Avtor: Marko

Ignacio Larranaga

Napisal Marko na 3. maja 2021. Objavljeno v V spomin.

* 4. maj, Loyola, Španija; † 28. oktober 2013, Guadalajara, Mehika

(ob obletnici) Ignacio Larranaga je bil rojak Ignacija Lojolskega, ustanovitelja Družbe Jezusove. Rodil se je 4. maja 1928 v španski pokrajini Baskiji, nedaleč od gradu Lojola, v družini z devetimi otroki. Ko mu je bilo dvanajst let, je vstopil v kapucinsko semenišče. Ni se mogel prav vživeti, vendar je vztrajal. V letih bogoslovnega študija je precej časa posvečal branju zahtevnih del pisateljev, ki so ga duhovno dvigala in bogatila. Začutil je željo po mističnem izkustvu Boga. … Mašniško posvečenje je prejel leta 1952 v Pamploni. Nekaj let je deloval v domovini, leta 1959 pa je odšel v Čile in se z vsem ognjem vrgel na delo kot pridigar, pisatelj, organizator konferenc, tečajev, duhovnih vaj v Čilu in različnih deželah Južne Amerike ter v Španiji. Leta 1974 je v Braziliji začel že omenjeno šestdnevno metodo evangelizacije, ki jo je imenoval Srečanja – izkušnja Boga. Sad teh duhovnih vaj, ki jih vodil v mnogih krajih v različnih državah, so bile Delavnice molitve in življenja. … Dejal je, da so DMŽ šola molitve, šola življenja, šola spreobrnjenja in šola, ki pripravlja na apostolsko delo. DMŽ imajo poleg uvodnega srečanja še petnajst srečanj, ki trajajo po dve uri. Vrata so odprta vsem, ne samo vernim kristjanom. Zdaj so navzoče v štiridesetih državah; aktivnih voditeljev Delavnic je približno 15.000, število ljudi, ki so se udeležili Delavnic, pa se je do leta 2011 povzpelo nad 13 milijonov. V Sloveniji so z DMŽ začeli bratje kapucini leta 1993. .. Delavnice molitve in življenja je Sveti sedež 4. oktobra 1997 potrdil kot mednarodno združenje vernikov s statusom pravne osebe.

več:
S. Čuk, Ignacio Larranaga. “Nihče nima pravice govoriti o Bogu, če ni govoril z Bogom.”: Pričevanje, v: Ognjišče 1 (2014), 30-31.
knjiga: I. Larranaga, Srečen zakon, Ognjišče, Koper, 2020.

nekaj njegovih misli:

Mati stopa pred nas: Otroci moji, hodite za menoj. Prehodite isto pot vere, ki sem jo prehodila jaz, in stopili boste med blagrovane. Blagor tistim, ki v temni noči verujejo v luč!.
Z vztrajnostjo se naučiš moliti. Govoriti z Gospodom ne pomeni samo izmenjavati besede, ampak z Njim zaživeti notranji odnos.
Marija je v Betlehemu rodila Jezusa telesno. Ko pa se je zgodilo Jezusovo duhovno rojstvo na binkošti, je Gospod potreboval duhovno mater.
Nihče nima pravice govoriti o Bogu, če ni govoril z Bogom. V nasprotnem primweru postanemo profesorji religije. Danes Cerkev ne potrebuje profesorjev verouka, ampak preroke. To so tisti, ki govorijo, ne da bi odprli usta.”

pripravlja Marko Čuk

On hodi z menoj in me blagoslavlja

Napisal Marko na 3. maja 2021. Objavljeno v Iz naših knjižnih izdaj.

iz knjige Rosini, F., UMETNOST PONOVNEGA ZAČENJANJA, spremna beseda: Marko I. Rupnik, 256 strani, 13 x 21 cm, mehka vezava, Ognjišče, Koper 2021

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 18,50 €, s kartico zvestobe: 16,65 €

Vsako blagoslovljeno življenje ima svojo vrsto, svoj ‘kroj’. Da bi lahko varno hodili naprej, se moramo naučiti prepoznavati stalne, ponavljajoče se milosti v svojem življenju.
Ko imam pred seboj dokaze, da Bog zvesto in ob pravem času posega v moje življenje, lahko mirno, brez tesnobe uresničujem svoje prioritete in čakam na Njegov naslednji obisk.

Vsi moramo prepoznati edinstvene milosti, ki nam jih daje Bog, in hoditi po poti, ki nam jo kažejo.
Gospod Jezus pravi:
»Ali nima dan dvanajst ur? Če kdo hodi okrog podnevi, se ne spotakne, ker vidi luč tega sveta; če pa kdo hodi okrog ponoči, se spotakne, ker v njem ni luči.«
Dan označuje pot svetlobe in dobrih del, ki jih je Bog naredil z nami, pa tudi konkretnih priložnosti za odrešenje, ki nam jih ponuja v naši zgodovini. Noč pa označuje vse tisto, kar ni “po naši vrsti”, kar ni naše, ne glede na to, ali je dobro ali slabo.
Pri očenašu pravimo: Daj nam danes naš vsakdanji kruh. Ne prosimo ga za kruh na splošno, ampak za svojega.

Uživati svoj kruh je pot blagoslovljenega življenja.
Dobro se ne dogaja po naključju in, ponovimo, Bog svojih milosti ne daje zaman.
Zato sprejmimo njegove darove in hodimo po čudoviti poti, ki nam jo je začrtal.
Če hodim po “svoji” poti, me kar nese naprej, če pa hodim po poti, ki ni “moja”, se spotikam in padam.
Po poti, ki ni “moja”, hodim sam, a se kmalu utrudim in naposled omagam.

Če pa v poslušnosti Bogu hodim po “svoji” poti, On hodi z menoj in me blagoslavlja. …. (konec 5. poglavja)

izbira in pripravlja Marko Čuk

Misli iz knjige Umetnost ponovnega začenjanja (Fabio Rosini), ki je nedavno izšla pri založbi Ognjišče. Ker to ni knjiga, ki bi jo vzeli v roke in prebrali naenkrat … jo bomo “po malem” brali na spletu … da bi tako morda bolj začutili “žejo po duhovnem razločevanju” … in iz dneva v dan tudi “okus Božjega delovanja”. Knjiga je prava mojstrovina, saj nam zelo “užitno” (s primeri iz življenja) predstavi to “težko” vsebino … kako priti k Očetu, ki nam daje življenje, kako se preroditi v Njem, ga sprejeti za Očeta in mu dovoliti, da v nas deluje… S knjigo Umetnost ponovnega začenjanja moramo seveda oditi na “skrivno”, v svojo notranjo “sobo” in “zapreti vrata”.

Rosini je s to knjigo uvedel nov, življenjski pristop, ki z izražanjem osebnih občutkov in sklicevanjem na lastne izkušnje teži k svobodnejšemu gledanju, prosto diha in omogoča dihanje. (p. Marko I. Rupnik)

Kako me Bog odrešuje?

Napisal Marko na 3. maja 2021. Objavljeno v Iz naših knjižnih izdaj.

iz knjige Rosini, F., UMETNOST PONOVNEGA ZAČENJANJA, spremna beseda: Marko I. Rupnik, 256 strani, 13 x 21 cm, mehka vezava, Ognjišče, Koper 2021

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 18,50 €, s kartico zvestobe: 16,65 €

Poglobimo se v sporočilo petega dne; življenje “po njih vrstah”. Tu gre za moje konkretno življenje, ki ga moram spoštovati in ceniti z vsemi njegovimi pomanjkljivostmi vred.
Če želim zaživeti drugače, moram odpreti oči za dobro v svojem življenju. Na primer tako, da pred spanjem naredim inventuro dobrega, ki sem ga ta dan doživel.

Kljub vsej svoji zmedenosti, slabostim in napakam moramo odkriti, da smo v življenju prejeli veliko lepega, nešteto milosti, darov, razsvetljenj in navdihov. In jih še naprej, neprestano.
Še enkrat lahko v roke vzamemo papir in svinčnik ter začnemo zapisovati milosti in blagoslove, ki smo jih bili in smo jih še deležni. Potrebujemo pa neka merila, da jih bomo lahko prepoznali.

Pri tem nam bo v pomoč besedilo:
»In Bog jih je blagoslovil in rekel: “Plodite se in množite, napolnite vode v morjih, in ptice naj se množijo na zemlji.” In bil je večer in bilo je jutro, peti dan.«

Blagoslov in rodovitnost sta v tesnem sorodu. Biti blagoslovljen pomeni biti ploden. Sad blagoslova je pomnožitev življenja.
Če se iskreno zazremo v svojo zgodovino, bi morali prepoznati milostne dogodke, ki so nas poživili in ‘oplodili’, da smo lahko prejeto življenje posredovali naprej.
Izuriti se moramo v prepoznavanju najrazličnejših blagoslovov in milosti v vseh njihovih razsežnostih. To seveda zahteva sposobnost razločevanja, ki jo je treba razvijati od otroštva naprej. Z vztrajnim urjenjem, ne čez noč, bomo lahko sestavili obsežen seznam blagoslovov, milosti, darov in drugih znamenj Božje navzočnosti v našem življenju.

In tako pridemo do najvažnejšega vprašanja: Zakaj pa? Zato, da bi prepoznali stalnice v svojem življenju. Vse milosti in darovi, ki jih prejemam, imajo nek skupni imenovalec, neko stalnico – in to je moja ‘vrsta’!
Z razločevanjem lahko prepoznam neko stalnico, nek dosleden način, s katerim Bog posega v moje življenje in me odrešuje. S svojimi milostmi me ohranja na poti odrešenja. Zato lahko vzkliknem: “Gospodova pota so ravna, in ne protislovna. Večno je njegovo usmiljenje!”

Če želim svoje življenje postaviti na trdne temelje in začeti znova, se moram osredotočati na to, kako me Bog odrešuje.
Nekdo je rekel, da se nam Bog približuje kot znanec in na načine, ki jih lahko prepoznamo. Gospodov duh vstopa v vsako srce na svojstven način.

Pogosto, zlasti kadar sem malodušen, si pomagam tako, da se ozrem nazaj in si prikličem v spomin prejete milosti, znamenja Božje dobrotljivosti in trenutke, ko sem se pustil najti Očetu. To mi vedno dobro dene in da novo moč.
Za srečen zakon bi moral vsak par sestaviti nekakšen veseli ‘dekalog’ oziroma seznam najlepših skupnih trenutkov in znamenj Božjega posredovanja. Teh se morata zakonca vedno znova spominjati in se iz njih učiti.
Spominjanje na prejeto dobro nam dobro dene in pogosteje kot se tega spominjamo, bolje se počutimo. …. (se nadaljuje)

izbira in pripravlja Marko Čuk

Josip Jurčič

Napisal Marko na 2. maja 2021. Objavljeno v V spomin.

* 4. marec 1844, Muljava, Slovenija, † 3. maj 1881, Ljubljana.

(ob obletnici) Kdo ne pozna Josipa Jurčiča, pisatelja prvega slovenskega romana? Kot otroci se seznanimo z njegovo Kozlovsko sodbo v Višnji Gori, v mladosti ne spustimo iz rok Jurija Kozjaka, kasneje na dušek preberemo še Desetega brata … In še mnoga druga pripovedna dela tega velikega slovenskega realista, ki je objavil prvi slovenski roman, ko je imel komaj dvaindvajset let! Na delo se je vedno temeljito pripravil; ko je pisal Rokovnjače, se je za nekaj časa preselil k pisatelju Janku Kersniku, da je čim bolj podoživel pristno okolje. Njegovi romani so še: Doktor Zober, Med dvema stoloma, Lepa Vida, Cvet in sad …
Jurčič je bogato duhovno popotnico dobil od deda, pripovedovalca zgodb. Srkal jih je vase, se bogatil z opisi likov iz kmečkega okolja in jih kot najstnik tudi opisoval kot zbiralec narodnega blaga. Čeprav se je njegovo početje zdelo marsikomu nepotrebno, se je kasneje izkazalo, da je odločilno vplivalo na brušenje pisateljevega pripovednega talenta. Njegova dela so priljubljena, saj v njih nastopajo resnični ljudje, le nekaj lastnosti je morda drugačnih na papirju kot v resničnem življenju. Tudi Krjavelj, ki je hudiča na pol presekal, je resnična osebnost, vaški posebnež, in na Muljavi si je v sklopu Jurčičeve domačije prislužil celo Krjavljevo kočo. Slovenski etnografski muzej pa je domačijo dopolnil še s čebelnjakom, kaščo in sušilnico za lan.

Še danes je prijetno prebirati njegovega Sosedovega sina, eno najboljših Jurčičevih povesti. Za Desetim bratom se gotovo najlepše bere. Zdi se vam, da poslušate pripovedovanje dobrega starega deda, ki hvali stare čase in navade. Res je, da je bilo v starih časih kljub veliko težjim življenjskim pogojem več veselja in zadovoljstva. (…) V ozadju vsega Jurčičevega priopovedovanja pa čutite skrito silo, ki je dajala moč našim prednikom – močno vero.

Kdor ni prebral Desetega brata, skorajda ne more veljati za Slovenca! Ko slovstveni zgodovinarji pišejo o našem pripovedništvu, brez pomišljanja pribijejo: “V začetku je bil Jurčič.” Ta mladi slovenski pisatelj (ko je pisal Desetega brata, je imel malo nad dvajset let), ki ga je spodbodel nekoliko starejši rojak Fran Levstik, se je lotil pisanja tega romana, ki je izšel leta 1866 in od takrat še neštetokrat. In vedno je našel veliko hvaležnih bralcev, ki jih je pritegnila romantična ljubezenska zgodba pa tudi Jurčičev izklesani jezik, ki je prava pesem za tistega, ki ima posluh za govorico ljudstva. Mislim, da spada Deseti brat med tiste knjige, ki jih radi vzamemo v roke večkrat in vsakič odkrijemo kaj novega. (S. Čuk)

več:
A. Napotnik, Po poteh desetega brata: Mojstri besede, v: Ognjišče 2 (2009),78-79.
S. Čuk, Josip Jurčič (1844-1881): Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2014), 46-47.

pripravlja Marko Čuk

Ali je res za vse kriva ‘korona’?

Napisal Marko na 2. maja 2021. Objavljeno v Za začetek.

Zadnje čase je v različnih medijih veliko prispevkov na temo duševnih stisk in duševnega zdravja otrok in mladostnikov. Klinični centri, pišejo, že dolgo niso več kos izrednemu povečanju hospitalizacij. Beremo: »V zadnjem času sprejemajo samo otroke in mladostnike, ki si hočejo vzeti življenje. Teh je vse več. V UKC Maribor, kamor prihajajo predvsem mladi s Štajerskega in iz Prekmurja, so jih prejšnji mesec v urgentni ambulanti pregledali 246. To je 83 odstotkov več kot marca leta 2020, ko so jih pregledali 134.« Dr. Hojka Gregorič Kumperščak, pedopsihiatrinja v UKC Maribor, je povedala: »Otroci pripovedujejo, da se starši doma prepirajo in pretepajo, da mora posredovati policija. Nekatere smo čez velikonočne praznike vrnili domov, a so se zaradi nemogočih razmer predčasno vrnili v bolnišnico. Več je samomorilnih misli, poskusov samomora, odvisnosti od računalniških iger in motenj hranjenja.«
‘Koronakriza’ je postala zelo dobrodošel ‘grešni kozel’ za prav vse tegobe in težave, tako družbe kot posameznikov. Človek je nagnjen k temu, da krivca vedno išče v nečem ali nekom drugem. Zakaj? Zato, ker je lažje biti v vlogi nemočne žrtve, kot pa sprejeti osebno odgovornost za svoje vedenje, za svoje življenje in lastno (ne)delovanje. Lažje je ždeti križem rok in obtoževati vse in vsakogar okrog sebe.
Kar zadeva duševno zdravje otrok in mladostnikov, bomo osvetliti temeljne vzroke – na katere velikokrat pozabljamo. Na splošno duševne težave delimo na dva izvora: endogeni in psihogeni. Pri prvih gre za notranji ali biološki izvor (npr. shizofrenija, manična depresija; največkrat gre za dedni/genetski prenos). Psihogeni izvori pa so povezani z zunanjimi dejavniki, kar pomeni, da so neodvisni od bioloških dejavnikov in so povsem psihološkega izvora (npr. (ne)zdravi odnosi, (ne)urejeno družinsko okolje, (ne)osmišljeno življenje, (ne)zasvojenost, (ne)zdrav stil življenja, (ne)občutek ljubljenosti, varnosti, sprejetosti …). V tem zapisu imamo pred očmi psihogeno področje.
Zadnja raziskava NIJZ kaže, da je “89 odstotkov študentov depresivnih in anksioznih, več je zlorab alkohola in psihoaktivnih snovi”. »Vsak četrti študent razmišlja o samomoru.« »Vse več je raznih duševnih stisk, strahu, obupanosti, depresij, anksioznosti. To so dejstva, o katerih študentje dnevno poročajo.« Ob prebiranju tovrstnih izjav in ugotovitev se samo od sebe postavi vprašanje: Ali je res za vse to kriva ‘koronakriza’?
1. O vzročni povezavi med izpostavljenostjo zaslonom in duševnem zdravju je bilo govora v prejšnjih dveh zapisih. V času ‘koronakrize’ se je zaradi ‘on-line’ učnega procesa in predvsem zaradi vse manjšega nadzora in kontrole staršev zelo zaskrbljujoče povečala zasvojenost z zasloni. Poudariti je treba, da glavni vzrok ni uporaba tehnologije za delo in učni proces, ampak predvsem to, da mladostniki in otroci prosti čas (pa tudi čas med samim učnim procesom) preživljajo tako, da v svojih sobah ure in ure preživijo prikovani na zaslone, kar je škodljivo že za samo zdravje. Morali bi biti več zunaj v naravi, na zraku, se gibati v družbi staršev in svojcev, brati knjige … Bistvo problema je v tem, da starši nimajo nadzora. Otroci so zaradi njihovega permisivnega odnosa prepuščeni sami sebi. Mnogi otroci si iz zasvojenosti ne znajo pomagati, ker so ‘zasloni’ premočni, da bi se jim mogli upreti. Odgovoren starš bo vedno ravnal v dobro svojega otroka, čeprav otroku to ne bo vedno najljubše.
2. Po vrnitvi v šole je bilo v ospredju preverjanje znanja, kar je povsem smiselno in strokovno s strani šole. Za številne naj bi to predstavljalo “strahotne stiske” in “ogromen stres”. Če bi se šolarji in dijaki redno učili, preverjanje znanja seveda ne bi doživljali kot “strahoten stres”. Ker pa mnoge mladostnike v času učnega procesa starši prepuščajo samim sebi, ker “so že veliki”, ti ure in ure prebijejo med različnimi zasloni, na socialnih omrežjih … (tudi med neposrednim poukom), ki nimajo nobene povezave z učnim procesom. Ko bi moral šolar ali dijak pokazati nekaj (znanja) – vsi predpostavljajo da ga ima, ta pa ga v resnici nima, ker je goljufal – to soočenje povzroča velik stres.
3. Zaradi neodgovornosti in permisivnosti se tudi v tem obdobju soočamo z resnico. Morali bi jih vzgajati za samostojnost in odgovornost, privzgojiti bi jim morali delovne navade, ustvarjalnost, polno življenje ter pogumno soočanje z izzivi, ki jih prinaša življenje. Vzgojili pa smo jih za …?

KRISTOVIČ, Sebastjan. (Na začetku). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 5, str. 11.

Tudi sami moramo nekaj narediti …

Napisal Marko na 30. aprila 2021. Objavljeno v Iz naših knjižnih izdaj.

iz knjige Rosini, F., UMETNOST PONOVNEGA ZAČENJANJA, spremna beseda: Marko I. Rupnik, 256 strani, 13 x 21 cm, mehka vezava, Ognjišče, Koper 2021

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 18,50 €, s kartico zvestobe: 16,65 €

Vso potrebno opremo za potovanje torej že imamo. Naše življenje je že blagoslovljeno, moramo ga samo sprejeti. In potem se lahko končno odpravimo iskat to, kar je … razmišljajmo o stvareh, ki smo jih doslej prejeli in si jih zapisujmo. Seznam bo vedno daljši. Pomembno je, da si ga večkrat preberemo, o njem premišljujemo in se pogovarjamo z Bogom v molitvi. To ne bo koristilo le nam, ampak tudi tistim okoli nas.

Lepo je odkrivati stvari, ki jih imamo, in se zanje zahvaljevati.
Prijetno je slišati očeta ali mater, ki rečeta svojemu otroku, da jima je s svojim prihodom na svet polepšal življenje, oziroma ženo ali moža, sestro ali brata, ki si povedo, da so Bogu hvaležni drug za drugega. Kakor majhni otroci, ki se veselijo drobnih stvari … ki pa še zdaleč niso nepomembne!

Videl sem srečne Afričane in vsega naveličane Švede. Prvi lahko garajo od jutra do večera, pa nikoli ne bodo imeli niti tretjine tistega, kar dobijo drugi, ne da bi mignili s prstom. Prvi znajo ceniti stvari, ki jih mi mečemo proč, in ničesar ne zavržejo. Drugi pa v svojem preobilju mečejo proč lastno življenje.

S tem nočem obsojati nikogar. Želim le opozoriti na to, da če lahko bolnik z ALS-om sprejema življenje kot čudovito pustolovščino, ga lahko tudi vsi ostali.

Zdaj pa se posvetimo drugi besedi, ki jo Bog izreče peti dan: blagoslovu.
Zakaj je to za nas pomembno?
Zato, ker moramo – če resnično želimo stopiti na pot osebne prenove – tudi sami nekaj narediti. To smo ugotovili že prvi dan, ko smo rekli, da je dober kuhar tisti, ki zna pripraviti okusno jed iz sestavin, ki jih najde v svojem hladilniku. S tem primerom smo želeli poudariti, da nikoli ne smemo prezirati svoje revščine, ker želi Bog prav v njej in v našem kaosu narediti nekaj dobrega.

Zdaj pa smo prišli do naslednje faze, kjer ne gre več le za to, da sprejmemo svojo revščino, ampak za to, da prepoznamo tudi svoje bogastvo in se ga oklenemo. …. (se nadaljuje)

izbira in pripravlja Marko Čuk

Job, svetopisemski trpin (10. maj)

Napisal Marko na 29. aprila 2021. Objavljeno v Svetniški domovi.

Svetopisemski trpin, osrednja osebnost po njem imenovane svetopisemske knjige, vzor bogaboječega moža.»Zanimiva in poučna je Jobova pravda z Bogom: kako si je počasi utiral pot iz brezizhodnega položaja, v katerem se je znašel,« razlaga biblicist Jurij Bizjak. »Kako se mu odpirajo oči, razberemo iz njegovih devetih govorov. V prvem občuti Boga kot svojega nasprotnika, v drugem nadaljuje svojo pritožbo, v tretjem Bogu očita, da poštenega pokončuje prej kakor krivičnega, v četrtem preide v napad, v petem pa že išče pomoči pri Bogu; v šestem gre še dalje: Bog ni več Jobov nasprotnik niti zaveznik, temveč dobrotnik, v sedmem zahteva, naj Bog krivičnike kaznuje, v osmem že na vso moč išče Boga, v devetem, zadnjem se popolnoma opre na Boga in njegovo modrost. Bog Joba potrpežljivo posluša in mu na koncu z dvema čudovitima odgovoroma, s katerima Jobu razodeva svoje znanje in moč. Že po prvem Božjem odgovoru Job prizna: »Glej, premajhen sem. Kaj naj ti odgovorim? Svojo roko si polagam na usta. Enkrat sem govoril, pa ne bo več poskušal, dvakrat, pa ne bom nadaljeval« (Job 40,4-5). /iz knjige Svetnik za vsak dan (1. knjiga, str. 275-276)/.

Svetopisemskemu Jobu je pri nas posvečena p. c. v Sinji Gorici (Vrhnika – LJ).

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 5, str. 99

Urednikova beležnica maj 2021

Napisal Marko na 29. aprila 2021. Objavljeno v Beležnica.

Z vsebino tokratne številke že vstopamo v maj, Marijin mesec. Najprej naj poudarim veliko veselje ob tem, da smo uspeli opraviti pogovor z apostolskim nuncijem v Iraku, nadškofom msgr. Mitjem Leskovarjem. Zelo slikoviti so njegovi odgovori in zelo konkretni, ko gre za opisovanje življenja v Iraku, njegovega dela in razmer, ki tam vladajo, dotaknili pa smo se tudi pomena zgodovinskega obiska papeža Frančiška v tej državi.

Ko sem že omenjal Marijo – o njej teče beseda v pogovoru z Janezom Kavčičem, kjer lahko preberemo, kako je Marija naša velika zavetnica in priprošnjica tudi v boju zoper hudobnega duha ter kako naj bi resnično za svojo vzeli molitev rožnega venca.

Duhovno obarvano vsebino zaokrožuje tudi tokratna Tema meseca, ki nas vabi, da spoznamo mašno knjigo ali osvežimo svoje znanje o njej. Med mladimi se poraja veliko vprašanj, vezanih na mašno knjigo in obred svete maše. V tokratnem članku lahko najdete kar nekaj zanimivosti in dejstev o tem, kako je mašna knjiga sestavljena, kakšni so njeni poudarki in kako je sploh nastala.
V Prilogi so tokrat povezane tri zgodbe, ki segajo od Napoleona pa do kongresa Svete alianse v Ljubljani, ki je potekal pred natanko 200 leti.

Mesec maj je tudi poln ljubezni. Malce za šalo in hkrati zelo zares je na temo ljubezni pogledala naša mlada znanstvenica Katarina, ki se je vprašala, ali se tudi rastline zaljubljajo. V resnici imajo tudi rastline svoje hormone in tudi pri njih najdemo določene stvari, ki jih neustavljivo privlačijo. Ali so torej rastline lahko zaljubljene?
S tem je povezana tudi vsebina na straneh za dekleta in fante, ki vstopajo v odnos skupne hoje ali priprave na zakon. Agata je tokrat pripravila zanimiv zapis o mitih in resnicah o zakonskem življenju. Priporočljivo za vse, ki se pripravljajo in odločajo za skupno zakonsko pot.

Pogovarjali smo se tudi z Lauro Unuk, najuspešnejšo slovensko šahistko, ki je pri svojih 22 letih že dvakratna svetovna mladinska prvakinja in je pred nekaj tedni pridobila še naziv mednarodni šahovski mojster. Spregovorila je o šahu v ožjem in širšem pogledu ter o vplivih, ki jih šah lahko prinese v posameznikovo življenje.

Ob koncu še nekaj besed o podeljevanju svetih zakramentov. Zaradi epidemije bodo tudi ta obhajanja prilagojena razmeram. Na zunaj bodo praznovanja morda skromnejša, kar pa naj nas ne odvrne od bistva zakramenta, ki je duhovna moč in pomoč za lepo krščansko življenje. K zakramentu pritiče primerno praznovanje in primeren spomin ali darilo. Ni potrebe po dragem darilu, saj je zakrament sam največja dragocenost; pozornost, spodbuda in spomin pa naredi obhajanje zakramenta še bolj doživeto. V ta namen imamo pri Ognjišču pestro ponudbo primernih knjig in drugih primernih spominkov. Obiščite knjigarna.ognjisce.si oziroma izbor priporočenih daril poglejte na sredinskih straneh Ognjišča in pokličite za naročilo (prejmete po pošti) ali obiščite naše knjigarne v Kopru, Kranju, Mariboru in na Ptuju. (Miha Turk)

Prijeten in sončen mesec maj vam želimo!

ERJAVEC, Matej. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 5, str. 4.

Urednikova beležnica junij 2021

Napisal Marko na 29. aprila 2021. Objavljeno v Beležnica.

Konec meseca junija praznujemo dan državnosti, letos pa tudi 30-letnico osamosvojitve. Mnogi Slovenci ne cenijo tega “nasmeha zgodovine”, čeprav lahko vidimo, da celo nekateri večji narodi (Katalonci, Kurdi) nimajo svoje države, kot jo imamo mi. Temu jubileju smo zato posvetili prilogo. K sodelovanju smo povabili mlajše ministre – žal se eden zaradi številnih obveznosti ni mogel odzvati vabilu – novinarja in zgodovinarja ter predstavnika Cerkve, škofa Antona Jamnika, ki je od blizu spremljal prizadevanja za osamosvojitev nadškofa Alojzija Šuštarja.

Ko mislimo na svojo domovino, ne pozabljamo drugih ljudi, zlasti tistih v stiski. Tako smo kot gostjo meseca povabili misijonarko Polono Dominik, ki v Etiopiji deluje med otroki z ulice, in nas je opozorila na stisko mnogih prebivalcev te afriške države, zlasti na njenem severu, ter nas povabila, naj po svojih močeh pomagamo.

Sami boste opazili, da je tudi v tej številki nekaj strani namenjenih ponudbi za obdarovanje ob prejemu zakramentov. Veseli smo, da mnogi tako lepo sprejemate to ponudbo Ognjišča in pridno naročate naše knjige in druge izdelke. Hvaležni smo, da nam zaupate, da vam ponujamo dobre in kvalitetne stvari. Predvsem pa kot kristjani veste, da boste pri nas dobili knjige s primerno duhovno vsebino za določeno starost ter druge artikle, ki bodo tudi z verskega vidika obogatili obdarovanca. Kje lahko naročite ali kupite naše izdelke, si oglejte na straneh ponudbe, ki je na sredini Ognjišče.

Med ponudbo naj omenim novost: YOUCAT za otroke, katekizem za otroke in starše, ki je primerno darilo za prvo sveto obhajilo. Pripravljalci te knjige pravijo, da v njej “najdemo vse, kar morajo otroci in odrasli vedeti, da bi lahko … globlje spoznavali krščansko vero”. Poudarjajo še, da je katekizem namenjen otrokom, bodo pa od njega imeli veliko korist tudi starši, ki jim ga bodo prebirali.

V rubriki Moj pogled tokrat gostimo zakonca Grilc, ki sta na turistični zemljevid Slovenije narisala že pet pravljično doživljajskih poti, namenjenih otrokom in njihovim spremljevalcem.

V mladinski osrednji temi predstavljamo program POTA, ki vsako leto vabi mlade prostovoljce, da se pridružijo več stotim mladim, ki so do sedaj odhajali v poletnih mesecih na pomoč v misijone za nekaj tednov. Kdor išče pestro poletje, v kombinaciji z duhovno širino, delom za druge v oddaljenih krajih sveta, bo tu dobil tudi podatke, kako se tem mladim lahko pridruži.

V luči popularizacije elektro mobilnosti smo se odpravili na kratek preizkus, kako je živeti z električnim avtomobilom, kakšno izkušnjo prinaša in predvsem, kako se električni avto danes lahko obnese v običajni družini.

V mesecu juniju obhajamo praznik Srca Jezusovega in posebej častimo Jezusovo srce. O pobožnosti Srce Jezusovega lahko preberete v pogovoru z eksorcistom Janezom Kavčičem, ki to pobožnost zelo priporoča. V povezavi s to junijsko pobožnostjo vam med novostmi predstavljamo knjigo Rednik Sina Božjega. Gre za vrtnice, branje za vsak dan v juniju, ki nam bodo v letu sv. Jožefa pomagale premišljevati o temu svetniku, ki mu je nebeški Oče zaupal v varstvo in vzgojo svojega učlovečenega Sina. Več o knjigi si lahko preberete na str. 105.

RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 6, str. 4.

Krščanstvo in kovidiotizem

Napisal Marko na 29. aprila 2021. Objavljeno v Za začetek.

Leta 1988 ali 1989 sem v bližini Rima prvič poslušal znamenitega karizmatičnega duhovnika Luigija Giussanija, ustanovitelja velikega gibanja Comunione e liberazione. V nabito polni kino dvorani nam je govoril o veri in razumu. Poudaril je, da je krščanstvo izrazito razumska religija.
Drži. Krščanstvo je izrazito razumsko. Že zgodnje krščanstvo se je raje kot na vzhodnjaško mistiko, ki je bila takrat zelo v modi, naslonilo na klasično grško filozofijo. Nato sta oba miselna giganta, tako sv. Avguštin kot sv. Tomaž Akvinski, odločno podprla poroko med vero in razumom. To ne pomeni, da druge religije niso razumske, gotovo pa je krščanstvo tisto, ki je od vseh religij najbolj vsrkalo vase intelektualno raziskavo, kritično refleksijo svetih besedil, logično sklepanje ipd. Vsled tega nobena druga religija ni razvijala tako obširne teološke vede (ki je razumska refleksije vere) kot krščanstvo.
A stavek, ki sem si ga iz predavanja don Giussanija najbolj zapomnil, je bil naslednji (navajam po spominu): “Ni daleč čas, ko bo krščanstvo eden zadnjih zaveznikov znanosti.”
Priznam, bil sem mlad rimski študent filozofije in te Giussanijeve ‘prerokbe’ nisem najbolje razumel. Zdela se mi je pretirana. Ni ravno poudarjeno prvenstvo znanosti tisto, ki škodi duhovnosti? Ni ravno določena znanost zastavila samo sebe kot tisto, ki bo spodrinila religijo?
Potem se je začelo. Z eksplozijo porabniške kulture začne človek nerazumno množiti svoje potrebe, kupovati, česar ne potrebuje, ustvarjati gore smeti. Krščanske sredine (duhovniki in pastorji s prižnic, voditelji na duhovnih vajah, kolumnisti v krščanskih medijih …) pozivajo k zmernosti, potrošništvo obravnavajo kot nerazumno in kot pohabljenje duše. Z eksplozijo ideološkega feminizma, ki se poveže s filozofskimi relativizmi, omalovažuje klasično družino, preide v povzdigovanje homoseksualnosti in spremembo spola, pristanemo končno v teoriji spola, po kateri je spolov že nekaj deset, med živčnimi končiči v naših možganih pa je še vedno prostora za nove in nove spolne identitete. Medtem ko zajeten del zahodne politične in akademske elite pokleka pred teorijo spola, krščanstvo vztraja v (zdaj že lahko rečemo) znanstveni drži, pri empirično preverljivih dejstvih ter uči: spola sta dva, moški in ženski.
Nastopi novi koronavirus, stoletna epidemija. Glede na to, da je ljudstvo izobraženo, kot še ni bilo nikoli, in glede na to, da je pogreznjeno v svet hitrih informacij, kot še ni bilo nikoli, bi pričakovali, da bo preizkušnjo epidemije sprejelo z osveščeno, dobro obveščeno in seveda z mirno razumsko držo.
Ampak ne! Mnogo je takih, predvsem pa so zelo glasni, ki so v času epidemije vstopili v nek vzporeden svet. Ti ljudje ne priznavajo resnosti virusa, povsod vidijo zaroto in strahovlado, požvižgajo se na znanstvene in medicinske institucije, prepričani so, da je vse izmišljotina. Če pa covid-19 že straši, ga ne bomo premagali z ‘zlobnimi’ cepivi iz laboratorijev, temveč s kakšnim od kobajagi šamanskih trikov.
Tako se je za letošnjo veliko noč primerilo, da so si ‘velikonočne procesije’ omislili ravno ti ljudje. Niso se držali ukrepov, šli so na ulice, izzivali so s protesti. Saj ni res pa je: na soboto po veliki noči so v Mariboru ustvarili toliko napetosti, da so pristojni morali okrepiti varovanje bolnice.
Medtem smo kristjani veliko noč praznovali doma. Že drugič zapored smo žrtvovali svoj največji praznik, ostali brez svetih maš, procesij, čudovitih kolektivnih običajev. Zakaj? Ne samo zato, ker od sv. Pavla naprej spoštujemo oblast in njene odredbe, temveč tudi zato, ker zaupamo znanosti, stroki, medicini. Za nas sta razum in vera kakor brat in sestra. Krščanstvo in kovidiotizem za nas ostajata vsak k sebi.
Skratka, don Giussanijeva ‘prerokba’, da ni daleč čas, ko bo krščanstvo eden zadnjih zaveznikov znanosti, se v koronadobi kaže kot pravilna. Ni nenavadno, da papež odločno podpira cepljenje, in ni slučajno, da je bil vpričo tv-kamer med prvimi cepljenimi Slovenci upokojeni mariborski nadškof.

CESTNIK, Branko. (Na začetku). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 5, str. 3.

Avtor: Marko

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing