Nauk o Sveti Trojici
Zelo bi vam bil hvaležen, če mi lahko navedete vsaj dva primera iz Svetega pisma, kjer je omenjena Sv. Trojica. Po mojem naj bi bile tri ločene osebe, ki se na nekakšen, nam skrivnosten način dopolnjujejo med seboj. Nikakor pa to ne more biti troedini Bog, ki jih imajo vzhodna verstva.
Branko
Glede razodetja Boga kot Svete Trojice, kar imenujemo v teologiji tudi troedini Bog, je treba najprej reči, da ostaja kljub vsemu skrivnost, ki ni dojemljiva človeškemu spoznavanju. Vse, kar o Bogu izrečemo, je samo analogno izraženo. Za to vrsto govorice pa je Cerkev jasno izrazila, da je z njo izražena večja nepodobnost kot pa podobnost. Vsekakor je res, da krščanstvo troedinega Boga ne razume v smislu vzhodnih božanstev, ki so neosebno pojmovane sile. Cerkev pa jasno izpoveduje vero v tri Božje osebe, ki imajo vse tri isto Božjo naravo oz. isto Božje bistvo. Da bi nam približal to skrivnost, je Jezus uporabil podobo oče-sin. Kot sina ni brez očeta, tako tudi očeta ni brez sina. Saj moški postane oče, šele ko dobi otroka, prej pa je moški oziroma mož. Tako sta eno v tem, da ju za očeta in sina dela njun medsebojni odnos. Nekaj podobnega je tudi v Sveti Trojici. Oče in Sin sta eno, a odnos med njima je popolna ljubezen, ki pa v Bogu ne more biti drugega kot Bog, torej tretja Božja oseba Sveti Duh.
V Svetem pismu zares še ne najdemo besedne zveze Sveta Trojica ali troedini Bog, saj so to teološki pojmi, ki so jih začeli uporabljati šele v naslednjih stoletjih. Je pa veliko mest, kjer lahko jasno razberemo, da gre za tri med seboj različne Božje osebe, ki so med seboj neločljivo povezane. Če naj bi med njimi izbral dve takšni mesti, potem naj spomnim na opis Jezusovega krsta v Jordanu in na njegovo spremenjenje na gori. V obeh primerih se zasliši Očetov glas, ki Jezusa imenuje “ljubljeni Sin”, Sveti Duh pa se pri krstu pojavi kakor golob. Podobno lahko prepoznamo navzočnost vseh treh tudi pri spremenjenju na gori.
TURNŠEK, Marjan. (Pisma). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 6, str 62.
Ljubi moj sveti Anton Padovanski!
Iskal’ si se tudi sam, saj si se najprej – še najstnik – pridružil regularnim avguštinskim kanonikom (uf, kakšen ‘kunšten’ naziv za redovnike), potem pa si srečal preproste, sveže ustanovljene, tedaj še enotne manjše brate, in tudi njihovega ustanovitelja Frančiška Asiškega, in si se jim pridružil. In ker si vsaki spodobni družini spodobi tudi, da se kdaj skrega in se potem bratje (in sestre) vse življenje gledajo po strani, so se tudi ti manjši bratje kasneje razdelili na frančiškane, kapucine in minorite. Ali so izgubili glavo, pamet, srce, voljo ali zgolj redovna pravila, posteljo in miren spanec … o tem pač ne bi. Saj ti nisi nič kriv. In težko najdeš, česar ni.
Med najbolj češčene svetnike katoliške Cerkve – je zavetnik zaročencev in zakoncev, priprošnjik za izgubljene reči in še za marsikaj – spada sv. Anton Padovanski. ‘Priimek’ Padovanski je dobil, ker je zadnja leta živel v italijanskem mestu Padova. Tam je tudi umrl 13. junija 1231, star komaj šestintrideset let. Nad njegovim grobom so sezidali mogočno cerkev, kjer ga častijo množice romarjev. Ta priljubljeni svetnik, čigar kip ali sliko vidimo v skoraj vseh naših cerkvah, se je rodil leta 1195 v Lizboni, prestolnici Portugalske. Pri krstu je dobil ime Fernando. Ko mu je bilo šestindvajset let, je postal duhovnik reda avguštincev. Dve leti zatem je srečal sinove sv. Frančiška Asiškega. Ko je bil sprejet v njihove vrste, je dobil ime Anton. Leta 1221 se je srečal s sv. Frančiškom, ki ga je dve leti kasneje imenoval za prvega bogoslovnega profesorja svojega mladega reda v Bologni, a tam ni vzdržal dolgo. Raje je govoril ljudem kot pridigar. Njegova ognjevita beseda je imela silno moč, ker jo je potrjevalo njegovo svetniško življenje. (sč)
Med francosko revolucijo je nekdo obvestil predstojnico karmeličanskega samostana, da bodo revolucionarji naslednji dan vse sestre usmrtili. Ta je obvestila sestre in dejala, da bodo vrata samostana celo noč odprta in če katera želi, lahko odide ter si reši življenje. Samo ena sestra je zbežala. Naslednje jutro so res druge sestre odpeljali na morišče. Tam se jim je pridružila tudi tista sestra, ki je ponoči pobegnila iz samostana.
»Predstavljajte si kolo. Tu so platišče, špice in pesto. Platišče je zid, ki vse obdaja, toda le na zunaj drži vse skupaj. Od tega roba kolesa se stekajo špice k središču, kjer jih zadržuje pesto. Špice – to smo mi, posamezni člani naše skupnosti. Pesto je Jezus Kristus. Iz tega središča živimo. To nas združuje.«
V nekem hostlu v Galwayu na Irskem sem v skupni jedilnici naletel na napis, ki se mi je globoko usidral v spomin. Pisalo je takole: Travel often; getting lost will help you find yourself. (prosti prevod: Veliko potuj; to, da se boš izgubljal, ti bo pomagalo, da se spet najdeš.) 
»Čim dlje pojem, čim bolj se ukvarjam z mladimi pevci, tem bolj sem prepričan, da mora biti pevec za svoj poklic rojen. Tehničnih zahtev se pač lahko nauči, toda notranja nuja, potreba, da se s petjem izražamo, je dar, ki se ga ne da pojasniti ne naučiti. Kdor te notranje nuje nima, bo to težko razumel. Vsa tehnika je le neogiben pogoj. Šele onkraj tehničnega znanja bo petje umetnost. Če se v notranjosti umetnika ne vžge iskra, tudi poslušalcem ne bo toplo pri srcu, zakaj publika dobro občuti, ali ima pevec na koncertnem ali opernem odru kaj svojskega izraziti, kaj več, kakor željo po zunanjem učinku.« Tako je na podlagi osebne izkušnje zapisal Anton Dermota, operni in koncertni pevec ter glasbeni pedagog v svoji knjigi Tisoč in en večer (Mohorjeva družba, Celje 1985). Z vztrajnim delom in ob pomoči modrih učiteljev je razvil pevski dar, ki mu je bil položen v zibelko, da je postal svetovno znan glasbeni umetnik – tenorist, eden najboljših izvajalcev Mozartove glasbe. Predstavljamo ga ob trideseti obletnici njegove smrti.
Obiskovala sem zadnji razred osnovne šole. Redno sem brala Mavrico in vsak mesec vanjo pošiljala pisne prispevke. S tem sem si prislužila ‘srebrni pirh’ – medaljo. Mama, ki je bila te nagrade mogoče še bolj vesela kot jaz, je zato organizirala naše romanje na Brezje na podelitev nagrad.