Vredno je biti človek
iz knjige Rosini, F., UMETNOST PONOVNEGA ZAČENJANJA, spremna beseda: Marko I. Rupnik, 256 strani, 13 x 21 cm, mehka vezava, Ognjišče, Koper 2021
Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 18,50 €, s kartico zvestobe: 16,65 €
»Bog je videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je prav dobro. In bil je večer in bilo je jutro, šesti dan.«
Pri vsakem od šestih dni, razen drugega, pisec poudarja, ponekod celo dvakrat, da se je Bogu to, kar je naredil, zdelo “dobro”. Samo tukaj, in nikjer drugje, pa “dobremu” doda še prislov zelo.
Ko je Bog s stvarjenjem človeka zaključil svoje stvariteljsko delo, ga je ocenil kot “zelo dobro”.
Tudi cilj našega potovanja je bil priti do tega spoznanja: da smo nekaj zelo dobrega. O tem pričuje nešteto stvari, kot smo se lahko sami prepričali.
To spoznanje, ki je gibalo našega odrešenja in izhodišče za osebno prenovo, moramo v vsakdanjem življenju ohranjati in negovati – v sebi in drugih.
Vsakemu, ki ga srečamo, moramo pomagati odkriti lastno lepoto in dostojanstvo.
Dolžnost vsakega starša je, da otrokom pomaga odkrivati lepo in dobro v sebi. In tega ni malo.
Nikoli ne bom pozabil besed svetega Janeza Pavla II., ki jih je izrekel 19. aprila 1984 na enem izmed prvih svetovnih dni mladih. Ta so takrat potekala v Rimu vsako leto na cvetno nedeljo. Kot mladeniča, ki je ponovno odkrival svojo vero in bil še poln duhovnih ran, so me papeževe besede zadele v živo in mi obenem pomagale sprejeti mojo moškost. Med homilijo je množici mladih, ki smo se zbrali na Trgu svetega Petra, zastavil naslednja vprašanja:
»Kakšen mora biti človek? Kakšen človek je vredno biti? Kakšen moram biti, da bi dal pravo vsebino človeškosti, ki mi je bila dana?«
Sledil je njegov gromki odgovor, ki so mi je za vedno vtisnil v srce:
»Vredno je biti človek, ker si bil človek ti, Jezus!« (konec)
izbira in pripravlja Marko Čuk
Misli iz knjige Umetnost ponovnega začenjanja (Fabio Rosini), ki je nedavno izšla pri založbi Ognjišče. Ker to ni knjiga, ki bi jo vzeli v roke in prebrali naenkrat … jo bomo “po malem” brali na spletu … da bi tako morda bolj začutili “žejo po duhovnem razločevanju” … in iz dneva v dan tudi “okus Božjega delovanja”. Knjiga je prava mojstrovina, saj nam zelo “užitno” (s primeri iz življenja) predstavi to “težko” vsebino … kako priti k Očetu, ki nam daje življenje, kako se preroditi v Njem, ga sprejeti za Očeta in mu dovoliti, da v nas deluje… S knjigo Umetnost ponovnega začenjanja moramo seveda oditi na “skrivno”, v svojo notranjo “sobo” in “zapreti vrata”.
Rosini je s to knjigo uvedel nov, življenjski pristop, ki z izražanjem osebnih občutkov in sklicevanjem na lastne izkušnje teži k svobodnejšemu gledanju, prosto diha in omogoča dihanje. (p. Marko I. Rupnik)


Naši verni predniki, ki so bili med sabo najtesneje povezani z raznimi praznovanji v teku bogoslužnega leta, so ob cerkvenih slavjih ustvarili lepe in pomenljive narodne običaje. Mnogo jih je nastalo tudi v zvezi z binkoštnim praznikom – praznikom Svetega Duha. Marsikje na Slovenskem je bil običaj, da so na binkoštno jutro na stežaj odprli vrata in okna, da je prišel v domove Sveti Duh. Gorje hiši, ki se ne bi odprla Svetemu Duhu! Vemo sicer, da lahko pride tudi pri zaprtih vratih in oknih, saj je duh in ne telo. Vemo tudi, da Božji Duh prihaja v srca stanovalcev in ne med hišne zidove, vendar ta običaj opozarja, da se milostnemu delovanju Svetega Duha ne smemo zapirati. Drug pomenljiv običaj je bil, da so na binkoštno jutro zgodaj vstajali, pred zoro stopili na hišni prag in skozi rešeto gledali vzhajajoče sonce. Ko gre za delo v Božji službi še posebej velja stara ljudska modrost: »Rana ura, zlata ura.« (sč)
Sv. Duhu je pri nas posvečeno 47 cerkva: 11 žup., 36 podr., tri večje in nekaj ‘hišnih’ kapel. – V LJ nadškofiji je “Božjemu ognju” posvečena nova stoženska cerkev (žup. sv. Jurij, LJ – Stožice), na ozemlju škofije je še devet cerkva: Rateče – Planica (1) in Sv. Duh pri Škofji Loki (2) sta žup., pri sv. Duhu /Krajič/ (Bloke), v Vnanjih Goricah (11) (Brezovica), Češnjevku (12) (Cerklje na Gor.), ob Boh. jezeru (13) (Srednja vas), v Zavšeniku /Kolk/ (Šentlambert), na Gumnišču (Škofljica) in na Rovah (Zagorje ob Savi) pa so podr. – V KP škofiji je Sv. Duh zavetnik ž. c. na Banjšicah (3) in na Libušnjem; (4) p. c. so v Pedrovem (Branik), v Labinjah (14) (Cerkno), v Brcah (Il. Bistrica), pri Sv. Petru (15) (Krkavče), Sv. Duhu (Podkraj), v Senadolah (Senožeče) in v Javorci (16) (Tolmin).
– NM škofija ima največ cerkva Sv. Duha (13): žup. je na Sv. Duhu – Vel. Trn, (5) dvanajst je podr.: v Podstenah (Banja Loka), v Mrzlavi vasi (17) (Čatež ob Savi), v Črnomlju, v Šahovcu (Dobrnič), na Vrheh (Krka), v Krškem (galerija), v Gor. Kamenju (Mirna Peč), v Žurgah (Osilnica), na Selih (18) (Semič), na Vihru pri Homu (Šentrupert), na Žubini (Veliki Gaber) in v Novi Lipi (Vinica). – V MB škofiji so “Božji nevidni moči” posvečene tri ž. c.: v Ločah/Poljčanah(6), Središču ob Dravi (7) in pri Sv. Duhu na Ostrem Vrhu (8); p. c. pa so pri Sv. Duhu (19) (Ojstrica), v Suhem dolu (Podgorje/SG), v Slovenj Gradcu in na Rodnem Vrhu (20) (Sv. Trojica – Podlehnik). – V CE škofiji je ž. c. Sv. Duha v Artičah (9) in v Celju – Sv. Duh; (10) p. c. pa so v Vitni vasi /Dramlja/ (Bizeljsko), na Gorici pri Raztezu (Brestanica), v Čelovniku (Loka/Zid. mostu), v Podolševi (21) (Solčava) in na Ravnah (Šoštanj). – V MS škofiji je p. c. Sv. Duha na Stari Gori (22) (Sv. Jurij ob Ščavnici), omenimo še tri večje kapele sv. Duha: v Korovcih (Cankova), Satahovcih (23) (M. Sobota) in Večeslavcih (24) (Pertoča). (mč)


»Bog je rekel: “Glejta, dal sem vama vse rastlinje, ki rodi seme po vsej zemlji, in vse drevje, na katerem je drevesni sad, ki rodi seme. Naj vama bo v živež. Vsem živalim zemlje, vsem pticam neba in vsemu, kar se giblje na zemlji in ima v sebi življenje, pa sem dal v živež vse zelene rastline.” In zgodilo se je tako. Bog je videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je prav dobro. In bil je večer in bilo je jutro, šesti dan.«
»Dovolite, imam eno željo: rad bi kupil kozarec medu. Koliko stane? Pripravljen sem plačati. Za dobre reči mi ni žal denarja.« – »Hočete nekaj dobrega za svoj denar? Dobili boste nekaj najboljšega na svetu! Kupite zlate sončne žarke! Kupite samo zdravje! Česa boljšega kot je med, ni še nihče iznašel. Cena? Izračunala bom delovne ure. Čebele so preletele dvanajst tisoč ur, da so nabrale za kozarec medu. Da, moje delavke so bile pridne! Koliko stane ena ura? Zaračunam en evro. Tukaj je račun – 12.000 evrov za kozarec medu!« (sč)
Naš končni cilj je rodovitnost oziroma posredovanje življenja. Rodovitnost pomeni omogočiti nekomu, da pride na svet, se razvije in zaživi v polnosti.
Pravo vprašanje, na katerega moramo iskreno odgovoriti, se glasi: “Za koga živim?” Živeti samo zase, v vsem iskati samega sebe in svoje zadovoljstvo, je najhujša obsodba. Če se nikoli ne odprem nikomur, tudi sam nisem nihče.
Preveč žgana opeka velja za manj kakovostno. V neki ameriški župniji so namerno zgradili svojo cerkev iz take manj kvalitetne opeke. S tem so hoteli nakazati simbolični pomen te gradnje.
To, kar smo, smo zaradi odnosa z drugim. Drugi ‘naredi’ iz mene to, kar sem, me izbeza iz moje odtujenosti in iz mene izvabi najboljše.
Pred nekaj desetletji sem prišla živet na to kmetijo. Življenje je tako kot povsod drugod, prepleteno z veseljem in žalostjo, s srečo in trpljenjem.
Ana, z glasbo se ukvarjate od malih nog. Ste že kot deklica sanjali o tem, da bi kdaj nastopali na Evroviziji?