“Z možem živiva v zaupanju, ki izvira iz vere, iz stalnega in živega odnosa z Bogom”

Odvetnica Sara Ahlin Doljak, ki jo tokrat predstavljamo, je bila tudi zame “profesionalni izziv”, kajti z njo nisem mogel opraviti običajnega pogovora. Ne more namreč govoriti, poleg tega se ne more gibati, a kljub temu opravlja poklic odvetnice, hodi na sodišče in zagovarja stranke ter predava na fakulteti. Obenem je žena možu Bojanu in mama dvema otrokoma.

S Saro Doljak (Naklo 29a, Logatec) sva opravila pogovor najprej po elektronski pošti. Poslal sem ji nekaj izhodišč za pogovor, ona pa je nanje lepo odgovorila. Potem sva bila še večkrat na zvezi in končno sem se pri Doljakovih osebno oglasil. Najbolje je, da Sara spregovori sama s svojim življenjem. Sara je Novogoričanka, čeprav že 16 let z možem Bojanom in 14-letno Majo ter 12-letnim Valentinom živi v Logatcu. V Novi Gorici je odraščala in končala gimnazijo. Vero je spoznala kot odrasla, prek svojega današnjega moža in none Gabrijele. Družini je hvaležna, ker jo je naučila “delovnih navad in vrednot kot so spoštovanje, pomoč šibkejšim in veselje do dela. Z možem sva se spoznala na začetku študija in se po šestih letih skupne hoje poročila. V drugem letniku študija prava sem prejela zakrament obhajila in birme. Po poroki, ko je Bojan zaključil podiplomski študij farmacije, sva se naselila v Logatcu.”
Mož Bojan je študiral farmacijo. Najprej tudi Sara, a je ta študij po nasvetu zdravnice opustila in se vpisala na pravo, ki ga je tudi uspešno končala. »Diplomirala sem v Mariboru, opravila pravniški državni izpit, nadaljevala na magistrskem študiju prava in 2016 dokončala še doktorski študij prava. Po diplomi sem se zaposlila v večji gospodarski družbi kot svetovalka uprave na območju domačega kraja, a ker sva želela z Bojanom zaživeti skupaj, sem delo nadaljevala v dveh odvetniških pisarnah v Ljubljani in se nato po dopolnjenem Valentinovem desetem mesecu odločila, da odprem svojo odvetniško pisarno v Logatcu. Istega leta sem postala asistentka za civilno pravo na Evropski pravni fakulteti, kjer poučujem še danes kot docentka na isti katedri. Odvetniško pisarno imam še vedno in brez pomoči sodelavca Borisa bi delo dandanes težko zmogla.«To je uspešna plat Sarinega življenja. Je pa še druga plat, bolezen, ki pa je Saro tudi marsikaj naučila: »Prvi znaki bolezni so se kazali že v gimnazijskih letih, a so težave z odvajanjem vode in šibkost mišic prepisovali utrujenosti zaradi aktivnega treniranja smučanja. V drugem letniku gimnazije sem morala smučanje opustiti. V tretji nosečnosti konec leta 2010 in spontanem splavu v osmem tednu nosečnosti, so me obdržali v kliničnem centru v Ljubljani zaradi abrazije pod narkozo na sam božični večer. Po tej narkozi nisem bila več ista, še mesec dni po tem posegu sem se težko spomnila imen in številk ter me je pri hoji zanašalo v desno stran, prav tako nisem zmogla pisati, svinčnik mi je padal iz roke. Vse simptome sem sprva pripisovala izgorelosti na delovnem mestu in skrbi za družino z dvema majhnima otrokoma. Na Bojanovo prigovarjanje sem obiskala nevrologa, češ da nekaj ni v redu in po opravljenih preiskavah, sem dobila diagnozo multipla skleroza na veliki četrtek v letu 2011. Ko se je moje zdravstveno stanje jeseni 2011 poslabšalo in ko sem aprila 2012 ležala na nevrološki kliniki sem še vedno živela v zanikanju bolezni in sanjarjenju, kako bom še naprej vse zmogla: biti brezhibna žena, super mama, voditi odvetniško pisarno, predavati študentom na fakulteti, voziti avto, smučati, igrati odbojko s prijateljicami vsak petek zvečer.«
Toda bolezen je napredovala: »Do najtežjega poslabšanja bolezni je prišlo 22. junija 2017. Sprejeta sem bila na nevrološko kliniko zaradi motenj požiranja in ob vstavljanju nazogastrične sonde se je zgodilo v hipu: spazem glasilk in dihalna stiska. V sekundi me je iztrgalo iz rutine vsakdanjega življenja in me soočilo z razmerami, ki so moje dotedanje razumevanje življenja in smrti postavile povsem na glavo. Nisem vedela, kaj bo z menoj. Ali bom preživela? Od takrat dalje diham preko traheostome, se prehranjujem preko gastrostome in ne zmorem govoriti.«
To je ‘zunanji’ potek bolezni, ob tem pa potekajo tudi notranji boji, notranja stiska. »Kot sem že omenila ob prvem poslabšanju bolezni v letu 2011, nisem hotela ničesar izpustiti iz rok. In nisem zmogla moliti. Ko me je obiskal župnik Janez Kompare, mi je prinesel knjigo Pogovori z Bogom. Sprva je obležala na omarici bolniške sobe. Po treh dneh sem jo začela listati, po petih dneh brati. Šele takrat sem Jezusa zares povabila v svoje srce in ponovno začela moliti, se zahvaljevati in prositi. Po sedmih letih še vedno hodim z Jezusom in mu dovolim, da je moj sopotnik. Brez molitve ne bi zmogla. Bolezen hitro napreduje, a ker sem dovolila in dovolim, da me Jezus po svoji besedi zdravi, mi marsikdo danes reče: “Sara, tako dobro izgledaš.” To potrjuje, da se ta prežetost duha vidi navzven. In moje vodilo je: “Vse zmorem v Njem, ki mi daje moč.” Sprva sem si to narobe razlagala, da je ta moč moja, sedaj vem, da je podarjena, da je milost.
Med izkušnjo zakrčenosti glasilk pred letom in pol, sem razumela stvari in doživela ljubezen in mir, kot ju še nikoli prej nisem izkusila. Počutila sem se varno, prepojena z ljubeznijo. Glavo sem imela prazno, brez misli, nobenega vprašanja, ničesar. Bilo je le čutenje, občutenje in čisto bivanje. Nobenih strahov, skrbi, ničesar, kar bi me kakor koli držalo ujeto. Tiste dni v intenzivni negi sem vse opustila, povsem sem se izročila, in ja: kaj pa naj bi sploh še obdržala? Odpor do bolezni in bolečine se je sprostil in izničil. Po številnih letih iskanja sem spoznala sebe. Ljubezen je v obilju in na voljo, ki izvira iz srca in nič od zunaj je ne more nadomestiti. Poslabšanje bolezni mi je omogočilo napredek. Pred tem sem se redko ozirala na svarilna znamenja telesa in jih namerno preslišala. Hvaležna sem, da sem našla stik s samo seboj, modrost srca in brezpogojno ljubezen. Vse spremembe, ki so izšle iz tega, so podobne novemu rojstvu. 22. junij 2017 je zame novo rojstvo, začetek nečesa novega. Radovedna in obenem spoštljiva sem do vsega novega, ki me prežema. Po nadaljnjih dveh mesecih bivanja na Nevrološki kliniki in na Soči lahko rečem, da je bilo hudo poslabšanje multiple skleroze kritična, prelomna preizkušnja, ki me je prisilila v globoko osebnostno preobrazbo.«
Sara že leto in pol ne more govoriti, tudi hoditi ne. »Moja svoboda gibanja je omejena, a se ne počutim kot v zaporu. V SP piše: »Nihče, ki je preizkušan, naj ne govori: “Bog me skuša.” Boga namreč zlo ne more skušati in sam ne skuša nikogar.« (Jak 1,13). Nekateri menijo, da ob resni bolezni ni primerno biti vesel in se smejati, toda pri nas doma se veselimo življenja, ki vsako jutro osveži um in krepi željo po novem. Jutranji sms otrok: “Mami, dobro jutro, radi te imamo” in pripis moža: “Draga, ne pozabi, da si lepa.” Veselje v našem domu je sad Božjega duha, ki pomaga, da kljub bolezni ohranjamo veselje. Ne dovolim, da bi mi strah ali negotovost preprečila, da bi delala tisto, kar želim in seveda še zmorem, ker vem, da je našemu Stvarniku mar in razume moje potrebe in občutke prav ta trenutek in mi daje moč, ki presega moj um. Če mi Stvarnik zaupa, da se lahko spoprimem s to preizkušnjo, kdo sem potem jaz, da bi se temu zoperstavila?«
In kako je bolezen preizkušala zakon Sare in Bojana? »Če je bolan en zakonec, to močno vpliva na oba, četudi na vsakega drugače. V bolezni se pokaže enost med ženo in možem. Kako se to vidi pri nama: deliva si bolečino. Vsakokrat ko sem v bolnišnici in je težko, mi zjutraj napiše sms, da je ponoči vzel polovico mojih bolečin in naj ne pozabim, da sem lepa in ljubljena. Skupaj vztrajava v okoliščinah, ki so ta hip dane. Redno si vzameva čas drug za drugega in sprejemava okoliščine in jih, kolikor se da, obračava za dobro in prav. Bojan mi nikoli ni rekel: “Poročil sem se z zdravo Saro.” Zakaj? Ker oba živiva v zaupanju, ki izvira iz vere, stalnega in živega odnosa z Bogom. Vere ne živiva formalno, za ljudi. Ker sva v odnosu, ne poznava jamranja, in da sva zaradi preizkušnje ‘najbolj boga’, kar ne potrebujeva stanja križa, da bi naju drugi pomilovali in sočustvovali z nama. Ob sebi imam moža, ki me ljubi, in je najino skupno življenje tudi v teh težkih dneh lepo. “Ustvarjeni smo, da bi ljubili, kot odsev Boga in njegove ljubezni,” poudarja papež Frančišek. Ko se zaveš, zakaj si ustvarjen in to živiš, odpadejo vse skrbi na zalogo in vsa teža preizkušnje se zagotovo prepolovijo. To govorim iz izkušnje.«
Sarina bolezen ni zaznamovala samo zakona, ampak celo družino. »Za nas se je življenje v marsičem spremenilo, raste pa ljubezen in povezanost med nami štirimi in našimi starši. Ure, ki jih preživljamo skupaj v bolnišnicah, krajših izletih, počitnicah, nas zbližujejo. Otrokom veliko pomeni, da sem popoldne, ko se vračata iz šole in interesnih dejavnosti, doma. Skupaj se dogovorimo, kaj bosta skuhala in kaj je za postoriti poleg učenja. Pred boleznijo sem bila preveč zatopljena v svoje delo, komaj še kaj časa je ostajalo za naju z Bojanom in otroka.«
Sari in možu je veliko dalo društvo Družina in življenje, kjer sta dejavna že skoraj deset let. »Lahko rečeva, da sva z vstopom v sredino enako verujočih rešila zakon. Duhovne vaje pri sv. Jožefu v Celju spomladi 2009 so za naju prelomnica, najin odnos je takrat začel postajati bolj iskren in ljubeč v zavedanju, da sva prepletena v zavezi z Bogom. In po tej poti stopava še danes. Do lani sva vodila pet zakonskih skupin, sedaj zaradi mojega stanja le eno.«
To, da Sara lahko opravlja poklic odvetnice, hodi na sodišče in predava, pripisuje sreči, da jo obdajajo »ljubeča družina, izjemni stanovski kolegi, prijatelji in zdravniki ter zdravstveno osebje, ki jih lahko imenujem ‘dohtarji srca’. Redki so, ki me želijo podučiti, da nečesa sedaj ne zmorem več – družba zna včasih biti polna predsodkov. Pred kratkim sem bila v komisiji na zagovoru magistrske naloge ter na sodni obravnavi in doživela veliko dobrega. Opravljam poklic, ki sem ga izbrala že dolgo nazaj, a vedno bolj opravljam z zavedanjem in ljubeznijo do dela. S svojimi močmi tega ne bi zmogla, ostala bi doma in ležala, saj z dvema stomama ‘ne moreš nikamor’. Poklic je postal izziv, kjer lahko delam točno to, kar si želim. Brez slabe vesti. Vsakič, ko se po juniju srečava z zaslužnim profesorjem, ki mi je bil mentor, mi reče: “Sara, vesel sem, da se srečava, da ste tu, poleg mene v komisiji.” Na sodnih obravnavah se brez lastnega glasu pojavljam od oktobra 2017. Strankam že v naprej povem, da ne zmorem govoriti in da jih lahko zastopam na način preko table piši-briši in komunikatorja. Nimam slabih izkušenj s takim načinom zastopanja, ne s strankami ne s sodnim osebjem. Moj način komunikacije ni le drugačen, neobičajen je. Predavam na način, da imam predstavitev predavanj na projekciji, v komunikator vnaprej napisano besedilo in še sproti tipkam, ko odgovarjam na vprašanja študentov ali da dodatno obrazložim snov, ki jo predavam. Študentom želim prikazati uporabnost pravne teorije v pravni praksi. Zaradi bolezni nisem izgubila strank in nisem prenehala s poučevanjem na fakulteti. Nekateri v teh dneh pogrešajo preteklo poletje in že zrejo naprej v poletne mesece, jaz pa sem samo hvaležna, da sem še vedno tukaj. Da lahko živim nov letni čas. Prečudovito je, ko sem se osvobodila ovir v moji glavi in si priznala, da vsega ne zmorem kot prej. V tej svobodi zmorem drugače, lahko rečem boljše. Vsak, ki je že kdaj gradil hišo, pravi, da bi jo v drugo zgradil veliko bolje. Jaz sem dobila to priložnost 22. junija pred slabima dvema letoma in sem Stvarniku iz srca hvaležna.«.

RUSTJA, Božo. (Naši preizkušani bratje). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 3, str. 26-28.