Avtor: Marko

Na srednji ekonomski šoli, ki sem jo obiskovala, je deloval planinski krožek pod vodstvom dobrega učitelja angleščine in tudi zelo navdušenega planinca. Ker sem že od malih nog ‘potepuh’, me je izziv planin kot suhljato mladenko takoj pritegnil. Tako sem lahko preizkušala svojo telesno zmogljivost, kajti v očeh sošolcev in tudi drugih ljudi sem bila »slabotna« ali že kar »bolehna«. Seveda teh opisov v občutljivi dobi pubertete res nisem rada slišala.
Pridružila sem se prvemu planinskemu pohodu v tistih šolskih počitnicah. Prvi dan Prisojnik, drugi dan Mojstrovka, prenočitev v Erjavčevi koči in v mojem življenju se je zgodila prelomnica. Seveda sem oba vzpona zmogla brez velikih naprezanj, še bolj odločilno pa je bilo, da sem odkrila čarobni planinski svet, toplo, domače vzdušje v kočah, prijetno druženje s planinskimi prijatelji. Od takrat sem hrepenela le še po planinskih podvigih. Planine so me vso osvojile in to za zmeraj, zdaj že lahko tako trdim.
Temu pohodu so sledili še drugi, veliko jih je bilo še v času šolanja, veliko pa tudi potem in še sedaj, le da mi je zdaj bolj všeč sredogorje, saj visokogorje imam kar precej ‘narejeno’, pa tudi malo se prilagajam letom.
Opisala bom enega od pohodov, ki mi je ostal v spominu za vse življenje. Cilj so bile Kamniške Alpe in sicer začetek pri gostilni Rogovilc, ki je stisnjena ob pot v Logarsko dolino, nato preko Robanovega kota na Korošico, nočitev v tamkajšnji koči, naslednji dan vzpon na Planjavo in spust do koče na Kamniškem sedlu, prenočišče, vzpon na Brano in nato spust na Okrešelj in do slapa Rinka.
Pohod sem organizirala kar sama, saj sem to pot prej ‘predelala’ že dvakrat. Navdušila sem svojo mlajšo sestro in še dva prijatelja iz družbe, s katero smo se dobivali ob večerih v našem priljubljenem lokalu.
Krenili smo z vlakom in nadaljevali pot z avtobusom, izstopili pri Rogovilcu in se pogumno pognali čez Robanov kot in se zagrizli v prvo strmino. Prva moja ugotovitev je bila, da je nenormalno dosti snega (bilo je v začetku julija), na kar seveda nisem računala. Tudi vreme se je kar takoj skujalo, doživeli smo nevihto, k sreči ni bila hujša, vendar so se meni kot glavni pričele hlače tresti, saj oni trije s planinskimi pohodi niso imeli izkušenj in se nevarnosti niti niso zavedali. Veselo so klepetali, si ‘metali’ šaljive domislice, le jaz sem zaskrbljeno pogledovala v strmino in v temno nebo. Bolj ko smo se dvigali, več zaplat snega smo morali prečkati. Opreme za hojo po snegu nismo imeli, še pohodnih palic ne, takrat jih mladi niso kaj dosti uporabljali. Postajalo mi je tesno vsakič, ko smo morali prečkati snežno zaplato.
Tako sem pred neko snežno zaplato začela iskati bližnjico oziroma svojo pot, samo da ne bi bilo treba prečkati snežišča. Tam zgoraj sem videla markacijo, pregledala vzpon po korakih in se pognala v strmino. Od začetka mi je šlo dobro,nekje na sredi vzpona pa je zmanjkalo dobre, varne opore za prestop noge. Nekaj časa sem iskala primeren prostora za stopalo, ugotovila, da bo treba tvegati in stopiti z eno nogo na snežni trak ob poti. Nevarnost zdrsa je bila zelo velika. Nekaj časa sem vsa otrdela tuhtala, odločiti se je bilo treba za tvegan korak, trepetati so začele noge, vedela sem, da se bo treba premakniti. Uporabila sem še klic v sili : poskušala sem priklicati svoje prijatelje na pomoč, s slabotnim glasom sem pojamrala: »Joj, ne morem naprej!« Pa so mi nekje daleč spodaj, saj me niso mogli videti, zaklicali v šali: »Ja, če ne moreš naprej, tepa dol padni!« Postalo mi je jasno, da se nanje nimam kaj zanašati. Poslušala sem njihov smeh tam spodaj. Takrat sem se zavedala, da sem sama, nihče mi ne more pomagati. V trenutku me je prešinilo: “Pokliči Marijo na pomoč!” Tiho, a razločno, z vsem otroškim zaupanjem v Marijo sem zmolila: »O Gospa moja, o Mati moja …!« Umirila sem se in se prestopila, postavila nogo na sneg, se potegnila s telesom naprej na naslednji oprimek, se zvlekla navzgor – z Marijino močjo okrepljena sem zdržala, zdržal je tudi podplat dobrega ‘alpininega’ čevlja, in potegnila sem se na pot, kjer sem spet zagledala markacije.
Posledice prestanega so bile strašne. Obsedela sem na skali ob poti, telo je postalo mlahavo, noge me niso več držale. Počasi so ‘primahali’ moji prijatelji do mene – kaj sem pravkar doživela, se jim niti sanjalo ni. Ko so me zagledali, me je moja sestra sicer oštela: »Ja, kaj se pa greš, da me je že bilo tak strah, saj si čisto bleda?« Sem bila kar tiho. Potem sem popila nekaj požirkov vode, se postavila na noge, o nevarnem dogodku in Marijini pomoči nisem črhnila niti besede.
Potem je šlo kar dobro naprej do koče na Korošici, vendar me strah ni več zapustil. Le kako bo drugo jutro, ko gremo naprej proti koči na Kamniškem sedlu, če je že tu bilo toliko snega, me je prešinilo. Da bi se naslednji dan obrnili nazaj v dolino, ni bilo govora, saj so ostali bili nad avanturo navdušeni. Zvečer sem se ozirala po koči, si ogledovala veselo razpoložene planince, iskala nekoga, s katerim bi naslednje jutro skupaj nadaljevali pot. Nato sem se opogumila in stopila do mladega planinca, spominjam se, da je bil doma z Reke. Prosila sem ga, če lahko gremo drugo jutro skupaj na pot, imel je namreč tudi vso potrebno opremo za prečkanje snežišč. Seveda je privolil. Tako sem si že zvečer malo oddahnila.
Vzdušje na skupnih ležiščih, kjer nas je spalo kakih deset, je bilo prav prijetno. Pogovarjali smo se in se predstavljali drug drugemu, si dajali nasvete za drugi dan. Spominjam se, da sta bila z nami tudi mamica in desetletni sin, ki sta šla drugo jutro isto pot z nami.
Drugo jutro smo se torej zagrizli skupaj. Kot sem predvidevala in se bala, je bilo na poti precej snega, vendar na čelu je korakal vešč planinec, mi pa po njegovih stopinjah drug za drugim in kmalu smo varno prispeli do koče na Kamniškem sedlu.
Kako sem si oddahnila, mi najbrž ni treba posebej govoriti. Ko pa smo se za mizo v koči malo sprostili, se razvedrili, pomalicali, srknili nekaj požirkov slivovke, pa je postalo v koči nemirno. Pričelo se je tekanje sem in tja, opremljanje z vrvmi in sponkami, nekdo je zaklical: »Akcija, takoj na pomoč, zdrsnila je!«
Onemeli smo, nekdo je tiho vprašal: »Kdo je zdrsnil?« Pohiteli smo pred kočo, gledali za reševalci, ki so hiteli po naši malo prej prehojeni poti. Spet se je nekdo oglasil: »Ni ji več pomoči, poglejte tam na snegu rdečo piko, to je ona!« Bila je mamica desetletnega fantiča, s katerima smo skupaj prespali v koči na Korošici. Počasi in brez besed smo posedli nazaj za mizo. Nikomur ni bilo več za malico, nihče ni spregovoril, samo čakali smo in mislili na fantiča, ki je v trenutku ostal brez mame.
Tisti dan nismo šli nikamor naprej, kar tam v koči smo ostali, nadaljevali smo naslednji dan in sicer kar v dolino.
Ko smo se vrnili domov, je najina mama, ki je bila vedno zelo zaskrbljena, kadar smo šli v planine, dejala: »Slišali smo, da se je zgodila nesreča v Kamniških Alpah, ali nista vedve tudi šle v Kamniške?« Hitro sem odgovorila: »Ah ne, mi smo bili nekje čisto drugje.« S sestro sva se spogledali. Takrat nekaj časa nisem šla v planine, posebej s svojo sestro ne, preveč sem se bala zanjo. Tragedija se mi je preveč zarezala v dušo in je moralo miniti kar nekaj časa, da sem se otresla strahu. Tudi nisem bila več tako korajžna, da bi kar sama organizirala pohode s kakimi začetniki. Ostal pa je topel občutek, da sem se ob pravem času ‘obrnila’ po pomoč na pravi naslov. Molitev O Gospa moja je moja najljubša molitev. Molim jo vsak dan za dober začetek dneva.

VREG, Darinka. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 7, str. 76-77.

Po nekajdnevni odsotnosti se vračava domov. Še kakšna ura vožnje je pred nama. Žena pokliče hčerko, ki ji pove, da se v teh dneh ni zgodilo nič posebnega, nato pa malo počaka. »Očijev učenec Janez je včeraj umrl. Pogreb bo čez dva dni.«
Vožnja se mi je spremenila v eno samo spominjanje. Istočasno sva prišla v dijaški dom: Janez kot učenec, jaz kot vzgojitelj. Dodelili so mi zanimivo skupino dijakov prvih letnikov z dveh tehniških šol. Vzel sem jih za svoje, tako kot jih lahko samo pedagog v prvem letu svojega dela. Janez ni po ničemer izstopal, le bolj umirjen je bil in za učenje je porabil več časa kot njegovi sošolci iz razreda. Poznalo se mu je, da je prinesel iz osnovne šole pri nekaterih predmetih manj predznanja kot ostali. Prve mesece se to še ni tako poznalo, bolj pa, ko so se bližali zadnji meseci, vedno več težav je imel. Bal se je, da mu razreda ne bo uspelo končati, saj mu je pri kar treh predmetih grozila negativna ocena.
»Kaj naj naredim?« me je obupan spraševal. Da naj opusti angleščino, sem mu svetoval, pri kateri je imel v glavnem samo negativne ocene, in naj se uči matematiko in fiziko. Vsaj en predmet mu bo tako lažje uspelo spraviti na dvojko in bo razred izdelal z dvema popravnima izpitoma. Poslušal me je in se trudil po svojih močeh. Toda zadnji dan pouka je prišel iz šole popolnoma obupan. »Padel sem! Pri vseh treh predmetih.«
Napačno sem mu svetoval, me je zabolelo. Morda bi mu pri angleščini uspelo, sem si očital in se čutil odgovornega in krivega za njegov neuspeh. Še bolj pa me je prizadelo, ko je povedal, da razreda ne bo ponavljal. Tako so se odločili doma. Dvignil je že napisano prijavnico za bivanje v domu za naslednje šolsko leto. Zadelo me je, kot da bi padel sam.
Jeseni se je nekaj dni po začetku šolskega leta oglasil v dijaškem domu.
»Doma smo sklenili, da ne bom šel v poklicno šolo, ampak naj ponavljam razred. V šoli sem že vse uredil. Mislil sem, če bi me lahko sprejeli v dom.«
»Saj veš …,« sem začel. – »Vem,« je potrto dejal. – »Sporočil ti bom,« sem brez upanja dejal.
Oba sva vedela, da smo tista leta vsako jesen zaradi prezasedenosti odklonili vsaj petdeset prošenj in da zato ponavljalcev nismo sprejemali. Vseeno sem stopil do ravnatelja. »Niti slučajno!« je bil kratek. Pogovor s predstojnikom sem začel bolj osebno in mu povedal, da sem za njegov neuspeh kriv tudi sam. Kar nekaj časa je premišljeval. »Če kje najdeš mesto zanj, pa naj pride,« me je presenetil.
Še sam ne vem, kje smo našli prost kotiček. Čez dva dni je Janez prišel. Vključen je bil v drugo vzgojno skupino, že naslednja leta pa sva bila zopet skupaj. S šolo mi imel več težav. Celo nasprotno. Vključevati se je začel v različne dejavnosti, začel je igrati v dramski skupini in pomagal ustanoviti domski radio. Ko je bil v tretjem letniku, me je presenetil z ugotovitvijo, da je bilo verjetno zanj bolje, da je prvo leto ponavljal. V novem razredu na šoli in vzgojni skupini je sproščeno zaživel, kar mu prvo leto ni bilo dano, saj so mu sošolci vseskozi vcepljali občutek manjvrednosti. Nekoliko mi je odleglo. Po štirih letih je uspešno končal srednjo šolo, se zaposlil in poročil in ob delu končal še fakulteto. Tako kot se je vključeval v življenje v dijaškem domu na različnih področjih, je postal kmalu nepogrešljiv tudi v podjetju in domačem kraju.
Po nekaj letih sva se v stolnici pri maši za domovino usedla v isto klop. Najprej nekaj presenečenja, nato iskren stisk rok, ki je povedal vse. Po maši sva na dolgo obujala spomine. Da se bova še srečala, sva si dejala. Nisva postala ravno prijatelja, zagotovo pa dobra znanca. Presenetil me je, ko sva bila z ženo povabljena na praznovanje njegove petdesetletnice, čez kakšno leto pa sva skupaj pripravila predavanje v nekem dijaškem domu o najinih pogledih na življenje in delo v teh ustanovah.
Ko sem pripravljal zbornik ob obletnici našega dijaškega doma, sem ga poprosil, naj napiše svoje spomine na leta, preživeta pod našo streho. Presenečen sem prebral: “Največ težav mi je povzročala angleščina, pa tudi z matematiko ni bilo dosti bolje. Vzgojitelj mi je znal dajati poguma in proti koncu prvega letnika je kazalo, da bom zvozil z enim ali največ dvema popravnima izpitoma iz omenjenih predmetov, a na moje veliko presenečenje je bila v spričevalu zapisana enica tudi pri fiziki, kar je pomenilo, da sem brezpogojno pogrnil. Čez nekaj let mi je profesor matematike priznal, da sem padel zato, ker je nekdo pač moral; razred pa je bil tako dober, da drugega kandidata ni bilo. To bi lahko bil usoden trenutek mojega življenja.”
Ko sem to prebral, je neki slab občutek izpred mnogih let padel z mene.
Pred dobrima dvema letoma mi je po telefonu povedal, da piše knjigo, v kateri opisuje svojo razgibano življenjsko pot in tudi, da so mu po dveh premaganih rakih odkrili še tretjega. To mi je pripovedoval tako sproščeno, da bi, če ga ne bi dobro poznal, mislil, da pretirava. Tako kot prva dva bo premagal tudi tega, je takoj pristavil. Da pa me kliče, ker bi me rad prosil za nekaj slik, ki so povezane z njegovim življenjem v dijaškem domu in bi jih vključil v svojo knjigo. Poslal sem mu jih. Potem sva se po telefonu še enkrat slišala.
Ko sem ga pred dvema mesecema poklical, je že težko govoril. Misli so mu včasih nekam pobegnile in nekaterih imen se je težko spomnil. Pogovora pa kar ni mogel zaključiti, čeprav sem čutil, da ga zelo utruja. Da se še slišiva, sva si na koncu rekla. Pa se nisva.
PPP
Še dobro, da se vračava domov in se bom lahko od Janeza poslovil. Pomislim, da sem prav za to soboto obljubil hčeri, da bom v njihovi odsotnosti pomagal pečarju pri zaključnih delih. Ampak, saj je pečar rekel, da bo z delom končal okrog druge ure in bom lahko brez težav šel na pogreb. Pa se je žal obrnilo drugače. Ko je mojster opral še zadnje orodje in ga odnesel v avto, je bil že večer.
Čez dva dni pokličem Janezovo ženo. Vesela je klica. Izrečem sožalje. Ne tako brezosebno, kot se tako rado godi, in povem, zakaj se nisem mogel posloviti, da pa pridem k maši ob sedmem dnevu. Žena me povabi, naj se po maši oglasim na njihovem domu.
Zberemo se jedilnici za veliko mizo. Samo del družine gre za njo. Naj obudimo spomine na pokojnega Janeza, poprosi žena. Ni mi treba dvakrat reči. Spomini kar kipijo iz mene. Povem, da je znal že kot srednješolec zelo dobro opazovati in presojati in da mi je takrat povedal marsikaj, kar mi je koristilo pri delu z dijaki. »Veliko sem premišljeval te dni,« nadaljujem. »Res bi bila Janezova pot drugačna, če mi ne bi takrat zaradi mojih občutkov krivde uspelo izprositi ponovnega vpisa v dom. Ampak v resnici je bila usodna zahteva vodstva šole, da mora nekdo iz tega razreda pasti. Ko se sedaj oziram nazaj, lahko mirno rečem, da je Janezu pomagal nekdo, ki vodi naša življenja. Nekdo, ki je vedel, da bo moral pasti kljub njegovemu prizadevanju in bi to spremenilo njegovo začrtano življenjsko pot. Moj nasvet, ki je bil izrečen pred usodno odločitvijo na šoli, je bil samo orodje na tej poti. Včasih so naša pota res skrivnostno zapletena. Tako Božja roka vodi naše misli, besede in dejanja!«
Na poti domov se ustavim na pokopališču. Večje je, kot sem mislil, in slabo razsvetljeno. V poltemi hodim med grobovi, a Janezovega ne najdem. Pa saj niti ni tako pomembno. Ko je bil čas, sva si stala ob strani.

JARC, Janko. Smiljan. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 7, str. 26-27.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.