meritve, nato 6 let generalni direktor ARSO, v zadnjem času pred ponovnim imenovanjem za v. d. generalnega direktorja pa direktor urada za meteorologijo, hidrologijo in oceanografijo. Je tudi stalni predstavnik Republike Slovenije pri Svetovni meteorološki organizaciji.

ERJAVEC, Matej. mag. Jože Knez. Vodo v Sloveniji sporfemljamo z najsodobnejšo merilno mrežo. (Moj pogled). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 7, str. 39-41.

Polona Dominik

Napisal Marko na 30. junija 2021. Objavljeno v Gost meseca.

laiška misijonarka v Etiopiji

“Če bi živel, kjer živijo ti fantje, bi tudi jaz končal na ulici”

Ko je misijonarka Polona pred časom obiskala uredništvo Ognjišča, se je najprej zahvalila za pomoč, ki jo je nakazalo Ognjišče za lačne v Etiopiji. Svoje življenje je namreč zapisala Afriki, sedaj Etiopiji in etiopski človek ji je zelo pri srcu. Njen misijonski poklic se je rojeval ob duhovnem vodstvu salezijancev. Z njimi je že dolgo povezana, saj je hodila v rakovniško župnijo, pa v gimnazijo, ki jo oni vodijo … Tudi v Etiopiji dela v njihovem centru.

– Najbrž je bil vaša zveza z Etiopijo g. Jože Andolšek.
Prvič sem od njega slišala za misijonsko delo v Etiopiji. Že od nekdaj sem si želela delati z uličnimi otroki v Afriki. On pa je imel povezave z Etiopijo, saj redno hodi tja. Organizira tudi botrstvo za tamkajšnje otroke. Povezal me je s salezijanci in sedaj delam pri njih.

– Kakšno je vaše delo v skupnosti?
Po izobrazbi sem socialna pedagoginja. Delam in živim v šoli, namenjeni uličnim otrokom na obrobju glavnega mesta Adis Abeba. V centru delujemo kot velika družina in sedaj, ko sem že dolgo časa tam, delam vse. Od prve pomoči otrokom naprej. Skupaj se učimo, animiram odmore z raznimi igrami. Ena najpomembnejših nalog je uprava skladišča. Te sem se otepala, saj sem menila, da sem tam za delo z otroki, a so me prosili, naj to delo sprejmem. V skladišču je veliko stvari in ne morejo ga zaupati domačinom, saj so vsi revni in nastale bi težave … Kljub temu, da smo v Afriki, je tudi tam ogromno birokracije. Za vsako zobno ščetko, ki jo izdam, je treba napisati in izpolniti veliko formularjev.

– Gre za salezijanski center za otroke.
Imenuje se Don Bosco children – Don Boskovi otroci. Otroci pridejo z ulice. Učim v dnevnem centru, ko otroci dnevno prihajajo k nam z ulice. Ker gre za dom, jih učimo vsega od umivanja naprej. Skupaj delamo mnogo stvari: peremo si obleke, skupaj kosimo travo … se zabavamo na igriščih. Ker gre za fante, se ti velikokrat kaj poškodujejo pri športu in jaz jim moram nuditi prvo pomoč. Kajti z njimi imamo najprej neformalni program: naučimo jih higiene, naučiti jih moramo tudi ‘sedenja’ v razredu in obnašanja. Ker se ne morejo samo učiti, imamo tudi nekaj programov, kjer barvamo, kaj izdelujemo … sestavljamo lego kocke … Čeprav so že najstniki, se večinoma prvič v življenju srečajo s temi stvarmi. Ko v dveh mesecih to osvojijo, gredo iz dnevnega centra v dom, ki se nahaja v istem kompleksu. Z vstopom v dom vstopijo tudi v našo drugo šolo. Prva šola, je neformalna, nekakšno uvajanje … V drugi šoli je več učiteljev in se od njih več pričakuje. Preselijo se v posebne spalnice, jedilnico itd, za vse to pa sami skrbijo.

– Ali jih izučite za kakšen poklic?
Imamo različne poklicne šole: mizarsko, kovinarsko, avtomehanično, usnjarsko, frizersko, za pripravo hrane. Poklicne šole so odprte tudi za druge fante, ki niso z ulice. Tudi ti po končanem šolanju dobijo potrdilo, da so opravili poklicno izobrazbo. Med temi je tudi nekaj deklet, ki večinoma obiskujejo šiviljsko šolo in ono za pripravo hrane. Dekleta prihajajo samo od zunaj, v domu so samo fantje. Ti namreč prihajajo z ulice in je z njimi velikokrat precej težav. Najprej fantom pomagamo, da se ‘najdejo’ in oblikujejo. Potem jim pomagamo, da si pridobijo poklic.

– Ali je vaša poklicna šola priznana v javnosti?
Pri nas opravijo državni izpit in dobijo nekakšno diplomo. V našem sistemu je predvideno, da se jim po šoli poišče službo. Pomagamo jim, da dobijo sobo, stanovanje in jim namenimo nekaj zagonskih sredstev.

– Govorite o otrocih z ulice. Zakaj jih je toliko na ulici?
Glavi razlog je revščina. Otroci iz cele države prihajajo v glavno mesto. Ko pridejo k nam, jih poskušamo tudi povezati z njihovimi družinami, ki so lahko daleč na podeželju. Kdo od salezijancev je že dejal: če bi živel, kjer živijo ti fantje, bi tudi jaz končal tako kot oni. Na podeželju je namreč velika revščina. Otroci preprosto zapustijo dom, ker mislijo – in tako tudi slišijo–, da se v mestu več dobi, je več možnosti … Kakšni sanjajo tudi o tujini. Gre za ‘klasične’ sanje o lepšem življenju. Po drugi strani je to tudi smiselno, saj se v mestu nekako znajdejo, čeprav je življenje na ulici izredno ubogo in težko. Najdejo si kakšno delo, spijo v jaških ali na pločnikih. Z vrstniki si ustvarijo nekakšne skupine in si med sabo pomagajo. Preživijo na različne načine. Vsak prinese kakšno stvar, ki jo je pridobil na nelegalen način ali z delom. So nosači, čistijo čevlje, prosijo po ulici, kaj prodajajo … Kar dobijo, potem zvečer pripravijo. Ker na podeželju ne morejo početi nič tega, so otroci samo ‘breme’ v družini. Ko jim je nekako deset let, se v skupinah, običajno po trije, odločijo in odpravijo na pot od doma. Nekateri pridejo iz oddaljenosti tudi do 1000 kilometrov! V mestu se začnejo preživljati in nekateri si tudi kaj prihranijo. Ko pridejo k nam, jim odpremo bančni račun, da nadaljujejo z varčevanjem. Revščina je glavni razlog, da so otroci na ulici. No, nekaterim umrejo starši, ampak tudi v tem primeru postanejo še bolj revni … Lahko je vzrok tudi nasilje v družini. Zgodi se, da umre eden od staršev. Pride drugi starš, ki je nasilen … Tega je v Afriki precej. Podobno sem doživljala tudi v Keniji, kjer sem delovala prej. Veliko je mater samohranilk, ki ne morejo same vzdrževati otrok. Ne samo v Afriki, povsod po svetu zaznavamo to težnjo, da gredo ljudje v mesta, da bi lažje preživeli. Seveda pa ostanejo na obrobju.

POLONA DOMINIK

– Kako pa pridete v stik z otroki na ulici?
Salezijanci in socialni delavec hodijo ponoči na ulice in se pogovarjajo z njimi in jim predstavijo možnost šolanja in pridobitve izobrazbe pri njih. Povejo jim, da si bodo s tem omogočili življenje, ne pa samo preživetja, kar jim omogoča ulica. Policija jih na ulici preganja. Pravijo, da spijo v jašku, pa pride policija in jih začne pretepati s pendreki … Nanje gledajo kot na kakšne smeti, pa ni tako. Mnogi od teh fantov niso kriminalci, ampak so se po spletu okoliščin znašli na ulici.

– Najbrž je za vas zadoščenje, ko vidite, da se ti fantje uspejo izučiti za poklic in se postavijo na noge.
Seveda. Sama sem videla precej salezijanskih ustanov po svetu, a zdi se mi, da ta uporablja najboljšo metodo. V Keniji sem bila tudi pri salezijancih, kjer pa imajo drugačen sistem. Pri njih so naredili osnovno šolo, nekateri tudi srednjo. Toda potem se mnogi vrnejo na ulico, nekateri tudi domov, a večina nima kam iti. Medtem ko se tu naučijo poklica in pridobijo določene spretnosti.

– Delovali ste v Keniji. Kako se je rojeval vaš misijonski poklic?
Obiskovala sem gimnazijo Želimlje in dobila izkušnjo, kako salezijanci pomagajo mladim, da nekaj naredijo v življenju. Takrat sem se odločila, da bom tudi jaz pomagala mladim, ki so v težavah. Zato sem se odločila za študij socialne pedagogike, nato pa sem delovala pri Skali, ki se ukvarja z ulično vzgojo in mladimi na obrobju. Kot študentka sem bila tam prostovoljka, potem pa sem bila zaposlena na Skali. Med študijem sem delovala na Nizozemskem, kjer salezijanci pomagajo ilegalnim migrantom. Tam sem se srečala z drugimi kulturami, tudi z afriškimi, in med ljudmi s tega okolja sem se dobro počutila. Veliko so mi pripovedovali o Afriki in o državah, od koder so prihajali. In takrat sem začutila željo, da bi šla tja delovat. Ko sem delala na Skali, sem šla na dopust v Tanzanijo. To, kar sem videla, se me je zelo dotaknilo. Zato sem čez leto ‘ponovila’ obisk v Afriki, kjer mi je misijonar Danilo Lisjak, ki sedaj deluje v Ugandi, pokazal več misijonov. Obiskala sem ga, ko je ravno začel gradnjo. Ogledala sem si sirotišnico v Gomi (Kongo), kjer je deloval prej. Videla sem razliko med revnimi v Evropi in med revnimi v Afriki. Vedno težje mi je bilo delati z revnimi v Sloveniji, ker sem videla, kaj je zares revščina v Afriki. Zato sem se odločila, da bom nekaj let posvetila delu s temi revnimi.

– In potem odločitev za Etiopijo?
Jože Andolšek me je usmeril v to delo. Najprej sem šla leta 2011 v ta center, kjer sedaj delam. Za tisti čas sem doma pustila službo. Takrat je bilo zelo zapleteno priti tja in tam delovati. Moral si pridobiti prav delovno dovoljenje. Dobila sem ga, a ga potem niso podaljšali. Zato sem iz Etiopije šla naravnost še v Kenijo, kjer sem z lahkoto dobila dokumente za delovanje. Če v Keniji rečeš, da delaš “pri don Bosku”, je tudi v uradih lažje. Medtem ko so bili v Etiopiji na uradu za tujce muslimani, ki menim, da so zavirali stvari. V Keniji sem delala kot prostovoljka, nisem še bila laiška misijonarka. Ko sem se vrnila iz Kenije, sem dobila službo v vzgojnem zavodu Planina, kjer sem delala tri leta. Želela sem imeti službo in delati doma, ampak me je vseeno vleklo nazaj v Afriko. Videla sem, kako dobro v Sloveniji država poskrbi, tudi za revne ljudi, v primerjavi z Afriko. Vmes sem doživela še razlitje slepiča na Nizozemskem. To ni zapletena operacija, ker sem pa odlašala, je postalo nevarno. Spoznala sem, da je moje življenje končno, da je življenje samo eno in v njem moraš delati to, kar želiš in kar tvojemu življenju daje smisel. To je botrovalo moji življenjski odločitvi, da grem v Afriko in sicer v center v Adis Abebi, kjer pomagajo otrokom. Zaplet s slepičem sem imela marca 2018, januarja 2019 pa sem odšla v Etiopijo kot laiška misijonarka.

– Torej je šlo tokrat zares, saj ste šli v misijone “z mandatom” Cerkve.
Da, prejela sem misijonski križ. Misijonsko središče ima veliko programov, s katerimi pomaga (na primer botrstvo). Ni pa bilo tam nikogar, ki bi sledil tem sredstvom. Moja želja je bila, da bi delala v centru, kjer sem sedaj in da pomagam Misijonskemu središču, ki prek botrstva zbira sredstva za otroke v Etiopiji. V Sloveniji imamo več kot 800 botrov, ki pomagajo etiopskim otrokom po celi državi, da se lahko izobražujejo. Te otroke poskušam tudi obiskati in o njih zbrati podatke ter jih posredovati botrom, da vedo, kaj se dogaja s sredstvi, ki jih namenjajo za pomoč. Mi pa to jemlje čas, ker moram biti v pisarni, a bi bila raje delala z otroki v centru …

– Pouk poteka v angleščini?
Angleščine ne znajo ravno dobro. Etiopija ni bila kolonija, če izvzamemo italijansko okupacijo, in imajo odpor do tujih jezikov. Z otroki govorim v njihovem jeziku. Gre za težek jezik in vem, da govorim ‘polomljeno’, a glavno je, da se morem z njimi sporazumeti. Imajo tudi svojo pisavo, ki ima 200 črk. Učim jih tudi angleščino, toda napredujejo zelo počasi. Srednje šole in fakultete pa so v angleščini. Zanimivo je, da imajo v njihovem jeziku nekaj italijanskih besed. Italijani so bili tam edini tujci. Tako na primer avtu rečejo “makina”, pnevmatiki pa “goma”, kar je iz italijanščine.

– Etiopija je prva krščanska država v Afriki, saj je Apostolskih delih opisan krst dvornika etiopske kraljice. Danes je v Etiopiji koptska Cerkev z bogato tradicijo in svojo umetnostjo. Koliko pa je katoličanov? Kako je z versko vzgojo vaših otrok?
Katoličanov je zelo malo, komaj kakšen procent, v večini so kopti, precej pa je muslimanov. K nam prihajajo otroci različnih ver. Že od začetka naše ustanove velja načelo, da oznanjamo vero s svojim življenjem, s pričevanjem. Ne skrivamo, da smo katoliška ustanova, nimamo pa verskega pouka, kajti če bi ga imeli, bi imeli težave z državo. Ta velikokrat išče kakšne ‘napake’ …
Z otroki molimo pred jedjo in na začetku dneva, toda tisti, ki ne želijo, ne molijo. S tem se učijo strpnosti, da nekdo drug veruje ali drugače veruje in drugače moli kot on. Vedo pa, da so salezijanci katoliški duhovniki, da sem jaz misijonarka … Imamo veliko moralne vzgoje in vzgoje za vrednote. Nekajkrat na teden imamo nekakšno moralno vzgojo, nagovore, namenjene vsem. Skupaj praznujemo verske praznike. Muslimanom damo možnost, da gredo za njihove praznike v mošejo. Tisti dan jim pripravimo praznično kosilo. Sicer doslej v Etiopiji ni konfliktov med verami, ampak živijo v sožitju. Zanimivo mi je, da si naši fantje zelo radi obesijo rožni venec ali križ okrog vratu. Skratka, v Etiopiji je ljudem normalo, da si veren, da častiš Boga.

– Imajo tudi zelo stare cerkve in bogato krščansko tradicijo, tudi tradicijo svoje krščanske umetnosti …
Njihove cerkve so zelo lepe. Imajo bogato tradicijo praznovanja. Krščanske praznike obeležijo na svoj način. Poznajo praznične obleke za obisk cerkve, posebne sveče, pripomočke za molitev … Obiskala sem Lalibelo, kjer je več cerkva vklesanih v skalo in je zanje to romarski kraj. Iz Adis Abebe sem se tja že pred časom vozila dva dni.

– … in najbrž ugotovila razliko med glavnim mestom in podeželjem.
Ogromna razlika je med Adis Abebo in podeželjem. Ko prideš v glavno mesto, si rečeš, pa saj jim ne gre tako slabo. To je moderno mesto. Dovolj je stopiti v podzemsko železnico in vidiš ‘modernost’. Nasprotje je veliko. So ena najhitreje razvijajočih se držav, ampak revežem to nič ne pomaga. Okrog 80 % ljudi živi v skrajni revščini. Živijo na področjih, kjer je strašna suša in ne morejo nič pridelati. Poleg tega so plemenski spori, oziroma vojne. V regiji, kjer živi pet milijonov ljudi, že nekaj časa divja vojna. Uporniki iz tiste regije so v sporu z vlado v Adis Abebi. Težko je dobiti podatke, kaj se tam resnično dogaja, saj je to za zaprto območje. Več mesecev se tja ni dalo niti poklicati po telefonu. Zanesljivo vemo, da je tam veliko revnih ljudi. Vojna ustvarja begunce. Menda je že milijon ljudi pobegnilo s svojih domov. Mnogi tudi v sosednji Sudan. Napovedujejo humanitarno katastrofo. Na tistem področju je poslanstvo salezijancev pomagati revežem. Sedaj nima nihče nič, da bi pomagal. Včasih me ljudje sprašujejo, če je potrebna kakšna pomoč ali kakšno pomoč potrebujemo. Brez dvoma je sedaj velika potreba po hrani za te ljudi. Cena hrane bo sedaj poskočila … (Kako pomagati, si lahko ogledate v posebnem okvirčku – op. B. R.) Konfliktov v Etiopiji ne manjka. Lani julija so bili nemiri v Adis Abebi. Množica je protestirala. Bili so pred našimi vrati s palicami v rokah. Uničevali so avtomobile in razbijali. A nikakor ne bi rada, da dobite napačen vtis o Etiopcih. To so zelo srčni, prijazni ljudje. Zelo verni.

RUSTJA Božo (Gost meseca) Ognjišče, 2021, leto 57, št. 6, str. 6-10.

POMOČ ETIOPIJI
Razlogov za lakoto v Etiopiji nikoli ne zmanjka, v letu 2020 pa se je stanje močno poslabšalo in bojijo se, da se bo ponovila situacija iz osemdesetih, ko je zaradi lakote umrlo več kot milijon ljudi. Že zaradi pandemije covid-19, ki je ekonomsko oslabila državo in predvsem najrevnejše prebivalce v državi, ki so zaradi ukrepov postali še revnejši. Poleg tega je bilo več lokalnih nemirov in nekateri so se končali s požigi premoženja in pridelkov. V začetku meseca novembra 2020 pa se je situacija močno zaostrila. Že dlje časa traja konflikt med etiopsko zvezno vlado in regionalno vlado regije Tigray na severu države, ki se je novembra razplamtel v vojno in traja že več mesecev. Humanitarna kriza bo trajala zelo dolgo.
Kdor bi želel pomagati misijonu Polone ali lačnim v Etiopiji, lahko sredstva nakaže na spodnji naslov: Misijonsko središče Slovenije, Kristanova ulica 1, 1000 Ljubljana; št. računa: SI56 0201 4005 1368 933 BIC: LJBASI2X; namen: lakota Etiopija, koda namena: CHAR referenca: SI00 249204
Kdor ni vešč elektronskega plačevanja, lahko pokliče na Misijonsko središče (tel.: 01/300-59-50) in mu bodo poslali položnico.

Urednikova beležnica avgust 2021

Napisal Marko na 29. junija 2021. Objavljeno v Beležnica.

Avgust je najbolj počitniški mesec in nam nudi priložnost, da vzamemo v roke dobro knjigo. Zato vam tudi tokrat v posebni poletni ponudbi predstavljamo 18 naslovov knjig. Ko kupite eno od njih, dobite v dar drugo knjigo. Lahko pa izbirate med desetimi darili. Poleg te ugodnosti lahko vsi, ki boste kupili knjige v vrednosti nad 30 evrov, sodelujete pri privlačni igri z lepimi nagradami. Več o knjigah in nagradni igri si lahko ogledate v posebni prilogi Poletno branje Ognjišča in nagradna igra 2021.

Upamo, da boste kmalu tudi v naših knjigarnah uporabili bone in kupili knjige (samo knjige, ne drugih izdelkov) naše založbe. Ker bone lahko porabimo do konca leta, jih boste morda vnovčili za nabavo daril o Miklavžu in božiču, zato lahko najnižji nakup, ki ga lahko opravite z bonom, znaša 30 EUR. Sicer vas že v avgustu pričakujemo v naših knjigarnah.

O knjigah govori tudi tokratna gostja meseca Tanja Ozvatič, ravnateljica najstarejše slovenske založbe Mohorjeve družbe, ki letos praznuje že 170-letnico in je v dolgi zgodovini ljudem ponudila veliko dobrih knjig. O pomenu knjige za Slovence in o pomenu branja govori tudi p. Branko Cestnik v uvodniku v to številko.

S knjigami se ukvarja tudi Vincenc Gothard, ki odkriva, kako se je kot koroški Slovenec, doma iz Ziljske doline, kjer na žalost živi malo Slovencev, odločil, da bo pisal v slovenščini. Njegova knjiga je bila med nominiranci za nagrado Kresnik.

V začetku avgusta goduje sv. Dominik, ustanovitelj “pridigarskega reda”. Letos obhajamo 800-letnico njegove smrti, a je njegova gorečnost lahko navdih tudi za nas. Zato smo mu posvetili tokratno prilogo, v kateri pišemo tudi o tem, kje so (bili) samostani njegovih duhovnih sinov in hčera na Slovenskem.

Miselnost, kako je življenje eno samo uživaštvo, mnoge ljudi prisili v veliko stisko – nimajo miru, okrog njih je veliko nezadovoljstva, nerazrešenih odnosov … Za rešitev iz tega posegajo po terapijah, obiskujejo razne zdravilce itd. Tokrat nekaj več besed o dokaj mladi tehniki zdravljenja z barsi, ki se hitro širi in obljublja čudeže, v resnici pa težave samo še bolj potiska v našo globino..

Tokratna reportaža prinaša zapis o potovanju z vlaki – še posebej o prenovljeni kočevski progi kot tudi novih vlakih, ki vozijo na posameznih progah po Sloveniji. V mladinski Temi meseca vsebina vabi mlade in tudi druge, da razmislimo o svoji duhovni kondiciji in prinaša spodbude, kaj vse lahko še opravimo in kam se lahko odpravimo, da naredimo nekaj tudi za svoj duhovni napredek.

Poletje je tudi čas zabav in večjega druženja mladih, kjer pa je pogosto prisoten tudi alkohol. Mladi se tako med sabo sprašujejo, zakaj še vedno velja, da si čudak, če ne piješ in zakaj je tako močno prisotna misel, da se ne da zabavati brez alkohola.

Med novimi knjigami naj omenim molitvenik Molite in spodbujajte k molitvi, v katerem so zbrane različne molitve za duhovne poklice. Zanimiva je tudi novost izpod peresa duhovnika Maksa Ipavca Pričevalci vstalega Kristusa. Gre za duhovne vaje za duhovnike in škofe, a bo knjiga zaradi avtorjevega jasnega sloga pisanja in vpletanja odlomkov iz književnosti zanimiva tudi za druge bralce. Naj omenim še četrti ponatis slikanice Sveti angel, varuh moj.

RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 8, str. 4.

Avtor: Marko

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing