(ob obletnici) »Ko je tridesetleten pisal milanskemu vladarju in navedel razloge, zakaj naj bi ga sprejel v službo, je v prvih desetih odstavkih opeval svoje inženirske sposobnosti, šele v enajstem prav proti koncu je dodal, da je tudi slikar. “Podobno zmorem tudi karkoli naslikati,” je zapisal.« Tako v uvodu v svojo odlično knjigo o Leonardu da Vinciju, enem največjih genijev človeštva, piše Walter Isaacson (slovenski prevod Učila International, Tržič 2018). »In res je znal: naslikal je dve najslavnejši sliki vseh časov, Zadnjo večerjo in Mona Lizo. Samega sebe je imel prav toliko za znanstvenika in inženirja. Igrivo, a hkrati zagrizeno se je poglabljal v anatomijo, okamnine, ptice, srce, leteče stroje, optiko, botaniko, geologijo, vodne tokove in orožje. Zapustil je veličastna dela, kot je Vitruvijec – moška figura s popolnimi proporci, vrisana v krog in kvadrat … Znanost in umetnost sta skupno služili njegovi nebrzdani želji, da bi izvedel vse, kar je mogoče izvedeti o svetu.« Tega velikana duha se spominja svet ob 500-letnici njegove smrti.

ŽIVLJENJSKA POT S SEDMIMI POSTAJAMI
Leonardo da Vinci je na svet, ki ga je s tako vedoželjnostjo raziskoval in občudoval, prišel v vasici Vinci okoli 27 kilometrov zahodno od Firenc. Od tam je bil njegov oče Piero, notar v Firencah, ki je ob nekem obisku svojega rodnega kraja imel razmerje s šestnajstletnim kmečkim dekletom Caterino Lippi in spomladi leta 1452 se jima je rodil sin. Njegov dedek Antonio, tudi notar, je zapisal: »1452: V soboto, 15. dan aprila, se mi je tretjo uro noči rodil vnuk, sin ser Piera, mojega sina. Ime mu je Leonardo.« Naslednji dan je bil v vaški cerkvi krščen. Dejstvo, da je nezakonski, tiste čase ni bilo nobena spotika. Njegova mati se je potem poročila z nekim kmetom, oče pa z meščanko Albiero Amadori, vendar je Leonardu ostal skrben oče. Do dvanajstega leta je živel v Vinciju, v stiku z naravo, potem pa ga je oče vzel v Firence. Sprva je živel pri očetu, ki mu je zagotovil osnovno izobrazbo, potem pa ga je dal v delavnico kiparja, slikarja in zlatarja Andrea del Verrocchia. Mojster je Leonarda sprejel v vajeništvo in je hitro odkril njegovo izredno nadarjenost. V šoli je naglo napredoval. Učni program je obsegal preučevanje anatomije, risarsko tehniko; osredotočili so se na praktične vede. Leonarda sta zanimali matematika in geometrija. Učitelj Verrocchio je bil bolj kipar kot slikar. Med njegovimi znanimi deli je 127 cm visok bronasti kip mladega Davida, ki zmagoslavno stoji nad glavo premaganega velikana Goljata: za model je uporabil mladega Leonarda. Ko mu je bilo nekaj nad dvajset let, je z učiteljem sodeloval pri sliki Kristusov krst: Leonardo je naslikal žarečega angela na skrajni levi strani slike, ki je Verrocchia tako prevzel, da Leonarda ni imel več za učenca, ampak za sodelavca. Pri slikanju je uporabljal tehniko sfumato, s katero se zabrišejo ostri robovi, in to je ena od prepoznavnih značilnosti njegovih slik. V Verrrochijevi delavnici so redno ustvarjali manjše nabožne slike in kipe Marije z Jezuščkom. Leonardo je izdelal vsaj dve sliki: Madona z nageljnom ter Madona in Otrok s cvetjem. Zanimiva značilnost obeh je nemirni, debelušni Jezušček. Leonardo je spoznanja svojih raziskav anatomije prenesel v slikarstvo. Držal se je pravila, da bi morali človeško telo slikati od znotraj navzven, začenši z okostjem, ki mu sledi koža in šele potem obleka. Iz prve firenške dobe je pomembna njegova slika Oznanjenje z mojstrskim niansiranjem senc. Leta 1481 se je lotil velike slike Poklon modrih, ki so jo naročili redovniki pri Sv. Donatu. Navdihoval se je ob veselem praznovanju v Firencah prve dni januarja. Napravil je več osnutkov, slike pa ni dokončal.
Renesansa v Firencah se je zdela Leonardu preveč literarna, zagledana v preteklost, on pa je gledal v prihodnost, zato se je leta 1482 preselil v Milan, kjer sta bili zelo v časteh matematika in fizika. V prijavi za službo je Ludovicu Sforzi, gospodarju mesta, naštel vse svoje tehnične sposobnosti in znanje, kar bi prišlo zelo prav v vojaških spopadih. Čisto na koncu pa je zapisal: »V obdobju miru lahko odlično kot kdorkoli drugi delujem pri arhitekturi in sestavi tako javnih kot zasebnih zgradb; in lahko napeljujem vodo od enega kraja do drugega. Izdelujem lahko tudi kipe iz marmorja, brona in gline. Podobno zmorem tudi karkoli naslikati, prav tako dobro kot kdorkoli, kdor bi že bil.« Milanska leta (1482–1499) so bila najbolj plodna Leonardova leta. Ludovico Sforza, njegov pokrovitelj, mu je dajal veliko dela. Danes mu je ukazal narisati načrt za namakanje polj, jutri pa naslikati portret svoje nove ljubice ali izdelati mogočen konjeniški spomenik začetnika rodbine Sforza. Njegovo življenje je bilo zelo razgibano. Seciral je človeška trupla in poglabljal svoje znanje anatomije, raziskoval je delovanje svetlobe, najbolj pa ga je prevzelo opazovanje leta ptic, ob katerem je risal osnutke za tako napravo, s katero bi tudi človek lahko poletel. Njegovo prvo slikarsko delo v milanskem obdobju je Devica v votlini, največ slave pa mu je prinesla stenska slikarija Zadnja večerja za dominikanski samostan Santa Maria delle Grazie. Delo se je vleklo več kot dve leti. Leonardo je bil večni zamudnik in sicer predvsem zato, ker se je loteval več stvari hkrati. Ob slikanju se je »zabaval« s tehničnimi zadevami, med drugim z zamislijo naprave, podobne helikopterju, ki bi prišla prav ob nagli pomoči ponesrečencu ali v vojni.
Leta 1499 je francoski kralj Ludvik XII. zasedel Milan, Leonardo je mesto zapustil in se vrnil v svoje Firence, vendar se tam ni ustalil. Za kratek čas ga srečamo v Benetkah, kjer je med drugim dobil naročilo za izdelavo obrambnih konstrukcij za zaščito pred Turki. Načrtoval je premične zapornice na Soči in Vipavi, s katerimi bi povzročil poplave na ozemlju, ki bi ga osvojili sovražniki. Med svojim zadnjim bivanjem v Firencah je Leonardo začel slikati svojo Mono Liso, najslavnejši ženski portret vseh časov.
Maja 1500 se je vrnil v Firence, kjer so mu gostoljubje nudili redovniki, za katere je naslikal karton Ane Samotretje (sv. Ane z Marijo in Jezusom). Firence so bile v strahu pred nasilnim Cesarem Borgio, ki se je oklical za vojvodo, in na prošnjo mestnih očetov je Leonardo šel delat zanj. Borgia ga je imenoval za inženirja svojih čet. Leonardo je pregledoval utrdbe po raznih mestih njegove vojvodine, risal geografske karte. Leta 1503 se je vrnil v Firence. Lotil se je freske Bitka pri Anghiariju, ki mu pa ni uspela. Maja 1506 je odšel v Milan, kamor ga je povabil francoski guverner Charles d’Amboise. Tam je spoznal Francesca Melzija, mladega plemiča, ki je postal njegov nadomestni sin in dedič. Z njim je jeseni 1513 odšel v Rim, kjer pa se ni ukvarjal s slikarstvom, ampak z znanostjo in inženirstvom. Jeseni leta 1516 se je preselil v Francijo. Pokrovitelj cesar Franc I. mu je nudil zavetje v gradu Cloux pri mestu Amboise v jugozahodni Franciji, kjer je preživel svoja zadnja leta in s pojemajoči močmi nadaljeval svoje raziskave. Ob njem je bil zvesti Francesco Melzi. Spomladi 1519 mu je Leonardo narekoval svojo oporoko, v kateri »priporoča svojo dušo našemu Gospodu, vsemogočnemu Bogu, in preblaženi Devici Mariji« ter določa, naj ga pokopljejo v Amboisu. »Tako kot po dobro preživetem dnevu mirno spimo,« je zapisal trideset let poprej, »prav tako po življenju, polnem dela, mirno umremo.« Umrl je 2. maja 1519, manj kot tri tedne po svojem 67. rojstnem dnevu.

VSE, KAR JE VIDEL IN NAČRTOVAL, JE ZAPISOVAL
»Dela za to knjigo se nisem lotil pri njegovih slikah, temveč pri beležnicah,« je v uvodu zapisal Walter Isaacson. »Menim, da več kot 7200 strani zapiskov, ki so se po nekakšnem čudežu ohranili do danes, najbolje razkriva njegov veličastni um. Vsak centimeter je napolnil z raznovrstnimi risbami in popisal z zrcalno pisavo. Naučil sem se, da je življenje polnejše in lepše, če se znamo čuditi svetu, s katerim se vsak dan srečujemo.« Po najnovejših ugotovitvah naj bi to, kar se je ohranilo, predstavljalo le četrtino vsega, kar je Leonardo popisal. Ohranile so se v številnih kodeksih (zbirkah), ki jih hranijo v muzejih in knjižnicah raznih evropskih mest in v ZDA. Isaacson jih našteva v opombah (Pogosto navedeni viri). Strokovnjaki, ki se vanje poglabljajo, pravijo, da so »najbolj neverjeten dokaz moči opazovanja in domišljije, kar jih je bilo kdaj na papirju«. Zapisoval in skiciral si je opažanja, sezname, misli. Rednega zapisovanja se je lotil kmalu po prihodu v Milan (1482) in temu ostal zvest do konca življenja. Imel je več vrst beležnic: nekatere je sestavil iz velikih pol papirja, tiste, ki jih je nosil s seboj, so bile velike kot žepna knjiga. Kot inženir je vanje risal mehanizme, na katere je naletel ali jih je načrtoval. Kot slikar je skiciral zamisli in osnutke. Ko so z leti njegova znanstvena raziskovanja postala resnejša, je cele liste popisal z razpravami o letu, vodi, anatomiji, umetnosti, konjih, mehaniki in geologiji. O sebi ni pisal. V začetku je zapisoval predvsem zamisli, ki jih je imel za uporabne pri slikanju in konstruiranju. Ena od prvih beležnic vsebuje risbe podmornic, ‘nevidnih ladij’ s črnimi jadri in topovi na paro, poleg tega pa tudi nekaj arhitekturnih načrtov za cerkve in idealna mesta. Ni ga zanimalo le, kako kaj deluje, hotel je tudi vedeti, zakaj deluje. Skušal je uporabiti vsak košček papirja, zato je večino listov natrpal s skicami, risbami in zapisi z raznih področij.
Leonardo ni imel formalne izobrazbe, zato se je pri znanstvenem delu zanašal na lastne izkušnje. »Najprej preverim z izkušnjo, potem pa s sklepanjem ugotovim, zakaj tako deluje,« je zapisal. Področja njegovega znanstvenega zanimanja so bila nešteta. Z veliko vnemo se je posvečal študiju anatomije in fiziologije: hotel je vedeti, kako posamezen organ deluje in kakšen je njegov pomen. Aritmetika in geometrija sta za Leonarda temelj vseh naravnih znanosti, zlasti mehanike. Pri študiju matematike mu je bil v veliko oporo prijatelj Luca Pacioli, frančiškanski redovnik, najboljši matematik tistega časa. Pri študiju botanike se je prepričal o enovitosti narave, ki jo je mogoče dojeti z analogijo. Med analognimi oblikami, ki jih je raziskoval, je bila tudi razvejanost, ki se pojavlja pri drevesih, krvnih žilah v človeškem telesu ter rekah in njihovih pritokih. Uveljavil se je kot vodni inženir, skrbno je preučil sistem vodnih kanalov v Milanu in v beležnice je začel skicirati možnosti, kako bi Firence lahko posnemale Milan. Od leta 1490 je skoraj dve desetletji nadvse skrbno raziskoval ptičje letenje in možnost konstruiranja naprav, s katerimi bi lahko letel tudi človek. Njegova naprava, imenovana ptica, se ni posrečila. Njegov »raj« je bila mehanika. Pri načrtovanju strojev je s svojim znanjem z različnih področij povezal pojme iz anatomije in strojne konstrukcije. Leonardo je človeško telo razstavil na sestavne dele, da bi čim bolje zajel njegovo energijo. Narisal je, kako delujejo posamezne mišice in izračunal njihovo moč. Raziskovanja optike se je lotil zato, da bi spoznanja uporabil pri slikarstvu, kasneje pa se je vanjo poglabljal iz nenasitne vedoželjnosti. Zagovarjal je premoč vida nad drugimi čuti. Trdil je, da je slikarstvo bolj vzvišeno od kiparstva. Slikar mora upodobiti svetlobo, sence in barve, za katere se kiparju v splošnem ni treba meniti. Prav tako je trdil, da slikarstvo zahteva ne le razum, ampak tudi domišljijo in je torej bolj vzvišeno.

ZADNJA VEČERJA
Ko je Ludovico Sforza leta 1494 uradno postal milanski vojvoda, je naročil Leonardu da v dominikanskem samostanu pri cerkvi Santa Maria delle Grazie  na severni steni nove jedilnice (refektorija)  naslika zadnjo večerjo. V tistem obdobju so stenske slike slikali na vlažen omet, Leonardo pa je kamnito steno raje premazal s plastjo smole in krede in jo s tem zaprl, na to plast pa je slikal s tempero. Slika, ki meri 460 x 880 cm, je nastajala v letih 1496–1498. To je najbolj fascinantna slika vseh časov, na kateri je z gestami apostolov znal prikazati gibanje in skozi telesno tudi duševno gibanje. Slika prikazuje odzive zbranih apostolov takoj potem, ko jim je Jezus povedal: »Eden izmed vas me bo izdal« (Mt 26,21). Walter Isaacson sliko razlaga: Dvanajst apostolov je zbranih v skupine po tri. Začenši z leve strani slike dobimo občutek za tok časa, ko se pripoved pomika z leve proti desni. Na skrajni levi Bartolomej, Jakob mlajši in Andrej še vedno kažejo presenečenje nad Jezusovo izjavo … Druga trojica z leve so Juda, Peter in Janez. Temni, grdi Juda s kljukastim nosom v desnici drži mošnjo s srebrniki, ki jih je prejel za izdajstvo Jezusa; zaveda se, da so Jezusove besede namenjene njemu … Nagiba se proč od Jezusa, naslikan je v senci … Peter je videti bojevit in razdražen, ogorčeno se poriva naprej ter sprašuje, o kom govori. Videti je, da je pripravljen ukrepati. V desnici drži dolg nož … V nasprotju z njim je Janez umirjen. Zaveda se, da ni med osumljenimi… Jezus, ki na Zadnji večerji sam na sredini, ima potem, ko spregovori, še rahlo odprta usta. Jezusov izraz je spokojen in sprijaznjen… Trojica na Jezusovi desni so Tomaž, Jakob starejši in Filip. Tomaž ima dvignjen kazalec na k sebi obrnjeni roki. Ta gesta se na Leonardovih slikah pojavi večkrat … V zadnji trojici na desni so Matej, Tadej in Simon. Ti se že zagreto pogovarjajo o tem, kaj neki je Jezus hotel povedati. Oglejte si Tadejevo navzgor obrnjeno desno dlan. Leonardo je bil strokovnjak za kretnje, znal jih je pa tudi napraviti skrivnostne, da je s tem spodbudil gledalca k razmišljanju. Ali bo z dlanjo tlesknil navzdol, kakor da bi hotel reči: Saj sem vedel! Ali s palcem kaže proti Judežu? Potem pa poglejte Mateja. Ali z dlanmi kaže proti Jezusu ali Judežu.
Leonardo je Zadnjo večerjo  slikal na suh omet, uporabljal je tempera barve, pri katerih je pigmente (barvila) primešal vodi in jajčnemu beljaku, ter oljne barve, pri katerih je pigmente vmešal med orehovo in laneno olje. Sliko je končal na začetku leta 1498, že po dvajsetih letih se je barva začela luščiti in postalo je jasno, da je bila Leonardova eksperimentalna tehnika čista polomija. Sledilo je več resnih poskusov restavriranja slike, zadnje, ki se je začelo leta 1978 in je trajalo enaindvajset let, je bilo najobsežnejše in tudi uspešno. Obrazi apostolov zdaj resnično sodelujejo pri drami trenutka in kažejo pestrost odzivov, ki jih je Leonardo predvideval ob Jezusovi napovedi. To prenovljeno Zadnjo večerjo so si ljubitelji umetnosti lahko ogledali na potujoči razstavi Da Vinci – Genij, ki je bila spomladi 2013 tudi v Ljubljani.

MONA LIZA – SKRIVNOSTNI SMEHLJAJ
Največja Leonardova mojstrovina je Mona Liza,  portret mlade žene trgovca s skrivnostnim, le nakazanim smehljajem na ustnicah. Giorgio Vasari, prvi Leonardov življenjepisec, pravi, da je to »nasmeh, za katerega se zdi, da je bolj nebeški kot človeški, in je tako prijeten in čudovit, da se vsem zdi povsem resničen«. Portretiranka je Lisa Gherardini, ki se je petnajstletna poročila s firenškim trgovcem Francescom del Giocondo in mu rodila dva sinova. Francesco je Leonardu naročil njen portret, ko je bila stara štiriindvajset let. (Drugo ime za sliko je La Gioconda, po priimku portretiranke). Leonardo je naročilo sprejel, ker si jo je želel naslikati. Ker ni bila plemkinja, jo je lahko portretiral, kakor si je želel, brez napotkov naročnika. Slika je postala veliko več kot le portret trgovčeve žene; Leonardo jo je od vsega začetka slikal bolj zase kot za naročnika. Na njej je začel delati leta 1503. Slike nikoli ni predal, tudi denarja zanjo ni nikoli prejel. Imel jo je s seboj vse do smrti šestnajst let po tem, ko jo je začel slikati. Poleg skrivnostnega smehljaja je za to sliko značilen tudi pogled žene: ko stojimo pred sliko, gleda naravnost v nas, ko pa se pomikamo na eno ali drugo stran, nas sledi s pogledom. Njen smehljaj se nam izmika, ostaja skrivnost. »Leonardov veličastni dar je bil v prikazovanju notranjih čustev. Pri Moni Lizi pa nam pokaže nekaj pomembnejšega. Pokaže nam, da po zunanjih znakih nikoli ne moremo dojeti pravih čustev,« je zapisal Walter Isaacson.

UČIMO SE OD LEONARDA
Svoj znanstveno utemeljeni živ­ljenje­pis vsestranskega renesančnega genija Walter Isaacson zaključuje s spodbudnim zapisom: Kaj se lahko od Leonarda naučimo. »Njegova genialnost ni bila takšne vrste, ki je navadnim smrtnikom povsem nedojemljiva. Bil je samouk in se je do genialnosti povzpel z močjo svoje volje. Tudi če ne bomo nikoli dosegli njegove veličine, se lahko od njega učimo in mu poskušamo biti podobni. Iz njegovega življenja lahko potegnemo številne nauke.« Na prvem mestu je pravilo: Bodi vedoželjen, nenasitno vedoželjen. To je bila Leonardova najbolj prepoznavna odlika. Prav vsakdo se lahko trudi, da je vedoželjen o vsem okoli sebe. Ohrani vse življenje duha otroštva. Za otroke je značilno, da na vsakem koraku odkrivajo nove reči in vse sprejemajo s čudenjem in občudovanjem. V zrelem obdobju življenja se večina neha čuditi vsakdanjim pojavom. Morda uživamo ob lepoti sinjega neba, vendar se nič več ne sprašujemo, zakaj je takšne barve. Leonardo pa se je spraševal, kakor drugi veliki genij Albert Einstein, ki je nekemu svojemu prijatelju pisal: »Nikoli se ne neham kot otrok čuditi tej velikanski skrivnosti, v katero smo se rodili.« Od Leonarda se lahko učimo tudi natančnega opazovanja sveta in pojavov okoli sebe. Ko se je Leonardo sprehajal po mestu, je opazoval izraze na obrazih ljudi in jih povezoval z njihovim čustvovanjem, opazoval je tudi, kako se svetloba odbija od različnih ploskev. V življenju velja pravilo: iz malega raste veliko. Začeti je treba s podrobnostmi. Na koncu teh nasvetov ali zapovedi beremo nekaj, kar se v tej računalniški dobi zdi neživljenjsko: Delaj si zapiske, in to na papir. »Po petsto letih so Leonardove beležnice še z nami, da nas navdušujejo in navdihujejo. Čez petdeset let bodo tudi naše beležnice, če se lotimo pisanja vanje, še tu, da bodo navduševale in navdihovale naše vnuke in vnukinje. Naše objave na tviterju in facebooku pa ne bodo.«

ČUK, Silvester. Leonardo da Vinci. (Priloga). Ognjišče, 2019, leto 56, št. 5, str 50-57.

Sveto velikonočno tridnevje, ki pomeni višek krščanskega bogoslužnega leta, se prične z mašo v spomin Jezusove zadnje večerje na veliki četrtek. To je bila judovska obredna večerja za praznik pashe (velike noči), ki so jo praznovali na predvečer 14. nisana v spomin na izhod iz Egipta pod Mojzesovim vodstvom. Ta večer je vsaka družina darovala jagnje v spomin na rešitev Izraelcev iz Egipta. Jagnje so jedli pečeno na ognju z grenkimi zelišči in opresniki. Ta nekvašeni kruh je bil spomin na hitre priprave na izhod, spominjal pa je tudi na prvi kruh iz novega žita, ki so ga spekli Izraelci po prihodu v Kanaan – obljubljeno deželo. Pri večerji so spili tudi dve obredni čaši vina. Jezus nam je pri svoji pashalni večerji podaril evharistijo – kruh večnega življenja. – Ob ‘jedilniku’ judovske pashalne večerje se bomo na kratko seznanili, kakšna je bila prehrana ljudi v Jezusovem času in v svetopisemski dobi.

HRANA V DRUŽINI
Za preproste ljudi sta bili hrana in obleka vedno glavna skrb. »Ne skrbite za svoje življenje,« je rekel Jezus, »kaj boste jedli ali kaj boste pili, in ne za svoje telo, kaj boste oblekli« (Mt 6,25). Vedel je, kako hitro si v skrbeh, ko je stvari komaj za preživetje. Tako je v svetopisemskih časih živela večina. Zaradi nezanesljivih padavin, suše in raznih drugih nadlog je bil pridelek vedno negotov. Na lakoto so računali kot na običajen del življenja. Izraelci so prihodnjo zlato, mesijansko dobo videli kot dobo obilja, ko bo vsega več kot dovolj. Ko je Mojzes vodil Izraelce iz Egipta skozi puščavo, je ljudstvo nekoč v sinajski puščavi godrnjalo nad Mojzesom zaradi slabe hrane, rekoč: »O da bi umrli po Gospodovi roki v egiptovski deželi, ko smo sedeli pri loncih mesa, ko smo jedli kruha do sitega« (2 Mz 16,3). Iz tega se da sklepati, da prehrana v Egiptu v 2. tisočletju pred Kr. ni bila slaba in da so jo uživali v obilni meri, poleg kruha in drugih reči tudi meso. V Palestini je bila hrana bolj vegetarijanska: kruh, sadje in sočivje, za pijačo pa voda. V raznih dobah pa se je to spreminjalo, ker življenjska raven ni bila vedno enaka. V dobi kraljev so na dvoru in pri bogataših zavrgli skromnost, ljudstvo pa je po sili razmer moralo biti zadovoljno s preprosto hrano. S tem pa seveda ni rečeno, da niso nikoli uživali mesa. Poznali so številne vire hrane: v glavnem žitarice, sadje in zelenjavo. Osnovni del prehrane pa je bil kruh. Beseda ‘kruh’ v Gospodovi molitvi očenaš pomeni hrano v celoti – ne le telesno, ampak tudi duhovno. Jezus je sam sebe imenoval ‘kruh življenja’, kar pomeni ‘hrana življenja’.

VSAKDANJI KRUH
Poglavitni vir prehranjevanja je bil v stari zavezi v Palestini, pa tudi v Egiptu in Mezopotamiji kruh. Pekli so ga iz pšenične in ječmenove moke, včasih so uporabljali tudi piro. V stari dobi so gotovo, vsaj v Palestini, revni ljudje jedli ječmenov kruh. Pet hlebov takega kruha z dvema ribama je dal Jezusu deček ob čudežni pomnožitvi kruha (Jn 6,9). Za pripravljanje kruha so zrnje najprej prebrali v plitvi košari, nato so prečiščeno zrnje zmleli. Najbolj preprosto je bilo to, da so zrnje zdrobili v domačih možnarjih ali žrmljah, kar je bilo moško delo. V starih časih so to naredili tako, da so ga drobili na vrtilnih ročnih mlinih: spodnji kamen je bil pritrjen, zgornji kamen, nekoliko manjši, pa je imel vdelan lesen ročaj, ki ga dve ženski držita v roki in z njim gornji kamen vrtita. Zrnje se spušča skozi odprtino sredi gornjega kamna. Druge oblike so bile oslovski ali vodni mlini, ki jih poganjata moč osla ali vode.
Za vsako peko so zamesili testo iz štiridesetih litrov moke (prim. Mt 13,33) in vode (včasih tudi oljčnega olja). Svež kvas so imeli le malokdaj, zato so v novo testo zamesili kos kvašenega testa od prejšnje peke in vse skupaj pustili vzhajati. Preden so pekli, so kos testa odrezali in ga pustili za prihodnje ‘kvašenje’. Kruh so pekli v obliki ploščatih pogač. Ko je bil svež, je bil dober, vendar se je hitro posušil. Priljubljeno nadomestilo kruhu je bila pražena pšenica. Sveže klase so položili na železno ploščo nad ogenj in jih pražili, da so zrna popokala. Kruh so pekli na več načinov. Pastirji in popotniki so si delali podpepelnjake: testo so dali pod žareč pepel in ga zagrebli. Domača peka je bila skrbnejša. Imeli so več tipov ‘krušnih peči’. Dva glavna: lončena, vzbočena plošča, postavljena na kamne, pod njo se je zakurilo; druga pa je bila nekakšen vrč iz železa, bakra ali kamna, približno 1 meter visok in brez dna. Pod tem vrčem so zakurili in ko so bile stene vroče, so nanje prilepljali (od zunaj ali od znotraj) testo. Pekarska obrt je morala biti v Kanaanu že zelo zgodaj razvita. Dokaz za to je dejstvo, da imamo v egiptovskem jeziku mnogo kanaanskih izrazov iz pekarstva. V Svetem pismu se omenja samostojna pekarska obrt šele pri preroku Jeremiju (Jer 37,21).

SADJE IN ZELENJAVA
Drugi pomembni del prehrane je predstavljalo sadje. Vinska trta je dajala ne samo mošt. Veliko grozdja so še svežega pozobali ob trgatvi, še več so ga posušili in uporabljali kot rozine. Prav tako so tudi smokve jedli sveže, jih sušili in stiskali za smokvine kolače. Ko je Abigajila oskrbela Davidove može z živežem, jim je dala “dvesto hlebov, dva meha vina, pet pripravljenih ovc, pet mernikov opraženega zrnja, sto posušenih grozdov in dvesto smokvinih kolačev” (1 Sam 25,18). Posušeni grozdi in smokvini kolači so bili še posebej uporabni na potovanju. Dateljev Sveto pismo izrecno ne omenja, vendar so gotovo uspevali. Ko je Jezus v tednu pred svojo smrtjo (na našo cvetno nedeljo) prihajal v Jeruzalem, mu je množica v pozdrav mahala s palmovimi vejami (Jn 12,13). Datelje so uporabljali tudi za posebno omako, v katero je med velikonočno večerjo vsak pomakal svoj kruh. Omako so naredili iz dateljev, smokev, rozin in vinskega kisa. Tudi oljke (olive) so jedli sveže ali vložene v slani vodi. Najvažnejše pa je bilo to, da so iz njih pridobivali oljčno olje, ki so ga uporabljali pri kuhanju. Na voljo so imeli tudi granatna jabolka, mandlje in pistacije, limone pa šele v novozaveznem času. Imeli so tudi precej sveže zelenjave in sočivja. Bob, lečo in grah so posušili in hranili v vrčih. Gojili so čebulo in por, melone in kumarice. Zelenjavo so uporabljali pri kuhanju juhe. Ezav je svojemu mlajšemu bratu Jakobu prodal prvorojenstvo za skledo rdeče leče (1 Mz 25,29-34). Na voljo so imeli tudi domače izdelke. Mlečne izdelke so poznali v vseh oblikah: navadno in kislo mleko, sir in surovo maslo, ki pa so ga bolj malo uporabljali, ker v vročem podnebju ni obstalo. Mleko so hranili v mehovih. Navadno je bilo to kozje mleko ali pa tudi ovčje in kravje. V novozaveznem času se ljudje gojili kokoši in jajca, cvrta na oljčnem olju, so bila priljubljena jed.

MESO IN RIBE
Meso ni bilo vsakdanja hrana v Palestini. V navadi je bilo ovčje in kozje meso, za hrano pa so lovili tudi ptice. Premožnejši ljudje so se v starozaveznih časih hranili z jagnjetino, teletino in govedino. Oče izgubljenega sina je od veselja ob njegovi vrnitvi pripravil gostijo – zaklali so pitano tele (Lk 15,13). Meso so navadno kuhali. Pečeno jagnje za velikonočno praznovanje je predstavljalo izjemo. Preprosti ljudje so jedli meso le ob slovesnih prilikah: za družinske praznike, na slavjih, na gostijah, če je bil gost v hiši ali ob posebnih daritvah v krajevnem svetišču. Ob tej priložnosti se je zbrala cela družina in v znamenje svojega obnovljenega prijateljstva z Bogom pojedla del mesa živali, ki so jo svetišču darovali. Glede uživanja mesa je Mojzesova postava strogo ločila ‘čiste’ in ‘nečiste’ živali (3 Mz 11,2-23). Nečiste so bile kopenske živali, ki ne prežvekujejo in nimajo preklanih parkljev, vodne živali brez plavuti in luskin, ptice roparice in plazilci. Ne smejo jih jesti ali darovati. Za nečiste so jih proglasili iz več razlogov: da so zavarovali zdravje ljudi, kajti meso nečistih živali, zlasti svinj, je bilo pokvarljivo; verjetno pa tudi zato, ker so veljale za demonska bitja, ali pa so jih darovali v kultih sosednjih poganskih ljudstev. – Uživanje mesa ni bilo dovoljeno jesti šele po vesoljnem potopu, kakor so nekateri sklepali iz 1 Mz 9,4 – tu je bilo le prepovedano uživanje krvavega mesa (kri je morala odteči).
Ribe so bile v novozaveznem času pomembna prehrana (med dvanajstimi Jezusovimi apostoli je bilo sedem ribičev). Majhne ribe so posušili, jih osolili in jedli s kruhom, kakor takrat, ko je Jezus nasitil 5000 mož (Mt 14,17), ali pa so jih spekli na odprtem ognju in jih takoj pojedli; tak zajtrk je pripravil vstali Jezus učencem po čudežnem ribolovu na obali Galilejskega jezera (Jn 21,9).

SLADILA IN ZAČIMBE
Izraelci niso imeli sladkorja. Jedi so si sladili z medom divjih čebel. O pravem čebelarstvu stara zaveza ne govori; divji med pa so celo izvažali. Izdelovali pa so še eno vrsto ‘medu’: s kuhanjem dateljev in zrn rožičevcev so izdelovali sirup.
Kot začimbo so uporabljali v prvi vrsti olje. Živalske masti, goveje in ovčje, so veliko uporabili za daritve, ker je mast veljala pri daritvi za najvažnejši daritveni del. Uporabljali so predvsem oljčno olje, saj je bila Palestina že od nekdaj ‘dežela oljk’. Za začinjanje jedi so uporabljali sol. Ob jugozahodnih obalah Mrtvega morja je bila obilica kamene soli, sol pa so pridobivali tudi z izhlapevanjem vode. Sol je bila zelo pomembna za konserviranje jedi: v Magdali ob Galilejskem jezeru je bila v novozaveznem času glavna obrt soljenje rib. Kot začimbe so uporabljali še razna zelišča, ki so dajala jedem močno aromo in prijeten okus. Redkejše začimbe, ki so jih uvažali iz Afrike in Azije, so si lahko privoščili samo bogati.

PIJAČE
V Palestini ni bilo nikoli izobilje vode, zato je bila zelo v čislih. Obilica vode pomeni blagoslov in je simbol mesijanske bodočnosti (Iz 43,20). Najbolj je bila cenjena ‘živa voda’, tj. voda iz studencev, ki pa jih je bilo v deželi malo. Zato so bile lastninske pravice glede vodnjakov zelo važne, zlasti v krajih z mnogimi pašniki. Egipčani so že v 2. tisočletju pred Kr. izkopali ob svoji vojni cesti v Palestini postaje vodnjakov (kot današnje bencinske črpalke). Za navadno uporabo so zbirali vodo v odprtih ‘ribnikih’ in deževnico v cisternah. Takih, v skalo vdolbenih jam je včasih imela ena hiša več. Cisterne so imeli tudi na polju za namakanje. Voda je bila osnovna tekočina, ki so jo uporabljali pri kuhanju, za pitje pa ni bila preveč dobra. Voda iz vaškega vodnjaka ali studenca je bila navadno dovolj varna. Zbirali so jo v poroznih lončenih vrčih, kjer je zaradi počasnega izhlapevanja ostajala hladna. Voda iz domačega zbiralnika pa je bila vse prej kot zdrava. Ker je prihajala s strehe in se po žlebovih stekala v cisterno, je bila pogosto umazana in polna bolezenskih klic. Tudi v rimskih časih, ko je voda v mesto pritekala po vodovodu ali cevovodu, za pitje še vedno ni bila primerna.
Boljše so bile druge pijače. Med temi je bilo mleko, ki ga je navadno dajala domača koza. Najbolj razširjena pijača pa je bilo vino. Palestina je bila od nekdaj vinorodna dežela. Ogledniki, ki jih je Mojzes poslal v kanaansko deželo (Palestino), so v Eskolski dolini odrezali vejo vinske trte z grozdom ki sta ga dva nosila na drogu (4 Mz 13,23). Svež mošt so v času trgatve iz grozdja iztisnili naravnost v čaše. Večji del pa so ga, da je obstal, pustili prevreti. Prvo vino v letu so naredili iz mošta, ki se je izločil pri tlačenju grozdja v stiskalnici, drugo pa, ko so ostanek v stiskalnici do konca iztisnili. Zrelo vino so hranili v velikih ozkih amforah, katerih dno je bilo zašiljeno tako. da so jih lahko potisnili globoko v zemljo ali pesek, da je ostalo hladno. Navadno pa so vino hranili v kožastih mehovih. Pri pitju ga prvotno niso mešali z vodo. To navado je prinesla grška kultura. Pač pa so vino mešali z raznimi dišavami, včasih z žolčem ali miro in tako dobili pijačo, ki je lajšala bolečine (to so ponudili Jezusu pred križanjem – Mt 27,34). Z vinom, ki so mu primešali oljčno olje, so čistili in zdravili rane (usmiljeni Samarijan je v rane oropanega moža vlil vina in olja – Lk 10,34).
Poleg vina pa se v svetopisemskih deželah stare zaveze omenja tudi pijača ‘šekar’, čemur danes arheologi pravijo pivo. Na kak način so ga izdelovali v Palestini, sicer ne vemo, pač pa je poznano izdelovanje te pijače v Babiloniji. Tam so ga kuhali iz divje pšenice in ječmena. Tudi egiptovsko pivo je bilo iz ječmena. Dodajali so mu še druge sokove in razne dišave. Pivo je bilo močna alkoholna pijača. V Egiptu so ga zlasti v dobi novega imperija mnogo uživali. Evangelist Luka poroča, da je Gospodov angel napovedal Zahariju o njegovem sinu Janezu Krstniku: »Vina in opojne pijače ne bo pil« (Lk 1,15). Ta opojna pijača bo pač pivo.

KUHANJE IN OBROKI
Hrano so navadno kuhali tako, da so jo v loncu nad ognjem zavreli. Nekatere jedi so cvrli na olju, kruh pa so pekli. Poznali so različne načine. Najpreprostejši je bil, da so v tla skopali luknjo, v njej zanetili ogenj, nato pepel odstranili in ob straneh jame pritrdili tanke ‘palačinke’ testa. Včasih so v ogenj položili kamne: ko je bilo testo pripravljeno, so razbeljene kamne pobrali iz ognja in nanje položili testo, da se je speklo. Včasih so nad ogenj poveznili plitvo lončeno skledo in nanjo postavili testo. Premožnejše hiše so imele lončene peči. V rimskih časih so iznašli razdeljeno peč, pri kateri je bil ogenj ločen od prostora za kuhanje. Mnoge vrste zelenjave (npr. kumarice) so jedli surove, lečo in fižol so kuhali v vodi ali olju. Koruzno kašo pa v vodi s soljo in maslom.
V domovih navadnih ljudi so bili obroki zelo preprosti. Pravega zajtrka niso poznali. Včasih so kaj malega pojedli med potjo na delo. Za glavni obrok so imeli kruh z oljkami in morda tudi sadje. Zvečer so jedli dušeno zelenjavo s kosom kruha, ki so ga pomakali s skupno posodo. Večerjo so v družini zaužili skupno. Drugače je bilo v hišah premožnejših ljudi: več je bilo skrbno pripravljene hrane z obilico mesa.

VEDENJE PRI JEDI IN GOSTOLJUBJE
Tudi pri skromnem obedu orientalec upošteva pravila olike. V evangeliju (Lk 7,44) beremo, da so si Judje pred jedjo umili roke, včasih tudi noge. K slovesnemu obedu so morali priti v posebni ‘svatovski’ obleki (Mt 22,11). Pri jedi so sedeli s prekrižanimi nogami na tleh, zato na splošno niso uporabljali miz. Te pa so imeli knezi in odličniki. Pozneje, v grško-rimski dobi, so pri mizah na blazinah ali preprogah ležali. To se predpostavlja tudi pri Jezusovi zadnji večerji (Lk 22,14). Pred jedjo so pobožni Judje molili (1 Sam 9,13). Ta običaj so prevzeli tudi kristjani. V Apostolskih delih beremo, da je apostol Pavel ob viharju na morju zjutraj “vzel kruh, se vpričo vseh zahvalil Bogu, ga razlomil in začel jesti” (Apd 27,35).
Orientalec je zelo gostoljuben. Vse stori in žrtvuje, da gostu postreže, včasih celo preko svojih gospodarskih zmožnosti. Prihod gosta pomeni za šotor ali hišo praznik. Hišni gospodar pozdravi gosta z izbrano vljudnostjo. Pripravi mu takoj okrepčilo. Šele ko se je gost okrepčal, ga vpraša, kdo je in kam je namenjen. Lep zgled starozavezne gostoljubnosti je dal očak Abraham (1 Mz 18,1-8). Tudi v Jezusovem življenju opažamo, da je bila v njegovem času gostoljubnost na isti višini, saj so ga vabili v goste celo njegovi nasprotniki (Lk 7,36 sl.). In nikakor ni bilo proti pravilom olike, da se je Gospod sam povabil v goste k cestninarju Zaheju (Lk 19,5). Nasprotno, s tem je počastil in odlikoval hišnega gospodarja. Orientalec je zelo družaben, družabnost mu je življenjska potreba. To je deloma tudi razlog njegove gostoljubnosti. Rad gre na obisk k sosedu in prijatelju, ne samo zaradi postrežbe, jedi in pijače, ampak tudi zato, da ga v nesreči tolaži, da obišče bolnika, da se z njim porazgovori, razvedri. V zgodbah Svetega pisma se znanci radi sestajajo pred hišo, na trgu, pri mestnih vratih, pri studencu, ko pridejo zajemat vodo ali napajat živino. Tako je zanje vsak dan majhen praznik.

ČUK, Silvester. Hrana in pijača v Svetem pismu. (Priloga). Ognjišče, 2019, leto 56, št. 4, str 50-57.