Skip to main content

Ljubezen in spoštovanje morata hoditi skupaj. Spoštovanje brez ljubezni postane strahopetnost. Ljubezen brez spoštovanja pa postane nadutost.(sv. Pij iz Pietrelcine)

Kamen govori o Bogu

Za Križanim, ki je odtrgal desnico s križa in z njo usmiljeno blagoslavlja, nekaj desetin metrov na desno počiva veliki slovenski arhitekt prof. Jože PLEČNIK

Žale, poslednji dom Ljubljančanov, s čudovitimi vežami za rajne in z mnogimi prelepimi spomeniki so njegovo delo. Sam ima na grobu preprost slovenski kamen, ki je vanj vklesan križ in ob njem ime in letnice: arh. JOŽE PLEČNIK 1872 – 1957. Ljubljana je vsa njegova. V svoje rodno mesto je prišel šele po prvi vojni. Takoj jo je hotel imeti lepšo. Tako kot je o njej sanjal v tujini. Ko se je vrnil domov, je bil zrel mož. Iskal je odtenke božje lepote v snovi, ki jo je znal z nadarjeno roko uporabiti in prenarediti tako, da je še lepše in zgovorneje spregovorila o Bogu … Boga je iskal tudi v tihih pogovorih z njim. »Morebiti starši molijo zame in ti moliš zame,« piše bratu Andreju, duhovniku, »zato ne preneha docela v meni gnada. Da se v raztrganem življenju mojem zatekam zatekam v najhujših navalih k nebesom, da mi vroče solze mnogokrat blaže bolečine. Več ti ne morem povedati. Eno vem: kakor bo Bog dopustil, tako se bo zgodilo. On bo dopustil prav.«

Tako piše zrel mož, ne otrok ali pobožna ženica. Ker zna moliti s srcem in ker je njegova pobožnost prepojila zadnje vlakno njegove plemenite duše, zato moli tudi vsa njegova umetnost.

Pod njegovimi rokami vse poje: les, kamen, železo, beton. Vse govori o neizmerni božji lepoti. Plečnik je naš Frančišek Asiški. Tako je naraven in pošten, da mu je sleherna stvarca božji poslanec. Les mu je brat, železo je brat, kamen je brat, pevec božje slave.

Njegova čista in ponižna duša povsod vidi božje sledove. Kakor mnogokrat, se vidi tudi tukaj: malo znanje napihuje, veliko znanja pripravlja ponižno pot Bogu.

Ko je s svojimi umetniškimi očmi in čisto dušo okoli sebe videl vse polno božjih sledi, je hotel vse svoje najboljše sposobnosti uporabiti prav v božjo slavo. Najlepše stvaritve njegovega genija krasijo cerkve na Slovenskem in drugod. Vsako podrobnost je natančno izdelal, vsaki je vedel najgloblji pomen. Tabernekelj je studenec žive vod3e, monštranca je drevo življenja, kelih božje srce …

Svojemu bratu Andreju piše: »Kadar pa Boga v rokah držiš, reči mu, da ga ljubim, reci mu, da ne maram denarja, reci mu, da ne lažem – no, On to ve, da naj moji želji življenje da: fantazijo, moč in ponižnost naj vsadi v mene, da bodo moja dela v čast njegovo.«

Za svoja dela nikoli ni delal računa. »Eh, pustite, kaj bi tisto; to je moje veselje in moje življenje!« S snovjo ni štedil. Hotel je povsod imeti najboljše. »Za Gospoda nobena stvar ni prelepa!«

V osebnem življenju je bil skromen. Imel je revno posteljo, na roke stesano. Na nočni omarici najpreprostejšo električno svetilko, pod njo pa rožni venec, Hojo za Kristusom in Novo zavezo.

Učencem je dal to oporoko: »Živite preprosto, delavno in čisto življenje.«

 

Čuk S., Ti, ki iščeš … ti, ki dvomiš, v: Farno ognjišče (1965) 4, str. 23.

rijavec kolumna 2022

Epigram dopustu

Pravkar sem se vrnil z morja. Statistika: prebral sem dve knjigi, videl krasno naravno čudo, se v največji vročini podal na pot, potem plaval, se smejal, ko smo si s prijatelji v vodi podajali žogo, občudoval mavrico ob sončnem zahodu, maševal v mesečini polne lune, čisto na koncu pa sem moral sprejeti težko odločitev, kakršnih je v življenju veliko, ta pa je bila posebno težka. Morda napačna, kaj pa vem.

Nazaj sem se vozil v temi, malce slabe volje, nisem si predstavljal, da se bo tako izteklo vse skupaj, nenazadnje sem šel tja dol z namenom, da si proč od vseh skrbi nekoliko odpočijem, se pošteno naspim, ker je to v župniji praktično nemogoče, da si tako naberem moči za pestro jesen, krepko jih bom potreboval, da si nekoliko odpočijem glavo od vseh dolžnosti, ki v tej službi tudi pritičejo. Mislim, da sem delil podobne občutke, kot jih doživi še kar nekaj ljudi, velikokrat si vtepemo v glavo, da je dopust nekaj, kar mora biti popolno in prazno hkrati, en velik nič, torej, točno tako, kot smo si zamislili in predvidevali, s sončno kremo in ležalnikom in mirnim morjem, da nas spočije praznota v glavi. In če ni tako, je potem vse narobe, se vse sesuje, če ga ni, še toliko bolj, in potem je popotnica v jesen samo slaba volja in čakanje na naslednji dopust.

Takega življenja pa nočem, na živce mi grejo ljudje, ki vsak dan štejejo dneve do vikenda, nikoli niso zadovoljni s svojim življenjem, ko niso prosti. Seveda je lažje ležati na plaži kot jadikovati nad sušo na svojem vrtičku, seveda je udobneje prepustiti se valovom, da te nosijo, kot pretuhtavati svoje misli in odločitve – toda zakaj bi bila plaža nekaj boljšega od pisarne, če ne samo zato, ker je to neki drugi prostor, neko drugo okolje? In je potem vseeno, če sta morje in duša mirna ali če ju pretresa vihar, to je pač naše življenje, enkrat pridejo oblaki, drugič sonce, tam nekje vmes pa smo mi, ki se premikamo skozenj. Zato je to vse, v čemer je dopust drugačen od delavnika, biti na poti, opazovati, občudovati življenje v vsej njegovi čudotvornosti, imeti čas za to. Videti mavrico, ki se pne nad teboj, ko te zalivajo dežne kaplje. Poslušati, kako se morje jezi. Videti, kdo je s teboj, razmišljati ob njem, mu dati nekaj svojega. Brati, dihati malo bolj polno.

Da se spomnimo, za kaj je naše življenje, kam gre, kdo je v njem, da spet vidimo, da se spet zavemo, zato dopust. Če se ob tem spočijemo, še toliko bolje, a ni to njegov osrednji namen, tako vidim. Nekoliko si obrisati očala, ki jih zastrejo kaplje vsakdana, zbanalizirati vse, s čimer nam – kot da je to nekaj izjemno pomembnega za naše življenje – v medijih polnijo glave, izostriti pozornost na tisto res bistveno, za to gremo na dopust. In karkoli pomaga, je dobro in prav, knjiga, mir, hoja, duhovne vaje, vitamin D na plaži ali plavanje v morju, karkoli, samo da se ne bi izgubili sredi lastnega življenja. Ker se je izgubiti lahko, tudi na dopustu.

M. Rijavec. (Na začetku). v: Ognjišče 8 (2022), 3.