Večerja z uganko: kako ljubezen (iz)najde pot

piše: Karel GRŽAN

ilustracija: Marjan ROŽEN

»Imata nocoj s Simono čas za večerjo?« me je po telefonu povprašal Beno. Prepustil sem se v premislek, on pa me je spodbudil k odločitvi za druženje z napovedjo: »To bo večerja z uganko.« Da bo pri dedku in babici, je še dodal, potem ko sem že privolil. S Simono sva bila sicer namenjena v gledališče, a je pomembneje gledati in sodoživljati najbližje v resničnosti življenja, kot opazovati na odru še tako dobro zamišljene prizore.

Večerja z uganko! S Simono sva sicer skušala uganiti, (za)kaj neki naj bi ta uganka bila, a sva se v ugibanju kmalu odrekla in se prepustila v presenečenje.

Da bo večerja na podstrešju, sta nama razložila dedek in babica in naju napotila po stopnicah v gornje prostore. Ugotovil sem – bilo je očitno, da do nedavnega niso bili v uporabi. Čeprav (za silo) urejeni, je v njih vel duh po zapuščenosti. V pravem nasprotju z njimi sta bila Beno in Jana. Vsa v radosti sta naju pričakala tam zgoraj in v sprejemu objela. S Simono sva se spogledala: "Ja, kaj je zdaj to?" Objem, pa ta žar ...

»Ali kaj praznujemo?« sem začuden povprašal.

»Ja, praznujemo!« je potrdila Jana.

»Odločitev,« je dodal Beno.

»Odločitev? Kakšno odločitev?« je bila Simona po žensko zvedava in jaz po moško nič manj.

»To bo razkrila večerja z uganko!« je Jana postregla odgovor brez odgovora.

Še vedno ves v presenečenju sem se ozrl po precej velikem (pač podstrešnem) prostoru urejenem v trojni namen: ob oknu miza z raznolikimi stoli, na drugem koncu kuhinja (bolje rečeno: kuhinjica) opremljena z očitno staro opremo in tretji del kavč, dva fotelja in mizica v sredi. Čeprav je bilo vse obrabljeno, je bilo simpatično, predvsem pa polno topline in prijetnosti, da me je prevzel občutek domačnosti.