Kakor je imel naš največji pesnik France Prešeren svojo Primicovo Julijo, kateri je posvetil svoje številne pesmi, tako je imel italijanski renesančni pesnik Francesco Petrarca svojo Lauro de Sade, ki jo je spoznal kot študent prava v Avignonu. Njej je posvetil vso svojo ljubezensko liriko (Canzoniere). Z njo, zlasti z motivi neuslišane ljubezni, je močno vplival na evropsko liriko v času renesanse.
Petrarkova misel in nekaj verzov
Ljudi zanima osvajanje visokih gora in raziskovanje morskih globin ter kroženje zvezd, pozabljajo pa nase in na globine svoje duše.
Bog z vami, mesec, dan in srečno leto / in doba, ura, čas in milo mesto, / kjer dvoje očes je zalih našlo cesto / mi v dušo, ki jo zdaj drže zajeto! // Bog s tabo, moje prvo zlo presveto, / gorje, ki ga zaljubljen nosim zvesto, / in s tabo, lok, ki vame streljaš cesto, / da v ranih krči se srce zadeto! // Bog z vami, o glasovi brez števila, / ko klical sem ime božanske žene, / o vzdihi, solze, poželenja sila! // Bog z vami, listi, kjer pojo, do ene, / vse pesmi slavo njej, a misel mila pozna edino njo, druge nobene!
O, blažen bodi čas pomladnih dni / in blažen mesec, leto, blažen kraj, / kjer bil od dvoje lepih sem oči / tako prevzet, da sem njih suženj zdaj. // In blažen prvi grenko sladki vzdih / ki z Amorjem me v eno je spojil, / in blažen lok, puščice, ki od njih / v srce krvave rane sem dobil. // In blažene želje, solze in vzdihi / in še besede mnoge, brez števila, / ki z njimi klical drago sem ime. // In blaženi naj bodo vsi ti stihi, / ki njo slave, in misel, ki le nje, / le nje se je za vselej oklenila. (Sonet 61)
LETA 1822 ROJEN GREGOR JOHANN MENDEL
AVSTRIJSKI AVGUŠTINSKI REDOVNIK IN PIONIR GENETIKE (* 1884)
V matični knjigi je zapisano, da se je rodilo na današnji dan, čeprav je sam rojstni dan praznoval 22. julija. (zato različni podatki) Marljivi avguštinski redovnik in srednješolski profesor Gregor Mendel je leta 1865 v zatišju samostanskega vrta v Brnu na Češkem odkril zakone dednosti. To odkritje, ki se biologi njegove dobe zanj niso zmenili, je 35 let kasneje pomenilo začetek nove, pomembne znanosti — genetike. Življenje vseh živih bitij, ki se razmnožujejo, se začne z življenjem ene same drobcene celice, ki nastane z združitvijo moške in ženske spolne celice. Ta celica ima v sebi nekakšen kontrolni mehanizem, ki usmerja njeno rast tako, da iz nje nastane bitje, podobno staršem. Novo bitje ne bo povsem podobno staršem: razlike pogojuje deloma okolje, v katerem živi, deloma pa po dedovane lastnosti Jedro celice vsebuje določeno število mikroskopsko majhnih nitk, ki jim pravimo kromosomi (človeška celica ima npr. 46 kromosomov, konjska 66, pasja 78, celica neke vrste raka pa kar 254). Ti se dele, ko se deli celica. Vsak kromosom sestavljajo nizi majhnih enot, ki jim pravimo geni in jih ni mogoče videti niti z najbolj natančnimi mikroskopi. Prav ti geni po mnenju biologov določajo, kakšen organizem se bo razvil iz jajčeca. Znanost, ki proučuje zakone dednosti se zato imenuje genetika in njen utemeljitelj je češki redovnik iz reda avguštincev pater Gregor Mendel.
več: S. ČUK. Mendel – rodil se je pred 150 leti: V samostanskem vrtu je odkril velike zakone življenja, v: Ognjišče 8 (1972), 7-9. S. ČUK. Pater Gregor Mendel – oče genetike: Pričevanje, v: Ognjišče 7 (2022), 89.
LETA 1865 UMRL MATEJ MEDVED
GRADBENI MOJSTER (* 1796)
Sedanja ljubljanska stolnica je bila zgrajena v letih 1701–1707. Načrte zanjo je napravil italijanski jezuitski arhitekt Angelo Pozzo; predvideval je tudi kupolo nad križiščem glavne in stranske ladje. Ta je bila zgrajena leta 1841 in sicer po načrtih gradbenega mojstra Mateja Medveda iz Cerkelj na Gorenjskem. S svojimi zidarji je delo začel aprila 1841, junija pa so na vrhu stopnice že pritrdili križ. Graditelju Medvedu je kupola prinesla veliko slavo. Kupolo je v letih 1843–1844 poslikal Matevž Langus.
LETA 1903 UMRL LEON XIII.
PAPEŽ IN PESNIK (* 1810)
Ko je bil Joahim Pecci leta 1878 izvoljen za naslednika Pija IX., ki je bil najdlje – 32 let – na Petrovem sedežu, je bil star 68 let. Kot papež si je privzel ime Leon XIII. in je vodil Cerkev 25 let, do svojega 93. leta! Znan je zlasti kot papež, ki je izdal prvo okrožnico s socialno tematiko (Rerum novarum, 1893). Med številnimi drugimi njegovimi okrožnicami je za Slovane pomembna okrožnica o slovanskih apostolih sv. Cirilu in Metodu (Grande munus, 1880).
LETA 1912 ROJEN VINKO ZALETEL
DUHOVNIK IN POTOPISEC († 1995)
Maturiral na škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu pri Ljubljani, bil v bogoslovju v Ljubljani in leta 1936 posvečen. Najprej je bil kaplan v Tržiču pri Antonu Vovku, potem v Ljubljani v Trnovem ko je bil tudi katehet na gimnaziji. Leta 1945 je odšel iz Slovenije na Koroško, kjer je služboval v različnih župnijah. V Šentjakobu v Rožu je vodil bogato slovensko kulturno prosvetno dejavnost: predaval, režiral slovenske igre, tudi za celovški radio. Leta 1957 je postal župnik v Vogrčah pri Pliberku. Veliko je potoval po vseh celinah, obiskoval je slovenske izseljence in jim utrjeval narodno in versko zavest, pripravljal jim je predavanja (več kot 2000 jih je imel) s svojo bogato zbirko diapozitivov (ok. 30.000). Izšlo je tudi več njegovih potopisov. Za prosvetno delo je leta 1985 v Celovcu prejel Tischlerjevo nagrado.
... več o njem v rubriki gost meseca, Ognjišče 7/8_1991
LETA 1914 ROJEN ERSILIO TONINI
ITALIJANSKI ŠKOF IN KARDINAL († 2003)
Kadar je bilo na italijanski državni televiziji na sporedu kakšno “omizje”, kjer učene glave razpravljajo o raznih perečih vprašanjih, je bil med udeleženci skoraj vedno tudi kardinal Ersilio Tonini. Ljudje so mu radi prisluhnili, ker je iz njega govorila z življenjem potrjena zdrava evangeljsko-kmečka modrost. “Ko bom umrl in bom odšel h Gospodu, ga bom prosil, naj me pusti, da grem pozdravit svojo mamo in svojega očeta. Mislim, da mi bo to dovolil. Ko ju bom videl, se jima bom, tresoč se od sreče, zahvalil: dragi starši, kako resnično je bilo vse, kar ste me učili, in kako res je, da Gospod nikoli ne zapusti svojih otrok.”
več: S. Čuk, Kardinal Ersilio Tonini: “Na televiziji tako kot v spovednici”: Pričevanje, v: Ognjišče 9 (1999), 58-59.
nekaj njegovih misli:
Obstaja morda kaj pomembnejšega, kot je naše življenje? Toda kakšen smisel ima življenje, če človek ne ve, kam naj se usmeri? Poznamo toliko življenj, ki so kot plamenček, ki se prižge, zažari, potem pa ugasne…
Našega Gospoda Jezusa Kristusa ni mogoče sprejeti tako, kot sprejmemo priimek očeta ali matere ali navade svojega okolja. To je odnos ljubezni! Človek se zaroči iz ljubezni, ne zaradi običaja, zaroči se zaradi osebnega poznanstva, zaradi osebne privlačnosti, ker je pretehtal, da je ona ustvarjena zanj in on zanjo.
Najboljše, kar premoreš, je v tebi, tvoja vrednost je v tebi, tvoj mir je v tebi; v svoji notranjosti si lep ali grd, v svoji notranjosti čutiš, ali kaj veljaš ali ne. Privošči si torej nekaj tišine, da prisluhneš glasu Boga in da rečeš: “Oče, daj, da spoznam tvojega Sina!”
Vsemogočni Stvarnik sveta, ki je napravil milijarde zvezd in neskončna ozvezdja, posluša tebe, posluša te pozorno, kot da bi bil edini! Lahko si otrok, lahko imaš štirideset ali osemdeset let, lahko si papež ali pometač, za Boga si dragocen in on te posluša, se zanima zate.
Postani ponižen, kot bi moral biti vedno, do svoje matere in do svojega očeta, kajti če ne bi bilo njiju, tudi tebe ne bi bilo; najprej sta te sprejela, sta te pričakovala, sta te v mislih pestovala in se ob tem radovala, in kaj vse sta potem storila zate, da odrasteš.
Jutranja in večerna molitev ni samo običajna pobožna vaja: je izraz iskrenosti in poštenja, priznanje, da je zame Bog na začetku in na koncu.
Tudi moje telo je zakrament, znamenje, ki v sebi skriva nekaj višjega. Če je torej tako, potem se moramo ponašati tudi s svojim telesom! In dejansko bo naše telo vstalo od mrtvih kot Kristusovo telo. Iz tega sledi, da telesa ne smemo omalovaževati.
Eden od darov, ki jih prejme kristjan, je prav dar ponotranjenosti. Kristjan ima svoj pogled vedno uprt v globino svoje duše. In sicer zato, ker se vedno pogovarja in vedno posluša, ker ve, da ga nekaj skrivnostno, skoraj nezavedno vodi, in zato se ne boji, zato zaupa.
LETA 1919 ROJEN EDMUND PERCIVAL HILLARY
RAZISKOVALEC, ALPINIST, ČLOVEKOLJUB († 2008)
Najbolj je poznan po tem, da sta skupaj s Šerpo Tenzingom Norgayem kot prva 29. maja 1953 stopila na vrh Everesta. V naslednjih himalajskih odpravah v letih 1956, 1960-1961 in 1963-1965 je stopil še na vrhove 10 gora. Kot član Transantarktične odprave britanske zveze držav je 4. januarja 1958 stopil tudi na južni tečaj, leta 1985 je z Neilom Armstrongom z letalom pristal še na severnem tečaju in postal prvi človek, ki je stal na obeh polih in na Everestu.
Ustanovil je Himalajski sklad (Himalayan Trust), ki je v revnih predelih Himalaje gradil šole in bolnišnice, sodeloval je tudi pri drugih humanitarnih in okoljevarstvenih projektih. To je označil za svoj najpomembnejši življenjski dosežek. Bil je tudi veleposlanik v Nepalu, Indiji in v Bangladešu. Umrl je v starosti 88 let zaradi odpovedi srca.
LETA 1922 ROJEN VOJAN TIHOMIR ARHAR
PESNIK, PISATELJ, PUBLICIST († 2007)
Iz rodne Prlekije je odšel na gimnazijo v Celje pa v Ljubljano. Po vojni je na ljubljanski univerzi študiral zgodovino, zemljepis in psihologijo. Od leta 1953 je delal kot bibliotekar v NUK, kot profesor in svetovalec. Pesniti je začel v študentskih letih. V njegovem pesniškem opusu prevladujejo krajše literarne vrste, predvsem uganke in pesmice s priljubljenimi motivi za otroke. Slavil je tudi sv. Bernarda, očeta cistercijanov, zato je postal častni član (familiar) Cistercijanske opatije Stična.
LETA 1932 ROJEN VLADIMIR KAVČIČ
PISATELJ, UREDNIK († 2014)
Rodil se je v Podgori v Poljanski dolini, a otroštvo je preživljal pri sorodnikih v Žireh. Po osnovni in srednji šoli se je vpisal na pravno fakulteto. Ta poklic si je izbral zato, da se je lahko čim bolj posvetil pisanju, kar mu je uspelo ob raznih službah, ki jih je opravljal. Pisati je začel že v gimnaziji. Glavni tematski izvor njegove proze je druga svetovna vojna, še posebej otroško doživljanje vojnih grozot. Za Kavčičeva dela je značilno odpiranje tabuiziranih tem (domobranci, dachavski procesi).
LETA 1937 UMRL GUGLIELMO MARCONI
ITALIJANSKO-IRSKI INŽENIR (*1874)
Ko je 12. februarja 1931 začel oddajati Radio Vatikan, je bil ob tedanjem papežu Piju XI. Guglielmo Marconi, italijanski elektroinženir, ki je ogromno prispeval k razvoju radijske tehnike. Radio je odlično sredstvo za oznanjevanje evangelija ljudem našega časa. Od leta 1948 so na Radiu Vatikan tudi slovenske oddaje.
LETA 1945 UMRL PAUL VALERY
FRANCOSKI PESNIK, ESEJIST IN FILOZOF (* 1871)
V Montpellieru je študiral pravo in se v Parizu seznanil s pesnikom Mallarméjem, ki je zelo vplival nanj. Preselil se je v Pariz in leta 1917 nenadoma zaslovel s svojimi pesmimi, tako da je veljal za največjega francoskega lirika svojega časa. Pomembni so tudi njegovi esejistični spisi. Raziskoval je različne pojavne oblike človeškega duha in zavračal vsako transcendenco. Njegove pesmi so izšle leta 1992 tudi v slovenščini (prevod Borisa A. Novaka)
nekaj Valeryjevih misli:
Človek, ki je sam, je vedno v slabi družbi.
Bogatiti se moramo med seboj z našo različnostjo.
Človek je neskončno bolj zapleten kot njegove misli.
Resen človek nima veliko idej. Človek z idejami ni nikoli resen.
Sreča ima zaprte oči.
Zgodovina je znanost o stvareh, ki se ne ponavljajo.
Knjige imajo enake sovražnike kot človek: ogenj, vlago, živali, čas in svojo lastno vsebino.
Kakor je imel naš največji pesnik France Prešeren svojo Primicovo Julijo, kateri je posvetil svoje številne pesmi, tako je imel italijanski renesančni pesnik Francesco Petrarca svojo Lauro de Sade, ki jo je spoznal kot študent prava v Avignonu. Njej je posvetil vso svojo ljubezensko liriko (Canzoniere). Z njo, zlasti z motivi neuslišane ljubezni, je močno vplival na evropsko liriko v času renesanse.
njegova misel in nekaj verzov
Ljudi zanima osvajanje visokih gora in raziskovanje morskih globin ter kroženje zvezd, pozabljajo pa nase in na globine svoje duše.
Bog z vami, mesec, dan in srečno leto / in doba, ura, čas in milo mesto, / kjer dvoje očes je zalih našlo cesto / mi v dušo, ki jo zdaj drže zajeto! // Bog s tabo, moje prvo zlo presveto, / gorje, ki ga zaljubljen nosim zvesto, / in s tabo, lok, ki vame streljaš cesto, / da v ranih krči se srce zadeto! // Bog z vami, o glasovi brez števila, / ko klical sem ime božanske žene, / o vzdihi, solze, poželenja sila! // Bog z vami, listi, kjer pojo, do ene, / vse pesmi slavo njej, a misel mila pozna edino njo, druge nobene!
O, blažen bodi čas pomladnih dni / in blažen mesec, leto, blažen kraj, / kjer bil od dvoje lepih sem oči / tako prevzet, da sem njih suženj zdaj. // In blažen prvi grenko sladki vzdih / ki z Amorjem me v eno je spojil, / in blažen lok, puščice, ki od njih / v srce krvave rane sem dobil. // In blažene želje, solze in vzdihi / in še besede mnoge, brez števila, / ki z njimi klical drago sem ime. // In blaženi naj bodo vsi ti stihi, / ki njo slave, in misel, ki le nje, / le nje se je za vselej oklenila. (Sonet 61)
LETA 1591 UMRL JAKOB PETELIN – GALLUS
SLOVENSKI SKLADATELJ (* 1550)
Ko je umrl, so njegovi prijatelji – člani humanističnega kroga, h kateremu je tudi sam pripadal – izdali veliko osmrtnico s štirimi žalostinkami. Imela je naslov: Na grob Jakoba Handla, Kranjca, slavnega umetnika praktične glasbe, ki je pobožno zaspal v Kristusu v Pragi … poleg tega je bila na osmrtnici tudi podoba v lesorezu, in okrog njegove podobe pomemben napis: Imenoval se je Iacobus, njegov priimek je bil Handl, tako se je vedno podpisoval na koncu predgovorov k izdajam svojih skladb. Njegovo umetniško ime je bilo Gallus, tako so ga imenovali (dictus), sledi, da je bil Carniolus – to pomeni Kranjec (iz Vojvodine Kranjske, ki je v Avstrijskem cesarstvu obsegala Gorenjsko, Dolenjsko in Notranjsko. Ko mu je bilo 30 let je že izdal štiri zvezke skladb (po štiri maše v vsakem). Gallus je bil tudi avtor številnih motetov (zbirka 374 motetov, ki je namenjena petju za vsak dan cerkvenega leta). Pomembna pa je tudi zbirka Harmoniae morales, izbor 53 madrigalov v treh knjigah. Po smrti je brat Jurij zapisal: Kdo še ni sam spoznal, kaj je v glasbi zmogel Jakob Handl, mož blagega spomina, in kakšna milina preveva dela, ki jih je uglasbil? Temu bo dokaz pričujoča knjiga Maralia, delo izredne glasbene nadarjenosti.« Gallus je bil uspešen in cenjen skladatelj, vendar je na domačih tleh po smrti utonil v pozabo. Prvi je opozoril nanj skladatelj Kamilo Mašek, ki je leta 1859 zapisal, da bi se Gallus lahko pisal po slovensko Petelin, v polni luči pa ga je spet prikazal glasbeni zgodovinar Josip Mantuani. Med leti 1985 in 1996 (ob 400-letnici smrti) pa je SAZU izdala njegova dela v dvajsetih zvezkih.
… več o njem v prilogi 7-8_1991
LETA 1811 ROJEN WILLIAM MAKEPEACE THACKERAY
ANGLEŠKI PISATELJ († 1863)
Rojen v Indiji, kjer je preživel tudi svoje otroštvo, velja za očeta tako imenovanega viktorijanskega romana. Bič svojega peresa je zavihtel nad malomeščanskimi višjimi sloji. Njegovo najpomembnejše delo je roman Semenj ničevosti (1847/48), s katerim je pisatelj v marsičem postavil ogledalo tudi današnjemu času, saj se ‘semenj ničevosti’ nadaljuje.
LETA 1817 UMRLA JANE AUSTEN
ANGLEŠKA PISATELJICA S HUMORJEM IN IRONIJO (* 1775)
Za eno najboljših del evropskega romanopisja sploh velja roman Prevzetnost in pristranost angleške pisateljice Jane Austen (1813). Poleg tega je v svojem kratkem življenju (42 let) napisala še več drugih romanov, v katerih je s humorjem in z ironijo prikazovala življenje višjih srednjih slojev na angleškem podeželju, njihovo omejenost, častihlepnost in hinavščino.
LETA 1870 ROJEN JOSIP PAVČIČ
SKLADATELJ, UGLASBIL ŽUPANČIČEVE PESMI († 1949)
Glasbenik in skladatelj Josip Pavčič se je rodil v Velikih Laščah. Njegov oče Josip (+ 1895) je bil učitelj in organist ter skladatelj mnogih nabožnih pesmi. Glasbeno se je šolal v Ljubljani in na Dunaju. Od leta 1901 do upokojitve 1925 je deloval na moškem učiteljišču v Ljubljani, obenem je poučeval klavir v šoli Glasbene matice in zasebno. Več njegovih cerkvenih skladb je bilo objavljenih v Cerkvenem glasbeniku. Največjo priljubljenost si je pridobil s solo pesmimi, zlasti na verze iz Župančičeve pesniške zbirke Ciciban.
LETA 1879 ROJEN DAMIR FEIGEL
PISATELJ IN PRIMORSKI KULTURNI DELAVEC († 1959)
Pisatelj Damir Feigel, rojen v Idriji, je najprej za razne časnike pisal humoreske s satirično ostjo, ki so izšle tudi v knjigah (Pol litra vipavca, Bacili in bacilke, Postrani klobuk). Potem pa je pisal večinoma daljše povesti ali romane z motivi znanstvene fantastike in tehničnih čudežev (Pasja dlaka, Faraon v fraku, Čudežno oko, Supervitalin).
LETA 1897 ROJEN MIRKO BRUMAT
DUHOVNIK, NARODNI DELAVEC ( † 1950)
Rojen v Gorici, kjer je končal gimnazijo in odšel v bogoslovje v Stično (1915), posvečen v Innsbrucku je postal kaplan v Solkanu (1921-22), kasneje je stolni kanonik in vikar v Gorici. Opravljal je številne službe: profesor slovenščine v malem semenišču, petja v bogoslovju, delegat za misijone in predsednik družbe sv. Rafaela za slovenske izseljence, voditelj vseh Marijinih družb (1935-1950). Bil je osrednja osebnost, ki je povezovala duhovnike na Goriškem, neustrašen v borbi za narodne pravice v času fašizma in velik nasprotnik komunizma. Objavljal je v številnih časopisih, bil je urednik mesečnika Svetogorska kraljica, urejal je Slovenskega Primorca in bil od leta 1949 do smrti urednik Katoliškega glasa. Pisal je tudi vzgojne knjižice za mladino, šmarnice, iz dušnopastirskih potreb pa se je ukvarjal tudi z glasbo, …
LETA 1913 UMRL KAREL GLASER
LITERARNI ZGODOVINAR, PRVI SLOVENSKI ORIENTALIST IN PREVAJALEC (* 1845)
V Hočah pri Mariboru rojeni Karel Glaser je bil po študiju klasični filolog in slavist. Služboval je kot gimnazijski profesor, najdlje v Trstu. Njegovo glavno delo je Zgodovina slovenskega slovstva, ki je v letih 1894–1900 v štirih knjigah izhajala pri Slovenski matici in je naša prva vidnejša literarna zgodovina. Bil je prvi slovenski orientalist, preučeval je sanskrt in staroindijsko književnost, iz nje tudi prevajal, zlasti drame.
LETA 1918 ROJEN NELSON MANDELA
JUŽNOAFRIŠKI POLITIK IN DRŽAVNIK, BOREC PROTI APARTHEIDU, NOBELOVEC 1993 († 2013)
Nelson Rolihlahla Mandela se je na današnji dan v majhni vasi Južnoafriške republike. Ime Rolihlahla, ki mu ga je dal oče, pomeni “potegniti vejo drevesa”, kar bi lahko pomenilo tudi “rogovilež”. Angleško ime Nelson je dobil ob vstopu v šolo, mladi mož pa je bil prvi član družine, ki se je šolal. Pri 21 letih se je vpisal na univerzo, zaradi spora z vodstvom in da bi se izognil dogovorjeni poroki, pa je pozneje pobegnil v Johannesburg in ob delu vpisal študij prava. V gospodarski prestolnici takratne Južnoafriške unije je študiral pravo in se vpletel v politični boj ter se včlanil v Afriški narodni kongres. V njem se je začel hitro prebijati med voditelje osrednje organizacije temnopolte večine, postal je tudi politično dejaven proti vladajoči svetlopolti manjšini. Skupaj s 155 ostalimi aktivisti je bil obtožen veleizdaje, obsežen sodni postopek pa se je končal z oprostitvijo vseh obtoženih. Čeprav je bil Mandela sprva nasprotnik uporabe nasilja, so ga dogodki, ko so bili leta 1960 ustreljeni neoboroženi demonstranti, skupine proti apartheidu pa so bile prepovedane, privedli do tega, da je s somišljeniki sprejel nujnost nasilnega boja proti apartheidu. Čez dve leti je za več mesecev odšel iz države in bil ob vrnitvi aretiran zaradi nezakonitega izstopa iz države in pozivanja k stavki ter obsojen na pet let zapora. Kmalu je bil znova obsojen, tokrat na dosmrtno ječo zaradi načrtovanja oboroženega boja. K njegovi izpustitvi 11. februarja je po skupno 27 letih zapora pripomogla močna kampanja Afriškega narodnega kongresa in mednarodni pritisk. Njegova izpustitev na prostost je pomenila začetek konca apartheida v tej afriški državi. A Mandela se ni odločil za maščevanje zaradi preživetega trpljenja in tako je Južnoafriško republiko obvaroval pred krvavo državljansko vojno. Le tri leta po izpustitvi je za zasluge pri odpravi apartheida prejel Nobelovo nagrado za mir, leta 1994 je postal tudi prvi temnopolti južnoafriški predsednik.
“Čas, da si ozdravimo rane je prišel. Trenutek, da premostimo ovire, ki nas razdeljujejo je prišel. Čas, da gradimo, je na nas. Dosegli smo politično osvoboditev. Mi moramo izpolniti obljubo, da osvobodimo vse naše ljudi iz suženjstva revščine, pomanjkanja, trpljenja, spolnih in drugih oblik diskriminacij. Mi se posvetimo gradnji popolnega, pravičnega in trajajočega miru. Razumemo, da ni lahke poti do svobode. Dobro vemo, da noben od nas ne more sam doseči uspeha. Zato moramo skupaj stremeti kot združeni narodi za spravo, za gradnjo naroda, za rojstvo novega sveta. Naj bo pravica za vse. Naj bo mir za vse. Naj vlada svoboda.” (Mandela leta 1994, ko je bil izvoljen za prvega temnopoltega predsednika Južnoafriške republike)
LETA 2003 UMRL FRANC HUSU
PUBLICIST, prevajalec Prešerna v italijanščino (*1915)
Prvi od osmih otrok slovenske kmečke družine s Proseka pri Trstu je postal redovnik klaretinec italijanske province, v kateri je opravljal pomembne službe. Napisal je prvi temeljit življenjepis sv. Antona Marija Clareta (1807–1870). V svojem prevajalskem delu se je posvetil slovenski literaturi. Osem let je prevajal in pilil Prešernov Krst pri Savici, ki je izšel v Ljubljani v dvojezični izdaji (1972). V italijanščino je prelil tudi celotne Prešernove Poezije (1976).
… več o njem v rubriki gost meseca 1978
LETA 2004 UMRLA KSENIJA VIDALI
OPERNA PEVKA IN GLASBENA PEDAGOGINJA (* 1913)
Ksenija Vidali, rojena v Škednju pri Trstu, je po očetovi smrti odraščala pri babici v Kubedu v Slovenski Istri. Od mladih nog je sodelovala pri raznih zborih. Poklicno pot operne pevke je nastopila leta 1937 v ljubljanski Operi, kjer je bil dirigent Demetrij Žebre, ki je kmalu postal njen soprog. Kot prva zvezda liričnega repertoarja je Ksenija gostovala na številnih evropskih opernih odrih. Po upokojitvi je bila vzgojiteljica številnih mladih pevcev.
MISIJONAR, SLOVENSKI ŠKOF V MARQUETTU (ZDA), BARAGOV NOVOMAŠNIK IN NASLEDNIK
Edini duhovnik, ki ga je škof Friderik Baraga posvetil v svoji stolnici v Marquettu (31. avgusta 1866) je bil bogoslovec Janez Vrtin iz Doblič pri Črnomlju, ki je na njegovo prošnjo prišel v misijone. Po odpovedi Slovenca Ignacija Mraka leta 1879 je postal drugi Baragov naslednik in škofijo je vodil do leta 1899. V njegovem času so zgradili v Marquettu novo stolnico z grobnico pod glavnim oltarjem, v katero so položili krsto z ostanki svetniškega škofa Baraga.
LETA 1917 ROJEN SAMO HUBAD
DIRIGENT († 2016)
Samo Hubad, sin Mateja Hubada, skladatelja in glasbenega pedagoga, se je po glasbenem študiju v Ljubljani in Pragi uveljavil kot simfonični in operni dirigent. Odlikoval se je po tem, da se je znal vživeti v zamisli skladateljev. V vsem svojem aktivnem obdobju je bil vodilni slovenski dirigent. Dirigiral je v operi in baletu SNG v Ljubljani, dolga let je bil šef dirigent Slovenske filharmonije, stalni gostujoči dirigent v Zagrebu in drugod. Dirigiral je več kot 60 orkestrom po vsem svetu.
LETA 1944 ROJEN FRANČEK KRIŽNIK
DUHOVNIK V SLUŽBI RESNICE IN SVOBODE († 1980)
Rodil se je v Sotenskem (Šmarje pri Jelšah) kot najstarejši v revni kmečki družini s tremi otroki. Po končani osnovni šoli je šel leta 1960 v semenišče v Zadar. Po maturi leta 1963 je odšel k vojakom v Skopje, čez dve leti se je vpisal v ljubljansko bogoslovje. Tedanji mariborski škof Maksimilijan Držečnik ga je poslal na študij v Rim, kjer je na papeški univerzi Gregoriana študiral do leta 1969 in nato študij nadaljeval v Münchnu. Leta 1971 je po rokah škofa Držečnika prejel mašniško posvečenje Eno polno leto (1978–79) je urejal Družino – v službi resnice in svobode. Ta navdušeni pripravnik za delo v Gospodovem vinogradu z izrednimi darovi duha in srca je svoje poslanstvo dokončal kot žrtev prometne nesreče 28. marca 1980, v 36. letu življenja in devetem letu duhovništva.
POSTANE APOSTOLSKI ADMINISTRATOR za slovenski del goriške nadškofije in tržaško-koprske škofije v Sloveniji
Po drugi svetovni vojni so na Slovenskem obstajali tudi trije deli ozemlja, ki so cerkveno spadali pod škofije, ki so imele sedež zunaj meja tedanje Jugoslavije: Goriško nadškofijo, Tržaško – koprsko in Reško škofijo. Škofje omenjenih škofij niso mogli vršiti svoje službe na ozemlju, ki je pripadalo drugi državi, zato je Sveti sedež ustanovil tri ustrezne apostolske administrature.
Administracija slovenskega dela reške škofije je obsegala dekaniji Trnovo (Ilirska Bistrica) in Hrušico (administratorji: Karel Jamnik, župnik in dekan v Trnovem, dr. Josip Srebrnič, škof na Krku, ljubljanski škof msgr. Anton Vovk, g. Albin Kjuder, župnik in dekan v Tomaju)
Administratorji slovenskega dela goriške nadškofije so bili: dr. Franc Močnik, župnik v Solkanu, dr. Mihael Toroš, profesor bogoslovja v Gorici (tudi upravitelj poreško-puljske škofije) in delegat Andrej Simčič, župnik in dekan v Solkanu. 20. aprila 1964 pa je Sveti sedež imenoval novega apostolskega administratorja dr. Janeza Jenka, dotedanjega generalnega vikarja v Beogradu.
Apostolski administrator dela tržaško-koprske škofije je bil najprej dr. Franc Močnik, potem ljubljanski škof msgr. Anton Vovk in nazadnje dr. Mihael Toroš in njegov delegat Albin Kjuder, župnik in dekan v Tomaju.
Fangio, z vzdevkom El Maestro, je zmagoval v prvem desetletju Formule 1. Osvojil je pet naslovov svetovnega prvaka s štirimi popolnoma različnimi moštvi – Alfa Romeo, Maserati, Mercedes in Ferrari, kar za zdaj ni uspelo nobenemu drugemu dirkaču, štiri zaporedne naslove prvaka in štiriindvajset prvenstvenih zmag, na vsega dvainpetdesetih prvenstvenih dirkah Formule 1. Ti dosežki ga uvrščajo med najboljše dirkače v zgodovini Formule 1. – S petimi naslovi prvaka je bil dolgo rekorder po število naslovov prvaka, njegov dosežek je izboljšal Michael Schumacher v sezoni 2003 s svojim šestim naslovom prvaka.
LETA 1995 UMRL FRANCE DOBROVOLJC
BIBLIOGRAF IN LITERARNI ZGODOVINAR, RAZISKOVALEC IVANA CANKARJA (* 1907)
France Dobrovoljc je bil po diplomi iz romanistike in slavistike gimnazijski profesor, zatem pa ravnatelj Slovanske knjižnice in tajnik Slovenske matice. Temeljito je raziskoval življenje in delo Ivana Cankarja, sodeloval pri izdaji njegovih Zbranih spisov in uredil Cankarjev album (1972).
LETA 1996 UMRL BRATKO KREFT
DRAMATIK, PRIPOVEDNIK, KNJIŽEVNI IN GLEDALIŠKI ZGODOVINAR, REŽISER (* 1905)
Prlekija, deželica na severovzhodu Slovenije, ki obsega del Slovenskih goric, Mursko in Ptujsko polje, katere središče je Ljutomer, je rodila lepo število znanih Slovencev. Med njimi je tudi pisatelj, dramatik in literarni zgodovinar Bratko Kreft. Veliko se je ukvarjal z gledališčem. Med njegovimi najuspešnejšimi deli je igra Kranjski komedijanti (o uprizoritvi Linhartove Županove Micke leta 1789).
LETA 2000 UMRL PAVEL BERNIK
DUHOVNIK SALEZIJANEC, SLOVENSKI MISIJONAR Z INDIJSKO DUŠO
“O življenjski usodi dobrih in skromnih, a po srcu velikih ljudi največkrat ne vemo dosti. Niso se rodili človeštvu, da bi razmišljali o sebi. Svoje delo in poslanstvo so posvetili drugim, razširjali so med ljudmi dobroto, znanje, ljubezen in prijazno besedo. Med te izjemne ljudi štejemo tudi misijonarje. Eden od njih je Pavel Bernik, salezijanec, škofjeloški rojak, slovenski misijonar z indijsko dušo.” Tako je dejal 8. novembra 1993 tedanji škofjeloški župan Peter Havlina ob podelitvi listine častnega občana občine Škofja Loka misijonarju Pavlu Berniku, ki je ob svoji zlati maši obiskal svoje rojstno mesto. O tem marljivem in tihem apostolu, ki je posvetil 66 let svojega življenja Indiji, kjer je deloval sv. Frančišek Ksaverij, zavetnik katoliških misijonov, bomo veliko zvedeli iz zbornika Pavel Bernik, misijonar z indijsko dušo, ki je izšel ob desetletnici njegove smrti v zbirki Misijonska pričevanja, katero ureja Tone Ciglar. V knjigi je opisano njegovo življenje in delo, veliko povejo njegova pisma in zlasti številna pričevanja ljudi, ki so ga osebno poznali.
MED VZHODNO (PRAVOSLAVNO) IN ZAHODNO (KATOLIŠKO) CERKVIJO
Svetniški papež Leon IX. (1049-1054) je hotel zgladiti nasprotja med Rimom in Carigradom in je v Carigrad poslal mirovno odposlanstvo. ki ga je vodil kardinal Humbert. Cesar Konstantin je želel spravo, patriarh Mihael Cerularij pa je bil do papeževih odposlancev sovražno razpoložen. Vzkipljivi kardinal Humbert je 16. julija 1054 izobčil patriarha in somišljenike. Ta datum velja za začetek razkola med vzhodno (pravoslavno) in zahodno (katoliško) Cerkvijo.
»Način življenja reda ubogih sester, ki ga je ustanovil sv. Frančišek, je tale: Spolnjevati sveti evangelij našega Gospoda Jezusa Kristusa z življenjem v pokorščini brez lastnine in v čistosti.« Tako se začenja Vodilo sv. Klare za redovnice, ki se po njej imenujejo klarise, in ga je potrdil papež Inocenc IV. 9. avgusta 1253, dva dni pred njeno smrtjo. To dragoceno listino njene neomajne zvestobe uboštvu po zgledu sv. Frančiška, za katero se je morala dolgo boriti, so ji dali v grob kot znamenje njene največje zmage. Luč sveta je zagledala v Assisiju na današnji dan kot prvorojenka viteza Favaroneja in plemkinje Ortolane. Sedemnajstletna se je odločila za Božjega Ženina, za katerega jo je navdušil rojak Frančišek, ki je z nekaj tovariši izbral pot uboštva, ljubezni do Boga in bližnjega. Vedela je, da bo njena odločitev za popolno uboštvo izzvala pri sorodnikih odpor, je v noči na 19. marec 1212 v spremstvu prijateljice zbežala iz domače hiše v cerkvico Matere Božje (‘pocijunkulo’), kjer je pred oltarjem odložila sijajno obleko in nakit ter sprejela iz Frančiškovih rok spokorno obleko, tančico in pas. Konec aprila 1212 ju je Frančišek spravil v San Damiano, kjer je kmalu zatem nastal prvi ženski samostan Frančiškove družine, kamor sta prišli še najmlajša sestra Beatrice in ovdovela mati Ortolana. Opatinja Klara, ki je sama sebe imenovala “nevredna Kristusova dekla in sadika blaženega očeta Frančiška”, je bila duhovna mati redovne družine pri Sv. Damijanu do smrti. Redovnice niso imele stalnega vodila, živele so po navodilih , ki jih je sproti dajal sv. Frančišek. Klara je sestram razdelila dan na molitev, delo, dejanja ljubezni do bližnjega, pokorila in počitek. Preživljajo naj se z delom, ki se jim vsako jutro sproti odkaže, in z miloščino. Pokore pa naj se zlasti z molkom in postom. Klara je bila do sebe – kljub boleznim, ki so mučile, zelo stroga, sestre pa je opozarjala, naj ne pretiravajo s spokornimi vajami. Svojim redovnicam je bila Klara najlepši zgled. Čeprav je bila opatinja, je stregla pri mizi, skrbela za bolne sestre, opravljala vsa hišna dela. Za Klaro je bil ideal življenje v popolnem uboštvu, tudi samostan ni smel imeti nobene lastnine. Že dve leti po smrti (1255) je bila razglašena za svetnico. Pogosto jo upodabljajo z monštranco v roki, ker je bila velika častilka sv. Rešnjega telesa. Papež Pij XII. jo je leta 1958 razglasil za zavetnico televizije, ker je o božiču 1252 po nadnaravni ‘televiziji’ spremljala praznične obrede. Pri nas je samostan klaris v Nazarjah.
nekaj njenih misli:
Duša vernega človeka, duša, ki je vredna več od vsega ustvarjenega, je po božji milosti postala večja kot nebesa.
Prav gotovo veste, da Gospod obljublja in daje nebeško kraljestvo samo ubogim, kajti če kdo ljubi časne stvari, izgubi sadove ljubezni.
Medtem ko nebesa skupaj z vsem stvarstvom ne morejo zaobseči Stvarnika, pa je edinole verujoča duša Stvarnikovo prebivališče in sedež in sicer samo zaradi ljubezni, ki je hudobni nimajo.
Le kako se more človek pritoževati zaradi trpljenja, če ima pred očmi Jezusa, pribitega na križ?
Samo ubogim Bog obljublja in daje nebeško kraljestvo, zakaj če človek naveže srce na stvari tega sveta, so zanj sadovi ljubezni izgubljeni.
Zares velika in hvale vredna zamenjava: zapustiti zemeljske dobrine zaradi nebeških; pridobiti si nebesa namesto zemlje; za eno stvar prejeti stokratno in imeti v posesti blaženo večno življenje.
LETA 1847 UMRL FRANC VERITI
DUHOVNIK, NABOŽNI PISEC (* 1771)
Nabožni pisec Franc Veriti je bil italijanskega rodu, za duhovnika je bil posvečen v Vidmu (Udine), služboval pa je po raznih slovenskih krajih, nazadnje kot kanonik v Novem mestu. Priučil se je slovenščine tako dobro, da je začel pisati nabožne knjige, ki po domače razlagajo svetopisemske odlomke, ki so jih v cerkvi sicer prebirali v slovenščini, razlagali pa le redki duhovniki. Matija Čop ga je pohvalil, da je, čeprav tujec, “s prizadevnim študijem jezika postal rodoviten kranjski pisatelj”.
LETA 1872 ROJEN ROALD AMUNDSEN
NORVEŠKI POLARNI RAZISKOVALEC, PRVI ČLOVEK NA JUŽNEM TEČAJU († 1928)
Norveški polarni raziskovalec Roald Amundsen (1872-1928) je bil prvi človek, ki je dosegel južni tečaj, najjužnejšo točko na Zemlji. Preletel je severni tečaj (21. maja 1923), preplul je prehod severno od Amerike na poti od Atlantskega oceana do Beringove morske ožine ter prehod severno od Evrope in Azije. Umrl je v letalski nesreči, ko je poskušal rešiti italijansko polarno odpravo.
LETA 1879 ROJEN ALFRED ŠERKO ST.
ZDRAVNIK, NEVROPSIHIATER († 1938)
Rojen v Cerknici, študiral na Dunaju, promoviral iz filozofije, pod vplivom nemškega nevropsihiatra Richarda von Kraffta-Ebinga in avstrijskega nevrologa in ustanovitelja psihoanalitilčne šole psihologije Sigmunda Freuda je nadaljeval študij na medicinski fakulteti. Zanimale so ga osnove psihiatrije … Nekaj časa je delal na dunajski kliniki za živčne bolezni, pozneje v Gradcu, po prvi vojni pa je postal redni profesor anatomije in fiziologije na medicinski fakulteti v Ljubljani, eden izmed 18 prvih rednih profesorjev Univerze v Ljubljani, kasneje tudi njen rektor. Raziskoval je anatomijo in fiziologijo živčevja ter o tem napisal slovenska učbenika. Sin Alfred je po končanem študiju medicine (1934) diplomiral še iz geografije (1940) in se po drugi svetovni vojni ukvarjal z raziskovanjem krasa in bil prvi upravnik Inštituta za raziskovanje krasa v Postojni.
LETA 1881 ROJEN VEKOSLAV ŠPINDLER
KULTURNI DELAVEC, POLITIK IN ČASNIKAR († 1866)
Doma v Moravcih, šolal se je v Bučkovcih in Mariboru, študiral na Dunaju, vendar prava in medicine ni končal. Posvetil se je časnikarstvu, političnemu in kulturnemu delovanju: bil glavni tajnik Narodne stranke za Štajersko, prav tako tudi med ustanovitelji Prosvetne zveze narodnih društev za Štajersko in Koroško v Celju, tajnik Narodnega sveta v Celju in glavni tajnik Samostalne demokratske stranke za Štajersko … Po vojni je bil referent za knjižničarstvo v mariborskem okrožju, veliko pa je tudi pisal, predvsem pesmi in črtice (v Zarjo, Ilustrovani narodni koledar, Ljubljanski zvon …, izdal je tudi pesniško zbirko), kasneje pa je tudi prevajal (iz češčine).
LETA 1893 ROJEN ALOJZIJ ZUPANC
DUHOVNIK, PISEC DRAGOCENIH ŽUPNIJSKIH KRONIK († 1974)
Luč sveta je zagledal 16. julija 1893 v Znojilah pri Krki. Leta 1913 je bil med prvimi maturanti Škofovih zavodov v Šentvidu, leta 1917 je bil posvečen v duhovnika. Še isto leto je postal kaplan v Dolenjskih Toplicah, po dveh letih je odšel v Žužemberk, nato pa je postal župnik v Šmihelu pri Žužemberku in tam ostal 51 let, vse do smrti. Župniji je vtisnil globok pečat. Bil je izvrsten poznavalec preteklosti Suhe krajine, napisal je kronike skoraj vsem župnijam v svoji dekaniji. V svojih zajetnih rokopisih je zapustil pravi zaklad.
LETA 1899 ROJEN BOŽIDAR JAKAC
SLIKAR IN GRAFIK († 1989)
“Vse moje delo, vse moje risbe in skice so nastale iz likovnega interesa, so pa nehote postale dokumentacija časa – tekoči moment doživljanja je bil od nekdaj moj način in smisel dela. Tako je vse moje delo nekak likovni dnevnik,” je zapisal Božidar Jakac, veliki slovenski slikar in grafik, ki se ga spominjamo ob obletnici njegovega rojstva.
“Rojen sem bil v pokrajini, ki je ena najbolj čudovitih, kar jih ima naša slovenska zemlja.” To je mehka Dolenjska: lepoto njenih oblik in barv je zagledal 16. julija 1899 v Novem mestu. O svojem rodu pripoveduje v monografiji, ki jo je pripravila Dolenjska založba za njegovo devetdesetletnico, pa njenega izida ni dočakal, ker je 20. novembra 1989 umrl (knjiga je izšla 1990).
Živel in delal je večinoma na Hrvaškem za slovensko psihologijo pa je pomemben, ker je leta 1885 izdal knjigo Nauk o čustvima (v hrvaščini), prav tako tudi prvi slovenski učbenik logike (Logika, Maribor 1887), ki ustreza takratnemu pojmovanju logike … Napisal je veliko število poljudno-znanstvenih člankov iz vremenoslovja, fizike in psihologije. V Domu in svetu je objavljal zanimive članke iz astronomije.
LETA 1985 UMRL HEINRICH BOLL
NEMŠKI PISATELJ, NOBELOVEC (* 1917)
Heinrich Boll se je rodil v Kölnu in ni imel prav lahkega otroštva. Oče mu je umrl proti koncu prve svetovne vojne in moral je s svojim delom preživljati družino. Med drugo vojno je moral tudi sam v vojsko, na francosko in rusko fronto, kjer je bil štirikrat ranjen. Kasneje je pisal o “strašni usodi vojaka, ki si želi, da bi vojno, katero vojskuje, izgubili”. Iz vojne je prišel globoko pretresen in ta doživetja so ga spodbudila, da je začel pisati. Opisoval je usode nemških ljudi, najprej v krajših delih, ki so “zadela” bolečo točko tolikih drugih ranjenih vesti in so bila dobro sprejeta. Med prvim svojim romanom Vlak je prišel po voznem redu (1949) in zadnjim Angel je molčal (1992 – izšel po smrti) je izdal okoli 50 del, ki se odlikujejo po človeški zavzetosti, kritičnosti in nekem jedkem humorju, s katerim se spravlja nad grehe sodobne potrošniške družbe. Predvsem pa hoče ljudi pripraviti k razmišljanju, da ne bi postali slepo orodje stehnizirane in razčlovečene družbe, kar bi nujnio pripeljalo v nove vojne. To je v osnovi krščansko sporočilo: naj bi ljudje nikdar več ne zgrmeli v prepad zla, to je vojne. Njegovi romani so še: Kje si bil Adam? Konec službene vožnje, Klovnovi pogledi, Hiša brez čuvajev, Kruh otroških let, Biljard ob pol desetih…Skupinska slika z gospo, Izgubljena čast Katharine Blum ali Kako nastane in kam lahko vodi nasilje … Leta 1972 je za svoje literarno ustvarjanje prejel tudi Nobelovo nagrado.
več: S. Čuk, Heinrich Boll. Nobelov nagrajenec za književnost: Aktualnosti, v: Ognjišče 12 (1972), 28-29.
njegova misel:
Zame obstaja učlovečeni Bog. In ker človeka, slehernega človeka, v vseh njegovih razsežnostih jemlje resno, moram tudi jaz ravnati tako.
LETA 1989 UMRL HERBERT VON KARAJAN
AVSTRIJSKI DIRIGENT (* 1908)
Med največje glasbenike 20. stoletja spada avstrijski dirigent Herbert von Karajan, ki je nastopal za dirigentskim pultom vseh pomembnejših evropskih opernih hiš in filharmonij, od Berlina do Milana in Londona. Leta 1967 je v Salzburgu ustanovil Velikonočni festival. Veliko njegovih poustvaritev klasične glasbe so posneli na plošče.
Leta 1988 je Rusija, takrat še komunistična Sovjetska zveza, proslavljala tisočletnico krščanstva. Velike zasluge za to ima kijevski knez sv. Vladimir, ki je povabil misijonarje iz Bizanca, potem ko je leta 988 sam prejel sveti krst.
LETA 1606 ROJEN REMBRANDT
HOLANDSKI SLIKAR IN GRAFIK, SLIKAR ČLOVEŠKIH ZNAČAJEV († 1669)
Rembrant (s polnim imenom Rembrant Harmenzoon van Rijn) je eden največjih umetnikov vseh časov. V središču njegovega ustvarjanja je bil človek raznih narodnosti in starosti. Navdihoval se je tudi ob Svetem pismu. Znana je njegova slika vstalega Jezusa z učencema v Emavsu.
LETA 1799 ROJEN IGNACIJ HOLZAPFEL
DUHOVNIK IN PESNIK, DOBROTNIK GLUHONEMIH
Tržičan Ignacij Holzapfel (‘Lesnika’) je bil v gimnaziji v Ljubljani eno leto pred Prešernom, v bogoslovju pa je bil sošolec Friderika Barage. Kot duhovnik je deloval v različnih krajih, nazadnje je bil dekan v Ribnici. Za Krajnsko čbelico je napisal nekaj okornih pesmi; Prešeren mu je namenil “puščico” “Lesničnjeku in Levičnjeku”. Izkazal se je kot dobrotnik: ljubljanski gluhonemnici je zapustil 50.000 goldinarjev.
LETA 1850 ROJENA MARIA FRANCESCA CABRINI
AMERIŠKA REDOVNICA ITALIJANSKEGA RODU, SVETNICA († 1917)
Ta močna žena, ki pa je bila po postavi krhka in bolehna, se je rodila na današnji dan v kraju Santangelo pri Lodiju v Lombardiji kot petnajsti otrok kmečkih staršev. Ko je bila kot sedemletna deklica pri birmi, je živo začutila, da jo Bog kliče k apostolskemu in misijonskemu delu. Zaradi šibkega zdravja je noben samostan ni hotel sprejeti. Redovnica je postala po drugi poti. Škof iz Lodija jo je prosil, naj uredi razmere v dobrodelnem zavodu, ki sta ga dve lahkomiselni redovnici skoraj uničili. Frančiška je kmalu dosegla tak uspeh pri negi in skrbi za svoje sirote, da je škof podprl njeno zamisel, da ustanovi novo redovno skupnost. Njena pravila je potrdil papež Leon XIII. leta 1887. Materi Cabrini je svetoval, naj gre misijonarit med italijanske izseljence v Ameriki. Poslušala je njegov nasvet. Ko je s skupino svojih redovnic prišla v New York, ji je bilo devetintrideset let. Brž se je lotila dela, kot smo že zvedeli. Svojim sestram je zmerom ponavljala: »Delajmo, delajmo, spočile se bomo že v večnosti!« Leta 1909 je dobila ameriško državljanstvo. Njene ustanove so rasle po deželah Severne, Srednje in Južne Amerike, po številnih evropskih državah in celo v Avstraliji.
Moj Bog, zahvaljujem se ti, da ne gre vse tako, kot bi hotela jaz.
Delajmo, delajmo… spočile se bomo že v večnosti. Delajmo pošteno in pravično in Gospod bo naše delo blagoslovil.
LETA 1858 ROJEN ANTON DANILO
SLOVENSKI GLEDALIŠKI IGRALEC, REŽISER IN PUBLICIST († 1947)
Pravo ime tega odličnega igralca, režiserja in publicista, je Anton Cerar, priimek Danilo je umetniški, ki ga je potem prevzela tudi njegova soproga Avgusta. Bil je vsestranski igralec in med tistimi, ki so postavljali temelje slovenskega gledališča. Poleg žene Avguste (1869-1958) je po njegovi poti šla tudi hči Mira (1899-1979).
LETA 1869 ROJEN IVAN ZAJEC
KIPAR († 1952)
Kiparstva se je učil pri očetu na Igu, po njegovi smrti pa je s pomočjo denarne pomoči sorodnice študiral na Dunaju in bil med najboljšimi učenci. Obvladal je tudi klesanje in še nekatere druge veščine in že na akademiji je prejel številna priznanja. Navduševal se je nad mojstrovinami renesančnega kiparstva in jih tudi kopiral, nekaj časa je delal tudi pri Meštroviću, med obema vojnama pa je poučeval modeliranje in kiparstvo v Ljubljani. Njegovo najbolj znano delo doma je Prešernov spomenik v Ljubljani.
LETA 1871 UMRL ANTON UMEK-OKIŠKI
PESNIK (* 1838)
Celovški gimnazijski profesor Anton Umek, ki si je po rojstnem zaselku Okič pri Boštanju privzel vzdevek Okiški, je zgodaj začel pisati pesmi. Izdal je tudi tri knjige: zajetno pesnitev Slovanska blagovestnika Ciril in Metod (1863), ep Abuna Soliman (1863) o Ignaciju Knobleharju, slovenskem misijonarju v Sudanu, in zbirko lirike Pesmi (1865).
LETA 1904 UMRL ANTON PAVLOVIČ ČEHOV
RUSKI PISATELJ,MOJSTER LIRIČNE DRAME (* 1860)
Ko slišimo ime ruskega pisatelja in dramatika Antona Pavloviča Čehova, nam takoj pride na misel njegova znamenita drama Češnjev vrt, ki je prišla na odre po vsem svetu. Čehov je bil eden najpomembnejših ruskih književnikov ob koncu 19. stoletja, mojster kratke proze. Še večji je njegov pomen za razvoj svetovne dramatike: dramo je spremenil v niz rahlo povezanih liričnih pripovednih in razpoloženjskih prizorov.
njegova misel:
Če hočeš razumeti življenje, nehaj verjeti, kar ljudje govorijo in pišejo. Opazuj raje samega sebe in ustvari si svoje lastne misli.
LETA 1941 UMRL AVGUST ŽIGON
LITERARNI ZGODOVINAR, TEORETIK, BIBLIOTEKAR IN PREŠERNOSLOVEC (* 1877)
“Od opredelitev, s katerimi je poskušala literarna veda določiti bistvo Prešernovega pesniškega dela, se zdi še zmeraj najbolj daljnosežna tista, ki jo je zapisal Avgust Žigon v spisu France Prešeren, poet in umetnik (1914). Tu jo je zaokrožil v trditev, da se je Prešernu – podobno kot pred njim edino še Goetheju – posrečilo doseči sintezo antike in moderne oziroma klasike in romantike, s čimer je mišljena predvsem združitev objektivnosti in subjektivnosti, narave in duha,” sodi literarni zgodovinar Janko Kos. Literarni zgodovinar in teoretik Avgust Žigon, ki ga predstavljamo ob obletnici njegove tragične smrti, je šel v zgodovino slovenske književnosti s svojo “arhitektonsko teorijo”, ki jo je povzel iz umetnostne zgodovine in je po njej razlagal Prešernove pesmi. Žigon s svojim pojmovanjem Prešerna v slovenski literarni vedi ni uspel, spodbijal ga je zlasti ugledni prešernoslovec France Kidrič. Strokovnjaki so si edini, da je Žigon trajno pomemben v nekaterih novih osvetljavah in predvsem v objavah dragocenega arhivskega gradiva.
Pesnica, publicistka, urednica in prevajalka Erna Muser, rojena v Trstu, je bila s svojim pisanjem glasnica žensk. Veliko je pisala o Zofki Kvedrovi, zlasti v spremni besedi k njenim knjigam Vladka, Mitka, Mirica in Njeno življenje. Med drugo svetovno vojno je bila internirana v nemškem ženskem taborišču Ravensbruck; po vojni je uredila zbornik pričevanj Ravensbruck.
LETA 2007 UMRL FRANC SODJA
DUHOVNIK, LAZARIST, PESNIK IN PISATELJ, PREROK USMILJENJA PRED VRATI PEKLA (* 1914)
“Ko sem pred leti hodil h kiparju Goršetu v Sveče na Koroškem, sem bil vselej pozoren na majhen lesen kip v njegovem muzeju, ki ga je mojster imenoval Prerok. Ob njem sem nehote pomislil na Franceta Sodja… Zame je Prerok predstavljal Sodja,” je v uvodu h knjigi Franceta Sodja Pred vrati pekla, katere tretja izdaja je izšla leta 1992 v Sloveniji, zapisal dr. Franc Rode, Sodjev redovni sobrat lazarist. Taras Kermauner pa je Sodju zapisal: “Sodja svetuje – z zgodbo svojega življenja: edino pri Njem kot trpečem in odrešujočem boste našli milost, mir, varnost, smisel.”
Svojo življenjsko zgodbo je Franc Sodja podal v svoji knjigi Pisma mrtvemu bratu (Ljubljana 1991). “Po mojem je to ena najboljših duhovnih avtobiografij, kar jih je napisal Slovenec, pa še marsikdo drug,” sodi dr. Franc Rode. “Sodja osupljivo globoko zareže v življenje. Vidi se, da je iz rase pristnih mistikov. Posebnost Sodjevega dela je v tem, da knjigo piše mistik iz alpskega sveta, kar je čista redkost. Mistiki namreč povečini prihajajo iz planjave ali iz puščave. Sodja pa je fant z gora in v tem je vsa posebnost in izvirnost njegovega izrednega pričevanja.”
… preberimo nekaj njegovih modrih besed, porojenih iz globoke povezanosti z Bogom.
+ Morda bi bilo življenje bogato, če bi vsako jutro pred premišljevanjem očistili sebe sebičnih namenov, ki so včasih takoj vidni in jih niti na zunaj ne moremo prikrivati.
+ Najlepše bi bilo, če odpuščanja ne bi bilo treba. Če bi izpolnili v celoti Jezusovo zapoved ljubezni vsi, bi resnično ne bilo treba odpuščati.
+ Za dialog je treba notranje zrelosti, iskrenosti, plemenitosti, širine duha, zmožnosti poslušanja in veliko potrpežljive ljubezni.
+ Bog ti je podaril kratek čas življenja na zemlji, da v preizkušnjah bolečinah in trpljenju z vsemi svojimi sposobnostmi izpoveš eno samo besedo: ljubim.
+ Če smo razumeli načrt in željo Gospodovo, potem moremo reči, da imamo nebesa že na zemlji. Kaj drugega pa so nebesa kot življenje v Bogu; mi pa že na zemlji počivamo v Bogu, če živimo življenje svojega poklica.
+ Vsako jutro stopi pred Gospoda, kot da šele tisto jutro pričenjaš življenje, in mu obljubi zvestobo, in vsak večer pri izpraševanju vesti, ko prosiš odpuščanja za pogreške, spet upri pogled vanj s trdno voljo, da drugo jutro pričneš z novo gorečnostjo.
+ V sanjarjenju o velikih delih premnogi zapravljajo čas in pozabljajo, da je sedanji trenutek preprostega življenja tisto, kar moram posvetiti, da bom svet.
+ Za vse velja: čim manj govori in prepričuj z razlogi, pač pa pridigaj z dobroto, mirom in veseljem in spreobračaj s svojim požrtvovalnim življenjem!
+ Ljubezen brez trpljenja je dvomljive vrednosti. Trpljenje brez ljubezni je mrtvo, neplodno. Le ljubezen in vdano trpljenje gradita osebnost in rešujeta svet
+ Najbolj poganska dežela že ima vsaj nekaj ljudi, ki hodijo od vasi do vasi z bogastvom nadnaravnega življenja in iz njihovih duš Kristus sam blagoslavlja pogansko okolico.
+ Razpeti med rojstvom in smrtjo si gradimo večnost. Od prvega trenutka so naša srca žejna večne ljubezni.
+ Mlad komaj sanjaš, kaj te čaka, na stara leta moraš priznati, da je človek neštetokrat najtežje breme sam sebi.
DUHOVNIK, SLOVNIČAR, PREVAJALEC ŠOLSKIH IN NABOŽNIH KNJIG († 1860)
Teologijo je študiral v Ljubljani, po posvečenju je bil ljubljanski stolni katehet. Leta 1817 je postal profesor slovenščine na ljubljanskem liceju. Napisal je knjigo (1825), v kateri je objavil svojo različico slovenske abecede, ki naj bi nadomestila tedaj uporabljano bohoričico. Upošteval je zahtevo Jerneja Kopitarja, ki je predvideval za vsak glas svojo črko. Ker je imela metelčica preveč in prezapletene znake (nekatere črke so bile prevzete iz cirilice), ni prišla v redno uporabo. Prepovedana je bila leta 1833.
LETA 1789 ZAČETEK FRANCOSKE REVOLUCIJE
Z zavzetjem mestne trdnjave in zapora Bastilje, se je na današnji dan začela francoska revolucija. To je bil največji politični in socialni preobrat na podlagi razsvetljenstva, katerega glasniki so bili predstavniki prebujajočega se meščanstva, ki so ostro napadali absolutizem francoskih kraljev. Ludvik XVI. je po 175 letih spet sklical deželne stanove in poslanci tretjega stanu (meščanstva) so se proglasili za ustavodajno skupščino, množice pa so napadle Bastiljo. Narodna skupščina je izdala odlok o pravicah človeka in državljana, in tako odpravila vse stanovske privilegije (fevdalizem). Odpravili so monarhijo in razglasili republiko, leta 1793 je bil usmrčen kralj. Leta 1995 se je z novo ustavo revolucija končala.
LETA 1795 UMRL ANTON TOMAŽ LINHART
DRAMATIK, PESNIK, ZGODOVINAR IN ŠOLNIK (* 1756)
Za pravega začetnika slovenske dramatike velja Anton Tomaž Linhart, ki se je rodil leta 1756 v Radovljici. V mladih letih je bil gojenec jezuitov in cistercijanov, velja za pravega začetnika slovenske dramatike. Na pobudo barona Žige Zoisa je napisal prvi dve slovenski odrski deli. Po nemškem vzoru je priredil igro Županova Micka, po francoski predlogi pa je napisal komedijo Ta veseli dan ali Matiček se ženi. Obe njegovi igri prevzameta gledalce še danes. Poleg obeh dram je Linhart izdal tudi pesniško zbirko v nemščini Cvetje s Kranjskega, in Poskus zgodovine Kranjske in drugih dežel južnih Slovanov Avstrije, nedokončano delo, napisano v nemščini, zato velja tudi za enega začetnikov slovenskega zgodovinopisja.
LETA 1815 ROJEN JAKOB VOLČIČ
DUHOVNIK IN ZBIRATELJ NARODEGA BLAGA († 1888)
Rojen v Gorenji vasi pri Retečah v vasi Sv. Andrej pri Škofji Loki, kot duhovnik tržaško-koprske škofije je služboval najprej v slovenski, do smrti pa še v hrvaški Istri. V Istri je nabiral ljudsko blago in ga objavljal v slovenskem in hrvaškem tisku (Kmetijske in rokodelske novice, Slovenski glasnik, Slovan). Zbiral je pesmi, pregovore, raziskoval običaje in vraže.
LETA 1905 UMRL JANEZ TRDINA
PISATELJ IN ZGODOVINAR (* 1830)
Janez Trdina velja za začetnika in mojstra folklorne proze v slovenski književnosti. Do visoke stopnje jo je razvil v svojih Bajkah in povestih o Gorjancih (1882-1888). “Vse te bajke so se zarodile v moji fantaziji, ali v narodnem duhu, poleg narodnih nazorov, spominov in poročil… Trudil sem se, da stare narodne nazore pomnožim in obogatim z idejami napredujočega časa: z rodoljubjem, svobodoljubjem, slovenstvom, slovanstvom, s hrepenenjem po prosveti in vseh drugih zakladih, ki pospešujejo človeško blaginjo. Obenem pa sem se odločil udrihati po praznoverju, ki se je obesilo na pravo vero Kristovo in jo tišči k tlom ter preti, da jo ugonobi s svojimi izmišljotinami.” Tako je zapisal v svoji nadvse zanimivi avtobiografiji Moje življenje.
več: S. Čuk, Janez Trdina: Obletnica meseca, v: Ognjišče 7 (2005), 40-41.
njegove misli:
Dejal sem sam sebi: »Izpolnjeval bom svoje dolžnosti, živel pošteno in si ohranil čisto vest, pa se mi ne bo treba bati nikogar in še najmanj pravičnega in predobrega božjega Očeta.«
Pred smrtjo se ne bom vprašal: čemu sem živel? Če ne telesno, vsaj v duhu bom povzdignil proti svojemu Bogu roke in oči in molil: Prisrčna ti hvala, blagi Oče, da si me ustvaril in mi podaril dovzetno dušo, ki je spoznala tvoj prelepi svet in tvojega človeka … in vzvišen poklic in namen njegov.
Kdor ljubi naravo, ne more biti nikoli povsem nesrečen.
Kar je ljudi na svetu, nima nobeden vzroka druge zaničevati, sebe povzdigovati.
LETA 1912 ROJENA MIRA MIHELIČ
PISATELJICA IN PREVAJALKA († 1985)
»Ali si sploh upam pogledati sebi v obraz, ne takšni, kakršna sem danes, temveč tisti davno izgubljeni majhni deklici, potem dekletu, pa mladi ženi, nato pisateljici, ki je po kdo ve kakšnem čudežu odkrila svoj pravi poklic? Ali si upam povedati vse o sebi, torej tudi o svojih najbližjih, ali sem si to kdaj resnično upala?« je zapisala Mira Mihelič na prvi strani svoje avtobiografije Ure mojih dni (Pomurska založba, 1985), ki je izšla malo pred iztekom njenega rodovitnega življenja. »V svojih knjigah sem povedala veliko o sebi, toda vsakdo ne more povedati vsega, kakor sem ugotovila, ko sem brala spomine raznih pisateljev in pisateljic … Nikoli ne bom povedala laži, včasih pa bom – usmiljeno – kaj zamolčala.« Povedala je veliko o svojem otroštvu in mladosti, o svojem zgodnjem zakonu in materinstvu, o trpljenju, ki ga je prestala med drugo svetovno vojno, pa o pisateljskem delu in delovanju v pisateljskih združenjih. Ob njeni smrti je pesnik Ciril Zlobec zapisal, da “smo izgubili več, kot smo bili za njenega življenja pripravljeni priznati, da je njena resnična vrednost”.
več: S. Čuk, Mira Mihelič: Obletnica meseca, v: Ognjišče 7 (2012), 50-51.
njena misel:
Tako ali drugače: otroci so žrtve svojih staršev in tragično je, da postanejo potem naše žrtve. Sicer ne zmerom, res pa je, da nosimo v sebi dediščino in zmote prejšnjih rodov.
LETA 1912 ROJEN JULIJ SAVELLI
NARODNO PREBUDNI DELAVEC, OČE SLOVENSKE PESMI V ARGENTINI († 1993)
Po gimnaziji v Celju je na Univerzi v Ljubljani ob študiju prava študiral glasbo in sodeloval pri Akademskem pevskem zboru Franceta Marolta. Leta 1945 se je umaknil v Argentino in kmalu ustanovil Slovenski pevski zbor Gallus, ki ga je vodil 40 let; za njim ga vodi hčerka Anka. Zbor je močna opora slovenstva in vere med našimi rojaki v Argentini. Julij Savelli je leta 1992, ob svoji 80-letnici, prejel odličje sv. Cirila in Metoda, najvišje odlikovanje Slovenske škofovske konference.
LETA 1918 ROJEN INGMAR BERGMAN
ŠVEDSKI GLEDALIŠKI IN FILMSKI REŽISER († 2007)
Filmska legenda, ki se je v zgodovino zapisal s filmi Sedmi pečat, Molk, Kriki in šepetanja,, Prizori iz zakonskega življenja, Fanny in Alexander (štirje oskarji), Bille August, Sarabanda. Tematika njegovih filmov je bila zelo življenjska: medčloveški odnosi, zakonsko življenje, odnos med sinom in materjo, družbeni odnosi. V njegovih filmih je tudi veliko njegovih osebnih razmišljanj, razumskih in etičnih vprašanj, tudi vprašanje vere in nevere (po izgubi vere v Boga), nekateri filmi so tudi zelo mračni (zakonci v krizi, razklane osebnosti, odsotnost Boga). Poleg filma je bil zelo povezan tudi z gledališčem (Strindbergove igre), režiral pa je tudi v operi.
o njem:
Ingmar Bergman je bil morda največji filmski umetnik, gledano v celoti, od odkritja filmske kamere. (Woody Allen)
njegova misel:
Delanje filmov je zame instinkt, potreba, tako kot hrana, pijača ali ljubezen.
LETA 1932 UMRL FRANC JESENKO
BOTANIK IN GENETIK (* 1875)
Doma iz Škofje Loke, po končani srednji šoli v Ljubljani, je na Dunaju študiral naravoslovje. Kot skrbnik za dva arabska princa je veliko potoval po Evropi in tudi na Arabski polotok in v Egipt in preučeval puščavske rastline. Po letu 1909 je bil tudi predavatelj na visoki kmetijski šoli na Dunaju (danes univerza). Po prvi vojni se je vrnil domov in postal predavatelj in profesor na Univerzi v Zagrebu, v Ljubljani je sodeloval pri organizaciji botaničnega inštituta in postal leta 1921 prvi profesor botanike na novoustanovljeni Univerzi v Ljubljani. Najbolj pomembno je njegovo delo na področju križanja pšenice in rži, bil pa je tudi eden od glavnih pobudnikov ustanovitve Triglavskega narodnega parka. Na ljubljanskem Rožniku je v njegov spomin poimenovana botanična učna pot, v Ljubljani pa ulica; Biotehniška fakulteta v Ljubljani od leta 1972 podeljuje Jesenkova priznanja za dosežke v biologiji na Slovenskem.
več: S. Čuk, Fran Jesenko (1875-1932): Obletnica meseca, v: Ognjišče 7 (2022), 36-37.
LETA 1967 UMRL ALOJZ GRADNIK
PESNIK, SODNIK IN PREVAJALEC (* 1882)
Spominjamo se smrti pesnika Alojza Gradnika, čigar lirika je razmišljujoča. “Čustvene in duhovne stalnice Gradnikovih pesmi so: ljubezen, smrt, življenje, zemlja, narava, domovina, mati, Bog” (F. Zadravec). Literarni zgodovinar Anton Slodnjak je o njem zapisal: “Že v mladih letih je zaslutil, da se človek začne odkrivati v svojem bistvu šele spričo ljubezni in smrti. In prikazovanju tega poglavitnega trenutka v svojem in vsakterem človeškem bivanju je po prilično dolgih učnih letih posvečal poglavitno ustvarjalno pozornost.”
O Bog, ko padem, naj odpadem zrel, / naj me tvoj dih pred žetvijo ne sname, / naj ne bom gnil in trpek in ko slame / in listja osušen pepel.
Samo smrt svobode zor je: / v nji spet najdeš, kar si ljubil, / večnosti ti vrne morje / kar si ljubil in izgubil.
Bila pomlad je in bilo je poletje, / zoreli so in dozoreli klasi, / siveli so in osiveli lasi, / poišči zdaj pred zimo si zavetje!! // Odloži jo, če je že prazna kupa! /Če vina ni, boš moral jo v osami / polniti samo s svojimi solzami. / O blažen, blažen tisti, ki še upa!
Samo en gost je, ki še mora priti. / Ne bo povedal, ob kateri uri, / ne bo zahteval jesti in ne piti / in samo tiho bo zaklenil duri.
»Kolikokrat sem rekel mu: „Razum, / povej, razreši mi: odkod in kam? ” / In čakal sem zaman in bil sem sam / in vedno bolj mi venel je pogum. / Zdaj ne sprašujem več in le srca / utrip poslušam, sok njegov in tok, / ko vzburjen trka: „Zunaj je tvoj Bog, / odpri mu vrata ...
frančiškanski duhovnik, pesnik, urednik, filozof (* 1895)
Na Bledu rojeni Franc Sekovanič je v mladih letih postal frančiškan z redovnim imenom Krizostom. Poleg raznih služb v svojem redu je urejeval mladinske nabožne liste Lučka z neba, Luč, Lučka. Pisal je pesmi, črtice, povesti in igrice. Pod naslovom Otroške igrice je izdal 8 knjižic (1931–1939) odrskih prizorov s pesmicami, v posebni zbirki pa pesmi Božji smehljaji (1943). Več njegovih pesmi je uglasbenih in jih pojemo pri bogoslužju (Tam stoji pa hlevček, Na kamelah jezdijo, Marija, ti pomagaj nam, Mogočno se dvigni, Pridi, ljubi Jezus).
LETA 1973 UMRL STANKO LEBEN
Romanist, prevajalec, vpeljal študij španščine, literarni kritik (*1897)
Literarni zgodovinar, kritik in prevajalec Stanko Leben je bil med prvo svetovno vojno na fronti in v ujetništvu, nato je v Ljubljani študiral romanske jezike in filozofijo. Nekaj časa je poučeval na srednjih šolah, od leta 1938 do upokojitve (1956) je na ljubljanski univerzi predeval romansko jezikoslovje ter vpeljal študij španščine. Bil je med ustanovitelji literarne revije Sodobnost (1933–1941). Veliko je prevajal iz romanskih jezikov ter objavljal razprave s področja romanske književnosti.
LETA 1987 UMRL STANKO GOGALA
PEDAGOG, PROFESOR (* 1901)
Po osnovni šoli v rojstnem Kranju in gimnaziji v Ljubljani je na tamkajšnji univerzi končal filozofski študij z doktoratom. Pred vojno je poučeval na raznih srednjih šolah, po vojni pa je bil univerzitetni profesor za občo pedagogiko in didaktiko. Uvrščajo ga med predstavnike kulturne pedagogike, ki vzgojo pojmuje kot doživljenjski kulturni proces. O pedagoških vprašanjih je veliko pisal. Na Drugem evharističnem kongresu v Ljubljani leta 1935 je sodeloval s predavanjem Eden je vaš učenik.
njegova misel:
Naloga in dolžnost šole bi bila, da bi znala stopiti v stik z življenjem, da bi tako lahko začutila mladostnika, njegova razmišljanja, težave ter o tem z njim tudi spregovorila. Učenec bi v svojem razvoju moral pridobiti resen in stvaren odnos do življenja. V mladih namreč prevladuje praktični interes in šolsko delo postaja toliko težje, kolikor bolj se postavlja v ospredje predmete, ki so precej oddaljeni od realnosti.
LETA 1994 UMRL FERDO GODINA
KNJIŽEVNIK in UREDNIK (* 1912)
Rodil se je v kmečki družini v Dolnji Bistrici. Po gimnaziji v Ljubljani in Mariboru je v Ljubljani študiral pravo. Pravniškega poklica ni nikoli opravljal. Pred vojno se je preživljal kot književnik, po vojni z raznimi javnimi službami. Pisal je samo o Prekmurju, o življenju malih ljudi, ki jih je dobro poznal. Zapustil je nad trideset knjig. Njegovo najbolj znano delo je roman Bele tulpike (1945). Lojze Kozar je o njem zapisal, da je v svojih delih zelo stvarno presojal povojno življenje v Prekmurju.
GLEDALIŠKI IGRALEC, REŽISER PISATELJ IN ZALOŽNIK († 1922)
Prigodniški pisatelj, ki se je po ljudski šoli sam izobraževal, je v svoji rojstni vasi Kontovel pri Trstu ustanovil prosvetno društvo in v Trstu podpiral izdaje slovenskih knjig. Sodeloval je v tržaškem dramatičnem društvu. Pisal je burke (veseloigre), ki so jih igrali amaterski odri po vsej Sloveniji (Ne kliči vraga, Trije tički, Moč uniforme).
LETA 1900 ROJEN MIRAN JARC
PESNIK, PISATELJ, DRAMATIK, PUBLICIST IN PREVAJALEC († 1942)
Literarni kritik Josip Vidmar v svoji knjigi Obrazi (1979) pripoveduje o svojem prvem srečanju s pesnikom Miranom Jarcem. Bilo je na kulturnih dnevih v Novem mestu leta 1920. “Na literarnem večeru, ki je zaključil prvi dan, 26. septembra, je zbudil pozornost občinstva poleg Antona Podbevška zlasti Miran Jarc z recitiranjem svojih fantastičnih in ekspresionističnih pesmi… K vtisu je veliko prispevala zunanjost mladega pesnika: njegova sloka, visoka postava z votlimi prsmi, njegov nekako izpiti, bledi obraz z velikimi, zmeraj začudenimi in mistično motnimi očmi pod vdrtim čelom in njegov globoki mirni glas rojenega hipnotizerja… Vse pa nas je zares prevzel s svojim Vrtiljakom in s kozmično grozljivostjo te pesmi.” Na tem večeru je bil tudi slikar Rihard Jakopič, ki je kasneje zapisal: “Ob splošni tihoti se prikaže mistična postava Mirana Jarca. Pobožno kakor romar, ki se poda na božjo pot, je stopil na oder in s skrivnostnim glasom je bral odlomek svojega Skrivnostnega romarja (to je bil prvotni naslov njegove prve pesniške zbirke).” Tega “občutljivega in komaj doumljivega poeta” (J. Vidmar) se spominjamo ob njegovi obletnici.
Od vekov je določeno, da bodi človek več kakor prst, rastlina ali žival. Človek, ki je v njem delež zemlje, rastlin in živali, da bi jih čutil, bodi zvest čuvar luči, ki mu jo je prižgal Gospod.
Večerno topli, sočni ton šumečih trav, gozdov in vod, / mraku, pokoja; zvon z daljav proseč, tožeč, težko pojoč; / in spev mehak je zazvenel, zašelestel in kot ljubav / in plah pozdrav je trepetal; bolesti prošle vzdih srca / se razpršil je kot oblak v neba modrine … Tedaj srce zaslutilo, začutilo je v sebi moč, / neviden trak je vzplapolal in se razpel je iz srca / in prek neba tja do daljav večernih zor; škrlatni plašč, / želje in misli pojejo v molitvi tajni, brez besed, / kot da se pogovarjata v večernem molku Duša, Bog.(Večerni pogovor)
LETA 1948 UMRL GEORGES BERNANOS
FR. PISATELJ, PISEC DNEVNIKA VAŠKEGA ŽUPNIKA (* 1888)
Francoski pisatelj Georges Bernanos je po študiju prava in filozofije nekaj časa deloval kot časnikar, nato pa kot svobodni umetnik. V svojih romanih je kot trden katoliški vernik obsojal strahopetnost in neznačajnost francoske buržoazije. Svoj umetniški vrh je dosegel z romanom Dnevnik vaškega župnika (1936). Mlad, bolehen duhovnik, je kmalu po prihodu na župnijo začel pisati dnevnik, ki mu bo pomagal spoznavati samega sebe in svoje župljane. Roman je v slovenskem prevodu Jakoba Šolarja prvič izšel leta 1939.
nekaj njegovih misli:
Ljubezen do bližnjega ni to, kar si predstavlja svet, in, če izvolite prav misliti na to, česar ste se nekoč učili, boste priznali, da je čas za usmiljenje, čas za pravičnost in da je edina nepopravljiva nesreča v tem, da se nekoč brez kesanja znajdeš pred Obličjem, ki odpušča.
O Bog, meni, ki ne znam ljubiti po tvoji milosti, ne odvzemi ponižnega sočutja, trdnega kruha sočutja, ki ga mi grešniki moremo lomiti skupaj, sedeč na robu ceste, molče in s sklonjenimi glavami, kakor stari berači.
Molitev je dar otroštva, ki največkrat ne preživi otroštva. Ko smo otroštvu dali slovo, moramo dolgo trpeti, da se vrnemo nazaj tja, kakor čisto na koncu noči najdemo jutranjo zarjo.
Drobna opravila se nam zdijo neznatna, vendar dajejo duši mir. So kakor poljsko cvetje: ena sama cvetlica je neopazna, vse skupaj pa so paša za oči in nas prepojijo s svojim vonjem.
Krščanstvo je prineslo svetu resnico, ki je ne bo nobena reč več ustavila, ker je bila ta resnica že prej v najglobljem dnu človekove vesti in se je človek koj spoznal v njej: Bog je odrešil vsakega izmed nas in vsakdo med nami je vreden Božje krvi.
Neznatni opravki se zde ničvredni, a ravno tl dajejo mir. To je tako, vidiš, kakor poljske cvetlice: mislimo, da so brez vonja, vse skupaj pa le diše. Molitev neznatnih opravkov je nedolžna.
Velika nesreča tega sveta, velika žalost ni to, da obstajajo neverniki, marveč to, da se mi imenujemo vernike, ko smo vendar tako povprečni kristjani; in čedalje bolj se bojim, da smo mi tisti, ki svet kvarimo in pohujšujemo, da smo mi tisti, ki vlečemo strele nase.
Res škoda, da je kardinala mogoče prepoznati že od daleč po njegovem lepem škrlatnem plašču, medtem ko se svetnik v življenju ne loči po nobeni posebnosti na obleki. več:
LETA 1981 UMRL ŠTEFAN STEINER
SLOVENSKI MORALNI TEOLOG IN PESNIK (* 1926)
Rodil se je leta 1926 v Beltincih, prekmurski župniji, kjer je bila v njegovih časih skoraj vsako leto nova maša. Štefan se je po svoji novi maši leta 1953 poglabljal v študij moralne teologije v Rimu in bil od leta 1965 do prezgodnje smrti profesor te bogoslovne vede na Teološki fakulteti v Ljubljani. Dvakrat je bil izvoljen za dekana. V svojih učbenikih Človekov poklic v Kristusu in Človeško življenje v ljubezni Kristusovi je moralno teologijo v duhu koncila gradil na temelju Kristusovih blagrov. Oznanjal jo je z govorjeno in pisano besedo.
LETA 2002 UMRL RAFKO VODEB
DUHOVNIK, TEOLOG, FILOZOF, UMETNOSTNI ZGODOVINAR, PROFESOR, PESNIK, PREVAJALEC (* 1922)
Po osnovni šoli v Artičah in klasični gimnaziji v Mariboru, je maturiral v Ljubljani in med vojno doštudiral na papeški univerzi Urbaniana. Leta 1948 je bil posvečen v duhovnika, nekaj časa je bil asistent, nato predavatelj zavoda Propaganda Fide, po študiju arheologije in umetnostne zgodovine v belgijskem Louvauinu je predaval na Urbaniani, nekaj časa je vodil slovenske oddaje na vatikanskem radiu in se leta 1971 vrnil v domovino. Dvajset let je predaval cerkveno umetnost na TF, bil urednik in tajnik na Mohorjevi družbi, urednik Nove mladike, revije Znamenje, Prenove … Pesmi je objavljal v tržaški Mladiki in argentinskem Meddobju, leta 1953 izdal prvo zbirko (Kam potujejo oblaki), nato pa še Človek sem in In vse bo luč (1994). Veliko je tudi prevajal (iz italijanščine) med drugim delo Antona Trstenjaka Med ljudmi: Pet poglavij iz psihologije medčloveških odnosov, njegovo zadnje veliko delo je prevod monografije Marka Rupnika Kapela Odrešenikove matere … Napisal je vrsto spremnih besed k avtorskim knjigam in prevodom.
več: B. Rustja, Bolniška soba je moja kapela. Pogovor z Rafkom Vodebom. (Naši preizkušani bratje), v: Ognjišče 7 (2002), 24-26.
nekaj njegovih misli, poezije:
Umetnost ublaži mnoga nasprotja in sovraštva, poveže ljudi na osnovni ravni človečnosti. Po mojem je to prva naloga umetniškega dela.
Sreča je zelo relativen pojem. Odvisno je, kako jo pojmuješ, kaj pričakuješ od življenja, kako gledaš na sebe, na življenje, na svet.
Sem: in nihče ni še bil tak in nihče ne bo tak; in nihče ni gledal sonca, kakor ga jaz vidim, in nikomur ne bo žvižgal veter, kakor žvižga meni.
Prihajaš, Gospod Jezus, podnevi, sredi hrupa, in v miru noči, k iskalcu, ki te kliče, in k ravnodušnemu, zastonjski dar.
Preišči moje srce, Gospod, / obišči me ponoči / in skritih zablod me očisti. / Nagni k meni svoje uho, / duha spokornosti v meni obnovi. / Poslušaj moje prošnje, / ko molče vpijem k tebi.
ANGL. HUMANIST, PISATELJ, PESNIK, PRAVNIK, DRŽAVNIK IN – SVETNIK KATOLIŠKE CERKVE (* 1477)
Leta 1965 je ameriški režiser Fred Zinnemann posnel film Človek za vse čase. Pripoveduje zgodbo o zvestobi glasu vesti, katere junak je Thomas More (1477-1535), angleški humanist, pisatelj, pesnik, pravnik, državnik in – svetnik katoliške Cerkve. Ni hotel priseči zvestobe kralju, ki se je samovoljno razglasil za poglavarja Cerkve v Angliji. Iz ječe, kjer je bil zaprt več kot eno leto (od novega leta je odprta za obiskovalce), da bi se “omehčal”, je svoji hčerki Marjeti pisal: “Nikdar ne bom nehal zaupati v neskončno dobroto Boga. Njegova milost me je doslej tako krepila, da sem bil raje pripravljen odpovedati se vsemu: službi, imetju in življenju, kakor pa da bi prisegel proti svoji vesti.” Zaradi te njegove možate doslednosti so papežu predlagali, da bi ga postavil za zavetnika politikov. Njegov god obhajamo 22. junija.
več: S. Čuk, s. Thomas More. Ne morem priseči proti svoji vesti. (Pričevanje), v: Ognjišče 7 (2000), 58-59. S. Čuk, sv. Tomaž More. (Pričevalec evangelija), v: Ognjišče 6 (2011), 24.
nekaj njegovih misli
Vsemogočni Bog, odvrni od mene vse prazne skrbi, / vse želje, da bi iskal hvalo in slavo, / sleherno čustvo zavisti, nezmernosti, lenobe, / vsak naval jeze in vsako željo po maščevanju, / vsak nagib, da bi drugim privoščil kaj hudega, / vsako namero, da bi v drugih vzbujal jezo, / vsako zadovoljstvo, ki bi ga morda občutil, / ko bi se spravil na koga, ko je potrt. // Dobri Gospod, naredi me ponižnega in nevsiljivega, / krotkega in miroljubnega, blagega in dobrohotnega, / rahločutnega, da ne bom ravnodušen do stisk ljudi. / V vseh mojih dejanjih, v vseh mojih besedah, / najprej pa tudi v vseh mojih mislih / naj odseva tvoj dobrotni in blagoslovljeni Duh. // Dobri Gospod, nakloni mi dejavno vero, / trdno upanje in gorečo ljubezen. / Tako ljubezen do tebe, moj dobri Gospod, / ki bo daleč prekašala mojo ljubezen do sebe. / Pomagaj mi , da ničesar ne bom ljubil, proti tvoji volji, / temveč se bom vedno ravnal po tvojem navdihu.
Če bom začutil, da me prevzema strah, tako da bi klonil, se bom spomnil svetega Petra, ki se je zaradi slabotne vere ob pišu začel potapljati, in bom storil kakor on. Klical bom h Kristusu: “Gospod, reši me!” Upam, da me bo prijel za roko in ne bo pustil; da bi utonil.
Prepričan sem, da me brez moje krivde Bog ne bo zapustil… Zato trdno upam, da me bo njegova usmiljena dobrota močno varovala in se bo nad menoj bolj izpričalo njegovo usmiljenje kakor pravičnost.
Ne bodi zaradi mene v prevelikih skrbeh, hčerka moja, naj se mi na svetu pripeti karkoli. Zgodilo se ne bo nič, česar bi Bog ne hotel. Kar pa on hoče, četudi bi se nam zdelo hudo, je v resnici najboljše.
LETA 1790 ROJEN JOŽEF TOMINC
PORTRETIST IN CERKVENI SLIKAR († 1866)
Jožef (Josip) Tominc se je risanja in slikanja učil že v svojem rojstnem mestu Gorica, od leta 1809 pa je šolanje nadaljeval v Rimu, kjer je ostal do leta 1820. V svoji zreli slikarski dobi je ustvaril odlične portrete tedanje plemiške in meščanske družbe, pa tudi preprostih ljudi, v katere se je z ljubeznijo poglobil. Veliko je slikal za cerkve na Primorskem, predvsem oltarne podobe. Leta 1830 naslikal podobo sv. Hilarija in Tacijana za glavni oltar goriške stolnice, ki je njegova največja oltarna slika.
LETA 1819 ROJEN IGNACIJ KNOBLEHAR
SLOVENSKI MISIJONAR IN RAZISKOVALEC († 1858)
Ignacij Knoblehar je bil misijonar v Sudanu in znamenit raziskovalec te afriške dežele. Sudanski domačini so Knobleharja zaradi njegove učenosti, modrosti in dobrote imenovali “Abuna Soliman” (Naš oče Salomon). Njegovo učenost so občudovali mnogi raziskovalci, ki so se srečali z njim. Slavni nemški naravoslovec Alfred Brehme, je o njem zapisal: “Bil je tako ljubezniv kakor učen, neutrudljiv pri svojem delu, vesel v občevanju s sopotniki, skromen in plemenit. Pisal je zares izvrsten znanstveni dnevnik.” O njegovi misijonski in znanstveni dejavnosti so se bralci po Evropi in pri nas lahko seznanjali v temeljitih in zanimivih Knobleharjevih letnih poročilih, ki so jih objavljala izvestja Marijine družbe za pospeševanje katoliškega misijona v osrednji Afriki, delno tudi časnika Zgodnja Danica in Laibacher Zeitung. Obširno Knobleharjevo poročilo o prvem (dvomesečnem) potovanju po Nilu je v knjižici Potovanje po Beli reki v nemščini in slovenščini objavil Vinko Klun (Ljubljana 1850). Med svojim bivanjem v Sudanu je Knoblehar opravil šest potovanj po Nilu. Vse, kar je videl in slišal in kar je doživel, je skrbno zapisoval. Zbiral je tudi etnološke predmete, ki so mu jih darovali prebivalci ob Nilu. V svoj ladijski dnevnik je zapisal, da je 16. januarja 1850 dosegel 4° 12′ severne širine. Dolga leta je ostal Knoblehar edini, ki mu je uspelo priti tako daleč na jug Sudana. Nameraval je napisati daljše delo o Sudanu, pa mu je to preprečila prezgodnja smrt.
To, kar me najbolj muči in boli, je misel na misijon, ne pa na moje zdravje in življenje, ki sem ga skušal vsaj malo porabiti za istega Boga, ki mi ga je daroval” (Ignacij Knoblehar v poročilu, ki ga je narekoval malo pred smrtjo).
LETA 1824 ROJEN MARKO PERNHART
PRVI SLO. REALISTIČNI KRAJINSKI SLIKAR († 1871)
Zibelka mu je tekla na Koroškem, v Tinjah je obiskoval ljudsko šolo, na Peci je pasel ovce in vzljubil krasoto gora. Že v otroških letih je začel poslikavati skrinje in panjske končnice. Razni dobrotniki so mu omogočili šolanje, največ pa se je naučil pri materi naravi. Slikal je popolnoma po naravi. Zaradi slikarstva je bil vnet hribolazec. Znamenita je njegova panorama Velikega Kleka (Grossglocknerja). Vse njegovo delo obsega okoli 1200 oljnatih slik, po večini krajinskih. Velja za prvega slovenskega pokrajinskega realista.
LETA 1835 UMRL MATIJA ČOP
JEZIKOSLOVEC, LITERARNI ZGODOVINAR IN KNJIŽEVNI KRITIK (* 1797)
Slavnostni govornik ob odkritju spominske plošče škofu Janezu Pogačarju, Lenčkovemu iz Vrbe, 28. avgusta 1912 na Breznici je bil domačin prelat Tomo Zupan. V pridigi se je sprehodil po 11 vaseh brezniške fare in predstavil vse (umrle) “slavne može”. “V Žirovnici pri Ovsenjeku se je rodil velikan učenosti, izmed Slovencev prvi veščak v jezikih: svetni gospod Matija Čop. Vročina ponedeljka 6. julija 1835 ga je premotila, da se je iz Ljubljane napotil do Save nad Tomačevim ter se šel vanjo kopat. V izgubo rodu je okrog osmih zvečer tu utonil. Govoril je takrat 19 jezikov, a star je bil šele 38 let in pol” (Tomo Zupan).
več: S. Čuk, Matija Čop. (Obletnica meseca), v: Ognjišče 7/8 (1995), 28-29.
misel o njem
In Čopova vera? Šla sta z moje matere očetom, Vrbanom Trtinom, nekokrat tu memo brezniškega pokopališča. Vstavil se je, vprl oko v spremljevalca in izustil: “Vrban, prebral sem knjig, da ti ne vem povedati, koliko – a, ko bi tega ne veroval, kar so me mati doma učili, ne imel bi nobene vere.” Taka beseda iz takih ust zaleže. Kolikrat sta mi ponavljala to Čopovo sodbo moj stari oče in moja stara mati. – Brezniške matere, ali ste čule, kako imenitne učiteljice ste ve? (Tomo Zupan v pridigi na Breznici, 28. avgusta 1912).
LETA 1845 ROJEN JAKOB ALJAŽ
DUHOVNIK IN SKLADATELJ, TRIGLAVSKI KRALJ ( † 1927)
Rojen je bil v zaselku Zavrh pod zahodnimi obronki Šmarne gore. Na Dovje je prišel za župnika leta 1889. Bil je član SPD od vsega začetka in zadal si je nalogo popolnoma pregnati Nemce s Triglava in njegove soseščine. Za uvod je spomladi 1895 sprožil misel, da vrh Triglava postavi majhen stolp, ki “bode okrogel, 1,90 metra visok, 1,25 metra bode meril v premeru in imel prostora za štiri do pet ljudi ter štiri okna proti glavnim stranem neba. Aljažev stolp na Triglavu bode najvišja stavba ne le na Slovenskem, ampak sploh po slovanskem svetu.” Njegovo zamisel je uresničil 7. avgusta 1895 kleparski mojster Belec iz Šentvida nad Ljubljano: s pomočniki je kovinske kose prinesel iz doline, stolp sestavil in zvaril, postavil strelovod in ga močno pritrdil v skalovje. Nekateri so mu napovedovali kratko življenje, pa pogumno stoji še danes in čaka na skorajšnjo stoletnico. Isto leto je Aljaž dal 50 m pod vrhom Triglava v skalo vsekati votlino, kamor bi se planinci zatekli pred neurjem – to je Staničevo zavetišče. Leta 1895 je SPD kupilo svet na Kredarici, Aljaž pa je od Zasipljanov kupil še precej sveta, da bi na kraju, ki ga je zamislil, ‘nobena konkurenca ne mogla postaviti planinske koče’. Leta 1896 so v triglavskem kraljestvu odprli kar dve Aljaževi planinski koči: 9. julija Aljažev dom v Vratih, 10. avgusta pa Triglavski dom na Kredarici. Obe koči je osebno blagoslovil Aljaž, ki je ‘lepo obredno molitev opravil v latinskem in slovenskem jeziku. Po obhodu okoli koče so izbrani pevci, na čelu jim slavni zborovodja g. Mat. Hubad, zapeli Lepa naša domovina ter milokrasno pesem Triglav, katero je uglasbil sam g. župnik Aljaž.” (Ta pesem ‘Oj, Triglav, moj dom’ je himna slovenskih planincev.) Eno leto po odprtju koče na Kredarici je dekan Novak (12. avgusta 1897) blagoslovil kapelico Lurške Matere božje ‘poleg Triglavske hiše, v kateri se lahko mašuje, ker pride veliko duhovnov na Triglav’, je zapisal Aljaž v dovško župnijsko kroniko, kjer se upravičeno pohvali: “Da je Triglav ostal v slovenskih rokah, je največ moja zasluga.” Druge Aljaževe gradnje na Triglavu in v dolinah so: Tominškova pot (1903), Aljažev dom I v Vratih (1904), ki ga je marca 1909 odnesel plaz, prenovljeni Triglavski dom na Kredarici (1909), Šlajmerjeva vila v Vratih (1907), Aljažev dom II v Vratih (1910). Leta 1915 je župnijski kroniki potožil: “Bolj težke ture so na Triglav. Na vrhu Triglava sem bil dvanajstkrat ali trinajstkrat, na Kredarici pa petindvajsetkrat… Prvikrat sem se povzpel na Triglav z Dobrave (pri Kropi, kjer je župnikoval) leta 1887, zadnjikrat leta 1904 (59-leten).” Leta 1905 je imel težko operacijo zaradi žolčnih kamnov in od tedaj ni mogel več v gore. Sicer pa je bil pri 80 letih še trden; ko je 24. februarja 1927 šel iz župnišča v cerkev, na poledeneli cesti padel in si zlomil nogo v kolku. 4. maja 1927 je umrl. Pokopali so ga ob zakristijskih vratih na južni steni cerkve na Dovjem. “Srečnega se čutim,” je zapisal v sporočilu pogrebcem, “da bo moje truplo počivalo med planinskimi tovariši in v zemlji, ki sem jo tako ljubil.”
več: ČUK, Silvester. Jakob Aljaž. (Obletnica meseca). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 5, str. 52-53. – v rubriki Vabilo na pot 05_2002 (Aljaževa pot od doma do Doma) – v prilogi 03_1993 (Sto let slovenske planinske organizacije) – v rubriki Na obisku 09_2010 (Slovenski planinski muzej) – v rubriki Muzeji Slovenije 05_2012 (Slovenski planinski muzej)
njegova misel:
Kaj vleče mladega človeka na gore? Hrepenenje po višji idealni lepoti, krasen razgled, neko pesniško navdušenje; zato pevci radi zapojo, ko pridejo na višavo.
Oton Župančič (napis na plošči na zvoniku šmarnogorske cerkve)
»Triglavski župnik, ljubil si višine, / po njih si romal, molil, pesmi pel, / premnogo src za njih lepoto vnel, / zdaj Ti hvaležno hranijo spomine.«
LETA 1874 ROJENA LJUDMILA POLJANEC
PESNICA IN DRAMATIČARKA († 1948)
Rojstni kraj Ljudmile Poljanec so Brežice, ljudsko šolo je obiskovala na Kapeli pri Radencih, kamor so se preselili. Nato je šla v Maribor na učiteljišče in je bivala pri šolskih sestrah. Želela je celo postati redovnica, vendar je misel opustila, ker si je življenje v samostanu predstavljala drugače. Po končanem učiteljišču je poučevala v raznih krajih. Zgodaj je začela pesnici in 1906 izdala zbirko Poezije. Nekaj njenih pesmi je bilo uglasbenih, na primer Ko so fantje proti vasi šli.
LETA 1896 ROJEN KAROL PAHOR
SKLADATELJ, VIOLINIST IN GLASBENI PEDAGOG († 1974)
Skladatelj Karol Pahor je svoja dela gradil na prvinah ljudske glasbe. Posebno se je odlikoval v vokalni glasbi. Za njegove zborovske skladbe sta značilni iskrena čustvenost in toplina; med temi je najbolj znana skladba Očenaš hlapca Jerneja na besedilo pisatelja Ivana Cankarja iz povesti Hlapec Jernej in njegova pravica.
LETA 1912 ROJEN ALFONZ ČUK
PROFESOR PSIHOLOGIJE V AMERIKI († 1975)
Po končanih bogoslovnih študijih v Gorici in v Rimu je duhovnik Alfonz Čuk, doma iz Bilj pri Gorici, deloval na slovenskih šolah v Gorici. Leta 1948 je odšel v New York. Ob dušnopastirskem delu je študiral psihologijo in doktoriral. Postal je profesor psihologije na St. Vincent College v mestu Latrobe (Pennsylvania), kjer je 30. aprila 1975 umrl. Objavljal je znanstvene članke s svojega področja.
LETA 1948 UMRL VIRGIL ŠČEK
DUHOVNIK, NARODNI BUDITELJ, KULTURNI DELAVEC, POSLANEC V RIMSKEM PARLAMENTU (* 1889)
Duhovnik Virgil Šček, rojen leta 1889 v Trstu, je bil maja 1921 izvoljen za poslanca v rimski parlament, v katerem se je zavzemal za pravice slovenskega in hrvaškega prebivalstva v Italiji. Zanimivi so njegovi Paberki – spominski zapisi iz let, ko je upravljal župnijo Avber na Krasu, ki razodevajo njegovo modrost in smisel za humor.
več: ČUK, Silvester. Virgil Šček (1889-1948). (Obletnica meseca). Ognjišče, 2018, leto 53, št. 7, str. 42-43
LETA 1954 UMRL VALO (VALENTIN) BRATINA
GLEDALIŠKI IGRALEC, REŽISER, SCENOGRAF (* 1887)
Iz rojstne Idrije je odšel v Ljubljano, kjer se je vpisal lesarsko šolo in se spogledoval z gledališčem. Dragocene izkušnje je nabral na potovanju po Nemčiji, kjer je dobil trdne osnove za režijsko delo. Zaslovel je kot eden najboljših igralcev in režiserjev. Igral je zlasti karakterne vloge, najboljši je bil v oblikovanju kmečkih tipov. Zelo so mu bile pri srcu Cankarjeve drame. Večkrat je izjavil, da je naloga igralca ponesti gledališko umetnost v zadnjo vas. Njegov načrt je bil sestaviti manjšo igralsko skupino, s katero bi gostoval po deželi.
LETA 1962 UMRL WILLIAM FAULKNER
AMERIŠKI PISATELJ (* 1897)
Ameriškega pisatelja Williama Faulknerja poznajo tudi slovenski bralci, saj so nekatera njegova dela (Divje palme, Svetloba v avgustu, Ne moti prahu) prevedena v slovenščino. Ob prevzemu Nobelove nagrade za književnost 1949 je dejal, da je naloga pisatelja “pomagati človeku zdržati, s tem da mu vzdiguje srce, ga spominja poguma in časti in upanja in ponosa in sočutja in usmiljenja in žrtvovanja.”
misel:
To, čemur pravimo slepa usoda, je dejansko zgolj kratkovidnost ljudi.
LETA 2001 UMRL BRANKO ŽUŽEK
PESNIK, PISATELJ, PREVAJALEC (* 1921)
V rojstni Ljubljani je obiskoval državno trgovsko šolo, med vojno je bil priložnostno zaposlen. Po vojni je opravljal različne administrativne službe, od leta 1963 je bil novinar-reporter, nazadnje urednik. Pred vojno je pisal kratko prozo, po vojni pa je objavljal poezijo v raznih revijah. Izdal je tudi več pesniških zbirk. Njegov izpovedni vrh so pesmi v zbirki Moja pokrajina (1966). Za mladino je pisal črtice in pesmi v prozi. V njih se vrača k otroškim in mladostnim doživetjem, ki so povezana z rodom in domom.
BOTANIK, FARMACEVT, KARTOGRAF IN NARAVOSLOVEC († 1866)
Tega moža, čigar stari oče je prišel s Češkega v Idrijo, kjer je leta 1754 ustanovil rudniško lekarno, moramo po sodbi poznavalcev uvrstiti med prve raziskovalce naše flore in favne (rastlinstva in živalstva), med pionirje našega jamarstva in gorništva ter med prve delavce na področju našega zemljepisa. “Vendar ni preučeval slovenske narave samo kot naravoslovni entuziast, marveč tudi kot slovenski kulturni delavec” (Zmago Bufon). Predstavljamo ga ob obletnici njegovega rojstva.
več: S. Čuk, Henrik Freyer. (Obletnica meseca), v: Ognjišče 7 (2002), 16-17.
LETA 1875 ROJEN AVGUŠTIN STEGENŠEK
DUHOVNIK, UM. ZGODOVINAR, KONSERVATOR († 1920)
V Tevčah nad Laškim rojeni Avgust Stegenšek je eden od pionirjev slovenske umetnostne zgodovine. Po mašniškem posvečenju leta 1898 je tri leta študiral arheologijo in umetnostno zgodovino v Rimu. Poučeval je cerkveno zgodovino in cerkvene očete ter nekaj let tudi cerkveno pravo na mariborskem bogoslovnem učilišču. Začel je izdajati knjižno zbirko Cerkveni spomeniki lavantinske škofije. Od leta 1911 je proučeval zgodovino križevega pota v Jeruzalemu in leta 1913 preživel dva meseca v Sveti deželi.
LETA 1860 ROJEN GUSTAV MAHLER
AVSTRIJSKI SKLADATELJ IN DIRIGENT († 1911)
Avstrijski skladatelj in dirigent Gustav Mahler je najbolj znan kot simfonik, napisal pa je tudi veliko nenavadno lepih in globoko občutenih pesmi. Najbolj ganljive so “Pesmi za umrlimi otroki” na besedilo nemškega pesnika Friedricha Ruckerta, ki je izgubil dva otroka; povezane pa so tudi s skladateljevim življenjem, saj je leta 1906 tudi sam izgubil otroka.
LETA 1887 ROJEN MARC CHAGALL
RUSKO-FRANCOSKI SLIKAR JUDOVSKEGA RODU († 1985)
Rodil se je v Viterbsku, v židovski družini. Slikarstva se je začel učiti v rojstnem kraju, nadaljeval pa v Peterburgu, vendar je bil preveč nemirne narave in v šoli ni zdržal. Bolj se je ravnal po navdihu kot po “po knjiugah”. Zato je leta 1910 odšel v Pariz, kjer so ustvarjali Picasso, Matisse, Modigliani … Med oktobrsko revolucijo ga spet najdemo v Rusiji, toda socialistični realizem ni bil zanj … vrnil se je v Pariz, se poročil z ljubljeno Belo in ustvaril družino. Začel je slikati v svetlih barvah … spomine na otroštvo, leta 1930 pa se je lotil ilustriranja Svetega pisma. “Po mojem prepričanju se popolnost v umetnosti in v življenju poraja iz Svetega pisma,” je zapisal. Ko si človek ogleduje njegove umetnine, dobi občutek, da imajo osebe in stvari na slikah krila in letijo …. Ustvaril je prelepe ilustracije celotnega Svetega pisma. … Svetovno znana so njegova barvna okna za sinagogo medicinskega centra univerze Hadasa v Jeruzalemu (visoka so 3,40 metra in široka 2,50 metra). Umetnik je ob odprtju dejal: “Ves čas, ko ustvarjal ta okna, sem čutil, da me moj oče in moja mati gledata prek ramen in za njima stojijo Judje, milijoni Judov od včeraj in izpred tisoč let.” Glavni čar teh Chagallovih oken so barve, s katerimi je mojster znal preliti trdo snov v svetlobo. Mojzesova postava prepoveduje upodabljati človeka, ki je podoba Boga, zato je Chagall na teh oknih upodobil celo kraljestvo zvezd, naravnih prvin, živali.
več: S. Čuk, 90-letni Marc Chagall in njegovo svetopisemsko oznanilo: Zapis, v: Ognjišče 9 (1977), 26-27. S. Čuk, Dvanajst Izraelovih rodov: Priloga, v: Ognjišče 3 (2003), 45-56.
nekaj njegovih razmišljanj:
Bog mi bo dal moč, da bom v platna vdihnil svojega duha: duha molitve in otožnosti, molitve odrešenja in prerojenja.
V mojih slikah ljudje lahko poiščejo in najdejo neki mir, neko duhovnost, neki smisel življenja. Te slike predstavljajo sence ne le enega (judovskega) naroda, temveč vsega človeštva.
Vsako življenje neizogibno teče proti koncu; naša naloga je, da mu v času njegovega trajanja damo barve ljubezni in upanja. V tem je smisel življenja in bistvo vere.
Ko sem poslušal branje Svetega pisma, se mi je zdelo, da stvari dobivajo krila in da letijo proti obljubljeni deželi. Po mojem prepričanju se popolnost v umetnosti in v življenju poraja iz Svetega pisma.
LETA 1907 ROJENA IDA KRAVANJA – FILMSKA IGRALKA ITA RINA
FILMSKA IGRALKA († 1979)
Ida Kravanja, hči železničarja iz gornjega Posočja, službujočega v Divači, je bila prva Slovenka, ki je kot filmska igralka svetovno uspela. Kot druga na tekmovanju za miss Jugoslavije leta 1929 je bila zanimiva za nemško filmsko industrijo. Z umetniškim imenom Ita Rina je nastopila je v 17 nemških in čeških filmih. Največji uspeh je doživela v filmu Erotikon.
LETA 1912 UMRL KAREL ŠTREKELJ
JEZIKOSLOVEC, SLAVIST, PUBLICIST, ETNOLOG IN ZBIRATELJ LJUDSKEGA BLAGA (* 1859)
Jezikoslovec, etnograf in literarni zgodovinar Karel Štrekelj je leta 1886 pri Slovenski matici prevzel skrb za izdajo ljudskih pesmi in pripravil zbirko Slovenske narodne pesmi, ki je izhajala od leta 1893 do 1923, četrto knjigo je po Štrekljevi smrti dokončal Joža Glonar. Ob izidu je bila Štrekljeva izdaja naših narodnih pesmi najboljša in najobširnejša taka zbirka pri slovanskih narodih.
LETA 1963 UMRL NADŠKOF ANTON VOVK
DUHOVNIK, TEOLOG, LJUBLJANSKI NADŠKOF IN BOŽJI SLUŽABNIK († 1963)
V isti hiši – pri Ribičevih, kjer sed je leta 1800 rodil France Prešeren, je sto let kasneje tekla zibelka Antonu Vovku, ki je postal 30. ljubljanski škof. To službo je v težkih časih po drugi svetovni vojni, ko je komunistični režim hotel iztrgati vero iz src ljudi in Cerkev uničiti, izvrševal s takim neomajnim pogumom in z modrostjo, da si je res zaslužil naziv “pričevalec”. Ljubljansko škofijo je vodil v takih časih, ko je bil potreben prav tak škof: globoko zakoreninjen v Bogu, široko odprt za ljudi, mož vere in zaupanja, ki je dajal poguma duhovnikom in vernikom, s katerimi se je rad srečeval na birmovanjih in raznih slovesnostih. 24. aprila 1999 je v Ljubljani stekel škofijski postopek za njegovo beatifikacijo (razglasitev za blaženega). Številne priče, ki so nadškofa Vovka poznale, potrjujejo, da ta pogumni pastir Božjega ljudstva čast oltarja resnično zasluži. Ljudje se mu priporočajo.
»O Bog, v škofu Antonu Vovku si dal svojemu ljudstvu dobrega pastirja in pogumnega pričevalca za vero v času preizkušnje. Prosimo te, poveličaj ga pred vesoljno Cerkvijo, da bo pred nami še močneje zablestel njegov zgled in bosta po njem rasla naša vera v tvojo očetovsko Previdnost in zaupanje v Marijino materinsko varstvo. Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.
več: S. Čuk, Nadškof Anton Vovk. Prešernov pranečak na poti k oltarju: Pričevanje, v: Ognjišče 5 (2000), 58-59. S. Čuk, Nadškof Anton Vovk: Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (2010), 46-47. S. Čuk, Škof Gregorij Rožman in nadškof Anton Vovk: Priloga, v: Ognjišče 5 (2013), 72-79. JERANT, Aco. Goreči škof. Žepna knjižnica Ognjišča 43. 2008. Ognjišče. Koper.(RAZPRODANO … pokličite morda se najde še kakšen izvod)
nekaj njegovih misli:
Ko klečim pred tabernakljem, ko rešujem in doživljam težke stvari, ko se zavedam velike odgovornosti za duše, se mi neprestano vsiljujejo v misel in sveto bodrilo besede apostola Pavla, da Bog velikokrat pokliče preproste in nespametne za velike reči.
Bral sem primero, da so škofje močno deblo drevesa, duhovniki in redovniki čvrste veje, verniki pa lepo zeleno listje. Vse to mora biti neločljivo povezano, da je živo, pomembno in lepo. Bodimo in ostanimo povezani predvsem v molitvi.
Ali bomo mogli rešiti sebi in prihodnjim rodovom tiste največje vrednote življenja, ki nam niso dane le za petsto let, tudi ne samo za tisoč let, ampak za vekomaj? Ali bomo kos tej nalogi? Bomo – ali samo z enim pogojem: da se ne izneverimo Bogu in življenju.
Naši starši so spoštovali svetost zakona, zato je Bog blagoslovil naš narod, da je rastel in se množil, da je celil strašne rane, ki mu jih je sekal čas… Samo iz take resne službe Bogu in življenju se bomo ohranili tudi zanaprej.
Ob prazniku Marijinega oznanjenja, ki nas spominja veličastnega trenutka milosti, ko je Marija Mati Božja postala, bo Ona zlasti razumela,tiste, ki so poklicani, da duhovno in telesno vodijo druge po poti vere, poštenja, sreče in zveličanja.
Mesec mladega cvetja naj privede otroke in mlade ljudi k Marijini ljubezni. Ves maj naj zlasti mladi ljudje tako preživijo, da si bodo Marijo zagotovili za pomočnico in srednico milosti za vse življenje.
Prišlo je jutro vstajenja, ko se je Marijino upanje izpolnilo. Gotovo ne pričakujemo od Vstalega preveč, če mislimo, da je prvi njegov obisk veljal njegovi Materi.
Malovernost in premajhno zaupanje – to je napaka, ki jo je Jezus na apostolih grajal bolj ko kaj drugega. Zaupanje pomnoži, postoteri moči.
Škofje so močno deblo drevesa, duhovniki in redovniki čvrste veje, verniki pa lepo zeleno listje. Vse to mora biti neločljivo povezano, da je živo.
Mladi imate visoke cilje pred seboj. Brez odpovedi se ne da doseči velikih stvari.
Bog ne želi, da bi živela skupaj dva, ki se nimata rada, pač pa jima želi pomagati, da bi bila njuna ljubezen trdna, da bi si bila zvesta, da bi rasla v ljubezni in zvestobi in se čutila vedno bolj eno.
Velik je današnji napredek in je vedno večji. Različni stroji brnijo svojo pesem na zemlji, pod zemljo in tudi visoko v zraku. Toda v tem brnenju in vrvenju sveta pogosto pogrešamo sladke pesmi o pravem miru.
HRVAŠKI JEZIKOSLOVEC, POLITIK, NOVINAR IN PISATELJ († 1872)
Hrvaški preroditelj Ljudevit Gaj je v po letu 1830 po češkem vzoru uvedel črkopis, ki po njem nosi ime gajica. Po letu 1840 se je ta črkopis, ki ima enotno črko za sičnike in šumevce (s, z, č, š, ž), ki jih latinščina nima, dokončno uveljavil tudi za slovenščino. Izpodrinil je metelčico (na Kranjskem) in danjčico (na Štajerskem). Na črkarsko pravdo se nanaša Prešernov sonet “Al’ prav se piše…”
LETA 1819 ROJEN VATROSLAV LISINSKI
SKLADATELJ PRVE HRVAŠKE OPERE († 1854)
Po študiju prava se je posvetil glasbi. Ko je zložil zborovsko pesem iz Zagorja, so ga navdušeni iliri nagovorili, da je napisal prvo hrvaško opero Ljubezen in hudobija (1845), ki je bila z uspehom izvedena v Zagrebu leta 1846. Po študiju v Pragi se je vrnil v Zagreb, kjer je postavljal temelje hrvaški glasbi. Celim rodovom je jasno pokazal smer k ustvarjanju izvirne umetniške glasbe z navdihom iz ljudskih pesmi. Osebno je največ dosegel v romantično obarvani vokalni liriki.
LETA 1875 ROJEN IVAN KNIFIC
DUHOVNIK, PROF. MATEMATIKE, POTOPISEC († 1950)
Po novi maši je bil eno let kaplan Cerknici, potem pa je študiral na Dunaju za profesorja matematike in fizike (1899–1904), ki ju je potem nazorno poučeval 40 let ne škofijski gimnaziji v Šentvidu nad Ljubljano. Po smrti ravnatelja Antona Breznika je prevzel tudi vodstvo gimnazije. Učenci in kolegi so ga spoštovali kot odličnega profesorja. Med počitnicami je veliko potoval po bližnjem in daljnem svetu in širši javnosti je bil znan po svojih živahnih potopisih, ki jih je objavljal v Domu in svetu (1902–1913).
LETA 1897 UMRL ALOJZIJ MATIJA ZORN
POREŠKI ŠKOF in GORIŠKI NADŠKOF (* 1834)
Po ljudski šoli in gimnaziji v Gorici je 1852 vstopil v semenišče in bil 1857 posvečen v duhovnika. Doktoriral je na Dunaju, se vrnil v Gorico in postal nadškofov tajnik, v semenišču podravnatelj, ekonom in 1874 ravnatelj. Od 1864 je tu predaval dogmatiko in osnovno bogoslovje. Leta 1882 je bil imenovan za poreško-puljskega škofa, škofovsko posvečenje je prejel januarja 1883. Že junija 1883 pa je prišlo imenovanje za goriškega nadškofa. Umeščen je bil oktobra 1883 kot naslednik Andreja Gollmayerja in predhodnik Jakoba Missie.
S. Čuk, Alojzij Matija Zorn (1834-1897): Obletnica meseca, v: Ognjišče 7 (2017), 52-53.
LETA 1956 UMRL GIOVANNI PAPINI
ITALIJANSKI ČASNIKAR, ESEJIST, PESNIK IN PISATELJ (* 1881)
Kakor mislijo cerkveni očetje, je hotel Kristus s svojim krvavim trpljenjem ne samo dati spravo za naše grehe, ampak biti tudi naš učitelj in vzgojitelj. Vzel je nase trpljenje in storil, da je iz bolečine vzniknilo življenje. Trpljenja na zemlji ni odpravil, spremenil ga je v zakrament. S svojim zgledom je pokazal, kako naj se trpeči odtrga od sebe in se obrne h Kristusu. S to mislijo je trpel italijanski pisatelj Giovanni Papini, čigar križev pot se je iztekel pred petdesetimi leti – 8. julija 1956. Leta 1921 je napisal knjigo Kristusova zgodba, ki je bila prevedena v mnoge jezike. Dolgo časa o Bogu še slišati ni hotel, pa ne iz sovraštva do njega, temveč zato, ker ga po njegovih računih ne more biti. Z lastnimi močmi je hotel postati “boljši od najboljših”, v šoli trpljenja pa je spoznal, da je najboljši tisti, ki odpre svoje srce, da se v njem naseli Bog.
Potrebujemo Te, edino Tebe. / Ničesar in nikogar / razen Tebe. / Samo Ti, ki nas ljubiš, / moreš imeti do nas, / ki trpimo, sočutje, / ki ga vsakdo čuti do sebe. / Ti moreš čutiti, / kako velika, neskončno / velika je potreba po Tebi / na tem svetu prav to uro. // Vsi Te potrebujemo, / celo tisti, / ki se tega ne zavedajo. / Prav ti morda najbolj. / Lačni misli, / da se bo nasitil s kruhom, / toda lačen je Tebe. / Bolnik si utvarja, / da mu bo dobro, / ko bo ozdravel, toda / njegova bolezen je v tem, / da Tebe ni pri njem. / Kdor na tem svetu / išče, kar je lepo, / nevede išče Tebe, ki si / vsa in popolna Lepota. / Kdor v svojih mislih / išče resnico, / išče Tebe, ki si edina / Resnica, vredna spoznanja. / In tisti, ki steguje / roke po miru, / jih steguje k Tebi, / ki si edini mir, v katerem / se morejo odpočiti srca.
Če hočemo človeka rešiti in mu prinesti mir, moramo prevzetnosti zoperstaviti skromnost, pohlepu po imetju odpoved, sovraštvu ljubezen. Če ta notranja reforma ali spreobrnitev ni mogoča, pomeni, da človeka ni mogoče rešiti. Druge poti namreč ni.
Bog je hotel, da bi obstajal kres na vrhu gore, mi pa smo tisti božji ogenj razdrobili na številne slabotne svetilke, ki se kadijo in prasketajo v ladjah častitljivih cerkva, ki so prazne.
Kdor ima malo, hoče veliko; kdor ima veliko, hoče več; kdor je prejel več, hoče vse.
MAŠA ZADUŠNICA V KOČEVSKEM ROGU
nedelja, 8. julija 1990
»Zbrali smo se v Kočevskem Rogu, da opravimo simbolični krščanski pogreb, mašo zadušnico in molitve za vse žrtve vojnih in povojnih let,« je na začetku spominskega slavja dejal nadškof Alojzij Šuštar, ki naj bi pomenil začetek sprave v našem ‘razklanem’ narodu. Pred tem je komisija Pravičnost in mir objavila dolgo izjavo Za globlje razumevanje sprave, v kateri je zapisano, da se “sprava s tem ne končuje, temveč šele začenja. Sprave namreč ni brez polnejše resnice: do te resnice pa je pot še dolga.”
Rodil se je leta 1921 v Šentvidu nad Ljubljano, leta 1940 je maturiral na tamkajšnji škofijski klasični gimnaziji ter se odločil za študij arhitekture kot Plečnikov učenec. Svojega učitelja je globoko cenil, ker se je ob njem navzel ljubezni do arhitekture. Skoraj ni pokrajine pri nas, kjer Jože Kregar ne bi ustvarjalno posegal v cerkvene prostore in jih usklajeval s potrebami sodobnega bogoslužja. Za svoje delo na področju sakralne umetnosti je leta 1988 prejel najvišje slovensko cerkveno odlikovanje – odličje sv. Cirila in Metoda.
Pripravlja Marko Čuk
Na naši spletni strani uporabljamo piškotke in podobne tehnologije, da izboljšamo vašo uporabniško izkušnjo.
DUHOVNIK, SLOVNIČAR, PREVAJALEC ŠOLSKIH IN NABOŽNIH KNJIG († 1860)
Z zavzetjem mestne trdnjave in zapora Bastilje, se je na današnji dan začela francoska revolucija. To je bil največji politični in socialni preobrat na podlagi razsvetljenstva, katerega glasniki so bili predstavniki prebujajočega se meščanstva, ki so ostro napadali absolutizem francoskih kraljev. Ludvik XVI. je po 175 letih spet sklical deželne stanove in poslanci tretjega stanu (meščanstva) so se proglasili za ustavodajno skupščino, množice pa so napadle Bastiljo. Narodna skupščina je izdala odlok o pravicah človeka in državljana, in tako odpravila vse stanovske privilegije (fevdalizem). Odpravili so monarhijo in razglasili republiko, leta 1793 je bil usmrčen kralj. Leta 1995 se je z novo ustavo revolucija končala.
DRAMATIK, PESNIK, ZGODOVINAR IN ŠOLNIK (* 1756)
DUHOVNIK IN ZBIRATELJ NARODEGA BLAGA († 1888)
PISATELJ IN ZGODOVINAR (* 1830)
PISATELJICA IN PREVAJALKA († 1985)
NARODNO PREBUDNI DELAVEC, OČE SLOVENSKE PESMI V ARGENTINI († 1993)
ŠVEDSKI GLEDALIŠKI IN FILMSKI REŽISER († 2007)
BOTANIK IN GENETIK (* 1875)
PESNIK, SODNIK IN PREVAJALEC (* 1882)
frančiškanski duhovnik, pesnik, urednik, filozof (* 1895)
Romanist, prevajalec, vpeljal študij španščine, literarni kritik (*1897)
PEDAGOG, PROFESOR (* 1901)
KNJIŽEVNIK in UREDNIK (* 1912)
GLEDALIŠKI IGRALEC, REŽISER PISATELJ IN ZALOŽNIK († 1922)
PESNIK, PISATELJ, DRAMATIK, PUBLICIST IN PREVAJALEC († 1942)
FR. PISATELJ, PISEC DNEVNIKA VAŠKEGA ŽUPNIKA (* 1888)
SLOVENSKI MORALNI TEOLOG IN PESNIK (* 1926)
DUHOVNIK, TEOLOG, FILOZOF, UMETNOSTNI ZGODOVINAR, PROFESOR, PESNIK, PREVAJALEC (* 1922)
ANGL. HUMANIST, PISATELJ, PESNIK, PRAVNIK, DRŽAVNIK IN – SVETNIK KATOLIŠKE CERKVE (* 1477)
PORTRETIST IN CERKVENI SLIKAR († 1866)
SLOVENSKI MISIJONAR IN RAZISKOVALEC († 1858)
PRVI SLO. REALISTIČNI KRAJINSKI SLIKAR († 1871)
JEZIKOSLOVEC, LITERARNI ZGODOVINAR IN KNJIŽEVNI KRITIK (* 1797)
DUHOVNIK IN SKLADATELJ, TRIGLAVSKI KRALJ ( † 1927)
PESNICA IN DRAMATIČARKA († 1948)
SKLADATELJ, VIOLINIST IN GLASBENI PEDAGOG († 1974)
PROFESOR PSIHOLOGIJE V AMERIKI († 1975)
DUHOVNIK, NARODNI BUDITELJ, KULTURNI DELAVEC, POSLANEC V RIMSKEM PARLAMENTU (* 1889)
GLEDALIŠKI IGRALEC, REŽISER, SCENOGRAF (* 1887)
AMERIŠKI PISATELJ (* 1897)
PESNIK, PISATELJ, PREVAJALEC (* 1921)
BOTANIK, FARMACEVT, KARTOGRAF IN NARAVOSLOVEC († 1866)
DUHOVNIK, UM. ZGODOVINAR, KONSERVATOR († 1920)
AVSTRIJSKI SKLADATELJ IN DIRIGENT († 1911)
RUSKO-FRANCOSKI SLIKAR JUDOVSKEGA RODU († 1985)
FILMSKA IGRALKA († 1979)
JEZIKOSLOVEC, SLAVIST, PUBLICIST, ETNOLOG IN ZBIRATELJ LJUDSKEGA BLAGA (* 1859)
DUHOVNIK, TEOLOG, LJUBLJANSKI NADŠKOF IN BOŽJI SLUŽABNIK († 1963)
HRVAŠKI JEZIKOSLOVEC, POLITIK, NOVINAR IN PISATELJ († 1872)
SKLADATELJ PRVE HRVAŠKE OPERE († 1854)
DUHOVNIK, PROF. MATEMATIKE, POTOPISEC († 1950)
POREŠKI ŠKOF in GORIŠKI NADŠKOF (* 1834)
ITALIJANSKI ČASNIKAR, ESEJIST, PESNIK IN PISATELJ (* 1881)
nedelja, 8. julija 1990
ARHITEKT S PLEČNIKOVIM SRCEM (*1921)