Skip to main content

Ljubezen in spoštovanje morata hoditi skupaj. Spoštovanje brez ljubezni postane strahopetnost. Ljubezen brez spoštovanja pa postane nadutost.(sv. Pij iz Pietrelcine)

Potrpežljiv zmenek

Oktober. Nestrpno ga čakam, saj od njega pričakujem malo več miru, toplih barv in šumenja listja pod nogami. Po drugi strani pa me krajši dnevi in hladnejše temperature poženejo v naravo. Običajno po kostanj. Kostanj obožujemo! V zanosu pobiranja in hitenja se še vedno kdaj zgodi, da me preseneti ježica med prsti.

Auč! Ali pa ko želim s prsti iz ježice izbezati tisti kostanj, ki je ostal napol zrel znotraj sredice – rada bi ga imela v svoji košarici, pa me zbode. Ga bom pustila v ježici? Sta potrpežljiva in se trudita za vajin odnos, da prideta do kostanja, ali vaju ježice ustavijo in obupata? Zanima me, kakšna je vajina medsebojna potrpežljivost.

»Potrpežljivost je božja mast« 

Gotovo sta že slišala slovenski pregovor: »Potrpljenje je božja mast, pa gorje mu, kdor se z njo maže.«

Priznam, da nisem nikoli prav dobro razumela, kaj nas ta stari rek želi podučiti. Zanimiva je razlaga dr. Jožeta Ramovša, ki pravi, da ta pregovor »pove, da je vsako trpljenje gorje za človeka; mirno sprejemanje nerešljivega trpljenja je Božji dar, mirno sprejemanje rešljivega trpljenja pa je lenoba, neumnost ali pa bolestna nemoč, vsekakor pa nekaj nezdravega.«

Postalo mi je jasno, da potrpežljivost govori o prenašanju trpljenja in prenašanju bolečine ob tem. Hkrati je treba poudariti, da potrpežljivost iz ljubezni rodi sad. Lažna ali navidezna potrpežljivost in pasivna drža pa ustvarjata vlogo žrtve, ki tiho trpi in ne naredi ničesar, da bi spremenila položaj. Slednjo prepoznamo po stavku: »Za vse sem sam. Vedno je enako, najbolje je, da kar sam poskrbim za vse.« Oseba se torej vda v usodo žrtve in s tem v lenobno naravnanost. To je uničujoče za odnos.

Drugi način potrpežljivega prenašanja kriznih situacij pa je aktiven. Pogovor se sliši takole: »Spet sva se ujela v enak položaj, ali bi tokrat poskusila drugače?« Tak način vodi v dobro, tvorno komunikacijo in aktivno držo, da sva drug z drugim in z najinimi šibkostmi potrpežljiva, se sprejemava in hkrati delava korake v novo smer.

Celoten članek si lahko preberete v tiskani izdaji revije.
Še niste naročnik revije Ognjišče?

Tina Berčič, ilustracija Polona Lisjak, objavljeno v Ognjišču 2026-10, str. 58

Kaj v Cerkvi pripravljajo za študente?

Bo študentsko pastoralno leto dobilo še več poleta z nekaj znaki verske pomladi med mladimi?

September je mesec, ko se v Cerkvi na Slovenskem in še marsikje vse postavi na začetek. Veroučno in pastoralno leto sta se že začela, po fakultetah in visokih šolah pa se z novimi urniki znova podaja na pot na tisoče študentk in študentov. Prav te smo imeli v mislih, ko smo pripravljali pregled pastoralne ponudbe v dveh največjih univerzitetnih mestih v Sloveniji.

Teden mladih, ki je v Cerkvi na Slovenskem minil v sredini meseca septembra in je svoj osrednji dogodek doživel na tradicionalnem septembrskem srečanju v Stični, je bil za marsikoga zadnja postaja poletja, preden se zares začne jesenski ritem – tudi z resnim učenjem.

Seveda pa k pravemu študentskemu ritmu spadajo tudi prostočasne dejavnosti. Pogledali smo, ali Cerkev študente dovolj dobro pozna, jim prisluhne in se jim resnično približa, hkrati pa, v kolikšni meri študenti to prepoznajo in se teh programov ter dejavnosti tudi udeležujejo.

Odmevna raziskava o vernosti mladih

Za začetek ne morem mimo odmevne raziskave, ki so jo na različne načine povzeli različni mediji – eni z navdušenjem, nekateri pa s posebno zaskrbljenostjo, češ, kakšni temni časi nas čakajo, ker se mladina spet obrača k veri. Človek ne more verjeti, da lahko kaj takega bere v resnih medijih leta 2026.

Da povzamem za vse tiste, ki ste slučajno spregledali, za kaj gre: sociolog dr. Miran Lavrič s Filozofske fakultete Univerze v Mariboru je na podlagi več raziskav (slovenskega javnega mnenja, nacionalnih raziskav mladih in European Social Survey) objavil ugotovitve, da so mladi med 15. in 29. letom danes najbolj religiozna starostna skupina v Sloveniji, pri čemer izrazito prednjačijo fantje. Delež mladih, ki se opredeljujejo za religiozne, po njegovih podatkih presega tri četrtine te generacije in tako presega tudi vrh vernosti iz leta 2005. Pri fantih je porast še posebej izrazit, saj se ti vse pogosteje udeležujejo tudi verskih obredov.

Kot sem že omenil, je bilo to dovolj, da so se mnogi avtorji člankov začeli spraševati, kaj je šlo v šolstvu, vzgoji in družbi narobe, da se mladi vračajo k veri. Čudi me le, da se v vsej svoji strokovnosti niso vprašali, ali ni to mogoče nekaj povsem normalnega, saj je ravno levi, liberalni in v hedonizem obrnjeni izumetničeni sistem pripeljal mlade do spoznanja, da v tem ni prihodnosti, ni pravega veselja, še manj prave svobode.

Celoten članek si lahko preberete v tiskani izdaji revije.
Še niste naročnik revije Ognjišče?

Matej Erjavec, objavljeno v Ognjišču 2026-10, str. 52

Sredi vojne ljudem prinašati pomoč, bližino in upanje

Marijine sestre v Ukrajini

Vojni v Ukrajini kar ni videti konca. Kot v vseh vojnah najbolj trpijo prav preprosti ljudje. Kako tem pomagajo in prinašajo upanje Marijine sestre, ki delujejo v tej državi? Pridružili smo se duhovniku Juriju Ferležu, ki je že dvaindvajsetič peljal pomoč na zahod Ukrajine in se pogovarjali s sestrami na Zakarpatju ter h pogovoru povabili še sestri, ki delujeta v Kijevu.

Sestri z Zakarpatja: Pomoč, ki prispe k nam, gre po vsej državi

  • Vračate se z romanja ob stoletnici Marijinih sester, na katerem ste posebej molile za mir v Ukrajini. Tukaj na Zakarpatju ni neposrednih spopadov, vendar se vojna gotovo čuti tudi v tem delu države. Kako jo doživljajo ljudje?

Sestra Jožica Sterle: Na fronti so njihovi očetje, sinovi in bratje. Zelo veliko fantov in mož je bilo vpoklicanih, zato se ljudje bojijo zanje. Veliko je tudi že mrtvih.

Sestra Katja: Prav včeraj nam je neka gospa povedala, da so našli vojaka iz naše vasi, ki je padel že pred dvema letoma. Zdaj bodo njegove posmrtne ostanke pripeljali domov in ga pokopali. V naši vasi je pokopanih že več vojakov, nekaj pa jih še vedno pogrešajo.

  • Koliko prebivalcev ima vaša vas?

S. Jožica: Približno tri tisoč petsto. Pet padlih vojakov je že pokopanih, nekaj domačinov pa še pogrešajo.

  • Kako mobilizacija vpliva na vsakdanje življenje?

S. Jožica: Ob cestah so kontrole. V nekaterih krajih pregledajo avtomobile in prtljažnike, da bi ugotovili, ali kdo prevaža moške, ki bi morali biti mobilizirani. Vpoklicani so lahko moški med 25. in 60. letom, razen če imajo zakonsko določene razloge za oprostitev, denimo tri otroke ali skrbijo za ostarele oziroma bolne sorodnike.

  • Kako se preživljajo družine, ko je oče ali mož na fronti?

S. Jožica: Vojaki dobivajo plačo in denar pošiljajo družinam. Toda življenje je bilo skromno že pred vojno. Upokojenci na primer, kdor ima minimalno pokojnino, in takšnih je veliko, prejemajo približno 50 evrov pokojnine, kar ne zadošča za vse življenjske stroške. Zato so zdravila, plenice in druge potrebščine, ki jih dobivamo iz Slovenije, zanje zelo pomembni.

Na začetku vojne je v ta del države prišlo tudi veliko beguncev. Številni so pozneje odšli v razvitejše evropske države, nekateri pa so ostali v bližnjih mestih. Domačini pripovedujejo, da je zato na trgu dela večja konkurenca. Prišli so obrtniki in drugi delavci z vzhoda, zato je težje dobiti delo in zaslužiti. Spremenilo se je tudi splošno vzdušje. Pred vojno je bilo življenje bolj veselo in sproščeno, zdaj pa je nad ljudmi ves čas nekakšna senca.

Celoten članek si lahko preberete v tiskani izdaji revije.
Še niste naročnik revije Ognjišče?

Božo Rustja, objavljeno v Ognjišču 2026-10, str. 6

Močna želja

Močna želja

Zgodba

Grbasti kraljevič

Stara zgodba pripoveduje o kraljeviču, ki je imel grbo. Nekega dne je poklical k sebi najboljšega kiparja in mu rekel: »Naredi mi kip, a z ravnim hrbtom. Tako bom videl, kakšen bi lahko bil.«

Ko je bil kip narejen, je dejal kraljevič umetniku: »Postavi ga v kot vrta, kjer ga bom lahko videl samo jaz.« Kraljevič je večkrat šel naskrivaj h kipu in dolgo strmel vanj. Ob tem mu je pognalo kri po žilah in srce mu je močneje utripalo.

Sčasoma so ljudje opazili spremembo na kraljevičevem telesu. Šepetaje so govorili: »Ste opazili, da kraljevičeva grba izginja.«

Ko je slišal te govorice, je kraljevič brž pohitel h kipu. In glej: njegov hrbet je postal raven kot hrbet na njegovem kipu.

Misel

Hrepenenje je močna želja v našem srcu, da bi dosegli nekaj višjega, večjega, pomembnejšega. To je notranja sila, ki nas spodbuja, da izboljšamo svoje življenjske razmere z vztrajnim delom in da dosežemo plemenite cilje, ki smo si jih zastavili.

Hrepenenje nas spodbuja, da si prizadevamo za uresničenje zastavljenih ciljev. Brez tega ostajamo na pol poti.

Genialni ljudje, voditelji, umetniki, izumitelji, dobrotniki človeštva so najprej začutili v sebi močno željo. Čutili so jo do takrat, dokler je niso v življenju uresničili. Brez takega ustvarjalnega vzgona tega ne bi dosegli.

Molitev

Gospod Bog,
poklic si izberemo glede na svoje želje.
Močnejša ko je naša želja,
hitreje bomo dosegli zastavljeni cilj.
Vse naše želje naj vodi
ljubezen, vera in zaupanje vate.
Če so naše želje po tvoji volji
in jih ne vodijo sebična nagnjenja,
nam boš gotovo dal,
da jih bomo uresničili in v življenju veliko dosegli.
Svoje želje izročamo v tvoje roke,
naj nas navdihuje tvoja modrost.

Iskra

Plemenit človek primerja sebe s tistimi, ki so boljši od njega. Povprečneži pa se tolažijo, da so drugi slabši kot oni. Prvemu se vzbujajo želje, drugemu pa ambicija – to je način, s katerim povprečnež izraža svoje želje.

Uprimo oči v Jezusa, začetnika in dopolnitelja vere. On je zaradi veselja, ki ga je čakalo, pretrpel križ, preziral sramoto in sédel na desnico Božjega prestola.

Heb 12,2

Drugačni časi

Nekoč ljudje niso imeli
televizijskih aparatov, hladilnikov,
pralnih strojev, sesalcev za prah,
visokih stolpnic, letal,
avtomobilov, železnic,
agencijskih potovanj, prikolic,
semaforjev na križiščih,
vnaprej pripravljenih jedi.
Nekoč ljudje marsičesa niso imeli.
Toda imeli so čas:
čas za molitev, čas za razmišljanje,
čas za pomoč, čas za poslušanje,
čas za človeško bližino,
čas za polno življenje,
čas za srečo.

Peter Friebe


B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 9 (2013), 28-29.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 101.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

pismo 09 2015a

Ali bom vnuku lahko kdaj naredila na čelo križ?

Sem redna bralka revije Ognjišče. Prebiram jo že štirideset let, sedaj sem se odločila, da se tudi sama obrnem na vas z vprašanjem. Ali bom lahko kdaj naredila križ na vnukovo čelo, za katerega sin govori, da ga ne namerava krstiti? Dolgo sem čakala na trenutek, ko bom končno postala babica. Ta želja se mi bo letos izpolnila. Saj si bova oba povedala veselo novico, da bom na pomlad postala tako težko pričakovana in ponosna babica. Vse lepo in prav. Vendar me je dejstvo, da eden od sinov noče niti slišati, da bi dal otroka krstiti, zelo skrbi. Ali bom temu vnuku kdaj lahko naredila na čelo križ? Zanima me, kako je s tem, ali ga lahko kljub vsemu prekrižam, naučim sveti angel in podobne molitve? Lahko tudi zanj molim in prosim Boga, da ga čuva? Vse to in polno podobnih vprašanj se mi poraja v glavi. Tako, da niti mirno ne morem spati. Lepo vas prosim, če mi lahko napišete, kako je s temi stvarmi, da bom bolj mirna.

zaskrbljena babica

Razumem vašo bolečino, da vaš otrok ne posreduje tega, kar je nam vernim najbolj sveto – vero in zakramente – svojim otrokom. Koristno bi bilo, da se v miru pogovorite s sinom in bi vam povedal, zakaj se je tako odločil. Morda vam bo razodel, da je pod pritiskom npr. žene, ki mu preprečuje ta korak ali kakšnega drugega človeka. Morda boste po tem pogovoru laže razumeli njegovo odločitev in tako tudi manj trpeli. Velikokrat miren in odkrit pogovor razbremeni napete odnose.

Miren pogovor pa ne pomeni stalnega očitanja, stalnega spraševanja in ‘gnjavljenja’. Na tak način bi si sina samo odtujili. Če bi mu stalno očitali in se stalno z njim prepirali zaradi tega, da vnuk ni krščen, sin ne bi želel več prihajati k vam. Tako si ne bi odtujili samo sina, ampak tudi vnuka in celo družino. Samo z dobroto in mirnostjo boste kaj dosegli.

Sprašujete, če boste za tega otroka lahko molili in prosili Boga, da ga varuje. Seveda boste lahko molili, ne samo lahko, ampak morate moliti zanj in za njegovo družino. Vsak dan naj bo že sedaj v vaših molitvah. Priporočajte ga Bogu ter njega ter vse njegove v mislih stalno blagoslavljajte. Silvano Fausti, nedavno umrli italijanski jezuit in pisec svetopisemskih komentarjev, je dejal: »Ko ne moreš več človeku govoriti o Bogu, govori Bogu o tem človeku.« To pomeni: moli zanj! To je tudi vaše poslanstvo.
Podobno naj velja tudi za križ na čelu. Seveda ga vnuku lahko naredite. So stare mame, ki se tako poslavljajo od vnukov. In kakšen se nanj že tako navadi, da ga pride sam prosit, če babica nanj pozabi. Ne vidim razloga, da otroka ne bi učili moliti. Otrok je dojemljiv in ne dvomim, da se bo molitev zelo hitro naučil. Predvidevam, da boste vnuka vsaj občasno pazili. Takrat boste lahko izkoristili čas za učenje molitev, za razlago vere, za pripovedovanje zgodb iz Svetega pisma. Nabavite si kakšno Sveto pismo za otroke in ga skupaj z vnukom prebirajte.

Ponavljam, da boste samo z dobroto in mirnostjo ohranili stik s sinom in vnukom. Z dobroto in ljubeznijo boste tudi pokazali na krščanskega Boga, ki je Bog ljubezni in ljubi vsakega človeka. O tem sem prepričan. Pred leti sem ustavil štoparju, ki je imel okrog vratu rožni venec. Ker je malo prej še divjala vojna Hrvaškem, sem ga vprašal, če je bil v vojni, ker nosi rožni venec. Potem mi je odgovoril približno takole: »Ne, nisem bil v vojni. Tole (zanj je bil rožni venec tole) je od babice. Kot otrok sem bil veliko pri njej. Starša sta bila dejavna kot politika v socializmu in nista imela časa zame, zato sta me pogosto peljal k njej. Ona je imela čas in se ukvarjala z menoj. Bila je zelo dobra. Ko je umrla, so se drugi prepirali, kaj bodo dobili od nje. Jaz pa sem vzel tole kot spomin nanjo, ker je ona imela tole velikokrat v rokah. Tako mi je drag, da ga stalno nosim.« Potem je sklenil: »Morda bom tudi jaz nekoč tako kot babica veroval v Boga, ker je bila tako dobra. Ona je verovala in imela čas zame. Starša nista imela časa ne za to, da bi me vzgajala, ne za vero ne zame.«

Velikokrat se pomnim na to srečanje in ga pripovedujem kot spodbudo vsem, ki menijo, da je njihova verska vzgoja propadla, da so se otroci ali vnuki izgubili. Pa nas prav naša vera uči, da ni nič izgubljeno, kar je narejeno v ljubezni in združeno z božjo ljubeznijo, ampak je vse to zapisano pri Bogu.


Božo Rustja

iskra09 2021a

Sanjski poklic

»Ne vem več, kako in kaj,« je potožil mlad mož svojemu najboljšemu prijatelju. »Že trikrat sem zamenjal študijsko smer, toda nič me ne navdušuje …« – »Zakaj pa potem študiraš?« ga je vprašal prijatelj. »Ker to od mene pričakujejo starši. Moj oče je profesor in moja mati je zdravnica.« – »Kaj bi bil tvoj sanjski poklic?« »Mizar!« je ustrelil mladi mož. »Potem se pojdi učit,« je odvrnil prijatelj. Mladi mož je s težavo prepričal svoje starše, da bo študij opustil. Toda ko danes dela ob stružnici, sijejo njegove oči. (sč).

na kratko 09 2018b

Ljubezen do bližnjega v besedah

Jezus je deset zapovedi, postavo stare zaveze povzel v dvojno in eno samo zapoved ljubezni do Boga in do bližnjega (Mt 22,37-40).

Ko na začetku maše izpovedujemo kesanje, molimo: »Vsemogočnemu Bogu in vam, bratje in sestre, priznam, da sem grešil v mislih, besedah in dejanju« in s tem priznamo tudi grehe jezika v svojem odnosu do ljudi.

Pavla

Modri p. Tomaš Špidlik v svoji knjigi Osnove krščanske duhovnosti piše, da se ljubezen (tako do Boga kot do bližnjega) izraža bolj v dejanjih kot v besedah, toda ne smemo pozabiti, da v medčloveških odnosih tudi besede štejejo za dejanja. Žaljive besede rušijo ljubezen. Ironične in zlobne pripombe, pravi, lahko razumemo kot šale, podobno kot če nas kdo potreplja (udari) po ramenu. Pravilno je treba izmeriti moč udarca. So udarci, ki ne morejo biti šala, gotovo ne za tiste, ki jih prejemajo. V takem primeru se prisotni ne bi smeli smejati. Med nedolžnim in hudobnim smehom je namreč velika razlika. Težko je sožitje z ljudmi, ki pri delu nikdar ne zamudijo prilike, da ugovarjajo, zlobno odgovarjajo, nasprotujejo in vedno uveljavljajo svojo samovoljo. Ni treba dokazovati, kako nasprotujejo bratski ljubezni vse vrste laži, opravljanja, obrekovanja.


ČUK, Silvester. (Na kratko). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 8, str. 46.

povejmo z zgodbo 07 2004a

Naj golobica živi

Drobna golobica je zagledala visoke ognjene zublje, ki so se nezadržno širili po prostranem gozdu. Majhna kot je bila, seveda ni mogla nič storiti, a vendarle se ni vdala v usodo.

Začela je letati od oddaljenega jezera do gozda in vsakokrat je v kljunu nesla nekaj kapljic vode. Končno so ji pošle moči in se je mrtva zgrudila na zemljo, ne da bi s svojim trudom dosegla kakršenkoli učinek.

Če bi to zgodbo napisal jaz, bi jo raje tako zasnoval, da bi golobica preživela. V pripovedi bi dal ptici leteti, vse dokler ne bi do konca izkazala plemenito usmiljenje gozdu, živalim, skratka vsej naravi. Še več! Dal bi, da bi se golobica spočila za nove napore. Ne bi ji bilo treba umreti. Tudi nam ni treba umreti, ko se žrtvujemo. Pomembno je, da delamo, da letimo in da nosimo, pa čeprav le nekaj kapljic vode, ki jih bomo odvrgli na ogenj, pogasili žejo in prinesli upanje tistim, ki so ga izgubili. Važno je, da smo lahko golobice, ko pa je na svetu toliko tako različnih požarov.

Že na začetku vemo, da ne moremo pogasiti požara. Toda to za nas ne sme biti izgovor, da obrnemo hrbet in pustimo da gozd gori. Naša dolžnost je, da prispevamo vsaj nekaj kapljic vode. Zakaj pa, če ni nobene koristi? Zato, ker je to zelo koristno in ima velik pomen. Naš napor ljudem govori, da je še vedno nekdo, ki ga skrbi goreči gozd, da je nekdo, ki bo govoril, tudi če vsi molčijo. Taki ljudje dajejo misliti in vzbujajo vest množici ter pričajo pred vsemi tistimi, ki brezbrižno gledajo let bele golobice proti rdečim zubljem gozdnega požara.

Vztrajati, da bi prinašali upanje

Pripoved ima še globlji življenjski pomen, ker odvrača od zgrešene miselnosti, da nujno moramo doseči »vidne sadove«, da bi sebi in drugim dokazali, da je naše delo nekaj vredno in da je naše življenje smiselno.

    Menim, da je najvažnejši nauk zgodbe – žal se ta lahko prehitro izgubi zaradi žalostne smrti golobice – ta, da moramo delati in se truditi tudi takrat, ko naše prizadevanje ne rodi »vidnih sadov«.

Lahko nam posreduje temeljni življenjski nauk, kako delati, tudi če ne dosežemo vsega, kako pričevati -četudi nihče ni pozoren na to, kako prenašamo vodo, tudi če ne bo ogenj pogašen. Ne moremo pogasiti vseh požarov, ne moremo rešiti vseh problemov na svetu, ne moremo vsega doseči… toda lahko živimo, lahko letimo, lahko v sebi nosimo upanje in ga posredujemo ljudem. Lahko posnemamo bele golobice proti rdečemu obupu izgubljenega človeštva.

Zato bi raje videl, da bi golobica ostala živa. Ne bi bil potreben njen žalosten konec, da bi poudarili ta nauk. Nasprotno potrebujemo vedno nove lete, ob katerih se navdihujemo. Pustimo, da golobica živi in da bo letela k drugim požarom ter usmerjala naš pogled kvišku in bo učila še druge ljudi. Dokler so golobice, ki bodo letale po nebu – pa naj bodo modre, rdeče ali sive – tako dolgo bo na svetu upanje.


B. Rustja, Zgodba s srcem, v: Ognjišče 7 (2004), 30-31.
knjiga: Zgodbe s srcem. Zgodbe za dušo 7, Ognjišče, Koper, 2003, 78-79.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

povejmo z zgodbo 09 2008

Prava usmeritev

Učitelj je želel pri učencih preizkusiti sposobnost opazovanja. Naročil jim je, naj napišejo odgovor na vprašanje: »Kaj bi si mislil, če bi prišel v sobo ter bi v njej našel pajčevine, ki visijo s sten in stropa?«

Vsak učenec je napisal drugačen odgovor, čeprav so skoraj vsi mislili podobno: »Čistilka sobe že dlje časa ni čistila.« »Lastnik ne skrbi za čistočo.« »Stanovalci so leni in umazani.« »Sobe že dolgo nihče ni rabil.«

Samo eden od učencev je napisal: »Očitno je bil v sobi pajek.«

Misel

Zgodba pove, kako je učitelj na isto vprašanje dobil različne odgovore. Večina je opazila posledice in samo eden vzroke.

Podobno lahko gledamo na različne načine življenjske težave, probleme… Odvisno je od usmerjenosti človekovega mišljenja.

Na svetu je preveč pesimizma, poskusimo rajši z optimizmom.

Predvsem pa se trudimo za pravilen pristop ter za to, da ne bi tako stvari razlagali tako, da bi škodovali drugim.

Molitev

Gospod Bog, pomagaj nam,
da se bomo osredinili na resnična dejstva
in ne bomo pretirano kritični.
Navdihuj nas, da bomo
čimbolj prepričljivo zagovarjali dobre strani,
ki jih bomo spoznali v različnih trenutkih,
ki nas lahko doletijo
in se ne bomo predajali slabim stvarem
in bili preveč pozorni nanje.
Pomagaj nam, da bomo, kolikor je mogoče,
iskali pozitivne strani vseh stvari in dogajanj.
Naj bomo vedno prijazni do ljudi,
kakor si do nas ti.

Iskra

Dva kuharja lahko uporabita enake sestavine. Iz njih bo eden pripravil neužitno »čorbo«, drugi pa izredno okusno jed.

Vse preizkušajte in, kar je dobro, ohranite.
1 Tes 5,21


B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 9 (2008), 64-65.
knjiga: Zgodbo ti povem, (Zgodbe za dušo 10), Ognjišče, Koper, 2016, 65.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

pismo 09 2008b

Počutim se, kot bi se znova rodila

Sem verna kristjanka. Zadnja leta se mi je vera zelo okrepila Bila sem namreč zelo bolna in sem bila dvakrat v bolnišnici. V najtežjih trenutkih sem najbolj molila in se z vsemi močmi, oklepala vsega, kar mi je ponujala vera. Pred kratkim pa se je zgodil pravi čudež, saj sem bolezen nenadoma ukrotila in tudi ozdravela od neke notranje rane, ki me je obremenjevala 13 let. Nisem namreč mogla preboleti svojega prvega fanta. Sicer sem še mlada, vendar pa sem do pred kratkim bila kot živa mumija. Živela sem brez volje, brez pravega cilja. Pred kratkim pa se je zgodil ta veliki preobrat, čudež, in čutim se, kot bi se znova rodila. Moram pa povedati, da vsako jutro berem Sveto pismo in tudi sicer čutim veliko bližino Boga. Živim povsem duhovno življenje, hočem reči, da mi materialne dobrine nič ne pomenijo. Tudi sicer sem vse življenje preživela v odrekanju in za svoja leta veliko pretrpela. In preživela zelo hude čase. Vendar pa je to zame le še slab spomin, kajti sedaj živim čisto novo in drugačno življenje. Problemov nimam več, skrbi so odšle. Sedaj živim le za veselje, srečo in veliko ljubezen, ki jo čutim do Boga. Res, moralo je biti resnično božje delo, da se mi je življenje tako korenito spremenilo.

Moje vprašanje je naslednje: imam znanko, ki je prav tako verna. Ona pravi, da bi se jaz morala priključiti kakšni molitveni skupini, sicer me bo hudič skušal dobiti na svojo stran. Pravi, da Jezus varuje le skupnost – Cerkev, posameznika pa ne. Ali resnično ni dovolj, če hodim k maši, berem Sveto pismo (ona ga ne) in mislim na Boga in molim? Vem, da Bog velikokrat skuša prav take, ki so blizu Bogu, vendar ali se lahko hudiču uprem tudi na način, ki ga imam jaz? V srcu namreč ljubim Boga in bi mu rada služila po svojih močeh. Držim se vseh krščanskih načel in mislim, da je moja vest (ki mora biti čista) poglavitna.
Ne veseli me iti v kakšno skupino, kjer se ljudje bahajo, kako ljubijo Boga, delajo pa drugače. Rajši ostanem doma. Imam tudi drugo znanko, ki pravi, da mi ni treba k skupini, če nočem, saj živim v družini, ki je tudi skupnost, Starši so tudi verni. Prosim, da mi odgovorite, ali je treba iti v tako skupino ali ne.

Mihaela

Milost spremenjenja, ki si jo doživela, je nekaj velikega in bodi Bogu hvaležna zanjo. Ne zgodi se tako pogosto. Je pa to dokaz, kaj lahko naredi božja milost. Napisala si, da si v življenju že veliko pretrpela, ne samo bolezen, tudi tisto, kar imenuješ »notranja rana«, ki te je nekako omrtvila. Sedaj čutiš »veselje, srečo in veliko ljubezen«. Računaj, da ne bo vse življenje tako. Seveda boš vedno čutila božjo podporo, njegovo posebno ljubezen, prišle pa bodo tudi preizkušnje. Kot svetilnik ti bo vedno ostalo to doživetje božjega dotika v duši. Iz tega boš morala črpati moč in tudi iz Svetega pisma. To je neizčrpen vir božje modrosti in vodilo našega življenja. V tem vztrajaj in tudi drugim našim bralcem bi priporočal, da se, kot ti, napajajo pri tem viru.

Molitvene skupine so nedvomno koristne, saj je Jezus rekel: »Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi« (Mt 18, 20). Ni pa res, da Jezus varuje le skupnost, ker bi potem ne imeli v prvih stoletjih krščanstva toliko svetnikov puščavnikov. Res pa je za to potreben božji klic. Danes razumemo krščanstvo kot službo bližnjemu zaradi Boga. Vprašaj se, ali je tvoja služba Bogu tudi služba bližnjemu. Tudi danes imamo redovnike in redovnice v tako imenovanih kontemplativnih redovih.

Njihovo prvo opravilo je slaviti Boga, moliti, delati pokoro, vendar vse to za druge, za velike namene Cerkve. Take redovnice so pri nas karmeličanke in klarise.

Mislim, da bi morala razmisliti, ali je tvoj način življenja res koristen, ne samo zate, ampak tudi za druge. Milosti, ki si jih prejela v tako obilni meri in na tako izreden način, niso samo zate, morajo biti za vse »ude Cerkve«, Kristusovega skrivnostnega telesa, katerega del je vsak posameznik. Premisli o tem in išči pot, ki ti jo bo Bog pokazal.


BOLE, Franc. Ognjišče (2008) 09, str. 76