Avtor: wp.adm26

Grb

Papež Frančišek je obdržal osnovne poteze grba, ki ga je izbral ob škofovski posvetitvi. Ščit modre barve obdajajo papeški simboli, ki jih je v svojem grbu imel tudi papež Benedikt XVI. Gre za papeško mitro med dvema prekrižanima ključema zlate in srebrne barve, ki sta povezana z rdečo vrvjo. V osrednjem delu ščita modre barve se nahajajo simboli reda, iz katerega je papež izšel, namreč iz Družbe Jezusove: gre za rumeno sonce z žarki, v njegovi sredini pa izpisan Kristusov monogram IHS rdeče barve. Iz črke H se dviga križ, oblikovan iz treh žebljev. Pod soncem se nahajata zvezda na levi strani ter na desni cvet narde in ne grozd, kot se zdi na prvi pogled. Zvezda simbolizira Devico Marijo, Kristusovo mater in Mater Cerkve, medtem ko cvet narde simbolizira sv. Jožefa, zavetnika vesoljne Cerkve. V španski ikonografiji je sv. Jožef običajno upodobljen z vejico narde v roki. Z obema simboloma je papež želel izraziti svojo posebno pobožnost do Device Marije in sv. Jožefa.

Geslo

Papež Frančišek je obdržal geslo: Miserando atque eligendo (Z usmiljenjem in izvolitvijo), ki se nahaja pod ščitom. Gre za besede v latinščini, vzete iz pridige sv. Bede Častitljivega, ki je v komentarju k evangeljskemu odlomku, ko Jezus pokliče Mateja, zapisal: Jezus je videl cestninarja, ga pogledal z usmiljenjem in ga izvolil/izbral (miserando atque eligendo) ter rekel: Hodi za menoj. Pridiga sv. Bede govori o Božjem usmiljenju in je umeščena tudi v hvalnice za praznik sv. Mateja. Ravno na praznik sv. Mateja leta 1953 je mladi Jorge Bergoglio, star 17 let, na poseben način doživel ljubečo prisotnost Boga v svojem življenju. Med spovedjo je začutil, kako se je njegovega srca dotaknilo usmiljenje Boga, ki ga je s pogledom nežne ljubezni klical v posvečeno življenje po zgledu ustanovitelja Družbe Jezusove sv. Ignacija Lojolskega (1491–1556). Ko je bil posvečen v škofa, si je izraz sv. Bede izbral za geslo in življenjski program. Ohranil ga je tudi v papeškem grbu.

Besedilo je delno povzeto po besedilu, ki je objavljeno na spletni strani Radia Vatikan.

Jorge Mario Bergoglio, star 76 let, je na tokratnem konklavu ponovno sodil med osebnosti s precejšnjo verjetnostjo, da ga sobratje kardinali izvolijo za novega poglavarja katoliške Cerkve. Ponovno zato, ker je bil sodeč po govoricah že leta 2005 skoraj izbran za Petrovega naslednika: govori se, da ga je tedaj izmed 115 kardinalov volilcev izbralo kar štirideset in šele njegov umik v prid ‘prvouvrščenega’ kardinala Josepha Ratzingerja je takrat omogočil razmeroma hitro izvolitev Benedikta XVI. s potrebno večino glasov.

Karizmatični kardinal, ki velja za ‘kardinala revnih’, je sam dobro poznal razmere prikrajšanih: Bergoglio namreč izhaja iz družine s petimi otroki, katerih oče je v Argentino prišel iz Italije in je v novi domovini delal pri železnici. Kot številni njegovi rojaki ima tudi novi papež, rojen 17. decembra leta 1936, poleg argentinskega tudi italijansko državljanstvo in tekoče govori tako špansko kot tudi italijansko. Diplomirani kemik velja za večplastno nadarjenega človeka – je dober kuhar, velik ljubitelj opere, prijatelj grških klasikov, Shakespearea in Dostojevskega, odličen plavalec in izredno močan, saj se je večino svojega otroštva boril s šibkimi pljuči. Leta 2010 je prebolel hudo gripo, po kateri pa si je povsem opomogel.

Bergogliova poklicna pot v Cerkvi se je pričela z njegovim vstopom v jezuitski red pri enaindvajsetih letih. Kmalu po prejemu duhovniškega posvečenja leta 1969 je postal provincial svoje skupnosti v Argentini (leta 1973). Kasnejši profesor teologije je bil leta 1992 imenovan za nadškofa koadjutorja v Buenos Airesu, leta 1998 pa za tamkajšnjega nadškofa. Leta 2001 mu je papež Janez Pavel II. podelil kardinalski škrlat, Bergoglio pa je bil član komisije za Latinsko Ameriko, Papeškega sveta za družino, Kongregacije za bogoslužje in disciplino zakramentov ter Kongregacije za redovnike.

Teološko redovnik jezuit velja za zmernega in pripravljenega na dialog, blizu pa je tudi konzervativnemu in družbeno angažiranemu gibanju ‘Communione e Liberazione’. Njegove razmeroma redke besede so v tradicionalno katoliški Argentini vedno imele precejšnjo težo, saj se kar 90 % izmed 40 milijonov Argentincev izreka za katoličane. Doslej je uporabljal prevozna sredstva javnega prometa, prebival v stanovanju in ne v škofijskem dvorcu, ves čas pa si je izredno prizadeval pomagati vsem najbolj zapostavljenim: V božičnem in velikonočnem času je kardinal Bergoglio vedno obiskoval bolnišnice za otroke iz revnih družin ali pa zapore, bolnim in zapornikom je umival noge, vendarle pa je veljalo, da mu javni nastopi niso najbolj po godu: nekdanji nadškof v Buenos Airesu je redkobeseden človek, ki se, če je le mogoče, raje izogiba medijem.

„In zdaj začenjamo to pot, škof in ljudstvo, pot cerkve v Rimu, ki je tista, ki predseduje v ljubezni vsem drugim cerkvam. To je pot bratstva in ljubezni, pot medsebojnega zaupanja. Vedno molimo drug za drugega. Molimo za ves svet, da bi v njem zavladalo veliko bratstvo. Želim, da bi bila ta pot Cerkve, ki jo danes začenjamo in na kateri mi bo pomagal moj kardinal vikar, plodna za evangelizacijo tega lepega mesta. Zdaj pa bi vam rad dal svoj blagoslov. Pred tem pa vas prosim za eno uslugo: preden bo škof blagoslovil ljudstvo, vas prosim, da vi prosite Gospoda, da me blagoslovi. To je molitev ljudstva, ki prosi blagoslova za svojega škofa. V tišini zmolimo to molitev ljudstva, to vašo molitev zame.”

Različne kemične sestavine so nadomestile mokro slamo in smolo, s katerima so v Vatikanu proizvajali dimne signale ob sporočanju izida posameznih volilnih krogov v času konklava.

Kot je pojasnil p. Thomas Rosica, pomočnik vodje Tiskovnega urada pri Svetem sedežu, v Vatikanu od leta 2005 uporabljajo kemične spojine, s katerimi lažje sporočijo izid volitev novega papeža.

“Kljub temu, da je Cerkev dosegla tolikšen napredek na področju sodobnih komunikacij, računalniške tehnologije, svetovnega spleta in socialnih omrežij, se konklave še vedno zanaša na dimne signale, s katerimi svetu sporoča izide svojih volitev”, je p. Rosica pojasnil na včerajšnji tiskovni konferenci v Vatikanu.

V preteklosti so za proizvajanje belega dima uporabljali mokro slamo, črn dim pa je bil rezultat zažiga smole. Zaradi številnih ‘lažnih alarmov’ v preteklosti, je pojasnil p. Rosica, se je Vatikan zatekel po pomoč v ‘sodobno kemijo’, da bi se iz dimnika prikazali lažje ločljivi odtenki dima.

Danes črn dim nastane s pomočjo mešanice kalijevega perklorata, antracena in žvepla, bel dim pa je rezultat zažiga mešanice kalijevega klorata, laktoze in naravne jantarjeve smole. Volilne lističe po vsakem volilnem krogu sežgejo v tradicionalni peči v Sikstinski kapeli, posebna peč poleg nje pa skozi dimnik na strehi kapele v zrak pošlje značilni črn ali bel dim.

Glede na izid glasovanja med konklavom uporabljajo posebno elektronsko ploščo, s pomočjo katere s pritiskom na ustrezno stikalo izberejo ustrezne kemične spojine, ki so jih pred tem zmešali vatikanski tehnologi, in na ta način ustrezno obarvajo težko pričakovani dim s strehe Sikstinske kapele. Čeprav sta za proizvodnjo dima na voljo dve ločeni enoti, pa se obe cevi tik pod streho kapele združita v en dimnik. Celotno napeljavo ves čas ogrevajo, opremljena pa je tudi z ventilatorjem, ki bi po potrebi dim potisnil iz dimnika.

Črn dim, kakršnega smo sinoči pred osmo uro zvečer videli uhajati iz dimnika na strehi Sikstinske kapele, oznanja neuspešen izid volilnega kroga. Za razliko od črnega dima pa bel dim spremlja tudi pozvanjanje vatikanskih zvonov, ki svetu sporočajo, da je bil izvoljen novi papež.