POŠTNI REFORMATOR, IDEJNI OČE POŠTNE ZNAMKE († 1879)
Poštne stroške je bilo nekdaj treba plačevati v gotovini, dokler niso “iznašli” poštne znamke. Zamisel zanjo je dal avstrijski vladi že leta 1836 slovenski poštni uradnik Lovro Košir, rojen v Spodnji Luši v Selški dolini. Njegovo zamisel je uresničil Anglež Rowland Hill, ki je dosegel, da je britanska vlada 6. maja 1840 dala v promet “črni peni”, prvo poštno znamko na svetu.
LETA 1843 ROJEN DR. JOŽEF PAJEK
DUHOVNIK, PISATELJ IN ZGODOVINAR († 1901)
Po nekaj letih kaplanovanja po različnih krajih je doktoriral v Gradcu, poučeval verouk in predaval moralno teologijo na mariborskem bogoslovju in kasneje postal stolni kanonik. Na mariborski gimnaziji je poučeval tudi slovenščino in se veliko ukvarjal z narodopisjem, po slovenskem Štajerskem je zbiral narodno blago: bajeslovno gradivo, opise šeg, praznovanj, vraž, in ga tudi uredil v nekakšnem etnološkem leksikonu. Prav tako ga je zanimala tudi ljudska pesem (izdal zbirko Volkmerjevih pesmi), slovstvena in cerkvena zgodovina …
LETA 1861 UMRL MIHAEL VERNE
DUHOVNIK, POTOPISEC, ZGODOVINAR IN PREVAJALEC (* 1797)
Rojen v Orehku pri Postojni (1797) je kot duhovnik služboval v Trstu, kjer je bil katehet in stolni kanonik. Veliko je potoval; leta 1857 kar dva meseca po Bližnjem vzhodu. To je popisal v knjigi Potovanje v Sveto deželo v letu 1857 (1859). Prevajal je iz nemščine in francoščine. Dopolnil je spis Matije Vrtovca Obča povestnica ali zgodovina celega sveta, ki je izšlo po njegovi smrti (1863).
LETA 1890 UMRL VINCENT VAN GOGH
NIZOZEMSKI SLIKAR (* 1853)
Doma v nizozemskem Zundertu, najprej študiral teologijo, potem slikarstvo … V Parizu je pod vplivom impresionistov izoblikoval svoj stil (črna obroba barvnih ploskev). Njegove slike so še bolj barvno zažarele in dobile prepoznavno barvno paleto, ko se je naselil v Provansi in v sedmih letih je nastalo kar 800 del. Bil je predhodnik ekspresionizma in s svojim slikarskim izrazom tudi eden utemeljiteljev modernega slikarstva. Nekaj del: Avtoportret s povezanim ušesom, Žitno polje s krokarji, Perunike, Cerkev v Anversu, Stol in pipa …
LETA 1894 UMRL sv. LUDVIK MARTIN
MOŽ ZELIJE MARTIN, OČE SV. TEREZIJE IZ LISIEUXA, SVETNIK
“Najina želja, da bi bila eno, je ostala nespremenjena in vedno enaka. On mi je bil vedno tolažnik in največja opora. Ko pa sva dobila otroke, so se pota najinih misli nekoliko spremenila. Živela sva samo zanje. Bili so najina sreča, ki je nikjer nisva našla toliko kot pri njih. Vsemu drugemu sva se zlahka odpovedala, svet s svojim vrvenjem naju ni nič mikal. Zame je bilo to veliko plačilo in umiritev. Hotela sem imeti veliko otrok, da bi jih vzgojila za nebesa.” Tako je svoji šestnajstletni hčerki Pavlini 4. marca 1877, pol leta pred svojo smrtjo, pisala Zelija Martin, mati sv. Terezije Deteta Jezusa, ki je bila skupaj s svojim možem Ludvikom na misijonsko nedeljo (njuna sveta hčerka je zavetnica misijonov), 19. oktobra 2008, v Lisieuxu razglašena za blaženo. Postopek za beatifikacijo zakoncev Martin je temeljil zlasti na 218 pismih, ki jih je napisala Zelija med letoma 1863 in 1877. Iz njih žari bogato notranje življenje te izredne žene in tudi vsakdanje življenje družine. 18. oktobra 2015, v času zasedanja škofovske sinode, pa je zakonca Martin papež Frančišek prištel med svetnike. S služenjem bližnjemu sta zvesto pričevala v svoji družini, »tako da sta dan za dnem gradila okolje, napolnjeno z vero in ljubeznijo«. Velik del nagovora med bogoslužjem je Frančišek namenil še enemu sporočilu: z jasnimi besedami je spomnil, da stremljenje po zemski oblasti v katoliški Cerkvi ne bi smelo imeti prostora.Pisma Zelije Martin so povzeta v knjigi Povest družine Martin, ki je izšla pri založbi Ognjišče. Ko se danes spominjamo smrti moža Ludvika je to priložnost, da jo vzamemo v roke kot majhno spodbudo in potrditev vsem tistim, ki v slovenskem prostoru pričujejo o lepoti in veličini zakonske zveze, kakor si jo je zamislil Stvarnik.
Dobri Bog mi je podaril očeta in mater, ki sta bila bolj vredna nebes kakor zemlje. (sv. Terezija iz Lisieuxa)
Tako sem srečna s svojim možem. Življenje mi dela prijetno. Da, moj mož je res svetniški človek! Vsaki ženi bi privoščila takega moža. To je moja iskrena želja za novo leto. (Zelija Martin)
Čeprav je bil do sebe trd, ga je bilo za nas sámo srce. V pravem pomenu besede je živel samo za nas. Nobeno materinsko srce bi ne bilo zmožno večje ljubezni. Sploh je bil brez šibke točke. (hčerka Celina)
Ludvikovo razmišljanje:
Še na predvečer svoje smrti se ljudje silno trudijo, da bi si to življenje podaljšali, kakor da bi jim bilo živeti še stoletja. Tako delajo tudi z drugimi stvarmi tega sveta. Na vsak način bi radi, da ne bi nikoli minile. Bog pa se takim naporom smehlja, samo On ve za trenutek, kdaj bo njihovemu življenju naredil konec. To sicer ne izključuje, da skrbimo za življenje, kolikor je upravičeno, pač pa je nemirna, neurejena in pretirana zaskrbljenost brez smisla. Storimo, kar je odvisno od nas, vse drugo pa prepustimo Božji previdnosti … Moj ljubi Zveličar! Ko sem se ti posvetil, nisem vedel, kako veliko mi pomeniš. Zato iz lastne izkušnje izjavljam, da cenim čast in srečo tvoje službe višje kot vse zemeljske dobrine.
LETA 1905 ROJEN DAG HAMMARSKJOELD
ŠVEDSKI EKONOMIST, PRAVNIK, DIPLOMAT, TRETJI GENERALNI SEKRETAR OZN, KRŠČANSKI MISTIK († 1961)
“Morda se še spominjaš, da sem ti nekoč zaupal, da pišem dnevnik in da ti ga bom mogoče pokazal. Pisati sem ga začel brez vsakršnega namena, da bi ga dal komu brati. Toda zadnji dogodki v zvezi z mano in vse to, kar je bilo o meni rečeno in napisano, je položaj popolnoma spremenilo. Ti zapiski so edini pristni vir za morebitno mojo podobo,” je zapisal Dag Hammarskjoeld, glavni tajnik Organizacije združenih narodov, v spremnem pismu, ko je prijatelju Belfrageju, švedskemu diplomatu, proti koncu leta 1960 poslal svoje dnevnike, ki odkrivajo njegovo bogato notranjost in vire, iz katerih je črpal moč, da je svojo zahtevno službo opravljal tako pošteno in nepristransko. Leta 1963, dve leti po njegovi smrti, so bili objavljeni v angleščini pod naslovom Markings (Zaznamovanja) in kmalu prevedeni v številne jezike.
več: S. Čuk, Dag Hammarskjoeld: Glavni tajnik OZN – krščanski mistik: Pričevanje, v: Ognjišče 7 (2005), 22-23.
nekaj njegovih misli:
Gospod, daj mi čisto srce, da te bom videl, / ponižno srce, da te bom poslušal, / srce, polno ljubezni, da ti bom služil, / zvesto srce, da bom bival pri tebi.
Sem samo posoda. Pijača je od Boga. In Bog je tisti, ki je žejen.
Najlepše, kar nas lahko v življenju doleti, je: popolnoma molčati in pustiti, da govori in deluje Bog.
Tisti, ki je v sebi zaslišal klic, da izpolni neko nalogo, opravi določeno poslanstvo, bo imel samoto za obvezni delež.
Vsak dan našega življenja smo pred izbiro: da trpimo, ker ljubimo, ali pa – kar je veliko hujše – ker ne ljubimo.
Ti, ki si nad nami, / Ti, ki si eden izmed nas, / Ti, ki si tudi v nas, / daj, da bi te vsi videli – tudi v meni, / da ti pripravljam pot, / da se ti zahvaljujem za vse, kar mi prihaja nasproti. / Da pri tem ne pozabim na stisko drugih.
Robert Baden-Powell (Bi-Pi) velja za ustanovitelja skavtov. Rodil se je 22. februarja leta 1857 v Londonu. Kot otrok je bil veliko v naravi, pokazal pa je tudi izreden socialni čut. Znal je imenitno risati, kazal pa je tudi druge sposobnosti: na sprejemnih izpitih za vojsko je bil zelo uspešen in kot vojak prepotoval veliko sveta. Izžareval je svojo vedro osebnost in bil zelo priljubljen. Med branjenjem obkoljenega mesta v Južni Afriki je ugotovil, da so mladi sposobni opraviti vsako nalogo, če jim le zaupaš in jim daš svobodo. Danes ja na svetu več kot 40 milijonov aktivnih skavtinj in skavtov.
Od 29. julija do 9. avgusta 1907 je z 21 dečki različnih družbenih slojev šel taborit na otok Brownsea v Rokavskem prelivu in z njimi nadvse uspešno preizkusil svojo zamisel skavtstva. Izkušnje je popisal v ‘učbeniku’ Skavtstvo za fante (slovenski prevod z naslovom Skavt je izšel leta 1932). Ta njegova knjiga velja za eno najpomembnejših pedagoških del 20. stoletja. V njej je prvič uporabil načelo ‘learning by doing’ (učenje z delom). Gibanje je postavil na krščanske temelje. Zapisal je: »Organizacija, kakor je naša, ne bi dosegla svojega cilja, če ne bi posredovala verskega znanja.« Poudarjal je: mlad človek se mora zavedati, da mu je Bog blizu pri vsakem njegovem dejanju, zato naj se do njega obrača v vseh telesnih in duhovnih nevarnostih. »Kadar delate kaj slabega, pomislite na Boga in se boste takoj ustavili.«
več: S. Čuk, Robert Baden-Powell: Skavte je vedno učil, naj poslušajo glas vesti in častijo Boga: Pričevanje, v: Ognjišče 3 (2015), 38-39.
njegova oporoka (skrajšano):
»Dragi skavti! Živel sem presrečno življenje in slehernemu izmed vas želim enako. Verjamem, da nas je Bog postavil v ta imenitni svet zato, da bi bili srečni in bi uživali življenje. Sreča ne pride od bogastva, tudi ne zgolj od uspešne kariere, niti od pretiranega prizanašanja samemu sebi. Korak k sreči je pridobiti si zdravje in moč zdaj, ko ste še fantje, da boste koristni in tako uživali življenje kot možje. Preučevanje narave vam bo pokazalo polno lepih, prekrasnih stvari, ki jih je Bog ustvaril, da bi uživali v njih. Bodite zadovoljni s tem, kar vam je dano in napravite iz tega kar največ. Ne glejte mrke, temveč svetlo plat stvari. Na resnično pravi poti k sreči pa je tisti, ki srečo deli z drugimi. Poskusite zapustiti ta svet za spoznanje boljši, kot ste ga prejeli … Naj vam Bog pomaga pri tem.«
LETA 1952 UMRL RADE PREGARC
PISATELJ, IGRALEC IN REŽISER (* 1894)
Njegova življenjska pot se je začela v Rojanu, v bližnjem Trstu je obiskoval osnovno in srednjo šolo ter diplomiral na učiteljišču. Po igralskem tečaju v Firencah je leta 1912 začel nastopati pri Slovenskem gledališču v Trstu. Med prvo svetovno vojno se je kot vojni ujetnik v Rusiji seznanil s tamkajšnjim gledališčem. Po vojni je kot igralec in režiser nastopal v raznih mestih od Ljubljane do Banjaluke. Za gledališča je veliko prevajal, napisal pa je tudi več izvirnih del. Izdajal je prvi slovenski gledališki list Maska (1920–21).
LETA 1952 UMRL VINKO VODOPIVEC
DUHOVNIK IN SKLADATELJ (* 1878)
V času fašističnega raznarodovanja na Primorskem so izšle štiri dragocene pesmarice: Božji spevi, Gospodov dan, Svete pesmi in Zdrava Marija. Pripravil jih je in pretežno svojimi skladbami napolnil Vinko Vodopivec. Te so bile nepogrešljive na vseh cerkvenih korih. Pesem je ohranjala in poživljala narodno zavest med ljudmi. Kot skladatelj se je vživljal v čutenje ljudi. Številne njegove cerkvene pesmi pojemo še danes. Obogatil je tudi slovensko posvetno glasbo. Nadvse imenitna je njegova Žabja svatba. Od leta 1936 dalje je sproti beležil, kdaj je napisal kakšno skladbo in za koga. Pod “inventar” svojih del je 2. februarja 1939 zapisal, da je bilo “do konca leta 1938 okoli 1000 skladb ali pa še čez”.
in v knjigi: J. Kragelj, Vinko Vodopivec: Graditelji slovenskega doma, Ognjišče, Koper, 1999.
nekaj njegovih misli:
Za lepo petje ni dovolj, da samo note pravilno zadenemo, ampak moramo uporabiti tudi vsa sredstva pevske umetnosti tako, da naša pesem zaživi in najde neposredno pot do srca poslušalcev.
Najslajša umetnost je pevska umetnost! Komur je ljubi Bog dal neprecenljivi dar dobrega posluha in lepega glasu, naj takega talenta nikakor ne zakoplje, ampak naj pristopi k domačemu pevskemu zboru Bogu v čast, sebi v veselje in tolažbo, in vernemu občestvu v korist.
Pojmo radi, pojmo v veselju in žalosti, ne samo v cerkvi, ampak pojmo povsod, v domači hiči, na polju, po travnikih. Vsa vas naj bo polna petja, povsod naj doni naša pesem, ki v lepoti nima enake po celem svetu. Saj je zrno resnice v besedi našega vodnika Antona Martina Slomška, ki pravi: “Ptiča spoznaš po petju, pa človeka tudi; ako lepo poje, ima tudi lepo srce.”
o njem:
Bil je duhovnik in v veliki meri se je ukvarjal s cerkveno glasbo. Ali prav toliko s posvetno. Pri tem je razvil neki svoj stil, ki je bil enak tu in tam. In ni bil niti čisto cerkven, niti skrajno posveten. Težko ga je opredeliti, zlasti ker ima izrazite poteze samouka in dovolj neke prikupne naivnosti. Vodopivec je bil muzikant in pel je, kot mu je dala narava. Pisal je največ zborovske pesmi, ki jih je izdajal v zbirkah (‘Poljske rože’, ‘Mešani zbori’, ‘8 izbranih pesmi’ itd.) … Njegove pesmi so polne občutja in tudi muzikalne poezije. Tako ‘Na poljani’, ‘O večerni uri’, ‘Pobratimija’, ‘Jaz bi rad rudečih rož’; o ‘Žabji svatbi’ raje ne govorim, ker je že skoraj ponarodela. Pri vsem je karakteristično, da so besedila vseh pesmi kratka in da so skladbe kot utrinki. … (Vilko Ukmar)
Vodopivec je plodovit, preprost in priljubljen skladatelj, ki zadene vedno tisto, kar ljudstvu najprijetneje zveni, ker se naslanja na ljudsko občutje in ljudsko dušo. (Stanko Trobina).
LETA 1992 UMRL DOMINIK SMOLE
DRAMATIK, PRIPOVEDNIK IN DRAMATURG (* 1929)
Eden najpomembnejših dramatikov in pisateljev v povojni Sloveniji. Pripadal kritični generaciji, ki se je sprva navdihovala s socialističnim realizmom, kasneje pa je našel svoj umetniški čut: psihološka novela, eksistencialistični pogled na človeka, nadrealizem, polemičen in satiričen do družbenih razmer, položaja umetnosti … (ne more služiti revoluciji). Najbolj je uspel kot dramatik. Za osvetlitev osrednje misli je uporabil dramsko dogajanje in v njegovih delih se tako srečujejo osebe različnih nazorov in v medsebojnem dialogu rešujejo ali zaostrujejo številne probleme sodobnega človeka. Najpomembnejša je njegova filozofska in pesniška drama Antigona, v kateri je Sofoklesovo zgodbo zapisal v prostem verzu ( 2500). Spopad med Božjim zakonom in osebnim moralnim čutom na eni strani (Antigona) ter državnimi oziroma vladarskimi zakoni na drugi strani (Kreon) se odvija v vseh časih. Posebnost njegove Antigona je, da se glavna oseba sploh ne pojavi na sceni, kljub temu pa je središče, saj vsi govorijo o njej in mrtvem Polinejku.
Rojen v Kopru, kjer je že kot deček pel v stolnici, leta 1662 pa je postal stolni organist. Po letu 1710 je deloval kot skladatelj, ki je pisal v glavnem za praktično rabo, za bogoslužje v stolnici: maše, večernice, skladbe za božič, veliko noč, praznik sv. Nazarija … To so vse baročne skladbe za različne zasedbe, namesto orgel uporablja navadno basovsko godalo (violon …), čutiti je vpliv beneške glasbe in belcanta. Veliko je tudi prepisoval kompozicije beneških skladateljev 17. stol., njegovi notni zapisi so shranjeni v glasbenem arhivu stolnice v Kopru. Je eno najsvetlejših imen koprske glasbene preteklosti, ocenjujejo ga kot odličnega praktika, ki je zapustil bogato glasbeno zapuščino.
LETA 1741 UMRL ANTONIO VIVALDI
ITALIJANSKI SKLADATELJ, VIOLINIST, DIRIGENT(* 1678)
Rojen v Benetkah kot sin violinista, leta 1703 je bil posvečen v duhovnika, nekaj let je bil učitelj violine, potem dirigent šolskega orkestra in skladatelj. Potoval je po Evropi in umrl na Dunaju, kjer je tudi pokopan. Bil je najvidnejši italijanski skladatelj baročne glasbe za orkester, tudi velik inovator v glasbi, saj je utemeljil moderno obliko solističnega koncerta. Ustvaril je 344 koncertov za instrument in orkester, napisal 61 simfonij in godalnih orkestrov … Med koncerti so najbolj znani njegovi Štirje letni časi, ohranjenih je tudi 46 oper in več oratorijev ..
LETA 1750 UMRL JOHANN SEBASTIAN BACH
NEMŠKI SKLADATELJ IN ORGANIST (* 1685)
Eden največjih glasbenikov v zgodovini, je bil neprekosljivi mojster orgelskih skladb. Med njegovimi številnimi deli pa zavzemata posebno mesto dva velika pasijona – po Janezu in po Mateju, ki ju pogosto izvajajo.
več: S. Čuk, J. S. Bach in evropsko leto glasbe: Priloga, v: Ognjišče 3 (1985), 29-36.
o njem:
Ne Bach (potok), marveč morje bi se moral imenovati. (Beethoven)
Rekel sem si: kakor da se večna harmonija pogovarja sama s seboj; kakor je bilo morda v božjih prsih tik pred stvarjenjem – tako vzburkana je bila tudi moja notranjost in bilo mi je, kakor da nimam in ne potrebujem ne ušes, še manj pa oči in drugih čutov. (Goethe)
Zdi se, da njegovo delo na tem področju zajema vse možnosti čiste orgelske skladbe. Vse, kar je bilo odtlej napisano, je samo bleda senca njegovih sijajnih zamisli. (Bachov življenjepisec C. H. Parry)
Orgle so bile sredstvo, ki mu je najbolj ustrezalo za izražanje čustev, ki so valovala v njem. V njihovi družbi je plaval v prosti povezanosti z najvišjimi spoznanji, ki so ga navdihovala. (prijatelj Terry)
Ta teden sem trikrat poslušal Matejev pasijon božanskega Bacha, vsakokrat z občutkom neizmernega občudovanja. Kdor je krščanstvo popolnoma pozabil, ga tu resnično sliši kakor evangelij. (Friedrich Nietzsche)
Najvrednejše, kar smo podedovali z Bachovo glasbo, je pogled do skrajnih meja popolnosti, ki je je človek zmožen, in spoznanje poti, ki vodi k njej: da mora človek neizbežno, s popolno odgovornostjo speljati, kar spozna za pomembno; da mora, če hoče doseči popolnost, prerasti vsako nujnost. Če je neki glasbi uspelo, da je vse naše bistvo usmerila k plemenitosti, je naredila, kar more narediti. Če je skladatelj pritiral svojo glasbo tako daleč, da je zajela to najboljše, je dosegel naj višje. In Bach je to najvišje dosegel. (skladatelj Paul Hindemith ob dvestoletnici Bachove smrti)
LETA 1867 ROJEN ALFONZ LEVIČNIK
duhovnik, katehet in nabožni pisatelj († 1966)
Šolal se je v Logatcu, Kranju in Ljubljani, leta 1892 je bil posvečen v duhovnika in kmalu nato v Gradcu postal doktor teologije. Nekaj časa je bil škofijski tajnik, nato katehet na gimnaziji v Kranju, na realki v Idriji in v Ljubljani. Pisal je nabožne, vzgojne in tudi prosvetne članke. Pomembni sta njegovi učni knjigi za verouk: Zgodbe sv. pisma novega zakona za srednje šole, (Ljubljana, 1924) in Zgodbe sv. pisma starega zakona za srednje šole (Ljubljana, 1926).
LETA 1897 UMRL JANKO KERSNIK
PISATELJ, POLITIK IN NOTAR (* 1852)
“Skoraj vselej, kadar sem napisal skromno povest, se mi je pripetilo, da je bil po njej razžaljen ta ali oni… In vendar sem imel vselej pošteno voljo govoriti in slikati le resnico, risati človeka v njegovem dejanju in življenju, bodisi grof ali prosjak, svečenik ali potepin.” Tako je v črtici Mamon o svojem pisateljskem delu potožil Janko Kersnik, najvidnejši predstavnik realizma v slovenski književnosti. Zagovarjal je načelo, da mora pisatelj prikazovati “ne golo resnico sámo, ampak golo resnico pod zlato prozorno tenčico idealizma”. Spominjamo se pisatelja, ki je v svojih delih znal prikazovati nastajajoče slovensko malomeščanstvo pa tudi vrline in napake našega kmečkega človeka.
več: S. Čuk, Janko Kersnik: Obletnica meseca, v: Ognjišče 7 (1997), 28-29.
njegova misel:
O pomembnosti posameznih človekovih dejanj odloča življenje samo, trenutek za trenutkom.
LETA 1904 ROJEN LUDVIK MRZEL
PISATELJ, PESNIK IN PUBLICIST, ŽRTEV TABORIŠČ TOTALITARNIH SISTEMOV († 1971)
Pesnik Ludvik Mrzel je kot gimnazijec sodeloval v rudarski stavki v Trbovljah in bil zato izključen iz šole. Med drugo svetovno vojno je sodeloval v odporniškem gibanju in bil zaradi odpeljan v italijanska in nemška taborišča. Po vojni je bil na dachavskih procesih obsojen na 12 let zapora, od tega je sedem let prebil na Golem otoku. Za njegovo najboljše delo velja zbirka novel Bog v Trbovljah (1932)V njih je pisatelj izrazil svoje razočaranje nad marksizmom in komunizmom, nad katerima je bil kot dijak in študent tako navdušen.
LETA 1914 SE JE ZAČELA PRVA SVETOVNA VOJNA
Vzrok za začetek prvega svetovnega spopada je bil atentat na avstrijskega nadvojvodo Ferdinanda in njegovo ženo Zofijo 28. junija 1914 v Sarajevu. Avstro-Ogrska je odgovornost zanj pripisala srbski vladi,in ji mesec kasneje, na današnji dan, poslala ultimat z nesprejemljivimi zahtevami in Srbiji tako napovedala vojno. Tako je svet stopil v do tedaj največjo vojno.
LETA 1946 UMRL FERDO VESEL
SLIKAR (* 1861)
Slikarstvo je študiral na Dunaju in v Munchnu, sodeloval je pri ustanavljanju Ažbetove slikarske šole in vodil tudi svojo ter veliko potoval. Njegovo ustvarjanje je razpeto med realizmom (muenchenska realistična šola) in modernejšimi poskusi impresionizma. Ideal mu je bilo “življenje v slikah”, ki ga je gledal skozi lirično prizmo. Med njegovimi deli najdemo folklorno motiviko, portrete, krájine in tihožitja. Ena njegovih najbolj znanih slik je Kmečka svatba.
LETA 1978 UMRL BOŽO VODUŠEK
PESNIK, PREVAJALEC, ESEJIST, JEZIKOSLOVEC IN LITERARNI ZGODOVINAR (* 1905)
Najprej je na filozofski fakulteti diplomiral iz romanistike, ker pa ni dobil profesorske službe v Sloveniji, je študiral še pravo in delal v pravniških službah v raznih krajih, nazadnje kot samostojni odvetnik v Črnomlju. Pesniti je začel zgodaj, prvo pesniško zbirko Odčarani svet, ki je ena najboljših slovenskih pesniških knjig v prvi polovici 20. stoletja, pa je izdal šele leta 1939. Pesniško je izšel iz kroga katoliškega ekspresionizma, v tridesetih letih pa se je preusmeril v kritični novi realizem ter uporabljal klasične pesniške oblike, zlasti sonet. Po drugi svetovni vojni je postavljal most med nekdanjim in novim ekspresionizmom.V slovenski književnosti zavzema Božo Vodušek posebno mesto: njegova poezija je izraz človekovega osebnega iskanja in odkrivanja, pravzaprav iskateljstva, saj to iskanje že vnaprej nima določenega konca (Boris Paternu). Svojo filozofijo iskateljstva je kasneje dopolnil s filozofijo sizifovstva, brezupnega prizadevanja. Bil je tudi odličen prevajalec.
Drevesa, odrešena vsakega samovoljnega giba, / o čudovite oblike moje trudnosti, / vas samo sonce obliva in veter upogiba, / ne poznate neovrnljive pogubnosti, / ki jo vsako dejanje v sebi skriva. // Drevesa, simboli čistosti, nepokvarjenosti / mojemu divjemu, zbeganemu hotenju, / drevesa, sladke podobe svetlobne prežarjenosti, / vsa predana brstečemu življenju, / o, vi svetli stebri, polni neskončne podarjenosti! (Drevesa – odlomek)
Marija, kako smo si hladni in tuji: / tako ni med materjo in otroci. / A kaj, ko smo vse preveč otroci / sveta – nagli čolni v divji struji.
O da sem hlapec, ki le tebi služi, / in romar, ki samo po tvojih stezah hodi, / nikdar v goščavo bolno ne zablodi, / dokler bel gost na poti v Emavs se mu ne pridruži.
Ko boš v neizmernem zvoku / spel globino in višino, / se bo na svetlem oboku / sklonil Bog v tvojo bližino.
Drzen glas uho dosega: / Vkrcajte se za Neznano! / V smer neugledanega brega / je krmilo naravnano!
Ko te bodo položili v grob, / ne boš nič večji, nič manjši, kakor si, / ne boš nič svetlejši, nič temnejši, kakor si, / vse tvoje rane bodo šle s teboj.
LETA 1993 UMRL JANEZ MILČINSKI
PRAVNIK IN ZDRAVNIK, STROKOVNJAK ZA SODNO MEDICINO (* 1913)
Rodil se je v Ljubljani v družini mladinskega sodnika in pisatelja Frana Milčinskega. Najprej je v Ljubljani študiral pravo, štiri leta zatem (1940) pa je v Zagrebu končal študij medicine. Po vojni je bil imenovan za profesorja sodne medicine in predstojnika novo ustanovljenega Inštituta za sodno medicino. Dvakrat je bil rektor Medicinske fakultete, enkrat dekan Univerze v Ljubljani. Bil je član številnih združenj doma in po svetu. Kot strokovnjak je pomagal pri naravnih in množičnih nesrečah (Longarone, Skopje).
LETA 2008 UMRL FRANC PEDIČEK
PEDAGOG, PSIHOLOG, ANTROPOLOG (* 1922)
Rodil se je v Malečniku, v Mariboru obiskoval klasično gimnazijo, med vojno je študiral teologijo, po čudežno prestani vojni pa pedagogiko, filozofijo in psihologijo. Na gimnaziji v Ljubljani je poučeval psihologijo in filozofijo. Uvedel je šolsko svetovalno službo in veliko predaval po šolskih zbornicah in staršem. Odločno je zavračal prevlado politike nad pedagoško stroko. Na partijski ukaz se je moral leta 1971 umakniti iz javnega življenja. Njegova pedagoška smer se imenuje antropološka pedagogika.
LETA 2013 UMRL ERSILIO TONINI
ITALIJANSKI ŠKOF IN KARDINAL (* 1914)
Kadar je bilo na italijanski državni televiziji na sporedu kakšno “omizje”, kjer učene glave razpravljajo o raznih perečih vprašanjih, je bil med udeleženci skoraj vedno tudi kardinal Ersilio Tonini. Ljudje so mu radi prisluhnili, ker je iz njega govorila z življenjem potrjena zdrava evangeljsko-kmečka modrost. “Ko bom umrl in bom odšel h Gospodu, ga bom prosil, naj me pusti, da grem pozdravit svojo mamo in svojega očeta. Mislim, da mi bo to dovolil. Ko ju bom videl, se jima bom, tresoč se od sreče, zahvalil: dragi starši, kako resnično je bilo vse, kar ste me učili, in kako res je, da Gospod nikoli ne zapusti svojih otrok.”
več: S. Čuk, Kardinal Ersilio Tonini: “Na televiziji tako kot v spovednici”: Pričevanje, v: Ognjišče 9 (1999), 58-59.
nekaj njegovih misli:
Obstaja morda kaj pomembnejšega, kot je naše življenje? Toda kakšen smisel ima življenje, če človek ne ve, kam naj se usmeri? Poznamo toliko življenj, ki so kot plamenček, ki se prižge, zažari, potem pa ugasne…
Našega Gospoda Jezusa Kristusa ni mogoče sprejeti tako, kot sprejmemo priimek očeta ali matere ali navade svojega okolja. To je odnos ljubezni! Človek se zaroči iz ljubezni, ne zaradi običaja, zaroči se zaradi osebnega poznanstva, zaradi osebne privlačnosti, ker je pretehtal, da je ona ustvarjena zanj in on zanjo.
Najboljše, kar premoreš, je v tebi, tvoja vrednost je v tebi, tvoj mir je v tebi; v svoji notranjosti si lep ali grd, v svoji notranjosti čutiš, ali kaj veljaš ali ne. Privošči si torej nekaj tišine, da prisluhneš glasu Boga in da rečeš: “Oče, daj, da spoznam tvojega Sina!”
Vsemogočni Stvarnik sveta, ki je napravil milijarde zvezd in neskončna ozvezdja, posluša tebe, posluša te pozorno, kot da bi bil edini! Lahko si otrok, lahko imaš štirideset ali osemdeset let, lahko si papež ali pometač, za Boga si dragocen in on te posluša, se zanima zate.
Postani ponižen, kot bi moral biti vedno, do svoje matere in do svojega očeta, kajti če ne bi bilo njiju, tudi tebe ne bi bilo; najprej sta te sprejela, sta te pričakovala, sta te v mislih pestovala in se ob tem radovala, in kaj vse sta potem storila zate, da odrasteš.
Jutranja in večerna molitev ni samo običajna pobožna vaja: je izraz iskrenosti in poštenja, priznanje, da je zame Bog na začetku in na koncu.
Tudi moje telo je zakrament, znamenje, ki v sebi skriva nekaj višjega. Če je torej tako, potem se moramo ponašati tudi s svojim telesom! In dejansko bo naše telo vstalo od mrtvih kot Kristusovo telo. Iz tega sledi, da telesa ne smemo omalovaževati.
Eden od darov, ki jih prejme kristjan, je prav dar ponotranjenosti. Kristjan ima svoj pogled vedno uprt v globino svoje duše. In sicer zato, ker se vedno pogovarja in vedno posluša, ker ve, da ga nekaj skrivnostno, skoraj nezavedno vodi, in zato se ne boji, zato zaupa.
Angleško-irski dramatik George Bernard Shaw je kot trgovski pomočnik pisal v časnike. Po neopaženem romanu in uspehu prve drame (1892) se je posvetil samo še dramatiki in napisal je 57 dram, s katerimi je nadaljeval izročilo realistične drame 19. stoletja. Odlikujejo jih duhoviti dialogi in veliko paradoksov. V proznih uvodih je razložil sporočilo posamezne dame. Leta 1925 je prejel Nobelovo nagrado za literaturo. Umrl je 2. novembra 1950 v častitljivi starosti 94 let.
nekaj njegovih misli:
Svet bi bil že zdavnaj srečen, če bi ljudje tiste moči, ki jih potratijo za popravljanje lastnih neumnosti, porabili za to, da jih ne bi počeli.
Storite vse, kar je v vaši moči, da dosežete tisto, kar ljubite, sicer boste ljubili tisto, kar dosežete.
Kakor nimamo pravice, da bi uporabljali bogastvo, ne da bi ga ustvarjali, tako tudi nimamo pravice uživati srečo, ne da bi jo dajali.
Skrbi za to, da boš imel, kar ljubiš, sicer boš prisiljen ljubiti to, kar imaš.
Največje zlo, ki ga lahko storimo soljudem, ni to, da jih sovražimo, temveč da smo do njih ravnodušni.
Mladost je obdobje naglih sprememb. Med dvanajstim in sedemnajstim letom, na primer, se marsikateri od staršev postara za celih dvajset let.
Starost ima dve veliki prednosti: zobje te ne bolijo več in ne slišiš več vseh neumnosti, ki jih govorijo okoli tebe.
LETA 1875 ROJEN CARL GUSTAV JUNG
ŠVICARSKI ZDRAVNIK IN PSIHOLOG († 1961)
Psihoanaliza (“razčlenjenje duše”) je metoda proučevanja in zdravljenja duševnih motenj in odklonov, katere začetnik je avstrijski psihiater Sigismund Freud. Med njegovimi sodelavci je bil sprva tudi Švicar Carl Gustav Jung, ki pa je kasneje osnoval svojo lastno smer v globinski psihologiji – analitično psihologijo.
LETA 1876 ROJEN OŽBOLT ILAUNIG
SODNIK IN PISATELJ († 1945)
Doma iz Podkraja pri Reberki na avstrijskem Koroškem. Doktoriral je iz prava in bil sodnik v Celovcu in do upokojitve v Lenartu v Slovenskih goricah (tu ima tudi spomenik). Pisal je v številne liste, znan pa je predvsem po svojih zgodovinskih povestih, ki jih je napisal po Jurčičevem vzoru. Najbolj znani sta Slednji vitez Reberčan in Črni križ pri Hrástovcu, ki sta bili tudi dramatizirani.
LETA 1894 ROJEN PETER LOBODA
kipar († 1952)
Rojen v Domžalah, po študiju na srednji tehnični v Ljubljani je nadaljeval na akademiji v Zagrebu, specializacijo kiparstva pa je leta 1927 opravil pri Ivanu Meštroviću, ko je dve leti delal v njegovem ateljeju. Ustvarjal je predvsem portrete (prestolonaslednika Petra) in nagrobne spomenike (mati z otrokom, Madona), sodeloval tudi pri spomeniku Franceta Prešerna v Kranju. Uvrščajo ga med vodilne iskalce novega kiparskega izraza v tridesetih letih prejšnjega stoletja na Slovenskem.
LETA 1896 ROJEN KAREL DOBIDA
dr. prava, publicist, prevajalec in kritik († 1964)
Kot pravnik je služboval v Dalmaciji in Ljubljani, bil pa je zelo razgledan v umetnosti in že v mladosti objavljal številne prispevke in kritike umetnikov, tudi v razstavnih katalogih. Leta 1950 je prevzel vodstvo Narodne galerije z nalogo, da jo na novo organizira, naredi inventar, postavi stalno zbirko, pripravi program razstav, glavna njegova naloga pa je bila, kako narediti največ, da bi likovno umetnost posredoval najširši javnosti. Narodno galerijo je vodil petnajst let, kot odbornik Slovenske matice pa je lahko poskrbel tudi za razne izdaje o slovenski ljudski umetnosti. Bil je tudi odličen prevajalec iz francoščine (Flaubert, Balzac …)
LETA 1903 ROJEN FRAN DOMINKO
FIZIK IN ASTRONOM († 1987)
Doma iz Vodnjana pri Pulju, iz fizike je doktoriral v Bologni od koder so ga po treh letih zaradi zavedne slovenske drže pregnali v Beograd. Po drugi svetovni vojni je prišel v Ljubljano za profesorja na novo ustanovljeno Katedro za astronomijo Univerze v Ljubljani, kjer je študentom matematike, fizike in astronomije predaval različne astronomske vsebine. Ko je dobil nekaj astronomske opreme iz Beograda, je začel razmišljati o izgradnji astronomskega observatorija (zgrajen leta 1959). Prof. Dominko je utemeljil slovensko astronomijo in jo postavil na visoko strokovno raven, postavil je Astronomsko-geofizikalni observatorij (AGO), vpeljal astronomijo kot predmet na ljubljanski univerzi, vzgojil visoko izobražene slovenske astronome, veliko je pisal v domače in tuje revije, urejal Zbornik za zgodovino naravoslovja in tehnike …
LETA 1914 RAZGLAŠENA SPLOŠNA MOBILIZACIJA
GOD SVETE ANE tega leta je našim prednikom ostal v žalostnem spominu: tega dne je namreč avstrijski cesar Franc Jožef I, razglasil splošno mobilizacijo. Dva dni kasneje je napovedal vojno Srbiji in s tem se je pričela prva svetovna vojna.
LETA 1922 ROJEN RAFKO VODEB
DUHOVNIK, TEOLOG, FILOZOF, UMETNOSTNI ZGODOVINAR, PROFESOR, PESNIK, PREVAJALEC († 2002)
Po osnovni šoli v Artičah in klasični gimnaziji v Mariboru, je maturiral v Ljubljani in med vojno doštudiral na papeški univerzi Urbaniana. Leta 1948 je bil posvečen v duhovnika, nekaj časa je bil asistent, nato predavatelj zavoda Propaganda Fide, po študiju arheologije in umetnostne zgodovine v belgijskem Louvauinu je predaval na Urbaniani, nekaj časa je vodil slovenske oddaje na vatikanskem radiu in se leta 1971 vrnil v domovino. Dvajset let je predaval cerkveno umetnost na TF, bil urednik in tajnik na Mohorjevi družbi, urednik Nove mladike, revije Znamenje, Prenove … Pesmi je objavljal v tržaški Mladiki in argentinskem Meddobju, leta 1953 izdal prvo zbirko (Kam potujejo oblaki), nato pa še Človek sem in In vse bo luč (1994). Veliko je tudi prevajal (iz italijanščine) med drugim delo Antona Trstenjaka Med ljudmi: Pet poglavij iz psihologije medčloveških odnosov, njegovo zadnje veliko delo je prevod monografije Marka Rupnika Kapela Odrešenikove matere … Napisal je vrsto spremnih besed k avtorskim knjigam in prevodom.
več: B. Rustja, Bolniška soba je moja kapela: Rafko Vodeb: Naši preizkušani bratje, v: Ognjišče 7 (2002), 24-26.
nekaj njegovih misli, poezije:
Umetnost ublaži mnoga nasprotja in sovraštva, poveže ljudi na osnovni ravni človečnosti. Po mojem je to prva naloga umetniškega dela.
Sreča je zelo relativen pojem. Odvisno je, kako jo pojmuješ, kaj pričakuješ od življenja, kako gledaš na sebe, na življenje, na svet.
Sem: in nihče ni še bil tak in nihče ne bo tak; in nihče ni gledal sonca, kakor ga jaz vidim, in nikomur ne bo žvižgal veter, kakor žvižga meni.
Prihajaš, Gospod Jezus, podnevi, sredi hrupa, in v miru noči, k iskalcu, ki te kliče, in k ravnodušnemu, zastonjski dar.
Preišči moje srce, Gospod, / obišči me ponoči / in skritih zablod me očisti. / Nagni k meni svoje uho, / duha spokornosti v meni obnovi. / Poslušaj moje prošnje, / ko molče vpijem k tebi.
LETA 1934 UMRL RUDOLF MAISTER
GENERAL, BOREC ZA SEVERNO MEJO, PESNIK (* 1874)
Med poklicnimi vojaki redkokdaj zasledimo pesnika in ljubitelja knjig. Izjema med njimi je bil Rudolf Maister, major avstrijske vojske, ki je ob koncu prve svetovne vojne z naglim ukrepanjem zavzel Maribor in prevzel oblast nad vso Spodnjo Štajersko. Prislužil si je stopnjo generala. Že v dijaških letih je pisal pesmi. Izšle so v dveh zbirkah: Poezije (1904) in Kitica mojih (1929), izbor pa v knjigi Pesmi (1988). Pesmi pojejo o lepoti naših krajev pa tudi o nesrečni izgubi Koroške in Primorske po prvi svetovni vojni.
Glavno mesto Makedonije(takrat 270.000 prebivalcev) je v zgodnjih jutranjih urah prizadel katastrofalen potres (z magnitudo 6,1 oz. 12. stopnjo po Mercallijevi potresni lestvici). Zahteval je 1.070 smrtnih žrtev, 3.500 ljudi je bilo ranjenih, 140.000 pa jih je ostalo brez domov, uničenih je bilo 80 odstotkov zgradb. Domača in svetovna javnost se je nemudoma odzvala. Združeni narodi (ZN) so sklenili, da Skopje postane “spomenik človeške solidarnosti” in s sprejetjem resolucije o pomoči Skopju je začela prihajati pomoč iz vsega sveta. Tako so v osmih mesecih po potresu v Skopju zgradili že okoli 10.000 stanovanj… Spomin (spomenik) je stara železniška postaja, na kateri je ura, ki se je ustavila ob prvem potresnem sunku (5.17). V stavbi je zdaj muzej mesta Skopje.
LETA 2006 UMRL SILVESTER ČESNIK
misijonar, IZSELJENIŠKI DUHOVNIK (* 1941)
Rodil se je v Gorenjah, v župniji Lokavec, kot najmlajši v družini trinajstih otrok. Oče mu je umrl, ko je bil Silvester star šest let. Po osnovni šoli v Lokavcu in Ajdovščini je odšel v Srednjo versko šoli v Vipavi, kjer je tudi maturiral (1961). V začetku šestdesetih je bil študent teološke fakultete v Ljubljani in bil leta 1965 posvečen. Njegova semeniška leta v Vipavi in v bogoslovju je spremljalo hudo nasprotovanje komunistične oblasti, bil je stalno tarča zasliševanj, kar se je nadaljevalo tudi med služenjem vojaščine v Nišu. Po novi maši je bil do leta 1968 kaplan v Postojni, od koder je odšel v Francijo, kjer se je pripravljal na misijonsko delo na Madagaskarju.V misijone je odšel leta 1969, deloval je v slovenskem misijonu Vangaindrano v škofiji Farafangana. Zaradi težav z zdravjem se je leta 1975 odpovedal misijonskemu delu in se vrnil v Francijo, kjer je vstopil v družbo lazaristov in tam deloval do leta 1993. Pogosto je pri svojem delu za duhovne poklice in ustanovo Cerkev v stiski odhajal v Lurd, kjer je veliko pomagal pri sprejemanju romarjev. Leta 1993 je spet stopil med škofijske duhovnike koprske škofije, še naprej ostal v Franciji in deloval med slovenskimi izseljenci v Parizu in okolici. Bolezen z Madagaskarja je napredovala in po možganski kapi 2002 se je odpovedal delu med izseljenci, se naslednje leto vrnil v domovino na rahabilitacijo. Precej onemogel se je 2004 naselil v duhovniškem domu v Šempetru, in po dveh letih hudega trpljenja (ni mogel govoriti) odšel k Očetu. V letih bolezni in trpljenja pa ni nikoli izgubil življenjskega optimizma in vere v dobroto in evangeljsko resnico. S svojim “pionirskim” delom v misijonih in s pismi iz misijonov, ki jih je objavljalo Ognjišče, je spodbudil zanimanje za delo v misijonih in njegovemu zgledu so sledili mnogi mladi duhovniki in kasneje tudi laiki.
več: Misijonar Česnik piše. Ognjišče.1969, leto 5, št. 10, str. 29. Oče, ki je še otrok (pismo misijonarja Česnika). Ognjišče, 1970, leto 6, št. 2, str. 16. Kdo izmed vas mi hoče pomagati oznanjati evangelij? (pismo misijonarja Česnika). Ognjišče, 1970, leto 6, št. 10, str. 14. Misijonar Česnik na obisku v domovini. Ognjišče, 1973, leto 9, št. 3, str. 14 Silvester Česnik – Cerkev v stiski. Ognjišče, 1993, leto 29, št. 2, str. 16-17.
SVETNIK, PISEC, PROSVETITELJ SLOVANOV, USTANOVITELJ SLOVANSKEGA SEMENIŠČA (* ok. 840)
Po smrti sv. Metoda (885), blagovestnika Slovanov, so morali njegovi učenci zaradi nemškega preganjanja bežati iz Moravske. Ustavili so se na slovanskem jugu. Največ podatkov je ohranjenih o sv. Klimentu, ki se je naselil v Ohridu in s podporo bolgarskega kralja Borisa tam sezidal samostan in cerkev. Ustanovil je šolo, iz katere je izšlo okoli 3500 učencev, usposobljenih za cerkvene službe. Kliment je tudi književno deloval. Pisal je lepe cerkvene govore in svetniške življenjepise.
LETA 1734 ROJEN JAKOB FRANČIŠEK ZUPAN
SKLADATELJ IN PEDAGOG († 1810)
O njegovi mladosti je le malo znanega. Leta 1757 je prišel iz rodne Gornje Štajerske v Kamnik, kjer je kmalu zaslovel kot izvrsten glasbenik, ki je kamniško mladino poučeval v petju in glasbi. Komendski župnik Peter Pavel Glavar ga je sicer zvabil v Komendo, toda Kamničani so mu ponudili dobro plačano službo organista in zborovodje. Tako se je vrnil v Kamnik in bil do smrti organist in ‘regens chori’ v župnijski cerkvi Matere Božje na Šutni. Ohranjenih je več kot dvesto njegovih skladb, med njimi dve maši in orgelska sonata. Uglasbil je prvo izvirno operno besedilo v slovenščini Feliksa Antona Deva “Belin”, katere notni zapis je veljal do leta 2008 za izgubljenega. Njegove skladbe spadajo med najpomembnejše spomenike glasbene ustvarjalnosti na Slovenskem in med vidnejše dosežke zgodnjeklasicistične glasbe.
LETA 1844 UMRL JOHN DALTON
ANGLEŠKI KEMIK, FIZIK (* 1766)
Angleški kemik in fizik John Dalton, eden od utemeljiteljev atomske teorije materije, ki jo je prvi postavil na eksperimentalno osnovo, je svoje zamisli predstavil v delu Novi sistem filozofije kemije. Bil je slep za barve in je raziskoval to motnjo, ki se po njem imenuje daltonizem. Barvna slepota je motnja mrežničnih čepnic, celic, ki zaznavajo barve. Večina barvno slepih na močni svetlobi vidi barve normalno, ne more pa razločiti rdeče in zelene barve v medli svetlobi. Barvna slepota se pojavlja predvsem pri moških..
LETA 1851 V CELOVCU PODPISANA USTANOVNA LISTINA
DRUŠTVA ZA IZDAJANJE IN ŠIRJENJE KNJIG – ZDAJ MOHORJEVE DRUŽBE
Pobudo za ustanovitev družbe, ki bi izdajala kakovostne knjige za slovensko ljudstvo, je dal že leta 1845 Anton Martin Slomšek. Namenjena naj bi bila narodnemu prebujanju, izobraževanju in kulturnemu napredku Slovencev na temelju krščanskih načel. To zamisel sta leta 1851 začela v Celovcu uresničevati Andrej Einspiler in Anton Janežič. Naslednje leto je Društvo že izdalo prve knjige in jih razposlalo naročnikom (785.), leta 1862 pa razpisalo nagrade za povest, izvirno ali prevedeno, za zgodovinsko besedilo in za naravoslovno študijo. Prve nagrade so dobili Janez Cigler, Filip Jakob Kafol in Fran Erjavec.
LETA 1857 ODPRTA JUŽNA ŽELEZNICA
Z velikimi slovesnostmi so odprli 577,2 km dolgo dvotirno železniško progo Dunaj – Maribor – Celje – Ljubljana – Sežana – Trst. S prvim vlakom, ki ga je vlekla okrašena lokomotiva Capo d´Istria, se je pripeljal tudi cesar Franc Jožef. Navdušenje je bilo nepopisno, praznovanje pa so končali po dveh dneh v Postojnski jami. Sicer pa je bila “južna železnica” do Ljubljane zgrajena že leta 1849, nadaljevanje do Trsta pa se je avleklo zaradi težav pri gradnji na Ljubljanskem barju in čez Kras.
LETA 1877 ROJEN IVAN KOŠTIAL
JEZIKOSLOVEC, ETNOLOG IN KRITIK († 1949)
Rojen v Gradcu, po očetu Čeh je na Dunaju diplomiral iz slovenščine in klasične filologije in poučeval v Novem mestu, Ljubljani, Kopru in Gorici. Poznal je skoraj vse evropske jezike, ukvarjal se je zlasti z baltskimi in s furlanščino, obdeloval pa je tudi slovenske literarnozgodovinske teme. Njegov “Slovniški in slovarski brus knjižne slovenščine” je izšel v več ponatisih. Posegel je tudi na številna druga področja: v besedišče, etimologijo, narečja, imenoslovje, primerjalno jezikoslovje, folkloristiko, frazeologijo, stilistiko in zgodovino knjižnega jezika. Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani hrani tudi rokopis njegovega “Slovenskega etimološkega slovarja”.
LETA 1940 UMRL IVAN MERCINA
ŠOLNIK, GLASBENIK, ZVONOSLOVEC (* 1851)
Šolnik, glasbenik in zvonoslovec Ivan Mercina, doma z Goč pri Vipavi, se je že mlad zanimal za zvonove, svojevrstna glasbila, ki z različnimi “napevi” kličejo vernike v svetišče. Goriški nadškof Sedej ga je imenoval za kolavdatorja (potrjevalca) zvonov. Za slovensko zvonoslovje je pomembno njegovo delo Slovenski pritrkovalec (1926)
LETA 1942 USTRELJEN IVAN ČAMPA
PESNIK IN PISATELJ (* 1914)
Otroška leta v domači Nemški vasi na Blokah je preživljal v težkih gmotnih razmerah, oče je padel v prvi svetovni vojni. Zaradi revščine je tudi zapustil šolanje na gimnaziji v Ljubljani in ga nadaljeval v Kočevju (maturiral v Ljubljani 1938). Študija prava ni dokončal, ker si je moral s prevajanjem zaslužiti za preživetje. Čampa spada v obdobje pesnikov socialnega realizma z vidnimi vplivi nove romantike (Iz belih noč, Šotor v zatišju). Pisal je tudi prozo (Mlin v grapi).
LETA 1947 UMRL JANEZ IVAN REGEN
BIOLOG (* 1868)
Sprva se je šolal v semenišču, ko pa je prislužil dovolj denarja se je vpisal na študij prirodoslovja na Dunaju, kjer je bil leta 1897 promoviran v doktorja znanosti in se tam zaposlil kot gimnazijski profesor. Opravljal je številne raziskave s področja fiziologije živali in bil eden prvih slovenskih znanstvenikov, ki so po prvi svetovni vojni delovali v tujini. Najbolj ga je zanimalo zvočno komuniciranje žuželk (murnovo čričkanje – dokaz, da se žuželke odzivajo na zvočne signale drugih osebkov iste vrste). Vse to delo je opravljal v laboratoriju, ki ga je postavil kar v svoji hiši. Pri delu je uporabljal precizne metode in instrumente: mikrofone, galvanometre, oscilografe, …. Za področje, s katerim se je kot znanstvenik ukvarjal, je izdelal slovensko znanstveno izrazje. Leta 1940 je postal član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, bil pa je tudi častni član Prirodoslovnega društva Slovenije.
(drugi možni datum rojstva je 30. oktober) Krištof Kolumb, pomorščak iz Genove, je v službi španskega dvora 12. oktobra 1492 stopil na tla neznane celine. Bil je prepričan, da je na obali Azije; danes vemo, da je pristal na otoku Guanahani pred vrati Amerike – “novega sveta”. Mnogi zgodovinarji imajo to letnico za začetek novega veka.
LETA 1471 UMRL TOMAŽ KEMPČAN
NEMŠKI AVGUŠTINSKI MENIH IN MISTIK (* 1380)
Častitljivi Tomaž Hemerken iz Kemptena ob Renu, ki je živel v 15. stoletju, je bil regularni korar sv. Avguština v samostanu na gori sv. Neže pri mestu Zwolle. Napisal je celo vrsto asketskih razprav, med njimi tudi »Hojo za Kristusom«, ki je bila do konca šestdesetih let prejšnjega stoletja poleg evangelijev najbolj brana med katoličani. Samo Sveto pismo je bilo prevedeno v več jezikov in zato ji pravijo »peti evangelij«. Še vedno velja za temeljno delo krščanske duhovnosti in mnogi še danes ob njem gradijo svoje duhovno življenje. To delo je tudi v slovenščini doživelo številne prevode in izdaje. Prvi slovenski prevod je iz leta 1719. Oskrbel ga je kapucin pater Hipolit iz Novega mesta pod naslovom »Buquize od Slejda inu Navuka Christusa nashiga Isvelicherja«. Leta 2011 pa je Mohorjeva iz Celja izdala najnovejši prevod. Po kritični izdaji, ki je leta 1982 izšla v Vatikanski založbi, je knjigo prevedel Janez Zupet, ki je »pokazal izredno občutljivost za slovenski jezik in zmožnost ubesedenja duhovnih globin, h katerim nas želi popeljati pisec Hoje za Kristusom.« (p. Ivan Platovnjak DJ)
nekaj misli Tomaža Kempčana:
Majhne napake na drugih grajamo, svojih večjih ne vidimo. Dosti hitro čutimo in premišljamo, kaj nam je od drugih trpeti, a kaj drugi zaradi nas trpe, tega ne opazimo.
Nobene svetosti ni, če ti, o Bog, odtegneš svojo roko; nobena modrost nič ne pomaga, če ti nehaš vladati; noben pogum nič ne premore, če ga ti ne vzdržuješ.
Poskrbi, da boš zdaj živel tako, da boš v smrtni uri mogel biti vesel in ne poln strahu; zdaj se nauči umirati, da boš začel živeti s Kristusom.
Spominjaj se vedno konca in da se ne vrne izgubljeni čas. Brez skrbi in marljivosti si kreposti nikoli ne pridobiš.
Gospod, tvoje življenje je naša pot in s sveto potrpežljivostjo potujem k tebi, ki si naše plačilo. Ko bi ne bil ti hodil pred nami in nas učil, kdo bi hodil za teboj?
Če ne znaš premišljevati visokih in nebeških reči, počivaj v Kristusovem trpljenju in prebivaj rad v njegovih svetih ranah.
Kdor je res v miru, nikdar ne sumniči. Kdor pa je nezadovoljen in nemiren, tega begajo raznovrstne sumnje. Sam ne miruje, pa tudi drugim ne da miru.
Ne bodi radoveden in ne imej praznih skrbi. Kaj te namreč skrbi, ali je oni tak ali tak, ali tako ali tako dela in govori? Tebi ne bo treba odgovarjati za druge, le sam zase boš dajal odgovor.
Bodi hvaležen za najmanjšo stvar, da boš vreden prejeti večje darove.
Ne išči svojega miru v besedah ljudi! Naj namreč o tebi govorijo dobro ali slabo: zaradi tega ne boš nič drugačen človek.
Česar (pri drugih) nočem prenašati, tega se moram sam na vse načine varovati.
Glej nase in ne sodi dejanj drugih! Soditi druge je prazno delo; dostikrat se človek pri tem moti in zlahka greši; če pa sam sebe sodiš in razsojaš, je to vedno rodovitno delo.
Prizadevaj si, da boš potrpežljivo prenašal napake in razne slabosti drugih, ker imaš tudi ti veliko takega, kar morajo drugi prenašati. Če sam ne moreš postati tak, kakor bi rad, kako hočeš, da bi bili drugi vedno tebi pogodu? več:
LETA 1710 ROJEN SIMON TADEJ VOLBENK GRAHOVAR
SLIKAR MINIATURIST († 1774)
Tržičan, ki je študiral v Gradcu in bil v službi v Ljubljani (pomočnik deželnega registratorja). Njegove miniature v tehniki gvaša so zbrane v Spominski knjigi Dizmove bratovščine (hrani jo Arhiv Slovenije). Poleg naslovne strani je narisal tudi 198 podob grbov s slikovno ponazorjenimi gesli (pri njih mu je pomagala tudi hčerka Nikolaja). Topografske listine so okrašene z baročnim okvirjem (kartuša), kasneje pa se je lotil tudi celostranskih ilustracij krajine z alegoričnimi okraski (rokoko). Risal je tudi nabožne sličice na pergament.
LETA 1880 ROJEN IVAN ZOREC
PISATELJ IN PREVAJALEC († 1952)
“Jako bi ustregel, kdor bi znal resnico zavijati v prijetne šale. S takim pisanjem bi se ljudstvo najlaže budilo, najlaže bi se mu dajalo veselje do knjig. Seveda bi se moralo pisati v domači besedi, v domačih mislih, na podlagi domačega življenja.” Ta Levstikov nasvet (Popotovanje iz Litije do Čateža) si je za Josipom Jurčičem, svojim vzornikom, vzel k srcu pisatelj Ivan Zorec. Svoj pisateljski višek je dosegel v tetralogiji Beli menihi – povesti v štirih knjigah: Ustanovitev samostana (1932), Stiški svobodnjak (1934), Stiški tlačan (1935), Izgnani menihi (1937) Izhajale so kot Slovenske večernice pri Mohorjevi družbi in so se ljudem silno prikupile, tako da je izšlo več ponatisov. Spominjamo se ga ob obletnici njegovega rojstva.
Človek je, ki sebi in drugim dela nebesa ali pekel. Dober človek je iz nebes in živi za nebesa.
Ko duša z molitvijo pride na pol pota, ji Bog že naproti gre z izpolnitvijo, milost božja ne ukani nikogar.
LETA 1887 ROJEN VENCESLAV BELE
DUHOVNIK, PISATELJ, LITERARNI ZGODOVINAR IN »NARODNI DELAVEC« († 1938)
Pisatelj Venceslav Bele je kot duhovnik najdlje deloval v Kanalu, kjer je bil župnik in dekan od aprila 1922 do svoje smrti 19. decembra 1938. Veliko je pisal že v bogoslovju in vseh službenih mestih. Ko je leta 1923 zaživela Goriška Mohorjeva družba, je svoje moči posvetil njej. Uredil je prve tri koledarje velikega formata (1925, 1926, 1927) in kot odbornik s sodelavci zasnoval podroben knjižni načrt in tako zarisal smer vsem nadaljnjim Mohorjevim knjižnim izdajam.
LETA 1897 PORTOROŽ POSTANE URADNO KLIMATSKO ZDRAVILIŠČE
Naš danes najbolj turistični obmorski kraj se prvič omenja leta 1251 kot “Portus Sancta Maria de Rosa”. Takrat je bila tod glavna gospodarska dejavnost solinarstvo, znano pa je tudi, da so benediktinci iz samostana sv. Lovrenca že takrat zdravili z morsko vodo in blatom. Pravi turizem se je razvil po letu 1830, ko je bila zgrajena vila Vesna in prvo kopališče na slovenski obali. Po obisku avstrijskega ministra za obrambo in prestolonaslednika so celotno območje med Bernardinom in Portorožćem razglasili za klimatsko zdravilišče. Začeli so prihajati imenitni gostje. V začetku 20. stoletja so zgradili slavni »Palace Cur Hotel« (1910), do prve svetovne vojne pa še igralnico, manjše hotele in zasebne vile. Gosti so se lahko v Portorož od leta 1902 vozili tudi z vlakom (po Parenzani), ki je vozil med Trstom in Porečem.
LETA 1899 ROJEN ALOJZIJ KOŠMERLJ
TEOLOŠKI PROFESOR IN DUHOVNIK († 1974)
Doma iz Sodražice, po kaplanovanju v Šentrupertu in Trebelnem je postal po odhodu dr. Mihaela Opeke stolni pridigar. Leta 1936 je postal župnik pri Sv. Petru v Ljubljani in po načrtih arhitekta Vurnika obnovil pročelje cerkve. Nekaj let je poučeval homiletiko na teološki fakulteti, 1945 pa odšel v Argentino, kjer je tudi poučeval liturgiko, bil pa je tudi semeniški spiritual. Pisal je članke duhovne vsebine, veliko je spovedoval, slovel pa je kot izvrsten govornik.
LETA 1910 ROJEN STANE KUMAR
SLIKAR IN PEDAGOG († 1997)
Slikar Stane Kumar se je vse življenje z največjim veseljem posvečal železničarskim motivom, kajti njegov oče je bil železničar v Trstu. Po njegovi zaslugi so od leta 1965 obnovili nekaj starih lokomotiv in vagonov, namenjenih za slovenski železniški muzej. V svojih risbah in slikah je upodabljal svet železničarjev, revežev, čakajočih na postajah.
LETA 1914 ROJEN MIROSLAV ZEI
MORSKI BIOLOG († 2006)
Diplomiral iz biologije (1936) ter delal na hrvaškem Inštitutu za oceanografijo in ribištvo. Bil je začetnik novega načina raziskovanja Jadrana in zagovarjal je neškodljivo ribištvo. Njegove raziskave so bile pionirsko delo pri uveljavljanju sodobne ribiške biologije v Jadranu. Bil je redni profesor na lj biotehnični fakulteti, direktor Morske biološke postaje v Piranu. Veliko je raziskoval tudi v svetovnih oceanih,član več misij v Afriki. Napisal je številne znanstvene razprave, vrsto člankov in izdal petnajst knjig. Vse njegovo delo je pomemben prispevek k slovenski biološki znanosti in njenem mednarodnemu ugledu.
LETA 1963 UMRL MILAN SKRBINŠEK
GLEDALIŠKI IGRALEC, REŽISER, PISEC, PEDAGOG (* 1886)
Na začetku dvajsetega stoletja je bil gledališki igralec, režiser, organizator, pedagog in publicist Milan Skrbinšek ena najpomembnejših gledaliških osebnosti na Slovenskem. Svojo umetniško pot je začel kot član Deželnega gledališča v Ljubljani (1909), potem pa je kot igralec in režiser deloval v Trstu, Mariboru, Ljubljani. Kot igralec je oblikoval okoli 600 vlog, režiral pa je nad 200 uprizoritev, pri tem se je precej posvetil slovenski dramatiki, zlasti Cankarju.
LETA 1998 UMRL JOŽE RAJHMAN
DUHOVNIK, TEOLOG, LITERARNI ZGODOVINAR (* 1924)
Iz Sromelj pri Brežicah ga je pot vodila v Celje, kjer je dve leti hodil v gimnazijo, končal jo je kot izgnanec v Nišu. Leta 1945 se je v Ljubljani vpisal na slavistiko in romanistiko, dve leti zatem na Teološko fakulteto. Leta 1951 je bil posvečen v duhovnika in kot kaplan služboval v mariborski škofiji. Nadaljeval je prvotni študij in ga dokončal z dvojnim doktoratom o Primožu Trubarju: najprej na Filozofski (1972), nato pa na Teološki fakulteti (1974). Raziskoval je jezikovno in teološko izročilo slovenskih protestantov, največ se je posvečal Trubarju.
LETA 1652 ROJEN JAKOB SCHELL PLEMENITI SCHELENBURG
LJUBLJANSKI TRGOVEC IN MECEN († 1732)
Rojen v Sterzingu pri Innsbrucku, na Kranjsko je prišel zaradi trgovanja med Trstom in avstrijskimi deželami in to njegovo delovanje je zelo vplivalo na živahnost v gospodarstvu. Njegovo bivanje pri nas pa je pomembno tudi zaradi njegove dobrodelnosti, saj je daroval veliko denarja cerkvam in samostanskim skupnostim: obnova cerkve v Kamniku, zvonovi pri sv. Jakobu, oltar v ljubljanski frančiškanski cerkvi, najpomembnejša pa je bila njegova pomoč pri gradnji uršulinske cerkve in samostana ter pri ustanovitvi dekliške šole. Zaradi tega so mu tudi podelili plemiški naslov von Schellenburg. Njegove pomoči so bili še po njegovi smrti deležni številni siromašnejši študentje, ki so se s pomočjo denarja iz njegovih skladov lahko šolali …
LETA 1667 ROJEN JANEZ BERTOLD HOFFERN
GLASBENIK, SKLADATELJ, OPEROZ († 1718)
V Ljubljani je delal kot pravnik, v prostem času pa je kot član akademije operozov zbiral ljubitelje glasbe, da so muzicirali in imeli vaje v njegovi hiši na Bregu. Prvo predstavo so imeli 1. marca 1700, čez dve leti (8. januarja) je štirinajst glasbenih navdušencev ustanovilo društvo z imenom »Academia Philo-Harmonicorum, musices cultorum« in glasba je tako postala sestavni del domovinskih in cerkvenih slovesnosti. Janez Bertold Höffern je bil dober glasbenik, ki je obvladal več instrumentov, in tudi uspešen skladatelj. Njegov oratorij »Magdalena se spreobrne« so izvajali 1715 v tedanji uršulinski cerkvi vpričo knežjih oseb in višjega plemstva. Napisal je še oratorija »Potrpežljivi Job« in »Smrt in življenje« Po njegovi smrti je glasba v Ljubljani zopet za nekaj časa zadremala.
LETA 1783 ROJEN SIMON BOLIVAR
JUŽNOAMERIŠKI REVOLUCIONAR IN NARODNI BUDITELJ († 1830)
Ko je v času Napoleonove največje moči (1804) prišel v Evropo, se je odločil, da mora narediti vse, da bi osvobodil svojo deželo izpod kolonialnega španskega jarma. Leta 1805 je prisegel, da bodo Venezuela, Kolumbija (ki je takrat vključevala tudi Panamo), Ekvador, Peru in Bolivija spet samostojne. Prvi poskusi niso bili uspešni, španska vojska je bila premočna, moral je bežati, toda leta 1816 pa se je z vojsko (kakih 500 mož) vrnil in v naslednjih letih je uspelo republikancem po krvavih bojih razglasili republiko Veliko Kolumbijo, prevzeli so nadzor nad Venezuelo in postopoma osvobodili izpod španske oblasti Venezuelo, Edvador, Peru in Bolivijo, ki si je po Bolivarju nadela ime. Njegove velike sanje o združenih deželah nekdanjih španskih kolonij so se razblinile v nemirih, državnih udarih in vojnah že proti koncu njegovega življenja.
LETA 1802 ROJEN ALEXANDRE DUMAS OČE
FRANCOSKI PISATELJ († 1870)
Že kot otrok se je navduševal nad herojskimi in vojaškimi zgodbami svojega očeta, ki mu jih je pripovedovala mati. Preselil se je v Pariz, kjer je začel pisati razne članke za časopise in gledališke igre, v katerih je tudi sam nastopal. Po uspešnih gledaliških igrah pa je začel pisati romane, predvsem zgodovinske in herojske, večinoma so to svobodne predelave dogodkov iz francoske zgodovine. Njegovih spisov je več kot 25 zvezkov, med najbolj znanimi pa so romani Grof Monte Christo, Trije mušketirji, Dvajset let pozneje.
LETA 1833 UMRL JANEZ ANTON ZUPANČIČ (SUPPANTSCHITSCH)
PESNIK, DRAMATIK, ZGODOVINAR, POTOPISEC (* 1785)
Gimnazijo in filozofijo končal v Ljubljani in na Dunaju, bil gimnazijski profesor v Celju, MB in Kopru. Z leposlovjem se je začel ukvarjati že zgodaj, nanj sta vplivala Kopitar in Vodnik, ukvarjal se je z ljudskim pesništvom, po Vodnikovem rokopisu Pegama in Lambergerja je objavil nemški prevod (v ljudski stopici). Pisal je v nemščini v privzdignjenem jeziku, treba je priznati, da je bil mojster verza in kitice (najbolj so mu uspele prigodnice z motivi iz kranjske zgodovine). Znan je po tem, da so bili njegovi učenci Anton Martin Slomšek, Fran Miklošič, Jovan Vesel Koseski. Da bi na stara leta zaslužil nekaj denarja je prepisoval Bohoričevo slovnico. Malo je objavljal v slovenščini, a so bili mnogi njegovi nemški spisi prežeti s prerodno miselnostjo …
LETA 1842 ROJEN JAKOB ALEŠOVEC
PISATELJ, DRAMATIK, SATIRIK IN NOVINAR, PISEC PRVE SLOVENSKE KRIMINALKE († 1901)
Najbolj znano in tudi najbolj zrelo delo Jakoba Alešovca je satirična avtobiografija Kako sem se jaz likal (1884), v kateri smeši nemškutarstvo. Postal bi bil čevljar, kot je bil njegov oče, če mu učitelj in župnik ne bi omogočila študija, ki ga pa ni končal. Alešovec je sprva pisal v nemščini, po letu 1866 v slovenščini. Napisal je tudi prvo slovensko kriminalko Iz sodniškega življenja (1875).
SKLADATELJ IN ORGANIST, OBNOvitelj slovenske cerkvene glasbe (* 1796)
Postnemu času bi nekaj manjkalo brez pesmi O pridite, stvari, ki jo pojemo pri pobožnosti križevega pota; pesem Zveličar naš je vstal iz groba je nepogrešljivi del slovenskega vstajenja in velikonočne procesije. Obe pesmi sta zelo stari, saj ju je zložil skladatelj Gregor Rihar. Čeprav je bil glasbeni samouk, si je s svojim delom prislužil naslov obnovitelja slovenske cerkvene glasbe. Številne njegove pesmi so “ponarodele”, ker je s svojimi napevi zadel pravo struno ljudskega čutenja.
»Moja obsedenost je Kristus-človek, tisti, ki ga vidim na obrazu mojega bližnjega. Vse človeštvo, ki umira zaradi trpljenja, vse je izenačeno s trpljenjem Kristusa, od bičanja do smrti. On je v tistih, ki jih pretepamo, zasmehujemo, jih porivamo na rob družbe. Oklepam se tega Kristusa, ki je trpel kot človek; ko pravi: »Oče, zakaj si me zapustil?«, je kot da bi rekel: »Resnica, življenje, zakaj sta me zapustila?« To je moja svetla zvezda vodnica v vesolju. Po Kristusu se je svet spremenil, a ne zato, ker smo postali boljši, ampak zato, ker smo več razumeli. Postati boljši je svobodna odločitev slehernega od nas, ko pa smo več razumeli, je naša odgovornost večja.« Tako je razmišljal v pogovoru za italijanski verski tednik Famiglia cristiana (Krščanska družina) znani italijanski filmski režiser Ermanno Olmi ob svoji osemdesetletnici. Dolg seznam filmov, ki jih je posnel, se začenja z dokumentarci; med prvimi celovečernimi filmi je bil film In prišel je človek (1965), ki pripoveduje zgodbo papeža Janeza XXIII po njegovih zapiskih v ‘Dnevniku duše’.
Vinko Rode, brat kardinala Franca Rodeta, je leta 1960 diplomiral iz filozofije in pedagogike na jezuitski univerzi El Salvador v Buenos Airesu. Sprva je poučeval filozofijo na srednji šoli, nato pa na državni univerzi v General Picu, od leta 1979 do 1991 je bil ravnatelj srednje šole v Slovenski vasi v Lanuse. Skupaj s Tinetom Debeljakom je leta 1965 izdal pesniško zbirko Pesmi iz pampe, leta 1987 samostojno zbirko Nekje je stvarnost prozorna, 1993 pa v samozaložbi zbirko Soles y soledades. Leta 2005 je pri celjski Mohorjevi izšla zbirka izbranih pesmi in prozni zapisi z naslovom Temno zelenje. Poleg pesmi piše tudi eseje, kritike, potopise in črtice.
nekaj njegovih verzov:
Prvine zvoka in barve / v tej opojni luči / pričarajo utrip / čudežne biti (Neznane glasbe zvoki)
Medtem ko misli vzletavajo/ na otok dneva, / v daljavi gledam čudo: / zmaj trepeta v jesenskem vetru, / v višavah krili vztrajno / kot drzna misel. (Še globlje, globlje)
Življenje je raztegnjeno na dva bregova; / netvarni breg / je komaj dojemljiv. / Most je sanja, (V globoki noči)
O čar življenja / nad breznom ne-biti! / Odkod ta dar / neprecenljivi? (O kako si želim)
Pomladno sonce žarko greje jutro, / vonjave sape romajo / čez plan prostrano. / Prostor je poln brstenja, / nabrekel novega življenja. / Deviška delta vsa drhti / v pričakovanju / stvarjenja. (V ustju reke Paraná)
Ogenj v sipinah, / pesek – ognjene puščice; / plaža privid, ki pleše / migotaje na oceanski obali. // Zublji v očeh, / v blesku morje prostrano; / telo je nabito s požari: / v nočeh bakrena bitja / rajajo v mitični sopari. (Atlantske plaže)
Ponoči tlé nevidne peči / v zidovjih, na podstrešjih. / Na krilih puščavskega vsevetrja / ni blagodejne rose. / Apokaliptični jezdeci preplavljajo deželo. (Tropsko poletje)
Na drugem koncu sveta, / med travniki, polji in hribi / je grobeljski božji hram / središče / varnega kmečkega ljudstva: / ob angelovem češčenju / oči odtrga od zemlje, / preseže obzorje.
Zahvalim te, drago oče / za prvine sonca in vetra / v lesketajočih se bukovih vejah / v gmajnah trzinskih. / Hvala za travnike, jelše, potoke, / za visoki voz dišečega sena. /
Hvala za zlatoplave kačje pastirje / v veselem poletu ob Pšati, / v našem poletnem Dobu. // Hvala za pohlevno živino, / za težki vonj hleva pozimi, / za streho v poletni nevihti / in simfonijo bisernih kapelj / pod kapom poslopja. / Hvala, oče, za vozove: / za težke parizarje z blagom, / za zapravljivčka in svobodo: / za Ihan, za Mangeš, za Bišče, / za visoke trenutke snidenja / sončnih nedelj. (Očetu in materi)
O večnost, / o bit neizpodbitna, /kje je tvoj pristan, / da zasidram čustva na varnem? / O, praznik polne prisotnosti – v prosojni svetlobi vsebiti – / si res ugasnil v črno brezno vsemirja? (Sivo obzorje preplavlja)
O, hvala za posodo prosojno, / za mikrokozmos iz ila, / hvala za čut prostora in časa, / hvala za zmes snovi / v čudovitem povzetku. (Medtem ko darujem)
Hvalna pesem vre iz duše: / Dobro in lepo je stvarstvo, Gospod! / Za blagoslov in slovo od dneva še kaplje svežega dežja pošiljaš, / prah spereš, poti umiješ, / na nebu zarišeš čudovit lok / mavričnega pramena. / Vse stvari so na svojem mestu, / vse priča, Natiho, o Tvoji slavi. (Laudes)
LETA 1991 UMRL ISAAC BASHEVIS SINGER
AMERIŠKI PISATELJ JUDOVSKEGA RODU, NOBELOVEC 1978 (* 1902 ALI 1904)
Rojen v Leonicinu na Poljskem, študiral je v Varšavi, leta 1935 pa se je preselil v ZDA. Prve literarne prispevke je objavljal v judovskem časopisu, kasneje je delal kot samostojni pisatelj. Je predstavnik mističnega realizma, opisuje usode Judov v Evropi, njihove selitve in probleme, včasih je vmes tudi avtobiografski. Izvrsten je v novelah, kratkih zgodbah in esejih. Zelo doživeto, čustveno pripoveduje zgodbe o usodah Judov v Poljski in ZDA. V njegovih kratkih zgodbah je veliko vznesenosti, ironije, dogodivščin, v stalnem precepu med smehom in jokom, kot človek, ki obvlada spekter človeškega doživljanja. Pripovedovanje je živahno, slikovito, čustveno in obenem izzivalno, poln življenjskih podrobnosti, a tudi pripovedne magije … Razmišlja o večnih vprašanjih in to je jedro njegovega pisanja: obstoj Boga in njegova krutost, grešnost človeka, strasti, etika in morala, ravnanje posameznika v primežu težkih zgodovinskih okoliščin. Njegovi junaki vedno nosijo breme svoje kulture, borijo se za preživetje, hrepenijo po svobodi, ne ravnajo vedno pravilno, zmagujejo tudi s pomočjo naivnosti … Njegova misel je, da lahko ljudje dobrega srca vedno uspejo, ne glede na okolje in njihove zunanje značilnosti … Pisal je v jidišu, in velja za enega največjih judovskih pisateljev. Leta 1978 je prejel Nobelovo nagrado. Nekaj njegovih del: Satan v Goraju, Rodovina Muškat, Sovražnice, zgodba o ljubezni, Čarovnik iz Lublina … Pernati venec in druge zgodbe, Izgubljen v Ameriki … avtobiografija Ljubezen in izgnanstvo
njegove misli:
Verujem v Boga. Ne morem si misliti, da je svet fizikalen ali kemičen pojav, sicer bi si že jutri pognal kroglo v glavo. Zato molim. Molim, kadar sem v težavah. In ker se mi zdi, da sem zmeraj v težavah, zmeraj molim.
Za človeka mora biti kakšna možnost, da doseže vse slasti, ki so mogoče, vso moč in znanje, ki mu ju more nakloniti narava, in še zmeraj služi Bogu, ki govori v dejanjih, ne v besedah, in čigar besednjak je kozmos.
Če me bralci sprašujejo, kakšno je sporočilo mojega pisanja, jim odgovarjam, da je deset zapovedi najtehtnejše sporočilo, kar smo jih kdaj dobili. Zapovedi so kratke, točne, jasne.
Oče pestuje otroka, a vendar želi, da se nauči hoditi. Bog je naš Oče, mi smo njegovi otroci in Bog nas ljubi. Blagoslavlja nas s svojo milostjo in če kdaj pa kdaj dopusti, da se spotaknemo in pademo, nas tako le navaja samostojne hoje.
Ljudje vzcveto in uvenejo kot rastline. Nebo piše zgodovino in samo nebo pozna resnico. In naposled vsak človek sam odgovarja za svoja dejanja.
IGRALEC, REŽISER, SCENOGRAF, PREVAJALEC, PUBLICIST, PROFESOR († 1962)
Po končani realki v Ljubljani je opravil enoletni gledališki tečaj pri Milanu Skrbinšku, leta 1913 pa je končal tudi Ottovo gledališko šolo na Dunaju. V prvi vojni je bil v ruskem ujetništvu, po njej pa je postal vodilni igralec in režiser v Narodnem gledališču v Ljubljani, po letu 1925 se je posvetil samo režiji. Veliko je tudi prevajal in na naše odre postavil veliko sodobnih evropskih avtorjev. Režiral je tudi operne predstave, ki so jih takrat uprizarjali v poletnem gledališču v Tivoliju (Sen kresne noči). V gledališču je pripravil tudi krstne uprizoritve slovenskih avtorjev, od tujih pa so pomembne uprizoritve Shakespeara (od leta 1920-38 je režiral trinajst njegovih tragedij in komedij. Tudi v operi so prišla na vrsto tudi slovenska dela (Gorenjski slavček, Veronika Deseniška). Po drugi vojni je bil predavatelj na Konservatoriju GM in Akademiji za glasbo. Veliko je pisal, objavljal dramaturške analize, komentiral … Zanimivi so njegovi s humorjem začinjeni zapisi iz gledališkega življenja.
LETA 1894 ROJENA KSAVERIJA PIRC
REDOVNICA URŠULINKA, MISIJONARKA († 1987)
Verne Slovence je o delovanju naših misijonarjev po izvenevropskih celinah zvesto obveščal mesečnik Katoliški misijoni, ki je izhajal od leta 1921 do 1944 v domovini, po vojni je moral, skupaj s številnimi Slovenci, »oditi v begunstvo« v Argentino. List je prinašal poročila o misijonih in pisma naših misijonarjev in misijonark. Zelo poučna in zanimiva so bila pisma uršulinke s. Ksaverije Pirc, ki je bila od leta 1924 misijonarka na Tajskem. Ob 60-letnici Katoliških misijonov (1981) se je oglasila s pismom: »Stopili so v moje življenje okrog božiča 1924 v Bangkoku na Tajskem. Od tedaj so bili svetla točka, ki je prinesla utrip domovine in vesoljne Cerkve redno vsak mesec … Bili so stik in povezava vseh slovenskih misijonarjev in misijonark v okrilju Misijonske družbe sv. Vincencija. In potem – katastrofa. Vojna in povojna. – Ali bodo Katoliški misijoni utihnili za vedno? Ne! Lepega dne so se spet pojavili z argentinsko znamko. Od tedaj prinašajo duhovno in gmotno pomoč vsem misijonarjem slovenskega rodu na vseh celinah.« Te izredne žene, ki je misijonom darovala 63 let svojega plodnega življenja in jo lahko postavimo ob največje slovenske misijonarje, se spominjamo ob obletnici rojstva.
Bil je Plečnikov učenec, študij pa je končal pri profesorju Ivanu Vurniku. Že kot študent je poučeval na Tehniški srednji šoli, po uspešno opravljenem strokovnem izpitu v Beogradu je odprl samostojni atelje. Zgodnja dela nosijo pečat ekspresionizma ( zlasti hotela Stara pošta v Kranju in Park na Bledu). Po vojni je izdelal regulacijski načrt za Novo mesto in preuredil tamkajšnji grad Grm za potrebe kmetijske šole.
LETA 1904 ROJEN P. FRANCE AČKO
REDOVNIK, FRANČIŠKAN, ORGANIST IN SKLADATELJ S POSLUHOM ZA OTROKE († 1974)
Frančiškan p. dr. France Ačko se je vse življenje glasbeno izpopolnjeval in hkrati ustvarjal. Število njegovih skladb sicer ni veliko, toda vse, kar jih je napisal, so lepe in tehtne. Med najlepšimi so tiste, ki jih je ustvaril za otroke. Med temi imajo posebno mesto ljubke božične pesmi, ki so izšle v zbirki Najlepše božične za otroke (1931). Znane so: Počivaj, milo Detece, Tam stoji pa hlevček, Na kamelah jezdijo idr.
LETA 1919 USTANOVLJENA SLOVENSKA UNIVERZA V LJUBLJANI
Po dolgem boju, ki se je razvnel zlasti v času narodnih taborov v drugi polovici 19. stoletja, smo dobili prvo slovensko univerzo. Odlok o njeni ustanovitvi, ki ga je podpisal kralj Aleksander, je stopil v veljavo 23. julija 1960. Nova univerza je imela pet fakultet: teološko, pravno, filozofsko, tehniško in medicinsko. Njen prvi rektor je bil dr. Josip Plemelj, profesor matematike na filozofski fakulteti.
LETA 1930 ROJENA VLASTA HEGEDUŠIĆ
KOSTUMOGRAFKA IN SCENOGRAFKA († 2002)
Leta 1955 so jo iz Zagreba, kjer je živela in delala, povabili v Slovensko narodno gledališče Maribor, kjer je potem ostala do konca življenja. V drami, operi in baletu (tudi v filmih in na televiziji) je ustvarila številne (več kot 500) imenitne kostumske in scenske kreacije (Volpone, Mariana Pineda, Lepa Vida, Dogodek v Gogi …). Najraje je ustvarjala kostume, kjer je prišla do izraza domišljijska razigranost in barvna sproščenost. Ukvarjala se je tudi z modo in slikarstvom.
LETA 1932 ROJEN LOJZE SLAK
HARMONIKAR, LJUDSKI GODEC, VODJA ANSAMBLA in AMBASADOR CVIČKA († 2011)
Doma v vasi Jordankal blizu Mirne Peči na Dolenjskem, v družini z desetimi otroki. Mladost je zaradi mamine bolezni preživljel pri stari mami na Malem Kalu, in stric Ludvik, vaški godec na diatonični harmoniki, ga je spodbujal, da se je Lojze, še preden je odšel v šolo, naučil igrati številne pesmi. Ko je bil star petnajst let, je že igral na porokah in po njegovih besedah je bila to najboljša glasbena šola. Z nastopom na javni radijski oddaji Pokaži, kaj znaš (1957) je kot samostojni godec prepričal strokovno javnost in laike. Leta 1959 je s še tremi svojimi brati ustanovil Ansambel bratov Slak, ki je deloval do leta 1961. Lojze se je zaposlil v Ljubljani, kjer je spoznal svojo ženo Ivanko, in v zakonu sta se jima rodila dva sinova.Leta 1964 je z Nikom Zlobkom in Cirilom Babnikom (kasneje ga nadomesti Franc Sever) ustanovil instrumentalni trio Lojzeta Slaka. Isto leto so posneli tudi prvo ploščo, za pravi začetek ansambla Lojzeta Slaka pa velja začetek sodelovanja z vokalnim kvintetom Fantje s Praprotna iz Selške doline – rojena je bila skupina, ki je zapisala novo poglavje v izročilo slovenske narodno zabavne glasbe. V letih1965-70 so pri Jugotonu prodali osem albumov (čez milijon izvodov), Leta 1970 so bili na prvi turneji med slovenskimi izseljenci v ZDA in Kanadi (ki so jih ponavljali vsakih pet let). Leta 1972 so se odpravili na dvomesečno turnejo po Avstraliji, gostovali so še v Franciji, Belgiji, na Nizozemskem, v Zahodni Nemčiji in Švici. (…) V devetdesetih so začeli pripravljati oddajo Boš videl, kaj dela Dolenc 1994 so praznovali 30-letnico ansambla z dvakrat razprodanim koncertom v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma (podobno čez deset let ob 40-letnici). … Lojze Slak je svoj zadnji koncert odigral 16. decembra 2010, v Cankarjevem domu v spomin na preminulega prijatelja in kitarista v ansamblu, Milana Ferleža.
več: F. Bole, Ansambel Lojzeta Slaka: Glasba, v: Ognjišče 9 (1973), 42-45. M. Erjavec, Muzej Lojzeta Slaka in Toneta Pavčka: Na obisku, v: Ognjišče 9 (2021), 76-78.
LETA 1977 UMRL ALOJZIJ MAV
DUHOVNIK, SKLADATELJ IN DIRIGENT (* 1898)
Rojen v Grobljah pri Domžalah. Posebej se je uveljavil kot cerkveni skladatelj. Njegove nabožne pesmi nedeljo za nedeljo prepevajo na skoraj vseh slovenskih korih. Najbolj razširjene so njegove Marijine pesmi. Mav je imel nesporno izoblikovan čut za tekočo melodijo, ki je imela, tako lahko trdimo, svoje korenine v slovenski melodiki. Melodije so mu kar privrele iz srca, zato bi lahko rekli, da je kombiniral bolj s srcem kot z glavo. Te vrste njegovih skladb so imele in imajo največ odmeva pri ljudeh. Mavove pesmi bodo še dolgo živele med slovenskim narodom.
Rodila se je v Mariboru, od koder je bila med 2. svetovno vojno izgnana v Srbijo, kjer je diplomirala iz slavistike. Po vrnitvi v domovino je od leta 1960 izdajala kratko prozo, bila je profesorica na mariborski gimnaziji, kot literarna kritičarka pa je bila tudi redna sodelavka revij Dialogi in Sodobnost. Močno je zaznamovala kulturno življenje v Mariboru, njena realistična dela postavljajo ogledalo družbi, v kateri je živela. Romani pripovedujejo o življenju v izgnanstvu, mladinskih delovnih brigadah in sodobni potrošniški družbi. Nekaj njenih del: Jesen brez poletja, Kali prihodnosti, Kariatide, Kukavičji sneg, in avtobiografski romani Malahorna, Podoba na televizorju …
Škof bl. Anton Martin Slomšek je bil nemškim nacionalistom trn v peti, zato si je po njegovi smrti avstrijska vlada prizadevala, da je prišel za škofa v Maribor mož nemške miselnosti. To je bil Jakob Maksimilijan Stepišnik, sin slovenskih staršev, ki pa se je ponemčil. Rojen je bil v Celju in po končanih študijih na Dunaju je postal bogoslovni profesor. Že pri Št. Andražu je predaval pravo, cerkveno zgodovino, prav tako tudi po preselitvi v Maribor (1859-1862). Leta 1862 je bil imenovan za škofa Lavantinske škofije. Vernike, ki so bili v veliki večini Slovenci, je nagovarjal v slovenskem jeziku. Njegovo 26 letno škofovanje je za škofijo zelo važno, saj je bilo treba še veliko urediti po preselitvi v Maribor, saj Slomšek v treh letih ni uspel storiti vsega, nemški liberalizem pa se je hotel uveljaviti tudi v cerkvenih rečeh. Udeležil se je tudi prvega vatikanskega koncila (1869), ki ga je sklical papež Pij IX., ustanavljal je nove samostane in dijaško semenišče. V tem času je bilo v škofiji zgrajenih precej novih cerkva, v škofijo je poklical številne redovnike.
LETA 1921 ROJEN BRANKO ŽUŽEK
PESNIK IN MLADINSKI PISATELJ, PREVAJALEC ( † 2001)
Že v mladosti je pisal pesmi (osebno poznal pesnika Jožeta Šmita in Franceta Balantiča), leta 1956 so izšle v zbirki Padajo rožnati listi, deset let kasneje pa je izšla še zbirka Moja pokrajine, kjer spregovori o sobivanju med človekom in naravo, v zbirki Steklena krogla, pa je problematiko ob soočenju s problemi modernega sveta še poglobil. Pisal je tudi črtice in prozo za mladino. Njegovo najpomembnejše delo je avtobiografska zbirka črtic Kruh moje matere (1973). Veliko je tudi prevajal (Goetheja, Nazorja, Baumanna…)
LETA 1914 ROJEN MIHAEL GREŠAK
DUHOVNIK, MUČENEC 20. STOLETJA († 1942)
Med slovenskimi svetniškimi kandidati je tudi Mihael Grešak, mlad duhovnik (sedanje) celjske škofije, ki so ga nacisti po hudem mučenju v celjskih zaporih 22. julija 1942 ustrelili kot talca. Eno uro pred ustrelitvijo je v poslovilnem pismu očetu zapisal: »Z Bogom in nasvidenje nad zvezdami. Blagoslavljam zadnjikrat vas in vse svoje farane in vse meni izročene.« Rodil se je v Grižah pri Celju, od koder se je družina preselila k Sv. Jedrti nad Laškim. Junija 1939 je bil posvečen v duhovnika in poslan za kaplana v Laporje. Septembra 1941 so ga Nemci aretirali.
LETA 1968 UMRL GIOVANNI GUARESCHI
ITALIJANSKI ČASNIKAR IN PISATELJ, HUMORIST (* 1908)
Italijanski pisatelj Giovanni(no) Guareschi je v svojih humorističnih povestih in romanih slikal italijansko družbo, njene politične strasti in to najbolj otipljivo prikazal v romanih, v katerih nastopata odločni podeželski župnik Don Camillo in njegov nasprotnik-prijatelj komunistični župan Peppone. Na filmskem platnu sta ta dva njegova lika upodobila Fernandel (Don Camillo) in Gino Cervi (Peppone).
nekaj njegovih misli:
Pravilo vzgojiteljev mladine ne sme biti ‘bodi človek’, temveč ‘bodi otrok’. ‘Človekov’ imamo še preveč!
O, ko bi bil vsakdo tako razumevajoč za napake svojih bližnjih, kot je razumevajoč za svoje lastne napake! Potem bi bilo življenje nekaj sladkega.
Bolje je biti tiho in tvegati, da te imajo za bedaka, kakor pa govoriti in dokazati, da si bedak.
LETA 1974 UMRL ALOJZIJ KOŠMERLJ
teološki profesor in duhovnik (* 1899)
Doma iz Sodražic, po kaplanovanju v Šentrupertu in Trebelnem je postal po odhodu dr. Mihaela Opeke stolni pridigar. Leta 1936 je postal župnik pri Sv. Petru v Ljubljani in po načrtih arhitekta Vurnika obnovil pročelje cerkve. Nekaj let je poučeval homiletiko na teološki fakulteti, 1945 pa odšel v Argentino, kjer je tudi poučeval liturgiko, bil pa je tudi semeniški spiritual. Pisal je članke duhovne vsebine, veliko je spovedoval, slovel pa je kot izvrsten govornik.
LETA 1974 UMRL ALOJZIJ ZUPANC
DUHOVNIK, PISEC DRAGOCENIH ŽUPNIJSKIH KRONIK (* 1893)
Luč sveta je zagledal 16. julija 1893 v Znojilah pri Krki. Leta 1913 je bil med prvimi maturanti Škofovih zavodov v Šentvidu, leta 1917 je bil posvečen v duhovnika. Še isto leto je postal kaplan v Dolenjskih Toplicah, po dveh letih je odšel v Žužemberk, nato pa je postal župnik v Šmihelu pri Žužemberku in tam ostal 51 let, vse do smrti. Župniji je vtisnil globok pečat. Bil je izvrsten poznavalec preteklosti Suhe krajine, napisal je kronike skoraj vsem župnijam v svoji dekaniji. V svojih zajetnih rokopisih je zapustil pravi zaklad.
LETA 1987 UMRL VIKTOR KOS
DUHOVNIK (* 1899)
“Nikoli se ne morem dovolj zahvaliti Bogu za milost, da je tudi naju duhovnika pripeljal v lager. Prej tam ni bilo duhovnikov. Domači, nemški, niso smeli stopiti v lager. Midva pa sva bila v lagerju kakor domačina, ki imata neke pravice. Kako ničevo je bilo v primerjavi s to milostjo vse, kar sem doma zgubil in bi za nič na svetu ne hotel imeti tega nazaj, če bi mi bila za to vzeta možnost bivati v lagerju s temi ‘najmanjšimi’ prijatelji božjimi.” To zahvalo Bogu je Viktor Kos, dekan v Komnu na Krasu, zapisal v svoji Kroniki, v kateri opisuje trpljenje svojih vernikov med internacijo v Nemčiji od februarja 1944 do julija 1945. Partizani so 2. februarja 1944 napadli nemško kolono v Dovčah med Komnom in Rihemberkom (Branikom) ter ubili 82 Nemcev in fašistov. Nemci so se maščevali: 15. februarja so obkolili ta dva kraja in okoliške vasi ter jih požgali, prebivalce (1100 oseb, največ žensk in otrok) pa odpeljali v internacijo v Nemčijo. Tem nesrečnim izgnancem se je prostovoljno pridružil komenski dekan Viktor Kos s kaplanom Mirkom Renerjem. Z njimi sta delila njihovo bridko usodo do konca. “Vse to je bila ena velika milost božja,” je zapisal.
… več o njem v rubriki pričevanje 08_2009
LETA 2004 UMRLA NADA MATIČIČ
PISATELJICA (* 1922)
Po diplomi na ljubljanski filozofski fakulteti je poučevala na ljubljanskih srednjih šolah. Njen prvenec (Gozd onkraj hriba) je izšel, ko je bila stara štirideset let. Kritično je popisovala zlasti srednješolsko življenje v svojem času. Leta 1987 je izdala avtobiografsko delo Moja hoja z očetom o očetu pisatelju Ivanu Matičiču, veliko avtobiografskih potez ima tudi roman Njeno dolgo potovanje.
LETA 2014 UMRL VLADIMIR KAVČIČ
PISATELJ, UREDNIK (* 1932)
Rodil se je v Podgori v Poljanski dolini, a otroštvo je preživljal pri sorodnikih v Žireh. Po osnovni in srednji šoli se je vpisal na pravno fakulteto. Ta poklic si je izbral zato, da se je lahko čim bolj posvetil pisanju, kar mu je uspelo ob raznih službah, ki jih je opravljal. Pisati je začel že v gimnaziji. Glavni tematski izvor njegove proze je druga svetovna vojna, še posebej otroško doživljanje vojnih grozot. Za Kavčičeva dela je značilno odpiranje tabuiziranih tem (domobranci, dachavski procesi).
»Bodite veseli! Vedra misel krepi srce in stori, da človek vztraja v dobrem,« je svojim poslušalcem naročal rimski duhovnik Filip Neri. Bil je izredno vedre narave in imel je smisel za humor. Slavni nemški pesnik Goethe ga je imenoval ‘humoristični svetnik’ – in res ga imajo humoristi za svojega nebeškega zavetnika. Zdrav humor je v tem, da se znaš pošaliti tudi na svoj račun. Filip Neri, ki je imel nadpovprečne umske in srčne darove, se je pogosto nalašč obnašal tako, kot da je malo ‘prismuknjen’.
več: S. Čuk, Sv. Filip Neri (1515-1595), v: Ognjišče 5 (2010), 19.
nekaj njegovih misli:
Bodite veseli! Vedra misel krepi srce in stori, da človek vztraja v dobrem. Prava pot, da v kreposti napredujemo, je v tem, da vztrajamo v veselosti.
O Bog, v globini svojega srca se ti zahvaljujem, da stvari ne tečejo tako, kot bi hotel jaz!
Nobenega jasnejšega dokaza božje ljubezni ni, kakor križ in zoprnosti.
LETA 1784 ROJEN JAKOB PRAŠNIKAR
duhovnik, učitelj in dobrotnik bl. Antona Martina Slomška († 1841)
Doma je bil iz Kolovrata nad Izlakami. Bogoslovje je začel v Ljubljani, končal pa v Gradcu, kjer se je ob Janezu Nepomuku Primicu navdušil za slovenstvo (Societas slovenica). Po duhovniškem posvečenju je bil najprej kaplan v Poljčanah, potem pa v letih 1811-1815 župnik na Ponikvi, kjer je začel z nedeljsko šolo, v kateri je zbiral dečke, ki jih je učil brati in pisati. Med prvimi učenci je bil Anton Martin Slomšek. Župnik je videl njegovo nadarjenost in starše pregovoril, da so ga poslali v šole v Celje. Ko je Slomšku umrla mati, ga je materialno podpiral, njegov dobrotnik je ostal tudi po njegovem odhodu za župnika v Olimje. Še posebej potem, ko je Slomšku umrl še oče. Zato je imel Slomšek novo mašo kar v Olimju, za pridigarja pa je izbral Prašnikarja. Tudi kasneje sta ostala povezana. Slomšek je ob blagoslovitvi spomenika na njegovem grobu na Sp. Polskavi (1842) dejal, da je bil Prašnikar njegov oče, učitelj in prijatelj.
LETA 1894 ROJEN JOŽE KROŠL
DUHOVNIK, TEOLOG IN PIONIR PASTORALNE SOCIOLOGIJE PRI NAS († 1978)
Mariborski duhovnik Jože Krošl, doma iz Brežic, velja za pionirja pastoralne sociologije pri nas. To je pomožna teološka veda, ki po načelu “opazuj, presodi, delaj” pripravlja pot za oznanjevanje evangelija v sodobnem svetu. Na njegovo pobudo so v mariborski škofiji že leta 1957 ustanovili pastoralno sociološki svet. Mariborski škof Maksimilijan Držečnik je na drugem vatikanskem koncilu spregovoril o pomenu pastoralne sociologije v sodobni pastorali.
LETA 1899 ROJEN ERNEST HEMINGWAY
AMERIŠKI PISATELJ, NOBELOVEC 1954 († 1961)
Ameriški pisatelj Ernest Hemingway je bil med prvo svetovno vojno kot mladenič na soški fronti, najprej kot vojni poročevalec, nato kot sanitetni prostovoljec. Svoje izkušnje je opisal v romanu Zbogom orožje (1929). Vedno je pisal na podlagi lastnih doživetij. Med njegova najbolj znamenita dela spada novela Starec in morje (1952), ki mu je leta 1954 prinesla Nobelovo nagrado za književnost.
pisateljeva misel:
Ko človek ljubi, se želi česa naučiti, nečemu služiti, se za kaj žrtvovati.
LETA 1919 ROJEN FRANCE FILIPIČ
PESNIK, ZGODOVINAR, UREDNIK, PUBLICIST († 2009)
Mariborčan France Filipič je konec druge svetovne vojne dočakal v nemškem koncentracijskem taborišču, kar je vplivalo tudi na njegovo pesniško, pisateljsko in publicistično ustvarjanje. Objavil je več pesniških zbirk. Tematika njegovih pesmi so vojna, koncentracijska taborišča, v novejših zbirkah pa tudi sodobno družbeno življenje. Uredil je zbornik slovenskega leposlovja Z očmi, zazrtimi v svobodo (1966) s tematiko taborišč ter slovensko-angleško antologijo mariborskih pesnikov Neka druga dežela (1964).
LETA 1924 ROJEN ALOJZ REBULA
PISATELJ, ESEJIST IN PUBLICIST, ADADEMIK, KRŠČANSKI MISLEC († 2018)
Rojen v Šempolaju pri Trstu. Po gimnaziji je študiral klasične jezika na ljubljanski univerzi, kjer je leta 1949 tudi diplomiral. Na srednjih šolah v Trstu je poučeval latinščino in klasično grščino. Poročen je s pisateljico Zoro Tavčar. Napisal je več romanov, povesti, novel, nekaj dram … je vsestranski pisec in ga uvrščajo v sam vrh slovenske literature … Stalno piše dnevnik in nekaj jih je izšlo tudi v knjižni obliki. Je pa tudi prevajalec. Napisal je dve knjigi teoloških razmišljanj ter se še oglaša s svojimi aktualnimi komentarji. Znan je po svojem izvirnem pisateljskem slogu. Zaradi splošne razgledanosti in izobrazbe imajo številni ljudje njegovo pisanje za težko.
Odkar se je približal krščanstvu, svoje vere ni nikoli skrival, ampak je velikokrat predaval katoliškim izobražencem, duhovnikom ter se velikokrat oglašal v verskem tisku. Tudi v času, ko to ni bilo zaželeno. Pri Ognjišču je leta 1985 izšla njegova knjiga petih iger Savlov demon.
več: F. Bole. prof. Alojz Rebula: Mislim, da bo Sveto pismo ostalo vedno na častni polici slovenskih knjig: Gost meseca, v: Ognjišče 2 (1985), 6-10. B. Rustja. Alojz Rebula: Kažipot h krščanstvu (…): Gost meseca, v: Ognjišče 7 (2004), 8-12. M. Erjavec. Alojz Rebula: Moj pogled, v: Ognjišče 7 (2014), 54-56.
nekaj njegovih misli:
Kakor si vere človek ne vzame sam, ampak mu jo daje Bog, tako si je tudi ne ohrani sam, ampak mu jo ohranja Bog.
Mir srca je zavest, da je tvoja preteklost blagoslovljena, kakršna koli je že bila, če si poklical nad njo božje usmiljenje.
Krščanstvo mora mlad človek vdihavati. Iz naše dobrote, iz našega veselja, iz naše vere v vstajenje.
Kristjanova sreča je v veri, da je tistemu Nevidnemu ime Ljubezen, kot ga je označil nekdo, ki je slonel na Kristusovih prsih.
Skrivnost trpljenja postane v krščanski perspektivi milost. Še več: postane privilegij. Snov, ki se po nadnaravni kemiji spreminja v slavo vstajenja.
Najvišje priporočilo slovenske narodne zavesti bo slej ko prej Cerkev, pa naj jo ‘ankete’ umeščajo na lestvici javnega mnenja, kamor hočejo.
Križ bo vladal nad človekom do konca. Le da bo za kristjana križ, na katerega se je dal pribiti njegov Učenik; ta bo posvečen, osmišljen, še več, odrešenjski križ.
Vera je tem globlja, čim manj je fanatična. Tem močnejša, čim strpnejša je. Tem pristnejša, čim bolj je človeška.
Če bo kristjan iz dneva v dan samo za las manj sebičen, manj sam sebi pomemben, manj sam sebi moder, bo s tem opravil najtehtnejšo akcijo, ki jo kot kristjan zmore.
Na oltar srca si lahko vsakdo, kdor veruje Vanj, postavi križanega ali vstalega Kristusa, saj je zmeraj isti Gospod.
Brez daru čudenja smo stari in dolgočasni, kakor je tudi svet star in dolgočasen.
Bistvo krščanstva je pričakovanje, njegovi glagoli se spregajo v futuru, v veličastnem marširanju smo.
Krščansko uresničevanje sploh ne pozna razkoraka med mislijo, besedo in dejanjem, ker je za kristjana vse samo dejanje.
Neil Armstrong je prvi človek, ki je stopil na površino Lune. Ves svet soglaša, da je to eden največjih dogodkov v zgodovini človeštva. Skupaj z Armstrongom sta bila v odpravi še pilot Komandnega modula CM-107 (Kolumbija (Columbia)) Michael Collins in pilot Lunarnega modula LM-5 (Orel (Eagle)) Edwin Aldrin. V vesolje so poleteli s Kennedyjevega vesoljskega središča 16. julija ob 9. uri 32 minut po tamkajšnjem času in v štirih dneh prepotovali 400.000 kilometrov do Lune. 20. julija ob 13. uri in 15 min sta se Armstrong in Aldrin z lunarnim modulom ločila od matične ladje v kateri je ostal pilot Collins. Po 102 urah in 15 minutah, sta ob 16. uri in 17 minut pristala na Luni v Morju tišine. Armstrong je 20. julija 1969 ob 22. uri in 56 minut (21. julija ob 3. uri zjutraj po srednjeevropskem času) po lestvi sestopil na Lunina tla in povedal stavek: To je majhen korak za človeka, a velik skok za človeštvo. Čez nekaj časa je prišel na Luno tudi Aldrin, fotografirala sta se in obesila ameriško zastavo – pobrala nekaj vzorcev in na kraju pristanka poustila ploščico z napisom: »Tu so ljudje s planeta Zemlja prvič stopili na Luno. Prišli smo v miru za vse človeštvo.«Na Luini sta preživela 2 uri in 31 minut, potem pa sta se v zgornjme delu lunarnega modula izstrelila proti komandni kapsuli. Združila sta se z njo in po 8 dneh, treh 3 in 18 minutah so pristali v Tihem oceanu.
Iz rodnega Novega mesta se je po maturi (1911) podal na Dunaj in se posvetil študiju romanske in germanske filologije. Kot doktor romanistike je služboval na gimnaziji v Ljubljani ter se strokovno izpopolnjeval. V letih 1930-1946 je bil profesor italijanskega jezika in književnosti na univerzi v Beogradu. Od leta 1946 do upokojitve (1960) pa je bil profesor romanske filologije na filozofski fakulteti v Ljubljani. Po njegovi zaslugi od leta 1955 izhaja jezikoslovni časopis Linguistica.
LETA 1989 UMRL DANILO LOKAR
ZDRAVNIK IN PISATELJ ‘VEČERNIH UR’ (* 1892)
Danilo Lokar, po poklicu zdravnik, ki je najdlje deloval v svoji rojstni Ajdovščini, se je kot pisatelj uveljavil zelo pozno: njegova prva knjiga Podoba dečka (zbirka novel) je izšla šele 1956, ko je imel 64 let. Tej so v naslednjih tridesetih letih sledile številne nove knjige, v katerih je povedal marsikaj o sebi in svojem poklicu. Dočakal je častitljivo starost 97 let.
Zibelka mu je tekla v delavskem okolju Železnikov, kjer je hodil v osnovno šolo. Šolanje je nadaljeval na škofijski gimnaziji v Šentvidu in kot prizadeven študent je v Selški dolini vodil Krekovo mladino. Po maturi je izbral bogoslovje in teologijo, pred posvečenjem pa se je odločil za življenje katoliškega laika. Študiral je slovenščino in svetovno književnost in po diplomi delal na Radiu Ljubljana. Proti koncu vojne je bil interniran v Dachau, po vrnitvi so ga silili v partijo … ostal je sebi zvest in brez službe, ki ji je bil z vsem srcem predan. Po tem hudem razočaranju se je zatekel k Mohorjevi, kjer je postal urednik mohorskih izdaj. Pisal je članke, veliko je pomagal pri sestavljanju knjižnega programa in pridobivanju sodelavcev. Uredil je številne zbornike (Božič na Slovenskem, Slovenski romar, Velika noč na Slovenskem …), za Ognjišče je pripravil knjigi Marija v slovenskih legendah in Ruski božič. V življenju ni napisal nobene knjige, je pa veliko prevajal, prevodom je napisal tudi uvod in jim dodal izčrpne opombe. Mnogo je objavljal v različnih koledarjih. Veliko delo je opravil kot korektor pri prevajanju celotnega Svetega pisma, ki je izhajalo v letih 1958-1961. Še posebej pomembno pa je njegovo delo pri izdaji Leto svetnikov (1968-1973 – štiri zajetne knjige), ko je po smrti Maksa Miklavčiča skoraj sam to pomembno delo pripeljal do konca.
več: S. ČUK. Jože Dolenc (1912–1994): Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2022), 40-41.
“Magdalena Gornik je petnajstletna deklica, hči revnih kmečkih staršev, ki se ukvarjajo izključno s poljedelstvom in veljajo v kraju za poštene kristjane. Že od svojih najnežnejših let je kazal ta otrok prijazno in tiho skromnost in je pri krščanskem nauku kot pri pripravi na prvo spoved in prvo obhajilo izpričal opazno znanje verskih resnic. Njena zamaknjenja, ki imajo vse značilnosti svetih zamaknjenj, so se začela avgusta 1848… Vsebina zamaknjenj so slikoviti dogodki iz Jezusovega trpljenja: strah na Oljski gori, bičanje, kronanje, križanje in smrtni boj na križu. Pri tem začnejo krvaveti njene stigme, ki jih vidno nosi.” Tako je leta 1851 ribniški dekan Ignacij Holzapfel poročal ljubljanskemu škofu Alojziju Wolfu o “zamaknjneni deklici” z Gore pri Sodražici. Ob stoletnici njene smrti (1996) je France Baraga v Koledarju celjske Mohorjeve družbe izrazil obžalovanje, da se “do danes še nihče lotil objave njenega življenjepisa”. Tega zahtevnega in blagoslovljenega dela se je lotila Martina Kraljič, študentka teologije. Njena diplomska naloga je “narasla” v knjigo, dragoceno pričevanje o tej Jezusovi izvoljenki.
več: S. Čuk, Magdalena Gornik: Pričevanje, v: Ognjišče 11 (2008), 34-35. B. Rustja; M. Erjavec, Magdalena Gornik: Slovenski svetniški kandidati, v: Ognjišče 6 (2023), 99. G. Čušin, Draga moja Gornikova Lenčka: S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 6 (2023), 98. knjiga: N. Rupena, Jaz, Magdalena, Ognjišče, Koper 2023. pobarvanka: N. Rupena, Rada bom šla po tej poti, Ognjišče, Koper 2023.
njene misli, molitve:
Ko bi vedeli, kako nas Jezus ljubi, bi se povsem spremenili.
S kakšno pobožnostjo bi moral biti pričujoč pri tem opravilu (sveti maši). O, ko bi ti vedel, kaj se godi tukaj na oltarju, bi si gotovo prizadeval priti sem z drugačnim srcem…
Ljubi Jezus! Bom trpela, bom,. Vsa trpljenja, katera mi ti pošiljaš, hočem voljno prenašati, da le enkrat k tebi pridem.
LETA 1855 UMRL MATEVŽ LANGUS
SLOVENSKI SLIKAR IN FRESKANT (* 1792)
Saj ste že slišali Župančičevo pesem Žebljarska, posvečeno Žebljarjem iz Krope? Njen ritem ponazarja enolično delo teh garačev, ki so že od nekdaj delali ‘pri tekočem traku’. Ta napor so poznali tudi v nižje ležeči Kamni Gorici, ki je prav tako kot Kropa star železarski kraj. Železarstvo je bilo tod razvito že v rimski dobi, v srednjem veku je cvetelo fužinarstvo, v drugi polovici prejšnjega stoletja pa je spričo rastoče železarske industrije začelo usihati. Nekaj časa je Kroparjem in Kamnogoročanom dajala vsakdanji kruh železarska obrt.
Sin kovača-žebljarja je bil tudi Matevž (Matej) Langus, ki se je rodil pred dvesto leti – 9. septembra 1792 – v Kamni Gorici. Težko delo ob ognju in nakovalu je očetu izpilo življenjske moči, ko je bilo Matevžu komaj deset let. Tedaj je moral on, še nedoleten otrok, z delom v kovačnici preživljati sebe in svoje. Kot osemnajstletnik je v bližnji Radovljici opazoval celovškega slikarja (bolj pleskarja kot umetnika) Jana Schreibersa, ki je slikal sobe grofu Thurnu. Mojster je opazil vedoželjnega fanta in ga povabil, naj gre z njim v Celovec, kjer ga bo naučil teh umetnij. Toda Matevž se je čutil odgovornega za preživljanje domačih, zato se je vrnil h kovaškemu delu. Ko je za časa Ilirskih provinc Napoleon začel novačiti vojake, je Matevž pred vojaško suknjo pobegnil v Celovec. Pri Schreibersu je ostal šest let in se poleg slikanja naučil branja, pisanja in nemškega jezika.
Na univerzi v Gradcu je doktoriral iz germanistike z disertacijo o srednjeveških romancah o Tristanu in Izoldi. Leta 1920 je postal docent, leta 1926 pa redni profesor germanistike na Univerzi v Ljubljani. Sprva je predaval nemški jezik in književnost, po letu 1945 je zasnoval tudi študij anglistike. Velja za ustanovitelja slovenske znanstvene germanistike. Na področje narodopisja je posegel s knjigo Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva (1930).
LETA 1896 ROJEN ARCHIBALD CRONIN
škotski pisatelj, novelist, ZDRAVNIK S PERESOM († 1981)
“Če sem kot študent medicine kdaj mislil na Boga, sem to delal z nekim vzvišenim nasmeškom, ki je kazal prezir znanosti do tega preživelega mita. Ko sem kot zdravnik prišel med rudarje v Walesu, sem imel priložnost pogum in predanost teh mož, ki so morali delati v zelo težkih pogojih. Prvikrat sem prodrl v kraljestvo duha! Minila me je moja vzvišenost in to je bil, čeprav se tega še nisem zavedal, moj prvi korak pri iskanju Boga. Nikdar ne bom pozabil prizora, ki sem mu bil priča v nekem premogovniku. Zaradi eksplozije zemeljskega plina je zasulo štirinajst rudarjev. Pet dni so ostali pod zemljo. Peti dan so reševalci končno odprli pot do njih in iz globine smo zaslišali slabotno, a razločno lete teh mož. Peli so staro versko himno Gospod, naše upanje in naša rešitev. Ko so jih reševalci spravili ven, izčrpane, toda nepoškodovane, je vsa množica, ki se je zgrnila k vhodu v rudnik, enoglasno zapela njihovo himno. Takrat sem občutil le bežno ganjenost, ko pa zdaj gledam na ta dogodek nazaj, moram priznati, da je naredil name globok vtis.” To je pričevanje Archibalda Josepha Cronina, zdravnika in po vsem svetu priljubljenega pisatelja, čigar življenjska pot se je iztekla 6 januarja 1981.
Izšolal se je za zdravnika, pa se je moral svojemu poklicu, ki ga je veselil, ker mu je omogočal stike z ljudmi, zaradi bolezni odpovedati in večji del svojega življenja je posvetil pisanju. Kot pisatelj je bil “še bolj zdravnik”, kajti po njegovem je pravi zdravnik samo tisti, ki zdravi ne samo telesa, ampak tudi srca, duše. Pri “zdravljenju” s pisateljskim peresom se je držal načela, da mora biti pisatelj “glasnik upanja”, ki v svojih spisih oznanja zmago dobrega nad zlom. Zaradi tega so bralci njegova dela sprejemali z navdušenjem in prevajali so jih v številne jezike. Tudi v slovenščini imamo lepo število njegovih romanov.
Prepričan sem, da človek dobi od življenja samo toliko, kolikor sam vloži vanj.
Vsakdanje življenje zahteva močno vero.
LETA 1858 ROJEN JULIUS KUGY
SLOVENSKI PRAVNIK, GORNIK, PLANINSKI PISATELJ IN HUMANIST, OČE ALPINIZMA V JULIJSKIH ALPAH († 1944)
“Dr. Julij Kugy je med našimi turisti najbolj znana, a tudi najzanimivejša oseba. Okrog 50 let ima mož na plečih, a čim bolj stari, tem bolj ljubi visoke ture in drzno plezanje. Menda ga sploh ni v Avstriji vztrajnejšega turista od njega! Prehodil je Bog ve kajkrat vse vrhe Julijskih Alp in vse gorovje, kar se ga zazna raz Triglav.” Tako je o znamenitem tržaškem planincu in planinskem pisatelju, ki mu posvečamo ta spomin ob obletnici njegove smrti, zapisal Josip Abram-Trentar. S Kugyjem se je seznanil kot vikar v Trenti (1901-1904). Oba sta bila velika ljubitelja gora in med njima se je skovalo dosmrtno prijateljstvo.
več: S. Čuk, Julius Kugy: Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (2004), 42-43.
Kugyjeve misli:
Imejte na široko odprta vsa vrata, vratca in okna pa tudi srce, da bi lahko vselej in neovirano prišlo k vam srečno prijateljstvo in resnična, prava, topla človeška ljubezen:
Srečen mož, ki mu ob zamirajočem večeru na koncu dolge poti visoko nad vsemi zemskimi sencami zasijejo pisane rožnate luči’ njegovih idealov v prav takšnem siju kot nekoč, ko je začel svojo pot!
Človek mora biti zadovoljen s tem, kar je dosegel in kar je dosegljivo. Ukloniti se življenju, kakršno je, biti hvaležen za to, kar mu je dalo, in namesto da bi visokoleteče pričakovali in terjali, raje biti potrpežljiv, skromen, zaupati in se zadovoljiti v nezahtevni preproščini
Ne moreš vsega plačati. Kar je največ vredno, ostane neporavnano. Le iz vsega srca se lahko zahvališ, seveda pa je treba za kaj takega pravih ljudi.
Ni potrebno, da v gorah vsakič dosežeš kak vrh, naučiti se moraš tudi, da te premagajo in se skromno zadovoljiš z dosegljivim.
Delo bodi čvrsta osnova in podlaga, s katere se dvigamo ojekleneli, trdni, močni in veseli v višine naših idealov.
Tišina gora tke v mirni sreči pobožno prisluškujoče duše. V višavah je vendar zmeraj nedelja ali kakor je po svojih željah lepo dejal neki srečnež, ki je razumel in vedel: “Vsak dan nedelja, sredi tedna pa praznik!”
Znamenje v gorah. Pomudi se tu! Zbrano in pobožno dvigni svojo dušo in se zahvali za to priprošnjo znamenje Stvarniku vsega tega gorskega veličastja.
Triglav je bil idealna gora mojih mladih let, prav kakor je Trenta bila njihova idealna visokogorska dolina. Najvišji je v Julijcih. Iz Zlatorogove čarobne dežele se je tihotapil v moje sanje in jih prevzemal leta in leta. Nobeni drugi gori nisem postavil toliko oltarjev kot njemu. Kako mi je drhtelo srce in mu v vročem koprnenju hitelo naproti, da je le zazvenelo njegovo s starodavnostjo posvečeno, z bajkami ovito, božjo bližino oznanjajoče ime! Ali niso tiho stopale mirno mene rojenice in me blagoslavljale, ko sem že v davno minulih svetih triglavskih nočeh ves spokojen dremal ob svojem tabornem ognju? (Julius Kugy, Julijske alpe v podobah, 1934)
Janez Puh (tudi Puch), ki se je rodil v Sakušaku (občina Juršinci pri Ptuju). Puh se je kot izučen ključavničar leta 1889 naselil v Gradcu, tu dobil obrtno dovoljenje ter leta 1891 začel tovarniško izdelovati kolesa. Delavnica je leta 1897 prerasla v tovarno koles Styria. Leta 1901 je Puh izdelal poskusno motorno kolo in avtomobil, leta 1903 pa je začel proizvajati motorna kolesa in 1904 avtomobile. V letu njegove prehitre smrti (1914) je Puhovo podjetje Puchwerke d.d. izdelalo ok. 500 avtomobilov in več kot 5000 motornih koles. Janeza Puha so odlikovale številne značajske lastnosti, med drugim tudi dar za podjetništvo. Pa tudi skrb za človekovo varnost v prometu.
V njegovem rojstnem kraju so ustanovili Društvo rojaka Janeza Puha in Muzej Janeza Puha, v Ljutomeru Prleško društvo za ohranjanje tehnične kulture in dediščine ‘Johann – Janez Puch’. V Gradcu pa si lahko ogledate Muzej Janeza Puha (Johann Puch Museum).
več: M. Erjavec, Puhov muzej: Na obisku, v: Ognjišče 7 (2022), 75-77.
LETA 1951 UMRL IVO ČESNIK
ODVETNIK, PISATELJ, ZVEST SODELAVEC MOHORJEVE DRUŽBE (* 1885)
Luč sveta je zagledal leta 1885 v Sanaboru nad Vipavo. Na Dunaju je študiral najprej slavistiko in umetnostno zgodovino, nato pa presedlal na pravo. Bil je odvetnik v Novem mestu, po vojni je živel v Švici. Pri Dom in svetu je sodeloval od 1907 do 1913. Privlačil ga je oder. Leta 1914 je izdal izvirno burko Pogodba, kmečko komedijo s petjem, ki so jo podeželski odri veliko igrali. V letih med obema vojnama je pisal največ za Mohorjevo družbo. Zadnja objava v Mohorjevem koledarju 1945 je bil potopis Vipavska dolina.
LETA 1970 UMRL ALOJZIJ TOME
DUHOVNIK, KATEHET (* 1889)
Ljubljančan Alojzij Tome je po gimnazijski maturi najprej študiral pravo na Dunaju, nato pa bogoslovje. Po mašniškem posvečenju je bil nekaj let kaplan, od 1920 do 1929 pa katehet pri uršulinkah v Škofji Loki. Po specializaciji v zavodu za gluho mladino v Münchnu je postal katehet na Državnem zavodu za gluhoneme v Ljubljani in občasno učil bogoslovce ravnanja z gluhimi. Pripravil je dva molitvenika za gluhoneme in Katekizem za gluhoneme (1939). Njegovi gluhi otroci so vsako leto 4. maja praznovali obhajilno slavje.
LETA 1985 UMRL STANE MIKUŽ
UMETNOSTNI ZGODOVINAR, KRITIK, PUBLICIST (* 1913)
Lepote tega našega sveta je zagledal v Šmarju pri Ljubljani. Za svoj poklic umetnostnega zgodovinarja se je pripravljal na likovni akademiji v Ljubljani. Bil je zvest učenec Izidorja Cankarja. Študij je dokončal z doktorsko disertacijo o slovenskem baročnem slikarju Frančišku Jelovšku (1949). Po vojni je predaval umetnostno zgodovino najprej študentom likovne akademije, leta 1952 pa je postal učitelj za občo zgodovino umetnosti novega veka na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Veliko je o umetnosti tudi pisal.
iskalec in zbiralec Marko Čuk
Na naši spletni strani uporabljamo piškotke in podobne tehnologije, da izboljšamo vašo uporabniško izkušnjo.
Naš danes najbolj turistični obmorski kraj se prvič omenja leta 1251 kot “Portus Sancta Maria de Rosa”. Takrat je bila tod glavna gospodarska dejavnost solinarstvo, znano pa je tudi, da so benediktinci iz samostana sv. Lovrenca že takrat zdravili z morsko vodo in blatom. Pravi turizem se je razvil po letu 1830, ko je bila zgrajena vila Vesna in prvo kopališče na slovenski obali. Po obisku avstrijskega ministra za obrambo in prestolonaslednika so celotno območje med Bernardinom in Portorožćem razglasili za klimatsko zdravilišče. Začeli so prihajati imenitni gostje. V začetku 20. stoletja so zgradili slavni »Palace Cur Hotel« (1910), do prve svetovne vojne pa še igralnico, manjše hotele in zasebne vile. Gosti so se lahko v Portorož od leta 1902 vozili tudi z vlakom (po Parenzani), ki je vozil med Trstom in Porečem.
