Avtor: Marko

Moj pravi jaz

Napisal Marko na 10. maja 2021. Objavljeno v Iz naših knjižnih izdaj.

iz knjige Rosini, F., UMETNOST PONOVNEGA ZAČENJANJA, spremna beseda: Marko I. Rupnik, 256 strani, 13 x 21 cm, mehka vezava, Ognjišče, Koper 2021

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 18,50 €, s kartico zvestobe: 16,65 €

Ker smo ustvarjeni po Božji podobi in podobnosti, nosimo v sebi odsev Njegovega veličastva.

Od neštetih ciljev, ki si jih lahko zadam v življenju, zagotovo nikoli ne bom bližje resnici, kot če poskušam biti to, kar sem sam.
Če smo iskreni, lahko vse človeške katastrofe pripišemo uničujoči izdaji samega sebe, svoje prave identitete.

Kaj pomeni izdati samega sebe?
Poglejmo priliko o izgubljenem sinu:
»Šel je vase in dejal: “Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v obilju, jaz pa tukaj umiram od lakote. Vstal bom in šel k očetu in mu rekel: Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj.”«
“Iti vase” je za tega fanta pomenilo ponovno odkriti samega sebe kot sina dobrega očeta. A če prilika pravi, da je “šel vase”, to pomeni, da je bil prej nekje drugje!

Zakaj šesti dan govorimo o človekovi pravi identiteti? Ali ima lahko še kakšno drugo?

Obstajata vsaj dva “jaza” – pravi in lažni.
Cilj našega potovanja v tej knjigi je, da bi se znebili “lažnega jaza”. Vse naše prizadevanje – od priznavanja začetnih danosti, sprejemanja prednostnih nalog in omejitev in razločevanja med navdihi in sugestijami, do učinkovite uporabe Božjih milosti in obračanja ponižanj v naše dobro – je del napornega potovanja k samemu sebi. To potovanje poteka pod budnim, a prizanesljivim očesom Boga, ki se mu smilimo zaradi naše nezvestobe temu, kar nam je dal, in naše zaslepljenosti z lastno ‘slavo’.

Res je, zelo lepi smo! To je gibalo našega veselja do življenja in vir ljubezni do tistih, ki nas obdajajo.

Krščanska vera temelji na logiki, ki izhaja iz najboljše antropologije: če se je bil Kristus pripravljen za nas učlovečiti, trpeti, umreti in vstati, to pomeni, da ne moremo biti tako grdi.

Ustvarjeni smo po Božji podobi in podobnosti in zato obdarjeni s slavo, ki je Bogu podobna in nosi njegovo podobo.(…) Moj “pravi jaz” ni stvar mojih zaslug, mojega truda ali strategije. Moje življenje je Božje delo. Bog me ljubi vnaprej – prednastavljeno. To je moja identiteta … (se nadaljuje)

izbira in pripravlja Marko Čuk

Misli iz knjige Umetnost ponovnega začenjanja (Fabio Rosini), ki je izšla pri založbi Ognjišče. Ker to ni knjiga, ki bi jo vzeli v roke in prebrali naenkrat … jo bomo “po malem” brali na spletu … da bi tako morda bolj začutili “žejo po duhovnem razločevanju” … in iz dneva v dan tudi “okus Božjega delovanja”. Knjiga je prava mojstrovina, saj nam zelo “užitno” (s primeri iz življenja) predstavi to “težko” vsebino … kako priti k Očetu, ki nam daje življenje, kako se preroditi v Njem, ga sprejeti za Očeta in mu dovoliti, da v nas deluje… S knjigo Umetnost ponovnega začenjanja moramo seveda oditi na “skrivno”, v svojo notranjo “sobo” in “zapreti vrata”.

Rosini je s to knjigo uvedel nov, življenjski pristop, ki z izražanjem osebnih občutkov in sklicevanjem na lastne izkušnje teži k svobodnejšemu gledanju, prosto diha in omogoča dihanje. (p. Marko I. Rupnik)

Popotnica – za razumevanje sebe

Napisal Marko na 9. maja 2021. Objavljeno v Iz naših knjižnih izdaj.

iz knjige Rosini, F., UMETNOST PONOVNEGA ZAČENJANJA, spremna beseda: Marko I. Rupnik, 256 strani, 13 x 21 cm, mehka vezava, Ognjišče, Koper 2021

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 18,50 €, s kartico zvestobe: 16,65 €

»Bog je rekel: “Naredimo človeka po svoji podobi, po naši podobnosti: naj gospoduje ribam morja in pticam neba, živini, vsem zverem polja in vsej laznini, ki lazi po zemlji.” Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moža in ženo ju je ustvaril. (…)
Bog ju je blagoslovil in Bog jima je rekel: “Plodita se in množita, napolnita zemljo in si jo podvrzita; gospodujta ribam morja in pticam neba in vsem živim bitjem, ki se gibljejo na zemlji!”

Prišli smo do zadnjega dela našega potovanja, katerega cilj je usposobiti se za duhovno razločevanje, da bi lahko svoje življenje gradili na trdnih krščanskih temeljih. To je vrhunec opravljenega potovanja, vendar nam brez doslej prehojene poti kaj malo koristi. (…)
Pravzaprav je glavna tema šestega dne naše poveličanje. Kot da bi nam Bog želel pokazati, da se je naše potovanje izplačalo.

Potem ko nam pisec pove, da je Bog “ustvaril človeka po svoji podobi”, to ponovi še dvakrat, kot da bi nam to želel vcepiti v glavo: “po Božji podobi ga je ustvaril, moža in ženo ju je ustvaril”. Po tem poetičnem pojasnilu pripovedovalca Bog izreče drugo besedo. Tako kot peti dan je to blagoslov, ki daje rodovitnost:
»Bog ju je blagoslovil in Bog jima je rekel: “Plodita se in množita, napolnita zemljo in si jo podvrzita; gospodujta ribam morja in pticam neba in vsem živim bitjem, ki se gibljejo na zemlji!”«

Ta blagoslov vsebuje dva nova in zelo pomembna vidika: prva človeka naj ne bosta le rodovitna, ampak naj si tudi podvržeta zemljo in gospodujeta drugim živim bitjem.
Kar je Bog napovedal že v prvi besedi, zdaj ponavlja: naročilo, naj gospodujeta drugim bitjem, ponovi dvakrat.

Bog ustvari človeka po svoji podobi in podobnosti, jima naroči, naj gospodujeta zemlji in živim bitjem ter se množita z rojevanjem novega življenja.
To so torej trije vidiki, ki smo jih v življenju prejeli kot popotnico.
Lahko si jih predstavljamo kot izhodišče, pot in cilj, ki ga moramo doseči.

Imamo svoj izvor (Boga, po čigar podobi smo bili ustvarjeni), pot, ki jo moramo prehoditi (gospodovanje vsemu stvarstvu), in svoj cilj (rojevati oziroma posredovati življenje drugim).
Tu je pot, ki jo moramo opraviti, da bi razumeli sebe.. …. (se nadaljuje)

izbira in pripravlja Marko Čuk

Oče Damijan

Napisal Marko na 9. maja 2021. Objavljeno v Knjižne izdaje založbe Ognjišče.

Življenjepisni roman o p. Damijanu de Veustru (1840-1889), apostolu gobavcev, pregnanih na otok Molokaj v Havajskem otočju, je eden najboljših življenjepisnih romanov nemškega pisatelja Wilhelma Hünermanna. S svetlimi barvami naslika življenjsko pot tega junaka krščanske ljubezni do bližnjega. Po šestnajstih letih dela med gobavci, ko je postal njim enak tudi v bolezni, je leta 1889 umrl, star komaj devetinštirideset let. Papež Janez Pavel II. ga je razglasil za blaženega leta 1995, čast svetništva pa je sv. Damijan z Molokaja dosegel 11. oktobra leta 2009.

Kaj? Mož s cvetočim obrazom, krepke postave, hoče ostati pri njih? Ta beli mož, zdrav pri živih mrličih? Prostovoljno, neprisiljeno prihaja! Prihaja iz ljubezni! Ne, Molokaj ne bo več pekel! Kajti človek je radovoljno prišel k izobčencem. Prišel je iz ljubezni! To je čutil vsak. Pst! Pater bi rad govoril.
»Otroci moji!« je počasi začel pater. »Prihajam k vam, da bom z vami delil usodo. Moje življenje je vaše. Vaš kruh, moj kruh! Vaš sem z dušo in srcem! Vaš v življenju in v smrti! In če je božja volja, da postanem kakor eden izmed vas, ako mi hoče nebeški Oče vaš križ naložiti na rame, otroci moji, potem sem pripravljen, da postanem vam enak, gobavec med gobavci na Molokaju.« – »Aloha, makua Kamijano!« so kričali gobavci, kristjani in pogani, celo oni, ki so mu še pred malo minutami stali nasproti s stisnjenimi pestmi. Tako so klicali gobavci iz Galileje, ko so srečali Gospoda …

Prelistajte:
* * *
Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča

Nemški pisatelj Wilhelm Hünermann, ki ga poznamo kot mojstra številnih življenjepisnih romanov o svetnikih, nam v tej knjigi, ki spada med njegova najboljša dela, na izredno privlačen način naslika podobo blaženega p. Damijana de Veustra (1840-1889), apostola gobavcev. Ta flamski redovnik je deloval kot misijonar na Havajskih otokih. Zadnjih šestnajst let svojega življenja je posvetil službi gobavcem na Molokaju, otoku smrti. V vsakdanjem stiku s temi ljudmi, ki so gnili in razpadali pri živem telesu, je tudi sam postal gobav. S tem dejstvom je računal, ko je stopil na otok, vendar je bila Kristusova ljubezen, ki ga je gnala k tem “najmanjšim” med božjimi otroci, močnejša od strahu pred to strašno boleznijo.
Njegova življenjska pot se je pričela 3. januarja 1840 v vasi Tremelov na Flamskem, v severozahodnem delu Belgije. Ob strogem in modrem očetu ter pobožni materi si je mladi Jožef, kakor so pri krstu poimenovali kasnejšega misijonarja, skupaj s številnimi brati in sestrami brusil značaj. Predvsem pa se je doma ob zgledu svojih staršev naučil “brati” iz molitvenika božjega stvarstva in iz svojega srca. Vse je kazalo, da bo postal kmet, očetov naslednik, kajti zemljo je ljubil s slehernim vlaknom svoje biti. Oče ga je poslal v francoske šole, da bi se usposobil za umno kmetovanje, a prav tam je med neko misijonsko pridigo zaslišal v sebi Gospodov klic, naj ne misli na očetove njive, temveč naj pride na njegovo. Temu klicu se ni mogel upreti. Postal je član reda Presvetega Srca Jezusovega in Marijinega z redovnim imenom Damijan. Namesto obolelega brata Pamfilija, svojega rodnega brata, je leta 1863 odpotoval v misijone na Havajske otoke. Tam je bil kmalu po prihodu posvečen v duhovnika. Ta krepki flamski mož je brž z navdušenjem nastavil plug in globoko zaoral v srca otočanov, ki so ga vzljubili. Leta 1873, ko je bil v “Kristusovih letih” – dopolnil jih je triintrideset – je prostovoljno odšel med gobavce na Molokaj, otok smrti. Ta kraj groze je s svojo silno ljubeznijo, ki ga je gnala k delu, kmalu spremenil v znosno, celo prijetno bivališče za tiste, ki so se jih vsi zdravi izogibali. Po šestnajstih letih dela med gobavci, ko je postal njim enak tudi v bolezni, je 15. aprila 1889 umrl, star komaj devetinštirideset let. K zadnjemu počitku so ga položili najprej na Molokaju, leta 1936 pa so ga prepeljali v domovino. Vsa Belgija je bila na nogah, ko je sprejemala svojega velikega sina – flamskega kmečkega fanta, ki je hotel postati junak in je to tudi postal, vendar drugače, kakor je kot otrok sanjal. Njegovo telo počiva v kripti cerkve sv. Jožefa v Leuvenu. Na plošči iz črnega marmorja je napis v flamščini: “Moja največja sreča je, da morem služiti Gospodu v njegovih ubogih in bolnih bratih, ki so jih drugi ljudje zavrgli.”
Že dve leti po njegovi “vrnitvi” v domovino so začeli postopek za njegovo beatifikacijo. Po uspešno zaključenem postopku je papež Janez Pavel II. tega junaka ljubezni do bližnjega razglasil za blaženega 4. junija 1995, na binkoštni praznik, v Bruslju, glavnem mestu Belgije, ob drugem obisku te dežele. “Cerkev danes po mojih besedah priznava in potrjuje, da je oče Damijan vzornik na poti k svetosti,” je dejal. “Z veseljem premišljuje, kaj more Bog uresničiti po človeški krhkosti, kajti On je tisti, ki nam daje svetost.” (sč)

iz knjige:
(…) Gobavi duhovnik na videz sploh ni poslušal. Končno pa se je vzravnal, žalostno pogledal prijatelja in rekel: »Pojdi, prijatelj, ne moreš mi pomagati!« Valonec je brez besede stal pred svojim nesrečnim prijateljem. Ne, ni ga mogel pustiti samega. Poiskati mora novo mesto iz svetega pisma, ki naj govori ter ranjeni duši o božjem usmiljenju. A ko je hlastno prelistaval, je padla iz svete knjige podobica. Conrady jo je pobral, jo pogledal in jo podal patru:
»Na, prijatelj, vzemi! Pozdrav od doma!«
Pater Damijan je obotavljaje se segel po že na pol orumeneli sliki. Nato pa je z razprtimi očmi gledal na malo svetinjo. Roke so se mu začele tresti.
»Mati božja iz Scherpenheuvela!« se je razveselil.
»Tolažnica žalostnih!« je potrdil Conrady.
»Naša ljuba Gospa iz Flamske prihaja k meni!« Damijan de Veuster je nepremično gledal sliko Matere božje v kraljevskem oblačilu. V levici je držala božje Dete in v desnici žezlo vseh milosti. Iz obličja pa ji je sijala materinska dobrota.
»Domovina je prišla k meni!« je šepetal Damijan. »Tolažnica žalostnih! To je domovina!«
»Ave Maria …« je molil Conrady naprej in Flamec je z drhtečimi ustnicami odgovarjal. Solze so mu zalile oči. Razdvojeno srce je začutilo božajočo materino dlan.
»Hvala ti, prijatelj! Tisočkrat se ti zahvalim!« je jecljal Damijan. »A zdaj te prosim, pusti me samega!«
»Da, Jožef, zdaj grem. Pustil te bom pri Tolažnici žalostnih.«
Zgodil se je čudež! Vsa bojazen, vsa žalost se je umaknila iz duše pred sliko nebeške Gospe. Tolika sreča in tolažba je napolnila duhovnikovo srce, da bi najraje zakričal od veselja:
»Hvala ti, Mati, hvala. hvala! Dala si mi mir, ki ga človek potrebuje ob smrti!«
V cerkvi pred zlato monštranco pa je klečal Lambert Conrady in tudi njegovo srce je prekipevalo v hvaležnosti. Skozi na stežaj odprta okna je slišal patra Damijana, ki je pel s hripavim glasom: »Nunc dimittis!« …
»Zdaj, o Gospod, odpuščaš svojega služabnika v miru, zakaj moje oči so videle tvoje zveličanje!«
»In jaz, bedak, da se nisem prej spomnil na Mater božjo iz Scherpenheuvela!« je mrmral Valonec.
Popoldne je prišel pater Vendelin Moellers iz Kalaupape, da bi bolnika spovedal. Našel ga je žarečega od veselja. Na smrt se je pripravljal kakor na praznik.
»Poglejte moje roke, pater!« je rekel. »Vse rane se celijo. Naznanjajo smrt. Bog me kliče, da bom veliko noč praznoval v nebesih! Bog bodi za to slavljen!« (…)

pripravlja in izbira Marko Čuk

Vse hudo bo Bog obrnil v dobro …

Napisal Marko na 8. maja 2021. Objavljeno v Iz naših knjižnih izdaj.

iz knjige Rosini, F., UMETNOST PONOVNEGA ZAČENJANJA, spremna beseda: Marko I. Rupnik, 256 strani, 13 x 21 cm, mehka vezava, Ognjišče, Koper 2021

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 18,50 €, s kartico zvestobe: 16,65 €

Kdor se ne nauči sprejemati in ceniti svojih ponižanj, ne bo duhovno nikoli napredoval. Zanj bo duhovnost vedno samo teorija. Morda bo novo življenje razumel abstraktno, vendar ga ne bo živel.
Izrael je prvo poglavje Geneze napisal po izkušnji ponižujočega izgnanstva in zatiranja s strani drugih narodov. Tako je prišel do globoke modrosti, ki ni od tega sveta in mu je razkrila njegovo pravo lepoto, ki jo opeva v tem besedilu.

Kakšno vajo nam torej priporoča prvi del šestega dne?
Premišljevanje o “svetih” ponižanjih oziroma dogodkih, ki so nam pokazali, kdo smo v resnici in nas postavili na naše pravo mesto. Koristno je, da se nanje večkrat spomnimo in si jih morda zapišemo.

Predvsem ne smemo pozabiti dogodkov, v katerih je Bog hudo, ki nam je bilo storjeno – ali se nam je tako vsaj zdelo – obrnil v dobro.

Kadar me čez dan razjezi kaj nepredvidenega ali neprijetnega, moram skoraj vsakič pred spanjem Bogu priznati, da mi je to koristilo in da je njegov načrt boljši od mojega. Takih primerov je bilo že nešteto.
Gre za manjše in večje “pashe” oziroma vstajenja, ki so v našem življenju kot spomeniki Božje vsemogočnosti.

Zato je dobro sproti beležiti ponižanja in tudi to, kako so nam koristila.

Kaj pa ponižanja, ki se nam zdijo zavita v temo in njihovih sadov še ne vidimo?
Nedoumljivi Božji načrti se uresničujejo ob svojem času, zato moramo pogosto počakati na velikonočno vstajenje, pred katerim sta veliki petek in sobota. Božja ura namreč teče v skladu s časom in potrebami nebeškega kraljestva, ne pa v ritmu naše nestrpnosti.

Po drugi strani nam vedno koristi posvet z nekom, ki ima trdno vero in nas dobro pozna. Pravzaprav bi morali, kot že rečeno, vse v tej knjižici priporočene vaje opravljati pod duhovnim vodstvom.

Povzetek vsega je: če sem odkril, da so mi razne življenjske zaušnice koristile in da je zlo, ki sem ga bil po krivem deležen, Bog obrnil v moje dobro, me nobena taka stvar več ne prestraši in lahko gradim na trdnih temeljih.
Vsako ponižanje, ki ga sprejmem, pripomore k mojemu duhovnemu napredku.

»Kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.« …. (se nadaljuje)

izbira in pripravlja Marko Čuk

Ozka steza ali široka pot

Napisal Marko na 7. maja 2021. Objavljeno v Iz naših knjižnih izdaj.

iz knjige Rosini, F., UMETNOST PONOVNEGA ZAČENJANJA, spremna beseda: Marko I. Rupnik, 256 strani, 13 x 21 cm, mehka vezava, Ognjišče, Koper 2021

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 18,50 €, s kartico zvestobe: 16,65 €

Poznamo pa tudi druga, nezaslužena ponižanja, ki so duhovno najbolj blagodejna, kadar jih voljno sprejmemo.
Če smo pri zasluženih ponižanjih poklicani narediti preskok od laži k resnici, gre pri nezasluženih za preskok od naših del k Božjim.
Pri ponižanjih, ki se nam zdijo nepravična – ta so praviloma redka – moramo vedno preveriti, ali so res takšna. Pogosto se namreč izkaže, da je to, kar smo sprva doživljali kot krivično, v resnici povsem upravičeno in da nismo nikakršna žrtev.
Včasih so potrebna leta, preden spoznamo, da je bilo neko ponižanje, ki se nam je zdelo krivično, povsem zasluženo in dobrodošlo.

Zato moramo pri tolmačenju takih dogodkov paziti, da se ne bi smilili samemu sebi. Marsikateri boleči dogodek izpred let danes vidim v drugačni luči kot takrat in vem, da še zdaleč nisem bil takšen jagenjček, kot sem si domišljal. Lahko rečem, da so mi ponižanja, ki sem si jih največkrat pridelal sam, pomagala duhovno zoreti. Poslala mi jih je Božja previdnost.
In tu je bistvo.

Čeprav tudi nezaslužena ponižanja doživljamo kot zlo in jih večinoma zavračamo ter obsojamo tiste, po katerih prihajajo, so sestavni del Gospodovega načrta za nas.
Kadar koli se znajdemo na razpotju pred nekim ponižanjem, nas vedno znova – kot GPS med vožnjo v avtu – nagovarja glas evangeljskega navigatorja:
»Vstopíte skozi ozka vrata, kajti široka so vrata in prostorna je pot, ki vodi v pogubo, in veliko jih je, ki stopajo po njej. Kako ozka so vrata in kako tesna je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo.«

Večina ljudi raje izbere prostorno pot, ki vodi proč od ponižanj, le redki pa vstopijo skozi ozka vrata in se podajo na tesno stezo.
Da bi lahko to storili, moramo verovati, da ta pot v vsakem primeru vodi k odrešenju, in da je vsemogočni Stvarnik vsega naš Oče. Zavedati se moramo, da je naša zgodovina prežeta s skrivnostjo: čeprav se popolnoma svobodno odločamo, vse ostaja v njegovih rokah. Bog lahko tudi zlo obrne v dobro in iz prahu obudi življenje. Zato vem, da bo moj Oče – če mi nekdo dela hudo – to obrnil v moje dobro. Ne bo me izpustil iz svojega naročja.
In zato se lahko mirno pustim gristi mikroorganizmom.

Takrat lahko Bog v meni naredi največja dela. Šele ko sem povsem nemočen, mu končno pustim, da svobodno deluje.
Bog mi je najlepše darove dal po rokah tistih, ki so me prizadeli. S tem me je hotel pripraviti predvsem do tega, da bi se namesto na svoje sile začel zanašati na Njegovo moč. Da bi skočil v njegovo naročje in tam počakal na uresničitev njegovega načrta.

Mar to pomeni, da moramo – tudi kadar se nam ali drugim dogaja krivica –, prepustiti Bogu, da uredi stvari na svoj način in ob svojem času?
Da! Do te modrosti pridemo na podlagi izkušnje, da lahko Bog iz vsake smrti potegne življenje in v vsaki temi prižge luč – skratka, da lahko ustvarja iz niča.

Gre za nekakšno doživetje vstajenja, ki je nepogrešljivo za naš duhovni razvoj.
Vsako jutro lahko vstopimo v vstajenjsko razsežnost svojega življenja in vsak dan doživimo Božjo moč. Izkusiti in podoživeti moramo resničnost besede šestega dne: »naj zemlja rodi živa bitja«, da lahko iz nežive zemlje pride novo življenje. Ponižanja, ki nas postavljajo na trdna tla, obrezujejo in križajo, lahko izkoristimo v svojo korist tako, da se izročimo Bogu in ga s tem na nek način primoramo, da opravi svoje delo.
Nekaterim bralcem, zlasti tistim z velikim egom, se to zdi nerazumljivo. A tu ni česa pojasnjevati. Tu je treba preprosto umreti sebi. Tistim pa, ki se branijo z osnovnim vprašanjem: “Kaj pa, če Boga sploh ni?” bi odgovoril takole: “Da bi to izvedeli, moramo najprej verovati, in ne obratno. Da bi to izkusili, moramo zaupati.” … (se nadaljuje)

izbira in pripravlja Marko Čuk

Ponižanja odpirajo vrata spremembam

Napisal Marko na 6. maja 2021. Objavljeno v Iz naših knjižnih izdaj.

iz knjige Rosini, F., UMETNOST PONOVNEGA ZAČENJANJA, spremna beseda: Marko I. Rupnik, 256 strani, 13 x 21 cm, mehka vezava, Ognjišče, Koper 2021

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 18,50 €, s kartico zvestobe: 16,65 €

Kje pa se naučimo tega “skakanja” onkraj smrti? Omenjeni življenjski pojav bi lahko primerjali s procesom gnitja v botaniki, ki se začne s kaljenjem semena. Takoj ko ga vržemo v zemljo, ga napadejo in začnejo gristi v njej navzoči mikroorganizmi. Zdi se, da bo klijoče seme umrlo in propadlo … toda ne! Ravno po zaslugi teh malih zajedavcev, svojih sovražnikov, seme vzkali in se spremeni v drugačno obliko življenja.
Nastane rastlina, novo življenje. To, kar je bilo videti kot katastrofa, je v resnici pasha.

Jezus to pove še nazorneje:
»Resnično, resnično, povem vam: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu.«
Tako iz nečesa, kar nas uničuje, vzklije novo življenje. Govorim predvsem o ponižanjih, ki nam lahko pomagajo pri duhovni rasti, čeprav, to je treba poudariti, ne samodejno. So priložnost, ki jo lahko izkoristimo ali pa tudi ne. Večkrat je ne.

Čemu so ponižanja koristna? Zato ker nas prevzgajajo in nam dajejo moč, da začnemo znova.

Ponižanja so priložnost za urjenje v spolnjevanju Božje volje in vnaprejšnje okušanje vstajenja.
Kako to?

Poznamo več vrst ponižanj, na splošno pa jih delimo na tista, ki smo si jih zaslužili, in tista, ki si jih nismo.

Tipična in najpogostejša ponižanja so zaslužena. So trenutek resnice, ko nas ta udari po nosu in nam pokaže našo pravo veljavo. Spremlja jo boleče spoznanje o lastni precenjenosti, ki je sorazmerno z utvaro, ki smo si jo naredili o sebi. Padec iz zablode o vsemogočnosti je vse prej kot prijeten.

Vsako ponižanje, naj bo še tako boleče, je blagodejno, ker odpira vrata spremembam in pogosto razblini še eno utvaro – o naši nedolžnosti. Čeprav je odkritje nekega greha neprijetno, je obenem milost, ki omogoča začetek ozdravljenja od njega. Koristno je, da ta blagodejna bolečina traja nekaj časa. Gorje tistim, ki proti njej uporabljajo analgetike! Kdor svoje na novo odkrite napake prehitro odrine v pozabo, zamudi priložnost, da bi se iz njih nekaj naučil, in prepušča svojo dušo nadaljnji gnilobi.

Zame je dobro, da okusim grenkobo ponižanja, ki je posledica mojega bedastega napuha. Koristno je, da pridejo na dan pomanjkljivosti, ki sem jih skrival, morda celo pred sabo. Da bi prišli do modrosti, potrebujemo grenka soočanja z resnico. Resničnost prizadene samo tiste, ki živijo zunaj nje. Edino, kar v ponižanjih trpi, je naš napuh. Ponižanja nam pokažejo, kakšni smo v resnici in nič drugega.
Kako dobro nam denejo! So najučinkovitejše sredstvo proti življenju na oblakih!

Res pa je, da nas ponižanja, ko nas doletijo, na nek način ubijejo: zahtevajo, da sprejmemo resnico in umremo sebi. Seveda jih lahko tudi zavrnemo. To počnemo predvsem na dva načina: tako, da še naprej vztrajamo v svojih utvarah in valimo krivdo na nekoga ali nekaj drugega, ali pa z otročjim protestiranjem, “da se te igre ne gremo več”, kar je izraz samoljubja. …. (se nadaljuje)

izbira in pripravlja Marko Čuk

Misli iz knjige Umetnost ponovnega začenjanja (Fabio Rosini), ki je nedavno izšla pri založbi Ognjišče. Ker to ni knjiga, ki bi jo vzeli v roke in prebrali naenkrat … jo bomo “po malem” brali na spletu … da bi tako morda bolj začutili “žejo po duhovnem razločevanju” … in iz dneva v dan tudi “okus Božjega delovanja”. Knjiga je prava mojstrovina, saj nam zelo “užitno” (s primeri iz življenja) predstavi to “težko” vsebino … kako priti k Očetu, ki nam daje življenje, kako se preroditi v Njem, ga sprejeti za Očeta in mu dovoliti, da v nas deluje… S knjigo Umetnost ponovnega začenjanja moramo seveda oditi na “skrivno”, v svojo notranjo “sobo” in “zapreti vrata”.

Vstajenje iz prahu v življenje

Napisal Marko na 5. maja 2021. Objavljeno v Iz naših knjižnih izdaj.

iz knjige Rosini, F., UMETNOST PONOVNEGA ZAČENJANJA, spremna beseda: Marko I. Rupnik, 256 strani, 13 x 21 cm, mehka vezava, Ognjišče, Koper 2021

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 18,50 €, s kartico zvestobe: 16,65 €

Zadnje Božje dejanje pred stvarjenjem človeka – moža in žene – nam predstavi kopenske živali kot njune sopotnike na zemeljskem potovanju.
Gre za preskok od neživega k živemu, iz neorganskih mineralov v žive organizme. (…) Toda Bog kasneje človeku oznani tudi strašne posledice njegove neposlušnosti: da se bo po trdem življenju na njemu sovražni zemlji povrnil v prah, iz katerega je prišel. Greh, ki ga Geneza predstavlja kot glavni vir človeške nesreče, povzroči katastrofalno preobrazbo oziroma propad vseh stvari. Človek z grehom pretrga odnose z Bogom in drugimi. Izgubi Božjo milost in svoje dostojanstvo. Njegovo življenje se spremeni v gnusobo.

Greh zastira prelepo panoramo človeškega življenja, blati lepoto, posiljuje nedolžnost, spreminja čiste in plemenite namere v umazana, sebična in podla dejanja, navdaja srce z napuhom, obsedenim hlepenjem po imetju, negotovostjo in tesnobo. Greh vedno bolj razkraja družbo, ki ga ne priznava in živi brez vseh moralnih zadržkov.

Zato prvi del šestega dne zveni kakor angelovo veselo oznanilo, da je mogoč tudi obratni proces: da lahko iz prahu smrti vstanemo v novo življenje.
Čeprav je res, da smo z grehom spremenili življenje v smrt in se po Adamu vračamo v prah, je še bolj res, da lahko iz prahu dvignemo svoje oči k novemu Adamu, Jezusu Kristusu. Prah tako ni več končna postaja minljivega življenja, ampak prehod v neminljivo. Iz prahu v vstajenje.

Čeprav je naše biološko telo zapisano razkroju in “vrnitvi v prah”, nas pred obupom varuje vera v vstajenje in novo neminljivo telo, ki ga bomo prejeli. Gre za skrivnost, ki jo kristjani obhajamo na pepelnično sredo, s katero se začne postni čas. Ta doseže svoj vrhunec z velikonočnimi prazniki in se dopolni z binkoštmi.

Po obilnem razsvetljenju Svetega Duha, ki mi ga Bog naklanja kljub moji veliki nevrednosti, vedno jasneje spoznavam, da lahko zmagam samo z umiranjem samemu sebi. Le tako lahko obrodim kakšen sad in z drugimi ohranjam občestvo dobrin.
In, začuda, se kljub temu ‘umiranju’ počutim bolj živega, uresničenega in samemu sebi podobnega kot kdaj koli.

Na neki način vstajam od mrtvih. Pred vstopom v to smrt se izročim nebeškemu Očetu in Kristusu v zaupanju, da mi bo v zameno za moje dal svoje življenje. Šele tedaj odkrijem, da je bila tista smrt, ki sem se je v svoji sebičnosti tako bal in se je branil, v resnici le začetek novega življenja, ki ga že okušam; in to življenje z okusom večnosti ni moje, ampak Božji dar. Taka smrt res ni izguba, ampak dobiček. Splača se uriti v takem umiranju. … (se nadaljuje)

izbira in pripravlja Marko Čuk

Janez Jenko, prvi škof obnovljene koprske škofije

Napisal Marko na 4. maja 2021. Objavljeno v V spomin.

* 5. maj 1910, Mavčiče, † 24. december 1994, Koper

Rodil se je 5. maja 1910 kot deseti otrok kmečke Petrove družine na Jami v župniji Mavčiče na Gorenjskem. Prvo šolsko znanje si je nabiral najprej doma, potem pa na Bledu, pri stricu Janezu, ki je bil tam župnik. Leta 1921 je prišel v Škofove zavode v Šentvidu nad Ljubljano in se po maturi zglasil v ljubljanskem bogoslovju. Leta 1934 ga je v duhovnika povetil škof Rožman, nekaj časa je bil kaplan v Kostanjevici na Krki, potem pa šest let prefekt v Škofovih zavodih. V tem času je opravil doktorat iz teologije (Nauk apostola Pavla o evharistiji) in leta 1940 nastopil službo profesorja verouka na gimnaziji v Beogradu, kjer je ostal 24 let. Ob koncu vojne se je preselil v nadškofijo in opravljal delo generalnega vikarja, šestnajst let je bil glavni in odgovorni urednik verskega mesečnika Blagovest …Leta 1964 je prejel dekret za apostolskega administratorja slovenskega dela goriške nadškofije.Škofovsko posvečenje je prejel 6. septembra 1964 v Logu pri Vipavi.

Od vsega začetka si je prizadeval, da bi bilo vse primorsko ozemlje združeno v eni škofiji, kar je nakazal že s svojim škofovskim grbom, v katerem sta bila na levi strani svetogorska bazilika in znameniti solkanski most (Goriška), na desni pa pročelje koprske stolnice in jadrnica na morju (Koprščina). Njegova prizadevanja so se ob podpori duhovnikov in vernikov uresničila 17. oktobra 1977, ko je papež Pavel VI. podpisal odlok o obnovitvi koprske škofije v povečanih mejah. Njen prvi nadpastir je bil ustoličen 8. januarja 1978. Kot rezidencialni škof jo je vodil do 16. aprila 1987, ko je pastirsko palico izročil svojemu nasledniku, škofu Metodu Pirihu.

Ena najbolj značilnih potez njegovega značaja je bila odkritost, poštenost, iskrenost. Kakršen je bil pred Bogom in pred samim seboj, tak je hotel vedno biti tudi v odnosu do drugih. Njegovo pričevanje za božjo resnico se je končalo 24. decembra 1994, na sveti večer pred slovesnim praznikom Jezusovega rojstva.
Njegov naslednik škof Metod Pirih je ob njegovem pogrebu (28. decembra 1994) dejal: “Škof Janez je trdno veroval, da se bo vera spremenila v blaženo gledanje in trd življenjski boj v zmago.”

Bogu smo hvaležni za pogumno pričevanje tega naslednika apostolov, moža trdne vere, ki je bil močna opora svojim duhovnikom in vernikom.

več:
S. Čuk, Janez Jenko. “Trdno je veroval, da se bo vera spremenila v blaženo gledanje in življenjski boj za zmago: Pričevanje, v: Ognjišče 5 (2010), 14-15.
knjiga: dr. Janez Jenko, prvi škof obnovljene koprske škofije, zbornik, (uredil dr. Rafko Valenčič, Ognjišče, Koper, 2010.

nekaj njegovih misli:

Vsak kompromis na račun resnice je vedno poguben. Samo na resnici se dajo graditi trdni mostovi med ljudmi. Laž in zmota sta vedno usodni. Samo resnica je kriterij dobrote in ljubezni. Marsikaj se prikazuje kot dobrota, pa je škodljivo.
Ne svet, samo Bog more izpolniti praznino človeškega srca, tako velike želje ima to naše srce!
Boriti se moramo sami s seboj, da uresnićčimo velike duhovniške ideale. Vsak duhovnik si mora prizadevati, da bo podoben Kristusu po svetosti svojega življenja. (…) Da bomo res duhovniško živeli, moramo prvo skrb posvečati notranjemu duhovnemu življenju.
Vera – zmaga. V veri staršev sem bil rojen in krščen. V verskem okolju sem preživel svoje otroštvo in študijska leta. Za vero sem deloval v svojih službah. V isti veri sklepam tek svojega življenja v upanju, da se bo vera v vsej polnosti razodela tudi kot zmaga. (ob biserni maši, 1994)
Vzljubil sem vas in vso primorsko zemljo ob prvem srečanju … Svoje zadnje trpljenje, vse bolečine in smrt sprejemam že zdaj kot Kristusov dar. Vse to želim prenesti vdano za njegovo kraljestvo , za mojo drago Prtimorsko. (iz duhoivne oporoke)

pripravlja Marko Čuk

Ljubljanski kongres Svete alianse

Napisal Marko na 4. maja 2021. Objavljeno v Dogodki.

(ob obletnici konca kongresa)
Ljubljana, današnje slovensko glavno mesto, je bilo po svetu vse do slovenske osamosvojitve najbolj znano po znamenitem kongresu Svete alianse. Za nekaj tednov (od 26. januarja do 12. maja 1821) je bila mala Ljubljana ‘središče’ Evrope. Gostila je avstrijskega cesarja, ruskega carja ter številne kneze in diplomate, ki so krojili ponapoleonsko Evropo. Ljubljanski kongres je bil nekakšno nadaljevanje kongresa na Dunaju med novembrom 1814 in junijem 1815, kjer so se zbrale vse evropske kronane glave in diplomati z namenom, da po dveh desetletjih vojn v Evropi zagotovijo trden mir, utrdijo moč monarhij in preprečijo širjenje idej francoske revolucije po stari celini. Domačin kongresa je bil avstrijski cesar Franc I., glavni osebnosti pa sta bila avstrijski kancler Metternich in ruski car Aleksander I. Po dolgih pogajanjih so zmagovalci vojn nad Napoleonom junija 1815 podpisali dokončen sporazum. Francija je izgubila dele ozemelj, zmagovalni imperiji (Avstrija, Prusija, Rusija) pa so povečali svoja ozemlja. Monarhi so se zavezali, da si bodo pomagali v boju proti revolucionarnim dejavnostim in zunanjim sovražnikom in v ta namen septembra 1815 ustanovili Sveto alianso. Sestavljali so jo trije imperiji: katoliška Avstrija, protestantska Prusija in pravoslavna Rusija. Vladarji so bili prepričani, da bodo lahko dolgo mirno vladali, narodi pa so zaželeli svobode in nastanka svojih držav.
Povod za Ljubljanski kongres Svete alianse, ki se je začel 26. januarja 1821, je bila ustavna revolucija v Neapeljskem kraljestvu junija 1820. Zaradi te krize so se predstavniki evropskih velesil srečali že oktobra 1820 v Opavi na Češkem, kjer pa niso uspeli najti skupnega jezika za rešitev krize. V Ljubljani so se voditelji Rusije, Avstrije in Prusije odločili ponuditi pomoč neapeljskemu kralju in avstrijska vojska je že 20. naredila red. Na kongresu so obravnavali še revolucijo v Piemontu ter upor proti turški vladavini v Moldaviji in Vlaški. Cilj Ljubljanskega kongresa Svete alianse in absolutistična oblast vladarjev je ohranjena. Na slavnostni seji 12. maja 1821 so Avstrija, Rusija in Prusija sprejele dokončno deklaracijo. Francija in Anglija pri sestavi in podpisu te deklaracije nista sodelovali, kar kaže na nesoglasja znotraj Svete alianse. Ideje in ukrepi alianse so bili dolgoročno gledano zgrešeni. Niso upoštevali realne podobe takratne Evrope – prebujanja narodov, ki so se uprli v “pomladi narodov” leta 1848.
Ljubljana, ki je takrat imela dobrih 12.000 prebivalcev, je sprejela nad 500 visokih gostov. Med najpomembnejšimi so bili avstrijski cesar Franc I., ruski cesar Aleksander I., neapeljski kralj Ferdinand I: in avstrijski kancler Metternich, ki je bil idejni vodja in povezovalec kongresa. Ljubljana je v dneh kongresa in že pred njim živela le za njega. Mesto je dobilo blišč evropskih dvorov. ‘Obleklo’ se je v praznična oblačila, vse ulice so bile čiste in pometene. Poskrbeli so za mestno razsvetljavo in obnovili gledališče. Mesto je gostilo tudi številne prireditve. Niso manjkale niti cerkvene slovesnosti. Med najbolj slovesnimi je bila gotovo proslava rojstnega dneva cesarja Franca I. 12. februarja. Dopoldne je sprejemal čestitke najvišje družbe, nato je šel k maši v uršulinsko cerkev. V Filharmoniji so bili koncerti, za katere niso prodajali vstopnic, ampak pobirali le prostovoljne prispevke. Ruski car je kot prostovoljni prispevek položil kup zlatnikov. V mestu so organizirali številne plese, maškarade, vojaške parade, plovbe po Ljubljanici. Za prihod visokih gostov so tlakovali številne ulice in trge, med njimi tudi Kapucinski (sedanji Kongresni) trg. Javnost je bila o kongresnem dogajanju obveščena z rednimi objavami v časniku Laibacher Zeitung. Danes nas na dogodke iz leta 1821 poleg Kongresnega trga spominjata še Cesta dveh cesarjev na Viču in gostilna Pri ruskem carju na Ježici. Svoje vtise o Ljubljanskem kongresu je Henrik Costa navdušeno izpovedal: »Prav gotovo pozna zgodovina Kranjske več bleščečih trenutkov, vendar pa tako sijajnih, kot jih je preživela v prvih petih mesecih leta 1821, še ni doživela.«

več:
ČUK, Silvester. 200 let od zatona Napoleona in kongresa Svete alianse v Ljubljani. (Priloga) Ognjišče, 2021, leto 57, št. 5, str. 42-47.

Zaton velikega osvajalca …

Napisal Marko na 4. maja 2021. Objavljeno v Priloga.

(ob obletnici) Na kratko predstavljamo tri različne vsebine, ki pa so med seboj vzročno povezane. V vseh treh, najmanj v tretji, na tak ali drugačen način nastopa francoski vojskovodja Napoleon, ki je s svojimi armadami hotel zavladati vsej Evropi. Avstriji je odvzel del ozemlja in ustanovil Ilirske province, v katere so bile vključene skoraj vse slovenske pokrajine. Obstajale so manj kot štiri leta (1809–1813). Poraženega osvajalca Napoleona so spravili na varno, na samoten otok, kjer je pred dvesto leti osamljen umrl. Zmagovalci so združili svoje moči, da Evropo vrnejo na stare tirnice. To so urejali najprej na Dunajskem kongresu (1814–1815), nadaljevali pa na kongresu Svete alianse, ki je bil pred dvesto leti v Ljubljani. (zaključna slavnostna seja 12. maja 1821)

NAPOLEON BONAPARTE – “VELIKI MALI MOŽ”
(ob obletnici) Konec osemnajstega in začetek devetnajstega stoletja je v Evropi zaznamoval francoski vojskovodja Napoleon Bonaparte, ki se ga zaradi njegove majhne postave in bliskovitih vojaških in državniških uspehov drži vzdevek “veliki mali mož”. Nemški pisatelj Emil Ludwig v svojem romanu Napoleon (1925) polaga v njegova usta besede: »Še nikoli nisem videl vzvišenega sedeža, ne da bi me prijela volja, da bi sedel nanj.« Na vsak način je hotel priti na vrh, priti v zgodovino. Njegove sanje so bile združena Evropa. Ne združena Evropa svobodnih držav, ampak francoska Evropa.
Napoleon Bonaparte je bil sin uradnika plemiškega rodu v Ajacciu, glavnem mestu Korzike, kjer se je rodil 15. avgusta 1769. Že od rane mladosti se je šolal na kadetski šoli v Briennu, zatem pa na Francoski vojaški akademiji. Nemirni čas francoske revolucije (1789) je dočakal v Parizu kot topniški stotnik. Zaradi svojega odločnosti in naglega ukrepanja se je dosegal presenetljive vojaške uspehe in je bliskovito napredoval. Ko je zavzel pristanišče Toulon, je že s 24 leti postal armadni general. Leta 1797 je porazil avstrijsko cesarsko armado, na pohodu proti Dunaju so Napoleonovi vojaki zasedli Ljubljano. Avstrijski cesar je bil prisiljen podpisati mirovno pogodbo v Campo Formiu. Tega leta je Napoleon zasedel papeško državo, zatem pa so papeža Pija VI. kot ujetnika odvedli v Francijo. Leta 1798 je izvedel državni udar in vzpostavil konzulat s tremi konzuli – glavni konzul je Napoleon, naslednje leto je postal prvi konzul Francije, leta 1804 se je razglasil za cesarja Francozov; s cesarskim nazivom je skušal pokazati, da bo nadaljeval tradicijo Karla Velikega in rimskih cesarjev. Vse pravne odnose v državi je urejal Napoleonov civilni zakonik (Code Napoleon); vseboval je 2251 členov, ki so določali enakopravnost, svobodo, versko strpnost, nedotakljivost osebne lastnine in predstavljajo temelje meščanskega prava. Že pred letom 1800 je Napoleon s svojimi četami začel osvajalni pohod po Evropi. Po avstrijskem porazu pri Wagramu in schönnbrunskem miru je Avstrijo oslabil z ustanovitvijo Ilirskih provinc. Po angleški zmagi v pomorski bitki pri Trafalgarju (1805) je Napoleon skušal Anglijo gospodarsko uničiti s celinsko zaporo, prepovedjo trgovanja evropskih držav s to najmočnejšo nasprotnico. Da bi se ta zapora spoštovala, je nadzoroval vse obale. Rusija jo je vse pogosteje kršila, zato je sklenil rusko ozemlje priključiti svoji Evropi in Rusijo kaznovati, ker mu je uničila načrte. Z armado 600.000 mož je šel leta 1812 na pohod proti Rusiji. To je bila velika napaka. Pri Borodinu blizu Moskve je sicer zmagal, toda zasedel je prazno Moskvo, v kateri je tedaj izbruhnil požar, bližala se je ruska zima. Napoleon je poražen zapustil Moskvo 19. oktobra 1812. Poraz v Rusiji je spodbudil druge evropske narode k uporu in 16. oktobra 1813 je pri Leipzigu prišlo do “bitke narodov”, v kateri je francoska vojska doživela poraz. Napoleona so izgnali na sredozemski otok Elbo. V Franciji se je začela restavracija, na oblast so se vrnili Burboni. Napoleon je z Elbe pobegnil in 30. marca 1815 prišel v Pariz. Pri kraju Waterloo v današnji Belgiji mu je zavezniška vojska junija 1815 zadala dokončni poraz. Po tem porazu so ga izgnali daleč proč od Evrope, na oddaljeni otok Svete Helene, kamor je prispel 17. oktobra 1815. Tam je živel zastražen nekaj manj kot šest let do svoje smrti 5. maja 1821. Ko se je oziral nazaj, je prišel do spoznanja: »Nihče razen mene ni kriv mojega padca. Bil sem svoj najhujši sovražnik in povzročitelj svoje usode.« Njegove posmrtne ostanke so leta 1840 pripeljali v Pariz in jih z veličastnim pogrebom položili v vojaško grobnico Les Invalides.

ILIRSKE PROVINCE 1809–1813
Ilirske province (Provinces illyriennes) je Napoleon ustanovil 14. oktobra 1809, ko je bila Avstrija po porazu v bitki pri Wagramu z mirom v Schönbrunnu prisiljena prepustiti Franciji zahodni del Koroške, Kranjsko, Hrvaško in Vojno krajino, Goriško, Trst in Istro. Že od leta 1805 pa je imela v lasti beneško Istro in Dalmacijo z Boko Kotorsko ter ozemlje nekdanje Dubrovniške republike, leta 1810 jim je bila priključena vzhodna Tirolska. Province so obsegale ozemlje okoli 55.000 km2 z 1,5 milijona narodnostno različnega prebivalstva, ki so bili ilirski državljani. Napoleon je Province ustanovil iz strateških in gospodarskih razlogov. Avstrijo so odrezale od morja in Francija je gospodarsko nadzirala obe obali Jadranskega morja, delovale pa so tudi kot obramba Italije, ki je imela za Napoleona velik strateški pomen. Province formalno niso bile del Francoskega cesarstva, bile pa so mu povsem podrejene. Glavno mesto je bila Ljubljana, na čelu Provinc je bil generalni guverner, pod katerim so bili vojska, uprava in pravosodje. Prvi je bil na mesto generalnega guvernerja 8. oktobra 1809 imenovan maršal Marmont, eden najuglednejših vojskovodij francoskega cesarstva, ki jih je vodil do januarja 1811; 9. aprila istega leta ga je nasledil general Bertrand, ki je funkcijo opravljal do februarja 1812, ko je bil za konzula imenovan general Junot. Zadnji guverner je bil Joseph Fouche, imenovan julija 1813, ki je bil na tem mestu le en mesec. Sprva je Province sestavljalo deset intendanc, od reforme leta 1811 pa sedem provinc, podobnih francoskim departmajem: Koroška (s sedežem v Lienzu), Istra (Trst), Kranjska, civilna Hrvaška (Karlovec), vojna Hrvaška (Senj), Dalmacija (Zadar)in dubrovniško-kotorska provinca (Dubrovnik). Vsako provinco je vodil intendant, nižja enota je bil distrikt, najnižja pa občina z županom (maire), izbranim iz vrst najbolj uglednih prebivalcev občine. Od 1. januarja 1812 je moral župan voditi tudi matične knjige (rojstne, poročne in mrliške). V skladu z novimi političnimi mejami je bila preurejena tudi cerkvena teritorialna razdelitev. Ustanovljeni sta bili nadškofiji v Ljubljani in Zadru, škofije pa v Gorici, Kopru, Šibeniku, Splitu in Dubrovniku. Ljudi so zelo razburjale francoske verske reforme: uvedli so civilno poroko, francoski revolucionarni koledar, odpravili so nekatere praznike, dovolili so le štiri (vnebohod, veliki šmaren, vse svete in božič).
Francozi so v Ilirskih provincah preuredili šolstvo. Prva uredba francoskih oblasti, odlok maršala Marmonta z dne 4. julija 1810, je radikalno prekinila s starim avstrijskim šolskim sistemom. Odlok je namesto prejšnjih trojnih oblik osnovne šole (trivialke, glavne šole in normalke) uvajal enotne štirirazredne osnovne šole (ecoles primaires), iz katerih so lahko učenci direktno prestopali v poklicne šole ali pa v gimnazije. Na višji stopnji je odlok uvajal liceje. Ta ureditev šolstva je veljala le v šolskem letu 1810/11. 12. decembra 1811 je generalni guverner Bertrand podpisal odlok, po katerem naj bi se ilirsko šolstvo približalo francoskemu. Nekatere gimnazije so nadomestili s kolegiji, druge pa so degradirali v običajne primarne šole. Še pomembnejša novost pa je bila preobrazba ljubljanskih centralnih šol v akademijo, ki je vključevala pet fakultet (filozofsko, medicinsko, pravno, tehniško in teološko). Z njo smo na Slovenskem prvič dobili zametke pravega univerzitetnega študija. Slovenščina kot učni jezik se je uveljavljala le počasi. Kljub naporom Valentina Vodnika, ki je v letih francoske oblasti napisal vrsto slovenskih učbenikov, je na slovenskem ozemlju Ilirskih provinc delovalo le malo slovenskih osnovnih šol. Leta 1810 so začeli izdajati Le Telegraphe officiel, uradni list Ilirskih provinc, v katerem so razglase objavljali v francoščini, nemščini in italijanščini, načrtovane izdaje v slovenščini niso uresničili. Med letoma 1811–1813 je kot urednik deloval francoski književnik Charles Nodier.
Zaradi izrecnega Napoleonovega ukaza so se Province morale vzdrževati same, zato so bila davčna bremena zelo težka. Zaradi teh težkih davčnih bremen in uvedbe splošne vojaške obveznosti Francoska vladavina ni bila priljubljena. Trajala je samo štiri leta, zato je tudi koristne reforme izvajala nedosledno in nepopolno. Še pred znamenito “bitko narodov” pri Leipzigu oktobra 1813 so morali Francozi izprazniti ozemlje Ilirskih provinc, ki je bilo vrnjeno Avstriji. S koncem Ilirskih provinc so bili znova vsi Slovenci pod enim vladarjem. Na območju nekdanjih Ilirskih provinc so Avstrijci hitro odpravili vse tiste francoske ukrepe, ki bi lahko omajali ali ogrozili ustavni red. Na šolskem in cerkvenem področju so se vrnili v stare tirnice. Akademije v Ljubljani ni bilo več. »Na nekdanje Ilirske province je spominjalo le še Ilirsko kraljestvo, ki je bilo sestavljeno iz Kranjske, Goriške, Trsta, Istre, sprva Beljaško, po letu 1825 pa cela Koroška, Čedad z okolico in zahodni predeli Hrvaške. Kraljestvo je obstajalo bolj na papirju in ne v cesarskem grbu. Bolj realen je bil naslov goriškega nadškofa kot metropolita Ilirije« (Stane Granda).

LJUBLJANSKI KONGRES SVETE ALIANSE
Ljubljana, današnje slovensko glavno mesto, je bilo po svetu vse do slovenske osamosvojitve najbolj znano po znamenitem kongresu Svete alianse. Za nekaj tednov (od 26. januarja do 12. maja 1821) je bila mala Ljubljana ‘središče’ Evrope. Gostila je avstrijskega cesarja, ruskega carja ter številne kneze in diplomate, ki so krojili ponapoleonsko Evropo. Ljubljanski kongres je bil nekakšno nadaljevanje kongresa na Dunaju med novembrom 1814 in junijem 1815, kjer so se zbrale vse evropske kronane glave in diplomati z namenom, da po dveh desetletjih vojn v Evropi zagotovijo trden mir, utrdijo moč monarhij in preprečijo širjenje idej francoske revolucije po stari celini. Domačin kongresa je bil avstrijski cesar Franc I., glavni osebnosti pa sta bila avstrijski kancler Metternich in ruski car Aleksander I. Po dolgih pogajanjih so zmagovalci vojn nad Napoleonom junija 1815 podpisali dokončen sporazum. Francija je izgubila dele ozemelj, zmagovalni imperiji (Avstrija, Prusija, Rusija) pa so povečali svoja ozemlja. Monarhi so se zavezali, da si bodo pomagali v boju proti revolucionarnim dejavnostim in zunanjim sovražnikom in v ta namen septembra 1815 ustanovili Sveto alianso. Sestavljali so jo trije imperiji: katoliška Avstrija, protestantska Prusija in pravoslavna Rusija. Vladarji so bili prepričani, da bodo lahko dolgo mirno vladali, narodi pa so zaželeli svobode in nastanka svojih držav.
Povod za Ljubljanski kongres Svete alianse, ki se je začel 26. januarja 1821, je bila ustavna revolucija v Neapeljskem kraljestvu junija 1820. Zaradi te krize so se predstavniki evropskih velesil srečali že oktobra 1820 v Opavi na Češkem, kjer pa niso uspeli najti skupnega jezika za rešitev krize. V Ljubljani so se voditelji Rusije, Avstrije in Prusije odločili ponuditi pomoč neapeljskemu kralju in avstrijska vojska je že 20. naredila red. Na kongresu so obravnavali še revolucijo v Piemontu ter upor proti turški vladavini v Moldaviji in Vlaški. Cilj Ljubljanskega kongresa Svete alianse in absolutistična oblast vladarjev je ohranjena. Na slavnostni seji 12. maja 1821 so Avstrija, Rusija in Prusija sprejele dokončno deklaracijo. Francija in Anglija pri sestavi in podpisu te deklaracije nista sodelovali, kar kaže na nesoglasja znotraj Svete alianse. Ideje in ukrepi alianse so bili dolgoročno gledano zgrešeni. Niso upoštevali realne podobe takratne Evrope – prebujanja narodov, ki so se uprli v “pomladi narodov” leta 1848.
Ljubljana, ki je takrat imela dobrih 12.000 prebivalcev, je sprejela nad 500 visokih gostov. Med najpomembnejšimi so bili avstrijski cesar Franc I., ruski cesar Aleksander I., neapeljski kralj Ferdinand I: in avstrijski kancler Metternich, ki je bil idejni vodja in povezovalec kongresa. Ljubljana je v dneh kongresa in že pred njim živela le za njega. Mesto je dobilo blišč evropskih dvorov. ‘Obleklo’ se je v praznična oblačila, vse ulice so bile čiste in pometene. Poskrbeli so za mestno razsvetljavo in obnovili gledališče. Mesto je gostilo tudi številne prireditve. Niso manjkale niti cerkvene slovesnosti. Med najbolj slovesnimi je bila gotovo proslava rojstnega dneva cesarja Franca I. 12. februarja. Dopoldne je sprejemal čestitke najvišje družbe, nato je šel k maši v uršulinsko cerkev. V Filharmoniji so bili koncerti, za katere niso prodajali vstopnic, ampak pobirali le prostovoljne prispevke. Ruski car je kot prostovoljni prispevek položil kup zlatnikov. V mestu so organizirali številne plese, maškarade, vojaške parade, plovbe po Ljubljanici. Za prihod visokih gostov so tlakovali številne ulice in trge, med njimi tudi Kapucinski (sedanji Kongresni) trg. Javnost je bila o kongresnem dogajanju obveščena z rednimi objavami v časniku Laibacher Zeitung. Danes nas na dogodke iz leta 1821 poleg Kongresnega trga spominjata še Cesta dveh cesarjev na Viču in gostilna Pri ruskem carju na Ježici. Svoje vtise o Ljubljanskem kongresu je Henrik Costa navdušeno izpovedal: »Prav gotovo pozna zgodovina Kranjske več bleščečih trenutkov, vendar pa tako sijajnih, kot jih je preživela v prvih petih mesecih leta 1821, še ni doživela.«

ČUK, Silvester. 200 let od zatona Napoleona in kongresa Svete alianse v Ljubljani. (Priloga) Ognjišče, 2021, leto 57, št. 5, str. 42-47.

Avtor: Marko

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing