Skip to main content

Za tiste, ki jih Bog ljubi, preizkušnje niso kazen, ampak milost.(sv. Janez M. Vianney)

Avtor: Marko

Umetnost pon zacenjanja

Vredno je biti človek

iz knjige Rosini, F., UMETNOST PONOVNEGA ZAČENJANJA, spremna beseda: Marko I. Rupnik,  256 strani, 13 x 21 cm, mehka vezava, Ognjišče, Koper 2021

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 18,50 €, s kartico zvestobe: 16,65 €

Umetnost pon zacenjanja»Bog je videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je prav dobro. In bil je večer in bilo je jutro, šesti dan.«
Pri vsakem od šestih dni, razen drugega, pisec poudarja, ponekod celo dvakrat, da se je Bogu to, kar je naredil, zdelo “dobro”. Samo tukaj, in nikjer drugje, pa “dobremu” doda še prislov zelo.

Ko je Bog s stvarjenjem človeka zaključil svoje stvariteljsko delo, ga je ocenil kot “zelo dobro”.

Tudi cilj našega potovanja je bil priti do tega spoznanja: da smo nekaj zelo dobrega. O tem pričuje nešteto stvari, kot smo se lahko sami prepričali.
To spoznanje, ki je gibalo našega odrešenja in izhodišče za osebno prenovo, moramo v vsakdanjem življenju ohranjati in negovati – v sebi in drugih.
Vsakemu, ki ga srečamo, moramo pomagati odkriti lastno lepoto in dostojanstvo.
Dolžnost vsakega starša je, da otrokom pomaga odkrivati lepo in dobro v sebi. In tega ni malo.
Nikoli ne bom pozabil besed svetega Janeza Pavla II., ki jih je izrekel 19. aprila 1984 na enem izmed prvih svetovnih dni mladih. Ta so takrat potekala v Rimu vsako leto na cvetno nedeljo. Kot mladeniča, ki je ponovno odkrival svojo vero in bil še poln duhovnih ran, so me papeževe besede zadele v živo in mi obenem pomagale sprejeti mojo moškost. Med homilijo je množici mladih, ki smo se zbrali na Trgu svetega Petra, zastavil naslednja vprašanja:
»Kakšen mora biti človek? Kakšen človek je vredno biti? Kakšen moram biti, da bi dal pravo vsebino človeškosti, ki mi je bila dana?«
Sledil je njegov gromki odgovor, ki so mi je za vedno vtisnil v srce:
»Vredno je biti človek, ker si bil človek ti, Jezus!« (konec)

izbira in pripravlja Marko Čuk

Misli iz knjige Umetnost ponovnega začenjanja (Fabio Rosini), ki je nedavno izšla pri založbi Ognjišče. Ker to ni knjiga, ki bi jo vzeli v roke in prebrali naenkrat … jo bomo “po malem” brali na spletu … da bi tako morda bolj začutili “žejo po duhovnem razločevanju” … in iz dneva v dan tudi “okus Božjega delovanja”.  Knjiga je prava mojstrovina, saj nam zelo “užitno” (s primeri iz življenja) predstavi to “težko” vsebino … kako priti k Očetu, ki nam daje življenje, kako se preroditi v Njem, ga sprejeti za Očeta in mu dovoliti, da v nas deluje… S knjigo Umetnost ponovnega začenjanja moramo seveda oditi na “skrivno”, v svojo notranjo “sobo” in “zapreti vrata”.

Rosini je s to knjigo uvedel nov, življenjski pristop, ki z izražanjem osebnih občutkov in sklicevanjem na lastne izkušnje teži k svobodnejšemu gledanju, prosto diha in omogoča dihanje. (p. Marko I. Rupnik)

sv Duh00

Sveti Duh (binkošti)

sv Duh00Naši verni predniki, ki so bili med sabo najtesneje povezani z raznimi praznovanji v teku bogoslužnega leta, so ob cerkvenih slavjih ustvarili lepe in pomenljive narodne običaje. Mnogo jih je nastalo tudi v zvezi z binkoštnim praznikom – praznikom Svetega Duha. Marsikje na Slovenskem je bil običaj, da so na binkoštno jutro na stežaj odprli vrata in okna, da je prišel v domove Sveti Duh. Gorje hiši, ki se ne bi odprla Svetemu Duhu! Vemo sicer, da lahko pride tudi pri zaprtih vratih in oknih, saj je duh in ne telo. Vemo tudi, da Božji Duh prihaja v srca stanovalcev in ne med hišne zidove, vendar ta običaj opozarja, da se milostnemu delovanju Svetega Duha ne smemo zapirati. Drug pomenljiv običaj je bil, da so na binkoštno jutro zgodaj vstajali, pred zoro stopili na hišni prag in skozi rešeto gledali vzhajajoče sonce. Ko gre za delo v Božji službi še posebej velja stara ljudska modrost: »Rana ura, zlata ura.« (sč)
sv Duh01
Sv. Duhu je pri nas posvečeno 47 cerkva: 11 žup., 36 podr., tri večje in nekaj ‘hišnih’ kapel. – V LJ nadškofiji je “Božjemu ognju” posvečena nova stoženska cerkev (žup. sv. Jurij, LJ – Stožice), na ozemlju škofije je še devet cerkva: Rateče – Planica (1) in Sv. Duh pri Škofji Loki (2) sta žup., pri sv. Duhu /Krajič/ (Bloke), v Vnanjih Goricah (11) (Brezovica), Češnjevku (12) (Cerklje na Gor.), ob Boh. jezeru (13) (Srednja vas), v Zavšeniku /Kolk/ (Šentlambert), na Gumnišču (Škofljica) in na Rovah (Zagorje ob Savi) pa so podr. – V KP škofiji je Sv. Duh zavetnik ž. c. na Banjšicah (3) in na Libušnjem; (4) p. c. so v Pedrovem (Branik), v Labinjah (14) (Cerkno), v Brcah (Il. Bistrica), pri Sv. Petru (15) (Krkavče), Sv. Duhu (Podkraj), v Senadolah (Senožeče) in v Javorci (16) (Tolmin). sv Duh03– NM škofija ima največ cerkva Sv. Duha (13): žup. je na Sv. Duhu – Vel. Trn, (5) dvanajst je podr.: v Podstenah (Banja Loka), v Mrzlavi vasi (17) (Čatež ob Savi), v Črnomlju, v Šahovcu (Dobrnič), na Vrheh (Krka), v Krškem (galerija), v Gor. Kamenju (Mirna Peč), v Žurgah (Osilnica), na Selih (18) (Semič), na Vihru pri Homu (Šentrupert), na Žubini (Veliki Gaber) in v Novi Lipi (Vinica). – V MB škofiji so “Božji nevidni moči” posvečene tri ž. c.: v Ločah/Poljčanah(6), Središču ob Dravi (7) in pri Sv. Duhu na Ostrem Vrhu (8); p. c. pa so pri Sv. Duhu (19) (Ojstrica), v Suhem dolu (Podgorje/SG), v Slovenj Gradcu in na Rodnem Vrhu (20) (Sv. Trojica – Podlehnik). – V CE škofiji je ž. c. Sv. Duha v Artičah (9) in v Celju – Sv. Duh; (10) p. c. pa so v Vitni vasi /Dramlja/ (Bizeljsko), na Gorici pri Raztezu (Brestanica), v Čelovniku (Loka/Zid. mostu), v Podolševi (21) (Solčava) in na Ravnah (Šoštanj). – V MS škofiji je p. c. Sv. Duha na Stari Gori (22) (Sv. Jurij ob Ščavnici), omenimo še tri večje kapele sv. Duha: v Korovcih (Cankova), Satahovcih (23) (M. Sobota) in Večeslavcih (24) (Pertoča). (mč)

 obiskanje DM04    obiskanje DM03

 

 

 

 

Ljubljana – Stožice

 

 

 

 

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2021) 4, str. 99.

Umetnost pon zacenjanja

Za polno življenje – dar živeža

iz knjige Rosini, F., UMETNOST PONOVNEGA ZAČENJANJA, spremna beseda: Marko I. Rupnik,  256 strani, 13 x 21 cm, mehka vezava, Ognjišče, Koper 2021

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 18,50 €, s kartico zvestobe: 16,65 €

Umetnost pon zacenjanja»Bog je rekel: “Glejta, dal sem vama vse rastlinje, ki rodi seme po vsej zemlji, in vse drevje, na katerem je drevesni sad, ki rodi seme. Naj vama bo v živež. Vsem živalim zemlje, vsem pticam neba in vsemu, kar se giblje na zemlji in ima v sebi življenje, pa sem dal v živež vse zelene rastline.” In zgodilo se je tako. Bog je videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je prav dobro. In bil je večer in bilo je jutro, šesti dan.«
Bog ob koncu šestega dne človeku izroči dar živeža, ki ga bo ohranjal pri življenju.

Hrana je tu predstavljena kot češnja na torti Božjega stvarjenja in znamenje njegove očetovske skrbi. A ravno zaradi uživanja (prepovedane) hrane bo človek le dve poglavji kasneje izgubil svoje dostojanstvo in postal medla senca samega sebe.
Da bi imeli polno življenje, moramo jesti ‘svoj kruh’.

Paziti moramo na svojo prehrano in dobro jesti. V nasprotnem primeru lahko izničimo vse zdrave korake, ki smo jih naredili.
Vemo, da za večino ljudi ni največja težava, kako se znebiti odvečnih kilogramov, ampak kako ohraniti želeno težo …

Če želimo postati modri, moramo uživati dobro in visoko kalorično hrano. Ta daje človeku modrost. Da bi lahko razločevali, moramo jesti dobre in izdatne jedi.
Kdor je odrasel ob naravno pridelanih in svežih živilih, še slišati noče za nadomestke.
Tistemu, ki že vedno je samo na hitro pripravljeno hrano, ne ponujaj gurmanskih specialitet.
Kdor je vajen kristalno čiste studenčnice, se mu kalna deževnica studi.
Če želiš svojemu otroku privzgojiti čut za lepoto, ga postopoma uvajaj v vedno lepše in boljše stvari.

Učimo se iz dobrega. Seveda se učimo tudi na napakah, a le to, da smo se zmotili. Če se želiš nekaj naučiti, pojdi k tistemu, ki se na to spozna.
V lepem in dobrem ostajamo in vztrajamo tako, da uživamo zdravo, hranljivo in dobro hrano. Zato jejmo zdravo in dobro!
Tu je naša zadnja vaja: naredimo si seznam stvari, ki so dobre in koristne za nas. Imejmo ga vedno pri roki in ga sproti dopolnjujmo – predvsem pa ga uporabljajmo. Držimo se vsega, kar nam je v preteklosti pomagalo najti pravo pot.
Jejmo dobro in zdravo hrano, ne pa slabe in škodljive!
Če si v neki restavraciji jedel slabo, se tja nikoli več ne vrneš, kajne?
Če ti je nekaj škodovalo, se tega izogibaj.
Sestavljanje posameznih kamenčkov življenjskega mozaika je za krščansko vzgojo pomembnejše, kot si morda mislimo.
Cerkev je od nekdaj spodbujala umetnost.
Zgledujmo se po lepem in dobrem, pa nam grdo ne bo več zanimivo. Držimo se modrih in ponižnih, ki znajo ljubiti – in bomo ostali v resnici.… (prihodnjič konec)

izbira in pripravlja Marko Čuk

Misli iz knjige Umetnost ponovnega začenjanja (Fabio Rosini), ki je nedavno izšla pri založbi Ognjišče. Ker to ni knjiga, ki bi jo vzeli v roke in prebrali naenkrat … jo bomo “po malem” brali na spletu … da bi tako morda bolj začutili “žejo po duhovnem razločevanju” … in iz dneva v dan tudi “okus Božjega delovanja”.  Knjiga je prava mojstrovina, saj nam zelo “užitno” (s primeri iz življenja) predstavi to “težko” vsebino … kako priti k Očetu, ki nam daje življenje, kako se preroditi v Njem, ga sprejeti za Očeta in mu dovoliti, da v nas deluje… S knjigo Umetnost ponovnega začenjanja moramo seveda oditi na “skrivno”, v svojo notranjo “sobo” in “zapreti vrata”.

Rosini je s to knjigo uvedel nov, življenjski pristop, ki z izražanjem osebnih občutkov in sklicevanjem na lastne izkušnje teži k svobodnejšemu gledanju, prosto diha in omogoča dihanje. (p. Marko I. Rupnik)

utrinek2 05 2021

Pogovor z matico

utrinek2 05 2021»Dovolite, imam eno željo: rad bi kupil kozarec medu. Koliko stane? Pripravljen sem plačati. Za dobre reči mi ni žal denarja.« – »Hočete nekaj dobrega za svoj denar? Dobili boste nekaj najboljšega na svetu! Kupite zlate sončne žarke! Kupite samo zdravje! Česa boljšega kot je med, ni še nihče iznašel. Cena? Izračunala bom delovne ure. Čebele so preletele dvanajst tisoč ur, da so nabrale za kozarec medu. Da, moje delavke so bile pridne! Koliko stane ena ura? Zaračunam en evro. Tukaj je račun – 12.000 evrov za kozarec medu!« (sč)

Umetnost pon zacenjanja

Rodovitnost je naš končni cilj

iz knjige Rosini, F., UMETNOST PONOVNEGA ZAČENJANJA, spremna beseda: Marko I. Rupnik,  256 strani, 13 x 21 cm, mehka vezava, Ognjišče, Koper 2021

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 18,50 €, s kartico zvestobe: 16,65 €

Umetnost pon zacenjanjaNaš končni cilj je rodovitnost oziroma posredovanje življenja. Rodovitnost pomeni omogočiti nekomu, da pride na svet, se razvije in zaživi v polnosti.

“Ali sem komu posredoval življenje? Ali sem za koga živel? Sem koga osrečil?” To bodo zadnja vprašanja, na katera bomo morali odgovoriti pred smrtjo. Odgovor nanje nam bo povedal resnico o nas in o tem, kako smo preživeli svoj čas na tem svetu.

Ko bom čutil, da se mi približuje zadnji dan, se ne bom spraševal, ali sem bil uspešen, ali sem dovolj užival in dobil vse, kar sem hotel. Vprašal se bom, ali sem komu naredil kaj dobrega.
Če bom lahko odgovoril pritrdilno, bom vedel, da sem živel polno.

Imeti v sebi “odtis Božjega bitja” oziroma “Božjo podobo”, pomeni biti rodoviten – pomeni življenje želeti, posredovati, varovati in zanj skrbeti.

Zato se mi zdi rodovitnost najbolj jasno znamenje dobrega, ki ga moramo iskati pri duhovnem razločevanju. … (se nadaljuje)

izbira in pripravlja Marko Čuk

Misli iz knjige Umetnost ponovnega začenjanja (Fabio Rosini), ki je nedavno izšla pri založbi Ognjišče. Ker to ni knjiga, ki bi jo vzeli v roke in prebrali naenkrat … jo bomo “po malem” brali na spletu … da bi tako morda bolj začutili “žejo po duhovnem razločevanju” … in iz dneva v dan tudi “okus Božjega delovanja”.  Knjiga je prava mojstrovina, saj nam zelo “užitno” (s primeri iz življenja) predstavi to “težko” vsebino … kako priti k Očetu, ki nam daje življenje, kako se preroditi v Njem, ga sprejeti za Očeta in mu dovoliti, da v nas deluje… S knjigo Umetnost ponovnega začenjanja moramo seveda oditi na “skrivno”, v svojo notranjo “sobo” in “zapreti vrata”.

Rosini je s to knjigo uvedel nov, življenjski pristop, ki z izražanjem osebnih občutkov in sklicevanjem na lastne izkušnje teži k svobodnejšemu gledanju, prosto diha in omogoča dihanje. (p. Marko I. Rupnik)

Umetnost pon zacenjanja

Za koga živim?

iz knjige Rosini, F., UMETNOST PONOVNEGA ZAČENJANJA, spremna beseda: Marko I. Rupnik,  256 strani, 13 x 21 cm, mehka vezava, Ognjišče, Koper 2021

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 18,50 €, s kartico zvestobe: 16,65 €

Umetnost pon zacenjanjaPravo vprašanje, na katerega moramo iskreno odgovoriti, se glasi: “Za koga živim?” Živeti samo zase, v vsem iskati samega sebe in svoje zadovoljstvo, je najhujša obsodba. Če se nikoli ne odprem nikomur, tudi sam nisem nihče.
Če želimo varno priti do cilja, si moramo vsak dan zastavljati vprašanje: “Za koga živim?”

Ozrimo se okoli sebe in začnimo odgovarjati.

Vesela novica je, da nas je Kristus odrešil iz sužnosti greha in zagledanosti vase. Zato lahko zaživimo rodovitno in obrodimo sadove. Mladi ljudje lahko vse svoje življenjske sile usmerijo v rodovitnost.
Zato se pred vsakim svojim načrtom ali dejanjem vprašajmo, ali je namenjen še komu drugemu kot meni. Kam vodi to, kar bi rad dosegel?
Kot rečeno, obstajajo rodovitna in nerodovitna dejanja. To spoznanje naj nas razsvetljuje pri vsaki odločitvi.
Ugotovili smo, da vsak nov začetek – če želimo zaživeti na novo – zahteva tudi konec, prenehanje oziroma opustitev nečesa starega.
To med drugim pomeni, da se ne smemo več odtujevati; sprejeti moramo svoje prioritete in omejitve, zavračati sugestije, ki vodijo v prekletstvo, ne iskati tega, kar ni ‘moje’, se odpovedati malikom – lažnim predstavam o Bogu in sebi – in ne zavidati drugim. Vsa taka dejanja so nerodovitna!
Cilj naše prenove je rodovitnost; začnemo pri svojem življenju, pristanemo pa v življenju drugih. Naše ozdravljenje je v osrečevanju drugih; edino pravo veselje je tisto, ki ga naredimo drugim in edino pravo bogastvo tisto, ki ga delimo z drugimi; stvari, ki se jim nismo pripravljeni odreči, niso naša last, ampak smo mi njihova; da smo res lastniki, dokažemo tako, da se temu svobodno odrečemo.
Konec koncev je naše ozdravljenje v tem, da se znebimo neznosnega bremena svojega nenasitnega ega in postanemo rodovitni za druge. Šele takrat odkrijemo svoj pravi jaz.
»Človek najde samega sebe samo, če se sebi odpove. Jezus Kristus je popolni človek zato, ker se je sebi popolnoma odpovedal.« … (konec 6. poglavja)

izbira in pripravlja Marko Čuk

Misli iz knjige Umetnost ponovnega začenjanja (Fabio Rosini), ki je nedavno izšla pri založbi Ognjišče. Ker to ni knjiga, ki bi jo vzeli v roke in prebrali naenkrat … jo bomo “po malem” brali na spletu … da bi tako morda bolj začutili “žejo po duhovnem razločevanju” … in iz dneva v dan tudi “okus Božjega delovanja”.  Knjiga je prava mojstrovina, saj nam zelo “užitno” (s primeri iz življenja) predstavi to “težko” vsebino … kako priti k Očetu, ki nam daje življenje, kako se preroditi v Njem, ga sprejeti za Očeta in mu dovoliti, da v nas deluje… S knjigo Umetnost ponovnega začenjanja moramo seveda oditi na “skrivno”, v svojo notranjo “sobo” in “zapreti vrata”.

Rosini je s to knjigo uvedel nov, življenjski pristop, ki z izražanjem osebnih občutkov in sklicevanjem na lastne izkušnje teži k svobodnejšemu gledanju, prosto diha in omogoča dihanje. (p. Marko I. Rupnik)

povejmo z zgodbo 05 2021c

Cerkev iz slabe opeke

povejmo z zgodbo 05 2021cPreveč žgana opeka velja za manj kakovostno. V neki ameriški župniji so namerno zgradili svojo cerkev iz take manj kvalitetne opeke. S tem so hoteli nakazati simbolični pomen te gradnje.

Tudi verniki smo opeke z napako: smo nepopolni ljudje, toda po krstu smo postali živi kamni duhovne zgradbe, ki je Cerkev. Kristus nas ni zavrgel, ampak nas je sprejel in nas vzidal v svojo Cerkev.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 5 (2021), 95.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Umetnost pon zacenjanja

Oče in mati – dve imeni enega odnosa

iz knjige Rosini, F., UMETNOST PONOVNEGA ZAČENJANJA, spremna beseda: Marko I. Rupnik,  256 strani, 13 x 21 cm, mehka vezava, Ognjišče, Koper 2021

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 18,50 €, s kartico zvestobe: 16,65 €

Umetnost pon zacenjanjaTo, kar smo, smo zaradi odnosa z drugim. Drugi ‘naredi’ iz mene to, kar sem, me izbeza iz moje odtujenosti in iz mene izvabi najboljše.
Mnoga slaba dejanja so posledica odsotnosti odnosa. Stvari, ki jih počnemo daleč od drugih, na samem in dvolično, vodijo v nešteto grehov.
Drugi so kot otroci, ki iz nas delajo starše. Ob njih postajamo to, kar smo v resnici.

Svojega starševstva se v polnosti zavemo šele, kadar z otrokom vzpostavimo neposreden odnos – kadar nas potrebuje in zaradi njega trpimo. Kadar pa nimamo odnosa z nikomer in se vrtimo le okoli lastnega popka, pride iz nas najslabše. Edina resnica je ljubezen. In ljubezen je odnos. Glagol “ljubiti” je prehoden.

Ljubezen je razlog mojega obstoja in cilj mojega človeškega potovanja. Ljubezen mi daje istovetnost – sem, kadar ljubim. Samo kadar ljubim in služim, se gibljem s polno hitrostjo in napredujem.
Bog ni neko abstraktno božanstvo, ampak Oče in vir vsega očetovstva. Njegovo usmiljenje pa izžareva tudi njegovo materinstvo.
Zavračanje moškosti ali ženskosti je zavračanje očetovstva in materinstva.

Vsa sebična dejanja – v Cerkvi jim pravimo grehi – so storjena zunaj odnosov in ne upoštevajo drugih. Zato so zgrešena in zlagana ter pačijo človeško naravo.
Greh pa ne uničuje le odnosov, ampak tudi moj pravi jaz, ki se razodeva v odnosih, in ga nadomešča z lažnim.
Abstraktni Bog, o kakršnem govorijo filozofi, ne zanima in ne odrešuje nikogar. Zame Bog ni le neka višja sila, ampak Oče – moj Oče!

Bog je naš Oče, ki se razodeva v odnosu z nami.
Od prvega greha naprej se človek večinoma ukvarja s samim seboj in s tem izkrivlja svoj pravi jaz. Pozabljamo, da smo samo v odnosu z nekom, drugače pa nismo.

Če ne prejmeš nobene besede in je ne posreduješ nikomur, NISI. Greh nas vabi, naj živimo ločeno, neodvisno od drugih.

V Jezusovi obljubi skesanemu razbojniku na križu: »Resnično, povem ti: Danes boš z menoj v raju!« mnogi vidijo vstopnico za v nebesa. Toda najpomembnejši besedi v tem stavku nista “v raju”, temveč “z menoj”. Kot da bi mu Jezus hotel povedati: “V raju boš z menoj; biti v raju pomeni biti z menoj” – nebesa niso nek kraj, ampak odnos z nekom. … (se nadaljuje)

izbira in pripravlja Marko Čuk

Misli iz knjige Umetnost ponovnega začenjanja (Fabio Rosini), ki je nedavno izšla pri založbi Ognjišče. Ker to ni knjiga, ki bi jo vzeli v roke in prebrali naenkrat … jo bomo “po malem” brali na spletu … da bi tako morda bolj začutili “žejo po duhovnem razločevanju” … in iz dneva v dan tudi “okus Božjega delovanja”.  Knjiga je prava mojstrovina, saj nam zelo “užitno” (s primeri iz življenja) predstavi to “težko” vsebino … kako priti k Očetu, ki nam daje življenje, kako se preroditi v Njem, ga sprejeti za Očeta in mu dovoliti, da v nas deluje… S knjigo Umetnost ponovnega začenjanja moramo seveda oditi na “skrivno”, v svojo notranjo “sobo” in “zapreti vrata”.

Rosini je s to knjigo uvedel nov, življenjski pristop, ki z izražanjem osebnih občutkov in sklicevanjem na lastne izkušnje teži k svobodnejšemu gledanju, prosto diha in omogoča dihanje. (p. Marko I. Rupnik)

zgodba4 05 2021

Kozolec

zgodba4 05 2021Pred nekaj desetletji sem prišla živet na to kmetijo. Življenje je tako kot povsod drugod, prepleteno z veseljem in žalostjo, s srečo in trpljenjem.
Kmetija je stara in taka so tudi poslopja. Vojna je prekrižala številne načrte, gotovo najbolj tam, kjer je družina ostala brez očeta, moža, gospodarja ali gospodinje. Moja tašča je bila ena teh s črnino zaznamovanih slovenskih mater.
Le kdo bi lahko mislil na popravilo poslopij ali nove strehe, ko pa je bilo vsega komaj dovolj za preživetje? Tako je bil kozolec, star in še nekaj let po mojem prihodu prekrit s slamo, zapuščen. Bil je neka posebnost, spomenik preteklih časov in rodov.
Med vojno je bilo, ko se je gospodar moral skrivati pred osvoboditelji in se jim ni maral pridružiti, ker jih je slišal govoriti, da ne bodo več rabili Boga, da bodo sami svoji gospodarji, da ne potrebujejo farjev … »Brez Boga si življenja ne morem predstavljati,« je govoril. Bil je mrzel jesenski popoldan, ko je prišel domov in je na kozolcu z žico vezal lončene lonce, da so z njimi lahko kuhali v peči, kajti štedilnika niso imeli. Kmetijo obkroža gozd in skupina partizanov se je kar naenkrat prikazala na vratih. Glavni je ukazal gospodinji, naj jim skuha večerjo. Velikokrat so prišli in jedli od tistega malega, kar je imela revna, uboga, zanje sovražna družina. Tokrat je bila družina v strahu zaradi očeta, ki je bil skrit na kozolcu. »Kaj če se odločijo ostati in ga najdejo?« so se spraševali.
Gospodinja je skuhala skromno večerjo, na katero so čakali partizani v hiši sede okrog mize, le enega so pustili zunaj na straži. Gospodarjeva sestra, mlado dekle, je poskusila rešiti brata. Stražarju je rekla, da bo ona stražila, on pa naj gre hitro v hišo, dokler je še kaj v skledi, sicer bo ostal lačen. Vojak je bil zelo lačen in zeblo ga je in ni mu bilo treba dvakrat reči, da je pohitel v hišo na zadnje žgance z mlekom. Gospodar je med tem brž stopil s kozolca in zbežal v gozd.
Časi so se spreminjali. Žita niso več želi ročno in težko je bilo dobiti slamo za streho pa tudi krovcev za slamnate strehe ni bilo več. »Opeko bom kupil in novo ostrešje bomo postavili,« se je odločil moj mož in tako je tudi storil. Na pročelju kozolca je bil tik pod slemenom na deski lepo izrezan križ. »Če se le da, naj ostane,« smo prosili mojstra in križ je še naprej krasil stari kozolec prekrit z novo opeko. »Ta streha bo mene zdržala,« je bil moj mož vesel in zadovoljen z opravljenim delom.
Minila so dobra tri desetletja, ko se je v naših krajih začelo nenavadno vremensko dogajanje. Že na začetku zime je pustošil orkanski veter. ki je ruval drevesa in odnašal strehe. Naš stari kozolec je ječal ob močnih sunkih vetra, a je vzdržal.
Ob treh kraljih se radi spomnimo ljudskega reka “dan gor, sneg dol”. Tako je bilo to leto: sneg nas kar ni nehal zasipati s svojo belo odejo. Ubogi kozolec je spet ječal, tokrat pod težo snega.
Prihajala je pomlad in z njo odjuga in smo si že oddahnili. Nekega jutra pa smo zaslišali strašno hreščanje, pokanje in podiranje – naš stari kozolec je izgubil streho, ki se je pod težo zlomila in razpadla na njem.
Takoj smo poiskali mojstre, ki so obljubili priti v kratkem času. Čakali smo jih, minila je pomlad, mimo je šlo poletje, prišla je jesen, mojstri pa so samo obljubljali in prestavljali čas popravila tako dolgo, da smo morali poiskati druge. Ubogi kozolec je bil prepuščen padavinam, ki so bile to leto zelo pogoste.
Končno smo dočakali delavce, ki so z vestnim delom staremu kozolcu hitro postavili novo streho. Kako mo si oddahnili in se Bogu zahvaljevali!
Čisto na koncu kozolca je bilo seno, ki je bilo po vsem dežju napol gnilo in neuporabno. Treba ga je bilo zmetati iz kozolca in odpeljati proč. Tega dela se je moj mož lotil takoj, ko so mojstri opravili svoje. »Ali niso deske v podu mokre in nevarne za hojo po njih?« sem mu rekla. »Seveda so, a ena je čvrsta in po njej bom stopal.«
Tako je šlo nekaj časa in sena je bilo še čisto malo. Popustila je pozornost, utrujenost je naredila svoje. Stopil je na deske, ki niso zdržale in z njimi vred je padel na trda tla. Padec je bil hud, a hvala Bogu, odnesel jo je z udarninami in odrgninami, zlomov ni bilo!
Obkladki, mazila, masaže in počitek smo mu nudili in zaskrbljeno gledali vanj. Bilo je že dokaj pozno zvečer, ko je sin izginil v svojo delavnico, od koder se je slišalo ropotanje raznih strojev. »Kako to, da je šel in ni pri očetu?« sem se spraševala.
Bila sem pri večerni molitvi, ko je sin prišel iz delavnice z dolgo, široko desko. »Kaj mu je, da to desko vlači v hišo?« sem bila nejevoljna. Tedaj pa se je obrnil proti meni: sredi deske je bil vrezan križ, prav tak, kakršen je bil na našem starem kozolcu, a se je s streho vred zrušil. Nisem mogla verjeti svojim očem. »Moj sin, ki že dolgo ni bil v cerkvi, ki se izogiblje skupni večerni molitvi rožnega venca, je šel in izrezal križ pod novo streho starega kozolca. Močno me je ganilo to njegovo dejanje. »Vidiš, saj ni izgubil vere! Zdaj, ko smo vsi v strahu za našega ata, se je on spomnil na križ. Križ je naše edino upanje in tega ni pozabil!«

Heli (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 5, str. 41.

Ana Soklič

»Jezus ostane z mano v še tako temni noči«

  • Na 65. izboru Pesmi Evrovizije, ki bo tokrat potekal v Rotterdamu, bo Slovenijo s skladbo Amen predstavljala Ana Soklič, s katero smo se pogovarjali o njenem glasbenem ustvarjanju, doživljanju in pripravah  na nastop za pesem Evrovizije.

    glasba 05 2021aAna, z glasbo se ukvarjate od malih nog. Ste že kot deklica sanjali o tem, da bi kdaj nastopali na Evroviziji?
    Po pravici povedano nikoli nisem sanjala o nastopu na Evroviziji. Imam pa evrovizijskega navdušenca v družini. To je moj brat Vid. Večkrat sem ga v teh pomladnih mesecih ujela s kompilacijskim CD-jem skladb iz posameznih držav. Res pa je, da sem si šov večkrat ogledala, tako kot večina ljudi.

    Kako potekajo priprave na Evrovizijo?
    Predvsem se poskušam čim bolj umiriti. Fizična in psihična priprava sta nujni. V kratkem se tudi dobim z režiserko, s katero bova pilili najmanjše detajle nastopa. Obenem pa me je tega obdobja tudi strah. Vendarle gre za enega najbolj gledanih dogodkov v Evropi oziroma na svetu.

    Glede na epidemiološko situacijo so pripravljeni štirje modeli za izvedbo letošnje Evrovizije. Se tudi sami pripravljate na vse štiri modele, ali poskušate to odmisliti?
    Trenutno sem izjemno zaposlena z vsemi detajli okrog nastopa in dnevi zelo hitro minevajo. Zato se z organizacijo ne obremenjujem preveč. Kolikor vem, je s strani organizatorja potrjen načrt B. To pomeni, da v Rotterdam odhajamo. Upam, da se do našega odhoda nič ne spremeni. Sicer pa zaupam ekipi RTV Slovenija, ki poleg priprav na nastop veliko moči usmerja tudi v zaščitne ukrepe, da bomo v Rotterdamu čim bolj varni.

      – Pesem Evrovizije je prvič potekala leta 1956.
      – Prvič po 65 letih festival ni bil izpeljan leta 2020. Razlog je bila epidemija covida-19.
      – Na letošnjem izboru bodo sodelovali lanski izvajalci, a z novimi skladbami.
      – Izvajalci prihajajo iz 33 držav.
      – Geslo letošnje Evrovizije je »Open Up« (Odpri se).

    Evrovizija ni zgolj glasbena prireditev, ampak gre za pravi glasbeni »cirkus«. Letošnji nastopajoči boste prikrajšani za kar nekaj »leska« evrovizijske drame. Kako gledate na to?
    Ja, res je! Vendar mi to ne predstavlja posebnih težav, nasprotno. Sem bolj umirjen tip človeka, ki svojo uteho največkrat poišče v naravi in njenih zvokih, stran od hrupa in nepotrebnih mašil. Kot sem bila seznanjena, naj bi bilo letos precej manj novinarjev kot običajno. Tudi druženje med delegacijami bo omejeno. Veliko manj bo spoznavanja, povezovanja med glasbeniki. In tukaj vidim največjo škodo. Nova poznanstva so vedno dobrodošla. Vedno mi je v veselje glasbo in izkušnje deliti z ljudmi, ki delujejo na istem področju. Ampak verjamem, da bomo kljub omejitvam našli poti, da se povežemo.

    Skladba Amen spada v glasbeno zvrst gospela. Kdaj ste se z gospelom prvič srečali?
    Skladba spada v žanr pop glasbe. Drži pa, da vsebuje tudi primesi gospela, ki ga je moč zaznati v zvoku spremljevalnih vokalov. Na to zasedbo sem najbolj ponosna in hvaležna, da je prišlo do sodelovanja. Imeti v svoji skladbi take pevce so bile moje sanje.
    Mislim, da bo že desetletje in pol od tega, če ne več, odkar sem se srečala z gospelom. Izjemno močni, prezentni glasovi, ki govorijo o večnem upanju in svetlobi, ki nas čaka v posmrtnem življenju. Kaj bi si človek še želel lepšega?

    Kakšni se vam zdijo odnosi znotraj slovenske glasbene industrije? Se dobro počutite v njej?
    Kako lepo je to v nekaj besedah povzela dobitnica nagrade zlati globus, izvrstna filmska in gledališka igralka Meryl Streep, ko je ob zaključnem govoru citirala besede svoje prijateljice, princeze Lee: »Take your broken heart and make it into art!« (Vzemi svoje razbito srce in ga spremeni v umetnost.)
    Tudi sama sem zastopnica le-teh. Umetnost mi pomeni življenje, narediti nekaj zase in za druge, da se bomo počutili manj sami na tem planetu – to se mi zdi pravo poslanstvo živega človeka. 

    V enem izmed intervjujev ste omenili, da zna biti glasbeni svet zelo naporen. Pri vas je vplival tudi na zdravje. Ali sedaj bolj poslušate svoje telo?
    Žal se nič ne da osvojiti čez noč, vse je na dolgi rok, kot je rekla ena od profesoric klavirja, ga. Marija Kolar iz Radovljice: »Delaj, vadi. Znanje bo prišlo. Dolgo časa bodo zgolj kapljice, pred njimi komaj zaznavno pršenje, takrat ko boš najmanj pričakoval, pa se zna uliti dež!«

      Najljubši pevec, pevka:
      Mariah Carey, Gregory Porter.
      Najljubši slovenski kraj: Bohinj.
      Jutra ali večeri? Večeri.

    Na kakšen način si najraje napolnite energijo?
    Najraje grem v naravo, kjer si vzamem čas zase, poslušam ptice na bližnji vejici drevesa. Zelo rada tudi vrtnarim skupaj z družinskimi člani. Obožujem pomlad, ko še ni prevroče in ko ti pride naproti vreme za »en pulover«. Takrat je čas za urejanje gredic tulipanov in narcis. To me navdaja z mirnostjo, ko s prsti v zemlji pripravljaš vse za novo življenje. Enostavno čudovito in neprecenljivo! 🙂 

    V medijih ne skrivate svoje verske pripadnosti. Kaj vam pomeni vera?
    Vera mi pomeni življenje. Tako kot glasba. Ni enega brez drugega. Sploh v industriji, v kateri delujemo glasbeniki, te lahko povrne v srčiko tvoje osebnosti in te sestavi, če si ji – razburkan kot si – zmožen prisluhniti. To je najtežje.

    Imeli ste krščansko vzgojo, a pravite, da se je vaša vera z leti spremenila. Kaj je temu botrovalo?glasba 05 2021b
    Res je, vzgojena sem bila v krščanskem duhu, predvsem gre tu zahvala moji mami. Krščena sem bila šele v prvem razredu. Oče naju ni želel peljati, tako da naju je v hudem nalivu v cerkev peljal sosed.
    Moje težave z zdravjem so tekom let še toliko bolj pripomogle, da sem se spomnila na svoje bistvo, na svoj dom. Veste, ljudje, tudi najbližji, ponoči zaspijo. Jezus pa ostaja in prisluhne tvojim mislim in bolečinam v še tako temni noči.

    Kaj pa po vašem mnenju pomeni biti dober kristjan?
    Nekako živeti tako in biti do drugih tak, kot bi si sam želel, da te drugi ljudje tretirajo in komunicirajo s tabo, v zmernosti, brez občutka, da smo samoumevni. Ker nismo. Danes smo, jutri pa nas morda že ne bo več. 

    Kakšni so vaši načrti po Evroviziji? Si boste vzeli kaj časa za počitek?
    Po Pesmi Evrovizije si bom zagotovo vzela čas za počitek. Da strnem misli, se umirim in si začrtam nove cilje. Želja je veliko. In čas za izpolnjevanje bo po povratku domov.

JEGLIČ, Urška, (Mladinska priloga – Glasba). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 5, str. 76-77.