Jorge Mario Bergoglio, papež Frančišek

Papež Frančišek I.

Jorge Mario Bergoglio, star 76 let, je na tokratnem konklavu ponovno sodil med osebnosti s precejšnjo verjetnostjo, da ga sobratje kardinali izvolijo za novega poglavarja katoliške Cerkve. Ponovno zato, ker je bil sodeč po govoricah že leta 2005 skoraj izbran za Petrovega naslednika: govori se, da ga je tedaj izmed 115 kardinalov volilcev izbralo kar štirideset in šele njegov umik v prid 'prvouvrščenega' kardinala Josepha Ratzingerja je takrat omogočil razmeroma hitro izvolitev Benedikta XVI. s potrebno večino glasov.

    Veseli smo novega papeža in Bogu smo hvaležni za tako prisrčnega in preprostega človeka. Že ob prvem nastopu je pokazal, da je duhoven človek in mož molitve, ponižen in prijazen. Lepo je, da ceni preproste ljudi, da računa na vernike in se zaveda, da je papež zaradi vernikov in ne oni zaradi njega. Pretresljivo je bilo, ko je najprej on prosil vernike, naj ga blagoslovijo. Uporablja preprost, vsakdanji jezik, blizu sodobnemu človeku (Lahko noč in prijeten počitek) ne pa odtujene in izumetničene govorice.

    V njegovem življenjepisu se me je posebej dotaknilo, da je rekel vernikom, naj ne hodijo na njegovo kardinalsko umestitev v Rim, ampak naj denar za letalsko karto raje namenijo ubogim v svojem okolju. Sam je živel v preprostem stanovanju, vozil se je z javnim prevozom in ne limuzino, sam si je celo pripravljal hrano. Zgovorne poteze v času, ko se tudi v naši družbi začenja razslojevanje in ko na žalost tudi nekateri ljudje iz Cerkve niso znali živeti skromno, kakor je živel papež Frančišek in kakor je živel sveti Frančišek, po katerim si je novi papež tudi nadel ime.

    Izbira ni tako presenetila, saj se je že dlje časa govorilo, da bo prihodnji papež latinoameričan. Lahko bi rekli, da so tokrat kardinali »držali obljubo« in izvolili človeka »s konca sveta«, kakor je sam rekel. Menim, da so s tem tudi pokazali, da želijo človeka, ki ima drugačno izkušnjo, ki ni prišel iz rimske kurije.

    Je prvi neevropejec in prvi jezuit na papeškem prestolu in je bil že po smrti Janeza Pavla II. »papabile«, kardinal, ki bi lahko postal papež. To se je sedaj tudi zgodilo.

Karizmatični kardinal, ki velja za 'kardinala revnih', je sam dobro poznal razmere prikrajšanih: Bergoglio namreč izhaja iz družine s petimi otroki, katerih oče je v Argentino prišel iz Italije in je v novi domovini delal pri železnici. Kot številni njegovi rojaki ima tudi novi papež, rojen 17. decembra leta 1936, poleg argentinskega tudi italijansko državljanstvo in tekoče govori tako špansko kot tudi italijansko. Diplomirani kemik velja za večplastno nadarjenega človeka – je dober kuhar, velik ljubitelj opere, prijatelj grških klasikov, Shakespearea in Dostojevskega, odličen plavalec in izredno močan, saj se je večino svojega otroštva boril s šibkimi pljuči. Leta 2010 je prebolel hudo gripo, po kateri pa si je povsem opomogel.

Bergogliova poklicna pot v Cerkvi se je pričela z njegovim vstopom v jezuitski red pri enaindvajsetih letih. Kmalu po prejemu duhovniškega posvečenja leta 1969 je postal provincial svoje skupnosti v Argentini (leta 1973). Kasnejši profesor teologije je bil leta 1992 imenovan za nadškofa koadjutorja v Buenos Airesu, leta 1998 pa za tamkajšnjega nadškofa. Leta 2001 mu je papež Janez Pavel II. podelil kardinalski škrlat, Bergoglio pa je bil član komisije za Latinsko Ameriko, Papeškega sveta za družino, Kongregacije za bogoslužje in disciplino zakramentov ter Kongregacije za redovnike.

Teološko redovnik jezuit velja za zmernega in pripravljenega na dialog, blizu pa je tudi konzervativnemu in družbeno angažiranemu gibanju 'Communione e Liberazione'. Njegove razmeroma redke besede so v tradicionalno katoliški Argentini vedno imele precejšnjo težo, saj se kar 90 % izmed 40 milijonov Argentincev izreka za katoličane. Doslej je uporabljal prevozna sredstva javnega prometa, prebival v stanovanju in ne v škofijskem dvorcu, ves čas pa si je izredno prizadeval pomagati vsem najbolj zapostavljenim: V božičnem in velikonočnem času je kardinal Bergoglio vedno obiskoval bolnišnice za otroke iz revnih družin ali pa zapore, bolnim in zapornikom je umival noge, vendarle pa je veljalo, da mu javni nastopi niso najbolj po godu: nekdanji nadškof v Buenos Airesu je redkobeseden človek, ki se, če je le mogoče, raje izogiba medijem.

„In zdaj začenjamo to pot, škof in ljudstvo, pot cerkve v Rimu, ki je tista, ki predseduje v ljubezni vsem drugim cerkvam. To je pot bratstva in ljubezni, pot medsebojnega zaupanja. Vedno molimo drug za drugega. Molimo za ves svet, da bi v njem zavladalo veliko bratstvo. Želim, da bi bila ta pot Cerkve, ki jo danes začenjamo in na kateri mi bo pomagal moj kardinal vikar, plodna za evangelizacijo tega lepega mesta. Zdaj pa bi vam rad dal svoj blagoslov. Pred tem pa vas prosim za eno uslugo: preden bo škof blagoslovil ljudstvo, vas prosim, da vi prosite Gospoda, da me blagoslovi. To je molitev ljudstva, ki prosi blagoslova za svojega škofa. V tišini zmolimo to molitev ljudstva, to vašo molitev zame."

Zajemi vsak dan

Gradimo nov svet. Svet ljubezni, miru in dobrote. Gradimo ga s trpljenjem. Gradimo ga najprej v lastnih dušah. Potem bo vstal tudi v drugih.

(Cvetana Priol)
Petek, 26. April 2024
Na vrh