Avtor: Marko

iz knjige Rosini, F., UMETNOST PONOVNEGA ZAČENJANJA, spremna beseda: Marko I. Rupnik,  256 strani, 13 x 21 cm, mehka vezava, Ognjišče, Koper 2021

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 18,50 €, s kartico zvestobe: 16,65 €

Zadnja stopnja duhovnega razločevanja na prvi ravni zadeva posredovanje življenja. Glavno merilo vsega, o čemer smo tu govorili, je življenje drugih. Namen vsega, kar smo povedali, je prehoditi pot od osamljenosti do odnosa. Vse naše ponovno začenjanje ima en sam cilj: usposobiti nas za posredovanje življenja.

Ljubezen je luč, ki mi pomaga prepoznati začetne danosti, ljubezen je moja prava prioriteta; bližnji je moja blagoslovljena omejitev; vsak navdih me nagiba k ljubezni, ker prihaja od Svetega Duha, ki je Ljubezen; ponižanja, če jih sprejmem, me usposabljajo za vstajenjska dejanja, ki so dejanja ljubezni; pravi blagoslovi so tisti, ki odražajo Božjo ljubezen v mojem življenju.

Ali sem na dobri poti, ne morem povedati sam, ampak tisti, ki živijo z menoj. Njih je treba vprašati. Bistvo moje moškosti je namreč moja sposobnost za posredovanje življenja. Moje očetovstvo.

Zakon možu in ženi nudi ustrezno okolje za uveljavljanje njune rodovitnosti, ki se uresničuje v očetovstvu in materinstvu. Očetovstvo je vrhunec moškega psihofizičnega razvoja, materinstvo pa ženskega.
Vsak človek mora opraviti pot od sina do očeta oziroma od hčere do matere. A nekateri sinovi in hčere to ostanejo vse življenje. Starši skrbijo za otroke in zadovoljujejo njihove potrebe, dokler ti ne postanejo sposobni poskrbeti zase in za druge. A nekateri otroci nikoli ne odrastejo in se ne postavijo na lastne noge. Poročenost, očetovstvo in materinstvo namreč zahtevajo preskok iz zagledanosti vase k služenju drugim.

Nekateri moški, ki med dvorjenjem svojim izbrankam obljubljajo nebesa na zemlji, po poroki povsem odpovejo kot možje in očetje, ker so za to preprosto nezreli.
Kot žene in matere lahko odpovejo tudi najlepše, najpametnejše in najbolj zaželene ženske, ker se zaradi zagledanosti vase ne znajo nikomur predati.

Kakšno vlogo naj bi moški in ženska igrala v zakonu.
Oče in mati sta v družini kot vrata, ki jo varujejo pred zunanjimi in notranjimi nevarnostmi. Mati je tista, ki po naravi reče “da”, oče pa bi moral znati reči “ne”.

Svet potrebuje očete. V Cerkvi bolj kot duhovnih poklicev primanjkuje odraslih, zrelih oseb. Primanjkuje nam očetov. Pa ne le v Cerkvi, ampak povsod po svetu. … (se nadaljuje)

izbira in pripravlja Marko Čuk

Misli iz knjige Umetnost ponovnega začenjanja (Fabio Rosini), ki je nedavno izšla pri založbi Ognjišče. Ker to ni knjiga, ki bi jo vzeli v roke in prebrali naenkrat … jo bomo “po malem” brali na spletu … da bi tako morda bolj začutili “žejo po duhovnem razločevanju” … in iz dneva v dan tudi “okus Božjega delovanja”.  Knjiga je prava mojstrovina, saj nam zelo “užitno” (s primeri iz življenja) predstavi to “težko” vsebino … kako priti k Očetu, ki nam daje življenje, kako se preroditi v Njem, ga sprejeti za Očeta in mu dovoliti, da v nas deluje… S knjigo Umetnost ponovnega začenjanja moramo seveda oditi na “skrivno”, v svojo notranjo “sobo” in “zapreti vrata”.

Rosini je s to knjigo uvedel nov, življenjski pristop, ki z izražanjem osebnih občutkov in sklicevanjem na lastne izkušnje teži k svobodnejšemu gledanju, prosto diha in omogoča dihanje. (p. Marko I. Rupnik)

iz knjige Rosini, F., UMETNOST PONOVNEGA ZAČENJANJA, 256 strani, 13 x 21 cm, mehka vezava, Ognjišče, Koper 2021

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 18,50 €, s kartico zvestobe: 16,65 €

Posvetimo še še zadnji vrstici speva o stvarjenju človeka.
»Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moža in ženo ju je ustvaril.«

Ena od lastnosti “vsakega jaza” je moškost ali ženskost. Vsak od nas se rodi kot moški ali kot ženska. Ta danost, ki jo prejmemo ob spočetju, ima svoje posebnosti in vzajemnosti. Človeško življenje je sad srečanja moškega in ženske. Kdor to srečanje zanika, zanika življenje samo.

Vsak moški in ženska morata razumeti, da sta njuna moškost in ženskost posledica Božje odločitve in ‘vodni žig’ njune lepote. Bog ima moške in ženske lastnosti. Moški je Bogu podoben zaradi svoje moškosti, ženska pa zaradi ženskosti.
Moškost in ženskost sta poklica, ki ju razumemo samo v vzajemnem odnosu. Zgornja svetopisemska vrstica me kliče, da sprejmem moškost kot pustolovščino.

Ženske, ki so že po naravi bolj ponotranjene od moških, imajo globoko spoštovanje do življenja, začenši s spolnostjo. Veliko moških je do življenja neobčutljivih, žensk pa zelo malo, ker ga dobesedno nosijo v sebi.

Kakšen bi bil svet, če bi ženske izgubile ljubezen do življenja in ne bi več hotele rojevati otrok? Sploh ga ne bi bilo! In če bi jim zmanjkalo nežnosti do otrok in mož, kje bi jo ti lahko našli? Žensko srce je zmožno neskončne potrpežljivosti in neštetih drobnih pozornosti.
Ženske so po naravi bolj intuitivne, nežne, potrpežljive, skrbne, zveste in vztrajne od moških, ki pa so po drugi strani bolj zagnani, ustvarjalni, inovativni, zaščitniški in še marsikaj.
A tudi ženska lepota je lahko samo površinska in dekorativna, ki nič ne koristi, če je vir samovšečnosti.

Moža in ženo pa je ustvaril za odnos in združitev. Lahko rečemo, da jima je v gene zapisal ‘poročenost’. Kot rečeno, je človeško spočetje sad združitve moškega in ženske.
Če zgoraj omenjenih čudovitih reči ne počnemo kot “poročeni”, postanejo nerodovitne ali celo nevarne. Poročenost in združitev nista le za zakonce, temveč za vse. Vsako stvar lahko delam predano, kot bi bil z njo poročen, ali pa nezainteresirano. Pravimo, da je človek, ki je popolnoma predan svoji službi ali neki ideji, z njima “poročen”.

Kadar nekdo vstopi v zakon, se sozakoncu bodisi preda ali pa ne. Poročiti se pomeni vzeti zakon in vse, kar k njemu sodi, za svoje, ne pa se držati na varni razdalji. Nekateri zakonci skupaj živijo že desetletja, a se nikoli niso resnično predali drug drugemu. Živijo kot “mož ali žena”, ne pa kot “mož in žena”.

Bog nas je torej poklical k poročenosti oziroma vzajemnosti. Drugim se lahko posvetimo, se z njimi zbližamo in združimo, ali pa jim ne pustimo blizu in sebično ohranjamo svojo neodvisnost in nedotakljivost. Taka dejanja nimajo nobene vrednosti.

Vsako človeško dejanje, ki ni odprto ljubezni in občestvenosti, je prazno in lažno. … (se nadaljuje)

izbira in pripravlja Marko Čuk

Misli iz knjige Umetnost ponovnega začenjanja (Fabio Rosini), ki je nedavno izšla pri založbi Ognjišče. Ker to ni knjiga, ki bi jo vzeli v roke in prebrali naenkrat … jo bomo “po malem” brali na spletu … da bi tako morda bolj začutili “žejo po duhovnem razločevanju” … in iz dneva v dan tudi “okus Božjega delovanja”.  Knjiga je prava mojstrovina, saj nam zelo “užitno” (s primeri iz življenja) predstavi to “težko” vsebino … kako priti k Očetu, ki nam daje življenje, kako se preroditi v Njem, ga sprejeti za Očeta in mu dovoliti, da v nas deluje… S knjigo Umetnost ponovnega začenjanja moramo seveda oditi na “skrivno”, v svojo notranjo “sobo” in “zapreti vrata”.

iz knjige Rosini, F., UMETNOST PONOVNEGA ZAČENJANJA, spremna beseda: Marko I. Rupnik,  256 strani, 13 x 21 cm, mehka vezava, Ognjišče, Koper 2021

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 18,50 €, s kartico zvestobe: 16,65 €

Kaj pa gospodovanje kot eden izmed vidikov človekove podobnosti z Bogom?

Gospodovanje ni tiranstvo, ampak dobro upravljanje in izboljševanje stvarstva.
Gospostvo, oblast, vladanje. Vsak človek – moški in ženska – je obdarjen s sposobnostjo za gospodovanje, ki jo mora dobro uporabljati in tako uveljavljati svojo podobnost z Bogom.

Kakšno “oblast” mi je dal Bog? Čigav varuh sem? Vsak moški in vsaka ženska sta za nekoga odgovorna. Vsi, čisto vsi, smo dolžni skrbeti za nekoga – četudi za sojetnika v ječi.
In ne le to. Imamo tudi sposobnosti, ki nam omogočajo, da gospodujemo nad stvarmi.

Vedno lahko naredim nekaj dobrega. So stvari, ki jih ne more namesto mene narediti nihče drug. Lahko vprežem svoje darove in sposobnosti in za nekoga poskrbim – ali pa ne! Živimo v družbi, ki noče ničesar tvegati in si nad potrebami ubogih umiva roke z izgovorom: “Sem mar jaz varuh svojega brata?” Rimljani pravimo temu “delati vse z levo roko” – čeprav smo desničarji –, se pravi brez ljubezni, zavzetosti in občutka za druge.

Živeti po liniji najmanjšega odpora, površno prelistavati knjigo svojega življenja, preskakovati poglavja, ne da bi se vanjo poglobili. Živeti od enega odmora za kavo do drugega. Brez vztrajnosti in brez življenjske strasti.

Tudi najbolj vzvišena dejanja so prazna, če so narejena brez ljubezni. Nasprotno pa ljubezen oplemeniti tudi najbolj vsakdanja opravila.
.
Lepo in pomirjujoče je sprejemati vsakdanja opravila in z njimi služiti drugim. Osrečujoče je videti, da smo nekomu pomagali, četudi nam za to ni hvaležen. Pravzaprav je tako še lepše.
Služenje nagrajuje samo po sebi. Kdor tega ne verjame, naj se pogovori s kako brezposelno osebo. Brezposelni bolj kot zaradi ekonomskega pomanjkanja trpijo zato, ker se počutijo nekoristne. Tudi ostarelim je najtežje sprejeti to, da niso več nikomur potrebni.

Delati pomeni ljubiti. Bistvo vsakega dela je služenje, ne zaslužek, ki je le njegova posledica. Če je po eni strani odtegovanje pravičnega plačila delavcu zelo resen, v nebo vpijoč greh – kot je bilo zapisano že v Katekizmu svetega Pija X. in ponovno poudarjeno v Katekizmu Katoliške cerkve –, je po drugi strani delo zgolj zaradi zaslužka popačenje njegovega bistva. Če naše delo ni usmerjeno k služenju, je edino zadovoljstvo, ki ga ob njem doživimo, nakazilo plače enkrat mesečno, vse druge dni pa nujno zlo, ki ga pač moramo prenašati. Lahko si predstavljamo, kako se počuti nekdo, ki briše zadnjice bolnim in prazni smetnjake samo zaradi denarja, ali vodi podjetje samo zato, da bi obogatel.
Dejstvo je, da nas že od otroštva osrečuje to, da lahko z uporabo svojih talentov in sposobnosti naredimo nekaj dobrega in lepega. Ponavljam: delo je lepo, četudi se nam zanj nihče ne zahvali.

Služenje je nagrajujoče samo po sebi, ker nam omogoča izkazovanje bratske ljubezni. Je pot k mojemu pravemu jazu, pot k ljubezni. Svoje sposobnosti uporabim za služenje drugim.
To je zelo pomembno za duhovno razločevanje.
Imaš ženo? Ljubi jo, za Božjo voljo! Imaš otroke? Posvečaj se jim in jih dobro vzgajaj. Imaš prijatelje? Ne zanemarjaj jih! Imaš še dokaj zdravo telo? Skrbi zanj! Imaš nek talent? Okleni se ga z obema rokama in ga razvijaj. Si v nečem dober? Daj vse od sebe! Vrzi se v avanturo življenja!

Karkoli delaš, delaj na polno! Ker se izplača. Ker to pomeni živeti.
Naši posebni darovi niso namenjeni potrjevanju samega sebe, ampak služenju. Kako osrečujoče je prejemati milosti in jih deliti z drugimi!

Bog vsakemu od nas daje gospostvo nad našo resničnostjo, medtem ko nam hudič ponuja gospostvo nad utvarami. Če vztrajamo v resničnosti, se vse čudovito izide, če pa se odtujujemo, vse postane groteskno, dramatično in se konča s polomijo. Morda se kdo sprašuje, kako lahko, na primer, svoje gospostvo uveljavlja otrok z Downovim sindromom. Tako, da z iskrenim izražanjem svojih čustev iz vseh izvablja najboljše. Ima oblast množiti ljubezen v tistih, ki ga obdajajo.
Od kod izhaja naše gospostvo? Iz naše podobnosti z Bogom. Vsak od nas ima gospostvo, ki se mu ne sme odreči. To pa ne pomeni vladati nad drugimi, ampak jim služiti kot dobri oskrbniki mnogotere Božje milosti.
Kako pa naj Božjo milost posredujemo drugim?
Čas je, da preidemo k zadnjemu vidiku.. … (se nadaljuje)

izbira in pripravlja Marko Čuk

Misli iz knjige Umetnost ponovnega začenjanja (Fabio Rosini), ki je nedavno izšla pri založbi Ognjišče. Ker to ni knjiga, ki bi jo vzeli v roke in prebrali naenkrat … jo bomo “po malem” brali na spletu … da bi tako morda bolj začutili “žejo po duhovnem razločevanju” … in iz dneva v dan tudi “okus Božjega delovanja”.  Knjiga je prava mojstrovina, saj nam zelo “užitno” (s primeri iz življenja) predstavi to “težko” vsebino … kako priti k Očetu, ki nam daje življenje, kako se preroditi v Njem, ga sprejeti za Očeta in mu dovoliti, da v nas deluje… S knjigo Umetnost ponovnega začenjanja moramo seveda oditi na “skrivno”, v svojo notranjo “sobo” in “zapreti vrata”.

Rosini je s to knjigo uvedel nov, življenjski pristop, ki z izražanjem osebnih občutkov in sklicevanjem na lastne izkušnje teži k svobodnejšemu gledanju, prosto diha in omogoča dihanje. (p. Marko I. Rupnik)

iz knjige Rosini, F., UMETNOST PONOVNEGA ZAČENJANJA, spremna beseda: Marko I. Rupnik,  256 strani, 13 x 21 cm, mehka vezava, Ognjišče, Koper 2021

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 18,50 €, s kartico zvestobe: 16,65 €

Kakšna je Božja podoba, po kateri smo ustvarjeni? Kakšen je pravi Bog?

Bog je ljubezen. To je njegova slava. To je njegova bit. Jezus Kristus pa je s svojim križanjem in vstajenjem to slavo napravil vidno.
Če sem ustvarjen po Božji podobi in podobnosti, sem tudi jaz ljubezen. Ljubezen je moja prava resničnost.
V polnosti sem to, kar sem, kadar ljubim, kadar služim in dajem življenje za nekoga. Greh ni moj pravi jaz. Greh je moj “lažni jaz”!

Če želimo začeti znova, moramo imeti pred očmi svetlo resnico, da smo v Božjih očeh dragoceni in da naše napake niso naš pravi jaz. To nam bo v veliko pomoč pri razločevanju.

Jaz sem dragoceni Kristusov biser.
Kdo sem v Kristusovih očeh? Kdo sem za nebeškega Očeta? To mi mora povedati, prišepniti, razodeti Sveti Duh.

Svojo pravo identiteto lahko najdemo le v Kristusu. Moj pravi jaz je v mojem krstu – sem to, kar je Bog Oče ustvaril in odkupil v Kristusu.

To seveda ni izgovor za moralno popuščanje in še manj za omalovaževanje greha. Nasprotno! V nekem smislu to njegovo resnost še povečuje, saj v njem ne vidi le neke kršitve moralnih norm, temveč izdajo svojega pravega jaza in zatiskanje oči pred svojo lepoto. Bolj ko spoznavam svojo vrednost, bolj me moja ‘razprodaja’ samega sebe moti in se mi gnusi. Predvsem pa me oddaljuje od Očeta.

Če mi Bog ne pove, kdo sem, se pogreznem v nič.
Nato pa je zame dobro, da to, kar mi Bog pove o meni, tudi sprejmem.

V tem delu šestega dne nam koristi, če po zgledu svetih Avguština in Frančiška na kolenih pred Najsvetejšim ali Križanim – nekaj časa v tišini premišljujemo omenjeno priliko o dragocenem biseru (Mt 13,45–46).
Nato Boga nežno vprašamo: Kdo sem tebi? Po nekaj vdihih in izdihih vprašanje ponovimo: Kdo sem v tvojih očeh? In tako večkrat … vse dokler ne dobimo odgovora in nas ob spoznanju resnice ne navda kesanje, morda s solzami, ali kar nam pač pošlje Gospod. In ko od molitve vstanemo, ohranimo v srcu opomin: »Ne dajajte psom svetih reči in ne mečite svojih biserov pred prašiče.«

Molitev ponavljamo tolikokrat, kolikor je potrebno. Ko se sprašujem, kdo sem za Gospoda Jezusa in za njegovega Očeta, se zgodi, da v srcu začutim usmiljenje in sočutje do svojih bratov in sestra. Pa tudi veliko tolažbo.
Potem lahko začnemo razmišljati o kakšnem dobrem delu. … (se nadaljuje)

izbira in pripravlja Marko Čuk

Misli iz knjige Umetnost ponovnega začenjanja (Fabio Rosini), ki je nedavno izšla pri založbi Ognjišče. Ker to ni knjiga, ki bi jo vzeli v roke in prebrali naenkrat … jo bomo “po malem” brali na spletu … da bi tako morda bolj začutili “žejo po duhovnem razločevanju” … in iz dneva v dan tudi “okus Božjega delovanja”.  Knjiga je prava mojstrovina, saj nam zelo “užitno” (s primeri iz življenja) predstavi to “težko” vsebino … kako priti k Očetu, ki nam daje življenje, kako se preroditi v Njem, ga sprejeti za Očeta in mu dovoliti, da v nas deluje… S knjigo Umetnost ponovnega začenjanja moramo seveda oditi na “skrivno”, v svojo notranjo “sobo” in “zapreti vrata”.

Rosini je s to knjigo uvedel nov, življenjski pristop, ki z izražanjem osebnih občutkov in sklicevanjem na lastne izkušnje teži k svobodnejšemu gledanju, prosto diha in omogoča dihanje. (p. Marko I. Rupnik)

iz knjige Rosini, F., UMETNOST PONOVNEGA ZAČENJANJA, spremna beseda: Marko I. Rupnik,  256 strani, 13 x 21 cm, mehka vezava, Ognjišče, Koper 2021

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 18,50 €, s kartico zvestobe: 16,65 €

Zakaj bi sploh začel znova? Zato, ker se izplača!
Moj lažni jaz je namreč le fasada, ki zakriva pravega in ga poskuša izbrisati. Moj pravi, po Božji podobi ustvarjeni jaz, ki je tako rekoč živ zazidan globoko v meni, kakor oče v priliki o izgubljenem sinu ponižno in potrpežljivo čaka na svoj trenutek – da ponovno ‘vstopim vase’.

Kadar oznanjamo evangelij, nagovarjamo ta “pravi jaz” v srcih ljudi. Ta jaz komaj čaka, da ga nekdo izkoplje izpod ruševin uničujočih strategij iskanja uspeha, imetja in užitka. Ta Božja podoba, ki je vtisnjena globoko v naši biti, si želi končno zadihati s polnimi pljuči. Navdaja jo volja do življenja, želja po ljubezni – po Božji slavi, ki je v polnosti živi človek.

Kakšna je ta Božja podoba … ki si jo kača na vso moč prizadeva uničiti v Evi in s tem njeno življenje. V ta namen ji Boga predstavlja kot nevoščljivega, lažnivega in tiranskega tekmeca.

Če ta lažna podoba pade na rodovitna tla v srcu človeka, ga notranje zaslepi in posledično popači njegovo samopodobo.

Ste kdaj pomislili, da naša samopodoba izhaja iz naših predstav o Bogu? Vsakdo, tudi če je ateist ali nihilist, presoja sebe in druge po notranjih merilih resničnega, lepega in dobrega. Na tej osnovi si izoblikuje vrednote. A to je v resnici mučenje samega sebe z lažno samopodobo, ki temelji na zgrešenih predstavah o absolutni resnici, lepoti in dobroti. In če je moja podoba o absolutnem – torej o Bogu – popačena, so takšne tudi moje vrednote.

Če si Boga predstavljam takega, kot ga je kača prikazala Evi – kot nevoščljivega tirana –, ta podoba, ki ni združljiva z mojimi ideali o očetu, zakoncu, prijatelju ali celo duhovniku, ubije ljubezen v mojem srcu.
Iz take podobe Boga izhaja tudi ženska predstava o tem, kakšna bi morala biti sama: zapeljiva, inteligentna, močna, uspešna in predvsem neodvisna. Ženska, ki nosi v sebi ta nedosegljiva merila, ne bo nikoli z ničimer zadovoljna. Bo lahko v drugih sploh videla kaj drugega kot tekmece? Kakšen bo njen odnos z moškimi? Kakšna mati bo? Čeprav v resnici nobena ženska ni tako pošastna, bi marsikatera v svojem nezadovoljstvu s seboj rada bila. Še dobro, da se tega ne zaveda.

Hudič si ves čas prizadeva, da bi napačno podobo o Bogu neopazno vsadil v nas. Če mu to uspe, je naredil vse. Človek se začne uničevati sam, ker so njegova merila uničujoča … (se nadaljuje)

izbira in pripravlja Marko Čuk

Misli iz knjige Umetnost ponovnega začenjanja (Fabio Rosini), ki je nedavno izšla pri založbi Ognjišče. Ker to ni knjiga, ki bi jo vzeli v roke in prebrali naenkrat … jo bomo “po malem” brali na spletu … da bi tako morda bolj začutili “žejo po duhovnem razločevanju” … in iz dneva v dan tudi “okus Božjega delovanja”.  Knjiga je prava mojstrovina, saj nam zelo “užitno” (s primeri iz življenja) predstavi to “težko” vsebino … kako priti k Očetu, ki nam daje življenje, kako se preroditi v Njem, ga sprejeti za Očeta in mu dovoliti, da v nas deluje… S knjigo Umetnost ponovnega začenjanja moramo seveda oditi na “skrivno”, v svojo notranjo “sobo” in “zapreti vrata”.

Rosini je s to knjigo uvedel nov, življenjski pristop, ki z izražanjem osebnih občutkov in sklicevanjem na lastne izkušnje teži k svobodnejšemu gledanju, prosto diha in omogoča dihanje. (p. Marko I. Rupnik)

iz knjige Rosini, F., UMETNOST PONOVNEGA ZAČENJANJA, 256 strani, 13 x 21 cm, mehka vezava, Ognjišče, Koper 2021

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 18,50 €, s kartico zvestobe: 16,65 €

Kaj pa je “lažni jaz”?
Ko je šel izgubljeni sin vase, je o svojem očetu razmišljal dobro, kot o nekom, ki lepo ravna s svojimi služabniki. Tudi mi gremo vase oziroma najdemo samega sebe, kadar o Bogu mislimo dobro, kot o svojem očetu. Kadar pa o Njem mislimo slabo – ne kot o svojem očetu –, se izgubimo, ker mislimo slabo o svojem izvoru. Začnemo se opirati na lastne sile, zasluge in strategije.

Kot tak sem primoran živeti sebično, individualistično. Opiram se na svoje moči in sposobnosti, da ne bi utonil v niču. Vsaka moja omejitev me prestraši, ker si ne morem privoščiti ranljivosti.

Zaradi tega v sebi čutim praznino, ki jo poskušam zapolniti z imetjem, uspehom in užitki. Ti pa me samo zasužnjujejo, ker so plitvi, brez prave vsebine.
Takšna je končna bilanca mojega “lažnega jaza”. Počutim se kot izgubljeni sin, ki je, preden je šel vase, pasel svinje in ni imel kaj jesti.
Vse to sloni na lažnem ogrodju strahu pred ničem. In kako se to začne?

Izgubljeni sin je odšel zdoma, ker je hotel uveljaviti svojo neodvisnost:
Potem ko se je od očeta ločil duhovno, ga sin želi zapustiti tudi fizično. Hoče se osamosvojiti, oditi čim dlje od njega:

»Malo dni zatem je mlajši sin spravil vse stvari skupaj in odpotoval v daljno deželo. Tam je z razuzdanim življenjem zapravil svoje premoženje.«

Kaj pomeni »razuzdano življenje«? Dobesedni prevod glasil “življenje brez rešitve” ali “brezizhodno življenje”. To pomeni živeti v prekletstvu. Fant je mislil, da bo tam našel srečo in polnost življenja, a je namesto tega izkusil bivanjsko ničevost.

Sinova zahteva po popolni neodvisnosti od očeta in slabo mnenje o njem izhajata iz vznemirljive želje po uveljavitvi, ki pa ne vodi nikamor.

To, kar motivira naš “lažni jaz”, je cilj, ki ga Adamu in Evi ponuja kača:
»… in bosta kakor Bog ….«

Obljuba, ki jo Evi kot vabo vrže hudič, je največja od vseh laži. Kaj ji v resnici želi povedati z vabilom, naj postane kakor Bog? Da njeno stanje, takšno kot je, ni dobro.
Evi njeno stanje ni všeč, zato želi biti nekaj drugega. Kot da bi ji rekel: “Draga moja, saj menda ne nameravaš ostati otrok? Pridobi si izkušnje, odrasti, napreduj! Meri višje! Malo zdravih ambicij ne škoduje!” Drugače povedano: “Poglej, kako si bedna in prikrajšana!”
Kdor želi postati “kakor Bog”, ne sprejema svojega stanja in hoče biti nekaj drugega, kar naposled preraste v popolno zavračanje samega sebe. To spremljajo pojavi, kot so tesnobnost, prevzetnost in samoljubje, ki pa je v resnici sovraštvo do samega sebe.
Tak človek vedno bolj izgublja voljo do življenja in ponovnega začenjanja … (se nadaljuje)

izbira in pripravlja Marko Čuk

Misli iz knjige Umetnost ponovnega začenjanja (Fabio Rosini), ki je nedavno izšla pri založbi Ognjišče. Ker to ni knjiga, ki bi jo vzeli v roke in prebrali naenkrat … jo bomo “po malem” brali na spletu … da bi tako morda bolj začutili “žejo po duhovnem razločevanju” … in iz dneva v dan tudi “okus Božjega delovanja”.  Knjiga je prava mojstrovina, saj nam zelo “užitno” (s primeri iz življenja) predstavi to “težko” vsebino … kako priti k Očetu, ki nam daje življenje, kako se preroditi v Njem, ga sprejeti za Očeta in mu dovoliti, da v nas deluje… S knjigo Umetnost ponovnega začenjanja moramo seveda oditi na “skrivno”, v svojo notranjo “sobo” in “zapreti vrata”.

Rosini je s to knjigo uvedel nov, življenjski pristop, ki z izražanjem osebnih občutkov in sklicevanjem na lastne izkušnje teži k svobodnejšemu gledanju, prosto diha in omogoča dihanje. (p. Marko I. Rupnik)