LETA 1818 ROJEN FRANC MALAVAŠIČ

PESNIK, PREVAJALEC in ČASNIKAR, USTANOVITELJ PRVEGA SLOVENSKEGA DRUŽINSKEGA LISTA – PRAVI SLOVENEC († 1863)

Franc Malavašič je objavil nekaj pesmi, posnemajoč Prešerna. Najbolj se je uveljavil s svojimi prevodi in priredbami ‘ljudskih’ povesti, večinoma Christopha Schmida (Erazem iz Jame, Lažnivi Kljukec). Leta 1849 je ustanovil list Pravi Slovenec, prvi slovenski družinski list s podobami, v katerem je poveličeval Prešerna kot ‘edinega’ v slovenskem slovstvu, prej pa je častil Koseskega.

 

LETA 1830 ROJEN FRANC JOŽEF I.

AVSTRIJSKI CESAR († 1916)

Avstrijski cesar je postal leta 1848, od leta 1867 pa je bil tudi ogrski kralj. Ime je bilo izbrano namenoma: da bi obudil spomin na svojega pra-pra strica, cesarja Jožefa II., ki je bil veliki reformator. Leta 1854 se je poročil z Elizabeto (Sisi), ki ji bilo le 16 let; ki pa se ni nikoli prilagodila življenju na dvoru, bila je popotnica in modna navdušenka, zato je tudi na Dunaju niso videli pogosto. Franc Jožef je vladal v času, ko je Avstrija začela izgubljati položaj velesile v Evropi, izgubljala je tudi ozemlja (Lombardijo in Benečijo), lotila pa se je osvajanja Balkana (leta 1878 je zavzel Bosno in Hercegovino). Bil je konservativen vladar, podpiral pa je gospodarski in kulturni razvoj dežele, večkrat je bil tudi v naših krajih … Dve leti po njegovi smrti in porazu v 1. svetovni vojni, je Avstro-Ogrska razpadla.

 

LETA 1838 ROJEN JERNEJ KRIŽAJ

DUHOVNIK, PISATELJ, PREVAJALEC Manzonijevih Zaročencev († 1890)

Rojen v Orehku pri Postojni se je šolal v Trstu, kjer se je dobro seznanil z italijanskim jezikom. Po mašniškem posvečenju leta 1866 je služboval po raznih župnijah v hrvaški in slovenski Istri, nazadnje pri Sv. Antonu nad Koprom. Svoje pesniške prvence, ki se jim pozna Prešernov vpliv, je objavil v Slovenskem glasniku. Bolj se je uveljavil kot prevajalec iz ruščine, predvsem pa iz italijanščine: Silvia Pellica in Leopardija. Prevajal je tudi znameniti Manzonijev roman Zaročenca.

 

LETA 1850 UMRL HONORE DE BALZAC

FRANCOSKI PISATELJ (* 1799)

Pisatelj Honoré de Balzac (plemiški “de” si je nadel sam!), eden največjih francoskih pripovednikov, realist, je skoraj vse svoje pripovedno delo združil v ciklus Človeška komedija, ki naj bi kakor sociološka študija prikazoval vse plasti francoske družbe v zadnjih letih cesarstva. Ciklus, ki obsega 24 romanov in več novel, je razdeljen na Študije nravi, Filozofske študije in Analitične študije. V njej nastopa več kot 3000 različnih oseb. Nekaj njegovih najbolj znanih del: Oče Goriot, Izgubljene iluzije, Blišč in beda kurtizan, Teta Liza, Striček Pons …

 

LETA 1898 ROJEN JANKO KRALJ

POLITIK, PUBLICIST IN UREDNIK († 1968)

Po študiju prava je deloval na domačem Goriškem in sicer v duhu krščanskosocialnega gibanja; njegovi članki in razprave so bili posvečeni vprašanjem naroda ter socialnim in idejnim nasprotjem v družbi. Veliko je pisal o pojavu komunizma. Spisal je tudi knjižico Boji malega naroda. V njej opisuje trpko usodo in boje irskega naroda za neodvisnost. V zaključku je pokazal na podobnost slovenske in irske usode. Bil je obsojen na pet let konfinacije. Po kapitulaciji Italije (1943) je odšel v Rim.

 

LETA 1901 ROJEN JEAN GUITTON

KATOLIŠKI FILOZOF, SOGOVORNIK ISKALCEV BOGA (u 1999)

Eno leto po začetku našega stoletja se je pričelo in eno leto pred njegovim iztekom se je končalo življenje Jean Guittona, največjega katoliškega filozofa sodobnosti. S predavanji, po­govori in številnimi spisi je dokazoval, da med vero in raz­umom (znanostjo) ni nasprotja. Znamenita je njegova misel: “Treba je spet vzpostaviti most med sodobnimi ljudmi brez vere in verniki brez sodobnega mišljenja: da bi prvi našli Boga, drugi pa naredili korak naprej na zem­lji.” Bil je globok mislec, po značaju zelo umirjen, znal je pozorno prisluhniti sogovorniku, zato so ga vsi spoštova­li. Francoski predsednik Mitterrand ga je v zadnji bolezni po­vabil k sebi, da se je z njim pogovarjal o smrti. Papež Janez XXIII. ga je poznal iz časov, ko je bil apostolski nuncij v Parizu in povabil ga je na koncil kot prvega laika. Guitton je na koncilu tudi nastopil (4. decembra 1963) z odmevnim govorom o ekumenizmu. S papežem Pavlom VI. ga je vezalo iskreno pri­jateljstvo in Guitton ga je vsako leto 8. septembra obiskoval; sad teh obiskov je bila knjiga Pogovori s Pavlom VI. (1966), ki je bila prevedena v številne jezike. Ta veliki modrijan je bil dekan Francoske akademije znanosti in umetnosti (“nesmrtnih”), katere član je postal leta 1961.

… več o njem si preberite v rubriki pričevanje 04_1999

… nekaj njegovih razmišljanj:

• Bog je zelo daleč in zelo blizu obenem. Zelo daleč zaradi svoje veličine in neskončnosti, zelo blizu zaradi svoje ljubeznivosti in zaupnosti. Zaradi tega ga mora­mo vedno iskati in ga lahko vedno najdemo; iščemo in najdemo ga lahko v nas samih vsak trenutek.
  
• Razum in vera si ne nasprotujeta, marveč se do­polnjujeta; razum nam pomaga živeti na tem svetu, vera pa nas pripravlja na srečanje z Bogom in na združitev z njim. Veruje­mo, da bolje razumemo, in trudimo se razumevati, da bi bolje verovali.
  
• Bog ne zahteva od nas, da bi bili po­polni, ampak da si prizadevamo, da bi taki postali. Imeti mo­ramo dober namen in dobro voljo: volje in namena, ki sta skri­ta v srcih, pa nihče ne pozna. Ljudje, o katerih mislimo, da so podli in hudobni, so morda v globini svojih src že na poti k dobremu.
  
• Kdor upa, se loti dela, četudi to presega dolžino njegovega življenja. Zasadi želod, ki bo postal mogočen hrast šele čez veliko let.
  
• Ko govorimo o drugih, skušajmo molčati o njihovih napakah in raje govorimo o njihovih dobrih lastnostih.
  
• Tolažiti sočloveka ne pomeni veliko govoriti, ampak ga tiho in neopazno spremljati. Beseda, ki je ostala na ustnicah, govori glasneje kot izgovorjena. Tolažiti pomeni pokazati drugim, da smo z njimi.
  
• Ko ne moremo ničesar več storiti, se hrabrost imenuje potrpljenje. Potrpljenje je težje od poguma. Pogum lahko izbere svoj čas, svojo nalogo, svojega sovražnika. Potrpežljiv človek pa ne more izbirati svojega trpljenja, prenašati ga mora v vsakem trenutku.
  več:
  

 

LETA 1905 ROJEN OSKAR HUDALES

PISATELJ († 1968)

Rodil se je na Žagi pri Bovcu, med prvo svetovno vojno se je družina morala preseliti na očetov dom v Rečico ob Savinji. Šolanje je nadaljeval v Radmirju. Ta svoja mlada leta je imenitno popisal v knjigi Mladost med knjigami. Po končani gimnaziji v Celju je študiral na učiteljišču v Mariboru in ga končal 1924. Poučeval je v Kapli na Kozjaku in v Šmartnem ob Paki. Po medvojnem pregnanstvu (v Srbiji) je živel v Mariboru. Pisal je pravljice (Zlati krompir) in mladinske pripovedi, pa tudi povesti in romane za odrasle: Križar Lenart, Ugrabljeni bogovi, Med dvema svetovoma …

 

LETA 1913 ROJEN JOŽE KASTELIC

PESNIK, LITERARNI KRITIK, PREVAJALEC IN ARHEOLOG (u 2003)

Doma iz Šentvida pri Stični, je študiral klasične jezike in zgodovino starega veka. Doktoriral je z disertacijo o antiki v Prešernovem pesništvu. V mladosti je pisal pesmi, uveljavil se je z literarnimi kritikami, pomembni so njegovi komentarji grških in latinskih klasikov. V drugi polovici življenja se je bolj posvečal arheologiji. V letih 1945–1968 je bil ravnatelj v Narodnem muzeju.

 

1934 V ŽENAVLJAH NA GORIČKEM

ZASILNO PRISTANE STRATOSFERSKI BALON (luftbalon)

Belgijska raziskovalca Max Cosyns in Nere van der Elst sta vzletela na današnji dan zjutraj in raziskovala različne meteorološke pojave. Toda neugoden veter ju je odnesel proti jugu, čez Avstrijo, proti Sloveniji in po štirinajstih urah sta morala zasilno pristati v Ženavljah na Goričkem. Presenečeni domačini so ju sprejeli za dva dni, v vas je prišlo veliko ljudi, da bi videli to čudo, ki je v nedeljo zvečer pristalo na njivi fižola. Telefoni in žice so se pregrevale, vse evropsko časopisje in radijske postaje so poročale o tem dogodku z Goričkega … Čez dva dni so balon odpeljali v Ljubljano, od tam pa z letalom v Zagreb. Za ta svoj podvig (zasilni pristanek ?) sta dobila tudi številna priznanja (jugoslovanski kralj Aleksander, belgijski kralj Leopold), v Ženavljah pa so postavili tudi bronast spomenik (v obliki balona) in občina Gornji Petrovci na današnji dan praznuje občinski praznik.

 

LETA 2002 UMRL JOŽE POGAČNIK

SLOVENIST, LITERARNI ZGODOVINAR IN TEORETIK (* 1933)

Doma iz Kovorja pri Tržiču, leta 1958 je v Ljubljani diplomiral iz slavistike, v Zagrebu pa doktoriral z disertacijo o Josipu Stritarju (1964). V sedemdesetih letih je postal redni profesor na filozofski fakulteti, kasneje je predaval tudi v Osijeku, med vojno na Hrvaškem pa v Mariboru. Od leta 1997 je bil tudi redni član SAZU, prejel je tudi Herderjevo nagrado in številna druga mednarodna priznanja. Njegov stric je bil Jože Pogačnik, urednik revije Mladika, Finžgarjev sodelavec in pesnik, kasnejši ljubljanski nadškof in metropolit, kar je tudi zaznamovalo njegovo življenje. V pogovoru za Ognjišče je tako opisal svojo mladost: »Izhajam iz kmečke družine, ki je zelo cenila kulturo. Na podstrešju smo imeli praktično vso slovensko literaturo, zlasti pa knjige, ki jih je od začetka izdala Mohorjeva družba. Takoj ko sem se naučil brati, sem se že v domači hiši srečal s slovensko književnostjo. Vendar ni samo stric Jože, mlajši očetov brat, zasedal pomembno mesto v Cerkvi na Slovenskem; tudi iz materine rodbine izhaja več intelektualcev, med njimi tudi znamenit pravnik, prvi diplomat stare Jugoslavije v Ženevi. To okolje me je nekako usmerilo v študij in raziskovanje, skratka v poklic, ki sem si ga izbral. … Dejansko je nekatere pri meni motilo stričevo mesto, ki ga je zavzemal v Cerkvi. Že v gimnaziji mi je grozila nevarnost, da ne bi mogel maturirati. Tudi pozneje me je neprestano spremljala ta sorodstvena zveza. Tistim, ki so bili sovražno razpoloženi do mene in do mojega dela, je prav prišla tako imenovana Slodnjakova afera leta 1959. Ta odlični profesor me je želel imeti za asistenta in bilo je dogovorjeno, da po vrnitvi iz vojske jeseni leta 1959 začnem delati pri njem. Seveda mi je bilo to onemogočeno. Kajti z ene strani sem bil razglašen za slodnjakovca, z druge pa za nečaka cerkvenega znanstvenika in moral sem odmisliti službo v Sloveniji.

… več o njem preberite v rubriki gost meseca 10_1999

njegovo razmišljanje:

• Držim se latinskega izreka: Nulla dies sine linea, da torej vsak dan kaj napišem. In če vsak dan delaš po pet, šest ur, se v enem letu nabere kar precej gradiva. Nikakor nisem človek, ki bi ždel samo v knjigah, saj imam družino in sem se ukvarjal tudi z mnogimi stvarmi. Je pa res, da je v meni neka posebna volja in vztrajnost. Osebno so me odpori spodbujali k delu. Več kot je bilo odporov, več sem delal. Na ta način sem kljuboval tistim, ki so me hoteli uničiti. Kajti mene je bilo nekaj let v Sloveniji prepovedano celo citirati. Zgodilo se je, da so od avtorjev zahtevali, da iz strokovnih knjig izbrišejo moje ime. To je bila prefinjena taktika prejšnjega režima, da o nezaželenih ljudeh ne govori. Na žalost pa se to v neki meri dogaja še danes.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1660 ROJEN GREGOR VORENC

LJUBLJANSKI AVGUŠTINEC, PRVI SLOVENSKI LITERARNI DELAVEC († 1730)

V slovenščini je začel pisati pod vplivom Matije Kastelca in Janeza Svetokriškega. Bil je pridigar Bratovščine sv. Jožefa in mrliške bratovščine. Latinskemu slovarju (1592) je dopisoval slovenske besede, prepisal je Kastelčev latinsko-slovenski slovar. Napisal je tri zvezke pridig v nemščini, kasneje jim je dodajal slovenske prevode … Deloval je v ljubljanskem samostanu bosonogih avguštincev v katerem je kasneje živel o. Marko Pohlin

 

LETA 1841 ROJENA M. KATARINA MAJHNIČ

REDOVNICA, URŠULINKA, OBNOVITELJICA ŠKOFJELOŠKEGA SAMOSTANA († 1921)

Redovnice uršulinke so prišle v Škofjo Loko leta 1782 v nekdanji samostan klaris. Leta 1890 je bila za predstojnico izvoljena M. Katarina Majhnič in je škofjeloški samostan vodila polnih osemindvajset let. v tem času je samostan kupil grad, ki ga je modra in pogumna predstojnica preuredila v moderen dekliški vzgojni zavod, zato velja za obnoviteljico škofjeloškega samostana. Leta 1918 je bila imenovana za provincialno predstojnico avstroogrske province uršulink Rimske unije.

 

LETA 1876 ROJENA HENRIKA ŠANTEL

SLIKARKA, PEDAGOGINJA († 1940)

Po osnovni šoli v Gorici je študirala v Münchnu na ženski akademiji, kasneje še na Dunaju. V Gorici je po materi prevzela vodstvo slikarske šole. Med prvo svetovno vojno je bila z družino v begunstvu. Leta 1920 se je preselila k sestri Avgusti v Maribor kjer je poučevala slikarstvo. Slikala je portrete, cerkvene podobe in akvarele z motivi slovenskih narodnih noš. Po selitvi v Ljubljano je poučevala na umetnostni šoli Probuda. Med njenimi učenci sta med drugimi bila slikarka Bara Remec in slikar Lojze Perko.

 

LETA 1901 ROJEN ALBERT STRUNA

INŽENIR STROJNIŠTVA, PEDAGOG († 1901)

Rodil se je v Mirni Peči pri Novem mestu, po osnovni in srednji šoli v Ljubljani se je tam vpisal na strojni oddelek tehniške fakultete, diplomiral pa je v Brnu. Tam je delal kot konstruktor za vodne turbine. Po raznih službah je postal leta 1940 honorarni predavatelj za predmete strojeslovja na univerzi v Ljubljani, leta 1946 pa redni profesor na strojni fakulteti. Napisal je ogromno strokovnih študij in knjig, med drugim Splošni tehniški slovar (1962–1964) in Avto. Čitanka o osebnem avtomobilu (1940).

 

LETA 1903 ROJEN RAOUL FOLLEREAU

FRANCOSKI PESNIK IN PISATELJ, VAGABUND LJUBEZNI V SLUŽBI GOBAVCEV († 1977)

“Postal sem star in bolan, zato vam pravim: poglejte me, dobro me poglejte, kajti najbrž, skoraj gotovo, me ne boste videli nikdar več,” je novembra 1976, malo več kot leto pred svojo smrtjo, na­govoril mlade člane Združenja svojih prijateljev Raoul Follereau, znan po vsem svetu kot “apostol gobavcev” ali “vagabund ljubezni”, saj je v službi zapostavljenih gobavcev več kot tridesetkrat obkro­žil svet. “Pred sabo imate obraz moža, ki je bil vse svoje življe­nje popolnoma srečen.” Follereau spada v vrsto “modernih svetnikov”, ker je znal brati znamenja časa za uresničevanje evangelija. Njegovo poslanstvo “apostola gobavcev”, bolnikov, s katerimi se srečujemo tudi v evangelijih, se je za omejeno človeško pamet pri­čelo “slučajno”, za tisto, ki je razsvetljena z vero, pa “določeno” po božjem načrtu, ki vedno postavi prave ljudi na pravo mesto ob pravem času. Na safariju po Afriki skupaj z ženo Madeleine (“ona je največja sreča mojega življenja”) se je v Nigeriji pokvaril džip in tam se je srečal z gobavci. Bili so ločeni od ljudi, pre­puščeni samim sebi, kakor v Jezusovem času. To srečanje ga je sil­no pretreslo in sklenil je, da bo tem ubogim ljudem pomagal. Začel je preučevati gobavost, ki naj bi bila nalezljiva, dedna in neozd­ravljiva bolezen. Izkazalo se je, da ni res ne prvo, ne drugo in ne tretje -gobavost povzročata podhranjenost in skrajna beda. Go­bavcem, ki jih je danes na svetu okoli 15 milijonov, je posvetil svoj govorniški in pisateljski dar, predvsem pa silo svoje močne evangeljske ljubezni. Po zaslugi “očka Raoula”, kakor so mu pravili gobavci, je ozdravelo vsaj tri milijone gobavcev.

… več o očetu gobavcev preberite v pričevanju 08_2003

nekaj njegovih misli:

+ Edini način, da si zagotovimo osebno srečo, je, da mislimo na srečo drugih.

+ Tisti, ki ima prav, tisti, ki bo vedno imel prav, tisti, ki mu pripada bodočnost, tisti, ki bo končni zmagovalec, je človek, ki je zmožen ljubiti v najvišji meri.

+ Vsako delo je plemenito opravilo, če nas vodi neki ideal. Postanite nekdo, da boste mogli storiti nekaj.

+ Neki narod ni velik že zato, ker je močan; neki narod ni velik že zato, ker je bogat; neki narod je velik samo takrat, če je zmožen veliko ljubiti.

+ Prvi znak ljubezni je pravičnost. Sad pravičnosti je mir. Ljubezen ni naklonjeno usmiljenje, usluga, ki jo storimo, ampak dolžnost, ki veže nas vse.

+ Ne gre za to, da obrišemo kakšno solzo, ali da smo za trenutek sočutni. Gre za to, da se ne zadovoljimo s tem, da smo srečni sami.

+ Močni so tisti, ki verujejo, da lahko gradijo in to hočejo. Gradite srečo drugih! Jutrišnji dan bo imel vaš obraz.

+ Vsa umetnost življenja je v tem: ljubiti. V tem je skrivnost sreče, edine sreče, ki se jo splača okusiti. Povejmo to tistim, ki delajo slabo, in skušajmo jih spreobrniti. Pokažimo jim, da so na napačni poti, da je vsako slabo dejanje sokrivo nesreče v sve­tu, in da samo dobrota vodi k veselju.

+ Srce je ključ do nebes, v njem je skrita velika moč vesolja, ki je edina nepremagljiva, ki edina ustvarja.

… še več njegovih misli:

 

LETA 1908 ROJEN IVAN ROB

PESNIK, PISATELJ, PREVAJALEC IN SATIRIK († 1943)

Travestija (ital. travestire – preobleči) je šaljivo ali posmehljivo literarno delo, nastalo iz vsebinskih sestavin drugega dela. Med najbolj znana dela te vrste v slovenski književnosti spada travestija Jurčičevega Desetega brata v verzih izpod peresa Ivana Roba, pesnika, satirika in časnikarja. Rodil se je pred sto leti v Trstu, umrl je kot talec pred italijanskimi puškami leta 1943.

 

LETA 1961 UMRL JAKOB SAVINŠEK

KIPAR, RISAR IN PESNIK (* 1922)

Kipar Jakob Savinšek je v svojem kratkem življenju – trajalo je le 39 let – ogromno ustvaril. Njegovi portreti nekaterih znanih Slovencev so psihološko poglobljeni. Po naši domovini so posejani njegovi monumentalni javni spomeniki: Otona Župančiča na Vinici, Juliusa Kugyja v Trenti, Simona Gregorčiča v Kobaridu, Ivana Tavčarja na Visokem. Uveljavil se je tudi kot grafik in knjižni ilustrator.

 

LETA 1988 UMRL P. JAKOB ŽIBERT

JEZUITSKI DUHOVNIK, UREDNIK, SLOVENSKI GLAS RADIA VATIKAN († 1898)

Leta 1948 je jezuit p. Anton Prešeren, delujoč v Rimu, uspel s pobudo, da bi tudi Slovenci imeli svojo oddajo na Radiu Vatikan. Prvi dve leti je slovenske oddaje vodil p. Jakob Žibert, rojen v Naklem pri Kranju. Pred drugo svetovno vojno je bil vnet pospeševalec češčenja Srca Jezusovega in Apostolstva molitve. Dolgo je bil urednik Glasnika Srca Jezusovega. Kot begunec je proti koncu vojne kot član vatikanske komisije pomagal organizirati pastoralno delo med vojnimi begunci, obiskoval vsa taborišča, kjer so bili Slovenci ter delil duhovno in gmotno pomoč.

njegova misel:

– Ti narediš kristjana, ti izklešeš božjega otroka, o bolečina!

pripravlja Marko Čuk

LETA 1807 ROJEN JERNEJ LEGAT

TRŽAŠKO-KOPRSKI ŠKOF, GRADITELJ CERKVA IN CERKVE († 1875)

Po smrti škofa Bonifacia da Ponte (1810) so koprsko škofijo do leta 1830 vodili kapitularni vikarji, tistega leta pa je bila združena s tržaško škofijo. Prvi tržaško-koprski škof je bil Matevž Ravnikar z Vač pri Litiji (1830-1845), sledil mu je Gorenjec Jernej Legat (1846-1875). V njunem času je bilo v tržaško-koprski škofiji veliko pomanjkanje domačih duhovnikov, zato je bilo škofijsko vodstvo prisiljeno sprejeti duhovnike iz drugih dežel avstrijskega cesarstva, zlasti iz Kranjske. Pisatelj Franc Saleški Finžgar v svojih spominih Leta mojega popotovanja pripoveduje, kako je kot študent v počitnicah obiskoval duhovnike z Gorenjske, ki so službovali v tržaško-koprski škofiji (na Krasu, v Istri). Drugi tržaško-koprski škof Jernej Legat je bil doma iz Naklega pri Kranju, kjer so ob 200-letnici njegovega rojstva pripravili razstavo, ki jo je zasnoval Damijan Janežič. Po raznih virih je zbral tudi podatke o njegovem življenju in delovanju, ki jih posredujem v tem zapisu.

… več o njem preberite v obletnici meseca 08_2007

 

LETA 1815 ROJEN SV. JANEZ BOSKO

USTANOVITELJ SALEZIJANCEV, OČE IN UČITELJ MLADINE (* 1815)

“Don Bosko je svetnik, pri katerem je nadnaravno postalo nekaj naravnega in vsakdanjega,” je dejal papež Pij XI., ko je 1. aprila 1934 razglasil za svetnika duhovnika Janeza Boska, ustanovitelja salezijancev, ki ga je osebno poznal. Papež Janez Pavel II. pa ga je imenoval “oče in učitelj mladine”. Blagoslov njegovega delovanja se je iz Italije razlil ne le po Evropi, ampak po vsem svetu. Gradil je domove za zapuščeno mladino, šole, delavnice. Gradenj se je lotil brez beliča v žepu, brezmejno zaupajoč v podporo nebeške Matere, ki jo je častil kot Marijo Pomočnico. Tega duha otroškega zaupanja in češčenja je posredoval tudi članom svoje redovne družbe – salezijancev. Ime ji je dal po sv. Frančišku Saleškem (1567– 1622), velikem učitelju zdrave krščanske duhovnosti. Papež sv. Janez Pavel II., velik prijatelj mladih, ga je imenoval ‘genij srca’ ter ‘oče in učitelj mladine’. Don Bosko ni napisal nobenega vzgojnega priročnika, pa vendar lahko govorimo o njegovem posebnem vzgojnem sistemu. Temelj tega sistema je brezmejna ljubezen do mladih in zaupanje v dobroto, ki je v njih. Slavja na svetovni ravni so se pričela v Torinu 16. avgusta 2014 in se zaključila 16. avgusta 2015.

… več o sv. Janezu Bosku v pričevanju 01_2008 in v prilogi 01_2015

nekaj misli sv. Janeza Boska:

• Vsak mlad človek, tudi najbolj zanemarjen, je dostopen za dobroto. Prva stvar vzgojitelja, ki hoče doseči uspeh, je, da poišče tisto struno, ki je najbolj občutljiva za dobroto.
  
• Človek je rojen za delo in samo tisti, ki dela z ljubeznijo in zagnanostjo, čuti, da je tudi trud lahak.
  
• Kdor ne živi v miru z Bogom, nima miru v sebi in zato ne živi v miru z drugimi.
  
• Če hočeš srečno živeti, si moraš to zaslužiti tako, da si dobrosrčen do vseh, da jokaš z jokajočimi, da drugim ne zavidaš sreče, da delaš dobro vsem in nikomur nič slabega.
  
• Marija nam še naprej ponavlja: če me ljubite kakor sinovi, vas bom branila kakor mogočna mati, polna usmiljenja.
  
• Zmernost je eden najboljših varuhov kreposti.V odnosu do Boga naj te vodi vera, v odnosu do bližnjega ljubezen, v odnosu do samega sebe ponižnost.
  
• Mladina, delaj dobro vsem, bodi vesela in dobrohotna, vsak trenutek je dragocen. Starši, vaši otroci si želijo samo en zaklad – vaše srce.
  
• Marija ljubi mladino in zato ljubi in blagoslavlja vse, ki za mladino skrbijo.
  več:

 

LETA 1827 ROJEN AVGUST DIMITZ

KRANJSKI NEMEC, SLOVENSKI ZGODOVINAR († 1886)

Ljubljanski finančni uradnik Avgust Dimitz, ki je bil po kulturno-politični usmeritvi kranjski Nemec, vendar naklonjen slovenski literaturi, je po arhivskih virih spisal obširno delo Geschichte Krains (Zgodovina Kranjske od najstarejših časov do leta 1813) in se s tem uvrstil med zaslužne slovenske zgodovinarje.

 

LETA 1840 ROJEN IVAN VESEL VESNIN

DUHOVNIK, PESNIK, PISATELJ, DRAMATIK, PREVAJALEC († 1900)

Rodil se je v Mengšu in po posvečenju (1865) je opravljal duhovniško službo po raznih župnijah na Kranjskam. Nazadnje je bil dekan v Trnovem (Ilirska Bistrica), kjer je vodil Ljudsko šolo, Katoliško izobraževalno društvo in Gospodarsko društvo. Njegova zasluga je tudi, da so sestre de Notre Dame prišle v Trnovo. Pisal je pesmi, prozo in drame: najbolj znana je zgodovinska tragedija Droh, o pokristjanjevanju karantanskih Slovencev. Objavljal je v Slovenskem glasniku in listu Slovenska lipa. Pripravil je tudi prvi slovenski bonton Olikani Slovenec (izdal leta 2006 v faksimilu muzej v Mengšu). Veliko je prevajal, zlasti dela ruskih dramatikov (Gogolj …) in pesnikov. Pripravil je tudi Rusko antologijo v slovenskih prevodih.

 

LETA 1900 ROJENA ELVIRA KRALJEVA

IGRALKA, V VLOGI TRPEČIH, HREPENEČIH ŽENSK († 1978)

Elvira Kraljeva je leta 1919 s starši iz Trsta pred fašisti zbežala v Maribor, kjer se je zaposlila kot magistratna uradnica ter obiskovala dramsko šolo. Kmalu je sklenila angažma z mariborskim gledališčem, kjer je bila do druge svetovne vojne prva igralka, po vojni pa med najizrazitejšimi igralkami ljubljanske Drame. Ustvarila je okoli 370 likov, posebno uspešno trpeče, hrepeneče in razočarane žene.

 

LETA 1901 ROJEN VLADIMIR KRALJ

LITERARNI IN GLEDALIŠKI KRITIK, UTEMELJITELJ TEORETIČNE DRAMATURGIJE († 1969)

Celjan Vladimir Kralj, literarni in gledališki kritik, dramski teoretik in pripovednik, je po doktoratu iz slavistike študiral v Pragi dramaturgijo. Med obema vojnama je bil profesor na srednjih šolah v Mariboru. Leta 1950 postal profesor za teoretično dramaturgijo na Akademiji za igralsko umetnost v Ljubljani in je dramaturgijo utemeljil kot posebno disciplino gledališkega študija. Bil je tudi plodovit pisec.

 

LETA 1922 ROJENA NADA MATIČIČ

PISATELJICA († 2004)

Po diplomi na ljubljanski filozofski fakulteti je poučevala na ljubljanskih srednjih šolah. Njen prvenec (Gozd onkraj hriba) je izšel, ko je bila stara štirideset let. Kritično je popisovala zlasti srednješolsko življenje v svojem času. Leta 1987 je izdala avtobiografsko delo Moja hoja z očetom o očetu pisatelju Ivanu Matičiču, veliko avtobiografskih potez ima tudi roman Njeno dolgo potovanje.

 

LETA 2005 UMRL BRAT ROGER SCHUTZ

 USTANOVITELJ REDOVNE SKUPNOSTI IZ TAIZEJA (* 1915)

Vsakoletno septembrsko srečanje verne slovenske mladine v Stični je leta 1981 obogatil s svojo pričevalno navzočnostjo brat Roger Schutz, ustanovitelj ekumenske redovne skupnosti v francoski vasici Taize, kamor že sedmo desetletje romajo mladi z vsega sveta, “iskalci Boga” in smisla življenja. Ko je po maši v Stični nagovoril mlade, je med drugim dejal: “Brž ko kristjani razumejo, kaj je evangeljska sprava, postanejo kvas okolja, v katerem živijo. To se vedno začne s peščico, toda ti maloštevilni pogosto preusmerjajo tok zgodovine.” Brat Roger, ki je tudi pri maši v Stični izpovedal svojo vero v resnično Jezusovo navzočnost v evharistiji, je med mašo ob pogrebu papeža Janeza Pavla II. 8. aprila 2005 prejel sveto obhajilo iz rok kardinala Josepha Ratzingerja, sedanjega papeža Benedikta XVI. Le dobre štiri mesece zatem ga je med večerno molitvijo v Taizéju z nožem do smrti ranila 36-letna domnevno psihično motena Romunka. Krščanski svet je bil pretresen nad novico o tragičnih okoliščinah smrti 90-letnega Rogerja Schutza, ki si je vse življenje prizadeval za spravo in ekumenizem. – Brata Rogerja smo v Ognjišču prvič predstavili že januarja 1968 v rubriki Živo bogoslužje, ki je bila podobna tej z naslovom Pričevanje. V kratkem sestavku (V zapuščeni hiši živi velika družina) smo opisali nastanek protestantske skupnosti Taize, rojene leta 1949 …

… več o njem preberite v pričevanju 08_2005

nekaj njegovih misli:

• Notranja tišina je iskanje tistega, kar je Bog položil v naše srce, iskanje pravih vrednot: zakaj živimo, kakšna je Božja beseda zame, kaj mi Bog danes govori.
  
• V vsakem ‘danes’, da, v slehernem trenutku nam Bog znova pravi: »Pojdi, loti se, začni znova.« Da, točno ta trenutek se začenja vse na novo. Ne kjerkoli, ampak v zaupanju srca.
  
• Kadar nekoga ljubimo z vsem srcem in vso dušo, potem naša ljubezen želi ljubljenemu pustiti vso svobodo, da nam lahko svoboden vrača s podobno ljubeznijo ali da jo lahko svobodno zavrne.
  
• Roža, ki ni obrnjena proti soncu, uvene. Kako lahko verniki mislijo, da notranje življenje raste v njih, če se pozabijo ozreti v Božjo luč in mislijo samo na sence?
  
• Ko pridejo trenutki, ko sploh ne moreš moliti, imaš še vedno možnost, da nekoga prosiš, naj moli zate. To je lahko tudi kakšen zelo star človek v jeseni svojega življenja.
  
• Bog nikoli ne obsodi nikogar na mirovanje. Nikoli nam ne zapre poti naprej. Vedno nam odpira nove poti, čeprav so včasih nekoliko ozke.
  
• Živeti Božji danes. To je najbolj pomembno. In jutri bo še en “Božji danes”.
  več:
  

 

LETA 2009 UMRLA BAZILIJA PREGELJ

ZDRAVNICA, PSIHIATRINJA, ZNANSTVENICA, PUBLICISTKA (* 1920)

Bila je zadnja od šestero otrok pisatelja Ivana Preglja, čigar družina je bila svetišče kulture in etike. Opisala jo je v svoji knjigi Moj oče (1983). Po maturi je študirala medicino, bila promovirana za doktorico splošne medicine, zatem pa še za področje pedopsihiatrije (otroške psihiatrije). Dolga leta je delovala kot praktična zdravnica in znanstvenica. Leta 1978 je v prvem slovenskem učbeniku psihiatrije objavila šest poglavij o otroški psihiatriji, ki imajo svojo polno veljavo še danes.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1568 UMRL STANISLAV KOSTKA

SVETNIK, ZAVETNIK DIJAŠKE MLADINE (* 1550)

Mlad poljski plemič Stanislav Kostka je pozimi leta 1567 potoval iz Nemčije peš v Rim, da bi bil sprejet v jezuitski red. V njem je bil samo devet mesecev, kajti že 15. avgusta 1568 je nenadoma zbolel in umrl v osemnajstem letu življenja. Že prej je napovedal, da bo praznik nebeške Matere obhajal pri njej. Leta 1726 je bil razglašen za svetnika in zavetnika dijaške mladine. Po njem nosi ime Zavod sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano s prvo slovensko gimnazijo, ‘čudež’ škofa Jegliča.

 

LETA 1768 ROJEN CHRISTOPH SCHMID

NEMŠKI DUHOVNIK, MLADINSKI PISATELJ († 1854)

Nemški pisatelj Christoph Schmid, katoliški duhovnik, šolski inšpektor in ravnatelj, je bil v prvi polovici 19. stoletja zelo priljubljen mladinski pisatelj. Snov za svoje poučne zgodbe, pisane v čustveno poudarjenem tonu, je zajemal iz viteških zgodb, legend in Svetega pisma. Doživele so veliko prevodov in priredb v slovenščino. Matevž Ravnikar je prevedel njegove Zgodbe svetega pisma za mlade ljudi (1817). Janezu Ciglerju so Schmidove povesti dale pobudo za prvo slovensko izvirno povest Sreča v nesreči (1836).

 

LETA 1769 ROJEN NAPOLEON BONAPARTE

FRANCOSKI CESAR († 1821)

Francoski vojskovodja, ki se je leta 1804 oklical za cesarja, je leta 1797 zasedel papeško državo naslednje leto pa je dal kot ujetnika privesti v Francijo papeža Pija VI., ki je leta 1799 umrl v Dijonu. Niso se uresničile govorice, da je bil to ‘zadnji’ papež, kmalu je bil v Benetkah izvoljen njegov naslednik Pij VII. Napoleon pa je sam kot izgnanec leta 1821 umrl na samotnem otoku Sv. Helene.

 

LETA 1808 ROJEN JERNEJ LEVIČNIK

DUHOVNIK, PESNIK IN PREVAJALEC († 1883)

Med pesniki almanaha Krajnska čbelica, katerega “roji štirje” so izšli v letih 1830-1834 (peti pa leta 1848), sta bila poleg Franceta Prešerna in mnogih drugih tudi Ignacij Holzapfel in Jernej Levičnik, oba po poklicu duhovnika. Pesmi sta pisala iz ljubezni do slovenstva, pesniški dar pa jima ni bil položen v zibelko. Ta svoja sodelavca in prijatelja je Prešeren “zadel” s puščico Lesničnjeku in Levičnjeku” “in ju je bolj ohranil v spominu, kakor so ju mogle njune pesmi” (Lino Legiša). Prešeren se v tej svoji puščici sprašuje: “Kako bi neki sladke pel Lesničnjek! / Kako bi neki prave pel Levičnjek!” Prvi “zadeti”, Holzapfel (njegov priimek pomeni “lesnika”), je sodeloval samo v prvem letniku Čbelice, drugi, Levičnik (zaradi rime Levičnjek) pa je ostal Čbelici zvest do konca. Ta malo znani orač na njivi slovenske omike je Prešerna tako visoko cenil, da mu te “puščice” ni zameril, temveč je ostal njegov častilec, kar je izpovedal v Prešernovem življenjepisu dve leti po pesnikovi smrti.

… več o njem v obletnici meseca 08_2008

 

LETA 1831 ROJEN GUSTAV IPAVEC

SKLADATELJ IN ZDRAVNIK IZ RODBINE SKLADATELJEV IPAVCEV († 1908)

Rodbina Ipavcev iz Šentjurja pri Celju, katere korenine segajo v Belo Krajino, je slovenski glasbi “podarila” štiri skladatelje, ki so bili po poklicu vsi zdravniki. Gustav je nasledil svojega očeta Frana kot očesni zdravnik, bil pa je tudi nad trideset let župan v svojem rojstnem kraju. Ob vsem delu je našel čas za glasbo. Skladal je predvsem za zbore. Po letu 1861, ko so na Slovenskem zaživele čitalnice in se je prebujala slovenska narodna zavest, je prireditve s svojimi skladbami bogatil tudi Gustav Ipavec. Še danes so priljubljene njegove pesmi Kje so moje rožice, Pobratimija, zlasti pa narodno prebudna Slovenec sem.

… več o njem in rodbini Ipavec preberite v rubriki obletnica meseca 12_1993

 

LETA 1844 ROJEN MIHAEL LENDOVŠEK

PISEC LJUDSKIH IGER IN MOLITVENIKOV († 1920)

Štajerski duhovnik Mihael Lendovšek, doma iz Rogatca, je služboval v raznih krajih, nazadnje v Makolah. Uveljavil se je tudi kot pesnik, dramatik, urednik in strokovni pisatelj. V rodoljubnih in ljubezenskih pesmih je čutiti tudi vpliv Prešerna. Napisal je več iger za ljudske odre (Kateri bo?, Mož beseda) in libreto (besedilo) za spevoigro Tičnik skladatelja Benjamina Ipavca (uprizorjena 1866 v Ljubljani). Pisal je tudi molitvenike in poljudne bogoslovne sestavke.

 

LETA 1870 UMRL LOVRO TOMAN

PESNIK, GOVORNIK IN POLITIK (* 1827)

Deveti otrok iz premožne fužinarske družine iz Kamne Gorice. Po končani normalki in ljubljanski gimnaziji je študiral pravo na Dunaju in ga, študij je končal v Gradcu. Zanimiva so njegova pisma, ki jih je pisal svoji zaročenki Josipini Turnograjski in pomagajo spoznavati meščansko življenje tistega časa. Leta 1853 se je z Josipino tudi poročil, toda kmalu mu je umrla, stara komaj 21 let. Po njeni smrti je odprl odvetniško pisarno v Radovljici, bil je izvoljen v kranjski deželni zbor in postal je poslanec v dunajskem državnem zboru. Lovro je bil zanimiv govornik na družbenih dogodkih, najbolj pa je bil znan kot pesnik (Glasi domorodni), želel je, da bi pesniki pripravljali tekmovanja. Kot poslanec, se je zavzemal za slovenski jezik in ustanovitev Slovenske matice, katere prvi predsednik je postal.

 

LETA 1883 ROJEN IVAN MEŠTROVIĆ

HRVAŠKI KIPAR IN ARHITEKT († 1962)

“Moja umetnost se izraža v trdem lesu in kamnu, toda to, kar je vsebina umetnosti, ni ne iz lesa ne iz kamna; zunaj prostora in časa je. Umetnost je pesem in molitev hkrati,” je zapisal veliki hrvaški kipar Ivan Meštrović. Bog ga je obdaril z neverjetno ust­varjalno močjo, da so ga – še mladega – primerjali z Michelange­lom. On pa je odvrnil: “Michelangela tako visoko cenim, da si ko­maj drznem pisati o njem.” Za svoje številne umetnine je dobil navdih v Svetem pismu, ki ga je odkrival že v otroških letih, ko se je kot pastirček sam učil brati in pisati. Dobrotniki so mu omogočili šolanje. Že med študijem je vzbudil pozornost s svojimi umetninami. Med prvo svetovno vojno je ustvarjal skoraj samo religiozne motive, v glavnem iz Jezusovega življenja. Njegovo vodilo je bilo: »Umetnost je pesem in molitev.«

… več o njem preberite v pričevanju 01_2002

nekaj njegovih misli:

• Spoznaj skrivnost ljubezni, pa boš razkril skrivnost smrti in veroval, da je življenje večno.
  
• Naša dela na zemlji so zgolj sledovi kril naše duše in, čeprav niso večna, so vendarle sledovi nesmrtnega bitja.
  
• Treba je biti zaljubljen v večnost, da je delo lahko vsaj njena senca. Nesmrtnost je v nas zaprta kot v ječi, spustiti jo moramo na svetlo – v harmonijo s tistim, kar je nesmrtno okrog nas in nad nami.
  
• Ljubezen do večnosti je žrtev, žrtev pa je iskanje večnosti. Zlo je minljivo, pa tudi dobro je minljivo; blaženost je večna, več­nost pa je Bog. Boriti se proti zlu je najboljša molitev k Bogu; in boriti se za lepo se pravi prepevati mu slavo.
  
• Navadili smo se že, da s pojmom junaka razumemo samo vojskovodje, po mojem pa so resnični junaki tisti, ki se borijo za najvišje ideale celotnega človeštva. Najbrž se bova strinjala, če rečem, da je sveti Pavel večji junak od Cezarja.
  
• Resnični in edini cilj umetnosti pa tudi slehernega človeškega duhovnega stremljenja je večen kot življenje in od življenja ne­deljiv. Veljava umetnosti je tolikšna in takšna, kakršna in ko­likršna je njena vez s tem ciljem.
  
• Umetnost je bila zmeraj tisto, kar je v človeku najlepšega, in je hodila vštric z njegovimi najvišjimi prizadevanji v idejnem in moralnem smislu.
  
• Verujem, da slabi ljudje ne bodo preprečili, da bi se ne rodili tudi dobri; verujem, da kemija človeštva ne bo uničila, pa tudi na pot odrešitve ga ne bo pripeljala.
  
• Če se nam vsaj za trenutke posreči ustvariti harmonijo med nami in vsem okoli nas, je to že nekaj. Nekoč bodo prišli tudi tisti, ki bodo dosegli trajno sozvočje.

 

LETA 1893 UMRL FRAN GESTRIN

PESNIK, PISATELJ IN PREVAJALEC (* 1865)

Fran Gestrin, doma iz Ljubljane, je bil po stroki profesor zemljepisa in zgodovine. Njegova najbolj znana pesem je Balada o prepelici, v kateri mlad bolnik – on sam – upa, da bo kmalu zdrav, “saj, če si mlad, še daleč je do groba”, pa dobi odgovor prepelice: “V poletno noč odmeva: pet pedi!”

 

LETA 1914 SO ODPRLI PANAMSKI PREKOP

Prekop preseka Panamsko zemeljsko ožino in odpira plovno pot med Atlantskim in Tihim oceanom v Srednji Ameriki, je bil odprt 15. avgusta 1914. V letih 1881-1889 ga je gradila francoska družba, dogradile pa so ga ZDA. Prekop je dolg 81 kilometrov, ladje pa ga prepeljejo v 7-8 urah.

 

LETA 1917 ROJEN OSCAR ROMERO

KATOLIŠKI DUHOVNIK IN ŠKOF V SALVADORJU, MUČENEC, BLAŽENI († 1980)

“Naj me tudi umorijo, glasu resnice s tem ne bodo mogli prisiliti k molku. Naše ljudstvo danes še bolj odločno od svoje Cerkve zahteva, da ga ne pusti samega na njegovem križevem potu,” je v eni svojih pridig, ki so bile pogosto zelo dolge, a so jim brezpravne in zatirane množice ubogih pozorno prisluhnile, s preroško odločnostjo dejal Oscar Romero, nadškof v San Salvadoru, glavnem mestu srednjeameriške države El Salvador. Državo imenujejo “dežela štirinajstih družin” – toliko je namreč veleposestniških družin, ki so glavni lastniki obdelovalnih površin, ogromna večina prebivalstva pa živi v revščini. Nadškof Romero je uboge spremljal na njihovem križevem potu vse do Kalvarije: 24. marca 1980 je med mašo, ki jo je daroval v kapeli bolnišnice, kjer je stanoval, padel pod streli najetih morilcev. Njegova kri se je v kelihu pomešala z vinom, ki bi se pri evharistični daritvi spremenilo v Kristusovo kri.

»Oscarja Arnulfa Romera imam za velikega pričevalca vere in žeje po socialni pravičnosti. To odseva tudi iz njegovih pridig, v katerih je govoril o tragičnih razmerah, v katerih je tista leta živelo njegovo ljudstvo. Pravičen družbeni red lahko temelji samo na obrambi in uveljavljanju pravic in ne na nasilju in zakonu močnejšega,« je dejal papež Frančišek, ki je zaključil dolgotrajni postopek za razglasitev Oscarja Romera za blaženega. 3. februarja 2015 je podpisal dekret, da je bil umorjen iz sovraštva do vere in je torej mučenec. Slavje njegove razglasitve za blaženega,je bilo 23. maja,2015 na binkoštno vigilijo, v San Salvadoru, in vodil ga je kardinal Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov. Ko je nadškof Romero dobival vedno več grozilnih pisem, mu je papež Pavel VI. predlagal, da ga iz varnostnih razlogov prestavi, toda on mu je odgovoril: »Odločen sem živeti tukaj, kajti tukaj moram dokončati svoj apostolat … Umreti moram tukaj, ker moram vstati med svojim ljudstvom.«

… več o njem preberite v pričevanju Ognjišče 03_2008 in Ognjišče 04_2015

nekaj njegovih misli:

• Mir je sad pravičnosti, toda pravičnost ni dovolj. Potrebna je tudi ljubezen. Ljubezen ustvarja občutek, da smo bratje in sestre.
• Pridiganje, ki ne pokaže s prstom na greh, ni oznanjevanje evangelija.

 

LETA 1919 ROJEN EDI ŠELHAUS

FOTOGRAF, FOTOREPORTER, PISATELJ († 2011)

Fotografu, fotoreporterju in pisatelju Ediju Šelhausu, rojenem v Podkraju nad Vipavo, je bil poklic ‘položen v zibelko’, saj sta bila že njegova starša fotografa. Med drugo svetovno vojno je postal vojni fotoreporter in številni njegovi posnetki so ohranjeni v Muzeju novejše zgodovine Slovenije. Po vojni je ustvarjal kot snemalec, z mojstrskimi fotografijami je sodeloval pri raznih časopisih. Z njimi je obogatil tudi svoje knjige, zlasti tiste, povezane z živalmi. Ko so ga upokojili, je ostal ‘fotoreporter v copatah’.

 

LETA 1921 UMRL JOŽE PIBER

RELIGIOZNI IN SOCIALNI PESNIK (*1901)

Le nekaj več kot dvajset let je bilo odmerjenih pesniku in publicistu Jožetu Pibru iz Zaloga pri Postojni. Po končani gimnaziji v Ljubljani je nameraval študirati filozofijo, a je že 15. avgusta 1921 umrl. Bil je nadarjen pesnik, navdušen ekspresionist. Pel je o ljubezni, verski tematiki in socialni pravici. Zanimanje je vzbudila njegova socialno navdihnjena Majska pesem.

 

LETA 1922 UMRL JAKA ŠTOKA

GLEDALIŠKI IGRALEC, REŽISER PISATELJ IN ZALOŽNIK (* 1867)

Prigodniški pisatelj, ki se je po ljudski šoli sam izobraževal, je v svoji rojstni vasi Kontovel pri Trstu ustanovil prosvetno društvo in v Trstu podpiral izdaje slovenskih knjig. Sodeloval je v tržaškem dramatičnem društvu. Pisal je burke (veseloigre), ki so jih igrali amaterski odri po vsej Sloveniji (Ne kliči vraga, Trije tički, Moč uniforme).

 

LETA 1936 UMRLA GRAZIA DELEDDA

ITALIJANSKA PISATELJICA, SAMOUKINJA IN NOBELOVKA (* 1871)

Grazia je bila iz premožne sardinske družine, vendar ni imela rednih šol, temveč se je sama izobraževala. Pisati je začela že s trinajstimi leti, ko ji je bilo dvajset let, je izšel njen prvi roman Sardinska roža (1891). Leta 1926 je za svoje pisateljsko delo prejela Nobelovo nagrado za književnost.

 

LETA 1959 UMRL PAVEL GOLIA

PESNIK IN DRAMATIK, PUBLICIST IN PREVAJALEC (* 1887)

Pavel Golia je svoje ustvarjalne moči posvetil gledališču: kot upravnik raznih gledaliških hiš pa tudi kot pisatelj za oder. Priljubljene so bile njegove igre za mladino: Petrčkove poslednje sanje, Triglavska bajka, Betlehemska legenda, Princeska in pastirček, Sneguljčica.

… več o njem si preberite v obletnici meseca 08_2009

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1464 UMRL ENEA SILVIO PICCOLOMINI

TRŽAŠKI ŠKOF, LITERAT IN HUMANIST, PAPEŽ PIJ II. (* 1405)

Ta vsestransko razgledani mož, eden vodilnih humanistov 15. stoletja, po rodu Italijan, je bil “po službeni dolžnosti” povezan z našo domovino, ki v njegovem času še ni bila enotna Slovenija, temveč je bila razdeljena na “dežele”: Kranjsko, Koroško, Štajersko, Goriško. Piccolomini je skozi nje potoval in se v njih ustavljal. Kar je videl in doživljal, je popisal v svojih zgodovinsko-zemljepisnih delih. Tako je postal predhodnik geografov slovenskega ozemlja ob nastopu novega veka. Pomemben je njegov delež pri ustanovitvi ljubljanske škofije: z odlokom, ki nosi datum 6. septembra 1462, je potrdil ustanovno listino cesarja Friderika III. z dne 6. decembra 1461.

... več o njem preberite v obletnici meseca 10_2005

 

LETA 1512 V NOČI MED 14. IN 15. AVGUSTOM

SE V STRUNJANU ČUVAJEMA VINOGRADOV PRIKAŽE MARIJA

Piranski župnik ju izpraša o dogodku, generalni vikar v Kopru pa odloči, naj o dogodku obvestijo ljudstvo pri slovesni maši. Marijino sporočilo (v narečju Istranov iz obdobja Beneške republike) je bilo: njej posvečeno cerkvico, ki je tam stala že okoli leta 1200, naj popravijo in olepšajo. Marija je seveda mislila predvsem na to, da je treba bolj skrbeti, “da se ne bi podirala notranja cerkev v našem srcu, naša vera in naša pripadnost Cerkvi”. Že naslednji mesec je bilo v Strunjan prvo romanje in procesija. Cerkev je dobila naziv Sveta Marija od prikazanja in spomin na ta dogodek se vsako leto obhaja na predvečer Velikega šmarna. Piranski župnik je ustanovil bratovščino (Pobožna zveza), zbirali so miloščino za obnovo, sprva je bila maša vsak mesec, kasneje ob nedeljah in skozi stoletja je Strunjan postal priljubljena istrska božja pot. Ob 400-letnici prikazanja (1912), so Marijo v procesiji po morju odpeljali v Piran, veliko romanje po morju je bilo tudi leta 1937 (ob 25- letnici kronanja Marije). Po 60-letih (2005) so tradicijo procesije z barkami po morju obnovili in milostni kip strunjanske Matere božje peljali po morju izmenoma iz Pirana in Izole. Posebno slovesno je bilo praznovanje 500-letnice prikazanja (2012), ko je Marijo v Strunjanu pričakalo nekaj tisoč vernikov. Cerkev Marije od prikazanja je romarsko svetišče za vso Istro, radi pa jo obiščejo tudi romarji iz notranjosti domovine in turisti.

 

LETA 1892 ROJEN FRANC JAKLIČ

DUHOVNIK, PISATELJ, BARAGOV ŽIVLJENJEPISEC († 1967)

Duhovnik dr. Franc Jaklič, ribniški rojak (Andol v župniji Sv. Gregor), je svoja najpomembnejša dela posvetil življenju in delu slovenskih duhovnikov, misijonarjev, »ki jih je božji klic poslal na naporno pot razsvetljevanja zapuščenih in preziranih ljudstev Severne Amerike in Afrike«. Po končanem šolanju je bil med prvo svetovno vojno posvečen v mašnika, nekaj časa kaplan v Sostrem, škof Jeglič pa ga je kmalu poslal na študije v Innsbruck. Po doktoratu (1921) je začel poučevati jezike in filozofijo v Škofovih zavodih, hkrati pa je še študiral na Filozofski fakulteti. Po drugi vojni se je umaknil z begunci na Koroško, leta 1948 pa je odpotoval v Argentino. Že v Sloveniji je pripravil Baragov življenjepis, ki ga je potem v Argentini moral še enkrat (rokopis je ostal v Sloveniji). Škof Rožman mu je naročil, naj prevzame raziskovanja v zvezi z misijonarjem Barago in tako se je 1956 preselil h Gornjemu jezeru v Marquette, kjer je preučeval Baragovo duhovno življenje …

 

LETA 1897 ROJEN FRANCE PAVLOVEC

SLIKAR SLOVENSKE KRAJINE († 1959)

Umetnost je začel študirati v Ljubljani in na akademiji v Zagrebu po prvi svetovni vojni. Na njegovo odločitev za slikarstvo je vplivalo srečanje z deli Riharda Jakopiča in čutil se je njegovega dediča. Njegovo slikarstvo se naslanja na tradicijo slovenskega impresionizma in zgodnjega modernizma, njegov motivni svet je segel na vsa področja od portreta do tihožitja, sinonim za Pavlovčevo slikarstvo pa je krajina. Iz njegovih upodobitev raznih slovenskih pokrajin je čutiti spokojnost in razsežnost čustev.

 

LETA 1928 ROJENA GITICA JAKOPIN

PISATELJICA IN PREVAJALKA († 1996)

Po študiju germanistike in romanistike je veliko prevajala (iz srbohrvaščine, ruščine, francoščine, nemščine in angleščine – več kot 70 knjig – Dostojevskega, Londona, Agatho Christie … in tudi veliko filmov) in za svoje izvrstno delo prejela tudi Sovretovo nagrado. Pisala je tudi za otroke: prozo (Devet fantov in eno dekle, Slovo od deklištva … ) in pesmi (Anina uspavanka, Se praprot budi), veliko pa je objavljala tudi v otroških revijah in časopisih.

 

LETA 1941 UMRL SV. MAKSIMILIJAN KOLBE

rojen kot Rajmund Kolbe, POLJSKI REDOVNIK MINORIT, PRIČEVALEC LJUBEZNI DO KONCA, SVETNIK (* 1894)

Jezusove besede o najvišji stopnji ljubezni do bližnjega, ki zastavi zanj svoje življenje, je dobesedno uresničil sv. Maksimilijan Kolbe, poljski redovnik, ki je v koncentracijskem taborišču Auschwitz daroval svoje življenje, da je rešil življenje sojetnika – družinskega očeta. To daritev je izvršil 14. avgusta 1941, na predvečer slovesnega praznika vnebovzetja Matere Marije, kateri je bil vse življenje otroško vdan. Kraljestvo miru in ljubezni njenega Sina je širil iz Niepokalanowa – mesta Brezmadežne v bližini Varšave, kjer je delovala za tiste čase najmodernejša tiskarna, ki jo je postavil v službo oznanjevanja evangelija. V svojem razmeroma kratkem življenju je storil ogromno. Največji “uspeh” pa je bilo njegovo svetništvo. Skoraj preroško zvenijo njegove besede: “Človeško življenje ima tri stopnje: priprava na delo, delo in trpljenje. Čim hitreje duša doseže svetost, toliko hitreje doseže tretjo stopnjo – trpljenje, ki ga zahteva ljubezen.”

… več o njem preberite v rubriki pričevanje 08_2004

nekaj njegovih misli:

• Zakaj je toliko ljudi, ki so celo bistri in na drugih področjih podkovani, ki se niti malo ne potrudijo spoznati, kaj je njihov življenjski cilj in kakšen je njihov odnos do Boga?
  
• Razum hoče spoznati vzrok vseh reči. Čim prodornejši je, tem bolj po stremel po tem spoznanju. Toda če razum zamegli nemoralno življenje ali napuh, bo obtičal že takoj na začetku in ne bo mogel prestopiti svojih meja.
  
• Človek je stvar, ki je bila poklicana iz niča v bivanje. Sam od sebe je nič, popoln Nič. Kar premore in zmore, ima od Boga. Še bolje: vsak trenutek dobiva od Boga tisto, kar potrebuje.
  
• Vsi prav dobro vemo, kateri so viri milosti: premišljevanje, srečanja, molitev, sveta maša in predvsem sveto obhajilo ter stalno zatekanje k božji Materi.
  
• Popolnoma se posveti nebeški Materi, pa boš zmagovito prebrodil vse težave v življenju in postal boš svetnik.
  
• Človek sam od sebe je nič, popoln Nič. Kar premore in zmore, ima od Boga. Še več: vsak trenutek dobiva od Boga tisto, kar potrebuje.
  
• Če bi ne bilo treba nič trpeti, zaradi česa pa naj bi potem prišli v nebesa?
  več:
  

 

LETA 1960 UMRL EMIL KOMEL

SKLADATELJ, SODELAVEC PRI IZDAJI CERKVENIH PESMARIC (* 1875)

Emil Komel, rojen v Gorici, je že kot osemletni otrok igral na orgle. Po končanem študiju glasbe na Dunaju je deloval v rodnem mestu kot skladatelj, organist in glasbeni pedagog. Napisal je tudi več cerkvenih skladb. Z Vinkom Vodopivcem je sodeloval pri pripravi cerkvenih pesmaric Gospodov dan, Zdrava Marija in Božji spevi, ki jih je izdala Goriška Mohorjeva družba v letih 1929-1933.

 

LETA 1986 UMRL FRANCE VODNIK

PESNIK, ESEJIST, GLEDALIŠKI IN LITERARNI KRITIK TER PREVAJALEC (* 1903)

Njegova knjiga Od obzorja do obzorja je izšla v redni knjižni zbirki celjske Mohorjeve družbe za leto 1972. Ta knjiga je prva v zbirki Mladinska knjižnica, katere urednik je bil njen pisec. Ta izredno razgledani mož, ki so ga zaradi njegove duhovne širine vsi spoštovali, je to, kar je zapisal mladim, sam živel. Vsak dan ga je pot vodila v cerkev, kjer je pred Najsvetejšim krepil in vedril svoje “duhovno vesolje”.Prvo Vodnikovo knjižno delo je bila antologija Slovenska religiozna lirika, ki je izšla leta 1928, v dopolnjeni in razširjeni izdaji (spet pod njegovim uredništvom) pa leta 1980 pri Mohorjevi družbi v Celju. Izšlo je tudi več knjig njegovih esejev in ocen. Knjiga njegovega življenja se je nepričakovano zaprla 14. avgusta 1986, na predvečer praznika Marijinega vnebovzetja. Prizor tega svojega zadnjega zemeljskega dejanja je opisal v Pesmi o smrti in pogrebu, objavljeni leta 1938 v Kocbekovi reviji Dejanje.

… več o njem si preberite v obletnici meseca 03_2003

nekaj njegovih razmišljanj:

• Umrl bom nocoj, ako ne srečam Jezusa. / O, sestre in bratje, pridite vsi, pridite vsi, / jokajmo, molimo, odpustimo si! / Saj ne živi, kdor nima v srcu Jezusa.
  
• To je prvo znamenje mladosti: biti v srcu lep in svetál. Kdor tega globoko ne občuti, kdor tega močno ne doživlja sam, ta ni resnično mlad.
  
• Duhovno vesolje? To je svet vere in milosti, to je življenje po veri iz milosti, to je tisto, čemur evangelij pravi tako preprosto – božje kraljestvo.
  
• Drug drugemu sva muka lahko, / drug drugemu sva radost lahko.
  
• Biti človek je več kakor biti samo umetnik, izumitelj, znanstvenik ali imperator. Biti človek se pravi, biti zvezda na ščitu Večnega, cvet v Njegovih dlaneh, pesem v srcu Nevidnega.
  
• Kolikor več je v knjigi misli, s katerimi se moremo strinjati, in lepot, ki ogrejejo in oplemenitijo naše srce, toliko ljubša, toliko bližja, toliko dražja nam je.
  
• Materin jezik nam odkriva svet v nas samih in zunaj nas, lahko bi rekli, da je posrednik med človekom in človekom, pa tudi med človekom in svetom.
  
• Knjige nam ne smejo biti samo pot do izobrazbe v smislu bogve kakšne “učenosti”, marveč je važnejše, da se ob njih poglabljamo vase, da duhovno rastemo in da postajamo boljši ljudje.
  
• Knjige nam razodevajo to, kar je v človeku najbolj bistvenega, vsem prirojenega, vsem skupnega, in zato vsak izmed nas pravzaprav išče in najde v njih vedno tudi samega sebe.
  
• Žal je veliko takih, ki je v njih že skoraj popolnoma zamrl čut za vrednote, za človeka, za naravo, za lepoto, za kulturo.
  
• Če boš v sebi resničen, boš tudi prost; če pa boš prost, boš svoji mladosti tudi zvest, boš veren njenim razodetjem.
  
• Kaj bi bila Evropa, kaj bi bil svet, če bi noben narod ne ostal sebi zvest? Le kdor veruje vase, le kdor ohrani sebe, more koristiti tudi celotni skupnosti.
  
• Vsak zaveden človek spoštuje in ljubi svoj jezik in ga je, ako je v nevarnosti, pripravljen braniti.
  
• Duhovno vesolje: to je svet vere in milosti, to je življenje po veri in iz milosti, to je tisto, čemur evangelij pravi tako preprosto – božje kraljestvo.

 

LETA 1992 UMRLA BOGDANA STRITAR

TEMPERAMENTNA OPERNA PEVKA (* 1911)

Rodila se je v Solkanu, osnovno in srednjo šolo pa je obiskovala na Ptuju. Kot dijakinja na učiteljišču in konservatoriju v Ljubljani je s sestrama pela v tercetu Stritar (tudi na radiu). Pred drugo svetovno vojno je bila nekaj let učiteljica, od leta 1940 pa do upokojitve leta 1964 je bila članica ljubljanske Opere. Kot mezzosopranistka z obsežnim glasovnim razponom in temperamentnostjo je ustvarila vrsto opernih likov.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA1699 UMRL MARKO IZ AVIANA

pater kapucin, pridigar, čudodelnik, rešitelj krščanske Evrope, blaženi (* 1631)

Na belo nedeljo, 27. aprila 2003, je papež Janez Pavel II. razglasil šest novih blaženih italijanskega rodu, med katerimi je tudi furlanski kapucin p. Marko iz Aviana (1631-1699). Sveti oče je dejal, da je “v njegovi duši žarela želja po molitvi, tišini in češčenju božje skrivnosti… Neoboroženi prerok božjega usmiljenja je bil zaradi zgodovinskih okoliščin prisiljen dejavno braniti svobodo in enotnost krščanske Evrope. Evropsko celino, ki se v teh letih odpira novim možnostim sodelovanja, spominja, da bo njena enotnost trdnejša, če bo temeljila na skupnih krščanskih koreninah.” Znamenitega kapucinskega pridigarja, imenujejo “apostol odpuščanja”, “glasnik miru”, “rešitelj Evrope” . V polni meri mu pristaja predvsem zadnji naziv, saj je kot pridigar s svojimi ognjevitimi besedami septembra 1683 dosegel, da so se poveljniki vojaških čet na Dunaju, ki ga je oblegala silna turška vojska, zedinili in prepustili, da jih v odločilni boj vodi poljski kralj Jan Sobieski. Pred odhodom v boj je p. Marko maševal za njegov uspešen izid in Sobieski mu je pri maši 12. septembra 1683 na Kahlenbergu stregel. Dosežena je bila zmaga. Jan Sobieski je po njej izrekel: “Venimus, vidimus et Deus vicit” (Prišli smo, videli in Bog je zmagal). Tri leta pozneje je pater Marko iz Aviana odigral zelo pomembno vlogo pri osvobajanju madžarskega mesta Budim in Beograda (1689) izpod turškega jarma. Tako je bila od Evrope odvrnjena islamska nevarnost.

več o njem preberite v rubriki pričevanje 06_2003

nekaj misli patra Marka:

• Pogosto ponavljaj: trdno verujem, moj Bog, trdno verujem, popolnoma trdno!
  
• Imej vero! Imej vero! Pogosto prosi za odpuščanje svojih grehov in potem si izprosiš od Boga vsakršno milost. Podelil ti jo bo, kajti ima te rad!
  
• Naš Gospod in Bog naj nam nakloni tiste darove, duhovne in telesne, osebne in splošne, ki bodo njemu v čast in našim dušam v korist – v skladu z njegovo Božjo voljo!
  
• Ljubimo edinole mir: mir s Teboj, mir z nami samimi in mir z vsemi našimi bližnjimi.
  
• Glejte, da ne boste dajali pohujšanja! Pokažite s svojo bogaboječo držo, da ne obstaja naša katoliška vera v besedah in praznih obljubah, ne v neki mrtvi veri, ampak v živi veri, ki se kaže v dejanjih ljubezni.
  
• Kadar nisem zavzet z razgovorom z ljudmi, sem sam s svojim Bogom in zdi se mi, da sem v nebesih.
  
• Bog vse vidi in vse ve. Njegova božja moč lahko vse popravi. V obupnih primerih moramo prav tako zaupati v božjo dobroto. Manj ko zadoščajo človeška sredstva, toliko bolj se moramo z vsem zaupanjem zatekati k božjim.
  
• Ne morem biti v raju (miru samostana) proti božji volji. Bog naj napravi iz mene to, kar mu je drago. Bog pozna namen vseh mojih del in ravnam se tako, kot je čista božja volja.
  
• Moja preljuba Mati Marija, ob spominu Jezusove oporoke na križu, ko te je zaupal Janezu in Janeza tebi, se ti priporočam in te ponižno prosim: vedno skrbi zame, kot skrbi mati za svojega sina, da zaradi tvojega varstva ne bi nikoli grešil in ne bi padel v oblast zla. Posebej mi stoj ob strani v uri moje smrti, o
• Marija, in obvaruj mojo dušo hudih skušnjav in večnega pogubljenja.

 

LETA 1814 ROJEN ANDERS JONAS ANGSTROM

ŠVEDSKI ASTRONOM, FIZIK († 1847)

Raziskoval je Sončev spekter in spektre kometov. Za dolžinsko enoto svetlobnega valovanja je uvedel desetmilijoninko milimetra, ki se po njem tudi imenuje ångström (Å).

 

LETA 1835 ROJEN IVAN TUŠEK

PEDAGOG, NARAVOSLOVEC, PRIPOVEDNIK IN PREVAJALEC († 1877)

Doma iz Martinj Vrha pri Škofji Loki, gimnazijo končal v Ljubljani, univerzo pa na Dunaju. Izšolal se je za srednješolskega učitelja fizike in matematike, poučeval na Dunaju, v Zagrebu in do leta 1877 na ljubljanski gimnaziji. Že zgodaj se je pridružil ‘vajevcem’ (pisali so v list Vaje), znan je po svojih prirodopisnih črticah, eden prvih pri nas je pisal o naših planinah. Najbolj so znane njegove Pripovedke iz Martinj Vrha (izšle več kot sto let po njegovi smrti) in pa potopis Potovanje okrog Triglava (1860). Prevedel je tudi več učbenikov in velja za utemeljitelja slovenskega botaničnega besedišče.

 

LETA 1899 ROJEN ALFRED JOSEPH HITCHCOCK

BRITANSKI FILMSKI REŽISER († 1980)

Alfred Hitchkok, eden najbolj znanih filmskih ustvarjalcev 20. stoletja, je svoj prvi film posnel že pri trinajstih (Številka 13). Čeprav se je sprva ukvarjal z reklamami, se je kmalu navdušil nad srhljivkami in se z njimi zapisal v filmsko zgodovino. Njegovi filmi so nekaj posebnega tudi v tehničnem pogledu, saj je znal izkoristiti vse možnosti, ki mu jih je ponujalo prizorišče, sledil pa je tudi razvoju in uporabil številne novosti. Najbolj je znan po filmih: 39 stopnic, Pokliči M za umor, Ptiči, Psiho …

 

LETA 1909 ROJEN VALENTIN BIRTIČ

DUHOVNIK, PESNIK, PEVEC SLOVENSKE BENEČIJE († 1994)

Kmečki sin iz Ruonca nad Nadižo je bil leta 1933 posvečen v duhovnika. Služboval je po več krajih v Benečiji. Pisal je domoljubne pesmi in veliko prigodnic, posebno novomašnikom domačinom pa tudi ob posebnih slavjih in dogodkih v Beneški Sloveniji. S svojimi predavanji o Slovenski Benečiji je večkrat nastopal med Slovenci v zamejstvu in tudi v Sloveniji.

 

LETA 1912 UMRL JULES MASSENET

FRANCOSKI OPERNI SKLADATELJ, GLASBENIK ŽENSKE IN LJUBEZNI (* 1842)

Francoski skladatelj Jules Massenet je napisal veliko orkestralne in zborovske glasbe, slaven pa je samo po operah, ki so obogatile francoski repertoar. Med njimi je najbolj znana opera Manon (1884). V njej je skladatelj bolj kot v kateri drugi “glasbenik ženske in ljubezni”. Mojstrsko je vanjo prelil čustvenost znamenitega romana Manon Lescaut pisatelja Antoina-Francoisa Prevosta.

 

LETA 1935 ROJEN JOŽE KORUZA

literarni zgodovinar, slovenist in kritik († 1988)

Študiral je slavistiko, najbolj pa ga je zanimala starejša slovenska književnost, ki jo je tudi predaval na slavistiki. Veliko je predaval tudi na tujih univerzah, kjer je zbiral gradivo. Pripravil je Izbrano delo Valentina Vodnika, objavil faksimile Pisanic, pisal o protestantizmu in začetkih slovenske književnosti. Bil je tudi urednik Jezika in slovstva in Slavistične revije, zanimala pa ga je tudi dramatika, o kateri je pripravil nekaj TV oddaj in objavljal gledališke kritike.

 

LETA 1946 UMRL HERBERT GEORGE WELLS

ANGLEŠKI PISATELJ (* 1866)

Angleški pisatelj H. G. Wells je kot vajenec v drogeriji veliko bral, dobil štipendijo in študiral naravoslovje ter postal profesor. Kmalu pa se je posvetil samo pisanju. Literarni uspeh mu je prinesla vrsta znanstveno-fantastičnih in utopičnih romanov, utemeljenih v viziji prihodnjega razvoja in napredka znanosti (Časovni stroj, Vojna svetov, Prvi ljudje na Luni). Pozneje je pisal tudi zgodovinske in družbeno kritične romane in povesti iz malomeščanskega življenja v tragikomičnem tonu.

 

LETA 1959 UMRLA MARA SAMSA

UČITELJICA, PROSV. DELAVCA, PISATELJICA (* 1906)

Rodila se je v družini pristaniškega delavca v Trstu. Po šestih letih šolanja v rojstnem mestu je odšla v Ljubljano, od tam pa na učiteljišče v Tolminu. Pod fašizmom je službovala v zakotnih krajih, zato je pobegnila v Jugoslavijo in učila najprej na Rakeku, nazadnje v Vojniku pri Celju. Taborišči v Gonarsu in na Rabu sta ji uničili zdravje. Po vojni je bila nekaj časa učiteljica na Tržaškem, uveljavila se je tudi kot novinarka in pisateljica. Leta 1958 je izšla njena knjiga novel in črtic Trst je klical.

 

LETA 1986 UMRL IVAN ZELKO

DUHOVNIK, ZGODOVINAR, OČE CERKVENE ZGODOVINE PREKMURJA (* 1912)

Ljubiteljsko zanimanje za zgodovino svoje rodne pokrajine je preraslo v strokovno preučevanje pri duhovniku Ivanu Zelku. Ko mu je bilo 62 let, je na teološki fakulteti v Ljubljani dosegel doktorski naslov z delom, ki pomeni temelj za raziskovanje starejše prekmurske zgodovine. V letih 1968-1974 je bil profesor cerkvene zgodovine na mariborskem oddelku Teološke fakultete Univerze v Ljubljani.

 

LETA 1986 UMRL JANKO LAVRIN

LITERARNI ZGODOVINAR, ESEJIST, PISATELJ, PREVAJALEC, UREDNIK (* 1887)

Rojen v Krupi pri Semiču, velja za enega najboljših poznavalcev ruske književnosti na svetu, ki jo je predaval na univerzi v Nottinghamu v Angliji (1918-1953). Pisal je večinoma v angleščini, mnoga njegova dela so prevedena v slovenščino in v razne svetovne jezike.

 

LETA 1998 UMRL JULIEN GREEN

FRANCOSKI PISATELJ IN MISLEC AMERIŠKEGA RODU (* 1900)

“Slovenija, srečna dežela! Človek ji želi, da bi ostala zunaj našega nemirnega sveta in sveta poslovnosti, ki je grozljiv,” je po svojem obisku na Bledu oktobra 1995 zapisal v svoj dnevnik Julien Green, francoski pisatelj in ameriški državljan, ki si je za svoje zadnje počivališče (umrl je na današnji dan 1998) izvolil cerkev sv. Egidija v Celovcu. Celo življenje so ga mučile skušnjave “mesa”, ki pa jih je umirjala milost usmiljenega Boga. Njegov življenjski boj se je pričel na začetku prejšnjega stoletja.

… več o njem preberite v rubriki pričevanje 06_1999

nekaj njegovih misli:

• Zgodi se, da tako pogosto in običajno mislimo na Boga z naučenimi izrazi, da se ta velika stvarnost, ta edina stvarnost izgubi za izrabljenimi frazami. Morali bi misliti na Boga v njegovi novosti, v njegovi večni svežini.
  
• Govorico narave razume samo tisti, ki ljubi molk. Kljub temu, da je silno velika, ni moč slišati njenega glasu, če ji ne prisluhneš, in najtišji šepet pregluši zvok njene besede.
  
• Človeška beseda je skoraj vedno obsojena na poraz. Tolikokrat je nesposobna povedati tisto, kar hoče, da se človek sprašuje, ali ni to nasledek Padca. Za podajanje misli bi morali imeti kakšno drugo sredstvo, nekaj, kar bi bilo manj grobo kot beseda.
  
• Bog umira od mraza. Trka na vsa vrata, toda kdo jih sploh še odpre? Prostor je zaseden. In kdo ga je zasedel? Mi sami.
  
• Največji raziskovalec na tej zemlji ne naredi tako dolgega potovanja kot tisti, ki se spusti na dno svojega srca in ki se sklanja nad prepadi, kjer med ozvezdji odseva obličje Boga.
  
• Sploh si ne moreš misliti, v kolikšni meri se Bog zanima zate. Ko bi bil ti edini človek na zemlji, bi Bog po­slal svojega edinega Sina samo zate.
  
• Brž ko se človek trka na prsi, misleč da je cestninar, glej, takoj postane farizej, kajti danes je farizej tisti, ki se baha, da je cestninar.
  
• Prenekateri mladi ljudje delajo napako, da v Bo­gu gledajo nekakšnega učitelja, pozabljajo pa, da je Bog ljube­zen, ki obsoja greh, nikoli pa ne obsodi grešnika, kar človek ostane vse do smrti.
  
• Vsem ljudem povzroča veliko težav smrt, ker ne vemo, kaj pravzaprav je. Toda v luči vere vemo, da bomo vse tisto, kar pričakujemo, našli, ko prestopimo prag smrti. Tisto, kar nas čaka, je ljubezen in nič drugega.
  
• Res je, da bomo sojeni po delih ljubezni, ki smo jih v življenju izvrševali. Prav tako pa ni nobenega dvoma, da nas bo sodila ljubezen, ki ni nihče drug kakor Bog sam.
  
• Bog ne neha obstajati niti takrat, ko ljudje prenehajo verovati vanj.
  
• Pot do bližnjega, ki ga vidimo vsak dan, je dolgo potovanje.
  
• Ponavadi se ljudje najraje spovedujejo grehov drugih.
  
• Če niste nikoli rekli ničesar, kar bi nekomu ne bilo všeč, pomeni, da niste vedno govorili resnice.
  
• Verujem, da je življenje slehernega od nas skrivnost, do katere ima ključ samo Bog.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1673 ROJEN JANEZ KRSTNIK MESAR

JEZUITSKI DUHOVNIK IN MISIJONAR († 1723)

Misijonska dejavnost izvira iz bistva Cerkve; razlog zanjo je volja Boga, “ki hoče, da bi se vsi ljudje zveličali in prišli do spoznanja resnice” (1 Tim 2,4), in Jezusovo naročilo apostolom pred vnebohodom: “Pojdite po vsem svetu in oznanjujte evangelij vsemu stvarstvu” (Mr 16,15). To nalogo je Cerkev izvrševala od začetka skozi vso zgodovino in ji bo ostala zvesta do konca časov. Gledanje na misijonsko dejavnost (evangelizacijo) se je skozi zgodovino spreminjalo, ker so se korenito spremenili življenjski pogoji in razmere. Danes si misijonskega dela ne predstavljamo več ‘romantično’ kot nekdanje čase.
Cerkev na Slovenskem je misijonsko kar ‘prebujena’, saj trenutno Misijonsko središče Slovenije združuje več kot sedemdeset misijonarjev, ki delujejo po vsem svetu. Njihovo delo je različno, saj zaobjema tako pastoralno delo, kakor socialno pomoč ljudem. Misijonarji in misijonarke gradijo cerkve, šole, dispanzerje, ceste … ob tem pa se tudi aktivno ukvarjajo z ozaveščanjem ljudi v šolah, zdravstvenih centrih … Slovenski kristjani so bili misijonsko zelo delavni v času med obema vojnama; iz bolj daljne preteklosti pa poznamo like misijonskih ‘junakov’, med katerimi izstopa naš svetniški kandidat škof Friderik Baraga, ki je sredi prejšnjega stoletja misijonaril med ameriškimi Indijanci.
“Zgodovina slovenskega misijonarstva je v celoti še slabo raziskana,” piše etnolog dr. Zmago Šmitek, profesor na ljubljanski univerzi (v zborniku Slovenska Cerkev in misijoni, Ljubljana 1991). “Temu je vzrok zlasti pomanjkanje primarnih virov, ki v dobršni meri še niso objavljeni, so pa razpršeni po raznih tujih arhivih, muzejih in knjižnicah in zato težko dostopni. Od natisnjenih virov je za nas posebno pomembnih štirideset zvezkov zbornika jezuitskih misijonskih pisem s skupnim naslovom Der Neue Welt-Bott.” V prvem zvezku tega dela je objavljeno tudi pismo, ki ga je poslal v Evropo jezuitski misijonar Janez Krstnik Mesar (Joannes Baptista Messari), za katerega je mogoče s precejšnjo gotovostjo trditi, da je bil slovenskega rodu (Z. Šmitek, Klic daljnih svetov, 99) in je umrl mučeniške smrti na današnji dan.

več:
S. Čuk, Janez Evangelist Mesar. (Obletnica meseca), v: Ognjišče 6 (1993), 44-45.

Mesarjevo pričevanje v pismu jezuitu Mihaelu Faitu z dne 19. junija 1715

• Preteklega 8. dne decembra (1714), na praznik Marijinega spočetja, sem v cerkvi Matere božje našega kolegija v Macau s štirimi slovesnimi zaobljubami začel svoje javno delovanje… Moj urad v Macau pod imenom Očeta vseh kristjanov je bil tako daljnoviden, da sem se zaradi njega moral družiti z vsakovrstnimi ljudmi in se vmešavati v skoraj vse posle; med drugim sem moral tudi krščevati novoverce. Ob koncu aprila sem se iz Macaa napotil v Tunkin (kjer naj bi skrbel za deset do dvanajst tisoč duš), in to kljub ožuljenim nogam, katerih močna otečenost, me pri hoji ni ovirala, temveč le slabila in utrujala.

 

LETA 1873 UMRL JANOŠ KARDOŠ

PASTOR, PISATELJ, PESNIK, PREVAJALEC, POLITIČNI VODNIK NA MADŽARSKEM (* 1801)

Rojen v Železni županiji na Ogrske, po končani madžarski gimnaziji je študiral na Dunaju. Leta 1830 je bil posvečen v duhovnika in bil 38 let župnik v Hodošu. Prevajal je v prekmurščino (Mojzesovo Peteroknjižje, madžarski učbenik za prekmurske šole). Med pomladjo narodov (1848), ko so katoliški duhovniki podpirali Habsburžane, evangeličani pa Madžare, je podprl takratno teorijo, da med Muro in Rabo živijo Vendski Slovenci, ki govorijo stari jezik, ki ni enak tistemu kranjskih Slovencev. V tem je videl rešitev za ohranitev evangeličanske manjšine. Kljub temu je pomemben za ohranitev slovenskega (prekmurskega) jezika in narodne zavesti ogrskih Slovencev.

 

LETA 1884 ROJEN MIHAEL TOROŠ

DUHOVNIK, NARODNI DELAVEC, APOSTOLSKI ADMINISTRATOR († 1963)

»Brž ko sem bil imenovan za apostolskega administratorja na Goriškem, sem si postavil dva cilja: da bi dosegel za naš duhovniški naraščaj malo semenišče, za vse naše ljudi pa verski list, ki so ga tako potrebni in si ga tako žele. Lejte jo tukaj, dragi duhovniki in verniki, Družino, verski list za goriško administraturo.« Tako je v prvi številki Družine, ki je izšla 7. maja 1952 zapisal dr. Mihael Toroš. Po dolgem in napornem prizadevanju mu je uspelo uresničiti oboje in s tem se je zapisal v zgodovino Cerkve na Slovenskem, saj je malo semenišče v Vipavi kasneje postalo vzgojni zavod za duhovniške kandidate ne le za Primorsko, Družina pa se je iz skromnega verskega lista sprva samo za Goriško razvila v vsebinsko bogat slovenski katoliški tednik. Sredi septembra leta 2006 je bil v Rimu Torošev simpozij, na katerem so predavatelji z različnih vidikov osvetlili življenje in delovanje dr. Mihaela Toroša, ki se ga spominjamo ob obletnici rojstva.

… več o njem preberite v obletnici meseca 12_2013

 

LETA 1897 BLAGOSLOVLJENA KAPELICA LURŠKE MATERE BOŽJE NA KREDARICI

Na današnji dan je bila blagoslovljena prva kapela na Kredarici, ki jo je zgradil dovžanski župnik Jakob Aljaž. »Ustregel sem ne le duhovnom, ampak tudi mnogim turistom, da sem napravil na Kredarici zraven hiše tudi malo, lično kapelico … priporočeni Lurški Materi božji.« Zgrajena je bila leto prej, vendar je zaradi snega v septembru slovesnost odpadla. Leta 1952 so potem kapelico uničili »neznanci« (ohranili sta se dve plošči). Do nove kapele je moralo preteči štirideset let. Že leta 1983 je France Urbanija, novi župnik na Dovjem, izrazil željo po postavitvi kapele – podobno je bilo ob obletnici blagoslovitve Aljaževe (1987). Po načrtih Jožeta Marinka je bila leta 1992 kapela vendarle postavljena in 19. avgusta jo je blagoslovil ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar (5.000 ljudi se je zbralo ob teh priložnosti). To je najvišje ležeče svetišče v Sloveniji (2515 m). Glavni shod je na praznik Marije Snežne (5. avgusta), maše pa so od začetka julija do septembra vsako nedeljo ob 18. uri.

nekaj misli Jakoba Aljaža o kapeli:

• Kapelico so postavili furlanski zidar Pezzano ter moja dva neutrudna pomočnika: Požganc in Kobar, plačal pa sem jo sam, le nekaj dobrotnikov mi je stalo ob strani.
  
• In katera Mati Božja naj bo v triglavski kapeli? Dolgo sem premišljeval o tem in se nazadnje odločil za lurško Mater Božjo … Ko sem imel pripravljen kip in vse drugo za odprtje kapelice, so se oglasile planšarice z Velega polja: “Ker je na Triglavu večni sneg in led, bi morali v kapelico postaviti Marijo Snežno …” Pobuda mi je bila všeč, a kaj, ko je prišla prepozno.
  
• In tako je bila postavljena kapelica na najvišjem kraju v Evropi. Veliko planinskih časnikov sem premetal in nikjer nisem zasledil, da bi bil postavljen kje kak božji hram na 2515 metrih!

 

LETA 1905 ROJEN HANS URS VON BALTHASAR

ŠVICARSKI TEOLOG IN KARDINAL († 1988)

Eden najpomembnejši teologov in mislecev prejšnjega stoletja. Rojen v ugledni švicarski družini, študiral leposlovje na Dunaju in Berlinu, doktoriral v Zürichu in leta 1929 nepričakovano stopil k jezuitom. Študiral je filozofijo in teologijo in bil v duhovnika posvečen leta 1936. Njegovo prepričanje je bilo, da se more Cerkev odpreti svetu le tedaj, če je živo zakoreninjena v svojem središču, Kristusu. Najprej je bil duhovni voditelj mladih v Baslu, kjer je še bolj spoznaval pomembnost osredotočanja na evangelij, z vsem srcem se je posvečal pastorali za študente. Kasneje je skupaj z Adrienno von Speyr ustanovil svetni inštitut v okviru jezuitskega reda. Začel je pisati in prevajati vse tisto, kar se mu je zdelo pomembno, da morajo današnji kristjani vedeti in si prisvojiti (dela številnih duhovnih ljudi). Papež Pavel VI. ga je imenoval v teološko komisijo, ustanovil je mednarodno katoliško revijo Communio, ki izhaja tudi pri nas. Kljub vsemu napisanemu pa je hotel, da bi bilo v središču njegovega prizadevanja predvsem prizadevanje za prenovo Cerkve, z podpiranjem novih občestev, hoja za Kristusom in bivanje sredi sveta kot pričevalec. Vsa teologija bi morala biti po njegovem v službi življenja. »Balthasar hoče biti teolog samo zato, ker hoče biti apostol. Biti hoče Kristusov pričevalec v Cerkvi,« je o njem povedal teolog H. de Lubac. Tudi pri Ognjišču smo izdali dve njegovi knjigi (Živeti iz poslednjih globin (1986) in Marija za danes 1988)

nekaj njegovih misli:

• Kristjan se mora veseliti z veselimi in jokati z jokajočimi, nikdar pa ne sme iz solidarnosti z omahljivci kolebati. Zato se mora trdno zasidrati v Božjem molku.
  
• Vsakdo, ki v življenju hoče nekaj dokončnega, bodisi ljubezen ali dejanje, se mora žrtvovati. S samim seboj mora plačati to, kar hoče kupiti.
  
• Vsaka mati se zahvaljuje, ko prvikrat drži v rokah svojega otroka, kajti zaveda se, da ga ni dobila iz svoje telesne in duševne moči: podarjen ji je … nekaj od enkratnosti Boga zasije v vsakem človeku.
  
• Marijino bistvo in delovanje je posredovanje, sredništvo med Bogom in svetom, Kristusom in Cerkvijo, Duhom in mesom, med svetom svetosti in svetom grešnikov. Marija stoji na vseh križiščih, da bi nam kazala pot.
  
• Na začetku vsakega delovanja stoji pokorščina. Pripravljenost dati se z vso svojo voljo na razpolago Bogu.
  
• Naše resne in velike zadeve najdemo v Marijini miselnosti, toda kakor del nečesa mnogo večjega: kot del zadeve in prošnje njenega Sina, da se na zemlji poveliča božje ime, da pride božje kraljestvo in se uveljavi božja volja kakor v nebesih tako na zemlji.
  
• Če kristjani po Mariji molijo k Jezusu, se morajo nujno dati uvajati po Marijinem zgledu v enkratno otroško ravnanje, značilno za Sina. Ko namreč slediš Jezusu, ki te uvaja v Očetovo naročje, je v tem že od začetka vključeno Marijino otroško razmerje do Očeta v Svetem Duhu.
  
• Človek, ki ga naglica utesnjuje, odlaga srečanje z Bogom na neki “prosti trenutek”, ki je nenehno odložljiv, na “prostor molitve”, s trudom iztrgan z dolžnosti napolnjenemu delavniku.
  več:

 

LETA 1945 UMRL BL. KARL LEISNER

DUHOVNIK IN MUČENEC (* 1915)

V zloglasnem nacističnem taborišču Dachau, ki je začelo ‘delovati’ že leta 1933, je bilo med množico jetnikov tudi 2720 duhovnikov iz vse Evrope, med njimi tudi okoli 30 iz Slovenije. Duhovniki-taboriščniki so bili v posebnih barakah, ločenih za duhovnike nemške in poljske narodnosti, bila pa je še skupna ‘baraka narodov’. Duhovnike so ločili od drugih zapornikov zato, da niso mogli vršiti svojega poslanstva in sotrpinom vlivati poguma ali jih pripravljati na smrt. V eni od barak za duhovnike so na posredovanje papeža Pija XII. smeli imeti kapelo, kjer je en duhovnik ob nedeljah maševal, drugi pa so bili pri maši. Decembra 1944 se je v tisti kapeli zgodilo nekaj izrednega: 29-letni nemški diakon Karl Leisner, ki je bil v Dachauu od leta 1940 in je bil hudo bolan, je v največji tajnosti prejel mašniško posvečenje in daroval svojo prvo sveto mašo, ki je bila zanj tudi edina v življenju. Tega pričevalca je papež Janez Pavel II. med mašo na olimpijskem stadionu v Berlinu 23. junija 1996 kot mučenca razglasil za blaženega. Med duhovniki, ki so pri tem slavju sodelovali, je bil tudi Maks Ledinek, ki je bil v Dachauu od aprila 1943 do 29. aprila 1945, ko so ameriški vojaki osvobodili Dachau, in je umrl kot upokojeni župnik v Zrečah 23. decembra 1982. V pogovoru za Ognjišče julija 1975 je dejal, da je bilo to doživetje zanje kot sončni žarek Božje bližine v mrazu in temi sovraštva. Duhovniki so peli v ‘mednarodnem zboru’.

več:
S. Čuk, Blaženi Karl Leisner: Pričevanje, v: Ognjišče 1 (2012), 16-17.

njegova zahvala za rešitev iz Dachaua

• O znova pridobljena ljubezen in človeško dostojanstvo! Mi ubogi taboriščniki. Hoteli so nam ubiti dušo. O Bog, kako se ti zahvaljujem za rešitev v kraljestvo ljubezni in človeškega dostojanstva. Da, tudi v Dachau je bilo izkazano veliko pristne preizkušane ljubezni in dostjanstva v trpljenju, pa vendar, kako revne so bile naše zunanje možnosti. in kako grdo sovraštvo in otopelost, ki je človeka obdajalo proti volji. Gospod, daj, da te bom vedno bolj ljubil. Ljubezen in zadoščevanje! Zahvaljujem se ti za vse, odpusti mi moje slabosti!
• Tako sem vesel, da smem blagoslavljati. Bog, kmalu me spet popelji k svojemu oltarju, da bom smel tebi, preljubi Oče, darovati tvojega ljubljenega Sina. O, kako hrepenim po tem! Spet hočem ozdraveti za Kristusa in njegovo kraljestvo, njegova srčno ljubljena Mati mi bo pomagala…

o njem:

• Njegova pogumna vera in njegovo navdušenje za Kristusa naj bi zlasti mladim ljudem, ki živijo v okolju, zaznamovanem z nevero in brezbrižnostjo, bila spodbuda in vzor (sv. Janez Pavel II. ob razglasitvi za blaženega, 1996)

 

LETA 1955 UMRL THOMAS MANN

NEMŠKI PISATELJ, DRUŽBENI KRITIK, NOBELOVEC (* 1875)

Leta 1929 je Nobelovo nagrado za književnost prejel nemški pisatelj Thomas Mann, “predvsem za veliki roman Buddenbrookovi, ki je klasično delo sodobne književnosti” in pripoveduje o denarnem zlomu rodbine. Mann je tudi v svojih drugih delih predvsem opisoval meščansko družbo, ki moralno propada, njegov človek je razklan sam v sebi, razdvojen med telesnostjo in duhom … Med najbolj znanimi romani so še Čarobna gora, Jožefovi bratje, Doktor Faustus, ter novele Smrt v Benetkah …

 

LETA 1962 UMRL MAKS FABIANI

ARHITEKT, SVETOVLJAN S KRASA (* 1865)

»Poleg Jožeta Plečnika je Maks Fabiani gotovo najpomembnejši slovenski arhitekt. O Ljubljani med obema svetovnima vojnama govorimo kot o Plečnikovi Ljubljani, Fabiani pa je vtisnil mestu svetovljanski videz v obdobju po potresu 1895 pa vse do prve svetovne vojne. Vendar ko Plečniku pripisujemo večjo ustvarjalno moč, ne smemo pozabiti, da je v dobi monarhije Fabiani dosegel najvišja družbena priznanja in ugled. Prvi arhitekt z doktoratom v monarhiji, osebni svetovalec prestolonaslednika, sodelavec Otta Wagnerja, profesor na Dunaju so nazivi, s katerimi so se lahko pohvalili le redki,« nam v uvodu razkošne monografije Maks Fabiani (Cankarjeva založba, Ljubljana 2010) sporočata njena pisca, arhitekta Andrej Hrausky in Janez Koželj. Podnaslov knjige, ki jo bogatijo fotografije Mirana Kambiča, je Dunaj – Ljubljana – Trst. Ta tri mesta so glavne postaja Fabianijeve ustvarjalne poti. Čeprav je bil svetovljan, je ostal zvest svojim kraškim koreninam; v drugi polovici svojega življenja je trideset let preživel v rojstnem kraju, zadnjih petnajst let pa v Gorici, kjer je na današnji dan umrl v častitljivi starosti 97 let.

… več o njem preberite v obletnici meseca 08_2012

 

LETA 1975 UMRL RAJKO SLAPERNIK

SLIKAR IN RESTAVRATOR (* 1896)

Študiral je slikarstvo na različnih akademijah. Prva leta po drugi svetovni vojni je delal pri Zavodu za spomeniško varstvo v Ljubljani. Leta 1948 je ustanovil amatersko slikarsko šolo in jo več let tudi vodil (med njegovimi učenci je bil tudi ljudski pisatelj in ljubiteljski slikar Ivan Malavašič). Slikal je krajine, tihožitja, portrete, avtoportrete, zgodovinske prizore. Po leta 1945 se je posvetil obnovi kulturnih spomenikov.

 

LETA 1992 UMRL PAVLE ZIDAR

PISATELJ IN PESNIK (S PRAVIM IMENOM ZDRAVKO SLAMNIK) (* 1932)

Delavski otrok s Slovenskega Javornika pri Jesenicah se je izšolal za učitelja. Sprva je učil na osnovnih šolah na Dolenjskem, po letu 1956 pa v Piranu in Luciji. Leta 1966 je zapustil učiteljski poklic in postal svobodni umetnik. Preživljal se je s pisateljskim delom. Napisal je 76 knjig, od tega 35 romanov in 18 novelističnih zbirk, 5 povesti oz. pripovedi, 16 otroških in mladinskih del, 2 pesniški zbirki. V začetku je objavljal pod svojim pravim imenom, od leta 1956 dalje pa pod psevdonimom Pavle Zidar.

nekaj njegovih misli:

• Vsak človek je luč, eden večja, drugi manjša. Kraji dobivajo štiri vrste svetlobe: sončno, lunino, zvezdno in človeško. Glavni sta dve: sončna in človeška. Če zmanjka prve, umreš, če zmanjka druge.
  
• Jezus preprosto je. Njegovo temeljno oznanilo na Gori blagrov nam ga približuje vsak hip; kraljestvo, h kateremu v resnici težimo, nam je odkril.
  
• Živeti za božje kraljestvo ni šala. Kako je njegovo življenje izmučilo njega, kralja kraljestva, vemo, a kako muči nas, bomo zvedeli. Prej seveda navedimo bistvo tega kraljestva: biti prvi, da si zadnji, bogat, da si ubog, večji, da si manjši …
  
• Moramo se razumeti, ljudje smo! Sovraštvo in jeza sta rja človekovega življenja. Le v razumevanju je ljubezen, je luč in blaga tema za našo utrujenost. Kdor živi v ljubezni, živi v soncu.
  
• Ne išči pravice na sodiščih, zdravja v bolnišnicah in modrosti po šolah; tam bi vse to moralo biti, ampak ni, žal; prav tako ni čistega vina v gostilnah in človeške ljubezni v zakonih; med brati in sestrami ni sestrske in bratovske ljubezni.
  
• Kdo še ni izdal Gospoda v sebi? Vsi smo ga izdajali in prodajali: ta za ugodnejšo lego v fotelju, ta za službo, oni za duševni mir.
  
• Božje kraljestvo je edino kraljestvo, ki je vredno tega imena: je kraljestvo brez hierarhije, je kraljestvo poslednjih, malih, otrok, ubogih vseh vrst, preganjanih in lačnih pravice.
  
• Malo Zahejev imajo mesta tega sveta. Krivic pa sploh nihče več ne popravlja. Krivica je postala danes metoda za ohranitev reda, toda reda je vse manj in vse več je krivic.
  
• Oče naš, ki si v nebesih, blagoslovi delo svojih otrok; niso vselej otroci in vselej dobri, a te ljubijo, čeprav skozi sebičnost.
  
• Človek je slep in vidi samo tisto, kar je, in nikoli tistega, česar ni in tudi je. Kar je torej treba verjeti.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

 

LETA 1802 ROJEN JERNEJ VIDMAR

LJUBLJANSKI ŠKOF († 1883)

Naslednik škofa Antona Alojzija Wolfa, imenovan 23. marca 1860. Zelo si je prizadeval za uvedbo slovenskega jezika v javno življenje. Bogoslovce je pozval k učenju materinega jezika in k vajam za dobre pridigarje v lepi slovenski besedi. Kot ljubljanski škof je postal član Kranjskega deželnega zbora in član Gosposke zbornice Državnega zbora na Dunaju, vendar v politiko ni posegal. Udeležil se je zasedanja prvega vatikanskega cerkvenega zbora, vendar je iz zdravstvenih razlogov Rim zapustil spomladi 1870. Po sprejetju dogme o papeževi nezmotljivosti je naslednje leto nepreklicno odstopil kot ljubljanski škof. Papež Pij IX. je njegov odstop sprejel in ga imenoval za administratorja ljubljanske škofije do imenovanja njegovega naslednika (Janeza Zlatousta Pogačarja). Po tem se je umaknil v rodni Kranj, kjer je tudi pokopan.

 

LETA 1814 ROJEN IVAN MAŽURANIĆ

HRVAŠKI PESNIK IN POLITIK († 1880)

Njegovo največje delo je junaška pesnitev Smrt Smail-age Ćengića, s katero je budil narodno zavest pri svojih rojakih. Ep je doživel nad sto izdaj v hrvaščini in okoli 50 v prevodih.

 

LETA 1844 UMRL JERNEJ KOPITAR

JEZIKOSLOVEC (* 1780)

Ime Jerneja Kopitarja ponavadi povezujemo s Prešernovim zabavljivim sonetom “Apel in čevljar”, ki se konča z verzom: “Le čevlje sodi naj Kopitar!” Kopitarja si predstavljamo samo kot ozkosrčnega kritika. Delamo mu krivico, kajti po sodbi literarnih zgodovinarjev je bil Kopitar “eden največjih, široko razgledanih in v znanstvenem svetu svojega časa slovečih jezikoslovcev” (Lino Legiša). S Slovnico slovanskega jezika na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem (1808-1809) smo dobili prvo slovnico, ki si je zastavila znanstvene in ne praktične cilje. Z njo je Kopitar slovensko jezikoslovje postavil na trdno podlago narodnega govora in zgodovinskega jezikovnega razvoja (sprejela je jezikovno izročilo naših protestantov, obogateno z gorenjskimi oblikami). V njej je razpredal tudi svoje sanje o enotnem slovanskem črkopisu, ki naj bi zedinil razcepljene Slovane.

več:
S. Čuk, Jernej Kopitar: Obletnica meseca, v: Ognjišče 7-8 (1994), 20-21.

 

LETA 1890 UMRL JOHN HENRY NEWMAN

ANGL. in KAT. ŠKOF IN KARDINAL – SVETNIK (* 1801)

“Bog nam govori prvenstveno v naših srcih. Poznavanje samega sebe je ključ do evangeljskih zapovedi in naukov,” je zapisal angleški pričevalec vere John Henry Newman, ki ga po globini misli in mojstrstvu besede primerjajo s sv. Avguštinom. Ko mu je bilo 23 let, je postal anglikanski duhovnik, profesor in pridigar na univerzi v Oxfordu. Pri 44 letih je postal katoliški vernik in kmalu zatem duhovnik, kasneje pa škof in kardinal. Tedaj si je za škofovsko geslo vzel besede Srce govori srcu, ki so bile že dotlej vodilo njegovega življenja. To je bilo izredno dolgo, trajalo je skoraj devetdeset let. 19. septembra 2010, ga je papež Benedikt XVI. . med slovesno mašo v Cofton Parku v Birminghamu razglasil za blaženega, 13. oktobra 2019 pa ga je papež Frančišek v Rimu prištel med med svetnike. Njegov god v katoliški Cerkvi obhajamo 9. oktobra.
Sveti John Henry Newman je bil Gospodova priča s svojim zvestim duhovništvom, predvsem pa pridiganjem, poučevanjem in pisanjem. Pomaga nam razumeti, kaj to pomeni za naše vsakdanje življenje: pravi nam, da je naš božanski Gospodar vsakemu med nami podelil posebno nalogo, točno določeno nalogo, posebej zaupano vsaki posamezni osebi. “Ponos Britanije in vesoljne Cerkve” je zato “človek za vse čase”, saj nam prinaša večno sporočilo, ki je povzeto v njegovem škofovskem geslu: Srce govori srcu.

več:
S. Čuk, John Henry Newman: Pričevanje, v: Ognjišče 4 (2001), 72-73.
S. Čuk, Blaženi John Henry Newman: Pričevanje, v: Ognjišče 9 (2010), 14-15.

nekaj njegovih misli:

• Imam svoje poslanstvo, sem člen v verigi, vez med ljudmi. Ni me ustvaril za nič. Delal bom dobro, delal bom njegovo delo. Postal bom njegov angel miru, pridigar resnice na mojem mestu.
  
• Svetost je potrebna za našo večno srečo«. V njej med drugim pravi, da »grešnik ne bi bil srečen v nebesih, ker bi se počutil osamljenega in polnega madežev. Srečo v nebesih doživljamo le, če smo čim bolj podobni svetnikom. Svetost je delo celega življenja. Ne bodite zadovoljni z ničemer, kar je manj kot popolnost …
  
• Sprašuješ me, kaj moraš narediti, da bi bil popoln? Tako ti pravim: prvič – ne poležavaj v postelji, ko je treba vstati vstati; prve misli posveti Bogu, opravi pobožen obisk pri Najsvetejšem, pobožno moli
• Angel Gospodov, jej in pij v božjo čast, zbrano moli rožni venec, bodi zbran, odganjaj slabe misli, dobro opravi svoje večerno premišljevanje, vsak dan si izprašaj vest, pojdi pravi čas počivat; in že si popoln.«
  
• Pot do resničnega veselja nas ne vodi prek popustljivosti do sebe, temveč prek odpovedi. Do moči nas vodi – slabost, do uspeha – polom, do modrosti – nespamet, do časti – preziranost.
  
• Nihče ne ljubi drugega zares, če ne čuti tudi nekaj spoštljivosti do njega. Če prijatelja prekoračita to notranjo usmerjenost v ljubezni, vztrajata morebiti še nekaj časa drug ob drugem, toda vez edinosti je pretrgana. Brez medsebojnega spoštovanja ni trajnega prijateljstva.
  
• Evangelij je zakonik božje resnice, ki naj bi bil ljudem vedno pred očmi, da bi se vanj poglabljali, ga preučevali in bi jim postal življenjski usmerjevalec v duševnih bojih.
  
• Vera ustvarja v najboljšem. primeru junake, ljubezen pa rojeva svetnike. Vera nas more dvigniti nad naš svet, ljubezen pa nas vodi pred božji prestol. Vera nas dela trezne, ljubezen pa nas osrečuje.
  
• Vera brez ljubezni je pusta, groba, slabotna. Manjka ji mehkobe, prikupnosti, očarljivosti, miline. Ljubezen nam je prinesla Kristusa. Ljubezen je drugo ime za Tolažnika.
  
• Verni ljudje po besedah Svetega pisma “živijo v veri v božjega Sina, ki jih je vzljubil in se zanje daroval”. A tega ne pripovedujejo vsem ljudem; prepuščajo jim, da to odkrijejo, ako morejo.
  več:

LETA 1918 ROJEN KAREL MAUSER

pesnik in pisatelj († 1977)

Rodil se je v Zagorici pri Bledu, mladost pa je preživel v Podbrezjah. Gimnazijo je obiskovalk v Kranju in ljubljani, po maturi pa je leta 1939 vstopil v ljubljansko bogoslovje. Po končanem študiju se ni dal posvewtiti v duhovnika, marveč se je zaposlil v tiskarni in ustanovil družino. Po vojni je nekaj let živel na Koroškem, kjer je delal na cesti, o benem pa tudi pisal; leta 1951 se je izselil v ZDA in se v Clevelandu zaposlil v tovarni svedrov. Ves čas je literarno ustvarjal in izdal je 27 knjig povesti, črtic in romanov, med katerimi velja za najzrelejše delo roman Kaplan Klemen, trilogija Ljudje pod bičem (upodobitev vojne in revolucije na Slovenskem). Vsa njegova dela so bila do osamosvojitve pri nas prepovedana, v Ognjišču smo leta 1989 prvi začeli objavljati v podlistku njegov roman Kaplan Klemen, njegova prva knjiga pri nas pa je izšla šele leta 1992. Naslednje leto pa je France Pibernik pripravil za našo založbo knjigo France Mauser, s katero smo v zbirki Graditelji slovenskega doma zamolčanega pisatelja predstavili širši javnosti. (knjiga je še v prodaji – omejeno število)

več:
S. Čuk, Karel Mauser (1918-1977). (Obletnica meseca). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 1, str. 52-53
knjižico: Karel Mauser, Ognjišče, Koper 1993 (Graditelji slovenskega doma) (še nekaj izvodov)

 nekaj njegovih misli:

• Vsako jutro sem se pokrižal. Ta vsakdanji križ me je v resnici krepil. Čutil sem, da moram zaradi tega križa izpolniti vso svojo dolžnost, saj sicer bi križ onečastil.
• Marsikdaj v življenju komu naredimo krivico in niti ne mislimo, da smo jo naredili … Zgodi se, da smo nekoga vse življenje imeli za hudobnega človeka; ko ga ni več, se nam pokaže toliko lepih stvari na njem, ki jih pri živem nikoli nismo videli.
• Čas ne nosi ne dobrega ne slabega; čas so samo trenutki, ki se nizajo v dneve in leta. Samo ljudje so, ki prinašajo v trenutke prekletstvo in blagoslov – tisto, kar ljudje nosimo v sebi.
• Značaja ni mogoče pretrgati na dvoje. Človek mora imeti pogum, da tisto, kar v notranjosti s prepričanjem trdi, tudi na zunaj brani.
• Včasih življenje postane tako plehko in prazno, da ne bi imelo več pomena, ko ne bi poznalo žrtev. Bojim se jih, toda rešilne so. Samo te še lahko zganejo gnilo površino zaprtega življenja. Vsaka žrtev vsaj v bodočnosti nekje ustvari čudež.
• Po moje si mora življenje vsak sam ustvariti. Ustvarjeno življenje je veliko lepše od darovanega.
  več:

 

LETA 1924 UMRL KLEMENT JUG

ALPINIST, FILOZOF IN PISATELJ (* 1898)

Klement Jug, doma iz Solkana (rojen 1898), je svoj prvi planinski izlet opravil poleti 1920, kmalu pa je zaslovel kot eden najdrznejših slovenskih alpinistov. Plezanje je bilo zanj utrjevanje volje. Leta 1923 je na univerzi v Ljubljani dosegel naslov doktorja filozofije z disertacijo o nagonskih doživljajih. Veliko je tudi pisal. 11. avgusta 1924 se je smrtno ponesrečil v severni triglavski steni.

 

LETA 1938 USTANOVLJENA SAZU

SLOVENSKA AKADEMIJA ZNANOSTI IN UMETNOSTI – TRETJA JUGOSLOVANSKA ZNANSTVENA AKADEMIJA

Leta 1938 je zaživela najvišja narodna znanstvena in umetnostna ustanova Slovenije, ki združuje vrhunske slovenske znanstvenike in umetnike. Njena predhodnica je bila Academia Operosorum, ustanovljena leta 1693 v Ljubljani. Na današnji dan je bila izdana, 31. avgusta pa potrjena uredba o njeni ustanovitvi. Prvih 18 članov, imenovanih z uredbo, je bilo potrjenih. Prva glavna skupščina je bila sklicana za 12. november 1938 (tedaj je akademija prenehala obstajati kot društvo). Prvi predsednik dr. Rajko Nahtigal je bil (od kralja) imenovan 4. januarja 1939, prvi glavni tajnik je postal Gregor Krek. Akademija si ni smela nadeti imena ‘Slovenska’, kajti tedaj smo Slovenci “veljali samo za pleme jugoslovanskega naroda in slovenščina samo za eno od narečij enotnega jugoslovanskega jezika” (J. Menart). Začetki pravega znanstvenoraziskovalnega dela so se začeli po letu 1945, razdeljena je na šest oddelkov: za zgodovino in družbene vede, za filološke in literarne vede, za matematične, fizikalne in tehnične vede, za naravoslovne vede, za umetnosti in za medicinske vede. Člani so lahko redni, izredni ali dopisni (slednji so lahko tudi neslovenskega rodu), njihovo delovanje pa je organizirano v skupinah (razredih), glede na znanstveno ali umetniško področje iz katerega izhajajo.

…več o SAZU preberite v prilogi Ognjišča 02_1994

 

LETA 1953 UMRL JANKO MLAKAR

DUHOVNIK, PLANINSKI IN HUMORISTIČNI PISATELJ (* 1874)

Priljubljeni planinski pisatelj Janko Mlakar, duhovnik in profesor verouka, spada med redke slovenske humoristične pisce. Sam se je imel za ‘jako resnega’ človeka. “Vesel sem v družbi, šaljiv v predavanjih zgolj iz ljubezni do bližnjega,” je zapisal. Znamenit je njegov lik Trebušnika. “Ta zemlja ni bila zanj samo ‘dežela smehljaja’, tudi bridke strani so se mu odpirale v knjigi življenja, a vedno tako, da ga je Bog razveseljeval, zato je z Bogom v srcu umel z nastopom in pisano besedo razveseliti vsakega, ki ga je srečal. Zato je ostal med mladino, ki jo je poučeval, vedno mlad in je znal vzgajati za Boga in za narod,” je ob odprtem grobu profesorja Janka Mlakarja, ka­teheta in planinskega pisatelja, ob veliki množici hvaležnih po­grebcev dejal škof Anton Vovk. To je bilo 13. avgusta 1953, dva dni po Mlakarjevi smrti.

več:
S. Čuk, Janko Mlakar: Obletnica meseca, v: Ognjišče 8 (2003), 42-43.

nekaj njegovih misli:

• Ker zagrešim v spisih in predavanjih tu in tam kakšno šaljivo, sem med mnogimi na glasu, da sem vesel človek, ki rad sebe in druge za­bava. Pa ni tako. Prav nasprotno je res. Jaz sem jako resen človek in se nagibljem celo k sentimentalnosti in melanholiji… Vesel sem v družbi, šaljiv v predavanjih zgolj iz ljubezni do bližnjega. Ljudje bi radi slišali kaj veselega in kratkočasnega, jaz pa jim ustrežem, ker jim ne morem odreči. Sploh pa sem navajen delati tako, kakor drugi hočejo. (Moje življenje)
• Vesel sem v družbi, šaljiv v predavanjih in spisih zgolj iz ljubezni do bližnjega. Ljudje bi radi slišali kaj veselega in kratkočasnega in jaz jim ustrežem, ker jim ne morem odreči.
• Mladina je silno občutljiva za krivice, resnične ali namišljene, ki se v njej godi; za krivico, ki jo sama dela drugim, ima pa zelo trdo kožo.

 

LETA 1973 UMRLA CVETANA PRIOL

učiteljica, misijonarka na bolniški postelji, božja služabnica (* 1922)

“Kako so mi starši dali ime Cvetana? Čitali so povest iz časov starih Slovanov z naslovom Darovana. V njej se hči poganskega čarovnika Duba pokristjani in se odpove svetu, da bo služila Bo­gu. Imenovala se je Cvetana. In jaz sem dosegla svoj poklic misi­jonarke: postala sem misijonarka s trpljenjem – misijonarka na bolniški postelji. Srečna sem.” Tako je v svoj dnevnik, ki ga je pisala po naročilu svojega duhovnega voditelja, 29. julija 1951 zabeležila Cvetana Priol, takrat 29-letno dekle. Ko prebiramo njene zapise, zaznamo prijeten vonj svetništva. Dnevnik tega dekleta, ki spominja na Povest duše sv. Male Tere­zije in Dnevnik sv. Favstine Kowalske, je s pristankom njenih sester Božene in Nevenke pripravil za tisk Adolf Mežan in ta dra­gocena knjiga (Darovana) je izšla leta 1997 pri Slomškovi založbi v Mariboru. Leta 2004 je izšla knjiga v razširjeni obliki z naslovom Na poti svetosti (SZ). V njej so objavljeni tudi prozni spisi, izbor njenih pesmi, zapisi sodobnikov, prijateljev in znancev, objavljenih je tudi precej slik … Ker pa je knjiga kmalu pošla, so dnevnik, prozni spisi, pesmi, pričevanja pred nedavnim izšli v dopolnjeni in prenovljeni izdaji (Cvetana Priol na poti svetosti). Kdor bo knjigo bral, bo razumel, zakaj je stekel postopek za bea­tifikacijo te neverjetne cvetlice svetosti pri nas.

več:
S. Čuk, Cvetana Priol: Pričevanje, v: Ognjišče 8 (2002), 82-83.

nekaj njenih razmišljanj:

• Gospod, daj, da bom tvoja priča! Razodeni na meni vso svojo moč, svojo ljubezen, svojo dobroto do vseh bratov in sester, po­sebno pa tistih, ki te dovolj ne poznajo… Daj mi srce, v katerem bo imel prostor vsak človek in vsi ljudje!
• Ali je sploh možna še kaka večja sreča, kot je sedaj moja? Ko čutiš, da si popolnoma eno z Božjo voljo…
• Ali že slutite, da je življenje velika skrivnost? Da živimo ­ne zase. Da trpimo – ne zase. Gradimo nov svet. Svet ljubezni, miru in dobrote. Gradimo ga s trpljenjem. Gradimo ga najprej v lastnih dušah.
• Potem pa bo vstal tudi v drugih. Nov svet sreče.
• Nevernim ljudem se zdi v njihovem strašnem trpljenju smrt in samomor rešitev. Toda zaupam, do bodo tudi oni našli nekoč pot pod križ, saj je tudi njihovo trpljenje Božje.
• Moj Bog, kolikokrat hodimo ljudje v življenju drug ob drugem in je med nami prepad in se v svoji sebičnosti nismo niti potru­dili, da bi ga morda z eno samo besedo ljubezni premostili ali vsaj zmanjšali. In zaradi naše hladnosti kaka duša nikdar ni našla poti k Bogu dobrote…
• Krščanstvo je vera veselja, upanja. O, da bi ga znala pokazati v vsej privlačnosti tistim, ki ga ne poznajo! Da bi ga sama res doživela v vsej polnosti!
• Navadila sem se, da pri vsaki jedi prosim, da bi duše dobile lakoto in žejo po Bogu.
• Vprašujem se, kaj je pravzaprav moja življenjska naloga. Edina moja življenjska naloga bo moje osebno posvečenje. S pomočjo mi­losti, zakramentov moram do konca razviti svojo naravo in postati druga Marija.
• Meni pomeni vera vse: življenje, smisel, srečo. Ne vem, kaj naj storim, da bi vse te množice okoli mene in vsi ljudje dobili ve­ro. Tako hudo je živeti za to veliko stvar in imeti zaprta usta! Nositi polno luči v sebi in ne moči svetiti!
  več:

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1676 ROJEN LOVRENC MARUŠIČ – OČE ROMUALD ŠTANDREŠKI

KAPUCIN, DRAMATIK ŠKOFJELOŠKEGA PASIJONA († 1748)

V dobi katoliške obnove po reformaciji so bili na Slovenskem najbolj dejavni redovniki: ob jezuitih predvsem kapucini. Pri svojem prenoviteljskem delu so segali po sredstvih, ki so tedaj veljala za sodobna. Eno od teh so bile pasijonske procesije – dramatični prikaz Kristusovega trpljenja. Najbolj znamenita je škofjeloška procesija iz leta 1721, ker je bila v slovenskem jeziku. Škofjeloški pasijon, prvo ohranjeno slovensko dramsko besedilo, je po nemški predlogi priredil oče Romuald Štandreški, ki se je rodil na današnji dan.

S. Čuk, Oče Romuald Štandreški: Obletnica meseca, v: Ognjišče 8 (1996), 28-29.

 

LETA 1859 ROJEN IVAN DEČKO

pravnik, politik, narodni delavec († 1908)

V rojstnem Središču ob Dravi je hodil v osnovno šolo, po končani gimnaziji v Mariboru pa je odšel študirat pravo v Gradec in študije uspešno končal leta 1870. Odvetniški praktikant je bil v Mariboru, zelo dejaven je bil med izobraženci, pisal je, urejel poljuden list Mir za koroške Slovence, prevajal in si prizadeval pri uvedbi slovenskega jezika v javno življenje. Leta 1885 pa se je preselil v Celje, kjer je odprl odvetniško pisarno in bil zelo uspešen v upravnih, jezikovnih, političnih … sporih po slovenskem Štajerskem. 1887 je dosegel prvi slovenski vpis v zemljiško knjigo na Štajerskem. bil je vodilna osebnost celjskih in spodnještajerskih Slovencev. Nekaj časa jih je tudi zastopal kot poslanec v deželnem zboru v Gradcu. V Celju je sodeloval pri ustanavljanju hranilnice, delavske zadruge, … z njegovo pomočjo je bil ustanovljen Dijaški dom, Zvezna tiskarna in Zadružna zveza. Več let je bil tudi predsednik Celjske Mohorjeve družbe.

 

LETA 1868 SE ZAČNE TABORSKO GIBANJE

Z ZAHTEVAMI SLOVENCEV PO NARODNIH PRAVICAH

Na današnji dan se spominjamo prvega slovenskega tabora v Ljutomeru, ki je bil mogočna prireditev, na kateri se je pokazalo veliko navdušenje ob prebujanju slovenske narodne zavesti in je zelo pomemben dogodek za zgodovino našega naroda. Več kot sedem tisoč udeležencev je zahtevalo Zedinjeno Slovenijo in pravice za utrjevanje svojega naroda (uvedbo slovenščine v šole, urade in na sodišča). Tabori so se kot politična in kulturna zborovanja pri nas pripravljali do leta 1871 (17 taborov) in so imeli v sebi nekaj simbolike: taborsko gibanje je pomenilo nekaj podobnega kot protiturški tabori. »Več kot tisoč let je preteklo, ko se naši očaki niso smeli zbirati pod milim nebom, da bi se posvetovali o občih stvareh. Zdaj je prišla doba, da sme slovenski narod izrekati svoje želje in jih predlagati presvetlemu cesarju. Porabimo to dobo. Žalostno se je godilo našim očakom, žalostno se godi nam, ali jaz mislim, naj se naši deci bolje godi!« (dr. Radoslav Razlag, tedaj osrednja politična osebnost)

 

LETA 1912 ROJEN BOJAN ADAMIČ

SKLADATELJ, DIRIGENT IN ARANŽER († 1995)

Doma iz Ribnice, glasbo (klavir, orgle, trobento) študiral v Ljubljani, kjer je diplomiral iz klavirja. Petnajstleten je že igral na orgle (v cerkvi sv. Jožefa v Ljubljani), ki so bile njegov najljubši inštrument. Kasneje je igral harmoniko in saksofon in postal član jazzovskega orkestra, ki je igral v blejskem Kazinu. Po vojni je postal vodilni pri oblikovanju slovenske zabavne glasbe, popevke, šansona, veliko je delal tudi filmsko glasbo, iskal je nove poti in možnosti. Že od majhnega mu je bil zelo pri srcu jazz in kmalu se mu je ponudila priložnost, da je zbral glasbenike in nastal je prvi Plesni orkester RTV Ljubljana, s katerim je dosegel velike uspehe na področju nekdanje države in tudi v tujini. Zaradi izvajanja ameriške glasbe je bil tudi kaznovan in bil poslan na delo v Albanijo. Kasneje je veliko sodeloval s številnimi orkestri pa nekdanji državi, zelo pomembno delo pa je opravil tudi na področju filmske glasbe (za več kot 200 filmov). Pisal je prav vse zvrsti glasbe od resne, komorne in folklorne, do samospevov, šansonov, popevk, lahke orkestralne glasbe, scenske glasbe za gledališča in opero. Bil je tudi izvrsten pianist, saj je imel nešteto samostojnih koncertov in takih s simfoničnim orkestrom. Bil je vodja glasbene produkcije RTV in predsednik Društva slovenskih skladateljev in leta 1979 je dobil za svoje delo Prešernovo nagrado.

 

LETA 1928 UMRL ANTON KOBLAR

DUHOVNIK, ARHIVIST, ZGODOVINAR (*1854)

V rodnih Železnikih se je izučil za žebljarja, potem pa šel v gimnazijo in ljubljansko alojzijevišče ter bil leta 1878 posvečen v duhovnika. Nekaj časa je bil škofijski arhivar, tajnik in dvorni kaplan, potem pa od leta1890 župnik v Kranju. Veliko je pisal in urejal: zbirka Zgodovina fara ljubljanske škofije, Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko…. Pisal je o cerkveni in deželni zgodovini. Objavljal je tudi v Zgodnji danici, Domu in svetu, Ljubljanskem Zvonu … bil ustanovni član Tiskovnega društva v Kranju, poslanec v državnem zboru, odbornik Slovenske matice …

 

LETA 1932 ROJEN FRANC BOLE

duhovnik, urednik Ognjišča, ustanovitelj založbe, radia († 2020)

Sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja je oče Franc skupaj z očetom Bojanom in očetom Silvestrom dal krila župnijskim oznanilom in župnijskim domačim ognjiščem, dal krila mladini in mladinskim skupinam, dal krila veroučnim skupinam in počitniškim pohodnikom. Duh, ki veje, kjer hoče, je razpihal vonjave Cerkve in cerkvenega življenja, preplavil srca mladih in odraslih, odpihnil strah in zagrenjenost, in napolnil vso deželo in vsa njena srca! Nastalo je najprej Farno Ognjišče, ki je hitro preraslo v mladinsko revijo Ognjišče, ki se ji je kmalu pridružila Založba Ognjišče. Pisatelji in pesniki in prevajalci in uredniki so se vrgli na delo in število pisnega gradiva je raslo kot gobe po dežju in naklade in zbirke so hitro začele presegati vsa pričakovanja in vsa načrtovanja.
Sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja je odprl svoja usta in začel oznanjati skrivnosti starodavnih časov z govorjeno besedo … tako, da je ustanovil Radio Ognjišče, ki je s svojo bližino in svežino hitro osvojil srca poslušalcev in s celotnim svojim sporedom, s svojim odnosom do poslušalcev in do sveta, do države in do Cerkve, do človeških in krščanskih vrednot, ki jih brani, z glasbo, ki jo predvaja, s pogovori, ki jih pripravlja, s prenašanjem obredov in različnih verskih in drugih prireditev, z ocenami in presojami, ki jih izraža, je sol in kvas v Cerkvi in v družbi na Slovenskem.
Pravilno je razumel in vzel zares naročilo: »Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih!« (Mt 5,16) … in začel v Ognjišču z dobrodelno rubriko Predal dobrote, ki je želela pomagati ljudem v vseh različnih stiskah, in se je hitro razrasla in obogatila še pod drugimi nazivi ter se ob osamosvojitvi preimenovala v Slovensko Karitas. Med najbolj znane karitativne dejavnosti spada tudi njegova skrb za invalide in bolnike, ki jih je obiskoval in jih predstavljal v reviji Ognjišče. Zanje je organiziral romanje invalidov in bolnikov na Brezje, ki je z leti prešlo v nacionalno romanje invalidov, bolnikov in starejših. Prav tako je vsem znana njegova velika ljubezen do misijonarjev in njegova stalna skrb zanje v njihovih potrebah in preizkušnjah.
Vse to njegovo delo je bilo blagoslovljeno in rodovitno … Vse svoje moči in svoje znanje je posvetil širjenju modrosti in razumnosti med ljudmi, videl je cilje in poti, ki jih mnogi drugi niso niti opazili, neustrašno je oral ledino na številnih področjih; noč in dan se je trudil, da bi evangelij dosegel tudi obrobne in oddaljene, izgubljene in iskalce; koliko različnih preizkušenj, pasti in groženj je na svoji dolgi poti uspešno prebrodil … vse življenje pa si je tudi prizadeval, da dovrši službo, ki jo je prejel od Gospoda Jezusa in izpriča blagovest o Božji milosti … Pri vsem tem pa nikoli ni iskal samega sebe. Vodilo njegovega življenja in dela je bilo Jezusovo naročilo; “Iščite najprej Božje kraljestvo.” (Mt 6,3)

več na naši spletni strani:

Franc Bole, urednik revije Ognjišče
Franc Bole, začetnik Založbe Ognjišče
Franc Bole – oče romanja invalidov in bolnikov na Brezje
Franc Bole in dejavna ljubezen do bližnjega
Pogreb pokojnega msgr. Franca Boleta
knjiga Franc Bole uresničevalec evangelija kjer je predstavljeno njegovo veliko delo, in spomini nanj (Lea Bole Zajc, Irena Zajc, Ines Štular, Rafko Valenčič, Robert Rozman, Katarina Jesenko-Rozman, Lojze Milharčič, Tilen Kocjančič, Miha Turk, Primož Krečič, Bojan M. Ravbar, Silvester Čuk, Marko Čuk, Božo Rustja, Metka Klevišar, Imre Jerebic, Bojan Burger, Anton Selan, Franci Trstenjak, Izidor Šček, Jure Rode …)
Vezno besedilo v knjigi je napisal Marko Čuk, ki je pripravil tudi slikovno gradivo in knjigo kot celoto uredil.

nekaj misli “očeta urednika”:

• Postal sem duhovnik z željo, da bi bil dober župnik, kasneje sem moral ubrati pota, ki mi jih je Bog pokazal. Odgovornost razumem prav v sprejemanju tistih predlogov, ki jih kaže Bog, in ne tistega, kar bi človeku najbolj prijalo.
  
• Če se poglobimo v Kristusov nauk, njegov zgled, njegovo žrtev, lahko rečemo: edino Bog, ki ljubi z neskončno ljubeznijo, lahko naredi kaj takega.
  
• Če vse svoje upanje postavimo na človeka, bomo prej ali slej razočarani. Zato nam je Bog tako potreben.
  
• Medsebojno razumevanje je os, okrog katere se vrti kolo sreče. Če tega ni, ne pomaga na veliko bogastvo ne dobra služba ne ugoden položaj.
  
• Kot vsak dober oče, Bog hoče, da prevzamemo nase odgovornosti in se ne obnašamo kot razvajeni otroci. V preizkušnji in svobodi pokažemo, koliko ga ljubimo.
  
• Starši, ne dajte se varati zunanjemu videzu. Tudi vaši odrasli otroci vas imajo radi, bolj kot si mislite.
  
• Kadarkoli sem vložil svoj trud za to, da bi drugi v svoji bridki stvarnosti življenja ne omagal, sem se čutil bolj človeka.
• Vera ni balzam za rane. Vera je moč, da prestopimo svoj sebični prag in iščemo srečo drugih. Brez tega ni resnične vere.

 

LETA 1942 UMRLA EDITH STEIN

REDOVNICA KARMELIČANKA, DOKTORICA FILOZOFSKIH ZNANOSTI, SVETNICA IZ AUSCHWITZA (* 1891)

“Spoznanje križa si moremo pridobiti le, če težo križa resnično no­simo,” je malo pred svojo smrtjo (9. avgusta 1942) v koncentracijskem taborišču Auschwitz zapisala karmeličanka s. Benedikta od Križa, bolj znana kot filozofinja in profesorica Edith Stein. Papež Janez Pavel II. jo je 11. oktobra v Rimu razglasil za svetnico in izrazil prepri­čanje, da bo “ta vzvišena hči Izraela in zvesta hči Cerkve utrjevala mostove razumevanja med Judi in kristjani”. To je dejal že 1. maja 1987 v Kölnu, ko jo je razglasil za blaženo.

več:
S. Čuk, Edith Stein: Pričevanje, v: Ognjišče 12 (1998), 62-63.
S. Čuk, Zavetniki Evrope: Priloga, v: Ognjišče 7 (2017), 58-63.

nekaj njenih misli:

• Pomiri se in molči! / Skoz vihar in noč / te zvesto vodi božja moč, / če tvoja vest bedi.
• Vse naše življenje je do najmanjših podrobnosti zarisano v načrtu božje previdnosti. Gleda ga božje vseobsegajoče oko. Zato je v njem popoln in dovršen smisel.
• Biti morate kot okno, skozi katero hoče sijati na svet božja dobrota. Šipa ne sme biti umazana ali motna, sicer preprečuje izžarevanje Boga v svet.
• Moje življenje se sleherno jutro na novo začenja in se vsak večer konča.
• Molitev je Jakobova lestev, po kateri se človekov duh vzpenja k Bogu in božja milost sestopa k človeku.
  več:
  

 

LETA 1945 ROJEN TONE PRETNAR

LITERARNI ZGODOVINAR, VERZOLOG, PREVAJALEC († 1995)

Literarni zgodovinar in prevajalec Tone Pretnar se je rodil leta 1945 v Tržiču, po osnovni in srednji šoli v Kranju je študiral slovenski in ruski jezik na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Svojo znanstveno pot je začel na Poljskem; iz poljščine je tudi veliko prevajal. Predaval je na raznih evropskih univerzah. Pred nastopom službe profesorja slovenskega jezika v Katovicah je nenadoma umrl. Bil je mednarodno priznan strokovnjak za verzologijo: teorijo in zgodovino verznega oblikovanja besedil.

nekaj njegovih verzov:

• Samo pisalo sem imel in z njim / drevo sem — mislim — našel zase pravo./ če stkal sem ga iz štirih norih rim, / bo kar dovolj za grafomansko slavo. (Grafomanova usoda)
  
• Sejal v nemo bom svojo kri / in uvele želje / z oltarja zatajenega poštenja / bom izlil. // Ne bom več hodil za grobovi / rožnatih teles in zapoznelega vstajenja: / za njimi upihnil sem svoj zadnji greh. (Pesem)
  
• Bridka naša je resničnost: / Oljko zgubil je golob./ Žarke ogenj je izničil, / Izveličar legel v grob. / Cesta je umorila cilje / In usahnilo je obilje. (Pesem)
• Če nisi osebnost, pa servis vsaj bodi, / reklame obesi ob slehernem shodi. / Pa bojo v štacuno hodili ljudje, / pa bojo ljubile te tuje žene. // če nisi politik, pa mislec vsaj bodi, / ves bel se boš svetil na nebesnem svodi, / da bojo v trenutku spoznali ljudje, / kako da vremena se Kranjcem jasne. // Ker nisem poet, naj bom kar grafoman, / če zdržal pod rušo bom leto in dan / in bojo grob tihi odprli ljudje,
  srca ne bo niti slovenske solze. (Karakteristika oseb)

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1806 UMRL MICHAEL HAYDN

AVSTRIJ. SKLADATELJ, AVTOR ZAHVALNE PESMI (* 1737)

Ob koncu leta in raznih slovesnostih zapojemo Zahvalno pesem. Njen mogočni napev, ki izpoveduje to, kar ob zahvali čutimo, je po navdihu zapisal avstrijski skladatelj Michael Haydn. Glasbene osnove je dobil v deškem zboru dunajske stolnice sv. Štefana. Kot zrel glasbenik je postal Mozartov naslednik kot dvorni organist. Večino svojih del je posvetil cerkveni glasbi: zložil je 32 latinskih maš in številne druge bogoslužne speve. – Slovensko besedilo zahvalne pesmi (Hvala večnemu Bogu) je napisal Blaž Potočnik, župnik v Šentvidu nad Ljubljano.

 

LETA 1827 ROJEN LOVRO TOMAN

PESNIK, GOVORNIK IN POLITIK († 1870)

Deveti otrok iz premožne fužinarske družine iz Kamne Gorice. Po končani normalki in ljubljanski gimnaziji je študiral pravo na Dunaju in ga, študij je končal v Gradcu. Zanimiva so njegova pisma, ki jih je pisal svoji zaročenki Josipini Turnograjski in pomagajo spoznavati meščansko življenje tistega časa. Leta 1853 se je z Josipino tudi poročil, toda kmalu mu je umrla, stara komaj 21 let. Po njeni smrti je odprl odvetniško pisarno v Radovljici, bil je izvoljen v kranjski deželni zbor in postal je poslanec v dunajskem državnem zboru. Lovro je bil zanimiv govornik na družbenih dogodkih, najbolj pa je bil znan kot pesnik (Glasi domorodni), želel je, da bi pesniki pripravljali tekmovanja . Kot poslanec, se je zavzemal za slovenski jezik in ustanovitev Slovenske matice, katere prvi predsednik je postal.

 

LETA 1865 ROJEN ALEKSANDER GLAZUNOV

RUSKI SKLADATELJ IN DIRIGENT († 1936)

Med številnimi deli ruskega skladatelja Aleksandra Glazunova je zelo znana simfonija Letni časi, balet v enem dejanju in štirih prizorih, ki so posvečeni štirim letnim časom. Prva je zima s snegom in ledom; prežene jo ogenj, za katerim pride pomlad v spremstvu ptic in cvetlic. V tretji sliki je prikazano poletje na žitnem polju, nad katerim plešejo cvetovi. V zadnjem prizoru prevladujejo jesenske barve, v katerih razposajene vile plešejo pod odpadajočim listjem in v katerih se združijo vsi letni časi.

 

LETA 1873 ROJEN FRAN ELLER

PESNIK V FINANČNI SLUŽBI († 1956)

Koroški pesnik Fran Eller, rojen pri Mariji na Zilji, je na univerzi v Gradcu študiral zgodovino, zemljepis in slavistiko ter pravo na Dunaju. Zaposlen je bil najprej v raznih finančnih službah, zatem pa profesor na Pravni fakuleti ljubljanske univerze (1920-1935). Leta 1947 je objavil zbirko Koroške pesmi.

 

LETA 1896 ODPRLI PRVO TRIGLAVSKO KOČO NA KREDARICI

Kočo so postavili na grebenu med Rjavino in Triglavom, na svetu, ki ga je kupil župnik Jakob Aljaž (2.512 m nad morjem). »Zelo živahna je bila otvoritev Triglavske koče. Že zvečer je prišlo iz vseh krajev veliko odličnih turistov, pa tudi veliko domačinov, fantov in deklet, ki so veselo prepevali. Vodja narodnih pevcev je bil pisatelj Finžgar, ki je znal sproti delati verze in napeve, zbor pa je za njim ponavljal. Bili smo vsi navdušeni….” Že deset let kasneje pa so to prvo skromno kočo povečali in jo ob odprtju 1909 imenovali Triglavski dom na Kredarici. Po drugi svetovni vojni so jo večkrat prenavljali, današnjo podobo je dobila leta 1984. Kasneje so prišle na vrsto še sončne celice, vetrni generator, telefonska povezava …

razmišljanja Jakoba Aljaža:

• Po otvoritvi Triglavskega stolpa sem sedel na Malem Triglavu in sem si svet od zgoraj ogledoval. Zagledam se v vrh Kredarice – ravno sta šla čez vrh dva gamsa. Moj sklep, da bo tukaj koča stala je bil storjen, pa sem molčal.
  
• Enkrat leta 1895 sva šla (z radovljiškim dekanom Novakom) zjutraj ob treh iz Mojstrane, ob eni sva bila na vrhu, potem sem določil, kje bo stala nova Triglavska koča, namreč na Kredarici, postavil iz kamna mejnike za kočo; molila sva brevir.
  
• Desetega avgusta leta 1896 je bil zame še en velik dan. Kar nisem mogel verjeti črkam, ki sem jih videl natisnjene v Planinskem vestniku št. 7 nekaj dni pred tem: V ponedeljek, 10. avgusta, ob devetih zjutraj, ste vsi planinci vabljeni na otvoritev Triglavske koče na Kredarici!”
  
• Ob odprtju Triglavske koče je bilo več kot sto ljudi. Veliko jih je prišlo še z bohinjske strani pa tudi od Dežmanove koče in od koče Marije Terezije so kar naprej lezli proti vrhu. Najprej sem kočo blagoslovil, zraven pa sem zapel lepo obredno pesem. Pevce je vodil Matej Hubad in vsi skupaj smo zapeli Lepa naša domovina.
  
• Ta najvišji planinski dom na Slovenskem je postavilo Slovensko planinsko društvo v četrtem letu svojega obstoja po načrtu in pod vodstvom častnega člana Jkoba Aljaža, župnika na Dovjem, ter ga odprlo 10. avgusta 1896.
  
• Finžgarjev sonet Triglavski koči: “Slovencev mračna doba je končana, / naloge svoje se Sloven zaveda, / kjer je njegova gora in poljana, / ki je bila lastnina že pradeda. / Sloven zastavo če razviti, / na svojo last opomniti soseda!
  
• Ob samem odprtju koče sem začutil, da nekaj na Kredarici hudo manjka – med triglavske vršace bi moral postaviti vsaj skromno kapelico, manjši božji hram —

 

LETA 1900 ROJEN TONE SELIŠKAR

PESNIK IN PISATELJ († 1969)

“V tistih časih, ko sem bil otrok in sem vsa otroška leta preživel ob Tržaški cesti, je bila ta velika cesta moja vzgojiteljica in učiteljica,” je v knjigi Deček z velike ceste, v kateri obuja spomine na svoje otroštvo, zapisal Tone Seliškar, pesnik in pisatelj. Njegova najboljša dela, porojena iz osebnega izkustva, so posvečena mladim. Kot otrok se je družil s svojimi vrstniki in ob tem ‘dopolnjeval’ tisto, kar je prejel doma. “Kakor se rad spominjam našega skromnega stanovanja iz tistih časov, tako se še raje spominjam ceste, ki mi je odpirala oči v vso širino in globino človeškega življenja … Cesta je tisto nakovalo, kjer prične življenje kovati mlada srca z velikim kladivom, dom in šola pa potem to grobo kovanje opilita, ostružita, zgladita, mnogokrat tudi posrebrita in pozlatita.” Šola na tej ‘veliki cesti’ je rodila pisatelja, ki je znal prepričljivo nagovoriti mlade, da še danes z veseljem segajo po njegovih, zanje napisanih knjigah. Najbolj priljubljena je Bratovščina sinjega galeba, zgodba o dečkih, ki jih tovariško poveže skupen nastop proti zlu.

… več o njem si preberite v obletnici meseca 02_2007

nekaj verzov:

• Jaz ne vidim zvončkov belih,/ jaz ne vonjam temnih vijolic. // Žalosten se krivim v pomladnem soncu / in obračam zemljo kakor poslikamo žogo / med svojimi prsti.
  
• Bratomorilne vojske se zbirajo na širnih / poljanah in snažijo puške – /o, ali ni vsaka vojska bratomorilna?
  
• Množice se valjajo po travnikih in pulijo / travo — na kruhu pa sede pošasti / in kvartajo za ljudstvo – / o, ali niste kakor Kajni, ki ubijate svoje brate?
  
• Nepregledne trume se vzpenjajo k Pravici, / ki je z mitraljezami obdana kakor z nepredirnim / trnjem zakleta Trnjulčica – / o, ali ni junaka, ki bi presekal to trnje bodeče?
  
• Jaz ne vidim zvončkov belih ,/ jaz ne vonjam temnih vijolic -/ jaz vidim samo zemljo, počečkano / s krvavimi lisami.

 

LETA 1907 ROJEN VENCESLAV WINKLER

MLADINSKI PISATELJ († 1975)

Njegova družina se je z Lokev na Trnovski planoti zaradi prve svetovne vojne preselila v Ljubljano, kjer je Venceslav končal učiteljišče. Kot učitelj je imel živ stik z otroki in mladino, zato je pisal predvsem zanje: povesti (Hribčev Gregec, Drejc z Višave, Gadje iz Šiške) in pravljice (Ukradena svetilka, Čudežni studenec).

 

LETA 1928 ROJEN LEOPOLD SUHODOLČAN

MLADINSKI PISATELJ († 1980)

Prav na Prešernov dan, slovenski kulturni praznik, leta 1980 je umrl pisatelj Leopold Suhodolčan, ki je večji del svojega življenja deloval kot učitelj na Prevaljah, kjer je skupaj s Stankom Kotnikom leta 1961 zasnoval Bralno značko, da bi otroke in mladino spodbujala k branju. Bil je večstranski pisatelj, največ pa je pisal za mladino (zgodbe, povesti, igre) in postal znan tudi zunaj naših meja. Seznam njegovih del je izredno dolg, mnoga so prevedena v več svetovnih jezikov.

 

LETA 1949 UMORJEN VILJEM SAVELLI

DUHOVNIK, MUČENEC (* 1916)

Leta 1994 je pri Celjski Mohorjevi družbi izšla knjiga Palme mučeništva, v kateri je lazarist Anton Pust s sodelavci zbral pričevanja o duhovnikih, redovnikih, bogoslovcih in vernih laikih, ki bili med drugo svetovno vojno umorjeni zaradi zvestobe Bogu (120 duhovnikov, nad 60 bogoslovcev in 43 redovnih bratov). Med temi mučenci je bil tudi Viljem Savelli, rojen v Celju, ki je bil po vojni župnik v Koprivniku na Kočevskem, 29. februarja 1949 obsojen na smrt, 10. avgusta pa naj bi bil umorjen (datum ni zanesljiv, lahko tudi 30. junij).

 

LETA 1950 UMRL LOVRO KUHAR – PREŽIHOV VORANC

PISATELJ (* 1893)

“To, kar človek doživlja v mladih letih, kar se kali skozi otrokovo dušo, to ostane odločilno pri odraslem, iz tega rastejo nagibi, dejanja.” Tako je zapisal Prežihov Voranc-Lovro Kuhar, ki je bil – kot samouk – velik pisatelj. Življenje ga je hudo premetavalo in ga zaneslo na ‘breg’ komunizma, vendar je Voranc tudi svoje ‘partijstvo’ iskreno postavil v službo zatiranih. V tem je bil podoben svojemu mlajšemu bratu Alojzu, duhovniku in dvakratnemu doktorju, ki ga je pri njegovem delovanju gnala ljubezen do ljudi. “Korenine te ljubezni so v krščanski vzgoji doma,” piše profesor Tone Sušnik, ki Prežihe spremlja že štirideset let. “Bog in sveti križ božji je bilo vedno pred jedjo in po njej, zahvaliti se za vsako dobroto…” Med bratoma Lovrom in Lojzom je bilo po rojstvu manj kot dve leti razlike. Zrasla sta iz silno trdih tal, vendar sta se, vsak po svoje, čudovito razcvetela. O pisatelju Lovru-Vorancu (to je koroški ‘Lorenc’) smo se v šoli veliko učili, ker je bil za povojni režim ‘naš človek’, pa čeprav ni bil ‘rdeč po vseh predpisih’. Lojz, odličen duhovnik, dober časnikar in sposoben politik, pa je bil zamolčan, da kot ‘far’ ne bi jemal časti bratu revolucionarju! Šele leta 1992 je smela njegova rojstna hotuljska župnija dostojno proslaviti njegov spomin.

… več o njem preberite v rubriki obletnica meseca 7/8_1993

 

LETA 1972 UMRL FRANCE STELE

UMETNOSTNI ZGODOVINAR IN KONSERVATOR (* 1886)

“Kar težko bi si bilo zamisliti bolj kulturno razgledanega moža in učenjaka, ki bi znal številne življenjske izkušnje in modrosti skladneje povezati s prisrčno preprostostjo in domačnostjo,” je ob osemdesetletnici dr. Franceta Steleta, očeta slovenske umetnostne zgodovine, zapisalo uredništvo Mohorjeve družbe, najstarejše slovenske knjižne založbe, kateri je bil jubilant predan z dušo in s srcem. “S svojim obsežnim znanstvenim in publicističnim delom nam je ‘srca vnel za čast dežele’, saj je dvignil nekoč komaj znano ali celo prezirano umetnostno preteklost slovenske zemlje ne samo v našo, ampak tudi v evropsko zavest. Toda dr. Stele ni bil samo umetnostni zgodovinar, ampak tudi literat, kritik, kulturni zgodovinar in že od študentovskih let pobudnik za zbližanje med narodi in prav posebej med slovanskimi narodi.” Temu vsestransko delavnemu in izredno plemenitemu možu posvečamo ta zapis ob obletnici njegovega rojstva.

več:
S. Čuk, France Stele: Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (2006), 38-39.

 

LETA 1982 UMRLA MARJA BORŠNIK

LITERARNA ZGODOVINARKA (* 1906)

Literarna zgodovinarka Marja Boršnik je na ljubljanski univerzi predavala slovenski literarno zgodovino. Raziskovala je predvsem novejšo slovensko literaturo od srede 19. stoletja dalje. Posebno pozornost je posvečala književnicam – uredila je izbrano delo Vide Jerajeve ter izbrano delo Zofke Kveder.

iskalec in zbiralec Marko Čuk