Rožni venec in bitka pri Lepantu
Mesec oktober je posvečen naši nebeški Materi Mariji: častimo jo z molitvijo rožnega venca. Ta pobožnost, ki je postala vsakdanja duhovna hrana mnogih ljudi, je zrasla iz otroške vere preprostih src pred dobrimi sedemsto leti. Povsod so se je z ljubeznijo oprijeli verniki vseh slojev in vse je obogatila, saj je čudovita šola življenja s Kristusom pod Marijinim vodstvom. Že 450 let obhajamo poseben praznik Rožnovenske Matere Božje v spomin in zahvalo zmage krščanskega ladjevja nad turškim v zgodovinski bitki pri Lepantu 7. oktobra 1571.
TURKI OSVAJAJO SVET
Pradomovina Turkov je bila srednja Azija, kjer so živeli dolga stoletja kot nomadi. Okoli leta 1220 so se naselili v Armeniji in začeli Bizantincem jemati pokrajino za pokrajino. Prvi neodvisni turški vladar je bil Osman I. z naslovom sultan. Po njem se je turška država imenovala osmansko (otomansko) cesarstvo. Njegov sin je razširil njene meje preko Male Azije do Bosporja. Okoli leta 1326 so se prve osmanske čete spustile čez Egejsko morje na evropska tla. 
Najprej so osvojili Bolgarijo, po turški zmagi v bitki na Kosovem polju 15. junija 1289 je padla Srbija. Glavni cilj Turkov je bil osvojiti Carigrad in s tem zadati smrtni udarec bizantinskemu cesarstvu, kar se je zgodilo 29. maja 1453. Tri leta kasneje so Turki oblegali Beograd, ki se je nekaj časa uspešno branil. Leta 1462 je prišla na vrsto Bosna in z njo je padel zadnji branik na Balkanu. Leta 1469 se je pričela doba vsakoletnih turških napadov na Hrvaško in Slovenijo, ki je skoraj brez presledka trajala do leta 1483.
Po razpadu bizantinskega cesarstva sta se odločilno okrepila Beneška republika in Otomansko cesarstvo. Zaradi verskih sporov in vojn, ki so slabile Evropo, se je otomansko cesarstvo lahko posvetilo lastnim osvajanjem v Sredozemlju. Leta 1565 je poskusil sultan Sulejman Veličastni osvojiti Malto, a so ga malteški vitezi odbili. Njegov sin Selim II. je leta 1570 napadel in osvojil Ciper, ki je bil pomembno trgovsko oporišče Beneške republike. Po padcu Cipra so se sredozemske krščanske države (Beneška republika, Papeška država, Habsburška Španija, Malta, Genova in še nekatera druga mesta v Italiji) združile v Sveto ligo. Levji delež sta imeli Habsburška Španija in Beneška republika: Španija je ligo finančno podprla, Benetke pa so prispevale večino ladij. Osnovni namen je bil ustanovitev močne krščanske flote, ki bi lahko uničila turško vojno mornarico. Ta se je po padcu Cipra usmerila proti Jadranu. Po neuspešnem napadu na Kotor je Selim ukazal, da zaplujejo v Patraški zaliv, kjer so se oskrbel z živežem in vsem potrebnim. Celotna krščanska flota se je zbrala pri Krfu, ko so ugotovili novo lokacijo turške flote, pa so odpluli proti Patraškemu zalivu.
Flota Svete lige je bila sestavljena iz 206 galej. 6 galeas (velikih galej) in 30 tovornih ladij; 105 galej in vse galease so bile last Beneške republike, 88 galej je prispevala Habsburška Španija, 12 Papeška država, 3 je prispevala Genova, 3 malteški vitezi, 3 Savojska republika in več drugih zasebnih galej, med njimi tudi galeja Lev (Il Leone) iz Kopra. Imela je 12.900 mornarjev, 43.000 veslačev, 28.000 vojakov in 3.000 plemičev. Ladje so bile opremljene s 1.818 topovi. V bitki je sodeloval tudi španski pisatelj Miguel de Cervantes, ki je bil ranjen v levo roko. Floti je poveljeval Don Juan Avstrijski, nezakonski sin Karla V. Habsburškega.
Ali Paša, vrhovni poveljnik otomanske vojne mornarice, je zbral kakih 220-230 galej, okoli 60 galejic in 20 tovornih ladij. Na ladjah je bilo 25.000 vojakov (od tega 2.500 janičarjev), 13.000 mornarjev in 41.000 veslačev. Ladje so bile opremljene s 750 topovi.
BITKA JE TRAJALA LE NEKAJ UR
Krščanska flota je bila razdeljena na 4 eskadre z različnim številom galej, največ (62) jih je imela osrednja eskadra pod poveljstvom Don Juana. Otomanska flota se je prav tako razporedila v štiri eskadre; glavna, pod poveljstvom Ali Paše, je imela 96 galej. Ali Paša je kristjanom-sužnjem obljubil, da jih bo po zmagi osvobodil.
Zjutraj 7. oktobra je krščanska flota opazila, da se otomanska flota razporeja in da je zaplula izven zaliva. Da bi preprečil paniko ali pobeg, je Don Juan Avstrijski ukazal razporeditev flote in napad na otomanske ladje. Istočasno je odposlal sporočilo: »Krščanstvo je danes na preizkušnji. Bog tem psom ne bo dovolil, da bi nas potolkli. Tako tisti, ki bodo preživeli, kot tisti, ki bodo padli, bodo nocoj srečni. Prvi, ker so se tolkli v tej veliki bitki, in drugi, ker bodo slavili v nebesih.«
Bitka se je začela ob 10.30. Turška severna eskadra je napadla krščansko severno eskadro in sicer tako, da so izkoristili globino vode ob obali. Benečane so napadli hkrati v hrbet in od spredaj. V napadu je padel beneški poveljnik Barbarigo, kljub tej izgubi pa so Benečani po dveh urah napad odbili. Turki so se hoteli umakniti, toda 30 galej je nasedlo na obalnih plitvinah. Istočasno sta se spopadla tudi oba centra; položaj je bil dolgo časa neodločen. Janičarjem je nekajkrat uspelo priti na poveljniško ladjo Don Juana, a bližnje ladje so prihitele na pomoč in jih odgnale s krova. Krščanske ladje so ves čas izvajale protinapade in ob 13. uri so zavzele admiralsko ladjo Ali Paše, ki je bil v tem boju ubit. Ko so Turki to videli, je padla njihova bojna morala in so se pričeli umikati, nekateri pa vdajati. Zadnja se je bojevala turška južna eskadra. Okoli 16. ure je njen poveljnik Uluh Alija sprevidel nesmiselnost bojevanja, prebil se je skozi krščansko linijo ter z okoli 25 galejami odplul proti Alžiriji. 
Na krščanski strani je bilo v bitki pri Lepantu 9.000 mrtvih ali ranjenih, toda osvobodili so dvakrat toliko krščanskih ujetnikov, uničenih je bilo 12 galej; na turški strani je bilo okoli 30.000 mrtvih ali ranjenih, uničenih pa je bilo 240 ladij. To je bila prva pomorska bitka, ki jo je osmanski imperij izgubil. Obenem pa je bila tudi najbolj usodna bitka, saj si po njej imperij ni nikoli opomogel in tako je izgubil svojo vodilno vlogo v Sredozemlju. Kljub tako odločilni zmagi krščanska Sveta liga ni izkoristila dosežene strateške prednosti. Tako niso napadli turških okupiranih ozemelj (Ciper, Egipt), ampak se je flota po bitki razpustila. Bivši zavezniki so se kmalu potem začeli med seboj boriti.
PAPEŽ SV. PIJ V., TRIDENTINSKI KONCIL IN TURKI
Svetniški papež Pij V., ki je bil prvi pastir Cerkve le dobrih šest let, ima pomembno mesto v cerkveni in svetni zgodovini. Pod njegovim papeževanjem (1566–1572) so v Cerkvi začeli izvajati daljnosežne sklepe tridentinskega koncila (1545–1563) in znal je voditelje krščanskih dežel ob Sredozemlju pridobiti za sveto zvezo zoper muslimanske Turke, ki so ogrožali Evropo po kopnem in po morju. Po papeževi zaslugi je njihovo prodiranje po morju ustavilo krščansko brodovje z zmago v bitki pri Lepantu 7. oktobra 1571.
Rodil se je leta 1502 blizu mesta Alessandria v severni Italiji. Njegovo krstno ime je bilo Antonio Michele Ghislieri. Dokler mu dobrotniki niso omočili študija, je moral pasti domačo čredo. Izobrazbo si je pridobil pri dominikancih. Leta 1521 je napravil slovesne zaobljube. Po mašniškem posvečenju je opravljal razne službe v svojem redu. Papež Pavel III. je leta 1542 ustanovil komisijo šestih kardinalov, ki je imela nalogo bedeti nad verskimi vprašanji (predhodnico sedanje Kongregacije za nauk vere) in vanjo je pritegnil dominikance. Leta 1557 je Ghislieri postal kardinal in prevzel vodstvo te komisije. Nekaj let je na ukaz papeža Pija IV., ki mu ni bil naklonjen, prevzel vodstvo škofije Mondovi v Piemontu.
Po smrti Pija IV. je konklave 7. januarja 1566 izbral za novega papeža prav njega – kardinala Ghislierija, ki si je privzel ime Pij V. Največ zaslug za njegovo izvolitev je imel kardinal sv. Karel Boromejski, milanski nadškof, ki je želel dati Cerkvi poglavarja, predanega zgolj duhovnemu poslanstvu. Novi papež je v bistvu ostal preprost redovnik, pobožen, ves predan svoji službi.
Pontifikat Pija V. pomeni začetek praktičnega izvajanja sklepov tridentinskega cerkvenega zbora, ki se je pričel leta 1545 in je s presledki trajal osemnajst let ter je končal svoje delo leta 1563. Že Pij IV. je ustanovil potrebne odbore in urade, ki so napravili nekaj načrtov, Pij V. pa je izvedel vse sklepe, ki naj bi uredili cerkveni nauk in spodbudili prenovitev. Najprej je izdal Rimski katekizem (1566), namenjen župnikom kot temelj dobre kateheze. Sledil je Rimski brevir (1568), ki duhovnikom predpisuje obvezne molitve, razporejene po dnevnih urah, nazadnje pa Rimski misal (1570), ki je v bistvu veljal vse do leta 1969, ko je stopil v veljavo obred, urejen po smernicah drugega vatikanskega cerkvenega zbora. Tridentinski mašni obred je (bil) v latinščini, sedaj veljavni pa je v živem jeziku. Vse omenjene Pijeve knjige so bile pregledne, bolj razumljive od prejšnjih, bile so temelj znanja in pobožnosti za več stoletij. Papežu je šlo za tem, da ustavi pačenje verskih resnic. Pri vsem ga je vselej vodila nesebična in plemenita volja, da rešuje ljudi za Kristusa in za odrešenje.
V politiko je redko posegal, vendar je tudi na tem področju dosegel velik uspeh, ko je znal pridobiti Špance in Benečane za zvezo zoper Turke, ki so leta 1570 zasedli Ciper in bili tako gospodarji Sredozemskega morja, kar je pomenilo nevarnost za Evropo. To nevarnost je Pij V. odvrnil z zmago pri Lepantu 7. oktobra 1571. Te velike zmage papež (kot pobudnik Svete lige) ni pripisoval sebi, ampak Marijini pomoči. Pred spopadom turškega in krščanskega brodovja je odredil molitve k Pomočnici kristjanov in dan zmage je razglasil za praznik svete Marije Zmagovalke. Njegov naslednik Gregor XIII. ga je preimenoval v praznik “naše ljube Gospe rožnega venca” in odredil, da se obhaja na 1. nedeljo oktobra, sv. Pij X. pa mu je odredil datum 7. oktobra. Papež Pij V. je vedno zidal le na zaupanje v Božjo pomoč. 
Njegova veličina je bila v zvestem spolnjevanju Božje volje, kakor se mu je razodevala v njegovem času. Njegovo življenje se je izteklo 1. maja 1572. Za svetnika je bil razglašen leta 1712 in do leta 1954 je bil zadnji kanonizirani svetnik med papeži.
ZMAGOVALKA JE ROŽNOVENSKA MARIJA
Bitka pri Lepantu 7. oktobra 1571 je bila zadnja velika bitka ladij na vesla, v katero je bilo vpletenih nad 400 bojnih ladij, največja pomorska bitka po antiki. Primerjali so jo bitki pri Salamini leta 480 pred Kr., v kateri so Grki pod poveljstvom Temistoklesa dosegli slavno pomorsko zmago nad močnimi Perzijci. Zmaga pri Lepantu je bila tudi simboličnega pomena: pokazala je, da moč osmanskega cesarstva ni nepremagljiva. Sveta liga je zmago pripisala Devici Mariji 
po vztrajni molitvi rožnega venca. Vse od tedaj, ko si je papež Pij V. prizadeval, da bi krščanske dežele ob Sredozemlju sklenile zvezo zoper Turke, je skušal prebuditi tudi duhovne sile vernih ljudi in je v ta namen določil post in javne molitve, posebej še molitev rožnega venca. Prav na dan bitke so se po vsem krščanskem svetu člani bratovščine rožnega venca zbrali k molitvi. Zgodovinarji pripovedujejo, da je papež Pij V. imel videnje, v katerem je spoznal, da je v tistem trenutku krščansko ladjevje doseglo zmago. Pohitel je v svojo kapelo in se zahvalil Mariji za njeno priprošnjo. Uvedel je praznik Svete Marije Zmagovalke “v spomin in večno zahvalo za čudežno zmago nad turško vojsko, ki jo je Gospod tistega dne naklonil krščanskemu ljudstvu”. Beneški senat je pod sliko, ki predstavlja to znamenito bitko, dal napisati: »Ne moč ne orožje ne poveljstvo – vse to nam ni pridobilo zmage, ampak jo je pridobila rožnovenska Marija.«
ČUK, Silvester. Rožni venec in bitka pri Lepantu (Priloga) Ognjišče, 2021, leto 57, št. 10, str. 44-49.
Na srečanju so se zbrali nekdanji učenci cerkvene šole, ki so jo vodili redovniki. Starejši redovnik se je znašel v krogu svojih nekdanjih učencev, katerih ni videl, odkar so končali šolanje. Prijazno jim je prisluhnil, ko so drug za drugim pripovedovali o sebi. Prvi je bil arhitekt, ki je naredil načrte za vrsto javnih zgradb, tudi za dve cerkvi. Drugi je bil univerzitetni profesor, ki je napisal več znanstvenih del. Tretji je bil vodja reklamnega oddelka velikega podjetja, ki je imelo poslovalnice v številnih državah. Naslednji je bil uspešen kmetovalec, eden visok cerkveni dostojanstvenik, nekdo pa ravnatelj ugledne šole.
Gospod Jezus,
»V vsaki vasi nosi nekdo baklo napredka – učitelj, in nekdo jo ugaša – duhovnik,« je zapisal francoski pisatelj Victor Hugo († 1885). Učitelj je namreč v zadnjih dvesto letih postal več kot zgolj podajalec učnih vsebin, postal je simbol neke dobe – dobe razuma.
o katerih se Marcu Polu in Kolumbu še sanjalo ni, in če kdo še ne ve, da veš o ženskosti – o devištvu in materinstvu – več kot celotno Mesto žensk skupaj, naj bere Povest duše. Tvoj bestseller. Ki je res: da best. Najboljši. Ljubezenska zgodba med teboj in tvojim Ženinom.
Rodila se je 3. januarja 1873, 9. aprila 1888 je vstopila v karmeličanski samostan, 30. septembra 1897 je umrla. Leto dni po njeni smrti so bili objavljeni njeni zapiski v knjigi z naslovom Povest duše. Njena glavna misel je “pot Božjega otroštva”, pot, ki pelje k Bogu tako, da se zaupno in brez pridržka prepustimo Božjemu usmiljenju kot se otrok prepusti ljubezni svojih staršev. V njenih zapiskih je živo čutiti pojmovanje Boga kot očeta. Pokazala je, kako je v malem svetu mogoče živeti veliko življenje. »V srcu Cerkve hočem biti ljubezen.« Leta 1925 je bila razglašena za svetnico, papež sv. Janez Pavel II. je potrdil njeno “malo pot Božjega otroštva” in jo leta 1997 razglasil za cerkveno učiteljico.
V septembru se spominjamo obletnice smrti Lojzeta Slaka, ki je z zlatimi črkami zapisan ne samo v slovenski glasbeni zgodovini, ampak v splošnem ljudskem spominu. Ni ga Slovenca, ki se v zadnjih petih desetletjih ne bi kdaj na svatbi, veselici ali drugem dogodku zavrtel ob kateri od Slakovih viž. Ob obletnici smo se zato odločili predstaviti Muzej Lojzeta Slaka in Toneta Pavčka v Mirni Peči, ki so ga odprli leta 2018.
Pri načrtovanju muzeja so sledili trendom muzejskega oblikovanja in postavitve.
Posebnost tega muzeja je odrsko-glasbeni nastop, s čimer želijo obiskovalce povabiti k aktivnemu sodelovanju na razstavi. »Naš muzej je interaktiven, pa ne samo v smislu, da lahko obiskovalci mnoge informacije pridobijo na različnih zaslonih, ampak ker imamo v sredi razstavnega prostora tudi oder in pod njim prostor za cca 80 ljudi. Z odrom smo želeli poudariti, da je bil Lojze Slak celo življenje na odru in enostavno nismo mogli biti muzej brez odra. Je pa ta oder tudi prostor, kjer izvajamo harmonika šov, ki je ena največjih atrakcij ob obisku muzeja. Namenjen je dvema stvarema: predstavitvi inštrumenta – harmonike, saj sta na odru na voljo vedno dve harmoniki, da lahko prav vsak obiskovalec preizkusi, kako je igrati harmoniko, se z njo fotografira …; 
kdor igranje harmonike tudi obvlada, pa lahko posname svoj videospot. Harmonikarji si lahko izberejo eno od šestih Slakovih skladb, ki jo želijo odigrati, in imajo možnost, da se njihovo igranje na odru ob spremljavi melodije v ozadju s pomočjo kamer res posname kot pravi videospot. Poleg harmonikarjev na oder vedno povabimo tudi druge ljudi, da se pridružijo s petjem in so tako del videospota. Pred nastopom posamezniki na zaslon vpišejo svoj elektronski naslov, kamor jim nato pošljemo posnetek.
Pri vprašanju, kako bi opisala namen tega muzeja, je Ljudmila najprej izpostavila, da so muzej postavili predvsem z namenom, da se ohranja zapuščina teh dveh pomembnih častnih občanov Mirne Peči.»Vendar to ni naš edini cilj in namen tega muzeja; trudimo se namreč v zgodbo muzeja vključiti čim več lokalnega prebivalstva. 
Ne vem, na kateri članek v Ognjišču mislite, ko opisujete ljudi, ki ‘krivijo’ Boga za izgubo najbližjih ali za trpljenje. Je pa vaše pismo dragoceno, ker v njem opisujete svojo izkušnjo in ne uporabljate naučenih fraz, ampak iz njega govori vaše življenje. Tudi sam sem srečal ljudi, ki sta jih trpljenje ali stiska privedli nazaj k Bogu. Celo ljudje, ki so se zelo oddaljili od Boga, so po preizkušnji spet našli pot k Bogu. Začeli so moliti in obiskovati cerkev. Preizkušnja se je iz prekletstva spremenila v blagoslov, saj jih je privedla nazaj na pravo pot.