Skip to main content

Vera daje odgovor na to, kje je treba iskati vir moči. Bog ne zahteva od človeka ničesar, ne da bi mu hkrati dal moč za to. Vera to uči in izkušnja življenja iz vere to potrjuje.(sv. Edith Stein)

povejmo z zgodbo 03 2019a

Materin delež pri slavi

povejmo z zgodbo 03 2019aMož je sklenil okrasiti svojo delovno sobo v novem stanovanju in zdelo se mu je primerno, da obesi na steno priznanja, ki so jih on in sinova prejeli na različnih atletskih tekmovanjih.
Z njimi je prekril dve steni, potem pa je dejal ženi, da je sramota, da ona nima nobenega priznanja, ki bi ga lahko obesila tja.
Kmalu zatem je žena dala uokviriti rojstna lista svojih dveh sinov in ju obesila na steno!

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 3 (2019), 31.
v knjigi: Zgodbe za veselje do življenja, Ognjišče, Koper, 2022, 34.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let

jedrt00

sv. Jedrt (17. marec)

jedrt00Frankovski majordom Pipin, začetnik slavnega rodu Karolingov, je bil oče sv. Jedrti (Gertrudi), ki se je rodila leta 626. Pobožna mati Itta jo je modro vzgajala in jo navajala, da se je za pomembne reči sama odločala. Ko so prišli kraljevski snubci, je mati pustila, da komaj odrasla hči sama odgovori. Odklonila je ponudbo in rekla, da si je ženina že izbrala. Ko je leta 640 umrl majordom Pipin, je vdova Itta odšla v samostan Nivelles južno od Bruslja, ki ga je bila nekaj let prej ustanovila. Prevzela je vodstvo samostana, ki se kmalu napolnil. Materi se je pridružila Jedrt in v samostan vnesla mladostno vnemo za sveto življenje. Po njeni smrti leta 652 je morala prevzeti dolžnosti opatinje, a ne za dolgo, kajti umrla je 17. marca 659. Takoj po smrti so jo začeli častiti kot svetnico in njeno češčenje se je razširilo po vseh deželah srednje Evrope. Od nekdaj so jo častili vrtnarji. Upodabljajo jo kot opatinjo s palico, po kateri plezajo miši. Jedrt je znanilka pomladanskega dela na polju: miš pregrizne predici nit, preje (zimskega dela) je konec. (sč)
Na sliki: sv. Jedrt, kip na glavnem oltarju, ž. c. sv. Jedrti, Sv. Jedert nad Laškim (Sedraž).

jedrt01

Na slovenskem ozemlju je 13 cerkva, ki so posvečene opatinji sv. Jedrt; ena je župnijska, 12 je podružničnih. – V ljubljanski nadškofiji najdemo pet podružničnih cerkva sv. Jedrt: Iška (1) (Ig), Selo (2) (Polhov Gradec), Lajše (3) (Selca), Nadlesk (4) (Stari trg pri Ložu) in Čebrače (5) (Trata – Gorenja vas). – Koprska škofija ima tri cerkve sv. opatinje: na Slavinjah (6) (Hrenovice), v Prešnici (7) (Klanec) in na Koradi – Sv. Gendrca (8) (Marijino Celje – Lig). – V novomeški škofiji je ena sama podružnična cerkev sv. Jedrt: v Škovcu (9) (Trebnje). – V mariborski nadškofiji tudi ena: v Bukovski vasi (10) (Št. Janž pri Dravogradu. – V celjski škofiji pa je edina župnijska cerkev Nivelske opatinje sv. Jedrt, po kateri se imenuje tudi naselje – Sv. Jedrt nad Laškim.(spodaj) Imajo pa v celjski škofiji še dve podružnični cerkvi sv. Jedrt: v Gotovljah (11) (p. c. sv. Jedrt) in Pavlovi vasi (12) (Pišece). (mč)

 jedrt02    jedrt04

 

 

 

 

Sv. Jedert nad Laškim (Sedraž)

 

 

 

 

 

Čuk M. in S., Svetniški domovi, v: Ognjišče (2019) 3, str. 115.

sv jedrt

Ljuba moja sveta Jedrt!

Ljuba moja sveta Jedrt!
Tvoje ime, Jedrt, je v naših krajih precej znano.
Če je priljubljeno, je pa že druga reč. Zasluge za oboje ima, kako nenavadno, gospa, ki …
Oh, verjetno bo bolje, če je ne omenjam. Čeprav se poznava, ji ne bo prav nič v veselje, če ji ob bok postavim kakšno svetnico.
Tvoje ime, Jedrt, ima v mojih ušesih prizvok trdega in neizprosnega.
Malo zato, ker takoj pomislim na orehova jedrca, ki kljub temu, da so slastna, znajo obrusiti kakšno plombo v zobeh, malo pa tudi zato, ker takoj pomislim tudi še na že omenjeno gospo, ki pravi, da imamo ljudje, kot si ti, ki si “živela za nebesa” in jaz, ki si tja še prizadevam in želim priti, zaplombirane možgane. Ampak verjetno bo bolje, da dotične gospe ne omenjam. Če bo zvedela, da o njej pišem v verski reviji, me ne bo več hotela poznati!sv jedrt
Ko sem, ljuba Jedrt, pobrskal po spletu, sem izvedel, da te zadnje čase častijo kot zavetnico mačk. No, naj zavoljo resnice takoj dodam, da je to češčenje povsem ‘neuradno’ in nepožegnano s strani Cerkve, je pa to brez dvoma povezano s tem, da te je Cerkev uradno ‘požegnala’ za zavetnico zoper mišjo in podganjo nadlogo!
In kdor ni za miši, je za mačke, drugače ne more biti v tem našem svetu!
A si res ne morem kaj, da ne bi spet takoj pomislil na prej omenjeno gospo, ki je velika ljubiteljica mačk, pa čeprav je najbolj znana zaradi miši.
Ampak, res bi bilo dobro, da bi nehal govoriti o njej. Če bo prebrala tele besede, se zna zgoditi, da mi bo, ko se bova srečala, primazala takšno klofuto, da bom videl zvezde. In to rdeče, ker drugačnih ne pozna! Predvsem pa bo za mano potegnila vodo!
Ko sem torej na spletu, moja ljuba Jedrt, poiskal tvoje upodobitve, je res kar nekaj mišje zalege okrog tebe. Menda zato, ker si goreče molila za duše v vicah, slikarji pa so nekdaj te uboge še neodrešene dušice upodabljali kot miši. Legenda celo pravi, da prvo noč po smrti človeka, ti bediš nad njegovo dušo in jo čuvaš pred hudobci, ter jo potem šele drugi dan sveti Mihael vrže na vago, da pretehta, ali je za v nebesa ali ne.
Upodobljena pa si tudi z lilijo v roki, saj si že kot čisto mlada zaobljubila devištvu in nebeškemu Ženinu.
Umrla si mlada … menda zaradi preveč molitve in posta!
No, dandanes se bolj malo moli in veliko več preklinja. Sploh omenjena gospa zna povedati par sočnih. Jemo in se nažiramo, še bolj pa žremo in obiramo drug drugega, nič ne pretehtamo, ampak bližnjega hitro pošljemo par nadstropij nižje od vic. In jaz, ki obiram omenjeno gospo, nisem nič boljši.

cusin kolumna 2019Ljuba Jedrt! Ko bo prišel moj čas, te prosim, da pričakaš mojo dušico (pa tudi dušico omenjene gospe) in odganjaj hudobne miši in podgane, da naju ne odnesejo. In če bo Mihaelova vaga pokazala premalo, pritisni s svojo opatsko palico na pravi strani … da bo pretehtalo!
Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in obilno razlij na nas.

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 3, str. 114.

cusin kolumna 2019

Marčenje

cusin kolumna 2019Priznajmo, da je marec en čuden mesec.
Čeprav varno skrit v koledarju in obkrožen z drugimi mesci, lahko mirno rečemo, da je na robu. Da je mejen. In skrajen. Ker združuje skrajnosti. In ker so meje in robovi nejasni in zabrisani. In kjer je ‘zabrisano’, je kaj hitro tudi – takole po domače – ‘ubrisano’!
Kljub temu, da je to mesec, ko se začne pomlad, je to mesec, ko nam sneg dela največ preglavic in četudi se odpraviš nabirat telohe, zvončke in trobentice, ne boš šel od doma brez kape, rokavic in verig v prtljažniku avtomobila.
Kljub temu, da so raznorazne nogometne lige na vrhuncu in tik pred razpleti uvrstitev v doigravanja in finala, je največji športni dogodek pri nas Planica. Ki je hkrati tudi najboljši sladoled. Sladoled pa človek običajno povezuje vsaj s toplim vremenom, če ne že kar poletjem!
Dnevi v marcu so lepo prešteti in tako je že vsakemu drugošolcu jasno, da na koncu prvega tedna v tem mesecu stoji ‘8. marec’, na začetku zadnjega tedna pa ‘25. marec’! In kljub temu, da v svojem bistvu ta dva dneva slavita dostojanstvo žene, se zadnje čase zdi, da si ‘ženske’ in ‘matere’ skoraj ne bi mogle biti bolj različne. Celo nasprotne!
Vsakemu bebcu je lahko jasno – če pa mu ni, mu lahko to preprosto: praktično in boleče dokažete – da, če elastiko vlečeš in nateguješ v eno smer, bo prej ali slej počila; če pa jo spustiš, jo bo odneslo tako rekoč do iste dolžine v drugo, torej nasprotno smer! In ker so naši moški predhodniki skozi zgodovino, zavestno ali ne, vsekakor pa do nezavesti, spregledali in poteptali ženske, njihove pravice in dostojanstvo, je sedaj logično, pa čeprav skregano z zdravo pametjo, da gre to teptanje v drugo, torej nasprotno smer. In to do nezavesti!
Ženske, zaradi katerih slavimo Dan žena, so s protesti od oblasti zase zahtevale ekonomsko, politično in socialno enakopravnost! Enake pravice, kot jih ima moški del človeštva! In so jih, v teh skoraj stotih letih, dosegle … se mi zdi. Pa čeprav s tem tvegam, da me bodo razna feministična združenja, gibanja za pravičnost, društva za enake možnosti in zore ne zgolj rdeče, že bolj mavrične barve razglasili za patriarhalnega mačista! Kajti borbe še ni konec! O, ne! Da bi bile res popolnoma enake in izenačene v pravicah, se mnoge sodobne ženske v svoji pravičniški gorečnosti seveda odrekajo tudi svoji edinstveni pravici. Pravici, ki pripada le njim, ženskam, ter je nam, moškim, od narave in Boga onemogočena: to je pravica do materinstva … pravica do rojevanja! Ki pa jo, pravico do materinstva, namreč, zdaj, v imenu enakosti in enakopravnosti spolov in spolnih usmeritev, terjajo zase tisti, ki jim roditi sploh ni dano. Pa razumi, če moreš!
Na Materinski dan pa se spominjamo dogodka, ko se je Najvišja Oblast sklonila k ženski … k Ženi … ne zaradi njene enakosti in enakopravnosti, pač pa zaradi njene posebnosti in neponovljivosti … ki ji po Božji volji in načrtu pripada že od začetka, ko sta bila moški in ženska ustvarjena kot mož in žena … kot Eno … v Edenskem vrtu! In ta ženska … ta Žena … ni protestirala.
Nekje na polovici meseca, tudi na sredi med obema praznikoma, goduje sveti Jožef. Za katerega evangelist zapiše, da je bil pravičen. Iz evangelistovih zapisov pa nam je predvsem jasno, da je bil molčeč! Kaj pa naj reče, ubogi možak, razpet med Dan žena in Materinski dan?!
To je marčenje: zavzemanje za pravičnost. Prepoznavanje skrajnosti, ki so lastna človeškemu srcu. Združevanje nasprotij, ki jim pripadam. Brisanje mej in robov, ki niso od Boga ustvarjeni. Pravilno razumevanje enakosti in enakopravnosti.
Marčiti: živeti razumno in razumljivo. Molčati in biti ‘zraven’, ko je treba. Sprejeti Božjo voljo in izreči: »Zgodi se!«
Zgodi se, marec!v

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 3, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

pb 2019 03a

Moč poklicanosti

pb 2019 03aPred sedmimi leti, 13. marca 2013, je kot krmar Petrove barke nastopil papež Frančišek, ki je že z izbiro imena po sv. Frančišku, asiškem Ubožcu, napovedal nov slog papeževanja. Postal je pastir “z vonjem po ovcah”, kakršni naj bi po njegovih besedah bili vsi služabniki Božjega ljudstva. Z ljudmi se pogovarja na ‘ti’, nikoli ne pozabi prositi, da molimo zanj. Takega preprostega Frančiška srečujemo tudi v tej knjigi, ki prinaša papeževe odgovore na vprašanja španskega redovnika klaretinca Fernanda Prada o posvečenem življenju danes. V daljšem uvodu ‘spraševalec’ pripoveduje, kako se je s papežem hitro dogovoril za ta obisk pri njem vročega avgusta lani, kako se je na srečanje z njim odpravljal z ‘zvišanim pritiskom’, ki pa se je hitro umiril, saj ga je Frančišek sprejel kot pravi oče. Od patra Fernanda ni zahteval, naj mu pošlje vprašanja, zato je bil pogovor bolj sproščen.
Sad tega pogovora, ki je trajal dobre štiri ure, je pričujoča knjiga, ki ima tri dele: Gledati preteklost s hvaležnostjo, Živeti sedanjost z gorečnostjo in Gledati v prihodnost z upanjem. Na papežev predlog sta se v pogledu na preteklost omejila na čas po koncilu, ki je izdal pomembno listino o primerni prenovi redovniškega življenja.

    papež Frančišek
    Moč poklicanosti
    Družina, Ljubljana 2018,
    strani 100, cena vez. 19,90 €
    Naročila:
Marsikje so to prenovo napačno razumeli, kar je povzročilo veliko škode. Ko sta imela pred očmi sedanjost, je papež poudaril, da mora vzgoja za posvečeno življenje “temeljiti na štirih stebrih: duhovno življenje, skupnostno življenje, življenje v izobraževanju in študiju ter apostolsko življenje”. Glede prihodnosti pa je Frančišek dejal: »Prava, resnična izobrazba mora ohranjati ravnovesje med tremi človeškimi jeziki: jezikom razuma, jezikom srca in jezikom rok. Gre za učenje, kako se pravilno razmišlja, pravilno čuti in pravilno dela.«

»Posvečeno življenje, kjer bi Jezus ne bil prisoten s svojo besedo v evangeliju, s svojim navdihom – ne deluje. Brez zaljubljene gorečnosti za Jezusa ne bo prihodnosti za posvečeno življenje, ne bo mogoča. Ta gorečnost nas usmerja proti preroškosti. Kadar govorimo o preroški razsežnosti posvečenega življenja, ne govorimo o prerokovanju prihodnosti … Gre za izhod iz sebe samega, ven, v gorečnosti za zaljubljenega Jezusa, z vžganim srcem – in da to postane drugim, morda, prihodnost.«

ČUK, Silvester (Priporočamo, berite). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 3, str 100.

preizkusani 03 2019a

Življenjska zgodba Sare Ahlin Doljak

“Z možem živiva v zaupanju, ki izvira iz vere, iz stalnega in živega odnosa z Bogom”

Odvetnica Sara Ahlin Doljak, ki jo tokrat predstavljamo, je bila tudi zame “profesionalni izziv”, kajti z njo nisem mogel opraviti običajnega pogovora. Ne more namreč govoriti, poleg tega se ne more gibati, a kljub temu opravlja poklic odvetnice, hodi na sodišče in zagovarja stranke ter predava na fakulteti. Obenem je žena možu Bojanu in mama dvema otrokoma.

preizkusani 03 2019aS Saro Doljak (Naklo 29a, Logatec) sva opravila pogovor najprej po elektronski pošti. Poslal sem ji nekaj izhodišč za pogovor, ona pa je nanje lepo odgovorila. Potem sva bila še večkrat na zvezi in končno sem se pri Doljakovih osebno oglasil. Najbolje je, da Sara spregovori sama s svojim življenjem. Sara je Novogoričanka, čeprav že 16 let z možem Bojanom in 14-letno Majo ter 12-letnim Valentinom živi v Logatcu. V Novi Gorici je odraščala in končala gimnazijo. Vero je spoznala kot odrasla, prek svojega današnjega moža in none Gabrijele. Družini je hvaležna, ker jo je naučila “delovnih navad in vrednot kot so spoštovanje, pomoč šibkejšim in veselje do dela. Z možem sva se spoznala na začetku študija in se po šestih letih skupne hoje poročila. V drugem letniku študija prava sem prejela zakrament obhajila in birme. Po poroki, ko je Bojan zaključil podiplomski študij farmacije, sva se naselila v Logatcu.”
Mož Bojan je študiral farmacijo. Najprej tudi Sara, a je ta študij po nasvetu zdravnice opustila in se vpisala na pravo, ki ga je tudi uspešno končala. »Diplomirala sem v Mariboru, opravila pravniški državni izpit, nadaljevala na magistrskem študiju prava in 2016 dokončala še doktorski študij prava. Po diplomi sem se zaposlila v večji gospodarski družbi kot svetovalka uprave na območju domačega kraja, a ker sva želela z Bojanom zaživeti skupaj, sem delo nadaljevala v dveh odvetniških pisarnah v Ljubljani in se nato po dopolnjenem Valentinovem desetem mesecu odločila, da odprem svojo odvetniško pisarno v Logatcu. Istega leta sem postala asistentka za civilno pravo na Evropski pravni fakulteti, kjer poučujem še danes kot docentka na isti katedri. Odvetniško pisarno imam še vedno in brez pomoči sodelavca Borisa bi delo dandanes težko zmogla.«To je uspešna plat Sarinega življenja. Je pa še druga plat, bolezen, ki pa je Saro tudi marsikaj naučila: »Prvi znaki bolezni so se kazali že v gimnazijskih letih, a so težave z odvajanjem vode in šibkost mišic prepisovali utrujenosti zaradi aktivnega treniranja smučanja. V drugem letniku gimnazije sem morala smučanje opustiti. V tretji nosečnosti konec leta 2010 in spontanem splavu v osmem tednu nosečnosti, so me obdržali v kliničnem centru v Ljubljani zaradi abrazije pod narkozo na sam božični večer. Po tej narkozi nisem bila več ista, še mesec dni po tem posegu sem se težko spomnila imen in številk ter me je pri hoji zanašalo v desno stran, prav tako nisem zmogla pisati, svinčnik mi je padal iz roke. Vse simptome sem sprva pripisovala izgorelosti na delovnem mestu in skrbi za družino z dvema majhnima otrokoma. Na Bojanovo prigovarjanje sem obiskala nevrologa, češ da nekaj ni v redu in po opravljenih preiskavah, sem dobila diagnozo multipla skleroza na veliki četrtek v letu 2011. Ko se je moje zdravstveno stanje jeseni 2011 poslabšalo in ko sem aprila 2012 ležala na nevrološki kliniki sem še vedno živela v zanikanju bolezni in sanjarjenju, kako bom še naprej vse zmogla: biti brezhibna žena, super mama, voditi odvetniško pisarno, predavati študentom na fakulteti, voziti avto, smučati, igrati odbojko s prijateljicami vsak petek zvečer.«preizkusani 03 2019c
Toda bolezen je napredovala: »Do najtežjega poslabšanja bolezni je prišlo 22. junija 2017. Sprejeta sem bila na nevrološko kliniko zaradi motenj požiranja in ob vstavljanju nazogastrične sonde se je zgodilo v hipu: spazem glasilk in dihalna stiska. V sekundi me je iztrgalo iz rutine vsakdanjega življenja in me soočilo z razmerami, ki so moje dotedanje razumevanje življenja in smrti postavile povsem na glavo. Nisem vedela, kaj bo z menoj. Ali bom preživela? Od takrat dalje diham preko traheostome, se prehranjujem preko gastrostome in ne zmorem govoriti.«
To je ‘zunanji’ potek bolezni, ob tem pa potekajo tudi notranji boji, notranja stiska. »Kot sem že omenila ob prvem poslabšanju bolezni v letu 2011, nisem hotela ničesar izpustiti iz rok. In nisem zmogla moliti. Ko me je obiskal župnik Janez Kompare, mi je prinesel knjigo Pogovori z Bogom. Sprva je obležala na omarici bolniške sobe. Po treh dneh sem jo začela listati, po petih dneh brati. Šele takrat sem Jezusa zares povabila v svoje srce in ponovno začela moliti, se zahvaljevati in prositi. Po sedmih letih še vedno hodim z Jezusom in mu dovolim, da je moj sopotnik. Brez molitve ne bi zmogla. Bolezen hitro napreduje, a ker sem dovolila in dovolim, da me Jezus po svoji besedi zdravi, mi marsikdo danes reče: “Sara, tako dobro izgledaš.” To potrjuje, da se ta prežetost duha vidi navzven. In moje vodilo je: “Vse zmorem v Njem, ki mi daje moč.” Sprva sem si to narobe razlagala, da je ta moč moja, sedaj vem, da je podarjena, da je milost.
Med izkušnjo zakrčenosti glasilk pred letom in pol, sem razumela stvari in doživela ljubezen in mir, kot ju še nikoli prej nisem izkusila. Počutila sem se varno, prepojena z ljubeznijo. Glavo sem imela prazno, brez misli, nobenega vprašanja, ničesar. Bilo je le čutenje, občutenje in čisto bivanje. Nobenih strahov, skrbi, ničesar, kar bi me kakor koli držalo ujeto. Tiste dni v intenzivni negi sem vse opustila, povsem sem se izročila, in ja: kaj pa naj bi sploh še obdržala? Odpor do bolezni in bolečine se je sprostil in izničil. Po številnih letih iskanja sem spoznala sebe. Ljubezen je v obilju in na voljo, ki izvira iz srca in nič od zunaj je ne more nadomestiti. Poslabšanje bolezni mi je omogočilo napredek. Pred tem sem se redko ozirala na svarilna znamenja telesa in jih namerno preslišala. Hvaležna sem, da sem našla stik s samo seboj, modrost srca in brezpogojno ljubezen. Vse spremembe, ki so izšle iz tega, so podobne novemu rojstvu. 22. junij 2017 je zame novo rojstvo, začetek nečesa novega. Radovedna in obenem spoštljiva sem do vsega novega, ki me prežema. Po nadaljnjih dveh mesecih bivanja na Nevrološki kliniki in na Soči lahko rečem, da je bilo hudo poslabšanje multiple skleroze kritična, prelomna preizkušnja, ki me je prisilila v globoko osebnostno preobrazbo.«
Sara že leto in pol ne more govoriti, tudi hoditi ne. »Moja svoboda gibanja je omejena, a se ne počutim kot v zaporu. V SP piše: »Nihče, ki je preizkušan, naj ne govori: “Bog me skuša.” Boga namreč zlo ne more skušati in sam ne skuša nikogar.« (Jak 1,13). Nekateri menijo, da ob resni bolezni ni primerno biti vesel in se smejati, toda pri nas doma se veselimo življenja, ki vsako jutro osveži um in krepi željo po novem. Jutranji sms otrok: “Mami, dobro jutro, radi te imamo” in pripis moža: “Draga, ne pozabi, da si lepa.” Veselje v našem domu je sad Božjega duha, ki pomaga, da kljub bolezni ohranjamo veselje. Ne dovolim, da bi mi strah ali negotovost preprečila, da bi delala tisto, kar želim in seveda še zmorem, ker vem, da je našemu Stvarniku mar in razume moje potrebe in občutke prav ta trenutek in mi daje moč, ki presega moj um. Če mi Stvarnik zaupa, da se lahko spoprimem s to preizkušnjo, kdo sem potem jaz, da bi se temu zoperstavila?«
preizkusani 03 2019bIn kako je bolezen preizkušala zakon Sare in Bojana? »Če je bolan en zakonec, to močno vpliva na oba, četudi na vsakega drugače. V bolezni se pokaže enost med ženo in možem. Kako se to vidi pri nama: deliva si bolečino. Vsakokrat ko sem v bolnišnici in je težko, mi zjutraj napiše sms, da je ponoči vzel polovico mojih bolečin in naj ne pozabim, da sem lepa in ljubljena. Skupaj vztrajava v okoliščinah, ki so ta hip dane. Redno si vzameva čas drug za drugega in sprejemava okoliščine in jih, kolikor se da, obračava za dobro in prav. Bojan mi nikoli ni rekel: “Poročil sem se z zdravo Saro.” Zakaj? Ker oba živiva v zaupanju, ki izvira iz vere, stalnega in živega odnosa z Bogom. Vere ne živiva formalno, za ljudi. Ker sva v odnosu, ne poznava jamranja, in da sva zaradi preizkušnje ‘najbolj boga’, kar ne potrebujeva stanja križa, da bi naju drugi pomilovali in sočustvovali z nama. Ob sebi imam moža, ki me ljubi, in je najino skupno življenje tudi v teh težkih dneh lepo. “Ustvarjeni smo, da bi ljubili, kot odsev Boga in njegove ljubezni,” poudarja papež Frančišek. Ko se zaveš, zakaj si ustvarjen in to živiš, odpadejo vse skrbi na zalogo in vsa teža preizkušnje se zagotovo prepolovijo. To govorim iz izkušnje.«
Sarina bolezen ni zaznamovala samo zakona, ampak celo družino. »Za nas se je življenje v marsičem spremenilo, raste pa ljubezen in povezanost med nami štirimi in našimi starši. Ure, ki jih preživljamo skupaj v bolnišnicah, krajših izletih, počitnicah, nas zbližujejo. Otrokom veliko pomeni, da sem popoldne, ko se vračata iz šole in interesnih dejavnosti, doma. Skupaj se dogovorimo, kaj bosta skuhala in kaj je za postoriti poleg učenja. Pred boleznijo sem bila preveč zatopljena v svoje delo, komaj še kaj časa je ostajalo za naju z Bojanom in otroka.«
Sari in možu je veliko dalo društvo Družina in življenje, kjer sta dejavna že skoraj deset let. »Lahko rečeva, da sva z vstopom v sredino enako verujočih rešila zakon. Duhovne vaje pri sv. Jožefu v Celju spomladi 2009 so za naju prelomnica, najin odnos je takrat začel postajati bolj iskren in ljubeč v zavedanju, da sva prepletena v zavezi z Bogom. In po tej poti stopava še danes. Do lani sva vodila pet zakonskih skupin, sedaj zaradi mojega stanja le eno.«
To, da Sara lahko opravlja poklic odvetnice, hodi na sodišče in predava, pripisuje sreči, da jo obdajajo »ljubeča družina, izjemni stanovski kolegi, prijatelji in zdravniki ter zdravstveno osebje, ki jih lahko imenujem ‘dohtarji srca’. Redki so, ki me želijo podučiti, da nečesa sedaj ne zmorem več – družba zna včasih biti polna predsodkov. Pred kratkim sem bila v komisiji na zagovoru magistrske naloge ter na sodni obravnavi in doživela veliko dobrega. Opravljam poklic, ki sem ga izbrala že dolgo nazaj, a vedno bolj opravljam z zavedanjem in ljubeznijo do dela. S svojimi močmi tega ne bi zmogla, ostala bi doma in ležala, saj z dvema stomama ‘ne moreš nikamor’. Poklic je postal izziv, kjer lahko delam točno to, kar si želim. Brez slabe vesti. Vsakič, ko se po juniju srečava z zaslužnim profesorjem, ki mi je bil mentor, mi reče: “Sara, vesel sem, da se srečava, da ste tu, poleg mene v komisiji.” Na sodnih obravnavah se brez lastnega glasu pojavljam od oktobra 2017. Strankam že v naprej povem, da ne zmorem govoriti in da jih lahko zastopam na način preko table piši-briši in komunikatorja. Nimam slabih izkušenj s takim načinom zastopanja, ne s strankami ne s sodnim osebjem. Moj način komunikacije ni le drugačen, neobičajen je. Predavam na način, da imam predstavitev predavanj na projekciji, v komunikator vnaprej napisano besedilo in še sproti tipkam, ko odgovarjam na vprašanja študentov ali da dodatno obrazložim snov, ki jo predavam. Študentom želim prikazati uporabnost pravne teorije v pravni praksi. Zaradi bolezni nisem izgubila strank in nisem prenehala s poučevanjem na fakulteti. Nekateri v teh dneh pogrešajo preteklo poletje in že zrejo naprej v poletne mesece, jaz pa sem samo hvaležna, da sem še vedno tukaj. Da lahko živim nov letni čas. Prečudovito je, ko sem se osvobodila ovir v moji glavi in si priznala, da vsega ne zmorem kot prej. V tej svobodi zmorem drugače, lahko rečem boljše. Vsak, ki je že kdaj gradil hišo, pravi, da bi jo v drugo zgradil veliko bolje. Jaz sem dobila to priložnost 22. junija pred slabima dvema letoma in sem Stvarniku iz srca hvaležna.«.

RUSTJA, Božo. (Naši preizkušani bratje). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 3, str. 26-28.

NiZ 03 2016a

Imunski sistem – steber zdravja

NiZ 03 2016aImunski sistem je sestavljen iz nekaj milijonov imunskih celic in pomembnih organov in predstavlja eno pomembnejših funkcij krvi, saj ščiti telo pred mikroorganizmi in tujimi snovmi. Zato je glavna naloga imunskega sistema preprečevanje vstopa in uničevanje tujih snovi, kot so bakterije, virusi, paraziti, s katerimi nenehno prihajamo v stik. Poti vstopanja v telo so zelo različne, mikroorganizme vdihavamo, požiramo, prehajajo skozi kožo in sluznice.
Delovanje imunskega sistema je zapleteno, vendar je njegova strategija preprosta: sovražnika mora najprej prepoznati, nato aktivirati obrambne celice in ga končno napasti.
Najosnovnejšo obrambo predstavljajo mehanske in kemične pregrade, kot so koža in sluznice, med pomembne predstavnike imunskega sistema pa sodijo imunske celice – levkociti, ki napadejo mikroorganizme ob njihovem vstopu v telo (celice T) in tvorijo proti njimi protitelesa (celice B). Sodelujejo tudi celice požiralke, ki mikrobe požirajo. Levkociti ne krožijo samo po krvi, ampak po vsem telesu, in sestavljajo imunska tkiva in organe, npr. bezgavke, vranico, mandlje, priželjc.
Imunski sistem mora pri svojem delovanju vedno ločiti med telesu lastnimi snovmi in tujimi. Če tega ne zna govorimo o avtoimunih boleznih. Obenem mora biti imunski sistem sposoben prepoznati naše spremenjene celice in jih sproti uničevati. Če imunski sistem ne prepozna spremenjenih lastnih celic, lahko zbežijo obrambnemu nadzoru rakaste celice in se čezmerno namnožijo.
Imunski sistem deluje povsem brez našega nadzora. Da je imunski sistem temelj našega zdravja, se zavemo šele takrat, ko zbolimo. Zbolimo pa takrat, ko je imunski sistem oslabljen, ko so mikroorganizmi zelo namnoženi ali pa močno napadalni.

KO ZBOLIMO
NiZ 03 2016bKo človek zboli zaradi okužbe, se imunski sistem aktivira in tvori na milijonov novih imunskih celic, za kar so potrebne precejšnje zaloge hranil: beljakovin, vitaminov in mineralov. Izčrpani ljudje, kot so kronični bolniki in bolniki s predhodnimi okužbami, teh zalog nimajo, zato njihov imunski sistem ne more uspešno premagati okužbe in bolezen se lahko vleče. Oseba je sposobna okužbo predelati, če je normalno hranjena, če ni neprespana, pod večjimi napori in v dobri telesni zmogljivosti. V nasprotnem primeru pridejo v poštev prehranska in imunska dopolnila.

KAJ VSE VPLIVA NA DELOVANJE IMUNSKEGA SISTEMA?

  • Stres (Imunski sistem, ki je tesno povezan z živčevjem in hormonskim sistemom, in v stresnih situacijah deluje slabše, zato je odpornost zelo povezana s tem, kako zna človek poskrbeti za svojo sproščenost in zadovoljstvo)
  • Življenjske navade: kajenje, pitje večjih količin alkohola, enolična, neuravnovešena prehrana, različne enostranske diete
  • Prekomerna telesna masa in debelost
  • Dedne in presnovne bolezni (sladkorna bolezen)
  • Neustrezna higiena
  • Kronične okužbe (zavirajo normalen razvoj imunskih celic in normalno delovanje imunskega sistema)
  • Obsevanje
  • Bolezni (rak, jetrne okvare..)
  • Jemanje določenih zdravil (dolgotrajno zdravljenje z antibiotiki, citostatiki, kortikosteroidi)
  • Telesna neaktivnost ali pretirana telesna aktivnost
  • Staranje

OKREPIMO IMUNSKI SISTEM
Pogostejše obolevanje za nalezljivimi bolezni, daljše okrevanje, prikrite in kronične okužbe, nenehna utrujenost ..so znaki, da imunski sistem ni v najboljši ‘kondiciji’. Na njegovo delovanje imajo velik vpliv dejavniki življenjskega sloga. Predvsem je pomembno, da se izogibamo škodljivim razvadam, da skrbimo za higieno predvsem rok, s katerimi prenašamo okužbe, in da se naučimo obvladovati stres.

HRANA
Za pravilno delovanje imunskega sistema je pomembna uravnovešena prehrana, predvsem pomembni so nekateri vitamini ( vitamin C-poveča število imunskih celic, vitamin E-poveča tvorbo protiteles in odpornost proti infekcijam) in minerali (kalcij-pomemben pri delovanju imunskih celic, predvsem za celice požiralke, pomembni so tudi cink, selen in magnezij).Za imunski sistem so pomembne tudi mlečno kislinske -probiotične bakterije (borijo se proti slabim bakterijam), pomembne pa so tudi beljakovine oziroma njihovi sestavni deli – aminokisline iz katerih so grajena naša protitelesa.

SPANJE
Za dobro zdravje je nujno poskrbeti za dovolj kakovostnega spanja. Med spanjem se izmenjujeta fazi globokega spanca (ne –REM) in plitvega, a pomembnega spanca, ki mu pravimo REM (rapid eyes movement-hitro premikanje očesnih zrkel). REM faze spanja trajajo nekaj minut, proti jutru pa so intervali REM –a vse daljši. Med spanjem REM se telo obnavlja, obnavljajo se beljakovine, ki smo jih čez dan porabili….Med spanjem prehajamo skozi več REM-faz, toda imunski sistem se obnavlja med zadnjo in najdaljšo, ki nastopi po sedmih urah spanja. Dokazano je, da imajo osebe, ki spijo manj kot 6 ur dnevno, veliko večjo možnost, da zbolijo.

REDNA IN ZMERNA VADBA
Skeletne mišice, ki nam omogočajo gibanje, imajo velik vpliv na imunski sistem. Že dobro desetletje je znano, da mišice med vadbo izločajo v krvni obtok pomembne snovi, ki jih imenujemo miokini, in prav te dokazano spodbujajo imunski sistem.
Znanost je potrdila, da se po nekajtedenskem obdobju redne in zmerne telesne vadbe pri predhodno telesno nedejavnih osebah povečajo ravni nekaterih zaščitnih protiteles v slini, hkrati se zmanjša pogostost zbolevanja zaradi okužb zgornjih dihal. Redna in zmerna telesna vadba je za vzdrževanje zdravja pomembna tudi zato, ker deluje protivnetno. Z redno vadbo zmanjšamo tudi visceralno maščevje, ki se nabira okrog trebuha, in je povezano z različnimi obolenji, tudi rakavimi.
Danes vemo, da je telesna vadba neodvisen preventivni dejavnik pri nastanku raka debelega črevesa in pri raku dojk pri ženskah po menopavzi. Telesna vadba tudi značilno zmanjša tveganje za raka endometrija, pljuč in trebušne slinavke.

dr. Mihaela JURDANA,Univerza na Primorskem, Fakulteta za vede o zdravju, (Narava in zdravje) v: Ognjišče (2016) 3, str. 100-101.

beleznica bozo2019

Urednikova beležnica marec 2019

beleznica bozo2019

 

Marec zaznamujeta dve stvari: 6. marca začenjamo postni čas, od 19. do 25. marca pa obhajamo teden družine. Oboje se zrcali tudi v marčevskem Ognjišču. Za gosta meseca smo povabili Tomaža Meršeta, predsednika društva Družinska pobuda, ki se že več kot 20 let aktivno vključuje v delo za družino tako v pojmovnem kot socialno-ekonomskem področju. O pomenu družine govori pismo meseca, pogovor z zakoncema Saro in Bojanom Ahlin v rubriki Naši preizkušani je čudovito pričevanje o zakonski ljubezni, ki je najboljši temelj družine.

1305-124B - plamen

V tokratni številki gostimo tudi mariborskega nadškofa msgr. Alojzija Cvikla, ki je spregovoril o svojih izkušnjah s sinode mladih in obiska Svetovnega dneva mladih v Panami ter pogledih, kaj in kako vnesti spremembe pri delu z mladimi v Cerkvi na Slovenskem.

1305-124B - plamen

Postni čas bomo lahko poglobili s spodbudami, ki so objavljene na straneh mladinske priloge in nam bodo pomagale skozi ta važni del cerkvenega leta. V prilogi vam predstavljamo prvega slovenskega pesnika, duhovnika Valentina Vodnika, ki ni bil samo pesnik, ampak vsestranski narodni buditelj in prosvetitelj. Sicer je že januarja minilo 200 let od njegove smrti, a je njegov lik tako vsestranski, da smo mu posvetili posebno prilogo.

1305-124B - plamenNa glasbenih straneh predstavljamo primorsko skupino Žavbi Brothers. Kot že ime pove, jo sestavlja šest bratov. Na straneh za animatorje je zbranih kar nekaj konkretnih spodbud, kako načrtovati svoje delo in dejavnosti, ko morajo animatorji poskrbeti tudi za svojo rast. Za mlade pa je namenjen tudi tokratni obisk na Srednji šoli za gostinstvo in turizem Radenci, kjer smo predstavili eno od možnosti, kaj ponuja naš izobraževalni sistem.

1305 124B plamenDramski igralec Gregor Čušin je leta 2009 začel pisati za Ognjišče. ‘Mini jubilej’, 10-letnico sodelovanja bomo praznovali z izidom knjige Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, ki bo prispela na knjižne police v začetku marca. Izvirne zgodbe, ki jih tesar Jožef pripoveduje svojemu sinu, so nekakšne ‘variacije’ na svetopisemske zgodbe in na svojevrsten način še podčrtujejo sporočilo svetopisemskih zgodb. Če bi želeli zastonj prejeti Čušinovo knjigo Na tretji strani, potem si oglejte posebno prednaročniško ponudbo na strani 65, kjer je knjiga tudi obširneje predstavljena in se nanjo hitro naročite, da dobite darilo. Knjigo je ilustriral kapucin Luka Modic.

beleznica plamen

Med novostmi je tudi knjiga Anselma Grüna Najti notranji mir, ki poudarja, da osrečujoče življenje tvori pravo ravnovesje, oziroma izravnava med raznolikimi zahtevami, ki se zgrinjajo nad posameznika z vseh strani, pravilna drža, ki jo potrebujemo, da dobro prehodimo življenje. Več o knjigi si lahko preberete na str. 113.

beleznica plamen

V začetku postnega časa bi vas radi opozorili na knjižice križevih potov, ki jih imamo na voljo pri Ognjišču. Najprej bi vas spomnili na dva križeva pota za otroke: lepo ilustriran križev pot Srce, ki ljubi vse ljudi (Berta Golob, Karmen Smodiš). Pobarvaj sveti križev pot (Berta Golob, Silva Karim) je zasnovan tako, da otrok sodeluje z barvanjem postaj križevega pota. Lepi verzi otrokom približajo skrivnost Jezusovega trpljenja. Tudi za odrasle imamo več knjižic križevih potov, naj tokrat omenim zbirko štirih križevih potov Upanje v tretji dan. Naslov je vzet po prvem, meditativno obarvanem križevem potu, ki ga je pred leti napisal pokojni prof. Otmar Črnilogar. Dva križeva pota sta prevoda iz italijanščine in sta prirejena za sodelovanje skupine vernikov. Eden je zasnovan kot molitev za duhovnike.

 RUSTJA, Božo. (Iz urednikove beležnice). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 3, str. 4.

pismo 02 2019a

Ne morem in ne znam se veseliti sreče bližnjih

»Zavist je greh, ki gloda in razjeda, v njem ni strasti, ni užitka, ni zabave, je zgolj trpljenje in duhovna beda,« pravi pesnik Leon Oblak. Kako dobro razumem te besede! Vsak dan jih izkusim! Moj duh gnije in hkrati ječi. Moje življenje je boj, … ne boj, mesarsko klanje! Notranji boj med egoizmom in sočutjem, med žalostjo in veseljem, med nevoščljivostjo in dobrotljivostjo. Vse je krvavo. A te krvave bitke ni moč zaznati, za ta boj vemo le Bog, hudič, jaz in morda prijatelj, ki za mojim nasmeškom opazi resnico.
Kot prvorojenca so me ves čas ujčkali; deležen sem bil neverjetne pozornosti. Že od zgodnjega otroštva sem želel biti pomemben, biti središče, ki se mu daje veliko pozornosti. Moj oče je mojo ‘vzvišenost’ opazil in mi zato dajal manj pozornosti in spodbudnih besed, kar je pustilo na mojem ‘egu’ neizbrisljiv pečat. Očetje se premalo zavedajo, kako pomembno je, da sinu izkazujejo pozornost in mu dajo kakšno spodbudno besedo ter se z njim družijo. Vsak oče je kipar, ki lahko izkleše pravega Davida. Nekje sem prebral misel: Kdor je ljubljen, bo ljubil, kdor je ranjen, bo ranil. Moj oče je iskreno ljubezen in pozornost posvečal raje moji sestri, zato se je v meni oglasil moj ‘ego’, ki ga kot otrok takrat nisem znal obvladovati. Bil sem ji nevoščljiv za to, kar je ‘svetega’ prejela, jaz pa ne. Večkrat sem ji nagajal, oče pa je bil nato jezen name, kar me je še bolj ranilo. Vzgajal me je po vojaško, navadil me je delati, jezen pa je bil, če nisem ubogal. Vesel sem bil, ko sva skupaj gradila hišo, pokrivala streho in vmes debatirala, a iskrenega pogleda, iskrene pohvale ni bilo. Celo Jezus je dobil potrditev Očeta: »Ta je moj ljubljeni sin, nad katerim imam veselje!« Tako se še danes ob iskreni pohvali zamislim in si rečem “Vau, morda pa sem res edinstven!” Materialno sem bil odlično preskrbljen, za kar sem staršem hvaležen, a nekaj mi je prebodlo srce – pomanjkanje očetovske ljubezni. In to rano nosim s seboj vsak dan. Je kot kamenček v pohodnem čevlju, ki ti na vsakem koraku povzroča neizmerno bolečino. Pot pa je dolga, do Aljaževega stolpa je strma in nevarna pot, ob premajhni pozornosti lahko v hipu zgrmim v prepad. V sebi čutim močno hrepenenje: Kako rad bi si sezul čevelj in iz njega stresel oster košček kremena in nadaljeval svobodno, brez silne bolečine in užival v vsakem koraku, vsakem vdihu in vsakem pogledu. A kaj, ko ne vem, kako bi odvezal trdno zavozlane vezalke …pismo 02 2019a
Obupno si želim, da bi se znal iskreno veseliti sreče bližnjega, pa se ne morem. In čeprav se ne morem, se potrudim, da ne bi prizadel bližnjega in razodel svoje pokvarjenosti. Strašno sem nezadovoljen, ko se lažnivo nasmehnem. V tistem trenutku sem razčlovečen, prijetna melodija se sprevrže v disharmonijo. V hipu sem prikrajšan za dva nebeška darova: da se lahko svobodno odločam in da ljubim. Od sprva še kar prijetnega nasmeha, ki ga ni enostavno razbrati za lažnega, ostane le še napet obraz – jaz vlečem navzgor, moje ustnice in lica pa navzdol. Žalosti me tudi, da se znam posmehovati, ko so drugi v težavah in so nesrečni. Trudim se obvladovati svoj značaj, a če delam v nasprotju s svojim značajem, se mi zdi, kot da delam proti samemu sebi. Boli me, če sem nevoščljiv in boli me, če ravnam v nasprotju s svojim značajem. Prosim, da me priporočate Bogu v molitvi. Zavedam se, da je veselje temelj, na katerem se gradi odnos, zato ga bom vedno znova in znova iskal in zanj prosil.
Sam nekako prvo pomoč iščem v fitnesu, hoji v hribe in branju knjig, ki me zamotijo; in v samoti. Problem nastane, ko sem v družbi, kjer prevladujeta veselje in zadovoljstvo, iz moje notranjosti pa prihaja nagnusna jedka nevoščljivost, ki mi preprečuje, da bi počel to, za kar sem bil ustvarjen – iskreno ljubil. »Ne delam namreč tega, kar hočem, temveč počenjam to, kar sovražim,« je dejal sv. Pavel. Točno to se dogaja meni. A globoko v meni se skriva nekaj velikega, močno hrepenenje po ljubezni. Zaljubil sem se v sošolko, ki pa mi ljubezni ne vrača. Res je, da ji nisem povedal, da jo ljubim, sem se ji pa trudil približati, biti z njo. A ona tega ni začutila, ni mi vračala pozornosti, raje se je družila z drugimi. Ker sem bil ‘zavrnjen’, sta se v meni naselila strah in žalost. Ta dva pa mi preprečujeta biti iskren do nje; iz moje prvotne zagretosti nastajata načrtno ohlajanje strasti in počasno prebolevanje. Ne morem si namreč privoščiti še ene srčne rane, še enega kamna v pohodnih čevljih. Načela me je tudi depresija in zagrenjenost, proti katerima se borim na vse kriplje. Ja, življenje pač ni potica, je boj, največkrat kar s samim seboj, z lastnim egom in ponosom.
Ta nesrečna ljubezenska zgodba je stanje na mojem notranjem bojišču le še poslabšala. Zmagujejo sile teme. A vojne še zdaleč ni konec. Morda pa jo odloči le en samcat nežen, iskren in ljubeč poljub Lepotice. In prekletstvo Zveri bo izničeno!
Luka

Pohvale vredna sta tvoje globoko razmišljanje in prizadevanje, da skušaš sam iskati rešitev svojih težav. Prav tako dobro vidiš svoje težave, a ob njih ne jočeš in tarnaš, ampak si prizadevaš, da bi jih odpravil. Tudi pri svojih starših in drugih ljudeh ne gledaš samo na slabe stvari, ampak moreš videti tudi dobre.
Praviš, da si imel lepo otroštvo, za katerega si staršem hvaležen. Celo preveč pozornosti so ti izkazovali. Ko pa je oče to ugotovil, je začel ravnati drugače. Morda tiči v tem razlog ‘trdega’ ravnanja tvojega očeta. Najbrž ti je želel s tem pomagati, kajti videl je, da si deležen ‘neverjetne pozornosti’. Zbal se je in začel ti je naklanjati manj pozornosti. Želel ti je pomagati, ti pa si njegovo ravnanje zelo težko razumel. Ob tem si se ti čutil ranjenega in še danes trpiš. Oče je v začetku najbrž želel samo dobro, a je pozneje njegovo ravnanje prešlo v drugo skrajnost: ni ti samo nehal naklanjati veliko pozornosti, ampak te ni nikoli pohvalil, ti namenil spodbudne besede, skratka, pokazal, da si mu dragocen in da te ima rad. Pa te je najbrž v srcu imel rad, čeprav ti tega ni pokazal.
Sam si napisal, kdor je ranjen, bo ranil. To drži in ti to občutiš in iz tvojega pisma tudi odseva strah, da boš tudi ti začel raniti druge. Prav je, da se zavedaš te nevarnosti, a bi bilo prav, da bi se vprašal, če mogoče tudi tvoj oče ni bil ranjen in zato rani. Saj vemo, da radi ponovimo ‘vzorec’ svojih staršev. Veljalo bi se pogovoriti z očetom, morda bi ti povedal kaj o svojem otroštvu in mladosti. In ti bi ga bolje razumel.
Ostaja pa vprašanje, kako izstopiti iz tega začaranega kroga in iz tega, da ponavljamo vzorec svojih staršev? Delno že sam odgovarjaš, ko pišeš, da je celo Jezus dobil Očetovo potrditev, ko mu je ob krstu dejal: Ta je moj ljubljeni sin, nad katerim imam veselje! Toda tudi tebi je nebeški Oče dejal pri krstu enake besede. Tudi ti si pri krstu postal ljubljeni božji otrok, ki te je nebeško Oče vesel. Zavedaj se tega! Zavest, da te Bog ljubi, naj ti bo večja kot nesprejemanje nekaterih ljudi. Tu se pokaže odrešenjska moč krščanskega sporočila, da smo ljubljeni božji otroci in da v moči te ljubezni ljubimo, saj si sam zapisal: Kdor je ljubljen, bo ljubil. Ne pozabi, da si ljubljen in da zato moreš ljubiti. Jezus je v moči Očetove ljubezni izpolnil svoje odrešenjsko poslanstvo. Tudi ti lahko v moči božje ljubezni izpolniš svoje poslanstvo.
Pišeš, da je tvoja težava zavist in navajaš besede Leona Oblaka o tej napaki. Da, zavist je poseben greh. Od njega nimamo nobene koristi. Če imamo od kraje to, kar ukrademo, od laži, da prikrijemo kakšno napako itd, od zavisti nimamo nič, razen skritega trpljenja. Ti ga pretresljivo opisuješ. Zavist mnogokrat izvira iz tega, da se primerjamo z drugimi in pri tem opazimo, kaj drugi imajo in česa mi nimamo. Zato se ne primerjaj z drugimi. Tvoje življenje bo veliko lažje in lepše, če se ne boš primerjal z drugimi. Tako primerjanje nima smisla. Spravlja nas v slabo voljo in rojeva zagrenjenost in zavist. Poleg tega pri primerjanju vidimo to, kar drugi imajo, mi pa ne, ne vidimo pa tega, kar imamo mi, drugi pa ne. Močna zavist nam velikokrat prepreči, da bi slednje videli. Zato se zavedaj svoje enkratnosti in svojih darov. Tebe je Bog ustvaril enkratnega in ti dal posebne darove. Ne da bi se z njimi bahal, ampak da bi z njimi razveseljeval druge. Tebi je Bog dal posebno nalogo v življenju. Ne oziraj se na druge in ne primerjaj se z njimi, da se iz tega ne bi rojevala ali povečevala zavist, ampak se veseli darov in sposobnosti, ki ti jih je dal Bog.
Zato ko boš v družbi, ne glej na to, kaj imajo drugi, ker to v tebi rojeva zavist, ampak se veseli tega, kar ti je Bog dal. Bodi hvaležen za darove, ki jih imaš. Zavedaj se, da si Bogu dragocen, da si njegov otrok in to naj v tebi rojeva veselje. Zavest, da te Bog ljubi, se krepi z obiskom maše in prejemanjem obhajila. Z vsako mašo nam namreč Bog govori, da prihaja k nam, ker smo mu dragoceni in nas ljubi. Na poseben način nam to pokaže, ko ga prejmemo v obhajilu. Vsaka molitev naj te spomni, da se pogovarjaš z Bogom, ki te neizmerno ljubi.
Na koncu pisma omenjaš še dekle, v katero si zaljubljen, nisi pa ji izpovedal ljubezni. Ker ona ni pokazala zanimanja zate, si razočaran. Bojiš se nadaljnjih korakov v življenju, ker se bojiš nadaljnjih razočaranj. Toda kako veš, da dekletu ni zate, če se ji nisi približal in ji nisi povedal, da jo ljubiš? Razumem, da te dosedanja razočaranja ovirajo, a če jih ne boš skušal premagovati, se jih ne boš nikoli osvobodil. Najbrž dekle ne zna brati tvojih misli, zato ji jih moraš ti razodeti. Nikar ne stalno misli na prejšnje življenjsko razočaranje, ker te bo to blokiralo. Ne bližaj se ji v prepričanju, da te bo zavrnila – to namreč izhaja iz tvojega pisma – in ne obupaj, če ti ne bo v prvem trenutku odgovorila z enako navdušenostjo. Morda bo potrebovala čas, da bo spoznala tvoje dobre lastnosti.
V zadnjem stavku pisma pokažeš svoje neskončno hrepenenje po ljubezni. Mimogrede – ti nisi zver. Toda ti si že ljubljen, neskončno ljubljen, ker te Bog neizmerno ljubi in prav v moči te ljubezni lahko premagaš opisane življenjske težave ter lahko narediš izredno veliko iz svojega življenja.
RUSTJA, Božo. (Pisma). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 2, str 62.

Lenart Krečič

Slovenski saksofonist, skladatelj in dirigent velja za enega uspešnejših slovenskih glasbenikov mlajše generacije. Po študiju v New Yorku se je vrnil v Slovenijo in si doma ustvaril družino, na kar je zelo ponosen. Kot otrok se je raje podil za žogo, a to se je spremenilo, ko je v roke prijel svoj najljubši instrument – saksofon.glasba 02 2019a

– Lenart, na slovenski glasbeni sceni ste poznani predvsem kot uspešen saksofonist, skladatelj in dirigent. Kako pa bi opisali samega sebe?
Hmm. Nikoli še nisem dobil takšnega vprašanja. Po moje bo najlažje, če povem, katere stvari rad počnem. Glede na to, da sem že drugič postal očka, na kar sem zelo ponosen, sem rad z družino, s starejšim sinom se že kar lepo igrava, saj ima malo čez 3 leta. Kolikor imam časa, ga torej rad preživim z družino. Poleg družine pa je moja največja ljubezen saksofon – v vseh vidikih: od popravljanja, preizkušanja raznih instrumentov in njihove opreme do vadenja in igranja na koncertih. Vse to najraje počnem. Potem pride tudi komponiranje in aranžiranje ter občasno dirigiranje. Tudi te zadeve so na moji listi stvari, ki jih rad delam. Potem pa še šport, in sicer odbojka. To je zame daleč najlepši šport tako za igrati kot za gledati. Rad tudi kuham, dobro jem, dobro pijem in rad se družim najrazličnejšimi ljudmi.

– V enem izmed vaših intervjujev sem prebrala, da ste na začetku igrali klavir, a da vas ta v resnici ni preveč pritegnil. Zanima me, kaj ste pri igranju na klavir pogrešali.
V bistvu me je v tistem obdobju (med 7. in 14. letom) bolj zanimal šport. Rad sem se igral zunaj s prijatelji, igrali smo nogomet, hokej na kotalkah in podobno. Veliko časa sem preživel zunaj in vadenje klavirja je bilo zame takrat res ovira. Moj starejši brat je bil čisto drugačen od mene in je vadil že pri sedmih letih. Starši so nekako pričakovali, da bo tudi z mano tako, pa je bilo ravno nasprotno. Vadenju klavirja sem se precej upiral. Čeprav mi je klavir šel kar dobro od rok, me kljub temu ni veselil.

– Črno-bele tipke ste zamenjali za saksofon. Osebno se mi zdi to precej moderen instrument. Kdaj in kako je navdušil vas? Se spomnite, kakšen je bil vaš prvi stik s saksofonom?
Ja, kot najstnik seveda nisem poslušal jazza, ampak bolj kak pop in rock. V glavi sem imel zvok saksofona recimo iz skladbe Tine Turner »Simply The Best«. Fasciniran sem bil nad zvokom in videzom saksofona. Ne vem, zakaj, ampak izjemno me je navdušil. Ker so starši pričakovali, da se ga bom hitro naveličal, mi ga v začetku niso kupili, ampak po čudnem naključju sem dobil od glasbene šole popolnoma nov saksofon na izposojo. Tako se je saksofonistična pot začela in se – upam – še dolgo ne bo končala. 

– Ko opazujem glasbene šole, se mi zdi, da se ta inštrument redko kdo loti igrati že v »samem štartu« oz. da se prehod na saksofon zgodi kasneje. Bi rekli, da je to zaradi težavnosti igranja, nepoznavanja instrumenta v začetku ali je kak tretji razlog?
Ne vem, moram reči, da do sedaj o tem nisem razmišljal. Težavnost instrumenta vsekakor ni razlog, saj je saksofon mnogo lažje igrati kot recimo klarinet ali prečno flavto. Je pa res, da je bolj masiven od naštetih instrumentov in ga je treba obesiti za vrat. Sam imam kot serviser zadnje čase kar mlade stranke – tudi 8-letnike. Tako da se časi očitno spreminjajo. Je pa res, da bi bilo po mojem mnenju dobro, da bi vsak učenec, ki se želi poklicno ukvarjati z glasbo, najprej naredil par letnikov klavirja. Meni je to zelo koristilo. Sam sem začel saksofon igrati šele pri 14-ih, pri 21-ih pa sem že šel v New York študirat. Tako da za ta prehod je še dovolj časa. Tudi moj prvi profesor Primož Fleischman je začel s klavirjem, in če se ne motim, profesorica na KGBL Tjaša Perigoj prav tako. Klavir je najbolj univerzalen instrument, zato ga vsakemu priporočam za osnovo.

– Kakšen bi bil vaš nasvet za tiste, ki se spogledujejo s saksofonom in bi se morebiti tudi odločili za igranje tega inštrumenta?
Naj nimajo nobenih zadržkov. Prej kot se bodo lotili zadeve, boljše bo.  Kot pa že rečeno, naj se zraven učijo še klavir. Ne bo jim žal.glasba 02 2019b

– Sami ne skrivate navdušenja nad jazzovsko glasbo. Je bilo od nekdaj tako?
Ne, ljubezen do jazza je zares zaživela šele na takratni Srednji glasbeni in baletni šoli – zdaj je to KGBL. Namen mojega vpisa je bil, da bom lahko igral saksofon v pop/rock skupinah, in vedel sem, da če se bom naučil improvizirati na jazzovski način, bom lahko igral karkoli. Ko pa sem se v jazz poglobil, se je moj fokus obrnil nanj.

– Je naklonjenost jazzovski glasbi celo prednost, če ne celo predpogoj, da si lahko dober saksofonist?
Dober je relativen pojem. Saj imamo načeloma dve smeri – klasični saksofon in jazz saksofon. Če želiš biti dober klasični saksofonist, potem predanost jazzu ne bo pomagala. Sicer pa je študij jazz saksofona najbolj univerzalen, in če obvladaš jazzovsko improvizacijo ter razumeš jazzovsko harmonijo, lahko igraš katerikoli stil, od narodnozabavne glasbe do free jazza.

– Videti je, da je jazz tudi zelo kompatibilen s saksofonom. Obstajajo morda določene glasbene zvrsti, ki saksofonu ne ustrezajo najbolj?
Zdi se mi, da je v klasiki še najmanj prostora za saksofon. Instrument je dokaj mlad, zato v primerjavi z drugimi instrumenti zanj ni napisane veliko literature. Zato tudi v simfoničnih orkestrih nima rednega stola. Preostanejo jim samo modreni skladatelji 20. stoletja ali pa, da igrajo dela, ki so bila napisana za druge instrumente, recimo Bachove suite za violončelo in podobno.

– Del svoje izobrazbe ste pridobivali na študiju v ZDA. Kaj vam je ta izkušnja dala? Se radi vračate tja?
Rad se vračam tja, posebej v New York, kjer sem preživel 8 let. New York ima posebno energijo, ki jo je težko opisati z besedami. Odkar imam družino, ne grem več tako pogosto tja, bi pa morda že bil čas, da spet odletim za kak teden ali dva. Večno bom hvaležen New Yorku za življenjsko in glasbeno izkušnjo, ki mi jo je dal, ogromno sem se naučil od mojstrov – nekateri niso več živi –, skratka, odlična izkušnja. Sem pa tudi vesel, da sem zdaj tukaj, da imam družino, krasno službo in svojo saksofonistično delavnico, kar bi v New Yorku zelo težko imel.

– Bi nam lahko še na kratko prestavili vibrato tehniko, ki jo je med pihala pripeljal ravno saksofon?
Vibrata na uporabljam preveč. Nekako ni del mojega stila. Tu in tam ga malo uporabim v kakšni baladi. Sicer pa so močni vibrati značilni predvsem za saksofoniste, ki so ustvarjali v 1930-ih in 1940-ih. Kasneje se je spet pojavil v 1960-ih, vendar v drugačni obliki. Vibrato sicer doda tonu neko osebnost in je dober efekt, vendar mi ni všeč, če ga kar avtomatično uporablja na vsakem tonu.

– Ste že uveljavljeni saksofonist z veliko kilometrine – kako izbirate repertoar oz. sodelovanja, h katerim vas vabijo?
Sodelovanja izbiram glede na kvaliteto glasbenikov, kvaliteto glasbe in karakter glasbenikov. Vse troje vpliva na mojo odločitev. Seveda je glavni razlog, da kakih sodelovanj ne vzamem, čas, ki ga nimam ravno na pretek. Če vidim, da se mi neka zadeva časovno ne bo izšla, jo odpovem, četudi je zadoščeno vsem trem zgoraj omenjenim kriterijem.

– Kako bi opisali dobro glasbo? S svojim glasbenim ustvarjanjem ste veliko bolj posvečeni kvaliteti kot nekateri, ki jim je v ospredju komercialna kvantiteta. Znamo Slovenci prepoznati, ceniti in prisluhniti dobri glasbi?
Nekaj posluha za dobro glasbo je – vsekakor. In mislim, da vedno bo. Slovenci smo kulturen narod, čeprav v kulturo ne investiramo največ denarja. V bistvu ga dajemo precej premalo. Mislim, da se ne zavedamo, kaj narodu v resnici piše zgodovino. To je kultura. Dobra glasba je zame tista, ki je dobro izvedena, kar pomeni, da jo izvajajo dobri izvajalci, in ki je dobro napisana – da imajo besedila globino in pomen ter da ima glasba emotivni naboj in glasbeno sporočilnost. Stilsko sem pa odprt. Prisluhnem tudi klasični glasbi, popu, rocku, elektronski glasbi in včasih tudi narodnozabavni.

– Na katerih projektih trenutno delate? Kje vas lahko v kratkem slišimo?
Ta mesec imamo z Big Bandom RTV Slovenija 10 koncertov, privatno pa jih imam še kakih 5. Tako da je tole morda preobsežno vprašanje. 

– Moto, ki vas vodi skozi življenje …
Ničesar ne jemlji preresno.

FLISAR, Urška, (Glasba). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 2, str. 84-86.